ZBDS STROKOVNO POSVETOVANJE BIBLIOTEKARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE 22. in 23. oktobra je na Bledu potekalo strokovno posvetovanje bibliotekarskih društev Slovenije »Knjižnice za prihod­nost: napredek in sodelovanje«. Predse­dnica ZBDS Melita Ambrožic je v uvod­nem nagovoru opozorila, da slovensko knjižnicarstvo letos slavi pomembne obletnice, na katere smo lahko knjižni-carji upraviceno ponosni: 60 let ZBDS, 50 let revije Knjižnica, 40 let podeljevan­ja Copovih diplom in 10 let sekcije štu­dentov bibliotekarstva. Franci Pivec je v uvodnem referatu spre­govoril o etiki medkulturnega dialoga v knjižnici. Poudaril je, da knjižnicarska služba temelji na zaupanju. V sodobni informacijski družbi je uporabnik bolj odvisen od knjižnicarja kot kdajkoli prej, saj ga le-ta rešuje iz poplave informacij. Stanislav Bahor in Irena Sešek sta poda-la sistematicen zgodovinski pregled raz­voja v šestdesetletnem delovanju slo­venskega strokovnega bibliotekarskega združenja, ki se je iz sekcije Društva bib-liotekarjev Jugoslavije preko samostoj­nega društva bibliotekarjev Slovenije organizacijsko razvilo in preoblikovalo v Zvezo društev bibliotekarjev Slovenije, ki deluje še danes. Leta 1957 je društvo izdalo prvo številko svojega strokovnega glasila Knjižnica, ki je še danes osrednje glasilo slovenskih knjižnicarjev. Referen­ta sta poudarila, da ZBDS spodbuja razi­skovalno delo na podrocju bibliotekars­tva in sodeluje pri posodabljanju progra­mov rednega formalnega izobraževanja knjižnicarjev ter pri njihovem permanent-nem izobraževanju. Izredno velik pomen Zveza pripisuje tudi šolskim knjižnicam v osnovnih in srednjih šolah. Šolski knjižni-carji se v Sloveniji intenzivno spoprijema­jo z izzivi sodobne informacijske družbe, saj se zavedajo, da bodo uspeli le tisti ucenci, ki bodo informacijsko pismeni in sposobni vseživljenjskega ucenja. Revijo Knjižnica, ki jo dobro poznamo tudi šolski knjižnicarji, je predstavila Eva Kodric-Dacic. Poudarila je, da je Knjižnica danes neprecenljiv dokument o razvoju bibliotekarske znanosti in knjižnicnega sistema v Sloveniji. Opozorila je na pomanjkanje polemicnih strokovnih clan-kov, kar pa po njenem mnenju ni zancil-no le za Knjižnico, ampak za naše celot-no strokovno publiciranje. Na koncu je referentka posebej predstavila elektron­sko izdajo revije. V celotnem besedilu je na voljo zadnjih 6 letnikov, uredništvo pa nacrtuje tudi digitalizacijo ostalih letnikov revije. Maja Božic je v svojem referatu primerja-la razlicne sisteme priznavanja formalne­ga bibliotekarskega izobraževanja in vpliv strokovnih združenj v tem procesu v Slo­veniji in po svetu. V Sloveniji je uveljav­ljen državni nacin priznavanja izobraže­valnih programov, v zahodnih državah pa je akreditacija domena strokovnih organi­zacij. V razvitem svetu se zavedajo, da je beseda strokovnjakov zelo pomembna, žal pa po mnenju referentke v sloven-skem izobraževalnem sistemu ni zaslediti pomembnejšega vpliva strokovnih orga­nizacij in združenj. Tako v vlogah za pre­novljene študijske programe na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ni bilo predloženo mnenje ZBDS. Ceprav je Zveza bibliotekarska krovna organizacija, po veljavni zakono­daji ne more imeti neposredne možnosti vplivanja na izobraževanje. Alenka Šauperl je v svojem referatu raz­mišljala o tradicionalnih katalogih v sodobni informacijski družbi. Po njenem mnenju bi morali katalogi s privlacno gra-ficno podobo in uporabnimi ukazi nuditi vsaj tako enostavno iskanje kot Google. Po mnenju Tanje Mercun pa knjižnicni katalogi niso ostali v koraku s spreminja­jocim se spletnim okoljem, zaradi cesar je vse vec uporabnikov zacelo informaci­je iskati drugod. Amazon je s svojimi bogatimi vsebinami, preprosto uporabo in možnostjo, da uporabniki sami dodaja­jo vsebine in se povezujejo z drugimi uporabniki, ustvaril pravo virtualno sku­pnost in s svojo priljubljenostjo pokazal, kakšnih katalogov si želijo uporabniki in knjižnicarji. Alenka Šauperl in Darija Rozman sta poudarili da se moramo knjižnicarji zami­sliti ob trendu opušcanja uporabe knjiž­nicnih brskalnikov na racun uporabe spletnih iskalnikov. Menita, da je skrajni cas, da v Sloveniji poenotimo sistem predmetnega oznacevanja. Sisteme za predmetno oznacevanje bodo namrec pri posredovanju gradiva iz svetovnega spleta uporabljali tudi Google in podobni iskalniki. Uporabnik bo hkrati izvedel poizvedbo v knjižnicnih katalogih in sve­tovnem spletu. Tatjana Kovac in Mateja Locniškar-Fidler sta predstavili vsebinski opis videofilmov s predmetnimi oznakami, vrstilci UDK in iskalnimi priponami ali predponami v kodiranih poljih. Pri opremljanju videoka-set in video DVD-jev priporocata, da so etikete z oznako lastništva in lokacije na enakih mestih. Najbolj primeren prostor za etiketo je po njunem mnenju zunanji naslovni levi zgornji kot ali zunanji hrbtni desni kot ovojnega lista. Bibliotekarji iz NUK-a, Boris Rifl, Tine Musek, Špela Razpotnik in Darija Roz-man, so predstavili spletno izdajo tabel UDK, ki omogoca iskanje po vrstilcih, nizih in po polnem besedilu razlag, opomb in primerov. Elektronska izdaja je glede na tiskano gradivo preglednejša, kar je še posebej pomembno za zacetni­ke in knjižnicarje, ki jim je vsebina UDK nekoliko slabše poznana. Zelo zanimiv je bil referat o digitalni knji­žnici Slovenije. Narodna in univerzitetna knjižnica namrec omogoca uporabnikom dostop do znanja in kulturnih zakladov tudi prek spletnega portala Digitalne knji­žnice Slovenije. Portal ponuja prosto iskanje po besedilnih, slikovnih in zvoc­nih virih, kar pomeni, da uporabnik lahko digitalne objekte bere, gleda in tudi pos­luša. NUK sodeluje tudi