# There is nothing more agreeable in life than to make peace with the Establishment — and nothing more corrupting. (A. J. P. Taylor) Otto von Bismarck je nekoè povzel svojo modrost v niè kaj monumentalno zveneèo misel: “Vedno sem stremel za tem, da bi se nauèil kaj novega, in èe sem pri tem prišel v polo`aj, da sem moral popraviti neko svoje poprejšnje mnenje, tedaj sem to takoj napra- vil in sem bil ponosen, da sem tako ravnal.”1 Eden najveèjih politikov in dr`avnikov ne le evropskega 19. stoletja, temveè tudi novega veka nasploh, si je posebno mesto v zgodovini prislu`il s spremembami v mišljenju: te so ga vodile k vedno novim triumfom. Bismarck se ni bal biti ne izviren ne eklektièen, hkrati pa se tudi ni dal voditi situaciji. Le optimalno je izkoristil mo`nosti, ki jih je doloèena kon- stelacija sil ponujala pri doseganju njegovih ciljev — za katere je vedel, da so zmerom lahko le etapni.2 Kar malce presenetljivo je, da se je na mi- selno elastiènost “`eleznega kanclerja” v prvi izdaji Razvoja slovenskega narodnega vprašanja leta 1939 afirmativno skliceval tudi Edvard Kardelj. Znaèilno pa je iz poznejših — povoj- nih — izdaj Speransa Bismarckova modrost brez sledu izpuhtela. Komunistièni hierarh, ki je po naèrtih iz arhitekturnega biroja “znanstevenega socializma” gradil krasni novi svet (z zgolj improviziranim statiènim izra- èunom), paè ni mogel priznati, da ga ne vodi samo marksistièna ortodoksija. Vrhu vsega je bil Kardelj po odstranitvi Milovana Djilasa iz vrst CK KPJ edini šef-ideolog jugoslovan- ske, s tem pa tudi slovenske Partije. Njegovo priseganje na bismarckovsko paradigmo op- timalnega mnenja/ravnanja bi kaj hitro na- èelo vztrajno gojeno vero oziroma dogmo v komunistièno sposobnost za pospeševanje vr- tenja kolesa zgodovine, ki naj bi se sicer gi- balo v skladu z dognanji treh (od štirih) kla- sikov marksizma k postpolitièni monarhiji svobode.3 Izgube zaupanja v ideološko vid- èevstvo in preroštvo si Kardelj kratko malo ni mogel privošèiti. Potemtakem ni èudno, da se je (vsaka) ko- munistièna partija poleg liberalizma, ki je predstavljal gro`njo njeni miselni in organi- zacijski monolitnosti, najbolj bala revizioniz- ma, saj je menila, da ta ne ogro`a samo njene vsebinske identitete, ampak tudi formo. Èe- prav oznaki nista izhajali iz ideološke èrne kuhinje marksizma, sta v njej dobili poseben pomen. Oznaèevali sta najnevarnejšega, najvztrajnejšega in najbolj zahrbtnega, tj. no- tranjega sovra`nika. Ker se KPJ — in v nje- nem okviru tudi KPS — po letu 1948/49 ni veè zanašala na svetovni center dialektièno- in historiènomaterialistiène ortodoksije, je s posebno vnemo skrbela za definiranje svoje variante le-te.4 Priznati je treba, da se je znašla v zagatnem polo`aju, saj so se iz Moskve, poz- neje pa tudi iz Pekinga in iz drugih komu- nistiènih prestolnic nenehno vrstile obto`- be o njeni bodisi dejanski bodisi potencialni nesposobnosti za razbiranje smeri neba na kompasu marksistiène pravovernosti. Izbris Otta von Bismarcka kot predstavnika opti- malistiènega — kar via facti pomeni neideo- loškega — pristopa k politiènim vprašanjem iz povojnih izdaj daleè najpomembnejše teo- retsko-historiène marksistiène študije, nastale v “gravitacijskem polju” KPJ oziroma KPS, nazorno prièuje, da vztrajno ponavljani oèitki 4!"6$  <   1       .         