letnik 10, št. 2/99 Arhitektura Edo Mülevc Modernizem Slovenska obala Turizem Urbanizem Edo Mihevc (1911-1985) Je bil eden protagonistov slovenske moderne arhitekture po drugi svetovni vojni in eden Plečnikovih študentov. ki se je ločil od njegove manire ter zakorakal na pot sa-moizraznosti in iskanja sWad/a med modernizmom, regionalizmom in humanističnoßlozojyo. Pomen ryegovega prispevka slovenski arhitekturi in kulturi je predstavljen skozi perspektivo večraz-sežnostne dejavnosti, s poudarkom na vlogi urbanista slovenske obale. Posamezni deli iz njegovega opusa so predstavljeni z vidika časa nastanka, uporabe in arhitekturne vrednosti, pomen in vloga zamisli ter trendov pa skozi dela. V luči sodobnih doktrin varovanja kulturne dediščine, pravočasna ocena in minimalno varstvo njegove arhitekture mora biti doseženo, tudi za mojstrovine iz bližiye preteklosti. Architecture Edo Mihevc Modernism Slovenian coast Tourism Urbanism Edo Mihevc (1911-1985) was in the forefront of Slovenian modern architecture after WW2 and was one of Plečniks' students that separated from his method of artistic creation, thus embarking on a path of self-e:q)ression and search for harmonising modernism, regionalism and humanist philosophy. The importance of his contribution to Slovenian architecture and culture, is presented in a perspective of his multi-faceted activity focusing on his role as urban planner of the Slovenian coastline. Particular pieces of his opus are presented in the perspective of the time of construction, usage and architectural value, while their importance and role of ideas and trends are shown through his work. In the light of comtemporary doctrines on protection of cultural heritage, timely evaluation and minimal protection has to be given even to his architectural masterpieces from the recent past. Jasna KRALJ PAVLOVEC Edo MIHEVC - urbanist, arhitekt in oblikovalec Vrednotenje povojnega urbanizma slovenske obale „Odločitve, ki so usmerjale strokovno pot Mihevca, so bile vedno kompleksno uravnotežene in naravnane v dolgoročno perspektivo. Vodilo gaje razumevanje potreb družbenega razvoja, iskanje tehnoloških inovacij in humanistična etika, ki se s prepričljivo osebno umetniško noto zrcali v njegovih realizacijah vseh vrst. Njegovo zagnano delovanje je zato odmevalo v vsem takratnem jugoslovanskem prostoru in prispevalo k dvigovanju vrednot v njem, prav zaradi avtorjeve doslednosti samemu sebi in njegovih neoporečnih načel" (Brezar, V., 1985). 1. Uvod Edo Mihevc (1911-1985) je bil eden od protagonistov slovenske moderne arhitekture po drugi svetovni vojni. Časovna distanca, več kot deset let po njegovi smrti in skoraj eno generacijo od njegovega najplodovitejšega obdobja delovanja, omogoča neobremenjen pogled, poraja pa tudi vrsto vprašanj, dilem in domnev. Eno od takih vprašanj je gotovo ugibanje, zakaj je Mihevc malo ali nič pisal o svojem delu in svojih pogledih na arhitekturo, čeprav je bil razmeroma zgovoren pri predavanjih študentom in še bolj pri intenzivnem in sugestiv-nem strokovnem diskurzu v ožjem krogu sodelavcev in študentov. Ker je pri tem vedno imel v roki svinčnik inje vsako besedo podkrepil s črto, skico ali risbo na legendarni skicirni papir, je ena od možnih interpretacij preprosto dejstvo, daje bil njegov je- zik risba in daje to dediščina, ki jo je prinesel iz Plečnikove šole. Medijev ni maral in se jih je izogibal. O njem so pisali, polemično in drugače, novinarji in (mlajši) kolegi, a sam „ni dal Izjave". Zakaj? Morda je pomen medijev podcenjeval, mislil je, da delo govori samo zase. Ustvarjalni proces v arhitekturi (in tudi sicer) je načeloma intimna zadeva, stvar intuicije in geste; ko spregovoriš o njej, si jo že „oskmnil" in interpretiral. Interpretacija pa ni nikdar več kot približek originalni resnici. Če se kaj takega le primeri, so to redke izjeme in njihovo branje pusti človeka v nelagodnem občutku, da je odkrita resnica banalna, da pa jo avtor skuša mistificirati s hermetičnim besednjakom. Mogoče