v mednarodni mreži, ki uporabnikom omogoca narocanje digitali­zacije knjig neposredno iz katalogov knji­žnic. Dvodnevno posvetovanje ZBDS se je zakljucilo z okroglo mizo, na kateri so Lenart Šetinc, Franci Pivec, Maja Boga­taj, Špela Mežnar, Slavko Pregl in Borut Abram razpravljali o zagotavljanju dosto-pa do informacij proti varovanju pravic avtorjev in uporabnikov. Po mnenju Maje Bogataj je avtorsko pravo produkt intere­sa velikih industrij. Digitalizacija je poru­šila ravnotežje v avtorskem pravu. Franci Pivec je trdil, da položaj uporabnika ni enakopraven, ker nima denarja za lobi­ranje. Pisatelj Slavko Pregl pa je predla-gal, da se znesek za knjižnicno nadomes­tilo poveca. Tako bi lahko povecali odkup izvirnih slovenskih leposlovnih del za knjižnice in za vekomaj rešili problem šolskih knjižnic, ki nimajo namenskega denarja za odkup knjig. Majda Papež Ljubljana, 30. 11. 20007 Srednja trgovska šola Ljubljana SPLOŠNE KNJIŽNICE IZ KULTURNEGA TOLARJA V KULTURNI EVRO 1. Knjižnice svojim uporabnikom Leta 2005 so bili sprejeti Standardi za splošne knjižnice, ki dolocajo splošno podobo knjižnice, kakršna naj bi bila vsem državljanom dostopna (tudi s pomocjo razvojnih dolocil Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnicne dejavnosti kot javne službe, predvsem pa z obcin-skim in državnim financiranjem) vsaj leta 2015. Število obiskovalcev in njihova zahtev­nost sta temeljna podporna elementa pri razvoju knjižnic. Dobro vodena knjižnica zato ne caka le boljših, od države ali obcine danih pogojev, ampak razvija za prebivalce vabljive, zanimive dejavnosti in širi njihove potrebe. Te so dobri argumenti za razvoj knjižnicnih delovnih pogojev. Zahteve po njihovem spremin­janju utemeljuje knjižnica s koristmi, ki jih zaznajo njeni obiskovalci in posredno njeno okolje. Iz podatkov o delu knjižnic v 2006, še zlasti o prireditvah, je razvid-no, da se koristi vztrajno širijo. Obisko­valec je vkljucen v aktivnosti, deležen je druženja, sodelovanja pri programih, informacijskega opismenjevanja, zazna-mo pa tudi nadaljevanje dela s ciljnimi skupinami in vsebinami. K njihovi siste­maticni in kakovostni dostopnosti pa bodo morale v prihodnosti vec prispevati osrednje obmocne knjižnice (npr. za informacijsko opismenjevanje starejših, razvoj pismenosti, Slovence zunaj mati-cne domovine, razvoj knjižnicne mreže, knjižnicne storitve za ciljne skupine, elektronske storitve). S takim nacinom dela se bodo doseženi pogoji (Slika 1) v prihodnjih letih hitreje razvijali. Hitrejši razvoj z drugacnimi poudarki pa terja tudi spremenjeno, ceprav šele rahlo zaznano, obnašanje uporabnika. clani 67,00 knjižnicarji 82,00 prir. nek. grad. 143,00 prirast knjig 91,00 Niz1 neknjižno gradivo 80,00 knjige 101,00 racunal. /uporab. 57,00 citalniški sedeži 67,00 Slika 1: Odstotki doseganja standardnih dolocil za organizacijo splošnih knjižnic v letu 2006 1.1.Dostopnost knjižnicne dejavnosti Znacilni kazalci dostopnosti knjižnicne dejavnosti. Pregled po letih: 1990 / 2004 / 2005 / 2006) • Mreža izposojevališc in postajališc potujo-ce knjižnice, %: - / 49 / 58,43 / - / • Odprtost, sekund na prebivalca: 564 / 611 / 586 / 615 / • Prostor, m˛ na 1000 prebivalcev: 23 / 38 / 41 / 42,5 / • Citalniški sedeži, na 1000 prebivalcev: 1,6 / 2,5 / 2,6 / 2,7 / • Dostop do interneta, racunalniki na 1000 prebivalcev: - / 0,34 / 0,43 /- / • Racunalniki za uporabnike, na 1000 prebi­valcev: - / 0,47 / 0,52 / 0,57 / • Knjižnicno gradivo, enot na 1.000 prebi­valcev: 2658 / 4.204 / 4.287 / 4.504 / • Knjižnicno gradivo za mladino, enot na 1000 mladih prebivalcev: - / 7.867 / 7.831 /- / • Neknjižno gradivo, na prebivalca: 0,15 / 0,26 / 0,27 / 0,32 / • Dostopnost knjižnicne zbirke, lokalni racu­nalniški katalog; %: - / 89 / 88 / - / • Dostopnost knjižnicne zbirke, prosti pris-top, %: - / 85 / 85 /- / • Prirast knjižnicnega gradiva, enot na 1000 prebivalcev: 155 / 233 / 252 / 275 / • Prirast knjig za mladino, enot na 1000 mladih prebivalcev: - / 436 / 480 /- / • Prirast neknjižnega gradiva, enot na 1000 prebivalcev: - / 23,28 / 28,52 / 35,66 / • Strokovni knjižnicarski delavci, na 1000 prebivalcev: 0,22 / 0,38 / 0,38 / 0,41 / • Prireditve na izposojevališce: 22 / 40 / 45 / 55 / Slika 2: Indeksi rasti znacilnih dejavnikov knjižnice v letu 2006 na doseženo pov­precje leta 1990 2. Uporabniki svojim knjižnicam 2.1. Uporaba knjižnic. Znacilni kazalci uporabe. Pregled po letih: 1990 / 2004 / 2005 / 2006. • Clani na 1000 prebivalcev: 159 (od tega 69 mladih do 15. leta staro­sti / 266 (od tega 75 mladih) / 257 (od tega 73 mladih) / 268 (od tega 83 mladih) / • Obisk na prebivalca: 1,7 / 4,44 / 4,45 / 4,57 / • Obisk na uro odprtosti knjižnice: 11 / 26 / 27 / 27 / • Izposoja knjižnicne zbirke, obrat: 1,51 / 2,84 / 2,79 / 2,75/ • Izposoja gradiva na clana: 25 / 44,83 / 46,48 / 46,17 / • Izposoja gradiva na dom na obiskovalca: 2 / 2,3 / 2,5 / 2,5 / • Izposoja gradiva na prebivalca: 4 / 11,93 / 11,96 / 12,38 / • Izposoja leposlovja: - / 53,59% / 53,70% / - / • Izposoja gradiva na knjižnicarja: 14.750 / 31.342 / 30.691 / 30.145 / • Izposoja gradiva na zaposlenega: 12.153 / 24.551 / 23.012 / 21.746 / • Izposoja gradiva na uro odprtosti knjižnice: 26/ 70 / 73 / 72 / • Obiskovalci prireditve: 31 / 35 / 35 / 35 Slika 4: Indeks rasti uporabe knjižnice v letu 2006 na doseženo povprecje leta 1990 Vsak državljan je imel v letu 2006 v splošni knjižnici 4,5 enot knjižnicnega gradiva, sedež si je delil s 385 drugimi prebivalci, racunalniško delovno mesto pa s 1.805 prebivalci. Knjižnico je obis-kal vsak delovnik v družbi drugih 30.737 obiskovalcev 345 izposojevališc in pris­peval k 83.211 enotam izposojenega gradiva v enem dnevu