od zunaj niso bili povsem preslišani. Revi- zionizem in (znotrajpartijski) liberalizem sta v okvirih zaprtega sistema mišljenja, ki zgo- dovino pojmuje kot smerno dirigiran in k (do)konènemu stacionarnemu stanju te`eè razvojni proces, veljala za odklona usodnega pomena. Po vsej pravici: èe bi se razbohotila v okvirih komunistiènega gibanja, bi le-to ne moglo veè pretendirati na najveèjo napred- nost, iz katere je izpeljevalo legitimiteto ne le za posamezne poteze ter za svojo antihu- manistièno in protirazsvetljensko ideologijo,5 ampak celo za lasten obstoj in strogo hierar- hizirani, v osnovi vojaški naèin organizira- nja. Na vrhu je prostor le za enega — pa naj gre za oblast ali avantgardnost. To dvoje je toèka, ne prostor. Komunisti so se dobro zavedali pomena in privlaènosti slehernega prvenstva. Zato so naredili vse, da bi postali gospodarji zgodo- vine ne samo v sedanjosti in prihodnosti, am- pak tudi v preteklosti. Njene interpretacije so spremenili v vede`evalsko napovedovanje — kakršno je slu`ilo za navdih Georgeu Or- wellu pri pisanju znamenitega distopiènega romana 1984. Celo marksistièna dialektika, v katero je vgrajen dobršen del hegeljanske zvijaènosti uma, ki vsako misel in dejanje preobra`a v pospeševalca zgodovine kot raz- vojnega procesa, namreè ni mogla pojasni- ti nekaterih njihovih zasukov. Pri nas je npr. logièno neobvladljiv zev med lansiranjem ge- sla Slovenijo Slovencem! s strani komunistov pred drugo svetovno vojno6 in njihovo na- cionalno mlaènostjo po njej. Jugoslovanski — tudi ljubljanski — revolucionarni marksi- sti so tako maja in junija 1945, `e po koncu sovra`nosti, pomorili okoli odstotek Sloven- cev z ozemlja nekdanje Dravske banovine, Trst pa so `e leta 1946 obljubili italijanskim tovarišem (v praksi seveda dr`avi, v kateri so ti delovali7). Še veèje te`ave so imeli pri in- terpretaciji dogajanj med drugo svetovno voj- no. Janko Pleterski tako pravi: “Imenovanje jugoslovanske revolucije se je po /2. svetovni/ vojni spreminjalo. V za- èetku nismo govorili o revoluciji, temveè o ‘narodnoosvobodilnem boju (vojni)’ in nje- govih pridobitvah/./ /…/ Med pripravami za prvo petletko (1947) je `e bil izrecno govor o graditvi socializma v Jugoslaviji, kadar pa se je omenjala revolucija v Jugoslaviji, smo jo oznaèevali za ‘ljudsko’. V `elji in prizade- vanjih za la`jo obrambo pred politiènim in idejnim pritiskom Informbiroja smo opustili zgodovinska imena in zaèeli jugoslovansko revolucijo imenovati v skladu z njenimi dru`- benimi osnovami in spremembami, ki so pe- ljale v socializem. Revolucijo smo kot zgo- dovinski dogodek zaèeli imenovati sociali- stièna. Zaèeli smo postavljati spomenike bor- cem, ki so padli, zdaj ne veè v ‘narodnoos- vobodilnem boju’ proti fašistiènim okupa- torjem in njihovim hlapcem, temveè v ‘so- cialistièni revoluciji’.”8 Janko Pleterski prav tako pomenljivo pou- darja: “Revolucija, to je bil v vsakem èasu stra- teški cilj KPJ. To je bil njen strateški cilj tudi v trenutku, ko je narode poklicala k oboro- `eni vstaji, v boj proti okupatorju.”9 Nekateri drugi avtorji so bili povsem nas- protnega mnenja. Tako v veè kot 1000 strani obsegajoèi monografiji Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945 