1867. der städtischen Kriabeiiliaup tscliule Oglednj , premišljaj. z a p i s n j, — toda vse pošteno ! Spis,je v ljudski šoli. Spisal A. Praprotnik. ljudska šola odgojuje in izobražuje učence za splošne ^okoliščine v življenji, h kterim se šteje tudi to, da člo-'‘*4\vek zna svoje misli dobro zbirati in zapiso-^3vati; tega se pa mora človek, kakor vsake druge reči. J '-'učiti in vaditi. Urnost v tej vednosti se imenuje pisava ali z gerško besedo „stil“ (Styl), kar pomenja čertalnik, s kterim so nekdaj v naj starejših časih na voščene ploščice vpraskovali ali pisali čerke in podobe. Kakoršen je bil čertalnik, tako je bilo tudi pisanje — debelo ali tanko. Pozneje so pa z besedo „stil“ zaznamovali tudi, kakošno je in koliko velja pisanje po pravi znotranji vrednosti. Namen, ki ga imamo pri spisovanji, je dvojen: ali komu kaj naznanjamo, kar bi rad vedil, ali bi mogel vediti, — ali pa obdelujemo in ogrevamo njegovo serce, in mu budimo občutke; pervo se imenuje navadno ali prosto pisanje ali proza, drugo pa je pesme-ništvo, pevska umetnost ali poezija. Navadno pisanje mora biti razločno in natančno; pesmeništvo pa ljubi umetne izraze, ter govori v podobah in v vsakoverstnih prijetnih in resnih glasih, da greje in vnema znotranjega človeka. Pervo in naj bolj potrebno je navadno, prosto pisanje, in le s tem se ljudska šola naj več peča. akoravno tü pa tam po svoji moči in priliki tudi ne prezira krasnih pesmiških cvetic, ter jih skerbno goji v mladinskem vertiču. Kako koristno in potrebno je, da človek zna svoje misli dobro zapisovati, drugim naznanjati, ali pa jih tudi hraniti za svoj spomin, to lahko vsakdo vidi v vseh svojih okoliščinah v življenji. In kje bi se človek drugej tega naučil, ako ne že mlad zraven drugih naukov v šoli? Današnje šole spoznavajo bolj kot nekdanje, kako imeniten je nauk v spisovanji, in ga tedaj tudi bolj in vse bolje obdelujejo. Nekdaj so učitelji v malih šolah učence učili brati, pa še ne s pisnimi čerkami, temuč samo z natisnjenimi; in če so jih toliko navadili, da so otroci brali kaj iz katekizma ali iz evangelj- skih bukev, če so že kaj tega razumeli, ali ne, so bili zadovoljni, in so mislili, da so v šoli že dovolj storili. Sedaj je drugače. Šolski mejnik se je prestavil dalje dalje od nekdanjega starega. Otroci morajo znati zraven branja tudi pisati, in sicer ne le samo podpisovati svoje ime, ali kaj prepisovati iz predpisa, ali iz kake knjige; temuč morajo se vaditi, da znajo misliti, potem svoje misli lepo vredovati in razločno zapisovati. Svoje misli zapisovati ali sploh dobro spisovati, pa ni ravno kar si bodi lahka reč. Otrokom (ali tudi nevajenim odraščenim) manjka misli ali saj zbranih misli in besedi. Že nemški šolski možje so spoznali, kako težaven je ta nauk. Profesor Bon el 1 (Neues Jahrbuch der beri. Gesellsch. für deutsche Sprache, Band 2, Heft 4) pravi: „Die deutschen Auf- sätze sind eine Marterzange für den jugendlichen Geist“. Učenci se morajo spisovanja veliko veliko vaditi. Kdor hoče kaj dajati, mora sam popred imeti. Kdor hoče spisovati, mora popred kaj vediti in znati. Otrok pa je že po natori navajen, da raji jemlje, kakor daje, in ravno za tega voljo mora šola neprenehoma skerbeti za to, da si učenci nabirajo mnogoverstnega dušnega blaga, s kte-rim si potem morajo pomagati v navadnem življenji. Otroci se morajo že v naj nježniši starosti, že prav od pervih uožic, vaditi vsako reč prav ogledovati, poznati, imenovati in sploh od nje primerno govoriti in jo popisovati. Potem, ko otroci že znajo brati, ne smejo nikoli kaj brati, česar bi ne razumeli; naj se o tem, kar berejo, pogovarjajo, in to s svojimi besedami pripovedujejo, in zadnjič naj od tega tudi kaj zapisujejo in z berilom