2

5

1


ECCE ORGANVM !

17

januar 2020
Ars organi Sloveniae


Vsebina / Contents
Kriticni pogled na slovensko orgelsko krajino 2020 / A critical view to the Slovenian organ landscape in 2020 [3]
Posebnosti slovenske orgelske prakse na Koroškem /  Spezifische slowenische Orgelpraxis in Kärnten.[17]
Ars organi Slovenia v letu 2019 [19]/ Annual report 2019 [23]
Naslovnica / Cover: Število ARSORS zapisov o orglah v znani zgodovini po sedanjih obcinah / .e number of organ records in ARSORS database by municipalities in Slovenia.

ECCE ORGANVM!
Obvestila Ars organi Sloveniae
ISSN 2463-9397
17 - januar 2020
http://glej.orgle.si/
Izdaja Društvo Jarina Bohinj
Pripravil in uredil Jurij Dobravec
Besedilo, ilustracije in oblika so avtorske. Upo­raba dovoljena samo po predhodnem dovoljenju.
www.arsors.org



Kriticni pogled na slovensko orgelsko krajino 2020
Jurij Dobravec
Kultura, ki scasoma postane kulturna dedišcina, se obicajno oblikuje v okviru dolocenih jezikovnih, deželnih ali državnih meja. Tako pri orgelski krajini v Sloveniji opažamo vsaj pet rahlo različnih zgodovinskih tipov: kranjska, štajerska, koroška, pomurska in primorska, ki se delno pokrivajo s cerkvenopravno ureditvijo. Ker so bila nekatera središca kulturnih vplivov v preteklosti zunaj obmocja sedanje Slovenije, npr. Gradec, Krka, Sombotel, Gorica, je treba ob preucevanju krajin in korenin upoštevati celoto nekdanjega obmocja. Hkrati ne smemo pozabiti na dejstvo, da obmocja uprave obicajno niso bila teritorialno zakljucena, in je posamezni vladar imel poleg osrednjega obmocja še vec zunajteritorialnih posestev.
Trideset let slovenske orgelske krajine je silno kratka doba, a cas pogumnih sprememb. Ceprav bi morda kdo lahko utemeljeval, da gre za nadaljevanje tradicije, ki se je v katoliškem delu Jugoslavije razvijala skozi 20. stoletje, podatki kažejo na mocan prelom. Drži, da so se spremembe napovedovale že prej, na primer z vstopanjem nekaterih tujih orglarjev v slovenski prostor: Novaka v Rogaško Slatino, Walkerja v mariborsko stolnico, Schukeja v ljubljanski Cankarjev dom in Kerssenbrocka z vzorcnimi poskusi restavriranja izbranih zgodovinskih inštrumentov. A kljucni obrat se je zgodil ob usihanju Jenkove delavnice in nastankom novega orglarskega jedra v Hocah pri Mariboru. Nekoliko v duhu osamosvojitvenega zanosa smo tam dobili orglarsko delavnico, ki je imela namen združevati nemško tehnicno in akusticno kakovost s slovensko nizko ceno.1 Tovrstni razvojni model je v takrat še obubožani slovenski Katoliški cerkvi sprožil razmah, ki se je deloma zaradi vracil po drugi vojni nacionaliziranega premoženja prelevil v nekakšno zlato dobo slovenskega orglarstva. Vec kot 200  novih opusov lahko naštejemo po ustanovah cerkvenih ustanovah, dodatnih dvajset je bilo izdelanih za javne glasbene šole in zasebne narocnike.2 Skratka, v 30-ih letih je nova kar petina slovenskih orgel.
Pridobitve
Ko danes pogledamo na zadnja desetletja slovenske orgelske samostojnosti in nekakšne nacionalne zaokroženosti, bi lahko ugotovili naslednje:
1. Po slogu in nacinu izdelave orgel smo na Slovenskem dokaj hitro ujeli evropske orgelske slogovne tokove, ki jih je v zacetku 20. stoletja zbudil Albert Schweitzer,3 v operativno fazo pa so delno stopili po II. svetovni vojni, bolj dognano pa pravzaprav socasno, od 1980 naprej, ko so že prej obnovljene orgle po kontinentalni Evropi zaceli intenzivno re-restavrirati, izdelavo novih pa utemeljevali na znatno razširjenih strokovnih temeljih.
2. Mnoge slovenske cerkve, predvsem župnijske, imajo danes zadovoljivo kakovostna glasbila, povsem primerljiva s tistimi v sosednjih orgelskih krajinah. Poleg redne uporabe pri liturgicnih dogodkih se v nekaterih krajih odvijajo tudi koncerti, izobraževanja in druge kulturne ter javne dejavnosti.
3. Z redkimi izjemami so bile vse nove orgle zadnjih treh desetletij izdelane v slovenskih delavnicah.
4. Opazne so krajevne razlike. Predvsem je število novih orgel poraslo v vecjih mestih, kar je povezano predvsem s priseljevanjem v nedavni preteklosti in z izgradnjo novih cerkva v stanovanjskih naseljih. 
5. V tem casu so po zasebnih prizadevanjih organologa Eda Škulja pri nas izšli katalogi vseh vecjih orglarskih delavnic, s cemer smo dobili odlicna izhodišca za poglobljene raziskave. Primerljivega pregleda na državni ravni v svetu ne poznamo.
6. Od leta 2018 imamo v Sloveniji unikatno vsedržavno enciklopedijo orgel v obliki knjige Orgle Slovenije in povezane spletne strani www.orgle.si, kjer uporabniki najdejo podatke o avtorjih, velikosti, starosti, dispoziciji in stanju ter opise za 1094 orgel. Izstopajoca dragocenost je, da so podatki v knjigi povsem sodobni, iz leta 2018. Tudi fotografije so vse mlajše od 2013. Spletne strani se vsebinsko nadgrajujejo.
7. Vzporedno z izdelavo novih orgel so se poleg že prej delujocih šol (cerkvene orglarske šole in Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani), odpirali novi oddelki za ucenje orgel na državnih in zasebnih glasbenih šolah. Danes ima orgle kot samostojen predmet v svojih programih zapisano vec kot 30 državnih glasbenih šol.
Te in še druge uspehe s podrocja orgel so nas ponovno vrisale na evropski orgelski zemljevid, torej vrnile v kulturni prostor, iz katerega smo se v desetletjih orglam nenaklonjenega politicnega sistema nekoliko oddaljili.
Sencne strani
Vzporedno z uspehi moramo pogledati tudi nekoliko bolj skrite in le obcasno – a takrat presenetljivo hudo – izbijajoce plati slovenskega orglarskega premika.
1. Slovenija kljub poskusom posameznikov4 ni zmogla oblikovati vsaj okvirnih operativnih oziroma proceduralnih smernic na nacionalni ali državni ravni: niti meril za varstvo in ohranjanje zgodovinskih orgel, niti slogovnih usmeritev za nove orgle. Pri tem ni mišljeno omejevanje umetniške svobode pri dispoziciji in oblikovanju vidne in zvocne podobe, ki sta znacilnost nadarjenih posameznikov, ampak na vsaj nekaj znacilnih potez, po katerih bi slovensko orglarstvo bilo razpoznavno v širšem prostoru.