toliko, da je v letu uporabil povprecno 12 enot knjižnicnega gradiva. Med njegovim izposojenim gradivom je bilo 9 knjig, 1 serijska publikacija in 2 enoti neknjižnega gradiva. Prednost je dal leposlovju, izposodil si je ga je 7 enot, neleposlovnega gradiva pa 5 enot. Vecino gradiva je prebral doma. V knjižnici je državljan porabil 26,94 sekund za seznanjanje s katalogom in uporabo informacijskih virov. Zaradi sla-be informacijske pismenosti ga kot ose­bno še ne moremo prepoznati med upo­rabniki e-storitev: narocanja, rezerviranja in podaljšanja knjižnicnega gradiva in uporabe e-virov. Ce je bil med 26,80% prebivalci, ki so tudi clani knjižnice, je elektronski nacin podaljševanja uporabil vsaj enkrat, da bi se izognil placilu zamudnine, prav tako pa je enkrat upo­rabil storitev oddaljenega dostopa do knjižnice. Kjer pa so mu dali na voljo vec elektronskih virov in sodobnih nacinov njihove uporabe, je fizicni obisk zamenjal z obiskom na daljavo, izposojeno fizicno enoto z elektronskim virom. Ce pa mu niso ponudili zanimivega programa, je celo opustil obiskovanje knjižnice, npr. dijaki. Cas je, da knjižnice temeljito preverijo svoje programe in nacine njihovega ure­snicevanja in da s pomocjo medsebojne­ga dogovarjanja, s sodelovanjem prepo­znavajo ciljne skupine in vsebine in tako pospešijo rast kazalcev knjižnicne deja-vnosti, še zlasti na podrocju novih medi­jev in storitev. Ni potrebno, da se pojav­ljajo nove službe na državni ravni v izva­jalski funkciji, zato da bi knjižnice opravi­le svoje naloge, npr. pri razvijanju bralne kulture, pac pa se morajo knjižnice dogovoriti in skupaj razvijati programe, npr. spletne strani za otroke, za mlados­tnike, z miško dostopne programe za razvijanje branja. 3. Ustanovitelji knjižnic in država svojim prebivalcem 3.1. Stroški knjižnicne dejavnosti. Podat­ki za 2004 / 2005/ 2006 • Delovanje knjižnice, poraba na prebivalca: 4.336 SIT / 4.841 SIT, indeks 112 / 4.895 SIT, indeks 101 / • Delovanje knjižnice, poraba na clana: 16.292 SIT / 18.816 SIT, indeks 115 / 18.262 SIT, indeks 97 / • Obisk, poraba na obiskovalca: 977 SIT / 1.085 SIT / 1.071 SIT / • Izposoja, poraba na izposojeno enoto gra-diva: 363 SIT / 405 SIT / 396 SIT / • Nakup gradiva, povprecna cena kupljene enote knjižnicnega gradiva: - / 4.318 SIT / 4.054 SIT / • Nakup gradiva, na prebivalca: 820 SIT / 897 SIT / 959 SIT / • Stroški dela, na prebivalca: 2.298 SIT / 2.667 SIT / 2.684 SIT / • Izobraževanje knjižnicnih delavcev, na delavca: -/ 79.233 SIT / 86.272 SIT / V Pravilniku o pogojih za izvajanje knjiž­nicne dejavnosti kot javne službe (Ur.l. RS, št. 73/2003) dolocene minimalne pogoje naj bi izpolnjevala vsaka knjižnica, da bi lahko opravljala z Zakonom o knjiž­nicarstvu (Ur.l. RS, št. 87/2001) doloce­ne naloge. Doseženi razvoj, ki ga prikazu­je gradivo Centra za razvoj knjižnic pri NUK »Slovenske splošne knjižnice danes« (Silva Novljan, Eva Kodric-Dacic, Breda Karun, 2006) kaže, da je bila veci­na knjižnic leta 2002 srednje razvitih, kar pomeni, da niso dosegale sto odstotno minimalnih pogojev, ki naj bi jih kot javni knjižnicni zavodi izpolnjevale. Brez drža­vne pomoci se bodo do leta 2015 težko približale dolocilom Standardov. Na to opozarjajo tudi ti kazalci, povzeti iz poro-cila »Splošne knjižnice. Porocilo za leto 2006« (Novljan, NUK, 2007). Še imamo kraje brez dostopnosti knjižnicne dejav­nosti, v letu 2006 je bilo npr. celo 7 novih obcin kljub Zakonu o lokalni samo­upravi ustanovljenih, ceprav svojim obcanom niso omogocale predpisanega dostopa do knjižnicne dejavnosti, v raz-vid vkljucena izposojevališca 2005 pa ostajajo še naprej v vecini srednje razvi­ta. Razvoj knjižnic je kljucno povezan z raz­vojem njihovega prostora. Knjižnice so imele v letu 2006 v povprecju 42,5 m˛ na 1000 prebivalcev. Finska npr., ki je v razvojni strategiji države dala prednost znanju (fizicna dostopnost informacij) in pismenosti (intelektualna dostopnost informacij), ima 100 m˛, vecje osrednje knjižnice pa širijo svoj prostor zaradi vecanja obiska, nove tehnologije, druga-cnih potreb in nacinov njihovega zadovo­ljevanja na 200 m˛ na 1000 prebivalcev. Naše knjižnice pa so tudi zaradi pomanj­kanja prostora dosegle le v 57% dolocilo standarda 1 racunalnik na 1000 prebi­valcev. Dosegle pa so dolocilo 4 knjige na prebivalca, a na racun starega gradi­va, saj prirast (91% doseganje standar­da 250 knjig na 1000 prebivalcev) ni omogocal zadostnega posodabljanja zbirke. Z vsako novo knjižnico raste število cla­nov tudi pri nas, tako kot v svetu, vse skozi pa raste pri nas tudi število obis-kovalcev. Knjižnica je okrepila svoj sta­tus v okolju, prepoznava se kot nepo­grešljiva sopotnica v življenju dolocenih posameznikov, skupin. Postaja tretje mesto med domom in službo/šolo. V njej se želi posameznik informirati, uciti, dru­žiti, ustvarjati, raziskovati, spoznavati novo tehnologijo, ali se preprosto spros­titi. Še zmeraj pa jo uporablja le 26,80% državljanov in ne 40%, kot priporocajo Standardi. Nakazano zmanjševanje izpo­soje na clana in izposoja na dom pa že nakazujeta tudi pri nas drugacno rabo knjižnice. V njej ali z njeno pomocjo upo­rabniki že segajo po elektronskih virih in storitvah, ki dopolnjujejo ali celo nado­mešcajo uporabo klasicnih. Država bo težko razvila razglašeno druž­bo znanja in demokraticnega delovanja brez dobro delujocih sodobnih splošnih knjižnic. Kako se tega zaveda, lahko razbiramo iz zakonov in iz (njene) finan-cne podpore. Kakšno moc ima tako zave­danje, pa lahko vidimo tudi pri sosedih, na Hrvaškem, kjer knjižnice doživljajo pravi razcvet z državno spodbudo in financno podporo. Brez nje tudi pri nas ne bo šlo hitreje. Kjer knjižnice ni, prebi­valci, niti