primerjajo. Dalje se učenci vadijo sami reči imenovati in jih popisovati, in sicer: zapisujejo, kakošna, iz česa, za kaj ali čemu je kaka reč, kaj kaka oseba ali reč dela, in kaj se ž njo godi, in potem vse, kar se ve po tej versti od kake osebe ali reči. Ko učenci reči dobro poznajo, jih tudi lahko primerjajo, ter zapisujejo, v čem ste si dve osebi ali reči podobne, in v čem si niste podobne. Po teh vajah pridejo na versto domači znani pregovori in sploh lepi izreki, ktere učitelj učencem naj pred kratko pa jedemato razlaga, učenci pa potem zapisujejo, kaj pomenja ta ali uni pregovor ali izrek. Da si učenci naberejo še več blaga za spisovanje, morajo tudi vediti mnoge izraze v govorjenji, tedaj jim učitelj kaže, kako se ta beseda v tem ali unem pomenu različno rabi i. t. d. Za tem zapisujejo učenci, kako se kaka reč dela, kako je to pa uno bilo, kako se je izšlo, ali kako se je godilo. Po teh vajah pridejo na versto primerne basni in povesti, ktere učenci naj pred ustmeno, potem pa pismeno izdelujejo. To je perva priprava za dobro pisavo. Drugi del tega spisja se prestopi na bolj težavno stopnjo. Učenci se vadijo spisovati liste ali pisma, v začetku prav kratke iz otroškega življenja, pozneje pa tudi razne druge, in ta stopnja, bi rekel, je naj težavniša, ker otrok more tvarino zajemati iz svojih moči in jo kazati drugim na razstavi. Zadnja stopnja spisnih vaj pa so opravilna in javna pisma, kakoršnih človek potrebuje v vsakdanjem življenji. Taki spisi so: gospodarski in gospodinjski list, naročilna pisma, vozna pisma, po-nudna pisma, prošnje, izpiski ali konte, pobotni in prejemni listi, dolžna pisma, prepustna pisma, nakazna pisma, pooblastila, pogodbe, spričala, očitna naznanila, poslednja sporočila ali testamenti i. t. d. Teh spisov se učenci naj več in naj bolje vadijo po dobrih zgledih, ki jih vidijo spisovati in razlagati v šoli, in ki jih imajo v dobrih pomočnih knjigah; zraven tega se pa morajo učenci tudi že nekako vpeljavati v navadno življenje, da poznajo saj nekoliko opravila in okoliščine, ki človeka zadevajo, za kar pa je že treba bolj zrelega uma, — in ravno za to se teh spisov vadijo že bolj odrasli učenci. To je načert in namen vsega spisja v ljudski šoli, kterega pa učenci nikakor ne dosežejo, če se v tem že zgodaj zgodaj in sicer prav marljivo in umno ne vadijo. Posebno skerb in težavo pa ta poduk prizadevlje v naših slovensko-nemških glavnih šolah, kjer se morajo učenci vaditi v dveh jezikih spisovati, — in če že Nemec imenuje nauk v spisovanji pri svojih otrocih „Marterzange“, koliko večja muka je to učencem in učiteljem, ki se uče in uče spisovati v tujem jeziku! Veliko stori in premaga tu nevtrudljivo prizadevanje modrega učitelja in bistre glavice naših učencev, toda le prerado se pri vsem tem le še pokaže, da marsikteri učenec, ki doveršl četerti razred glavne šole, ne zna spisovati ne po slovenski, in ne po nemški naj bolj potrebni!) in naj ložjih spisov v življenji. Za tega voljo pri tem poduku učitelj ne dela nikoli preveč, — premalo pa kmalo, in starši naj se nikar ne čudijo, če vidijo, da njih otroci v šoli in doma toliko pišejo in pišejo. Ein Wort in gedrängter Kürze über nationale Erziehung in der Volksschule. )o Manches wurde über diesen Gegenstand bereits ge-®äp^jpjsprochen und geschrieben, um ihn in’s wahre Licht zu ^stellen, darum ist es meine Absicht nicht, gediegene G* Traktate gelehrter Männer, die sich mit demselben beschäftigten, als mangelhaft zu bekritteln; sondern mein Wunsch ist es, nur den ungegründet gefassten Vorurtheilen Vieler gegen die Volksschule, in der auch der nationalen Erziehung Rechnung getragen wird, zu begegnen und ihnen zu zeigen, dass sich eine derartige Volksschule auf dem gesetzlichen