beremo: “Osvobodilna fronta je zdru`evala in zdru- `ila slovensko ljudstvo ne glede na politiè- no, svetovnonazorsko, dru`beno, tradicional- no ali kakršno koli drugo opredeljenost po- sameznikov, ga zdru`ila v boju proti okupa- torju, za njegovo osvoboditev in zdru`itev. Z OF ‘je slovensko ljudstvo célo tisoèletje po izgubi svoje svobode v zaèetku 9. stoletja vno- viè prevzelo suvereno odloèanje o bodoènosti našega naroda v lastne roke’.”10 Potemtakem naj bi revolucija za OF, ki je pri nas postavila na noge oboro`eno silo znatnega obsega in z nezanemarljivo uspe- .        # šnostjo vodila partizansko vojno, sploh ne bila bistvena. Še veè: primarni in strateški cilj te brez dvoma radikalne organizacije in nje- nih naporov naj bi bila osvoboditev domo- vine in oblikovanje Zedinjene Slovenije!11 Nikakor torej ne pretiravamo, èe reèemo, da je komunizem v odnosu do nekdanjosti za`ivel v polni meri: ustvaril je v Marx-En- gelsovem Manifestu iz leta 1848 napovedano in v Anti-Dühringu izrecno najavljeno kra- ljestvo svobode. Do presenetljive popolnosti se je uresnièila tudi napoved iz prvega od obeh omenjenih spisov: sedanjost je zagos- podovala preteklosti.12 Seveda pa je to veljalo samo za komunistièni establishment, ne za vse in vsakogar. Matrica, ki v prete`ni meri zaznamuje ge- neralno recepcijo pojma revizionizem na Slo- venskem, je v veliki meri odvisna od pojmo- vanj, ustvarjenih v okvirih marksistiènih in- terpretacij stvarnosti. Ne gre za determini- zirajoèo dejanskost ali zrevolucionirano za- vest, ampak za posledico veèdesetletnega du- hovnega “tetoviranja” z doloèenim razume- vanjem pojmov ter njihovo kategorizacijo. Našemu establishmentu, ki se je diskurziv- no razkomunistil in za silo osvojil parlamen- tarnodemokratièni “slovar pravšnjosti”, so globoko v kosteh ostale nekdanje predstave o škodljivosti revizionizma. Metaforo o ko- lesu zgodovine, ki je emblem smernega poj- movanja dogajanj v èasu, je še dandanes mo- goèe slišati na vsakem koraku. Prav tako se kot samoumevna pozitivnost omenja napred- nost, èeprav je njena vsaj sektorska ekološ- ka pogubnost `e postala oèitna. Oèaravajoèa dognanja znanosti 20. stoletja — ki so jim ko- munisti zaradi preseganja materialistiènih ob- zorij, znaèilno, divje nasprotovali (v Jugosla- viji je bil razvpit obraèun s t. i. zagrebškimi revizionisti pred drugo svetovno vojno; po njej je prišlo zaradi boja proti katoliški cerkvi do zavraèanja genetike avguštinskega meniha Gregorja Mendela in do poskusov aplikacije lisenkovskih šarlatanstev in mièurinovskega lamarkizma) — so obièajno slovensko `ivljenje obšla. Enako je mogoèe reèi tudi za posle- dice Gödelovih spoznanj, èetudi spreminjajo temeljne pojme eksistiranja. Zgodovinopisje ima zaradi tematiziranja `e dovršenih dogajanj èudovit izgovor, da v njegovem okviru vse ostaja v `e uteèenih ko- lesnicah. Tudi izjave politiènih vplivne`ev in mogoènikov nenehno svarijo pred spremem- bami historiènih predstav. Toda škodljivost revizionizma je v javnem diskurzu skrbno omejena: grmenje zoper potvorbe in jema- nje/krajo zgodovine nikoli ne zadeva neznans- tvenih loopingov historikov, ki so se med ve- liko “prigrabizacijo” z najbolj grobim elimi- nacionizmom (z izkljuèevanjem znanstveni- kov iz raziskovalnih