lokalna oblast, ne morejo spoz­nati njenih koristi, brez tega pa jim v raz­voju lokalna okolja ne dajo prednosti. Z državno podporo morajo ostati javne in postati še bolj vidne; v knjižnicarski stro­ki pa ima država dovolj izvajalske podpo-re in znanja (predlogi za razvoj so zbrani v že citiranem gradivu in ne nazadnje v novem predlogu nacionalnega programa za kulturo), da jih naredi v vsakem okolju nepogrešljive za ustvarjalno in aktivno življenje državljanov. S sodelovanjem knjižnic pri razvijanju pismenosti, pri informacijskem opismenjevanju, še zlasti starejših, bodo ljudem bolj dostopne tudi informacije javnega znacaja (predvsem obcinske, pokrajinske, državne in evrop­ske oblasti, e uprava), razvite knjižnice se bodo aktivno vkljucevale v vseživljenj­sko ucenje, v aktivnosti za zdravo živ­ljenje in prispevale k zmanjševanju odvi­snosti državljanov od države, privabljale mladostnike in poslovneže, s predstav­ljanjem svojega okolja in njegovih dosež­kov pa bodo še naprej dramile ustvarjal­nost in ohranjale njegovo kulturo. Zato pa se bo moral kulturni tolar spre­meniti v kulturni evro, ne da bi se zmanj­šal delež drugih državnih sredstev, kar se dogaja. Celo okrepil naj bi se, vsaj na podrocju, kjer so potrebna zacetna zagonska sredstva: npr. gradnja knjižnic, tehnološka in komunikacijska opremlje­nost, razvijanje programa za delovanje digitalne knjižnice, digitalizacija in varo­vanje knjižnicnega gradiva, razvijanje dejavnosti za uporabnike s posebnimi potrebami. Vsega država v knjižnicarski dejavnosti ne more prenesti na lokalno skupnost. Razvoj in delovanje hibridne knjižnice sta draga, dejavnost je potreb-no razvijati in vzdrževati tudi na nacio­nalni ravni, da se ohranja sistem, ki je kljucnega pomena za enako dostopnost knjižnicnega gradiva, njeno gospodarnost in njen razvoj. V to podrocje sodi tudi varovanje avtorjevih in uporabnikovih pravic na nacin, ki ne bo zapletal delo­vanja knjižnic z administrativnimi posto­pki in celo z omejitvami dostopnosti informacij. Knjižnice bodo v prihodnosti imele veliko dela tudi na podrocju vklju-cevanja socialno izkljucenih prebivalcev. Za to se bodo morale z državno podpo­ro, ali brez nje, dogovoriti za medseboj-no sodelovanje, povezovanje (tudi z dru­gimi dejavniki okolja), ki ga med drugim narekujeta še skrb za gospodarno porabo javnih sredstev in konkurencni ponudniki informacij. Prekiniti morajo z medsebojno konkurenco, kadar je v škodo drugega, in s skupno mocjo razviti konkurencnost v ponudbi informacij in storitev do dru­gih ponudnikov informacij, ter še naprej uveljavljati blagovno znamko neovirane svobodne dostopnosti in uporabe infor­macij za vsakogar. Na potrebne spre­membe v nacinu delovanja ne opozarjajo samo prebivalci, ki ne obiskujejo knjižni­ce, ampak vse bolj tudi tisti, ki jo zapuš-cajo! Jih knjižnice poznajo, vedo zakaj? Za spodbudo naj povemo, da se s podo­bnimi problemi ukvarja vecina knjižnic v knjižnicnih sistemih, kar je pokazala tudi letošnja konferenca IFLA. Išcejo in razvi­jajo poti za krepitev aktivne vloge knjiž-nice pri razvijanju demokracije in social-ne vkljucenosti, premošcanju informacij­skega prepada, digitalne izkljucenosti, uveljavljanju pravice do branja, dostop­nosti knjižnicne dejavnosti za vse. Nikoli koncana zgodba ima le bolj ali manj kakovostne avtorje! Silva Novljan Narodna in univerzitetna knjižnica »BELA KRAJINA SKOZI LJUDSKO PRIPOVED« »Bela krajina skozi ljudsko pripoved« je projekt, ki je bil v sklopu obmocnosti za leto 2007 prijavljen na razpis Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Prijavljen je bil pod imenom »Kulturna dedišcine Bele krajine« - naslov ponuja veliko mož­nosti za predstavitev kulturne dedišcine na razlicnih podrocjih, saj Bela krajina predstavlja pravo zakladnico raznovrst­nega ljudskega izrocila. Potrebno se je bilo torej le odlociti, kateri segment bi lahko knjižnice, v povezavi z gradivom, ki ga hranimo, najbolje predstavile. Odlocili smo se za predstavitev ljudskega pripovedništva. V pomoc nam je bila knjiga z naslovom »Domoznanska snov Bele krajine«, ki jo hrani Knjižnica Crno­melj. Knjiga je pod vodstvom Draga Voncine nastala s pomocjo belokranjske­ga uciteljstva leta 1941. Služila je kot pripomocek uciteljem pri spoznavanju Bele krajine in njenih prebivalcev, saj so v tistem casu prihajali poucevat v Belo krajino ucitelji iz drugih koncev Slovenije. V knjigi so opisani posamezni kraji skozi zgodovino, zgodovina šolstva, dodane so nekatere znacilnosti, zraven pa so zapi-sane tudi razne pripovedke, zgodbe, obi­caji, vraže…, ki so znacilne za posame-zen kraj. Ravno ta del smo izkoristili tudi za našo predstavitev. V projektu so sodelovale Knjižnica Mira-na Jarca Novo mesto, Knjižnica Crnomelj in Ljudska knjižnica Metlika, k sodelovan­ju pa smo povabili tudi Belokranjski muzej Metlika. Naš glavni namen tovrstne predstavitve ni bil sistematicni popis belokranjskih pripovedk, ampak poljudna predstavitev tega dela belokranjskega ljudskega izroci-la, in sicer ne samo Belokranjcem, ampak predvsem tistim, ki Belo krajino poznajo le po pisanicah, belih narodnih nošah in belih brezah ali zgolj kot geografski pojem. Glavna nit predstavitve je ljudska pripo­ved, vezana na posamezne vasi in nasel­ja oz. njihove prebivalce. V ospredju so pripovedi, ki so pretežno povzete od razlicnih zapisovalcev. Vcasih smo opis kraja popestrili tudi s kakšno drugo zanimivostjo, izvorom krajevnega imena, zgodovinskim dogodkom ali pa smo se spomnili ljudi, ki so se tukaj bodisi rodili bodisi kraj zaznamovali s svojim delom. Pri tem smo se omejili pretežno na zbi­ralce ljudskega blaga, zapisovalce, etno-loge… Znano je, da se je ljudsko