14 A few more thoughts about the contribution i am slovenian and who is more? (Sport, 2022, Issue 1–2) Abstract A more detailed hermeneutical1 dissection of the article with the above title revealed a number of other “curiosities” that, for the sake of the credibility of sport theory and the clarification of the slip-ups of renowned experts, are worthy of being recorded in a peer-reviewed journal. If these comments had been published in another journal, they would certainly have bypassed most sports experts, and that would certainly not have been a good thing. Therefore, after a second reading of the above-mentioned article, I am supplementing my controversial contribution entitled In the name of accuracy and truth, which the editors of the Sport journal kindly published in issue 3–4, 2022. I will only keep to myself my opinion on the unnecessary political barbs with which the author of the above-mentioned article casually peppers the text without actually clarifying anything (apart from the author's identity). I will also keep to myself the idea of the chaotic nature of the presentation and treatment of the “subject and problem” (as we say in science), because it is subjective and based on the stricter criteria of monograph writing. Izvleček Natančnejša hermenevtična 1 členitev prispevka z omenjenim naslovom je od- krila še vrsto ‘zanimivosti’, ki jih zaradi verodostojnosti teorije o športu in raz- čiščevanja spodrsov priznanih strokov- njakov velja zapisati v strokovni reviji. Če bi bile pričujoče opombe objavljene v kakem drugem glasilu, bi zagotovo obšle večino športnih strokovnjakov, to pa zagotovo ne bi bilo dobro. Zato po drugem branju omenjenega prispevka dopolnjujem moj polemični prispevek z naslovom V imenu natančnosti in resnice, ki ga je uredništvo revije Šport dobrohotno objavilo v številki 3-4, 2022. Le mnenje o nepotrebnih političnih bodicah, ki jih pisec v naslovu imenovanega prispevka priložnostno vrinja v besedilo, čeprav ničesar ne pojasnjujejo (razen avtorjevo identiteto), bom zadržal zase. Pa tudi mi- sel o kaotičnosti predstavitve in obravna- ve “predmeta in problema” (kot rečemo v znanosti) bom zadržal zase, ker je pač subjektivna in temelji na strožjih merilih snovanja monografij. Silvo Kristan Še nekaj misli ob prispevku Slovenec sem in kdo je več? (Šport, 2022, št. 1-2) https://gymgear.com/case-studies/body-culture/ aktualno 15 V domači strokovni reviji (Šport, 2021, št. 1-2) je bil objavljen prispevek z naslovom Šport med telesno kulturo in kulturo telesa. Žal pisec tega prispevka (D. M.) ni opredelil ključnih naslovnih pojmov, tako da je plodna terminološka (vsebinska) razprava skoraj nemogoča. Zato je tovr- stni očitek današnjega pooblaščenega skrbnika športnega strokovnega izrazja s pristojne visokošolske institucije (dr. I. Čuk) piscu omenjenega prispevka popolnoma utemeljen (Šport, 2022, št. 1-2, str. 38). Ker je kritik omenjenega naslova pri nas eden redkih zagovornikov najbrž že izumirajo- čega izraza telesna kultura, ga še posebno zanima, navajam: “neposredno določilo, kaj je telesna kultura, kaj je kultura telesa in kaj je šport”. Ker je o pojmu šport že večkrat tekla beseda, vzemimo zdaj pod drobnogled iz- raza telesna kultura in kultura telesa, ki očitno zagovornika izraza telesna kultura najbolj vznemirjata. Vprašanje je bolj pra- vopisno kot vsebinsko, čeprav se zdi, da ju pisec prispevka z navedenim naslovom (D. M.) tudi vsebinsko razlikuje, kar pa žal v svojem razmišljanju ne pojasni in s tem še poveča terminološko zmedo. Najprej na kratko: med izrazoma telesna kultura in kul- tura telesa ni vsebinske razlike; oba pome- nita isto (kar koli že pomenita). Zagotovo bi to najbolje razložil slovenist, a poskušal bom vsem, ki jih to vprašanje zanima, ‘ljubi- teljsko’ (kot neslovenist) in poenostavljeno pojasniti zadevo. Prilastek je stavčni člen, ki stoji ob jedrnem samostalniku in označuje vrsto tega samo- stalnika. V našem primeru je samostalnik kultura jedrni pojem (jedrni samostalnik, odnosnica). Prilastek, ki označuje vrsto je- drnega pojma (samostalnika), lahko