POEZIJA
Ciril Bergles
Nekoliko vetrovni dnevi
Včasih je na svetu hudo vroče in zadušno
Včasih je na svetu hudo vroče in zadušno. Vklopim klimatizacijo in preživim. Včasih stiskam glavo z obema rokama. Včasih v njej brbota neka velika misel, neka odločitev, neka grožnja... Nakopičena para pritiska na vse strani. Stopiti moram pod tuš in opraviti hidroterapijo (tako se menda temu reče). Enkrat drugič izgubi svet svoje barve. Vse je sivo: nekdo mi tlakuje steze, poti in ceste.
A to še ni najbolj usodno.
Včasih mislim, da bi moral iti umirat
na neki drug konec sveta.
In grem in napravim dva koraka naprej
in en korak nazaj.
Nisem srečen, a vseeno se mi zdi,
da bi mogel tudi na tak način preprečiti
katastrofo.
Ko sije sonce, se cestni tlak guba, ker seje pregrel, a to še ne pomeni, da je na vsem svetu vroče. Pod tlakom je gramoz in tam je lahko neznosno hladno.
literatura
3
Moje sobote so večinoma take
Moje sobote so večinoma take: moji prijatelji gredo z dekleti v kino, moji prijatelji obiščejo svoje družine, moji prijatelji ljubkujejo svoje mehanične igrače in se družijo s televizorji. Moji sosedje nekaj praznujejo; slišim jih, kako so glasni, kako se smejejo. Vsak gre nekam, na neki kraj, ki ga jaz ne poznam.
Počenja nekaj, kar jaz preziram.
Nihče ne potrka na moja vrata,
da bi nekaj praznovala.
Nobenega angela ni, da bi mi pomagal
poravnati rjuhe na postelji.
Moje sobote se končajo z majhnimi spomini,
s katerimi ne vem kaj početi.
Z zvestobo, s katero ne vem kaj početi.
Le kdo bo prišel zapravljat svoje
kratko življenje z menoj!
Kajti moje sobote so večinoma take.
Le kaj počenjaš ob sobotah ti, moj Bog?
Danes sem poslušal ritem ptic
Danes sem poslušal ritem ptic, let, ovit v metaforo sivih in črnih barv. Poslušal sem pesem sveta, brez zemljepisne širine.
Kako je odzvanjala v natančnih kadencah. V neki restavraciji sem se pogovarjal o kvaliteti jezika, sedeč pod portretom starega kozolca s premišljeno geometrijo. Spomnil sem se pesmi, ki jo je pela moja mati, ko je delala šopek iz ivanjščic. Vsaki besedi je dala pravi pomen in nežen zven.
Pomislil sem na slovnico, ki je moja mati ni poznala.
Na tiste šolske nareke in na lepopis. Ko sem šel na cesto, me je presenetil neki bel avtomobil: voznik je zamenjal prestavo in motor je tekel bolj skladno in tiše. Drevesa v parku so se sklanjala v svoje sence z ljubkostjo balerin. In sem pomislil, kako je včasih treba nekatere stvari brezpogojno spoštovati.
Kaj ljubim, ko ljubim
Kaj ljubim, ko ljubim, ko sem nagnjen k darovanju, moj Bog: to strašno luč življenja ali to luč smrti? Kaj iščem, kaj je to, kar najdem, je to ljubezen?
Je ženska, s svojimi vrtnicami, z breznom in vulkani, sonce, ki razvnema mojo kri, je stoječa voda, ki me vse bolj zapira vase, ko vstopim vanjo, do konca njenih korenin?
Ali je to samo velika igra, moj Bog,
in ni ženska, je nekaj, kar se ne da
imenovati, je samo neko telo, morda tvoje,
razdeljeno med zvezde, med bežne drobce
vidne neskončnosti?
Umiram v tem iskanju, v tem kroženju
po ulicah.
Ne morem ljubiti vseh tristo hkrati, ker sem zavezan eni sami, njej, ki si mi jo dal v Raju.
Nekoliko vetrovni dnevi
Nori veter piha po ulicah, nad strehami. Z jokom golobice, umirajoče v globini kitare.
Obrne se zaganja nori veter. Da ne ločim več čaplje od sokola. Čarovnica me prisili, da zakurim ogenj v dimniku, sredi poletnega dne. Vso noč piha severni veter. S tesnobo osamljenega volka. Vse jutro piha vzhodni veter. Z glasom potopljenega zvona. Spominjam se lepih dni, ki se zdaj budni sprehajajo po tujih krajih. Nihče mi ne more pomagati: ne more mi pokazati, kako se razcveta češnja, ne more mi razkriti kompasa sončnice. Deklica, ki sem jo držal za roko v nekem blaženem mraku, je umrla v najlepšem majskem jutru.
Veter me odnaša na otok osamljenih, kamor ne bo nikoli priplula moja bela krsta.
Nori veter sili moje možgane, da se polnijo s praznino, v kateri se bo pretakala moja žalost in bo krožila vrtoglavica, ki me bo prisilila sanjati o vlaku, v katerem bom jaz edini potnik. Odhajal bom proti kraju, kjer nož in škarje delajo ves dan v mojem srcu.
Mrtvi pesnik
Juretu Deteli
Kaj vse se lahko zgodi zaradi bolečine mravelj, zaradi upora kamnov, zaradi srnjakov, ki se vračajo v izgubljen spomin, z domotožjem, ki se mu ne morejo odreči.
Bilje človek in vse gaje bolelo.
Bilo bi nesmiselno, da bi preslišal klic tišine, ki je hotela otreti pot s čela njegove muke. Slišal je smrtne krike pod vsakim našim nepremišljenim korakom. S hudo tesnobo je odkrival sledi smrtnega boja, vtisnjenih v prah, v kamen.
Bilo bi nesmiselno, da bi preslišal klic bitij, ki so se hotela združiti z njim.
8
LITE
r	a	t	u
r	a