2. Po oceni je za vec kot tri cetrtine sedaj odstranjenih zgodovinskih orgel dalo odlocilno strokovno mnenje podjetje, ki je potem izdelalo nove orgle. Dejstvo je posebej zaskrbljujoce, ker se je to dogajalo tudi v casu, ko so bile vse slovenske orglarske delavnice povsem na zacetku in brez izkušenj.
3. Organologija se je omejevala na orgelske kataloge z opisi, ki v mnogih primerih povedo vec o antropoloških okolišcinah kot o orglah samih. Izjeme, sicer dragocene tudi za mednarodni organološki prostor,5 so redke. Prakticno pa ne obstajajo poglobljene analize zgodovinskih glasbil, ki jih danes zaradi nadomestitve z novimi ni vec.
4. Spomeniškovarstvena služba se je pri svojih mnenjih in odlocitvah omejevala na zunanjo obliko, medtem ko je zvocno in tehniško dedišcino orgel, za katero je po zakonodaji prav tako odgovorna, povsem spregledala. 
5. Uradni skrbniki dedišcine v Republiki Sloveniji niso izpolnjevali dolocb Zakona o varstvu kulturne dedišcine, ki v 10. clenu govori o ‘nacionalnem bogastvu’. Ob sprejetju prejšnje razlicice zakona leta 1999 je bilo nacionalnega orgelskega bogastva 792, danes ga je 601.6
6. Orglarske delavnice imajo danes šibko strokovno kadrovsko strukturo. Imajo le po nekaj ali enega vsaj nekoliko šolanega orglarja, v nekaterih primerih niti to ne. Ostali sodelavci so priuceni. Dejstvo sicer ne vpliva nujno na kakovost posameznega izdelka, pomeni pa relativno visoko poslovno in strokovno tveganje, predvsem pa možnost preobremenitev posameznika, oziroma nevarnost mocnih nihanj kakovosti med posameznimi opusi.
7. Najboljše orglarsko znanje in izdelki nesorazmerno odtekajo v tujino, medtem ko se doma zadovoljujemo z minimalizmom in priseganjem na nizko osnovno ceno. S tem verjetno najbolj grobo vplivamo na kakovost slovenske orgelske krajine.
8. Organizacija in nadzor nad izvajalskim delom orglarjev ni standardizirano in tako na primer projekt restavriranja hitro lahko podleže neutemeljenim individualnim razmišljanjem in celo povsem zasebnim željam, ko se iz nedopustno pragmaticnih razlogov ali prebliskov zgodi poseg v umetniško stvaritev in zvocno vsebino, hkrati pa obstaja povecana možnost strokovnih in poslovnih napak.
9. Slovenska Katoliška cerkev se je vsake nove orgelske pridobitve veselila, vendar so posamezne škofije s svojimi organizacijskimi enotami orgle žal obravnavale kot relativno postransko zadevo, in to kljub dejstvu, da smo v kar petini župnij dobivali nove, vsaj toliko pa je bilo prenovljenih, in da orgelski zvoki v srednjeevropski praksi zavzemajo povprecno vsaj petino casa obcestvenega bogoslužja. 
10. Posamezni poskusi institucionaliziranja škofijskih komisij so se  od prvotno zamišljenih pristopov skupinskega dela reducirali na delo ozavešcenih ali bolj prodornih posameznikov, kar dopušca možnosti prevelike zasebne odgovornosti in/ali pretiranega subjektivizma.
11. Državne ustanove, odgovorne za kulturno dedišcino – spet z izjemo navdušenih posameznikov – so do orgel pristopale z veliko mero umetnostnozgodovinskega in kulturnovarstvenega neznanja, predvsem pa pomanjkanjem kakovostnih podatkov in standardov za prioritete (vkljucno financne s strani države), kar je botrovalo prepušcanju odlocitev o dedišcini orgel narocniku ali kar izvajalcu del, kot domnevno najbolj vešcemu poznavalcu. Prakticno nihce iz te službe ni uporabljal – sicer z današnjega zornega kota vsebinsko zelo pomanjkljivega – kataloga orgel iz leta 1988, ki ga hrani Ministrstvo za kulturo. Najbolj resen pristop pri ohranjanju je opaziti pri tistih orglah, ki so bile vkljucene v knjigo Orgle na Slovenskem iz leta 1985, v kateri pa je bil objavljen zgolj izbor po obdobjih in ne po kakovosti. Žal takšen izbor iz poljudne knjige le redko lahko služi ustreznim strokovnim spomeniškovarstvenim odlocitvam.
12. Financiranje se je ravnalo izkljucno po zmožnostih investitorja v pozitivnem ali negativnem smislu. To je neredko pomenilo povsem subjektivno oceno, pri cemer so bile morebitna kakovost glasbila, dejanske potrebe župnije in celo akusticne zmožnosti prostora potisnjene v ozadje. Dobili smo nemalo prevelikih orgel. 
13. Dopušcamo možnost, da so posamezni primeri segli cez mejo poslovne etike. Na primer, da je ob izbiranju izvajalcev prihajalo do kraje intelektualne lastnine iz neizbranih ponudb, oziroma da so bili postopki speljani zgolj navidezno. Pri mnogih projektih je iz rezultatov opazno, da so se ‘strokovne komisije’ v mnogih primerih ucile kar iz ponudb.
Kakšne posledice se kažejo?
Orglarji imajo – po njihovih izjavah sodec – veliko dela. Iz javno izkazanih prihodkov in števila izdelkov tega ni mogoce dokazati.7 Ocitno gre za razlike v interpretaciji. Dogajanje na podrocju orglarstva v zadnjih let kaže, da je dejavnost v težavah, celo nekateri podvigi v tujini so .nancno v smislu razmerja med stroški in ceno vprašljivi. Pri težavah ni mišljeno, da bi se v orgle vlagalo manj denarja ali energije, ampak za neuravnovešenost, ki nas kakovostno, .nancno in nenazadnje duhovno slabi, in na katerega v prihodnje ne bomo mogli biti ponosni. Kaj to pomeni?
Narocila za nova glasbila, ki orglarjem prinašajo reference in možnost za nekoliko bolj stabilno poslovno politiko in razvoj, se drasticno zmanjšujejo. Domnevni razlogi na strani investitorjev so .nancni. Istocasno se povecuje število obnov, tudi t.i. generalnih.8 Nacelno je to v redu, in mnoge orgle so takšne prenove nujno potrebne, prav vsake pa bi morale biti na 10 do 20 let generalno precišcene. A žal se za na videz manjšimi posegi, ki imajo tudi nižjo osnovno ceno, rado skrije marsikaj. Bežen pregled terena in pogovori z mnogimi – tudi nemocnimi – župniki kažejo,  da gre poleg kar neposrednih menjav, pri t.i. obnovah pogosto za pomembno spreminjanje bistvenih tehnicnih in akusticnih prvin inštrumenta, domnevno izboljšav, ki jih predlaga izvajalec ali so posledica želje posameznih organistov brez zgodovinsko utemeljenih razlogov. Pravzaprav se nihce ne ukvarja z možnostmi, ki jih izvajalcu nudijo obstojeca, slogovno opredeljena starejša glasbila. Želijo si zgolj t.i. ‘univerzalne’ orgle. Tako pod pretvezo ‘boljše’ prihodnje uporabnosti spremenimo bistvo in onesnažimo avtenticnost. Problemi so tudi tehnicni, in organizacijski saj zaradi omejenih sredstev ne gre za dosledno spreminjanje, ampak razlicno prilagajanje, delne rešitve, najpogosteje pa faznost, ki pomeni nikoli dokoncano delo in nikoli vec celovitih orgel oziroma ‘unikata’, kakor si ga je zamislil prvotni mojster, in kakršne zagovarja organologija v vseh teoreticnih spisih o orglah. 