Boden befinde, sohin ihre Pflicht erfülle, und nicht eine Bildungsanstalt zukünftiger nationaler Schwindler und Agitatoren sei. Nicht alle, die das Wort nationale Erziehung aussprechen, verbinden damit auch den rechten Begriff. Nationale Erziehung nannten „Gelehrte“ vergangener Jahrhunderte — und derselben Meinung pflichten Fachmänner neuerer Zeit bei — jene Erziehung, die der Jugend echte Liebe zum Vaterlande. Achtung seiner Gesetze und Opfermuth für seinen Ruhm einflösst; oder kurz: welche die Kinder — spätere Staatsbürger — mit Gut und Blut für’s Vaterland einstehen lehrt, die femers der Jugend auch die Art zeigt, wie sie das Nationale im Herzen in äusserer Form beweisen können und sollen. Nun fragt es sich aber: Ist denn die Volksschule der Ort, wo der erste Anfang dieser Erziehung, oder wo dieselbe überhaupt stattfinden darf? So lange in dem für Volksschulen vorgeschriebenen Katechis-muse die Frage vorkommt: Was sind wir unserm Vaterlande schuldig? — mit der darauffolgenden Antwort: Liebe, Achtung, Gehorsam seinen Gesetzen, so lange die öffentlichen Staatsgesetze von den Volksschulen verlangen, sie haben den ersten Grund in die jugendlichen Herzen, — die später warm fürs Wohl des Staates schlagen sollen, welches Wohl aber nur durch eine gute gediegene Erziehung einzelner Nationen, aus denen der Staat besteht, wahrhaft gegründet und befördert wird, zu legen: so lange steht eine Volksschule, welche sich die nationale Erziehung zur heiligen Pflicht macht, auf festem, durch göttliche und menschliche Autorität begründetem Boden, und ist, nicht nur in ihrem vollen Rechte, sondern sie erfüllt auch ihre Pflicht. Wenn nun dann die Volksschule, um die Liebe und Achtung zum Vaterlande in der Jugend zu wecken und zu beleben, dieselbe mit den Eigenheiten, Vorzügen, mit der Schönheit der Sprache jener Nation, der die Jugend angehört, daun mit ihrer Literatur, mit ihren Gebräuchen, in so weit dies das bereits erreichte Alter der Jugend verträgt, vertraut macht, dabei aber ändern Nationen das gebührende Wort spricht, derselben Achtung, Wohlwollen und Liebe gegen sie einzuflössen sich bemüht, oder in Kürze: wenn die sloveni sehe Volksschule einen echten Slo venen, die deutsche einen Deutschen, die italienische einen Italiener u. s. f. bildet, deren jeder Einzelne auch anderen Nationen ihre Rechte zu schmälern, oder sie zu verachten, sich nie erfrechen wird, — wer wird sich wohl erblöden, eine derartige Lehranstalt eine einseitige, überspannte oder gar dem Gesetze Zuwiderhandelnde zu nennen, oder gar zu verachten ; muss sie nicht vielmehr jeder rechtlich Denkende schätzen, achten und nach Thunlichkeit in ihrem Wirken zu unterstützen trachten ? Dies wäre in aller Kürze zur Vertheidigung der guten und gesetzlichen Sache in Betreff nationaler Erziehung in der Volksschule jenen gegenüber bemerkt, die von diesem Gegenstände eine irrige Meinung haben, falls sie sich eines Bessern belehren lassen wollen. Job. Rozman, prov. Director, T^redmki in učitelji. Šolski višji ogleda: Juri Zavašnik, korar, knezoškofijski konzistorni svetovavec, po-ročevavec v šolskih rečeh, vitez Franc Jožefovega reda i. t d. Začasni vodja: Janez Rozman, katehet in duhovni pomočnik pri mestni Šentjakobski fari, je učil evangeli v IV., zgodbe sv. pisma v IV. in III. in keršanski nauk v vseh štirih razredih vsakdanje šole in v vseh treh oddelkih nedeljske šole, 11 ur na teden. Učeniki: Andrej Praprotnik, je učil vse nauke v IV. razredu vsakdanje šole in v III. oddelku dopoldanske nedeljske šole, 19 ur na teden. Leopold Belar, je učil vse nauke v III. razredu in petje v vseh štirih razredih vsakdanje šole, in je tudi podučeval v III. oddelku dopoldanska nedeljske šole, 22 ur na