stoji levo ali desno od samostalnika, zato v skla- dnji govorimo o levem in desnem prilastku. V obravnavanih primerih (telesna kultura in kultura telesa) se srečujemo z obema razli- čicama. V prvem primeru (telesna kultura) pridevnik telesna stoji levo od jedrnega pojma; v jezikovnih virih ga najdemo pod imeni levi prilastek, pridevniški prilastek in označevalni pridevnik. V drugem primeru (kultura telesa) je beseda ‘telesa’ desni pri- lastek, ki mu pravimo tudi samostalniški prilastek. Tako levi kot desni prilastek v obeh obravnavanih primerih označuje- ta isto vrsto jedrnega pojma, zato med obema dvobesednima izrazoma (telesna kultura in kultura telesa) ni vsebinske razlike. Z jezikovnega zornega kota oba pomenita isto. Podobni primeri so še športni pouk – pouk športa, glasbeni pouk – pouk glasbe, vinska razstava – razstava vin itn. Vsebinske razlike med naštetimi dvojnicami torej ni, vendar pa nas pravopis uči, da kadar lahko isti pojem izrazimo tako z levim kot z de- snim prilastkom, se desnega izogibamo in uporabimo levega. Zato mi je pri mnogih mojih pisnih izdelkih vedno tudi lektor ‘pre- stavil’ desni prilastek na levo stran jedrnega pojma, če je bilo to ob nespremenjenem smislu sporočila mogoče. Skladno s pra- vopisom je torej pravilnejši izraz telesna kultura (karkoli že ta pomeni). In če med izrazoma telesna kultura in kultura telesa ni bistvene vsebinske razlike, je tudi naslov prispevka v domači strokovni reviji (D. M., Šport med telesno kulturo in kulturo telesa, Šport, 2021, št. 1-2) nesmiseln. Najbrž pa je razprava o obeh obravnavanih dvobesednih izrazih odvečna (fr. passe, sh. bilo pa prošlo, slov. preteklost), saj se na- mesto nekoliko arhaičnega izraza telesna kultura čedalje bolj uveljavljata izraza šport oziroma športna kultura (zakon o športu, športni tisk, športni dan, športni življenjski slog, športna tekma, športno uredništvo, športna oddaja, športna vzgoja, športno po- poldne, športna gimnastika, športna trgovi- na, športanje 4 , olimpijski športi, športno dru- štvo, športni klub, Fakulteta za šport, revija Šport, šolski sleng ‘športka’, športni peda- gog, športoslovje/sportology/Sportwissen- schaft, športnovzgojni karton, Zveza društev športnih pedagogov, športni življenjski slog, nem. Sportphilosophie, Sportunterricht/ športni pouk, ang. Sport Studies itn.). Vem, da se ponavljam, a nekaterim je empirična dejstva pač treba večkrat predočiti. Dvakrat zašito bolje drži. Tudi Latinci pravijo ‘repe- titio est mater studiorum’. O pojmu šport ter slabljenju in opuščanju dvobesednega izraza telesna kultura je bilo v strokovnem tisku že veliko napisanega. Kljub temu še nekaj dodatnih misli, ki jih je spodbudilo drugo branje ‘zanimivega’ prispevka, ne bo odveč. Bralcu, ki nekaj ve o svetovnem kulturnem pojavu z imenom šport in etimologiji (iz- voru) tega pojma, se dvigne tlak ob nasle- dnjem zapisu dr. Ivana Čuka (Šport, 2022, št. 1-2, str. 41): “… tudi zaradi teh mahinacij postaja šport prevladujoč izraz …” (pou- darjen črkopis S. K.). O kakšnih mahinacijah avtor prispevka piše, iz sobesedila ni popol- noma jasno, a vseeno ponovimo zgoraj za- pisano misel: prevladujoči izraz šport naj bi bil proizvod mahinacij. Neverjetno! Izraz mahinacija je latinskega izvora (lat. machi- natio) in ima slabšalni pomen. Verbinc ga (v svojem Slovarju tujk) pojasnjuje z izrazi nakana, zvijača, spletka, zahrbtno spletkar- jenje. Pa ne da je prevladujoči mednarodni izraz šport proizvod nakane, zvijače, spletke in zahrbtnega spletkarjenja? Slovar sloven- skega knjižnega jezika (SSKJ) geslo mahi- nacija pojasni kot “preračunljivo, navadno nezakonito dejanje”. Nadaljnje sklepanje na podlagi profesorjeve ‘ugotovitve’ nam poleg vsega drugega pove tudi to, da je preimenovanje nekdanje Fakultete za tele- sno kulturo v Fakulteto za šport pravzaprav mahinacija (zvijača, spletka, nezakonito dejanje). In da je tudi strokovna revija z imenom Šport zvijača, nezakonito dejanje in vse drugo, kar slabšalni izraz mahinaci- ja sporoča. In ne nazadnje, tudi OKS-ZŠZ je – zaradi črke Š (šport) v kratici – mahi- nacija. (Žal se logike ne da prelisičiti). Res nenavadno! Najbolj nenavadno pa je to, da ta dvomljiv izmislek zapiše v strokovni revi- ji Šport doktor športoslovja, ki si služi kruh na instituciji, ki nosi domnevno slabšalni naziv. Upati je, da gre bolj za nespretno ‘le- voročno’ ubesedovanje kot za poglobljeno ‘znanstveno’ odkritje. Predvsem pa je upati, da ne gre za manipulacijo, ki je po pomenu zelo blizu mahinaciji (lat. fig. pejor. manipu- lare, spretno slepariti) … Opuščanje izraza telesna kultura ni samo slovenski pojav, ampak tudi drugod po sve- tu namesto njega že najmanj tri desetletja čedalje bolj pogosto uporabljajo medna- rodni izraz šport. Zato ni nenavadno, da je eden vidnejših jugoslovanskih športnih teoretikov D. Tomić v svoji knjigi (D. Tomić, Teorija sporta, str. 11), ki je veljala za visoko- šolski učbenik na nekdanjih jugoslovanskih visokih športnih šolah, že pred več kot tre- mi desetletji zapisal: “V sodobnem svetu termin šport pomeni najširši pojem, ki obsega vsa področja, ki v nekaterih državah pomenijo telesno kulturo” (poudaril S. K.). Ob Tomićevi ugotovitvi se ponuja naslednja misel: Najbrž bi (kljub čustveni navezanosti na starejše izraze) tudi v terminologiji veljalo upoštevati de- mokratično načelo (strokovne) večine. Če že večina področnih strokovnjakov (glej D. Tomić, Teorija sporta) en strokovni izraz zamenja z drugim, ima najbrž za to pame- tne razloge. Seveda se postavlja vprašanje, zakaj so sodobni športni strokovnjaki zače- li opuščati izraz telesna kultura. Vzrokov je najbrž več, zagotovo pa ne gre spregledati naslednjega: očitno vsebina ’starega’ izraza ni več ustrezala sodobnim pogledom na strokovno izrazje. Zato – to je vendar splo- šno znano – se strokovno izrazje sčasoma tudi spreminja in posodablja. Kdo še danes govori o trpoteku, kot so Sokoli poimeno- vali vzdržljivostni tek? Logika s pojmovno 16 analizo ima pri sodobnem oblikovanju strokovnih izrazov ali têrminov pomemb- no vlogo. Začnimo pri pojmu kultura. Pojem kultura ima več pomenov (SSKJ jih našteva v šestih točkah), vsi pa so nastali na podlagi prvo- bitnega latinskega izraza kultus, ki pomeni obdelovati, gojiti, častiti. Tudi ponašen izraz kultura (iz lat. cultura) je prvotno pomenil obdelovanje, gojenje, negovanje zemlje (agrikultura). Z razvojem jezika nekate- ri izrazi postajajo večpomenski, kar velja tudi za pojem kultura. Če se oprimemo izvirnega prvobitnega (etimološkega 5 ) po- mena izraza kultura, pojem telesna kultura pomeni obdelovati, gojiti, negovati, častiti telo(!). Gojiti cvetje, gojiti ovce, gojiti glasbo, gojiti hmelj, gojiti vinsko trto, goji- ti čebele, gojiti sadno drevje, gojiti šport, gojiti atletiko … je jezikovno in pomensko smiselno (logično), nenavadno pa se sliši in bere gojiti telo, čeprav nedoločnik ’gojiti’ res pomeni krepiti, razvijati, utrjevati, ven- dar predvsem v zvezi z ’gojenjem’ etičnih lastnosti (prijateljstvo, domoljubje, huma- na čustva in tako naprej). V vsakdanji rabi pogosto namesto pojma telo uporabimo izraz ’trup’, ki pa je po anatomski definiciji del človeškega telesa brez okončin (Veliki splošni leksikon DZS, 2006). Obdelovati, gojiti, negovati, častiti trup (brez okončin) je še bolj nenavaden pojav. Telesa tudi ne vzgajamo (kar sporoča anahronistična be- sedna zveza telesna vzgoja – to je bil tudi eden od razlogov za opustitev tega izraza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja), ampak ga urimo in krepimo. Izrazov body education (kar v prevodu pomeni sloven- ska ustreznica telesna vzgoja) in body cul- ture (v slovenskem prevodu telesna kultura) nismo zasledili v dostopnem svetovnem slovstvu. Tudi uveljavljenega angleškega izraza physical education ni mogoče dobe- sedno (čisto, neoporečno, kot kalk) prevesti v telesno vzgojo. Prav tako ne izraza physical culture v telesno kulturo, ker angleški pridev- nik physical kot večpomenka pomeni tudi naraven, fizikalen, prirodoznanski, samo- stalnik physics pa tudi fiziko, physician pa je zdravnik. Vse navedene podrobnosti so še dodatno spodbujale razmislek o izrazu telesna vzgoja (ang. physical education) in k iskanju izraza, ki bo udejanjal temeljno ter- minotvorno načelo ’nomen est omen’. Izraz športna vzgoja se je ponujal sam od sebe. Nekateri nasprotniki izraza športna vzgoja (ki je ob ’osamosvojitveni’ šolski reformi zamenjal pojem telesna vzgoja) lahkotno izumijo ugovor, da tudi “športa ne vzgaja- mo” (kar naj bi sporočal novi naziv šolskega predmeta športna vzgoja). Seveda imajo prav, le sprenevedajo se: športna vzgoja s športnimi vsebinami res ne ’vzgaja športa’ ampak predvsem izobražuje in vzgaja mladi rod za ’športni življenjski slog’ ozi- roma za vseživljenjsko prostočasno ukvar- janje s to ali ono gibalno (športno) dejav- nostjo. Toliko bolje, če ob tem ’najdemo’ še kakega talentiranega kandidata za selekcij- ski tekmovalni šport, ki nato nadaljuje svo- jo športno kariero v ustreznem športnem klubu. V takšnem primeru je izraz športna vzgoja še bolj utemeljen, čeprav nekaterim povzroča alergije. Enobesedni naziv šolske- ga predmeta ‘šport’ je pa res neumnost, ki si jo je izmislil eden od prejšnjih ministrov za šolstvo. Tudi o tem je že tekla beseda tako v strokovnem kot poljudnem glasilu. Žal je – neumnosti namreč – tudi poznej- ša državna sekretarka iz legla Fakultete za šport (M. D.) ni popravila, ko je bila nekaj časa ’pri koritu’ in je za to imela priložnost. Na srečo – in po pameti – se enobesedni izraz šport kot ime za šolski predmet nikoli ni večinsko prijel, čeprav je zapisan v šol- skih uradnih listinah; za večino športnih pedagogov je to še vedno športna vzgoja. Zakaj to ne more biti telovadba, je pa tudi bilo že obširno razloženo v tem glasilu (Šport, 2021, št. 3-4, Paberki iz terminološke beležnice). Tudi pojem telo lahko razumemo na raz- lične načine, ker gre za večpomenko (ho- monim). SSKJ navaja kar deset pomenov v desetih točkah. Prav tako Websterjev Com- prehensive Dictionary (International Edition, 1992) navaja kar šestnajst pomenov angle- škega izraza body (slov. telo). Znano je, da se terminologija izogiba večpomenskih izrazov, in mogoče je domnevati, da tudi zaradi večpomenskosti pojma telo izraz telesna vzgoja izgublja na veljavi. Če pa se v resnejših terminoloških razpravah že opi- ramo na različne slovarje, upoštevamo naj- večkrat predvsem temeljni in prevladujoči pomen iskanega gesla, ki je zapisan pod točko 1 (ena), pa še to počnemo cum grano salis (z zrnom soli). V anatomiji beseda telo pomeni “trup brez glave in okončin ali tudi celoten život” (Veliki splošni leksikon DZS, 2006). Ja, tudi ’celoten život’, kar potrjuje, da je pojem telo najmanj dvopomenka (ki se jih neoporečna terminologija izogiba, če je le mogoče). V vsakdanjem govoru namesto pojma telo pogosto uporabljamo izraz ’trup’. Toda po Leksikonu Cankarjeve založbe (1988) je “trup (op. S. K.: po leksi- konu DZS telo) osrednji del človeškega in živalskega organizma; z njim se vežejo gla- va in okončine’’. Prepričan sem, da nam pri našem delu ne gre zgolj za ’osrednji del or- ganizma’ ali za ’trup brez glave in okončin’. Po SSKJ je temeljna (pod točko 1) oprede- litev pojma telo naslednja: “snovni del člo- veškega ali živalskega bitja” (poudaril S. K.). Snovni!? Ali nam gre res samo za snovni del človeškega bitja? Kaj pa nesnovni del? Kaj pa vzgojno-izobraževalni, psihološki in sociološki učinki športanja 4 ? Če za obliko- vanje strokovnih izrazov velja eno temelj- nih sodobnih (znanstvenih) terminotvornih načel nomen est omen (v imenu/têrminu je vsebina, pomen), potem pojem telesna kultura vsebuje le skrb za kultiviranje (go- jenje, obdelovanje, negovanje) snovnega dela človeškega bitja, ne pa tudi skrb za sodobno holistično (celostno) pojmovanje učinkov gibalne dejavnosti. Besedna zveza telo in duh je pa sploh znan binarni pojem iz idealistične filozofije, v vsakdanjem življe- nju pa bolj znan iz katekizma kot iz resnega znanstvenega slovstva. V sodobnem špor- toslovju ne ločimo duh od telesa, ampak govorimo o bio-psiho-socialnem bitju, ki za svoj celostni razvoj rabi vzajemne spod- bude z vseh navedenih področij. Očitno têrmin telesna kultura ni (več) v skladu s temeljnim