pa je ugibati tudi drugače: njegova partizansko politična epizoda je bila zanj veliko breme: v petdesetih in šestdesetih letih bi vsaka njegova izjava dobila dodatno težo in prizvok, da govori s pozicije moči (čeprav neformalne). Mihevc spada med tiste Plečnikove učence, ki so se ločili od njegove manire in verjeli v novi svet moderne; taje takrat že obvladovala Evropo in svet. Povojna evfo-rija „obnove in industrializacije domovine" je bila idealna priložnost in alibi za realizacijo modernih idej. Učitelj je bil seveda premočan: nekateri učenci so „ubili očeta" samo deklarativno, nekateri samo formalno, nekateri so se izgubili, le redki pa so zrasli v samostojne osebnosti. Če se na tem mestu diskurz zoži na oba največkrat omenjena: Mihevca in letnik 10, št. 2/99 Ravnikarja, je potrebno posebej poudariti, da se izogibam njuni medsebojni primerjavi kljub vabljivemu dejstvu, da se da marsikatero stvar najlažje osvetliti s pomočjo kontrasta ali antipoda. Ob strokovni javnosti znanih interpretacijah vloge in pomena Ravnikarja kot nadaljevalca Plečnikove tradicije zato na mestu ostane le podmena (brez nepotrebnih ambicij), daje bil Mihevc do konca zvest Plečniku v detajlu, v izvedbi, v profesionalnem odnosu do stvari in ljudi. To pa ne zmanjšuje njegove privrženosti moderni v nobenem pogledu (na primer: v smislu formalnega jezika, funkcionalizma, uporabe železobetonskega skeleta, inovativne konstrukcijske rešitve v industriji, itd.). Obenem pa ta njegov modernizem na vseh področjih doživi svojo genezo v nekaj drugega: urbanizem in planiranje zamenjata internacionalizam z iskanjem regionalne identitete, v stanovanjski gradnji namesto standardnih modernih tipov išče nove, humanejše oblike (vila blok, stolpič, vrstne, verižne, atrijske hiše), pri posegih v urbane strukture se distancira od doktrine stanovanjske soseske in uporablja tradicionalne metode oblikovanja mestnih prostorov (trgi, piazzette, ulice, vertikalni poudarki - campanile, odmiki), v turistični arhitekturi tudi v principu množičnosti skuša ustvariti individualni značaj in nove oblike; v javnih zgradbah pomembni notranji prostori (dvorane, restavracije) dobijo že kar sakralni značaj. Če je bil (po stari dobri miljejski teoriji) Mihevc otrok svojega časa, je prav tako mogoče trditi, da je vplival na svoj čas - tu je seveda mišljen čas prvih treh desetletij slovenske povoje arhitekture. Po rodu Tržačan in po izobrazbi Ljubljančan je živel svoje življenje med obema mestoma. V svoji arhitekturi je ostajal zvest mediteranskemu občutku za bivalno okolje na ravni zunanjega prostora in srednjeevropski meščanski tradiciji bivalne kulture v oblikovanju notranje arhitekture. 2. Področja delovanja Eda Mihevca Njegova arhitektura je bila vsakokratni odsev velikih nalog, kijih je družba postavljala stroki, obenem pa tudi odmev sodobnih evropskih in svetovnih iskanj v arhitektonski misli. Pri industrijskih zgradbah, če izpostavimo kompleks tovarne Litostroj, seje srečal s problemi, ki jih do takrat slovenska arhitektura še ni poznala: z vprašanji velikih razpetin, izrednih tehnoloških zahtev in hitre gradnje. Uporaba železobetona je bila sicer povsem konstruktivna naloga, ki jo je uspel prevesti na raven arhitektonskega oblikovanja velikih prefa-briciranih elementov tako, da poleg svoje nosilne funkcije dobijo tudi svoje mesto v izraznosti celote, da torej spregovorijo v jeziku moderne, torej z geometrijo, betonom in funkcionalno preprostostjo. V jeziku, kije bil sicer za Plečnikovo šolo „ tuj jezik", a so se ga njegovi učenci sami naučili. Funkcionalizem, ki je skupaj s pogledi takratne moderne avantgarde Le Courbisierja, Gropiusa, Mies van der Roheja in drugih predstavljal tudi temelje nove povojne ljubljanske šole za arhitekturo, je Mihevcu pomenil zlasti priložnost, da novemu in drugačnemu dà svoj smisel in tako zmanjša distanco do starega in tradicionalnega. Posebno področje, na katerem je morda dosegel nekaj najzrelejših ustvarjalnih dejanj, je turistična