Kajetan GANTAR v OB ZIVLJENJSKEMJUBILEJU PROF. DR. PRIMOŽA SIMONITIJA Ob koncu leta 200lje praznoval svoj petinšestdeseti rojstni dan dr. Primož Simoniti, eden sodelavcev naše revije, redni profesor latinskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Naš jubilant v svojem duhovitem slogu rad pove, da seje rodil »na dan nedolžnih otročičev«, in sicer na Golniku, kjer je bil oče zdravnik, ase je kmalu preselil v Slovenj Gradec. Najprej se na kratko ustavimo ob otroških letih, ki so odločilno oblikovala njegov značaj in poznejše interese! Med okupacijo je moral oče na delo v Šlezijo, medtem ko je družina ostala v Slovenj Gradcu, kjer je Primož obiskoval nemško osnovno šolo, a gaje zavedna mati doma skrivaj učila slovenščine. Nemška učiteljica se je čudila, od kod v njegovih nalogah strešica namesto sch, in ga je zato večkrat natepla: tako je že kot prvošolček plačal ceno za svojo ljubezen do materinščine. Druga markantna osebnost, kije poleg matere oblikovala njegove nazore, kulturne interese in narodno zavest,je bil slovenjgraški župnikjakob Soklič, znani zbiratelj in ljubitelj umetnosti in velik prijatelj pisatelja Ksaverja Meška. Pri njem se je zasebno učil elementov latinščine, tako da je pozneje, na klasični gimnaziji v Mariboru, brez težav dohitel svoje sošolce in kmalu postal najboljši latinec, po maturi (1954) pa se brez pomišljanja odločil za študij latinščine in grščine. Po diplomi (1959) je dve leti služboval kot profesor na gimnaziji v Novem mestu, nato je bil tri leta asistent na Inštitutu za filozofijo in sociologijo. V vmesnem obdobju se je eno leto kot štipendist DAAD izpopolnjeval na univerzi v Munchnu (1962-63); pozneje seje mudil še na več študijskih in znanstvenih bivanjih v tujini, zlasti v velikih bibliotekah, npr. v dunajski in vatikanski knjižnici, kjer je s svojim znanjem in s srečno roko izsledil več zanimivih raritet, pomembnih za našo kulturno zgodovino. Prelomnico pomeni leto 1967, ko je prišel na Filozofsko fakulteto, najprej kot lektor za latinščino, nato kot asistent (1970), docent (1979), izredni (1981) in redni (1987) profesor. Ime dr. Primoža Simonitija je neločljivo povezano z raziskovanjem slovenskega humanizma, kije pravzaprav njegovo odkritje: pred njimje v slovenskih literarnih zgodovinah med srednjim vekom in reformacijo zijala 8 Keria IV - 1 • 2002 velika praznina. Temu je posvečena že ajegova disertacija Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, ki je v knjižni obliki izšla leta 1979 pri Slovenski matici. V njejje odkril vrsto doslej neznanih ali manj znanih osebnosti, ki so širile humanistične ideje v slovenskih deželah; pri mnogih že znanih osebnostih pa je odkrival doslej neznana besedila in osvetljeval njihov pomen s povsem novih vidikov. Ob tem je predstavil tudi vrsto humanistov slovenskega rodu, ki jih je pot zanesla v tujino in so se tam povzpeli v vrh takratne evropske razumniške elite ter naše dežele povezovali v mednarodno humanistično skupnost. Na osnovi bogate dokumentacije je dokazal, kako so humanistični idejni tokovi tekli prek ozemlja današnje Slovenije in kako so bili v te tokove vključeni tudi najpomembnejši predstavniki slovenske reformacije. Mimo tega fundamentalnega dela ne more noben slovenski literarni in kulturni zgodovinar ali raziskovalec tega obdobja; tržaški zgodovinar akademik Jože Pirjevec je o njem zapisal, da je to »ena od najbolj poživljajočih in vzpodbudnih razprav, kar jih je v zadnjih letih pri nas prišlo na svetlo. Simoniti je z naravnost meniško marljivostjo in natančnostjo zbral goro podatkov in jih nato s spretnostjo mojstra vskladil v zanimivo podobo humanizma na Slovenskem. Knjiga s svojo izzivalno svežino kaže slovenskim zgodovinarjem, kako zaorati na širokem in pogosto še neobdelanem polju znanstvene raziskave, ki mu Nemci pravijo Kulturgeschichte.« In čeprav knjiga vsebuje samo kratek povzetek v nemščini na dvanajstih straneh, je upoštevana in cenjena tudi v tujini, o čemer pričajo recenzije, objavljene v tujih revijah (npr. Listy filologicke, Zeitschrift