sodobnim načelom oblikovanja strokovnih izrazov. Za obdelovanje, goje- nje, negovanje in čaščenje telesa (mišičja) poznamo posebno športno zvrst, ki se je pri nas in po svetu še vedno drži tuje ime body building (ang. body, telo; building, graditi). Ker gre pri omenjeni telesni vadbi predvsem za kult telesa (za snovni/mišič- ni del človeškega bitja), so ponekod (tudi na jugu naše prejšnje skupne države) za to športno zvrst izumili izraz kulturistika, kar pa spet ni v skladu s terminotvornim načelom nomen est omen. Žal – to pa je ob tej pri- ložnosti res treba zapisati – ljubitelj ’lepih domačih izrazov’ je pred leti zavrnil pome- noslovno smiselno podomačenje tujega izraza body building v atletsko gimnastiko (SSKJ: atlet, ekspr. močen, mišičast človek), ker – pozor! – nikjer v svetu body buildingu ne rečejo atletska gimnastika!? Žal oporeč- nik tudi boljšega domačega izraza ni po- nudil. Moj modus operandi je drugačen. Če že nekaj rušimo, je razumno, smiselno in pošteno, da na ruševinah zgradimo tudi kaj novega in boljšega. Zgolj rušenje ni ustvar- jalna kritika, ampak destruktivno kritikastr- stvo … zato še vedno pišemo in govorimo o body buildingu. Upoštevanja vreden vzrok za opuščanje iz- raza telesna kultura, je zagotovo tudi ta, da se navadno vrsta kulture imenuje po de- javnosti (bralna kultura, glasbena kultura, aktualno 17 filmska kultura, govorna kultura, politična kultura, prometna kultura, plesna kultura, tehnična kultura itn.) in ne po organu, ki pri konkretni dejavnosti igra osrednjo vlogo. In ker je šport dejavnost (športna dejavnost), se je po logiki stvari in v skladu z jezikov- no prakso začel uveljavljati izraz športna kultura oziroma šport. In s tega zornega kota (če gibanje štejemo za dejavnost) bi bil vsebinsko, jezikovno in logično (ter z ustrezno razlago) še ‘prebavljiv’ pojem gibalna kultura. Zato tudi ni nič narobe, če na predšolski stopnji govorimo o gibalni vzgoji. Najbrž je za opuščanje izraza tele- sna kultura še več drugih razlogov, ki bi jih bilo vredno ’raziskovalno’ obdelati v kaki diplomski ali magistrski nalogi in sistem- sko urejeno predstaviti športni javnosti na način, kot se spodobi za neoporečne mo- nografije (natančna opredelitev ’predmeta in problema’; pregledna, sistematična raz- prava po vzorcu prvič, drugič, tretjič, četrtič …; argumenti ’za’ in ’proti’; veljavni/validni zgledi; razumen in razumljiv sklep/rezime, ki temelji na empiričnih dejstvih in tako na- prej). Profesor, hic Rhodus, hic salta 2 ! Nekateri argumenti, ki jih beremo v bran izraza telesna kultura, v znanosti niso vredni veliko. Eden teh je, da je “telesna kultura iz- raz, ki ga uporabljamo (množina, op. S. K.) že skoraj sto let”. (Mimogrede, tudi izraz šport je pri nas znan že več kot stoletje, ven- dar o tem nekoliko pozneje). Ob zapisanem navedku sta potrebni najmanj dve opombi: Prvič, gre za napačno (nelogično, neznan- stveno) posploševanje. Posploševanje je namreč logični postopek, ko neko dejstvo, ki se nanaša na en ali nekaj primerov, pre- prosto posplošimo na celoto. Ni res, da omenjeni izraz uporabljamo/uporabljajo (množina) vsi (glej D. Tomić, Teorija sporta), sploh pa ne “že skoraj sto let”. Napačno po- sploševanje! Empirično dejstvo je, da izraz slabi. In drugič, zagovornik izraza telesna kultura se sklicuje na tradicijo (lat. traditio, izročilo, prenašanje navad iz roda v rod, “že skoraj sto let”). Žal tradicija v znanosti (in terminologija je znanstvena disciplina) ne igra posebne vloge. Uravnavanje življenja po tradiciji je najboljša pot k zaostalosti. Pred sto leti še nismo poznali računalnikov – ali naj jih zato zdaj zavržemo, da bomo ravnali v skladu s tradicijo? Navajanje še drugih primerov bi preseglo obseg tega zapisa. Znanost temelji na dialektiki 3 v skla- du s Heraklitovim izrekom panta rhei, vse teče, vse se spreminja, ’včerajšnja resnica je današnja laž’. Tudi sokolski ’trpotek’ je dobil drugo ime. Pri oblikovanju hipotez ter pri razpravi o ’predmetu in problemu’ in predstavljanju znanstvenih spoznanj se pogosto sklicu- jemo na posamezne avtoritete. Samou- mevno