arhitektura. Ne le vrsta hotelov v Ohridu, Ljubljani in Slovenskem primorju od Ankarana do Portoroža, ampak predvsem nekonvencionalne oblike turistične arhitekture (stolpič, vila-blok, bungalovi ...) in zgradbe turistične infrastrukture so mu dajale možnost izraziti svoj odnos do občutljive obalne regije, njenega sporočila in njenih klimatskih imperativov, obenem pa vnesti v ta prostor najsodobnejše principe moderne turistične industrije. letnik 10, št. 2/99 Turistična naselja, kot so apart-majske hiše v Ankaranu in Luciji, so bila neke vrste inovacija, ki se ji je reklo „natel" - naselje + hotel, potopljeno v zelenje. To je bila oblika turističnega objekta/naselja, ki namesto hotelske škatle predstavlja gručo objektov, obdelano kot kompaktno vaško naselje v najboljšem smislu istrske tradicije, gostu pa nudi še ambient v človeškem merilu, visoko stopnjo intimnosti in povezavo z naravo. Ob tem pa se vzdolž slovenske obale niza še druga vrsta objektov: to so restavracijski kompleksi na vseh pomembnejših turističnih in prometnih vozliščih (Žusterna, Belvedere, Lucija ...). Prav te restavracije pomenijo v Mihevčevem opusu neko posebno mesto, saj je v njih sprostil vso svojo ustvarjalno energijo, zasnoval drzne in nenavadne konstrukcije, iskal nove oblike volumnov, uporabljal nove materiale in stare na nove načine. V žlahtni sintezi betona, kamna in korcev dobi arhitektura teh restavracij skoraj sakralno mesto. V njej ima steber posebno mesto, pa naj je to samo skromna opora pergole ali osrednji slop konstrukcije. Dekoracija stene ni samo aplikacija, ampak dejanska struktura materialov, là so na svojski način uporabljeni. Predvsem pa je beli istrski kamen tisti, ki povezuje elemente v celoto kot neka hipote-nuza, vedno uporabljen arhitektonsko in vedno najbližji človeku, ki se ga dotakne. Javne zgradbe, kot so poslovni objekti, gledališča, kulturni domovi, so postavljene v večja mestna središča. Poslovni objekti, zgrajeni v središču mesta Ljubljane, so danes značilni sestavni deli slike mestnega središča. Od vogalne zgradbe Impexa, ki je še klasična v popolnem podrejanju uličnemu prostori in uporabi kamna za fasadne obloge, pa do zgradb Metalke in Avtotehne, ki z novim merilom in oblikovanjem prineseta v Ljubljano pojem city-ja, je zaznamovana tudi pot, po kateri seje razvijala naša gradbena operativa in njene zmogljivosti. Navidez enostavni skelet Metalke je vendar zahteval izredno visoko kvaliteto betona za tisti čas in prefabricirana aluminijska obešena fasada je bila bolj izziv domači industriji aluminija, kot težnja po novem za vsako ceno, saj se struktura fasadnega plašča kljub moderni tehnologiji, ki jo izraža, uspešno vklaplja v okolje popotre-sne in secesijske Ljubljane. Med najpomembnejše javne zgradbe spadata oba slovenska kulturna domova v Italiji. Prvi, zgrajen v Trstu (1964), je na zunaj še ves v mrežah moderne geometrije in klasičnih proporcij, na znotraj pa en sam praznik slovenstva, bogastva raznolikosti prostorov in njihovih značajev, uporaben v najboljšem smislu racionalnega funkcionalizma, opremljen s sodelovanjem množice izvajalcev iz Slovenije in okrašen z likovnimi deli celotnega kulturnega kroga Slovencev v zamejstvu. Kulturni dom v Gorici je nastal leta 1976, na skrajno neugodni lokaciji in z omejenimi sredstvi, pa vendar je njegova govorica dosti bogatejša od uporabljenih materialov. Stanovanjske zgradbe so poleg turističnih najkvantitativnejša zvrst, kjer zasledimo pi^ve aplikacij e nekaterih stanovanj skih stavbnih tipov v Sloveniji: - mestna stanovanjska četrt -Belvedere v Kopru predstavlja postavitev prve mestne četrti pri nas z gradacijo stanovanjskih tipov od večstanovanjske hiše do stolpnice in veščim oblikovanjem zunanjega prostora z navezovanjem na kontinuiteto istrske identitete oblikovanja mestnih atributov; - mestni stanovanjski blok - Kozolec v Ljubljani je ena najznačilnejših modernističnih realizacij večstanovanjske zgradbe. Model Corbusierjevega bloka Unité d'Habitation, ki je sicer obšel