Pri .nanciranju se dogaja, da izvajalec ponudi relativno nizko ceno zato, da dobi projekt, komisije in spremljevalci del pa pri ocenjevanju dajejo ceni kljucno vlogo. Ker v postopku izbire izvajalca ni bilo predhodno natancno in neodvisno doloceno, kaj je treba pri nekih orglah sploh storiti, podroben seznam potrebnih ukrepov pripravijo ponudniki, ki v vecini primerov postanejo tudi izvajalci. Bolj za pomiritev vesti si investitorji preskrbijo še predracune drugih ponudnikov. Ker si ponudniki glede vsebine in podrobnosti niso povsem enotni, pomeni, da v bistvu cene niso primerljive.9 Žal le redki investitorji projekt organizirajo tako, da bi se lahko kompetentno odlocali. Vecina se obraca na razne svetovalce, tudi nakljucne, ki dajejo vtis, da o orglah nekaj vedo. Vendar je opazno, da ppredvsem komparativnega znanja zelo primanjkuje. Prepušceno je samoiniciativi in pogosto neustrezni priucenosti brez zunanjih neodvisnih referenc. Potem se sredi dela, ko so orgle razdrte in je situacija brezizhodna, pojavijo ‘strokovno utemeljeni’ razlogi za dodatek k pogodbi, ki se nanaša tudi na zvišanje cene (primerov, kjer bi se cena znižala, ne poznamo). Ker je investitorju neugodno, da se je treba ponovno pogajati in ponovno prositi npr. vernike ali sponzorje za dodaten denar, skuša najti drugacne in nekoliko bolj skrite .nancne rešitve. Rezultat je lahko porazen: pri vernikih se izgublja cut, da gre pri projektu za kakovost in lepoto, za izvajalce pa je to žal nauk, da se projekti lahko .nancno tudi na tak nacin izvajajo. Pri takšni netransparentnosti lahko poštenost izpade na vseh ravneh: pri placnikih, organizatorjih in izvajalcih, koncni izdelek pa je redko tak, kakšnega smo si zamislili na zacetku.
Drug problem s podrocja .nanc je dejanska cena t.i. poceni obnove ali darila iz druge roke, najpogosteje odpadka z Zahoda. Cena osnovne pogodbe je resda lahko nizka, vendar pri tem radi spregledamo spremljajoce stroške, predvsem pa casovno dimenzijo in dimenzijo kakovosti. S polindustrijskimi izdelki, kakršne vecinoma uvažamo, je žal tako, da se kvarijo, in starejši ce so, bolj so podvrženi napakam in propadanju materiala in funkcij. Ce torej hocemo orgle uporabljati, jih moramo vzdrževati, cena vzdrževanja pa narašca s casom. Stroški vzdrževanja orgel so podvrženi enakim zakonitostim kot drugi uporabni izdelki. In na koncu to lahko pomeni, da bomo namesto poštene cene ob novih orglah (ali npr. res kakovostno prenovljenih zgodovinskih orglah), enako ali še vecjo vsoto denarja vložili v vzdrževanje.10 Ni cudno, da v mnogih župnijah raje razmišljajo o odstranitvi orgel, kratkotrajnih elektronskih nadomestkih, oziroma jih zaradi napak enostavno ne uporabljajo. Zacetna kakovost je zato še kako pomembna!
Tretje podrocje, ki se mocno tice kakovosti orgel, sega iz .nancnega na poslovno podrocje in ga bomo tu nakazali le okvirno. Vzemimo nacelo, da imajo uspešnejša podjetja višje prihodke. To v našem davcnem sistemu pomeni, da postanejo zavezanci za DDV, kar pri ponudbah pomeni, da bo moral narocnik poravnati tudi ta davek. Po preprosti logiki imajo torej podjetniki, ki niso zavezanci za DDV, ob isti ponudbi vec možnosti za pridobitev posla. Investitorjem, sploh župnijam, ki vecinoma niso zavezanci za DDV, in kjer se vecina denarja zbere prostovoljno, lahko trenutni 22% DDV pomeni kar nekaj deset tisoc evrov manj ali vec. Dejansko pa ta nižja cena oziroma takšne poslovno-davcne razmere lahko mocno vplivajo na kakovost uporabljenih materialov ali storitev podizvajalcev. Poenostavljeno receno gre namrec za prav obratne razmere, kot si laicno in zgolj skozi številko na računu predstavljajo investitorji ali nadzorniki. Zavezanci si lahko DDV povrnejo v vstopno-izstopnem sistemu, nezavezanci pa material in storitve podizvajalcev morajo kupiti z vštetim DDV. Torej za isti denar, kakršnega oboji prikažejo v ponudbi, lahko zavezanci kupijo za okvirno 22% bolj kakovostne materiale, storitve ali dele kot nezavezanci. To velja prav enako v vecstopenjskem ali grozdnem sistemu, ce bi na primer nekdo namerno razdelil podjetje na vec manjših, ki potem vsako posamezno ne bi bilo zavezanec za DDV. Vendar spet ni tako enostavno. Ce namrec v grozdu kakorkoli sodelujejo zavezanci za DDV (npr. kakovostni mizarji, izdelovalci pišcali ipd. so obicajno zavezanci), se potem vstopni DDV za materiale ali storitve lahko placa celo v vsaki stopnji posebej.
Opravicilo, ki se pogosto uporablja ob izvajanju takšnih – sicer legalnih, a poslovno dokaj nelojalnih – poslovnih ovinkov je, da naj bi bil strošek dela bistveno višji kot strošek materialov, in gre torej za zanemarljive vsote. A to drži le deloma. Majhna podjetja namrec nimajo veliko svojih delavcev in zato morajo najemati storitve podizvajalcev. Posledicno seveda ni logicno, da bi podjetniki varcevali pri svojih placah, in zato obstaja veliko vecja verjetnost, da na racun nizke cene svojih storitev skušajo doseci nizke cene materiala in storitev podizvajalcev. S tem se spet lahko zniža kakovost. 
Država bo davek vsekakor nekje pobrala. Upraviceno; nenazadnje se prav sredstva iz davkov uporabljajo tudi za javno glasbeno izobraževanje, vlaganje v obnovo kulturne dedišcine, celo posamezna restavriranja orgel samih, in še vec drugih dejavnosti, ki so posredno ali neposredno povezane z orglami.