je, da se sklicujemo na avtoritete s področja, o katerem teče beseda oziroma razprava. Žal je izbira ‘avtoritet’, ki jih zago- vornik izraza telesna kultura tako ali drugače kaotično vpleta v svojo ’teorijo’, ponesre- čena. Polihistor J. V. Valvasor (1641-1693), telovadec Henrik de Costa (1832-1875), (ki se je zavzemal za ’telovadstvo’ že pred ustanovitvijo Sokola), pedagog dr. Stanko Gogala, nekdanji francoski smučar J. Clau- de Killy in smučarski trener Andrea Massi so avtoritete na drugih področjih in v svojem času, ne pa v športoslovju, filozofiji, logiki, semantiki, fenomenologiji in jezikoslovju/ terminologiji, ki so ključne ’avtoritete’ za oblikovanje športnih strokovnih izrazov. Tudi oxfordski slovar (na katerega se zago- vornik izraza telesna kultura sklicuje) je treba jemati s pridržkom. Žal! Slovar, ki uporablja besedno zvezo ’telovadba IN šport’ (z vezni- kom IN) je ’z napako’. Če je telovadba/špor- tna gimnastika del športa, gre za odnos med podrejenim in nadrejenim pojmom. V takšnem primeru pa veznik IN ni dopusten, ker je telovadba/športna gimnastika že ima- nentni (neločljivi) del pojma šport. Primer iz oxfordskega slovarja je podoben besednim zvezam solata IN vrtnine, sliva IN sadje, Celje IN Slovenija, košarka IN šport, ki so (ne)logič- no zmedene. Žal tudi Oxford ni ’zlato, ki se sveti’. In malikovanje Oxforda zgolj zato, ker je Oxford, je bolj malikovanje kot znanost. Malikovanje in znanost sta vedno na na- sprotnem polu. Pri reševanju terminoloških vprašanj se po- gosto oziramo tudi po svetu. Vendar se pri- čakuje, da se ne zgledujemo slepo zgolj po enem ali nekaj primerih, ki jih nato laično posplošimo. Še slabše je, če si nekaj izmisli- mo, kar bi potrjevalo naše stališče. Pred leti je eden od športnih didaktikov s slovenske športne alme mater v strokovni reviji za- pisal, da “nikjer v svetu (poudaril S. K.) ni zaslediti izraza športna vzgoja.” Navedena trditev je spodbudila avtorja tega zapisa, da je kar precej časa posvetil raziskovanju verodostojnosti te trditve in svoje ugotovi- tve tudi objavil v strokovnem tisku. Skrajšan povzetek tega zapisa zdaj še enkrat obja- vljam. Na nemškem govornem območju sta bila najdena izraza Sportunterricht 6 (športni pouk) in Sporterziehung (športna vzgoja). Knjižnica na Fakulteti za šport je bila nekaj časa naročena na nemško stro- kovno revijo z imenom Der Sportunterri- cht. V Italiji so na pobudo rimske športne visoke šole (ustni vir športne pedagoginje iz Trsta) nekateri razmišljali o uvedbi šolske- ga predmeta educazione sportiva (name- sto educazione fisica). Na Irskem imajo že v vrtcu vzgojno-izobraževalno področje z imenom šport. (Op. S. K.: vzgojno področje z imenom šport je vendar športna vzgoja). Evropska unija je eno leto posvetila vzgoji s športom. Če desni prilastek ’s športom’ pre- stavimo na levo stran jedrnega samostal- nika vzgoja in iz njega naredimo pridevnik, dobimo izraz športna vzgoja. Na različnih spletnih straneh je čedalje pogosteje za- slediti izraz sport education. V ZDA je znan ASEP – American Sport Education Program. Znana založba Human Kinetics ponuja vr- sto knjig, ki pišejo o sport education. V Rigi (Latvija) deluje Latvijas Sporta pedagogijas akade ~ mia, ki izobražuje in vzgaja športne pedagoge, ki so izvedenci za vodenje šol- ske športne vzgoje. Avstralska zvezna država Viktorija ima spletno stran z imenom He- alth, Physical and Sport Education. Acade- my of sport iz Canberre (Avstralija) redno izdaja Sport Education Events Calendar. Juž- noafriška spletna stran se imenuje Tourism, Hospitality and Sport Education and Train- ing Authority. Švedska spletna stran nosi naslov Sport Education. Trditev, da “nikjer v svetu ni zaslediti izraza športna vzgoja”, je torej neresnična in jo je mogoče pripisati neznanju ali namernemu zavajanju. Da o napačnem (nelogičnem, neutemeljenem, nedokazljivem) posploševanju (’nikjer v svetu’!) sploh ne pišemo. Podoben spodr- sljaj si je dovolil tudi pisec prispevka Slove- nec sem …, le da je svojo trditev omilil in se omejil le na Veliko Britanijo. Zapisal je namreč, da “v Veliki Britaniji niti pod razno ne preimenujejo predmeta telesna vzgoja v športno vzgojo …’’ Ne vem, kako je v Ve- liki Britaniji, in tudi ne vem, kako pisec to ve, vem pa, kako je drugod po svetu. Iz zbra- nih ’dokaznih’ primerov je mogoče pritrditi, da izraz Sport Education vendarle obstaja tudi na angleškem govornem področju. Samostojno geslo s tem imenom najdemo tudi v leksikonu Sport and Physical Educati- on (založba Routledbe, London and New York, 2002 in 2007), kjer lahko preberemo, da učitelji ‹telesne vzgoje› (ang. physical educationalists) zlasti v Avstraliji in ZDA v svoj predmet čedalje pogosteje vključujejo prvine športa. Isti leksikon nam še sporo- ča, da ta učna metoda pridobiva na velja- vi tudi v Združenem kraljestvu, čeprav so ob tem nekateri učitelji zaskrbljeni, ker se bojijo, da bi pri predmetu prevladala tek- movalna storilnost. Nekateri tudi pri nas podobno razmišljajo. Ta bojazen je odveč, 18 če kadrovske šole, ki izobražujejo športne pedagoge, svoje diplomante na pedagoški smeri ustrezno poučijo in izobrazijo. Filozo- fija šolske športne vzgoje je res drugačna od filozofije selekcijskega tekmovalnega športa. Iz leksikona Sport and Physical Edu- cation izvemo, da nekateri učitelji čedalje pogosteje v vzgojno-izobraževalno delo vnašajo prvine športa (zakaj to počnejo, je predmet širše razprave), čeprav je uradno ime predmeta (tako trdi dr. Čuk) še vedno physical education (telesna vzgoja). Tudi pri nas smo čedalje pogosteje vzgojno- -izobraževalnemu procesu dodajali prvine športa, vendar smo kmalu bobu rekli bob, pač v skladu s temeljnim terminotvornim načelom nomen est omen. Vzgojno-izobra- ževalni proces s prvinami športa je v resni- ci športna vzgoja. Če imamo na krožniku juho, ne moremo trditi, da so nas postregli z golažem. Očitno smo tujo terminologijo nekoliko prehiteli, posodobili; mogoče je domnevati, da nas bodo kmalu posnemali tisti, ki v skladu s tradicijo (’že sto let’) še ve- dno pišejo in govorijo o Physical Education. Ja, vem, da stališča o nazivu šolskega pred- meta niso enotna, a hkrati sem prepričan, da je vsako tendenciozno psevdoposplo- ševanje nekaterih polresnic nedostojno zavajanje, ki se spogleduje s kaprico ali celo dvomljivo ideologijo. Potvarjanje resničnih dejstev res ni akademska odlika. Zato pa ra- bimo ustrezno raziskavo, ki bo s kritično di- stanco premerila nekatere osebne občutke. V obravnavanem prispevku je tudi nekaj protislovnih trditev. Zagovornik izraza tele- sna kultura med drugim zapiše (Šport, 2022, št. 1-2, str. 39), da “šport pod tem izrazom v našem okolju še ni obstajal.” Iz precej nepreglednega sobesedila ni mogoče ’uganiti’ namena te trditve, a zdi se, da pi- sec s to ’ugotovitvijo’ utemeljuje nastanek in neoporečnost izraza telesna kultura. Iz razmeroma kaotičnega sobesedila je mo- goče ugotoviti, da se trditev uglednega športnega strokovnjaka nanaša na konec 19. in začetek 20. stoletja. Trditev je seveda napačna. V zgodovinskih zapisih namreč beremo, da je bila aprila 1920 ustanovljena Športna zveza Ljubljane s plavalnim, vesla- škim, smučarskim, atletskim, teniškim, ko- lesarskim, motociklističnim in konjeniškim odsekom. In zagotovo je mogoče tudi sklepati, da je je bil izraz šport znan v jav- ni rabi že pred nastankom športne zveze. Logično je namreč, da mora nekaj najprej obstajati in šele nato lahko nekdo združuje tisto, kar obstaja. To priznava tudi dr. Čuk, ki zapiše: “Tako se šport absolutno ne začne z ustanovitvijo … Športne zveze Ljublja- na’’ in hkrati ob letnici 1888 zapiše, da se “tega leta v Sloveniji rodi šport”. Pozorni bralec lahko zazna dve nasprotni trditvi: da “šport pod tem izrazom v našem okolju (verjetno konec 19. in začetek 20. stoletja) še ni obstajal”, hkrati pa, da se “v Sloveniji rodi šport” leta 1888. Ob natančnem bra- nju obravnavanega prispevka je mogoče ugotoviti še eno protislovje: čeprav “šport pod tem izrazom v našem okolju (verjetno konec 19. in začetek 20. stoletja) še ni ob- stajal’’, se pisec sklicuje na, navajam “najsta- rejši zapis športa v Valvasorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske, kjer opisuje športni dogodek tekmovanje in borba čolnarjev … v letu 1092 v Ljubljani”. 