izrocilo najdlje ohranilo prav na skrajnem robu sloven-skega etnicnega ozemlja. To verjetno še posebej velja za Belo krajino, v preteklo­sti zaprti svet, stisnjen med Gorjance, Kocevski Rog in reko Kolpo. V takem okolju ljudska domišljija najbolj pride na svoj racun. Skozi dolga leta so tu nasta­jale razne pravljice, pripovedke in vraže, ki so prehajale iz roda v rod. Vecina zgodbic, ki smo jih predstavili, je iz vsakdanjega življenja. V krajih, kjer stoji kakšna grajska stavba, so nastale zgodbe o grašcakih. Zgodbe so v spomi-nu ljudi ostale žive, tudi ce grajske stav-be kasneje ni bilo vec. Nekatere imajo zgodovinsko ozadje, kar je še posebej znacilno za obdobje turških vpadov, dru­ge temeljijo na razlicnih anekdotah, sme­šijo, vsebujejo zbadljivke, s kakršnimi obracunavajo med seboj sosednje vasi. Kar nekaj jih je v vec knjigah objavil Loj­ze Zupanc, ucitelj v Beli krajini (Dedek povej!, Velikan Nenasit, Svirel povodne­ga moža, Zaklad na Kucarju, Sto belo­kranjskih…), ki pripovedk ni znanstveno zapisoval, ampak so izšle v literarni obli­ki. Znana je anekdota, ki je nastala po izidu ene teh knjig. Zgodbe so namrec brali tudi trije belokranjski župani (pred vojno so bile v Beli krajini majhne obcine). Nekega dne so v deputaciji prišli na sodi-šce v Metliko in rekli takratnemu sodne-mu pristojniku Šterku: »Prišli smo, da bi zatužili vražjega štreklofskega pisca Lujza Zupanca, ki nas v svoji knjigi grdi in nas špota pak nam sponaša tlaku i crešnjof­skoga jazbeca i radovicko telico i vuka i drašicko svinjo, žabe, rake i puža lokvic­kega.« Engelbert Gangl, znan Metlican in svak sodnika Šterka, je imel precej posla pri dokazovanju, da zgodbe niso žaljive, in uspelo mu je, da je trmoglavce pregovoril od namere. Vsi skupaj so kasneje menda odšli v staro metliško taberno, kjer so zapili tlako, jazbeca, telico, volka, svinjo in polža… Pripovedke smo popestrili s slikovnim gradivom, ki sta ga prispevala Belokranj-ski muzej Metlika (dokumentarne foto­grafije, razglednice) in Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja (stare razglednice krajev, foto­grafije, Gasparijeve razglednice, knjižne ilustracije, graficne upodobitve), nekaj fotografij pa smo za to priložnost posneli tudi sami. Za maskoto predstavitve smo izbrali koruzni storž – »debelaco«. Debelaca je belokranjsko narecno ime za koruzo, ki sicer izvira iz Južne Amerike, a so jo v naše kraje prinesli Turki, zato ji ponekod pravijo tudi »turšcica«. Kmetje so koruzi v Beli krajini najprej rekli kar debela pše­nica, scasoma pa je nastal izraz »debela-ca«. Predstavitev je bila ob prijavi projekta namenjena »Kamri«, ki pa je ravno takrat zacasno prenehala delovati. Zato smo se odlocili, da bomo ob zakljucku projekta izdelali tudi priložnostno predstavitveno zgošcenko »Bela krajina skozi ljudsko pripoved«, katere vsebina se bo dopol­njevala na spletnem portalu www.kamra.si, regijskem virtualnem pomnilniku, ki združuje informacije z raz­licnih podrocij, kakor jih že zdaj na tradi- cionalen nacin zbirajo in posredujejo splošne knjižnice. Projekt »Kulturna dedišcina Bele krajine« je v okviru obmocnosti podprlo Ministrs­tvo za kulturo Republike Slovenije. Mateja Kambic Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto MEDNARODNA SRECANJA ePSIplus tematsko srecanje: E-XPLOITATION OF CULTURAL HERITAGE (CH) INFORMATION - a need for a European hand?, Paphos, Ciper, 10. - 11. september 2007 Organizator: ePSIplus (projekt EU pro-grama eContent plus) v sodelovanju s ciprsko vlado in ciprsko turisticno orga­nizacijo. Srecanje v Paphosu, središcu kulturnih zakladov, ki so pod zašcito UNESCO, je bilo namenjeno iskanju odgovora na pro-vokativno vprašanje: "Ali ponudbo kul­turne dedišcine prek interneta prepustiti prostemu trgu?" Odgovor na to vprašan­je smo iskali predstavniki zakonodajal­cev, privatnega sektorja oziroma njihovi lobisti, predstavniki institucij, ki razpola­gajo s kulturno dedišcino, raziskovalci in pravniki. Zbralo se nas je 40 udeležen­cev iz 12 evropskih držav. Srecanja sem se kot predstavnica Slovenije udeležila na povabilo IUS-Software, pravne in poslovne informacije d.o.o., ki je partner v projektu ePSIplus in vecletni partner konzorcija COSEC. Ozadje srecanja predstavlja Direktiva 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 17. novembra 2003, o ponovni uporabi informacij javnega sek­torja. ePSIplus težišce svojega dela usmerja v implementacijo te evropske direktive in pri odkrivanju njenih pomanj­kljivosti išce nove rešitve in dopolnitve. Ena kljucnih tem je vprašanje, ali je prav, da je bila kulturna dedišcina izvzeta iz te direktive. Direktiva namrec izrecno izv­zema dokumente, ki jih hranijo kulturne ustanove kot so muzeji, knjižnice, arhivi, orkestri, opere, baleti in gledališca. Med-tem ko ima veliko drugih informacij iz javnega sektorja možnost ponovne upo­rabe na trgu. Tak primer so geografske informacije, pravne informacije, promet­ne informacije, meteorološke informacije, ipd. Z razvojem informacijske družbe se je dostop do tovrstnih informacij temeljito spremenil. Vse vec jih je dostopnih v digitalni obliki in objavljenih na svetov­nem spletu. Hkrati pa imajo informacije javnega znacaja velik gospodarski pomen. Orodja informacijske družbe so izoblikovala prej neobstojece možnosti za kombiniranje podatkov iz razlicnih virov za pridobitev storitev in izdelkov z doda-no vrednostjo. Zgovoren primer tovrstne ponudbe so digitalne karte, ki odpirajo pot do aplikacij in storitev, ki so izven preproste digitalizacije tradicionalnih zemljevidov, na primer lokacijske infor­macije, prostorske analize za urbano pla­niranje, upravljanje okolja, itd. Tudi ekonomski pomen kulturne