skupin, z onemogoèa- njem na razpisih za financiranje programov in projektov iz javnih sredstev, z odvzema- njem mentorstev doktorandom ipd.) defini- rali kot establishment stroke ter postali so- govorniki sprehajalcem po hodnikih oblasti in gospodarskim magnatom.13 Povsem neu- temeljene konstrukcije o slovenskem zgod- njem srednjem veku in o katoliškem totali- tarizmu v dobi pred komunistiènim so se za- radi vplivnosti njihovih nosilcev celo zaèe- le obravnavati kot “standardni model” inter- pretacije stvarnosti — èeprav ne vzdr`ijo re- snega znanstvenokritiènega pretresa. Na kratko o prvi zadevi: ne Karantanija/ Koroška ne Karniola/Kranjska se nikoli nista povzpeli do statusa plemenske vojvodine (kot so bile v Vzhodnofrankovski dr`avi Bavar- ska, Švabska, Saška, Frankonija in Lotarin- gija), kar bi se dejansko morali, èe bi bili na izoblikovani gens navezani tvorbi — kakor se nas skuša preprièati sedaj. Nikoli ni bilo do- kazano tradicijsko jedro njunih prebivalcev, ki je nujno, èe naj velja teorija Herwiga Wol- frama, na kateri se vsaj za javnost nominalno utemeljujejo nove interpretacije prvih pogla- vij slovenske zgodovine (tako ni odgovorjeno .         na vprašanje, kdo — in kako — prenaša v ne- pismenem okolju identitetno izroèilo iz roda v rod).14 Ne med Karniolci ne med Karan- tanci ni razvidno celovito posebno plemensko pravo,15 kar bi vsekakor moralo biti, èe naj velja gentilna teorija o naravi ozemeljskih enot ju`no in severno od Karavank. Povezo- vanje narodnosti in jezika, ki daje èisto dru- gaèno sliko od tiste v novi interpretaciji, je v srednjem veku domaèe (to dokazujejo vsaj starocerkvenoslovanski spisi,16 pop Martinac17 in lingvistiène meje, ki se skladajo s politiè- nimi — bavarski govori na zahodu segajo do Lecha, kjer je bila tudi meja Stammherzog- tum Bayern), èeprav se nam la`no zatrjuje, da je to izum novoveške filologije, ki naj bi tako ali tako bila z nacionalizmom zastrup- ljeno polje ... Po drugi strani naj bi bil dokaz za obstoj plemena sedaj `e samo ime skupine ljudi — ki pa jih lahko povezuje zgolj nase- ljenost na doloèenem ozemlju (èisto gotovo vsi, ki se identitetno identificirajo z isto oz- nako, niso nujno pripadniki enega gensa, ljudstva ali naroda; to dokazuje primer ju`- noruskih in afganistanskih Hazarov). Èe k temu dodamo še z nièimer utemeljeno raz- glašanje frankovskih grofov za gentilne kneze (v Karnioli), je mera polna. Tu se sooèamo sreèamo s pravcato ne-teorijo, za katere spre- jem je treba poslati kritièno pamet na dopust in se zadovoljiti s praznoverjem.18 In še nekaj besed o drugi od omenjenih tez: v kraljevski Jugoslaviji ni bilo katoliš- kega totalitarizma (ki bi moral biti na ob- lasti, da bi lahko eksistiral). Res je vlada Dra- giše J. Cvetkoviæa uvedla koncentracijska ta- borišèa, toda tako dva od treh kraljevskih na- mestnikov (knez Pavle in Radenko Stanko- viæ) kot predsednik ministrskega sveta in no- tranji minister so bili pravoslavne veroizpo- vedi. V nobenem primeru torej ni moglo iti za katoliški totalitarizem. Èe bi ta obstajal, bi gotovo preganjal ljudi vseh drugih veroiz- povedi, vendar do èesa takega ni prišlo (ena- ko velja tudi za Avstro-Ogrsko). Prav nas- protno: konkordat med Svetim sede`em in Jugoslavijo v beograjskem