Kar se tice kakovosti, je v teh primerih pomembno še opozoriti, da postane odgovornost v primeru grozdnega ali prevladujoce podizvajalskega nacina izvedbe celovitega orgelskega projekta pogosto neobvladljivo razpršena, kakovost pa temu primerna. Na drugi strani imajo uspešnejši izvajalci nacelno bolj prizadevne in podjetju neposredno odgovorne lastne delavce, njihovo strokovno in prakticno znanje se bistveno bolj intenzivno medsebojno izmenjuje, podjetje pa je tudi glede notranje organizacije bolj uravnoteženo. Ce ni posredi drugih poslovnih malverzacij, naceloma iz takih delavnic z bistveno vecjo verjetnostjo dobimo trajno kakovostne izdelke. In, ce pogledamo cloveško plat, redne zaposlitve prinašajo v družine delavcev in vso družbo vecjo stabilnost in višjo kakovost življenja.
Kako naprej?
Izhajajoc iz dejstev,
- da na Slovenskem obstaja mednarodno priznana orglarska tradicija, ki od Križmana naprej na inovativen nacin združuje srednjeevropske in mediteranske silnice,
- da si želimo na Slovenskem imeti vsaj nekoliko znacilno slovensko a hkrati raznoliko orgelsko krajino, na katero bomo ponosni mi in prihodnji rodovi,
- da se investitorji dobro zavedajo, da kakovost ni poceni, še manj cenena, in je preudarnost še vedno zelo cenjena vrlina,
- da imata država in Cerkev solidne pravne nastavke za ureditev stanja, in za seboj tudi nekaj poskusov operacionalizacije, iz katerih se lahko veliko dobrega naucimo,
- da obstaja veliko podatkov o slovenskih orglah,
- da se vsi slovenski orglarji zaradi svoje pripadnosti katoliški Cerkvi zavedajo vrednot poslovne etike do investitorjev, delavcev in podizvajalcev,
bo prihodnost smiselno iskati v smereh, 
ki zacrtane v naslednjih stavkih:
1. Ustanoviti je treba interdisciplinarno in operativno orgelsko komisijo na nacionalni ravni. Clani in clanice naj bodo organologi, ki z referencami dokazujejo znanja z zgodovinskega, muzikološkega, pravnoposlovnega, lastniškega, tehnološkega, pedagoškega, spomeniškovarstvenega, umetnostnozgodovinskega, psihološkega podrocja, in imajo tudi vpogled v mednarodno dogajanje vsak na svojem podrocju. Smisel komisije je timsko interdisciplinarno delo, zato mora delovati kot celota in ne kot skupek samostojnih in/ali samovoljnih posameznikov, ko je vsak ‘odgovoren’ za izbran projekt.
2. Na nacionalni ravni se pripravi strategija upravljanja orgelske dedišcine, predvsem merila za uvrstitev na kategoriziran seznam zgodovinskih orgel, organizira naj se seznam zgodovinskih orgel s podkategorijami, in splošne smernice za ravnanje – vkljucno z variantnimi rešitvami – , po katerih se bodo lahko upravitelji v splošnem ravnali, vzporedno pa natancne konkretne usmeritve za posamezne najbolj dragocene orgelske inštrumente.
3. Vzpostavi naj se okvirni standard za procedure projektov izdelave novih orgel in restavriranja zgodovinsko pomembnih, vkljucno s kar je le mogoce enotnimi metodami preverjanja kakovosti, da se s tem zagotovi neodvisnost in transparentnost pred investitorji in pred javnostjo.
4. Na podlagi znanih podrobnih podatkov o slovenskih orglah je treba pripraviti seznam prioritet restavriranj in na osnovi ocene stroškov ugotovi možnosti javnega financiranja obnov najbolj dragocene in evropsko pomembne orgelske dedišcine.
5. Pri delu z orglami naj se, namesto na iskanje stranskih poti pri poslovanju, posegih in izvajanju, udeleženci neposredno osredotocijo na primernost in kakovost vsakih posameznih orgel v njihovem vidno-zvocnem in družbenem okolju, na dvig kakovosti slovenske orgelske krajine kot celote, predvsem pa na orgle kot glasbilo ter na orgelsko glasbo v njeni služnosti vernemu ljudstvu in vsej kulturni javnosti.
Sklepne misli
Orgle so glasbilo, zato je njihov glavni smisel glasba. S stališca orgel kot inštrumenta zato ni zadosti le tehnicna dovršenost, ampak predvsem skladnost zvoka in glasbe, kar doživljamo kot lepoto. Res je, da glasbeniki bolj poglobljeno doumevajo posebnosti in globino glasbene govorice, a prav vsi ljudje jo med poslušanjem sprejemamo vase in na nas vpliva, ce to hocemo ali ne. Slaba glasba – pa naj bo zaradi slabega ali neustreznega glasbila, ponesrecene skladbe, slogovno neavtenticne izvedbe ali nenadarjenosti izvajalca – na cloveka vpliva slabo. Odvracajo. Znano je, da mnogi nadarjeni otroci, ki nimajo dostopa do kakovostnih glasbil, nikoli ne morejo razviti svojih prirojenih talentov. Velja pa tudi, da še tako dober interpret ne more iz orgel z izrazito slabo zvocno zasnovo in izrazito zvocno neusklajenostjo izvleci lepote, ki bi poslušalce oplemenitila. Ob slabih orglah poslušalci ostanejo prazni. Pogosto sploh ne vedo, zakaj kulturnega ali bogoslužnega dogodka niso v polnosti doživeli. 
Kakovost orgelske glasbe, ki naj cloveka dviga v presežno, lahko dosegamo in presegamo zgolj in samo z ustrezno povezanostjo, usklajenostjo in uravnoteženostjo vseh dejavnikov: nacrtovalcev, zgodovinarjev, izdelovalcev, nadzornikov, .nancerjev, in nenazadnje glasbenikov in poslušalcev.
Opombe
1 Prim: Kraševec, M.: Nastajanje Škofijske orglarske delavnice. V: Ob desetletnici Škofijske orglarske delavnice, 1999.
2 Po podatkih zbirke ARSORS jih je decembra 2019 v Republiki Sloveniji 231, pri cemer ni zanesljivo, ali gre za res povsem nove orgle, ali za restavrirane, ki si jih orglar iz razlicnih razlogov sam šteje kot samostojni opus.
3 Prim: Schweitzer, A.: Deutsche und französische Orgelbaukunst und Orgelkunst. Leipzig 1906.
4 Kolikor je avtorju znano, so v to smer – vsak v svojem casu – najbolj razmišljali Ludvik Bracko, Milko Bizjak, Branko Košir in Dalibor Miklavcic.
5 Npr. Križmanova orglarska delavnica 2010, z dodatkom v Muzikološkem zborniku LI/1, 2015.
6 Podatki po knjigi Orgle Slovenije 2018.
7 Vsakoletni pregled novih opusov v vsakokratni prvi številki Cerkvenega glasbenika kaže izrazito zmanjšanje števila novih glasbil.
8 Prim. Podstenšek – pregled za leto 2014; CG 2015/1.
9 Okrog 30-ih projektov zadnjih desetletij, v katere smo uspeli dobiti vpogled, kaže samo dva primera, ko je narocnik natancno povedal potencialnim ponudnikom, kaj pricakuje, in so ponudniki torej dali primerljive ponudbe.
10 Terenski zapisi Ars organi Sloveniae kažejo, da je bilo v preteklih treh letih na dveh blagoslovitvah opaziti težave z orglami, vsaj pri petih novih orglah pa resne tehnicne težave celotnega glasbila ali akusticne težave z vec kot polovico registrov že v prvem petletnem obdobju po postavitvi.


