SREČANJA
V tistih daljnih letih pred vojno, ko smo se dekleta na univerzi navduševale za žensko enakopravnost, za svobodno življenje, za nov svet, smo gledale v Marji Boršnikovi bojevnico za vse to. Zdela se nam je ženska, ki si je med prvimi na Slovenskem izbojevala s svojo nadarjenostjo in vztrajnostjo enakopravno mesto med znanstveniki.
Med okupacijo, mislim, da leta 1942, sem pred sodnijo, ko smo čakali na obiske pri obsojencih, zaslišala njeno ime. Zaprii so jo, čeprav je pričakovala otroka.
Srečala pa sem se z njo leta 1945. Bila je inpšektorica za slovenski jezik na ministrstvu za prosveto. Začenjali smo z novo šolo, z novimi pogledi na učenje in znanost. Vse tisto, o čemer smo sanjarili pred vojno in med okupacijo, se je pričelo uresničevati. Pot je bila huda in počasna. Učila sem na eni izmed mnogih novih gimnazij, v Stični, ki je bila takrat odtrgana od sveta, saj je bila železniška proga razrušena, hiše so bile zapuščene in zanemarjene, kajti ljudje so se komaj vračali iz izgnanstva, taborišč in iz partizanov. Gimnazijo so nastaniU na marofu, kmetski hiši brez elektrike in vodovoda. Knjig sploh nismo imeli, komaj tablo in stare, obrabljene klopi. Otroci med vojno niso hodili v šole, zato smo jih morali učiti vsega, pisanje in branje, pa tudi ljubezni do lepe knjige in slovenskega jezika. In dr. Boršnikova je vedela, da so si skoraj vse podeželske šole podobne, da smo vsi učitelji potrebni pomoči, da potrebujemo več kot samo učne načrte. Začela je zbirati okoli sebe ne samo ljubljanske profesorje in svoje tovariše, temveč tudi nas, profesorje iz drobnih podeželskih šol, ki smo bih pomoči najbolj potrebni. Zagnano se je vrgla na delo, da pripravi nova slovenska berila. Razdelili smo si posamezne klasične pisatelje, prebiraU dela in iz njih izbirali primerne odlomke za nova berila.
Na sestanke, kamor smo nekateri prihajali vsako soboto po snegu in dežju, z džipi, peš, s kamioni, smo odlomke pregledovali, razpravljaU o njih in jih skupno pripravljali za tisk. Tista prva berila so bila delo neštetih učiteljev in pedagogov. Nastajala so sredi dela z mladino, po vaških šolah in mestnih gimnazijah, sodelovali pa so pri njih tudi univerzitetni profesorji in strokovnjaki za slovenski jezik. Dr. Marja Boršnikova nas je družila v enakopravno skupino, ki je polagala osnove za nov pouk slovenščine.
Prav tako nas je dr. Boršnikova sklicala, ko je izšel novi Pravopis. Skupno smo pregledovali gesla, se ustavljali ob spremembah in razpravljali ob posameznih besedah.
V tistih prvih povojnih letih je ministrstvo za prosveto poslalo po šolah številne pomožne inšpektorje, profesorje, ki so redno poučevali in imeli tako sestavljen umik, da so opravih šolske dolžnosti v petih dneh, en dan v tednu pa so odhajali na oddaljene šole in pomagali učiteljem pri njihovem pionirskem delu. Dr. Bošnikova nas je spet zbirala, se pogovarjala o težavah na šolah in naročala, naj vse, o čemer smo govorili na sestankih pri njej, prenesemo dalje, da bo nova šola zaživela.
Ko je bila dr. Boršnikova predsednica Slavističnega društva (1948-1951), sem bila tajnica. Kaj vse je takrat hotela napraviti za napredek slovenistike! Mislim, da so prav v tistih letih začele izhajati šolske izdaje naših klasikov - Klasje z opombami in uvodi, da se je tedaj rodila misel na pedagoško in metodično revijo Jezik in slovstvo, na slavistično kolonijo na Špiku pri Kranju in še in še.
322
Ko je postala profesorica za slovensko književnost na univerzi, sem se manj srečevala z njo. Pred dvema ali tremi leti pa nas je spet zbrala, tokrat le pet ali šest sodelavk, da smo pregledovale in urejale ostalino njene sestrične srbske pesnice za otroke Milice Mirono-ve. Bilo je kot nekoč, spet smo delali v skupini, pa vendar je bilo vse drugače.
V tisuh dneh pred njenim odhodom na Mljet, sva se spet srečali. Povabila me je k sodelovanju pri izdaji Tavčarjevega albuma. Hotela je zbrati vse Tavčarjeve podobe, fotografije in drugo, kar bi pričalo o njem in njegovem delu, in tako ohraniti čimveč spominov na pisatelja, ki ga je tako cenila.
Marja Boršnikova je svoje veliko znanje nesebično prenašala na mlajše slaviste in jih s skupnim delom učila, kako naj skupno, enakopravno iščejo najvišjo vrednoto - resnico.
J ej a  J am ar - Legat Ljubljana