dedišci­ne, utemeljen v Lizbonski strategiji, je izjemen. Udeleženci srecanja na Paphosu smo imeli priložnost prisluhniti strokov­njakom razlicnih podrocij o tem, kateri so glavni ekonomski potenciali kulturne dedišcine. Poudarjeno je bilo, da so klju-cna gonilna sila turizma in zagotavljanja velikega števila delovnih mest. Zlasti v virtualnem svetu omogocajo promocijo turizma, omogocajo uporabo kulturnih zakladov tudi za hendikepirane in ljudi s posebnimi potrebami ter podpirajo izob­raževanje in raziskovanje. Vendar imajo kot produkt vrsto posebnosti, vkljucno z avtorskimi pravicami, ki pod vprašaj pos­tavljajo njihovo ponovni rabo v komerci­alne namene. Ne glede na razlicne poglede referentov smo bili udeleženci iskanja odgovora na vprašanje "Ali je pri postavljanju cilja "Cultural Heritage just a click away?" potrebno vkljuciti privatni sektor?" zelo enotni. Sklenili smo, da mora uporaba kulturne dedišcine še naprej služiti nekomercialnim namenom. Pri tem pa mora javni sektor kot glavni igralec ponudbe teh informacij iskati razlicna partnerstva s privatnim sektorjem. V casu trajanja projekta ePSIplus (2006 - 2009) je tovrstnih srecanj z razlicnimi deležniki predvidenih kar 15, zato je tež­ko napovedati, kakšen bo koncni pogled na ponovno uporabo kulturne dedišcine v okviru EU. A vseeno je srecanje potrdi-lo, da je NUK pri digitalni ponudbi kul­turnih zakladov na strani prevladujoce usmeritve. Smo kljucni akter tovrstne ponudbe v Slovenije in hkrati ustvarjamo dobra partnerstva s privatnim sektorjem pri dopolnjevanju naših digitalnih stori­tev. Srecanje je hkrati ponudilo tudi mnoge ideje, ki jih velja uporabiti ali vsaj preuciti pri nadaljni kreaciji Digitalne knjižnice Slovenije (www.dLib.si). Med drugim: • razmisliti o novih storitvah, ki segajo na podrocje turizma in zabavništva in pomenijo vec kot preprosto digitaliza­cijo in dostop do nje; • preuciti komercialne možnosti kulturne dedišcine in jih izkoristiti; • oblikovati razlicne cenovne modele dostopa do e-kulturnih zakladov; • pri ustvarjanju partnerstev s privatnim sektorjem se je potrebno izogniti eks­kluzivnim pravicam v zameno za infra-strukturne investicije (primer Google). Karmen Štular Sotošek Narodna in univerzitetna knjižnica SVECANO ODPRTJE NOVEGA PRIZIDKA GRADSKE KNJIŽNICE »IVAN GORAN KOVACIC« V KARLOVCU Gradska Knjižnica »Ivan Goran Kovacic« iz Karlovca, osrednja knjižnica Slovencev na Hrvaškem, s katero nas vežejo prija­teljske vezi že dobrih štirinajst let, je 15. oktobra 2007 praznovala velik dogodek, slavnostno odprtje novega prizidka knjiž-nice. Slika 1: Knjižnica (http://www.gkka.hr) V sedemdesetih letih je bila karlovška knjižnica prva namensko zgrajena knjiž­nica na Hrvaškem. Novi prizidek knjižni­ce, v izmeri 2000 m2, je bistveno razširil ponudbo sodobne splošne knjižnice. Ori­ginalni projekt arhitekta Mladena Vodicke sta posodobila arhitekta Boris Morsan in Relja Šurbart. Zadnja faza gradnje prizid­ka je trajala nekaj vec kot leto dni, finan­cirala sta jo Grad Karlovac in Ministrstvo kulture Republike Hrvaške, stala pa je okrog19 milijonov kun. Knjižnica je z novim prizidkom pridobila veliko nujno potrebnih prostorov. V spo­dnjem delu novega prizidka se nahaja podaljšani del informacijsko­izposojevalne službe. Tu domujejo velika multimedijska dvorana namenjena najraz­licnejšim prireditvam, kavarna ter prosto­ri potujoce knjižnice z garažo za vozilo. V prvem nadstropju prizidka se nahajajo Oddelek za otroke, igralnica za otroke ter Glasbeni oddelek. V starem delu knjižnice se še naprej nahaja Informacijsko-izposojevalni odde­lek s strokovno literaturo, v novem pri­zidku pa je na voljo Oddelek leposlovja. Študijski oddelek je ostal na istem mestu v drugem nadstropju, le da ima zdaj na voljo precej vec prostora. Na mestu nekdanjega Oddelka za otroke se zdaj nahaja Domoznanski oddelek, katerega del je zdaj tudi soba, posvece­na pomembnim Karlovcanom, pisatelju Stjepanu in pesniku Slavku Mihalicu. Na otvoritveni slovesnosti, ki je bila obe­nem osrednja prireditev slavnostnega meseca hrvaške knjige, so spregovorili: ravnateljica karlovške knjižnice Frida Bišcan, župan Karlovca Damir Jelic, župan karlovške županije Ivica Horvat, predsednica programskega odbora mese-ca hrvaške knjige Davorka Bastic, ravna­telj Nacionalne in vseucilišne knjižnice Tihomil Maštrovic, minister za gospodar­stvo, delo in podjetništvo Branko Vukelic, minister za kulturo Božo Biškupic ter župnik Nordbert Koprivec, ki je knjižnico tudi blagoslovil. Slavnostnega odprtja karlovške knjižnice se je udeležilo veliko knjižnicarjev iz Hrvaške, prisotni so bili tudi knjižnicarji iz Slovenije, Avstrije in Italije. Res je velik praznik pridobiti nove pros-tore za knjižnico! Na Slovenskem smo bili v zadnjih letih že veckrat ponosni na izjemno lepe in funkcionalne prostore naših novih splošnih knjižnic. Ponosni smo predvsem na to, da se današnja družba zaveda pomena demokraticne dostopnosti knjižnicnih gradiv in infor­macij, kaže, da je temu tako tudi na Hrvaškem, kjer so v zadnjem casu odprli številne nove in sodobne knjižnice. Jadranka Matic Zupancic Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto OBVESTILA PORTAL DiKUL portal za uporabo informacijskih virov Univerze v Ljubljani Univerza v Ljubljani svojim študentom, raziskovalcem in pedagoškim delavcem že vrsto let omogoca dostop do številnih placljivih elektronskih informacijskih virov. Poleg najpomembnejših specializi­ranih bibliografskih podatkovnih zbirk za razlicna podrocja znanosti imajo uporab­niki z Univerze v Ljubljani dostop do elektronskih revij, elektronskih knjig, elektronskih slovarjev ter do drugih informacijskih virov najpomembnejših