mm
101 o
Ke noViC
Kmetijske in rokodélsi
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 12. Svečana. 1845.
List 7.
istra sapa lice brije.
Gojzda verhe burja vije.
Ti zdihuješ, dragi gaj!
Pevce kličem tvoje trate,
Slavce glasne, druge svate;
Odgovori! Kje so zdaj?
Star sim, siv. nadloge truden,
V oblačilo sever studen
Je ledeno me zavil.
Pevci cvet so moj ljubili,
Sivca stok v nemár pustili,
Svatov trop mi zvest ni bil.
Zrube vadi se terpeti,
V ovetju se ne da živeti,
Zima pride, dalječ ni.
Britke sape ne pozabi,
Ko te v svate pomlad vabi,
Vnema serca lahko kri!
Vse lepote tvoje zbrane,
Na posodbo so ti dane,
Le za malo dobe v pest.
Terjal čas bo posodilo.
Vzel bo pokoj za plačilo,
Grenke solze za obrest.
V pert mertvaški je zavito,
Pod ledeno rjuho skrito,
Premoženje tvoje, gaj!
Zguba taka v dušo peče,
Proti volji solza teče,
Solza moja, serčna saj.
Hrani solze, tug se vari,
Moje bitje prav prevdari,
Glej nad mano jasen zrak!
Smotri žarke zvezd ugodnih,
Porok lepih ur prihodnih
Je ozir dobrave tak.
Ko ti nekdaj krasno cvetje,
Zrelo sadje, vse imetje,
Zimska sapa podrobi,
De le zrak na une strane
Brez oblakov ti ostane,
Zalovanja treba ni!
Zbudi se! Na kviško lice
Sreče sin! ko gluh pravice
Na blazinah zlatih spiš!
De prepozno, z bičem mahnjen,
Iz blazine v ternje pahnjen,
Tega v stoku ne storiš.
Krasno klila je pšenica.
Sterna slava, njiv kraljica,
Siromaka zlati up.
Vse požgal bo šibke kale,
Zernje mehko, stebla male,
Zime take divji strup.
Pusti kale, to so cudi;
O skrivnostih se ne trudi,
Bolji um o tem skerbí.
Kjer je temno, tam ne sodi,
Kar zadene, prav ti bodi,
Ne obupaj, če bolí.
Tri trenutja daj preteči,
Mogel boš, de prav je, reči,
V jedru bitja snuje Bog;
Ter ne zabi te resnice,
De prihodni zor pšenice
Vse vtolaži, jok in stok.
ŽIMA.
Žita isem klasje gladko,
Vinograda grozdje sladko.
Mlade evetlice obraz,
Pisan pert zelene njive,
Rahle breskve, sočne slive,
Kje je cvetje, kje je klas?
Hlaga prazno je torilo,
Truplo moje ovenilo,
Hlate sklede glinjen roč.
Breskve rahle, slive socne,
Davke sreče opotočne,
Jih ne najdeš, hodi proč!
Jahlan letnih ur prijazen,
V ivju stoka ploda prazen,
Nima znamnja radosti;
Nima sence blage za me,
Golo glavo, nage rame,
Proti nebu v zrak moli.
Milost klice zdaj iz neba,
Pred je mislil, de ni treba,
Ko je sadja svest si bil.
Bertja breme je nabiral,
Spodno zelše zlo zatíral,
Vej bogastvo v prah molil.
Slava tebi, Bog resnice!
Cvet prihodni, zor pšenice,
Vse ozdravi, kar bolí.
Tri trenutja poterplenja
V krasno ceno oživljenja —
To so v morju kaple tri!
Koseski.
Koliko njiv ſe ſpodobi sa eniga kmeta?