svet, je tu vendar uporabljen na discipliniran način, ki upošteva obstoječe mestno tkivo, gradbeno črto in smer ter ne zapade v princip „škatle v zelenju". V merilu, programsko in v materialih je to mestotvor-ni objekt, ki je s pritličjem vraš-čen v funkcijo glavne ulice, sta- letnik 10, št. 2/99 novanjske etaže so odmaknjene v višja nadstropja, zavarovane s pasovi balkonskih horizontal; skeletna konstrukcija, še danes le izjema v stanovanjski gradnji pri nas. pa omogoča svobodno zasnovo tlorisa in prilagajanje objekta skozi čas: - vila-blok (Lucija) in verižna hiša (Piran) sta v vsebinskem in oblikovnem smislu kombinacija večstanovanjske zgradbe in vile oziroma prostostoječe hiše. Mihevc načeloma ni sodeloval v množični stanovanjski gradnji, ki seje manifestirala z velikimi stanovanjskimi soseskami. Izjema je njegovo zgodnje obdobje, koje nastajal sodobni Koper inje bila ideja o stanovanjski soseski še nova. Primer je soseska Semedela v Kopru, ki je v tistem času ustvarila precej boljše bivalne pogoje v smislu humaniziranih stanovanjskih elementov kot druge soseske v Sloveniji. Projektiran obseg stanovanjske soseske Semedela je kasneje nekontrolirano „ušel iz rok", se razrasel predvsem v širino in dosegel mejo izolske občine. Pri množici prostostoječih hiš naj omenim enodružinsko hišo Metuljček na Ježici v Ljubljani, narejeno po modernističnih načelih, kar je bilo prej izjema kot pravilo. Skrajno premišljena rešitev tlorisnega organizma, združevanja funkcionalnih sklopov, povezava vsakega prostora posebej z zunanjim, enakovredno oblikovanim prostorom, vključevanje zelenja v celovito oblikovanje okolja - to vse govori o elementih humane stanovanjske kulture, kiji funkcionali-stična doktrina in nekonvencionalno oblikovanje stavbne mase predstavljata sredstvo, ne pa cilja. Razlika med arhitekturo v večjih urbanih centrih in primorsko arhitekturo je v njeni izraznosti. Na eni strani je arhitektura monumentalna, mestna, brez avtorsko obarvanih pretenzij, pa vendar v merilu človeka, v merilu mestnega tkiva z upoštevanjem urbanističnih in oblikovnih smernic moderne; na drugi strani je primorski arhitekturi z upoštevanjem zakonitosti razvoja moderne arhi- tekture uspelo obdržati in na novo uvesti tipičen primorski karakter. Med številnimi oblikami, ki so tudi odsev pestrosti okolja in različnosti merila, so skromne atrijske vrstne hiše v Salari pri Kopru, vrsta enodružinskih hiš, ki so kot model služile vsej kasnejši množični gradnji v tem okolju; dalje Slika 1: Regionalni načrt slovenske obale 1963, 1 E.M.) 10000, (uir: arhiv NAČRTOVANO Urbanistični koncept: - točkovni - razklenjen urbanizem - gradbene masevzelenju - globalna urbanistična ureditev prometa - strogo varovanje obale - Slovenska obala je turistična regija z načrtovano perspektivo razvoja mestternastanka in razvoja turističnili centrov in krajev - Koper-slovenska morska metropola - definiranje lokacij kmetijskih in vinogradniških območij - med panoramsko cesto in avtocesto ter za ledje m - postavitev in določitev krajinskih parkov - enakovredno obravnavanje urbanističnega razvoja obalnega pasu in zaledja IZVEDENO Urbanistični koncept: - točkovni - razklenjen urbanizem - gradbene masevzelenju - globalna urbanistična ureditev prometa (lokalne ceste, panoramska cesta delno sledi načrtovanemu ter priključki) - strogo varovanje obale - delno izvedeno (delno nasute obale in delna rekonstmkcija morskega dna) - razvoj Kopra, Izole in Pirana ter nastanek in razvoj turističnih centrov - Ankarana, Simonovega zaliva, Strunjana, Lucije, Portoroža, Fiese, Pa-cuga v glavnem sledi načrtu. - kmetijska in vinogradniška območja se raztezajo od panoramske magistralne ceste proti zaledju - postavitev in določitev krajinskih parkov (Seča, Soline, Haliaetum,...) SPREMEMBE Razvoj seje (žal) usmeril predvsem v načrtovanja obalnega pasu in manj zaledja. - vsa tri mesta Koper, Izola in Piran so postala turistična mesta ne glede na politično razvojno strategijo hierarhije s tem, da obravnavamo