1092! (Opomba: navedek pravopisno ni popravljen). Očitno je piscu pri pisanju prispevka nekoliko po- pustila pozornost. Sploh je težko slediti ka- otičnemu besedilu in namenu posameznih trditev. Urejeno področje, verodostojnost pisca in čista misel ne dopuščajo proti- slovij, ki so “vedno izhodišče za ribarjenje v kalnem”, hkrati pa “si po potrebi eno ali drugo” (oba navedka sta iz obravnavanega prispevka dr. Čuka). Obe odklonilni stališči o vlogi protislovij podpišem. Resnici na ljubo je res treba zapisati, da iz- raz šport pri nas zagotovo nekoliko ’zamuja’, a hkrati je znano, da je Sokol ta izraz ideolo- ško preganjal in domala vse športne zvrsti, ki jih je poleg telovadbe tudi gojil (atletske discipline, sabljanje, rokoborbo, dviganje uteži, ples, odbojko, košarko, izlete, smu- čanje), imenoval telovadba. Mogoče izraz šport pri nas ’zamuja’ tudi zaradi ideološke- ga nasprotovanja tej dejavnosti. Žal se zdi, da ta miselni vzorec brez kritične distance še vedno obvladuje tudi prispevek Slovenec sem in kdo je več? „ Pripis (nasvet prihodnjim piscem kakršnihkoli pi- snih izdelkov) Že nekaj mesecev me muči vprašanje, kaj je pisec terminološkega sestavka želel po- vedati z zadnjim stavkom, ki ga je prevzel iz Pedagoške enciklopedije iz leta 1989. Zdi se, da je to sklep (zaključek, povzetek, rezime, nauk) njegove ’razprave’, ki je nastal na podlagi obravnave ’predmeta in proble- ma’. S poudarjenim tiskom je zapisal, da “je učenje obvladovanje dosežkov predho- dnih generacij.” Če odmislim, da o pojmu učenje obstaja ’nešteto’ novodobnih defi- nicij (določil, opredelitev), me moti glagol obvladovati, ki pomeni “nad kom imeti oblast’’ (obvladati napadalca ali sovražnika), pa tudi “znati, biti sposoben”. Nad kom je treba imeti oblast in kaj je treba znati ozi- roma biti sposoben? Še razmišljam … in iščem smisel in sporočilnost takega zaključ- ka. Nerazumljiv nasvet (“ko temeljni poj- mi niso natančno določeni”) pač nikomur ne koristi. Pa še srednješolska anekdota, ki mi je ob branju obravnavanega prispevka prišla na misel. Profesorica slovenščine je razdelila ocenjene pisne šolske naloge. Če- prav sta v mojem izdelku manjkali le dve vejici, je bila pod nalogo z rdečilom zapi- sana ocena “nezadostno” in pripis: “vsebi- na ne ustreza naslovu”. Profesorici sem še danes hvaležen za življenjski napotek. Skla- dnost naslova z vsebino obravnave je ena temeljnih zahtev vsakega pisnega izdelka. Nomen est omen! Ne nazadnje je na po- diplomskem študiju o tem govoril tudi dr. Momirović. Opombe 1 Hermenevtika, veščina interpretacije zapi- sanega ali izgovorjenega besedila; filozof- ska disciplina, ki poskuša s pomočjo jeziko- slovja, semantike in logike razčleniti kako zapisano ali govorjeno besedilo ter odkri- vati v njem različna protislovja. Vidnejša predstavnika hermenevtike sta bila nem- ška filozofa Martin Heidegger (1889-1976) in Hans-George Gadamer (1900-2002). 2 Hic Rhodus, hic salta! – dobesedno: tu je Rod, tu skoči! (tako so v Ezopovi basni veleli bahaškemu atletu, ki se je hvalil, kako daleč je skočil na Rodu); tukaj pokaži, kaj znaš. 3 Dialektika, v filozofiji metoda znanstvene- ga spoznanja, ki na vse pojave gleda s stali- šča gibanja, spreminjanja, razvoja. Sodobni utemeljitelj dialektike je nemški filozof He- gel. 4 Športanje, čedalje pogostejši izraz za ‹ukvarjanje s športom› (Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, 2012). 5 Etimologija, veda o zgodovini besed, po- sebno njihovega izvora in pomena. 6 Več športnih pedagogov in svetovalcev Zavoda za šolstvo se je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zavzemalo za to, da bi po nemškem zgledu (Sportunterricht) predmet poimenovali ’športni pouk’, ven- dar se je moral predlagani izraz na zahtevo učiteljev drugih strok prilagoditi že obsto- ječima izrazoma glasbena vzgoja in likovna vzgoja. dr. Silvo Kristan, upokojeni profesor Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport silvo.kristan@guest.arnes.si