Vi ſe poſmehujete nad tem praſhanjem, ter ſi
miſlite, zhe je vezh njiv, vezh ſe samore poſejati,
vezh shita perdelati, bolj ſebe, in ſvoje rediti. Kjer
je vezh shita, ſe samore vezh prodati; zhe je vezh
denarjev, loshej ſe davki plazhajo, in zhlovek lepſhi
ſebe in ſvoje oblazhi. Vi ſte sdaj zelo rezh dobizhkov
naſhteli, ter miſlite, de le kaki bebez (tumpez) kaj
takiga praſhati samore. Ravno takó, kakor vi, je
Pavi Fajdlazh miſlil. On je imel veliko vezh
njiv, kakor njegovi ſoſed Miha Prevdarnik,
ki je komaj pol toliko njiv gleſhtal, kakor Pavl,
in je bolj is-hajal. Leto je Pavlu mozhno po glavi
blodilo, manj njiv imeti, in per vſih rezheh
bolji is-hajati! Pavl je she vezhkrat ſam per ſebi
Mihata zopernije, in ſkrivnih vmetnoſti, kakor je
ſizer med vami ſhega, obdolshil, ter je ſklenil,
Mihata sa te pomozhi popraſhati. Zlo sgodaj sju-
trej je k njemu ſhel, in ga je posdravil:
Pavl. Dobro jutro, ljubi ſoſed!
Miha. Bog daj, ljubi ſoſed.
P. Persaneſi, de ti tako sgodaj nadlego delam.
M. Ti meni nobene nadlege ne delaſh, she je
en dober zhaſ, de ſim na nogah, in ſim ſe k delu.
kakor sa kmeta gre, namenil.
P. Leto vidim, pa ſaj upam, de ene dobrote.
ktero od tebe, ljubi ſoſed, shelim, mi neboſh od-
povedal.
M. Bog nedaj! vſaki zhaſ moramo perpravljeni
biti, vſim ljudem dobro ſtoriti, sa kolikajn vezh ſo-
ſedje med ſabo.
P. Ravno tvoja snana dobrota me k tebi per-
shene, in ſe veſelim, pomozhi od tebe sadobiti.
M. Kar samorem, ljubi ſoſed!
P. Jes ſim ſvoje, in tvoje kmetovanje premiſlil,
in ſposnam, de ti per manj, in manjſhih njivah bolji
is-hajaſh, kakor jes, ako ravno jih vezh, in vezhi
imam. Imaſh ti, sna biti, kako ſkrivno pomozh, s
ktero ſi veſh pomagati, de tvoje njive bolj, in lep-
ſhi rodijo, kakor moje? Zhe kaj takiga imaſh,
proſim te, povej, in poduzhi me, de, ker ſe moje
premoshenje zhes dalej bolj manjſha, zlo konez
ne vsamem.
M. Ti mene sa veliko rezh vpraſhaſh, pa de od
dolgiga ſtanja ſe ne vtrudiva, vſediva ſe doli v ſenzo.
(Miha je ſvojo sheno poklizal, in nji sapovedal, dober sajterk
(fruſhtek) sa obadva perpraviti, potem je naprej govoril:)
Jes per ſvojim kmetovanju nobene ſkrivne re-
zhi in pomozhi nimam, sato jih vſakimu rad povem.
kakor pridigar boshjo beſedo is prishnize.
P. To me veſelí.
M. Jes ſim vezhkrat ſam per ſebi tvoje kme-
tovanje, ljubi ſoſed! prevdaroval, in vem pravi
vsrok tvojiga ſlabiga goſpodarſtva.
P. Tako tedaj ſhe poprej boſh samogel meni
pomagati.
M. Is ſerza rad, zhe le hozheſh ſtoriti, kar
ti bom ſvetoval.
P. Nad tem ne dvomi.
M. Ti imaſh prevezh njiv.
P. Kako to?
M. Prevelikim ſhtevilu tvojih njiv imaſh per-
piſati, de oſlabujeſh, ali de boſh zlo na kant pri-
ſhel, zhe ne boſh drugazhi sazhel.
P. Zhudno! miſlim, kjer je veliko njiv, je vezh
proſtora, kjer je vezh proſtora, ſe samore vezh ſejati.
kjer ſe vezh ſeje, ſe vezh shanje, mlati in hrani.
M. Vſe to je reſnizhno, ako bi semlja bres
gnojá, in dela samogla roditi; ker pa to ni, ſe,
kjer gnojá in praviga dela ni, veliko ſemenſkiga
sernja savershe.