teden. France Raklelj. je učil vse nauke v 11. razredu vsakdanje šole in v II. oddelku dopoldanske nedeljske šole, 22 ur na teden. Matej Močnik, je učil vse nauke v L razredu vsakdanje šole in v I. oddelku dopoldanske nedeljske šole. 22 ur na teden. Pregled posamnih naukov in ur na teden in število učencev. Nauki Razredi Nedeljska šola Ure vkup I. i II j III. IV. I. 1 II III. 1. Keršanski nauk a 3 3 * 1 13 2. slovenščina <» 3 3 2 17 3. nemščina 4 8 9 9 — 30 4. pisanje 5 4 3 3 — 15 5. številjenje 2 4 4 3 — 13 6. risanje — 1 — — — 1 7. petje 1 — — — 1 8. branje, pisanje in številjenje . . — — — — 2 2 9. branje in pisanje, pravopisje in šte- viljenje — — — — — 2 2 10. branje, pisanje, pravopisje, števi- ljenje in opravilni spisi .... — — — — — — 2 2 1 S kupaj . . 22 22 22 22 2 2 3 96 1 Število učencev v vsakdanji šoli 93 85 92 64 - 334 I „ „ „ nedeljski šoli — 32 25 45 102 Vkup . |436 1 Vorstand und Lehrkörper. Schulenoberaufseher: fieorjr Zavašnik, Domherr , fürstbischöflicher Consistorialrath, Referent, in Schulsachen, Ritter des Franz Josef-Ordens etc. Provisorischer Direktor: Johann Rozman, Katechet und Stadtpfarrkooperator zu St. Jakob, lehrte das Evangelium in der IV., die biblische Geschichte in der IV. und III. und die Religionslehre in allen vier Klassen der Werktags- und in allen drei Abtheilungen der nachmittägigen Sonntagsschule, 11 Stunden wöchentlich. Lehrpersonale: Andreas Praprotnik, lehrte alle Gegenstände der IV. Klasse in der Werktags- und in der JH. Abtheilung der vormittägigen Sonntagsschule, 19 Stunden wöchentlich. Leopold Belar, lehrte alle Gegenstände der III. Klasse und den Gesang in allen vier Klassen in der Werktags- und in der III. Abtheilung der vormittägigen Sonntagsschule, 22 Stunden wöchentlich. Franz Raktelj, lehrte alle Gegenstände der II. Klasse in der Werktags* und in der II. Abtheilung der vonnittägigen Sonntagsschule, 22 Stunden wöchentlich. Matthäus Močnik. lehrte alle Gegenstände der I. Klasse in der Werktags- und in der I. Abtheilung der vormittägigen Sonntagsschule, 22 Stunden wöchentlich. Uebersicht der Lehrgegenstände, ihrer wöchentl. Stunden und der Zahl der Schüler. Die Gegenstände Di p Klassen Sonntags- schule Summe der Stund. 1. II. |lll. IV. •• : II. III. 1. Die Religionslehre .... 2 3 3 4 1 13 2. die slovenische Sprache . . . 9 3 3 2 17 3. die deutsche Sprache . . . . 4 8 9 9 — — — 30 4. das Schönschreiben 5 4 3 3 — 15 5. das Rechnen 2 4 4 3 — — 13 6. das Zeichncn 1 — — 1 7. der Gesang 1 — — — 1 8. das Lesen, Schreiben und Rechnen — 2 2 9. das Lesen, Schön- u. Rechtschreiben und das Rechnen — — — 2 — 2 • 10. das. Lesen, Schön- u. Rechtschreiben, Rechnen und die Geschäftsaufsätze 2 2 Zusammen . 22 22 | 22 22 2 2 3 96 Zahl der Werktagsschüler .... 93 I 85 92 64 — 334 yy „ Sonntagsschüler — - 32 25 45 102 Zusammen 430 Iz šolskega dnevnika. Šolsko leto se je pričelo 3. nov. 1866. 1. s slovesno sveto mašo k sv. Duhu. Tudi letos so prečastiti gospod prošt in c. k. šolski svetovavec dr. Anton Jarc to šolo počastili s tem, da so prišli poslušat poduče-vanje po razredih. 1. in 2. marca t. 1. so bila očitna spraševanja za pervo polovico šloskega leta, pri kterih je bil zraven mnogo drugih gostov tudi gospod mestni župan dr. E. H. Costa. 24. aprila se je šolska mladost tudi vdeleževala pri slovesnem vpeljevanji novega mestnega fajmoštra gospoda Gustava K öst ln a. Učenci in učeniki so bili pri procesijah križev teden in v praznik presv. rešnjega Telesa. 