Slika 1. Število na novo izdelanih in pomembneje predelanih slovenskih orgel po desetletjih. V svetlo sivi so prikazane orgle, ki so bile kasneje odstranjene. 


Slika 2. Slovenska historicna organografija tradicionalno navaja enosmerne vplive srednjeevropskih in mediteranskih slogovnih šol. Tako naj bi bil kontinentalni del sedanje Slovenije pod vplivom t.i. Graških in Tirolskih orglarjev ter Ceha Janecka in deloma Kunatha s Saške. Angster naj bi na vzhoduprispeval nekaj tradicije francoske romantike. Z obmocja severne Italije je k nam prodiral beneški vpliv. Vendar podatki o sedanjem stanju za primer Avstrije (Slika 3, spodaj) kažejo zelo veliko število orgel slovenskih izdelovalcev v sedanji Avstriji, kar klice po ponovnem premisleku o enosmernosti vpliva ‘nacionalnih’ šol. 



Slika 4. V Sloveniji zadnja desetletja narašca število orgel iz druge roke. Gre za rabljene in neredko dokaj iztrošene inštrumente, ki so jih v tujini umaknili iz uporabe. Žal se za takšne rešitve odlocajo tudi inštitucije, od katerih bi pricakovali zgled zagovarjanja avtenticnega slovenskega orglarstva. Ceprav orglarji ob montaži zagotavljajo, da so glasbila preverili in da so dobra, praksa kaže na mnoga odstopanja in le redke res uspele projekte. Kot le nekoliko dražji a bolj sprejemljiv se kaže pristop, ko se uporabijo le rabljene pišcali, domacim orglarjem pa zaupamo izdelavo nove mehanike in sapnice. (Vir podatkov: Orgle Slovenije, 2018.)


Slika 5. Pregled prihodkov slovenskih orglarjev zadnjih let. Na grafu opazimo izrazit višek naše najbolj dejavne orglarske delavnice v letih 2014 in 2015. Ce ta trikotnik odmislimo, se pokaže pocasna do zmerna rast prihodkov vseh udeležencev, ki je zgolj vzporednica splošnemu porastu življenjskih stroškov in blaginje. (Podatki so javno dostopni na portalu AJPES - Javna objava letnih porocil in vsebujejo financne izkaze orglarskih in sorodnih podjetij, registriranih v Sloveniji. Pri delavnicah, kjer smo našli vec registriranih poslovnih subjektov, so podatki sešteti.)