P. Tega nemorem tajiti.
M. Na ſlabo pognojeni, ne prav in ne ob pra-
vim zhaſi obdelani in obſejani njivi je shito redko.
in sernje medlo, kér ſeme malo reje najde.
P. Reſnizhno.
M. De moje njive bolji kakor tvoje rodijo, ne
pride od ſkrivne pomozhi, temuzh od tega, de ſker-
bim sa dober in maſten gnoj, in de samorem ſvoje
njive po potrebi gnojiti.
Orjem, kakor natora semlje sheli, in vſako
serno ob pravim zhaſu v semljo ſpravim. Ti pa,
ljubi ſoſed, imaſh prevezh njiv, premalo in ſlabo
shivine, tedaj tudi premalo gnojá. Ti komaj ob
tretjim, ali zhetertim leti eno ſvojih njiv pognojiſh;
orjeſh pa ne kakor semlja hozhe, hitiſh od ene njive
do druge, in s vſim ſvojim hitenjem vender ne ob-
delaſh ſvojih njiv ob pravim zhaſi.
P. Jes nimam per zhem vezh shivine rediti,
tedaj ſi tudi nemorem vezh gnojá perpraviti.
M. Sakaj bi ne samogel vezh shivine rediti?
P. Ker imam premalo travnikov.
M. Si jih ne veſh vezh perpraviti?
P. Kakó?
M. Puſti ene ſvojih njiv sa travnike, ali jih s
deteljo obſej, dobiſh vezh klaje, ſi snaſh vezh shi-
vine, in bolje rediti, vezh in boljſhiga gnojá perdelati,
njive bolje gnojiti, jih ob pravim zhaſu orati, red-
keji ſejati, in vender bo goſteji in lepſhi shito, kér
ſeme dobro semljo, in obilno rejo najde.
P. Ljubi Miha! meni je sdaj velika luzh kakor
ſlepimu, ki pervizh pogleda, saſvetila, in ſposnam,
sakaj de je moje kmetovanje na ſkrish ſhlo.
M. Prijatel! ne veruj, de ſim jes tebi she vſe
povedal. Ako hozheſh od kmetovanja vezh podu-
zhiti ſe, pridi ob nedeljih po poldne k meni, imam
kmetijſke Novize, ktere ſo pred dvem letmi na
ſvitlo perſhle, in ſo sa naſ kmete pravo slato: is
teh ſe hozheva prav kmetovati, in hiſhovati uzhiti.
P. Is ſerza rad, ako ſe le hozheſh s mano
muditi.
M. Sakaj ne? nepoduzhene uzhiti, je naſha
dolshnoſt in delo miloſti.
Vi ſte ſe od perviga ſmejali, ki ſim vpraſhal,
koliko njiv ima en kmet imeti? Sdaj ſhiroko
sejate, in ne veſte, kaj odgovoriti. Toliko njiv te-
dej more en kmet imeti, kolikor jih samo-
re s gnojem, in delam po poſtavi natore
prav, in ob pravim zhafu obravnati. To je
velika ſkrivnoſt kmetovanja, zhe ſe nekterim ravno
majhna rezh sdi.
(Poleg bukev sa pomozh in prid kmetam.)
Svetovanje, po kterim bi se zamoglo več
ljudskih ali malih šol po deželi napraviti — z posebnim
oziram na krajnsko in bližno primorsko deželo.
(Na dalje.
De pa cesarski šolski zaklad iz svoje močí
vsiga tega storiti ne more, kar bi za popravo sta-
rih in za napravo novih ljudskih šol potreba bilo,
se bo iz števila ljudí, ki v teh deželah prebivajo,
in kterim bi število šol móglo primerjeno biti, lah-
ko previdilo.
V Dalmacii se šteje trikrat sto, šest in de-
vetdeset tavžent duš. pa le 55 šol. namreč 11 po-
glavnih mestnih šol v Zadru, Šebeniki, Špa-
latri, Dobrovniku, v Katari in Lesini: 44
pa malih šol po deželi.
