Literarna zgodovina narodnega gospodarstva. Izbrani esejl. Spisal V. L. Tuma. Stari yek. (Koneo.) Bavno tako, kakor izključuje vse siromakf, izključoje tudi vse bogataše: njegov ideal je 8rednji stan fisaoTrjg, ker pozna ta več pokornosti kakor bogatini iu zua bolje vladati od siromakov. Sužtije smatra kot popolno naravno napravo. Karaor pogledamo v življenje, najdemo ukazovanje in poslušnost Kdor se da podvreči, prizna že s tern tujo vlado uad seboj. Imenuje jih na nekem mestu nžUo orodje". Vsako pridobivanje v večjem obsegu smatra kot pogubno in nevredno tloveka, ker zbuja slast po zabavah in zamaže nravnost. Bogastvo in denar ni eno in isto, kar dokazuje z znauo pripovcdko iz Grške mitologije o kralju Midasu, ki mu je uslišal Dionizij prošnjo, da bi se izpremenilo vse v zlato, kar bi se dotakoil s svojimi prsti. Ko ,je prijel nato za kruh, se je hitro izpremeail v zlato in tako je bilo z vsako hrano. Ali drugače nima o kapitalu pravih pojmov. Tudi on prepoveduje posojevanje na obresti. Prebivalstvo mora ostati vedno v gotovem razmerju: če je število prefeliko, se prično nemiri, če je premajhno, je neodvisnost diža?e v nevarnosti. V ,,Politiki" je zbral in podal Arištotel vse znanje svojega časa. V nekaterih panogah, kakor astronomiji in matematiki, so ga sicer Grki prekosili, ali na polju socialnega raziskovanja mu ni bil nihče več kos. Obrniti se nam je končno v Eim, v državo Latincev. Ce so bili Grki narod umetnosti, skulpture iu poezije, idealisti čiste duše, potem imenujemo lahko Latince v uasprotju s tem oarod države in zakooodaje, realiste skozinskoz. Grki so bili civilizstorji starega sveta, Latinci so DJfgovi osvobojevalci. Kulturuo so se opirati vseskoz na tuje narode. Najprej so bili v odvisnosti Etruščanov, potem pa od Grkov, na katere jih veže Enejeva pravljica trojauskih vojn. Vse bogove so posneli po gršketn izvoru, stvarili si niso nikakega narodnega epa, vsa njih latinska poezija in satira ni nobena prava umetnost: ostrost razuraa in življenjska mcidrost prevladuje fantazijo in čuvstvujoče srce. Umetnost sama jim iii srčua potreba, ni izraz njih božjih idealov, ne tvori njih vere. Potrebujejo pa samo v toliko, kolikor praktično služi poTeličanju posvetnih dogodkov in zato so razvili samo arbitekturo do gotove stopuje. Pač je vplivala mogočna peripatiČDa šola tudi iia etično spoznanje Rimljauov, ali tukaj so imeli pravi sinisel samo za likurgično in stoično filozofijo. Ta špartanska atmosfera je bolj prijala osvojujočemu Eiml.janu, temu personificiranemu vojaškemu režimu. Tisti redki latinski avtorji, ki prihajajo za nas tukaj v pešter, niso prišli potom filozofsko-spekulatiruega ugibanja do gotovih gospodarskih koukluzij. Eimskemu realističnoutilitaričnemu značaju primerno bi bilo sicer pričakorati večjih samostojnib del na tem polju; t resnici obstoje sarno mimogredoči zapiski ali mnenja o tem ali onem gospodarskem pojavu. Zuano je, da so bili Latinci izprva poljedelci. Ta obrt je bila v začetku splošao narodna, ali hitro so jo jeli prepuščati sužnjem, čim so si pričele prisvajati rimske legije soseduje narode. Do vojn s Hauibalora je bilo sicer še vedno dobiti proste kmetije med Latinci, ali čim je zmagoval rimski orel nad kartaginsko pomorsko silo, se je pričel uvoz žita najprej iz Sieilije iu potem iz Afrike. Emetje 80 opustili delo na polju in šli so ali kot vojaki v tabore Marijev, Sul, Cesarjev ali so postali v mestu pravcati proletariat a svojim krikom Bpanem et circenses" — krnha in iger. iSmrtui udarec je zadala zadnjim prostim kmetijam Klavdijevapostava (218pred Kristora), ki je prepovedala seuatorjum in njihovim sinoToiu rsako pomorsko trgovino, ker je veljalo pridobivauje deuarja s kupčijo kot sramotno ali vsaj jako ponižujoče. Kam je šel potem denar, ki ga je iz rojnih koatribucij in uprave raznih pravie kar lilo t Eim? V zemljo, v latifundije! Kjer je oral prej latinski kmet svoje njive in sejal seme ter žel žito, so bili nasejaui sedaj nepopisno čudoviti parki, žuborela je voda vodometov in šumljal je pesek pod saodalami bogate Eimljanke. Horac toži v eni od o žalostno minuli dobi. Cieero, Seneca in Plinius omenjajo mestoma te dogodke. Cicero v toliko, v kolikor se je naučil iz grških filozofov, ki jih je znal izborno posueraati in prelagati na latinski jezik; Seneca je bil filozof in rzgojitelj Neronov iu opisuje mestoma kritičoo obstoječe dogodke, a drugače brez vsake s>mostojne misli; Plinius, ta pridoi rimski enciklopedist, se ravuo tako izčrpuje v tej kritiki 8 tem razločkom, da se nardušuje za naravo in obdelovanje zemlje r smislu, ki je jako podoben Bousseaujevem na pragu fraacoske revolucije, ko je vladala v Parizu podobna uenravnost in potratnost kakor t nekdanjem Eimu. Največji rimski polihistor Varro (116—27) je Dapisal v svojem 80. letu kojigo o poljedelstvu, ki ima ravno tako le tehuičen poraen, kakor kasneje Columellova (roj. 60 po Er.) poljedelska enciklopedija BDe re rustica". Sleduja dva sta znamenita kvečemu zaradi tega, ker sta ? zgodovini prva, ki sta dejala, da je veliko ve6 vredno delo prostega kakor neprostega fcloveka. Coluraella pripisuje sploh res propad rimske agrikulture uvedbi sužujev, ki so gospodarski omogočili uastanek in obstoj latifnudij. Tudi pri latinskih juristib ne najdemo več kakor kveeemu par klasifikacij in spoznanje, da ni denar nič samovoljuo izmišljenega, ampak da nosi vrednost v sebi, ki so mu jo dale go¦podarske razmere, iz katerih je tudi nastal. Eimsko pravo pozna predpise v zadevi privatne lastnine, o dvigi prebivalstva, o suženjstvu, o nadzorstvu pri razsipanju imetja in gotove omejitfe z ozirom na potrošanje. Le o enem vprašanju govore skoro vsi latinski avtorji: To so obresti. Večina je bila proti vsakemu posojevanju na obresti; med slednje je spadal tudi Oicero, gotoro zaradi zgleda svojili grškib učiteljev. Catonu je bilo pos jevanje na obresti celo podoben ziočiu kakor umor. Nekaj časa je bilo tako posojevanje v Bitnu eelo postavno prepovedano (340 pred Kr.) Ali ne ta ne oni ni razvil take teorije o obrestib, kakor jo najderao pri nekaterih inodernejih pisateljib. V Londonu, 13. januarja 1910.