Slika 6. Že zunanji videz uvoženih orgel iz druge roke kaže, da inštrumenti niso kakšen presežek. (jd) 


Slika 7. (jd)

Posebnosti slovenske orgelske prakse na Koroškem
Andrej Feinig
Od 10. do 13. oktobra so se avstrijski ljubitelji orgel zbrali v Celovcu. Društvo Österreichische Orgelforum je prvic od svoje ustanovitve vecdnevni simpozij z izleti k zanimivim orglam priredilo na Koroškem. Njihov predsednik je znani organist Peter Planyavsky, ki je s Koroško še posebej povezan, saj že vec desetletij pocitnikuje ob Preseškem jezeru blizu Šmohorja.
Za udeležence iz vse Avstrije je bil pripravljen spored s poudarkom na dveh koroških posebnostih: mocni prisotnosti protestantizma in slovenšcini v njenem južnem delu. Poleg Daliborja Miklavcica, ki je predstavil vezi med slovensko in avstrijsko orgelsko sceno, sem bil podpisani povabljen, da nekaj besed povem o slovenski cerkveni glasbi na Južnem Koroškem.
Zacel sem z omembo slovenskega petja pri ustolicevanju karantanskih knezov na Gosposvetskem polju, ki je znano iz 12. in 13. stoletja. Temu dejstvu se zgodovinarji na Koroškem izogibajo, ceprav bi pricakovali, da bi bil dogodek omenjen vsaj v koroški cerkeveni zgodovini, ob dogodkih festivala v Osojah ali pri pouku zasebne visoke šole Gustava Mahlerja. Za ponazoritev sem predvajal kratek izsek iz kantate Ustolicenje Koroških knezov Franceta Cigana.
Potem sem omenil Primoža Trubarja kot ustanovitelja slovenske pridigarske stolice v Celovcu okrog leta 1650. Malo znano je, da je za to pridigarsko mesto bila namenjena dotacija, iz katere je lahko koroški škof .nanciral dolocene glasbene projekte. S pomocjo tega denarnega sklada je npr. Jože Ropitz na Dunaju lahko študiral cerkveno glasbo. 
Naslednja pomembna tocka predstavitve je bila pesmarica Matija Majarja, za katero je avtor ocitno obhodil mnogo slovenskih krajev, tudi zunaj Koroške. Omenil sem Luka Maurerja in Loško pesmarico; pesmi te zbirke so danes povsem pozabljene. Sledila je daljša predstavitev nekaterih cerkvenih pesmi, ki jih pojemo vsi Slovenci, kot je Lepa si, lepa, in Je angel Gospodov, ki jo v nemški razlicici pojejo tudi v Jogl-landu (avstrijska Štajerska). 
Pesmi Je anhel Huspudov in Liepa roža, Mati Božja sem predstavil tudi z zvocnimi posnetki. Ob tem se je razvnela debata. Predvajane pesmi so namrec mnoge udeležence spominjale na njihove romarske pesmi, ki so jih prav tako peli vecinoma vokalno in brez spremljave orgel. Gotovo pa so si vcasih pomagali s portativi oziroma majhnimi in lahkimi orglami, ki so morda imele najvec dva registra. Nekaj takšnih portativov je naslikano pri nas na srednjeveških freskah, npr. v Podgradu. Ob lepem selskem petju Je anhel Hospudov je Peter Planyavsky pripomnil, da se mu zdi, da bi bilo tako izrazito »rubato« petje težko spremljati z orglami, in da pravega basa te pesmi pravzaprav niti ne potrebujejo.
Proti koncu predavanja sem na platnu pokazal še, da se slovenska melodija pesmi Hvala vecnemu Bogu ne sklada povsem z nemškim Grosser Gott, wir loben Dich, in omenil domnevo, da bi bila slovenska razlicica lahko starejša. Vendar se Planyavskemu to ne zdi verjetno.
Omenil sem prakso v casu nacisticne zasedbe Avstrije, da so besedila prepovedanih slovenskih cerkvenih pesmi enostavno prevedli v latinšcino ali tudi nemšcino, in da je slovenšcina v zgodovini Evrope eden redkih jezikov, ki so bili kot jezik v kakšni državi prepovedani. Morda je podobno usodo doživela le še galšcina na Irskem, v vsakem primeru pa je takšno zatiranje za narod psihološko mocno obremenjujoce.
Na koncu sem kratko predstavil Franceta Cigana, Antona Nageleja in Janeza Petjaka ter seveda Jožeta Ropitza. Zakljucili smo s poslušanjem Tihe zemlje.<

Andrej Feinig, organist v Krki in clan orgelske komisije Krško-celovške ško.je,  je vsebino 12. oktobra 2019 predstavil v Celovcu pod naslovom Spezifische slowenische Orgelpraxis in Kärnten.