V Teržaškim vladarstvu, ktero Terst
in mestni okraj (Triester-Stadtgebieth) in Istri-
jansko in Goriško kresijo obseže, se je štelo v
letu 1843 štirkrat sto in osemdeset tavžent duš;
med temi jih je bilo tri in šestdeset tavžent, tri sto
in petdeset za šole godnih otrok, od kterih jih je
pa razun tistih štir tavžent učencov (šolarjev), ki
so v 92 ponavljavnih šol (Wiederhohlungschulen)
hodili, le petnajst tavžent, šest sto in sedemdeset
v 175 šolah šolskiga nauka deležnih bilo. Potem
takim je peršel na 24 duš le 1 učenec, in od poprej
imenovanih za šolo gôdnih otrok jih je več ko tri
četerti brez šolskiga poduka ostalo. Tukaj se mora
pa še opomniti, de jih zgorej rečeniga števila učen-
cov samó na Teržaški mestni okraj z sedem in
sedemdeset tavženti prebivavcov štír tavžent sedem
sto in osem in osemdeset učencov odpade, de tedaj
po tem takim v Istrijanski in Goriški kresii še
le na 27 duš 1 šolar pride, in de, kér se v deve-
térih mestnih šolah imenovanih dveh kresij
učenci bolj drenjajo, morebiti po kmetih komaj
na 30 duš 1 šolar pride.
Na Kranjskim in Koroškim se štejejo se-
dem sto dva in šestdeset tavžent, osem sto in štir
duše; bilo je v letu 1843 okoli pet in osemdeset
tavžent za šolo gôdnih otrok, pa le osem in dvaj-
set tavžent jih je v vsakdanje šole hodilo, tedaj
pride 1 šolar na 27 duš. Perštejmo pa tem še
enajst tavžent in šest sto učencov v nedeljskih
šolah, pride 1 šolar na 19 duš.
Med Kranjskim in Koroškim je pa v ti
reči velik razloček. Koroška dežela ima sto šest in
petdeset tavžent duš manj, ko Kranjska: vender
je pa na Koroškim v imenovanim letu okoli osem in
dvajset tavžent, na Kranjskim pa le enajst tav-
žent in šest sto šolarjev v vsakdanje in nedeljske
šole hodilo.
Razdelek šolarjev na Koroškim in Kranj-
skim skup je ta le:
Na Koroškim je bilo devetnajst tavžent in
štir sto šolarjev v 253 vsakdanjih šolah: razun teh
pa osemtavžent in šest sto šolarjev v 226 ponav-
ljavnih šolah.
Na Kranjskim pa osemtavžent in štir sto
šolarjev v 93 vsakdanjih šolah, in tri tavžent in
dve sto v 170 nedeljskih šolah.
Primérimo število vsakdanjih šol k številu
duš ali prebivavcov teh deželá, pride v
Celovški kresii 1 šola na 1488 duš, z nedeljsk. šol. vred pa le na 793
Belaški „ .. „ „ 940 „ „ „ „ „ „ „ . 492
Ljubljanski . „ „ „4558 „ „ . „ „ „ „ „ „ 1777
Novomeški . „ „ . 4872 „ „
„ „ „ . . 1781
„
 „ „ „ „ 2622
Postojnski „ .. „ „ 5244 „ „
duš.
Če tedaj vse otroke teh kresij skupej štejemo.
ki so za šole godni bili, in jih k tem prime-
rimo, ki v šolo hodijo, zagledamo žalostni pri-
kazik, de jih je
v Celovški kresii osem tavžent,
v Belaški
štirtavžent in sto.
v Ljubljanski „ dva in dvajset tavžent.
v Novomeški „ sedem in dvajset tavžent in
sedem sto,
v Postojnski „ štirnajst tavžent in šest sto
brez vsiga šolskiga podučenja ostalo; tedaj na Ko-
roškim in Kranjskim skupej 78.400 to je:
osem in sedemdeset tavžent in štir sto otrok zapu-
šenih bilo.
Na Kranjskim se sicer ta grozovitna napač-
nost z ten enmalo pomanjša, de je razun gori ime-
novanih šol še nekaj nedeljskih pervih šol, v
ktere jih hodi v Ljubljanski kresii okoli 1700.
v Novomeški okoli 3400 in v Postojnski okoli
800 šolarjev. Pri vsim tem je pa vunder
število zapušenih otrok na Kranjskim ta-
ko grozno veliko, de se Bogu usmili.