založnikov znanstvene in strokovne lite­rature. Da bi zagotovili cim vecji obseg gradiva, je bilo potrebno vzpostaviti ucinkovit sistem nabave in licenciranja elektronskih informacijskih virov. Knjižni­ce Univerze v Ljubljani se zato aktivno povezujejo v razlicne nabavne konzorcije, ki omogocajo dostop do najbolj znanih portalov elektronskih revij in elektronskih knjig kot so ScienceDirect, SpringerLink, Wiley Interscience, American Chemical Society, NetLibrary in drugi. Ocenjujemo, da spletne storitve knjižnic UL vec upo­rabnikov, kot klasicne knjižnicne storitve. Poglavitni razlog za to je, da so elektron-ski informacijski viri UL dostopni od koderkoli in ne le iz prostorov knjižnic UL. Dostop na osnovi IP avtentikacije je mogoc prakticno z vsakega racunalnika, namešcenega na UL (preverjanja istovet­nosti racunalnika na osnovi njegovega IP naslova). Poleg tega je z geslom prek t.i. oddaljenega dostopa možen tudi dostop z racunalnikov, ki niso del racunalniškega omrežja UL. Na tak nacin lahko uporab­niki elektronske informacijske vire UL uporabljajo 7 dni na teden in 24 ur na dan. V dosedanji uporabi elektronskih infor­macijskih virov UL so bile precejšnje težave z uporabo virov, ki so bili dosto­pni na razlicnih spletnih mestih. Uporaba je bila zapletena in uporabnikom pogosto neprijazna. Ni bilo enotne vstopne tocke do elektronskih informacijskih virov, uporabnik je moral prebrskati spletna mesta posameznih knjižnic UL. V okviru elektronskih virov UL obstajajo razlicni licencni režimi in uporabniki niso vedno imeli dostopa do vseh virov. Prav tako niso bile vedno urejene spletne povezave iz zapisov v bibliografskih zbirkah do pripadajocih celotnih besedil. Ob iskanju v razlicnih virih so se pojavljali tudi dvoj­niki zapisov posameznih dokumentov. Vodstvo UL se je zato na predlog knjiž­nicarjev odlocilo, da na podrocju uporabe obstojecih segmentov digitalne knjižnice poenoti sistem in uvedlo nov informacij-ski portal Digitalne knjižnice Univerze v Ljubljani (DiKUL). Najpomembnejša last-nost portala DiKUL je, da predstavlja enotno vstopno tocko do elektronskih informacijskih virov UL ob upoštevanju vseh licencnih posebnosti. Portal vsebu­je enoten Katalog informacijskih virov UL z opisi virov in možnosti dostopa. Pose-ben modul portala, t.i. združevalni iskal­nik, uporabnikom omogoca, da na enos­taven nacin preiskujejo do 20 elektron­skih informacijskih virov hkrati. Drug pomemben modul portala je t.i. Ope-nURL povezovalnik, ki na podlagi meta-podatkov, pridobljenih pri iskanju, omo­goca tvorbo ustreznih spletnih povezav do pripadajocih celotnih besedil in ostalih spremljajocih dokumentov. Uporabniki na tak nacin prihranijo veliko dodatnega dela pri napornem iskanju možnosti dos-topa do celotnih besedil, kot je bilo v praksi dosedaj. Pomemben modul portala DiKUL je tudi Katalog elektronskih revij UL, ki ob upo­števanju licencnih posebnosti vkljucuje narocene elektronske revije UL kot tudi najbolj znane servise elektronskih revij iz okolja odprtega dostopa, kot je naprimer Directory of Open Access Journals. V portal so vkljuceni prakticno vsi placlji-vi elektronski informacijski viri, dostopni na UL. Portal bo omogocal tudi vzposta­vitev skupnega knjižnicnega kataloga knjižnic UL, kar v COBIB.SI zaenkrat ni mogoce. Vkljucene so tudi podatkovne zbirke UL, obstojeci arhivi znanstvenih in visokošolskih del UL, portal Digitalne knjižnice Slovenije – dLib.si – ter drugi slovenski informacijski viri, zanimivi za uporabnike UL ter ostale. Vkljuceni so tudi akademski spletni iskalniki, kot sta GoogleScholar, Scirus ter številni ostali zanimivi informacijski viri iz okolja odpr­tega dostopa. Zaradi specificnih potreb UL je bila naba­va programske opreme zapletena in je trajala kar tri leta in pol. V tem casu so bili strokovnjaki z UL v intenzivnih stikih z razvijalci tovrstne programske opreme. Nekateri predlogi strokovnjakov z UL, ki so izhajali iz specificnih okolišcin organi­zacije knjižnicarstva na UL, danes pred­stavljajo standardne rešitve pri razlicnih ponudnikih. Programsko opremo za por­tal DiKUL je izdelalo izraelsko podjetje Ex Libris Ltd. Združevalni iskalnik in Katalog informacijskih virov UL podpira orodje Metalib, za ustrezne spletne povezave pa skrbi OpenURL povezovalnik SFX. Oba produkta predstavljata najbolj kakovost­ne rešitve med tovrstnimi orodiji. Name-šcena sta na 1.500 portalih univerzitet­nih in znanstvenih digitalnih knjižnicah po svetu, med drugim tudi na Harvardu, Sorboni, Kongresni knjižnici. V Evropi to programsko opremo uporablja približno 250 univerzitetnih knjižnic. Portal DiKUL je dostopen od koderkoli ne glede na lokacijo in status uporabnika, se pa razlikujejo pravice posameznih upora­bnikov. Popolno uporabo t.j. iskanje po vseh elektronskih informacijskih virih ter dostop do vseh pripadajocih dokumentov v celotnih besedilih zaenkrat omogoca le uporaba portala iz racunalnikov na UL. Od leta 2008 dalje bo mogoc tudi oddal­jen dostop z gesli, ki so že do sedaj bila v uporabi za oddaljen dostop do elek­tronskih informacijskih virov UL (gesla za COBISS). Portal prepozna vse licencne posebnosti brez kakršnih koli dodatnih opravil uporabnika. Dostopnost od koderkoli je še posebej pomembna za številne uporabnike, ki ne prihajajo z UL in niso clani ene izmed knjižnic UL. Iska­nje bodo lahko izvajali po tistih informa­cijskih virih, ki to pac omogocajo brez dodatne avtentikacije. Pri tem pa ne gre le za vire iz okolja odprtega dostopa, temvec za veliko kakovostnih bibliograf­skih virov, ki neavtoriziranim uporabni­kom omogocajo iskanje, ne pa tudi dos-topa do celotnih besedil. Tako bo portal lahko služil tudi študentom