Ars organi Sloveniae v letu 2019
Jurij Dobravec
Orgle Slovenije in www.orgle.si
Knjiga Orgle Slovenije, ki smo jo izdali leta 2018, ne predstavlja le prelomnice za celovito poznavanje slovenskih orgel in metode raziskovanja, ampak tudi komunikacijsko orodje za promocijo glasbila in orgelske glasbe. Zavedajoc se ozko speci.cne ciljne publike, je komunikacija v letu 2019 je potekala na osnovi strategije, v katero smo vkljucili sicer razlicne ciljne javnosti, vendar smo se namensko usmerili na dve: neposredne uporabnike orgel in strokovno javnost razlicnih sorodnih disciplin. Prva skupina je bila dosežena predvsem ob prodaji same knjige, kjer so se posebej izkazale katoliške župnije. S tem smo dosegli enega pomembnih ciljev, ki smo si ga zastavili že na zacetku projekta Orgle Slovenije, to je, preskrbeti trg s kakovostnim materialom, ki bo primeren kot nagrada prizadevnim organistkam, organistom in drugim sodelujocim v cerkvi. Strokovna javnost, pretežno muzikologi, so predstavitev knjige in povezane spletne strani vkljucili v Slovenske glasbene dneve aprila v Ljubljani. Vkljuceni so bili tudi nekateri tuji slušatelji, ki so se na predstavitev, presenetljivo, odzvali najbolj intenzivno. Z metodološkega vidika je hibrid tiskane knjige in spleta bil predstavljen na Kongresu Zveze bibliotekarskih društev Slovenije z naslovom »Knjižnice - obvladovalke podatkov?« Prispevek je bil objavljen v Zborniku simpozija. Manjši segment metode dela, konkretno kriticni pregled dosedanjih katalogov podatkov o orglah po Sloveniji, je bil predstavljen na Muzikološkem simpoziju ob 100 letnici Univerze v Ljubljani; objava clanka je napovedana za 2020 v Muzikološkem zborniku. Že letos pa je v reviji Arhivi, ki jo izdaja Arhivsko društvo Slovenije, izšel opis ozadja nastajanja knjige Orgle Slovenije, ki je povezano z umetnostno zgodovino in spomeniškim varstvom.
Sredi leta smo pripravili posebno obliko knjige, t.i. srebrno izdajo, ki vsebuje dodatek s nekaj popravki in opisom ter slikami dvojih dodatnih orgel. Ta izdaja je namenjena predvsem prodaji v knjigarnah, s katero bomo zaceli v letu 2020.
Michaeel Praetorius
Ob 400 letnici izdaje je Edo Škulj Praetoriusovo drugo knjigo zbirke Syntagma musicum v celoti prevedel  v slovenšcino. Poglavja, ki se nanašajo na orgle, smo objavili v aprilski številki Ecce organvm!, redakcija ostalih poglavij pa je v teku, saj smo želeli pocakati izsledke sodelujocih mednarodnega simpozija o tem nemškem glasbenem teoretiku, ki ga je organiziral Muzikološki inštitut ZRC SAZU aprila 2019.
Slovenski orglarji na Koroškem
V poznem 19. stol. se na Koroškem uveljavijo predvsem tri orglarska imena: trije rodovi Grafenauer ter Colaric in Kuhar (tudi Kuher). Jožef Grafenauer je umrl 1898, Franc Colaric leta 1899, Janez Kuher pa 1919. Obletnice so bile povod za intenzivno raziskovanje slovenskih orglarskih vplivov v sedanji avstrijski deželi Koroški. Pregled, ki je bil na kratko prikazan na simpoziju Österreichishe Orgelforum v Celovcu meseca oktobra 2019, razkriva preko 270 orgel, ki so jih slovenski mojstri izdelali na obmocju južne Avstrije. V bazi ARSORS je bil oblikovan poseben modul, v katerem so že zbrani splošni tehnicni in zgodovinski podatki za vse opuse iin tudi 160 dispozicij. Pregledni clanek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik. Delo po arhivih in na terenu bomo nadaljevali v prihajajocem letu.
Ikonografske raziskave
Orgelska srednjeveška ikonogra.ja po letu 1973, ko je Primož Kuret izdal knjigo Glasbeni inštrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem, ni posebej napredovalo. Posamezne kasnejše objave so neredko le na drug nacin osvetlile ali v drugacnem kontekstu predstavile isto gradivo. Leta 2016 zastavljen projekt organološke analize vec kot 50 upodobitev manjših orgel do izteka 16. stol. v Sloveniji in bližnji okolici se je v letu 2018 usmeril v na dve temi. V splošnem smislu je bila izvedena vecina terenskega dela v Istri in južni Avstriji, posebej pa smo se usmerili v pripravo zgodovinskih in tehniških podlag za izdelavo portativa, ki bo z nekaj kompromisi blizu freski mojstra Bolfganga z Mirne na Dolenjskem iz leta 1463. Posebnost mirenskega portativa je, da glasbilo po vec tehnicnih znacilnostih (tonski obseg oz. število ventilov, proporci pišcali, oblika klaviature) podobno znamenitim skicam in opisom orgelskega portativa z burgundskega dvora, ki jih je okrog leta 1440 zabeležil Arnaut de Zwole. Izdelana replika, ki bo prakticno uporabna, bo služila kot avtenticni model nadaljevanju primerjalnih raziskav. Za potrebe primerjav v širšem prostoru sta bila izdelana podatkovno-slikovna evropska kataloga: 588 upodobitev orgel do leta 1515, in podoben katalog kromaticnih klaviatur, ki ob koncu leta  obsega 62 zapisov in/ali slik.
Mednarodno udejstvovanje
Poleg dela na Koroškem smo zunaj državnih meja vzpostavili stike z organologi na Hrvaškem in v Benetkah. Križevacko-Bjelovarska ško.ja je za slovensko orglarstvo pomembna predvsem zaradi zgodovine, saj so tam orgle izdelovali Otonic, Brandl in Jenko. Benetke so letos obeležile 250 letnico smrti Dalmatinca Petra Nakica, ki je odlocilno vplival na orgelsko krajino dežel severnega Jadrana.
V letu 2019 smo z manjšim strokovnim deležem vstopili v projekt priprave razstave del Victorja Carpatiusa (Vittore Carpaccio), ki je za konec leta 2020 nacrtovana v Benetkah, leta 2021 pa v New Yorku. Naš prispevek je digitalna 3D simulacija namestitve štirih ohranjenih platen iz koprske stolnice na idejno rekonstrukcijo takratnih orgel in korne ograje. Kustos in strokovni vodja projekta je eden v svetovnem merilu najvecjih poznavalcev beneškega slikarstva, Škot Peter Humfrey.
Ecce organvm!
Revija je glede na odzive v strokovni in laicni javnosti lepo sprejeta. V cetrtem letniku so bili poleg krajših novic objavljeni clanki:
- Orgle Slovenije – oblika in organizacija knjige,
- Orgle Gornjesavske Doline (Dovje, Kranjska Gora, Podkoren, Ratece) Matjaža Meglica,
- Syntagma musicum (Druga knjiga – tretji del in poglavja cetrtega dela) Michaela Praetoriusa iz 1619, v prevodu Eda Škulja in
- Orgle v Furlaniji – Organs in Friuli (ISO Congress 2018), kot jih je opisal Christopher Stembridge.
Ponatisnjeno je bilo poglavje o orglah iz knjige Umetnost v bogocastni službi Janeza Flisa iz leta 1908 in izcrpen seznam 170-ih tiskanih in spletnih virov o Petru Nakicu.
Spletna komunikacija
Intenziteta dejavnosti na spletni strani www.arsors.org se je nekoliko zmanjšala na racun urejanja strani www.orgle.si. V prihodnje nacrtujemo združitev obeh portalov. V spletni koledar.orgle.si smo objavili 97 dogodkov v Sloveniji in bližnjih krajih cez mejo. Za 23 dogodkov so bili pripravljeni obširnejši opisi ali porocila s slikami. Povpreca obiskanost spletnih portalov je bila 96 obiskov (razlicnih IP številk) na dan, skupaj lani okrog 35.000 obiskov.
V letu 2020 nacrtujemo nadaljevati z zastavljenimi projekti. Ne le zato, da bi upravicili status organizacije, ki deluje v javnem interesu Republike Slovenije, ampak predvsem v promocijo cudovitega glasbila in glasbe.
Ars organi Sloveniae -annual report 2019
Orgle Slovenije and www.orgle.si