termin turizem danes veliko širše kot nekdaj, saj zajema skoraj vse nivoje bivanja (poslovni turizem, turizem specifičnih skupin, potniški turizem, ...) Načrtovano je bilo, da bo vsa obalna regija namenjena izključno turizmu, vendarse takratna politika stem ni strinjala. - razklenjen urbanizem ni vzdižal razvoja - primer stanovanjskega naselja Semedela v Kopru, ki seje longitudinalno razrasla na pobočju od Kopra do Izole. letnik 10, Št. 2/99 RI£(5I0NAU^I NAČRT siomsMi 013ALIE IN \sm\i Slika 2: Regionalni načrt slovenske obale in seuerozalwdne Istre 1965, 1 : 25000, (vir: arhiv E.M.) NAČRTOVANO Urbanistični koncept; - vizija globalnega cestnega omrežja - hierarhija cestnega omrežja (lokalne ceste, mestne vpadnice, panoramska magistralna cesta, avtocesta) - prečna povezava longitudinalnega cestnega omrežja - sodobna križišča med posameznimi cestami - trasiranje komunalne infrastrukture (energetsko, vodovodno in kanalizacijsko omrežje) IZVEDENO Urbanistični koncept: - hierarhija cestnega omrežja - delno izvedena v Kopru in Izoli - lokalne ceste, mestne vpadnice, panoramska magistralna cesta - drugje ni izvedena. - sodobna križišča med posameznimi cestami -izvedena v Kopru In delno v Izoli - trasiranje komunalne infrastrukture (energetsko, vodovodno in kanalizacijsko omrežje) - Izvedeno, SPREMEMBE - prometne vizije so z vzporednim potekom obalne ceste in avtoceste ostale enake, razen predloga poteka avtoceste, ki se rešuje parcialno po posameznih mestnih občinah. vrstne hiše, bloki, stolpnice, predvsem pa stolpiči in vila-bloki. Ravno ta zadnji tip objekta je bil razvit kot najbolj racionalna oblika stanovanjske gradnje prilagojene malim primorskim mestom in tamkajšnjemu načinu življenja. Posebno pozornost je Mihevc posvečal obravnavanju detajla (oblikovanju ograj, luči, dimnikov, vencev, stebrov, škarp ...). ki tako njemu kot njegovemu učitelju Plečniku pomeni izrazno moč in odnos v razumevanju klasične arhitekture. Z močno osebno noto izpričuje barvitost in karakter slovenske pokrajine ter izraz ljudi, ki v njej živijo. Mihevc je kot oblikovalec deloval na treh različnih področjih. V vrsti stcilnih in začasnih razstavnih paviljonov po vsem svetu (Dunaj, Pariz, Barij, Trst, London, Milano, New York, Kopenhagen ...) je predvsem izražal svoje poglede na likovno problematiko te zvrsti, ki je bila navadno pod pritiskom časovne stiske, cene in vedno novih tehničnih ter inovacijskih žalitev. Drugo področje je temu popolnoma nasprotno: to je oblikovanje spominskih obeležij, kjer se sodelovanje arhitekta in kiparja, slikarja, pesnika predstavi v okviru svobodnega izraza tako prvega kot drugega. Arhitekt se v svojem prostorskem konceptu povsem oddalji od detajlne umetniške ideje; pogojuje velikost in mesto skulpture. Poleg tega so spomeniki nastajali v obdobju socialističnega realizma, kjer gre za prepletanje realizma in monumentalne-ga kiparstva z novo idejno vsebino, vendar pa so Mihevčevi spomeniki antipod tega obdobja, so abstraktni ali prežeti s tradicijo v oblikovanju in materialih in se nemalokrat naslanjajo na regionalno identiteto. Njegova postavitev kipa Ilegalca v Ljubljani se zdi tako naravna, da predstavlja vzor, ki ga kasneje v mestu še nihče ni dosegel. Tudi Grobnica herojev je prav to, kar mora biti: tih in posvečen kraj, miren otok sredi intenzivnega življenja mestnega središča. To doseže s skromnimi, pa vseeno monumentatimi sredstvi: kamen v obliki sarkofaga, os, drevesa ... letnik 10, št. 2/99 Tretje področje je vrsta interier-jev, bolje notranje arhitekture, ki jo oblikujejo od vsega začetka izvirni, intenzivni načini, v katerih uvaja vrsto novih materialov in postopkov (fototapete, intarzija, lesorez, mozaik, ultrapas), kjer oblikuje vse od stolov, luči do zadnjega vijaka in napisa. Omenjeni naj bodo predvsem: interier hotela Palace v Ohridu, nočni lokali v Ljubljani (Bar Slon) in na Slika 3: Urbanistični načrt Kopra 1961. 1: 2000, (vir: arhiv E.M.) PREDVIDENO Urbanistični l(oncept: - Koper - slovensio morsl