Koroška dežela, posébno Belaška kre-
sija, se je pa, kakor se iz tega sostavka vidi, v
šolstvu veliko bolj vzdignila in ne potrebuje ravno
take silne pomoči, kakor Kranj, bližno primorje
in Dalmacija, v kterih je ljudskih šol takó po-
treba, kakor bolnimu človeku zdravil. Tisti, ki se
napravi ljudskih šol po deželi še dan današnji zo-
perstavljajo, še gotovo tega niso vedili, kar smo
jim tukaj očitno razložili; grôza in sramòta jih mora
obiti, ki bodo ta resničen dokazik brali, če le niso
divjaške rodovine: vsak rodoljuben domorodec pa
bo sklenil, kolikor bo le moooče, pripomoči, de bi
se več ljudskih šol po deželi napravilo.
(Dalje sledí.)
Kruh is krompirjeve moke na Dolenſkim.
Neki malnar je is Dolenſkiga ſvojimu ſinu v
Ljubljano 31. dan pretezheniga meſza hlepzhik kruha
is krompirjeve moke s naſlednim dopiſam poſlal:
„Sdej ti pa mati majhen hlepzhik*) is krom-
pirjeve moke narejeniga kruha sa pokuſhnjo poſhlje
ona je krompir na drobne kerhlizhke sresala, oprala,
poſuſhila in potlej smlela: druge moke ni vmeſ nizh
perſhlo, koker kar jo je od kvaſú, to je sa eno
shlizo. Ravno ta teden je ſroviga krompirja sribala
na kruſhnjim ribeshnu in le nekaj malo druge moke
sraven dala in prav dobre ſhtrukle naredila.
boſta she pomenila, kadar domú prideſh i. t. d.
Maškare.
Ne mislite, ljubeznivi bravci, de zató, kér je
pust odšel in post nastopil, so tudi maškare zgi-
nile. Tukaj vam nekoliko zgledov pokažem, iz kte-
rih boste vidili, de se maškare skozi celo leto med
nami okoli vlačijo.
Človek, kteri vsaki dan v cerkev gre, moli,
se posti, in se takó pravičniga kristjana dela, pa
svojimu prijatlu, tudi nar bolj poštenimu, v nesreči
od sto posojenih goldinarjev na leto 10 goldinar-
jev ali pa še več obresta (čimža) terja: kaj dru-
ziga nosi, kakor maškaro (larvo) na obrazi?
Prijatel, kteri se nam v sreči prilizuje, v dnevih
nesreče pa nas ne pozná, nosi maškarona obrazi.
Štacunar, ki se, ko svoje blago prodaja, per
duši in poštenji roti, de je boljši robe ni, in
de jo samo iz posebne prijaznosti za ta denar da.
ki njega košta, vender se pa kupec kmalo pripri-
ča, de je slabo robo kupil in drago plačal, kaj
druziga nosi, kakor maškaro na obrazi?
Snubač, ki, ko se ženi, Bog vé kaj vse ima.
in zlate hribe obeta, kteriga pa mora zaročnica že
pervo leto s tem rediti, kar je seboj pernesla, kaj
on druziga nosi, kakor maškaro na obrazi?
Mladenič, ki ljubljenki z persego poterjuje,
de je ona nar lepši in nar boljši stvar na svetu, in
ravno to tudi drugi govori, in vsaki, ktero naleti;
kaj nosi on druziga, kakor maškaro na obrazi?
Deklica, ki enimu mladenču roko po povelju
staršev podá, drugimu pa serce obeta in daje: kaj
drujiga nosi, kakor maškaro na obrazi?
Ondi gre gospa, de jo vse gleda, košata,
kakor pav, od glave do nog v zidani obleki, mislil
bi človek, de je nar manj kaka graſinja, pa je le
žena prostiga šivarja (žnidarja): kaj druziga ta
nosi kakor maškaro na obrazi?