Since published in 2018, the hybrid of the book Orgle Slovenije and the web page www.orgle.si serves as our leading communication tool for promotion of organs and organ music in Slovenia. Being conscious of the speci.city and the narrowness of the target public, we directed the communication strategy on two speci.c groups: church musicians and professional audience active in related disciplines. .e .rst group was reached mostly through the sale, where Catholic parishes shared the vastest part by buying the book as a reward for their organists and other volunteers of the churches. With this process, we ful.led one of the main goals of the project, namely supply the market with the quality products. On another side, we involve professionals mostly by presentations and workshops. For the national audience (including some participants from abroad), we responded .rst the invitation to the Slovenian Music Days (Slovenski glasbeni dnevi), the largest event in the .eld of music in the country organized annually. Second, we successfully applied with a methodological part of the book to the International Musicological Symposium at the occasion of 100 anniversary of Ljubljana University. .e implementation of the hybrid system connecting printed and online material, we presented at the Congress of Slovenian Library Association in Maribor, which focused on library informatics. Furthermore, research of organ cases (as recorded in the .eld notes of heritage officers) that as well served as one of the backgrounds for the book, was published in the professional journal Arhivi, issued by .e Archival Society of Slovenia. As seen, our communication activities on the national level in 2019 reached musicians, musicologist, librarians, art historians and archivists. 
Michael Praetorius 
For the 400 anniversary of publishing Syntagma musicum by Michael Praetorius, Edo Škulj translated into Slovenian the second book written by this German scholar. To the best of our knowledge, the translation represents the third language of the De Organographia text, after original German, we know two versions of English (H. Lampl and Q. Faulkner) French and Italian (parts only). Chapters describing organs were published as a model in our bulletin Ecce organvum! in April issue.
Slovenian organ builders in Carinthia
.ree organ building workshops appeared in Carinthia (now Austria) in the second part of the 19th century: three generations of Grafenauer family, Franc Colaric and Janez Kuher. Jožef Grafenauer died in 1898, Colarc in 1899, while Kuher in 1919. Anniversaries initiated the intensive investigation of the Slovenian in.uences onto Austrian organ landscape, particularly onto their bilingual Southern areas. At the occasion of Österreichische Orgelforum 2019, a symposium organized in Celovec/Klagenfurt, we prepared and shortly displayed a geographical distribution of opuses made by native Slovenians. Since now, an impressive number of 270 organs in the known history shows the fairly strong participation to the Austrian craft and art of organs. In the ARSORS database, we create a special module, particularly adapted for the instruments located in Austria. Beside basic historical and technical data for each of them, it holds (at the end of 2019) about 160 dispositions. While an introductory overview had been published already in the Cerkveni glasbenik review, we will continue .eld, archive and promotion activity in 2020.
Organ iconography 
After Primož Kuret's dissertation about musical instruments on the walls of the Middle ages chapels in Slovenia, published in 1973, the organ iconography operated mostly with the same fond of .eld-data. Scarce of the later articles brought perhaps some new perspective, or framed a different context of the same material. Our project in this .eld started in 2016. It comparatively treats more than 50 medieval portraits (from before 1515) of smaller organs in Slovenia and the nearby lands. In 2018, we focused on two tasks. First, we surveyed the area and collected available common data of the buildings and painters of the subjects in Istria and South Austria. Second, we prepared a supportive study of technical details for building a historical near-replica of portative organ close to that depicted by Master Bolfgang in 1463 on the ceiling of Mirna parish church. .is example excels from others by many characteristics similar to the sketches and descriptions from 1440 by well-known master Arnauld de Zwolle. Speci.cally, the compass, pipe proportions, keyboard shapes match closely to Arnaut's. 
An instrument inspired by medieval image would serve for performances  and as a practical subject for research and  comparison.Besides, as supportive material, we create two databases on medieval organs: a list of 588  images with extracted chief data into a standardized table format, and a detailed base of 62 descriptions/ depictions of full chromatic keyboards of the same period.
Crossborder and international activity
Beside the mentioned intensive work in Austria, in 2019 followed henceforward the professional communication with Croatian and Italian colleagues. .e importance of partnership with experts from Bishopric of Križevci-Bjelovar is born by instruments, which Slovenian organ builders Otonic, Brandl and Jenko constructed in their area. For Italy, the importance goes for the Venice, which celebrates the 250 anniversary of Petar Nakic's death. For the occasion, we contribute an exhaustive list of printed and online sources about this Dalmatino-Venetian master, who signi.cantly in.uenced the areas of the Northern Adria countries.
Even further importance for the international affirmation of our efforts represents the participation at the exhibition of Victor Carpathius' works (Vittore Carpaccio), planned in Venice and New York in the late 2020 and 2021, respectively. Our share in the project is to develop the idea end expose a 3D simulation of the possible design of the organ and its painted shutters from 1623, of which two canvases survived in Koper Cathedral. We are proud of a chance to cooperate with one of the world most prominent and inspirational experts on Venetian art, dr. Peter Humfrey.Ecce organvm!
With prominent authors and interesting substance discussed, out tiny bulletin overgrow into a professional journal, well accepted among experts and lay audience. In the fourth season, we published besides short notes the following articles:
- Orgle Slovenije – Organs of Slovenia: book organization,
- Orgle Gornjesavske Doline (Organs in the churches of  Upper Sava Valley) by local expert Matjaž Meglic,
- Syntagma musicum II (chapters on organ) by Michael Praetorius (1619) translated into Slovenian by Edo Škulj
- Orgle v Furlaniji – Organs in Friuli (ISO Congress 2018), by Christopher Stembridge.
Furthermore, we reprinted the instruction for organ care and maintenance by Janez Flis, published originally in 1908, and prepared a list of 170 articles about Petar Nakic.
Internet communication
In the scope of joining our both top portals, www.arsors.org and www.orgle.si, we adapted the maintenance by intensi.cation at the latest. Furthermore, almost 100 events appeared in our web-based calendar at koledar.orgle.si past year, promoting organ events in Slovenia and abroad. For 23 of them, we reported in a blog form. Wablizer statistics  show the average of 96 unique visitors per day, which means the annual sum of 35.000 visits to our web portals.
In 2020, we plan to continue all the running projects, not only to justify the status of the organization acting in the public interest of Republic of Slovenia, but to promote the magni.cence of the instrument and its music.










ECCE organVM! qVoD seXta IanVarII sonare InCepIt.
6. januar 1830 – 6. januar 2020


ECCE ORGANVM !