in pedagoš­kim delavcem na ostalih univerzah v Sloveniji, raziskovalcem na inštitutih in ostalim uporabnikom, ki jih zanima tovr­stna literatura izbrano podrocje. Portal DiKUL je rezultat dobrega sodelo­vanja vseh knjižnicarjev na UL, ki so v skladu z odlocitvami vodstva UL uspeli zagotoviti enoten pristop k upravljanju in zagotavljanju dostopa do elektronskih informacijskih virov UL. Za hitro in ucin­kovito namestitev so poskrbeli strokov­njaki Centralne tehniške knjižnice in Narodne in univerzitetne knjižnice, vse­binsko pomoc pa je nudila tudi velika vecina knjižnic UL. Priprava elektronskih informacijskih virov za namestitev v združevalni iskalnik in OpenURL povezo­valnik je od knjižnicarjev UL zahtevala temeljit pregled in evidentiranje vseh obstojecih elektronskih informacijskih virov UL in njihovih licencnih posebnosti. V ta namen je v letu 2007 v vseh knjiž­nicah UL potekala posebna analiza, v kateri so knjižnicarji obravnavali tudi financne vidike vsakoletne nabave elek­tronskih informacijskih virov na UL. Tak celovit pristop bo poleg ustrezne pred­stavitve omogocil tudi bolj ucinkovito nabavo elektronskih informacijskih virov na UL. Ob tem je treba poudariti tudi uspešno sodelovanje med UL in Institu-tom informacijskih znanosti, ki je zago­tovil ustrezne povezave do lokalnih kata­logov knjižnic UL za vkljucitev slednjih v združevalni iskalnik. Glede na to, da smo pri vzpostavitvi por­tala sodelovali prakticno vsi knjižnicarji z UL, lahko opraviceno pricakujemo uspe­šno delovanje portala kot osrednje tocke za pridobivanje informacij za študij in raziskovalno delo na UL. Portal DiKUL je dostopen na spletnem naslovu http://dikul.uni-lj.si. Miro Pušnik Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani OBVESTILO V Informacijskem centru za bibliotekars­tvo (ICB) pri NUK-u zbiramo tudi sivo literaturo, propagandni material, razna navodila, obvestila, skratka drobni tisk, ki ga producirajo razlicni tipi knjižnic. Z namenom, da bi bila zbirka cimbolj raz­novrstna in popolna pozivamo vse knjiž-nice, da nam posredujejo tovrstno gradi­vo, ki bo služilo mnogim raziskovalnim in študijskim aspektom s podrocja knjižni-carstva. Prosimo, da nam gradivo pošljete na nas­lov: Narodna in univerzitetna knjižnica (ICB) Turjaška 1 1000 Ljubljana Za vašo pomoc se vam najlepše zahval­jujemo! Branka Badovinac Narodna in univerzitetna knjižnica OBVESTILO EUSIDIC - CLSIG CONFERENCE "BEYOND DISCOVERY" -- THE BLOOMSBURY CONFERENCE, London (uk), 30 marec - 1 april 2008. (www.eusidic.net) 2008 EUSIDIC konferenca je skupni dogodek EUSIDIC (The European Asso­ciation of Information Services) in CLSIG (Commercial, Legal and Scientific Infor­mation Group of CILIP). Tema konferen­ce je "Beyond Discovery". Potekala bo v Londonu med 30. marcem in 1. aprilom. Vec o konferenci si lahko ogledate na spletni strani: http://www.eusidic.net. BORZA DELA FRANC MAGAJNE Glinška ulica 7 1000 Ljubljana GSM: (031) 279 052 E-pošta: franci.magajne@volja.net Zaposlitveni cilj: Zaposlitev na delovnem mestu pripravnika za polni delovni cas v knjižnici Rojstni podatki: rojen 28. 4. 1977, v Ljubljani, državljan Republike Slovenije Izobrazba: gimnazijski maturant (V. sto­pnja), diplomirani upravni organizator (VII. stopnja) Delovne izkušnje: • aktivni prostovoljec v Knjižnici Otona Župancica v Ljubljani, zaupana so mi dela leposlovnega in neknjižnega gra-diva; uporabljam COBISS sistem pri urejanju in iskanju knjižnega in nek­njižnega gradiva, • redno delovno razmerje v podjetju Sintal d.d., varnostnik za zasebno varovanje, • trimesecno javno delo v Mestnem muzeju Idrija, urejanje arhivske in tekoce dokumentacije ter vodenje strank po cerkljanskem muzeju, Par-tizanski bolnišnici Franja ter rojstni hiši Franceta Bevka; opravljanje del blagajnika, prodaja vstopnic, vodenje blagajne ter skrb za zaupan denar, • dijaško in študentsko delo v skladiš-cu in proizvodnji tovarn Eta Cerkno in Kolektor Idrija. Znanja: • tuji jeziki: aktivno anglešcina, pasiv-no nemšcina in znajden se v italijan­skem jeziku, • racunalništvo: urejevalnik besedila – Word, osnove Excela, uporabljam Outlook ter PowerPoint in dobro se znajdem na internetu – pridobljen certifikat ECDL Start, • vozniško dovoljenje B-kategorije in lasten prevoz. Dodatna izobraževanja: opravljen stro­kovni izpit iz bibliotekarstva. Sposobnosti in lastnosti: vztrajnost, usmerjenost v dosego cilja, sposob­nost samostojnega in skupinskega dela. PRILOGE 1. V prvi prilogi objavljamo narocilnico za publikacije: 2. V drugi prilogi objavljamo seznam konferenc, ki se bodo odvijale v janu­arju in februarju 2008. Seznam je pripravila Branka Badovinac. 3. V tretji prilogi objavljamo seznam novih publikacij s podrocja bibliote­karstva, informacijske znanosti in sorodnih ved, ki smo jih prejeli v Informacijski center za bibliotekarstvo v NUK avgusta in oktobra 2007. Sez­nam je pripravila Branka Badovinac. 4. V cetrti prilogi objavljamo Analizo spletnega vprašalnika s katerim je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto ugotavljala, kako lahko izboljša orga­niziranje strokovnih srecanj. - 60 let strokovnega združenja slo­venskih knjižnicarjev : spominski zbornik. Ljubljana : Zveza bibliote­karskih društev Slovenije, 2007; - Knjižnice za prihodnost : napredek in sodelovanje : zbornik referatov. Ljubljana : Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2007; - Smernice za knjižnicne storitve za osebe z disleksijo. Ljubljana : Zve­za bibliotekarskih društev Sloveni­je, 2007 in - Smernice za lažje berljivo gradivo. Smernice za knjižnicne programe opismenjevanja : nekaj prakticnih predlogov. Ljubljana : Zveza bibli­otekarskih društev Slovenije, 2007.