Glejte, kakó potuhnjen gre, de se komaj okoli
*) Od tega hlepzhika ſmo tudi mi en koſzhik sa pokuſhnjo do-
bili, in po pravizi moramo rezhi, de je prav dober kruh
bil. Tudi vezh drugim goſpodam in goſpem ſmo ga pokufiti
dali, in vſi ſo ſe zhes njegov dober pokuſ (shmah) sazhudili.
Skorja je bila takó dobro sapezhena , de je jo bilo veſelje
viditi. S veſeljem tedaj to ſkuſhnjo tukaj osnanimo, in ſhe
enkrat naſhe bravze poduka opomnimo, ki ſo ga Novize v
9. liliu lanſkiga tezhaja od krompirjove moke rasglafile.
Velika dobrota sa veliko ljudi bo gotovo kruh is krompinja.
Vredniſhtvo.
sebe pogledati upa, ljudje pa vender več njegovih
spotikljejev vedó, kaj druziga ta nosi, kakor ma-
škaro na obrazi?
Dohtar pravice, ki pravdo dobiti se rotí, ako
ravno dobro vé, de bo zgubljena, samo zató de
si on svojo mavho polni, kaj druziga nosi, kakor
maškaro na obrazi?
Zdravniki, ki ubožniga bolnika tudi v ne-
varni bolezni le poredkama obiskujejo, h bogati-
mu pa pri majhni bolezni po trikrat na dan letajo, kar
pa, kakor pravijo, le iz gole skerbi in samiga
vsmiljenja storijo; kaj nosijo druziga, kakor kazni
(strafinge) vredno maskaro na obrazi?
Rodoljub Slovenec, ki želi za taciga spoznan
in časten biti, otroci doma pa v domačimu jeziku
še „Bog pomagaj" ne znajo rečí, se manj pa v
domačimu jeziku gladko govoriti; kaj druziga taki
nosi, kakor maškaro na obrazi?
Žilo šlata, jezik gleda, trebuh otipluje, in zdra-
vila delí, pa vender se nikoli težke zdraviteljske
umetnosti učil ni; kaj taki druziga nosi, kakor
maškaro po celim obrazi?
Od takih maškar bi še jez dosti govoriti zamo-
gel, pa boječi se, de bi tudi meni kdo kake maškare
na nos ne navlekel, pri tem malim ostanem in že-
lim, de bi, kakor je pust z svojimi pustnimi šemami
zbežal, tudi te maškare zginile.
Janus.
Dopis iz Dunaja.
5. Svečana 1844.
Vaše „Novice" tudi nam Slavjanam na Dunaju
prav zlo dopadejo in jih zares vsak teden komej
pričakujemo. Geringerjova kavarija jih je za nas
naročila, kamur jih z veliko radostjo hodimo brat.
Pa ne samo mi Slovenci imamo veselje nad njimi,
ampak tudi drugi Slavjani in posebno Cehi jih radi
prebirajo. To smo Vam že dolgo hotli oznaniti, de
bi vedili, de imaste tudi na Dunaju prijatlov do-
velj. — Pepelnica je sicer pust z svojimi veselicami
že odgnala, vunder Vam moram v njegovi spomin
neke besede pisati. Pravo in serčno veselje je le
tamkej, kjer se dobri prijatli snidejo in to veselje
je tolikanj veči, če prijatel prijatla v ptujšini najde.
Tako veselico so Slavjani na Dunaju tudi letas 20.
Prosenca obhajali, ko so v nar imenitnišimu rajišu
Jožeſoviga predmestja krasni ples napravili, kjer
jih je bilo okoli 500 visokiga stanu in slavniga imena
zbranih. Prav židane volje smo bili do jutra in plesali
razne plese slavjanskih narodov, med kterimi jih smo
je veliko že pot po celim izobraženim svetu našlo.
Prehitro nam je noč prešla, ki nam je toliko ne-
dolžniga veselja prinesla. „Že velja, kamur serce
pelja", je star slovenski pregovor, z kterim vse
naše domorodce pozdravimo. Z Bogam.
K.
Bahač bedakam pripoveduje.
(Resnična prigodba.)
Kmetje neke soseske, ne na Kinezkim am-
pak veliko bližeji, so se zoper svojo gosposko vperli
in ji niso hotli po nobeni ceni tlake več opravljati.