21. junija je šola praznovala god sv. Alojzija, in 27. ravno tega mesca pa pervo sveto obhajilo. Razun pozimskega časa je bila šolska mladost vsaki dan ob 10. dopoldne pri sv. maši, pri kteri je tudi pobožno pela; petkrat na leto pa je prejela zakramenta sv. pokore in sv. rešnjega Telesa. Med šolskim letom so imeli učitelji te šole več zborov, pri kterih so se obravnovale podučne in nravne reči. 10. julija je prišel v šolo c. k. deželni glavar, blagorodni gospod Konrad žl. Eybesfeldski, kterega je spremljal prečastiti gospod prošt in c. k. šolski svetovavec dr. Anton Jarc. Očitna šolska spraševanja so bila v drugi polovici šolskega leta 21. julija v nedeljski šoli, v štirih razredih vsakdanje šole pa 22. in 23. julija; 24. t. m. pa je bila pri sv. Jakobu zahvalna sveta maša. Začetek prihodnega šolskega leta bode 1. oktobra t. 1. s slovesno sv. mašo k sv. Duhu. Dobrotniki te šole. Blagi in radodarni prijatelji in podporniki uboge šolske mladine so tudi letos združeni s slavno »Čitalnico« pomagali, da se je božične praznike zraven drugih tudi 18 ubogih učencev iz mestne glavne šole obdarovalo z vso potrebno zimsko obleko. Tudi letos se je gospod E. Terpin dobrotljivo spominjal te šole, in ji je poslal mnogo pisavnega orodja. Slavna »Slovenska Matica« je učiteljski knjižnici te šole podarila 62 knjig, iz med kterih jih je naj več pedagogičnega obsega. Vsem tem blagim dobrotnikom bodi očitna, priserčna zahvala! Aus dem Tagebuche dieser Lehranstalt. Das Schuljahr wurde am 3. November 1866 mit einem feierlichen Geistamte eröffnet. Auch heuer beehrte der hochwürdige Herr Propst und k. k. Schul-rath, Theol. Dr. Anton Jarc, die Schule mit seinem Besuche, und wohnte dem Unterrichte in den Klassen bei. Am 1. und 2. März d. J. wurden die halbjährigen Prüfungen abgehalten, welche nebst einer zahlreichen Zuhörerschaft auch durch die Gegenwart des Bürgermeisters, Herrn Dr. E. H. Costa, beehrt wurden. Am 24. April betheiligte sich die Schuljugend an dem feierlichen Empfange des neuen Stadtpfarrers Herrn Gustav Köstl. Die Schüler und Lehrer begleiteten die Prozessionen in den Bitt-Tagen und am hohen Frohnleichnamsfeste. Am 21. Juni wurde der Gedächtnisstag des heil. Aloisius, Patrons der Schuljugend, und am 27. Juni die erste heil. Communion festlich begangen. Die Schuljugend wohnte, mit Ausnahme der Winterszeit, täglich um 10 Uhr vormittags mit erbaulichem Gesänge der heil. Messe bei, und wurde zum fünfmaligen würdigen Empfange der heiligen Sakramente der Busse und des Altars angeleitet. Am 10. Juli beehrte der hochwohlgeborene Herr Landespräsident Conrad v. Eybesfeld in Begleitung des hoch würdigen Herrn Propstes und k. k. Schulrathes Dr. A. J arc die Schule mit einem Besuche. Im Verlaufe des Schuljahres wurden mehrere Lehrerkonferenzen abgehalten, in denen verschiedene Gegenstände, theils didaktischen, theils moralischen Inhaltes besprochen wurden. Die öffentlichen Prüfungen des IL Semesters fanden am 21. Juli in der Sonntagsschule, in den vier Klassen der Werktagsschule aber am 22. und 23. d. M. statt. Am 24. Juli um 8 Uhr früh wurde das Dankamt in der St. Jakobskirche abgehalten. Das nächste Schuljahr beginnt mit der Anrufung des heil. Geistes am 1. Oktober d. J. um 8 Uhr früh. Wohlthäter dieser Anstalt. Edle und opferwillige Freunde und Gönner der armen Schuljugend wirkten in den verflossenen Weihnachtstagen gemeinschaftlich mit dem löblichen Vereine »Čitalnica« unermüdet dahin, dass nebst ändern, auch 18 arme Kinder dieser Hauptschule mit einem vollständigen Winteranzuge betheilt wurden. Auch heuer vergass Herr E. Terpin mit seiner Güte diese Schule nicht, sondern überschickte abermals derselben verschiedene Schulrequisiten in bedeutender Menge. Der löbliche Verein »Slov. Matica« beschenkte die Lelirerbibliothek dieser Anstalt mit 62 Büchern meistens pädagogischen Inhaltes. Allen edlen Spendern wird hiermit der verbindlichste Dank ausgesprochen. llazredba učencev. Klassifikation der Schüler. 1HL ]r®šj*®