Kér je pa gosposka svojo staro pravico terjala in
kér se je tem protivnikam druga péla, kakor so od
konca mislili, so sklenili, nekiga možá iz svoje sose-
ske clo h cesarju poslati, de bi se pri njemu z mogočno
besedo zoper to pritožil. Kmalo so ga našli taciga
velikoustneža po svoji volji, kterimu so za popotnico
mošno napolnili. Poslanik se je urno na pot podal,
in ko je neke tedne potem zopet domú prišel, smo
ga slišali, v gostivnici svojim sosedam bahaje to le
pripovedovati: „Prav dobro sim jo opravil;
cesar so me prav prijazno sprejeli in me
z poličam nar boljšiga vina gostili: cesa-
rica mi je pa s pečenim merzlim zajcam
postregla, ki ga je iz neke omarice vzela,
kamor nar boljši jedila spravlja.“ To pri-
povedaje so ga bedaki z odpertimi ustmi in debelimi
očmi poslušali; nekaj bolj pametnih pa se je po-
smehovalo, ker se jim je zdelo, de je vse, kar je
govoril, le laž in bedasto bahanje.— Zdaj dolžno
tlako mirno opravljajo in oči so se jim od-
perle, de jih je ta poslanik le za nos vodil in za
marsikteri goldinarček osleparil.
Domača povest.
25. dan pretečeniga mesca zjutro zgodaj se
je bila začela glasiti po nekim mestu na Dolen-
skim strašna beseda „ogenj, ogenj!“ in zvonov
glas je, ko bi z očesam trenil, vse prebivavce tega
mesta na noge spravil, kteri so od straha in spanja
omamljeni proti gorištvu leteli. K veliki sreči ni ne
hiša, ne drugo poslopje gorelo, ampak neki nemarni
mestnik je blizo hiš nad mestam zaklaniga pre-
šiča smodil.
Hvala Bogu, de je per samim strahu ostalo.
Mislim, de ni treba nevarnosti takiga ravnanja
blizo hiš na dolgo in široko razlagovati, zatorej vam
pridnim in skerbnim mestnikam le priporočim, ki ste z
svojimi v velikim dreni stoječimi, večidel lesenimi in
sploh z deskami (šintelni) pokritimi hišami v vedni
nevarnosti ognja, nikar več ne odlašajte pristopiti k
družbi s. Florijana, in zavarvati svoje pohištva.
Če vas potlej tudi nesreča ognja zadene, bo vunder
kaj v roke vzeti, brez de se do verh glave v dolgove
pokopate. Kar je nar boljšiga per ti družbi, je to,
kar so vam že vlani „Novice" na drobno razložile,
de pogorelci precej po ognji polovico, in kmalo
potlej, ko začnejo zidati, drugo polovico zava-
rovane vrednosti poškodovaniga poslopja plačano.
dobijo. Plačilo, ki ga je treba za to veliko dobroto
vsako leto opraviti, je prav majhno, zlasti če se
pomisli, de ti denarji tudi svojimu od ognja po-
škodovanimu bratu solzé sušé.
Dr. O . .
Popravek.
V spisku: „Starí Teržič“ v 5. listu namest popolna-
ma vse zakrila, beri: razvaline popolnama zakrila.
Znajdba vganjke v poprejšnjimu listu je:
Beseda v pervi verstici, z stevilkami naznamvana, se glasi:
petica; v drugi: pripeti; v tretji: tica; v četerti: pet; v
peti: tepec; v šesti: cipe.
Danaſhnjimu liſtu je oſemnajſti dél vino-
reje priloshen.
V Ljubljani
V Krajnju
Shitni kup.
8. Svezhana.
3. Svezhana.
gold. kr.
godl.
kr.
mernik Pſhenize domazhe .
banaſhke.
»
1 »
Turſhize....
„
Sorſhize .......
Reshi .........
Jezhmena .. . . . .
Proſa . . . . .
Ajde ..
20
23
57
26
27
2
3
4
51
4
48
34
-
56
1
1
55
45
Ovſa . .
 . . . . . . .
34
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.