parlamentu ni bil nikoli ratificiran — demonstracije proti njemu pa je organizirala Srbska pravoslavna cerkev. (Znaèilno na Slovenskem nihèe niti ne po- misli na to, da bi slednjo za èas pred izbru- hom 2. svetovne vojne obto`il totalitarnih te`enj!) Poleg tega ne gre pozabljati, da je opozicijski tisk izhajal tudi pod vlado Dra- giše J. Cvetkoviæa. (Kdo bi le tega šibke- ga, a nikakor ne neumnega dr`avnika imel za omnipotentnega diktatorja? Celo njegov veliko moènejši predhodnik Milan M. Sto- jadinoviæ ni bil nikakršen totalitarec; ob- last je navsezadnje izgubil po ne posebej preprièljivi zmagi na volitvah decembra 1938.) Vsaj na Hrvaškem so bile kljub uvedbi izrednih ukrepov v skladu s 116. èlenom (ok- troirane) ustave leta 1940 izvedene veèstran- karske obèinske volitve. Tudi kralj Aleksan- der 6. aprila 1929 ni vzpostavil totalitarnega re`ima; po ureditvi pravne regulative, ki je demokratièno izvoljena Narodna skupšèi- na v desetih letih ni zmogla spraviti pod stre- ho, je ponovno vpeljal konstitucionalni in parlamentarni red. Navsezadnje niti avstro- fašistiènega (Dollfuß–Schuschniggovega) ali Metaxasovega re`ima, ki sta bila mnogo os- trejša od diktature v stari Jugoslaviji, ni mo- goèe primerjati z Leninovo, Hitlerjevo in Mussolinijevo tiranijo (grški despot se je celo energièno uprl svojemu italijanskemu vzorniku). Poprej pa tako ali tako ni bilo tehniènih mo`nosti, da bi se oblikovala kak- šna totalitarna oblast. Pri nas dolgo èasa ni bilo niti povsem integralistiène koncepcije katolicizma, ki bi lahko bil idejni temelj ti- ranije novega tipa; Anton Mahniè je namreè vedno poudarjal obstoj dveh oblasti — cerk- vene in posvetne. Šele tik pred drugo sve- tovno vojno so se pojavile zahteve, da je treba iti korak dlje od njega,19 vendar takšno mne- nje ni prevladalo. .        # Zastavlja se vprašanje, ali je obe omenjeni novi interpretaciji mogoèe šteti za zgodo- vin(ar)ski revizionizem, se pravi za vseobse`no logicizacijo dovršenega dogajanja. Kar zadeva poskus promoviranja katoliškega totalitariz- ma je stvar jasna: gre za klasièni primer neèesa takega. Kakor je Ernst Nolte poskušal poi- skati racionalni temelj za vzpon nacizma (šlo naj bi za odgovor na triumf boljševizma), se pri nas trudijo komunistièno oblast prika- zati kot zgolj reakcijo na poprejšnje doma- èe razmere.20 Toda hitlerizem ima raznorod- ne korenine, ki segajo pred vzpostavitev Le- ninove oblasti in ni zgolj odgovor na obli- kovanje marksistiène diktature (celo njegov uspeh ni pojasnljiv zgolj s tem!).21 Nacionalni socializem je navsezadnje “izumil” Maurice Barrås leta 1898 — toda njegov politièni de- diè je med drugim tudi odloèno protinaci- stièni golizem. Vsekakor je mogoèe reèi, da komunistièna oblast pri nas ni bila posledica kakšnega primanjkljaja demokracije ali po- prejšnje vzpostavitve domaèega totalitariz- ma oziroma reakcija nanj. Èlani KPJ so na- meravali uvesti diktaturo proletariata po bolj- ševiškem oziroma sovjetskem vzoru v dr`avi Ju`nih Slovanov `e pred uvedbo šestojanuar- skega re`ima, se pravi v èasu, ko je bila ka- toliška SLS še vzorna demokratièna stranka (zavzemala se je celo za vpeljavo `enske vo- lilne pravice, ki je vidovdanska ustava ni pre- povedovala, ampak jo je opredeljevala kot za- konsko materijo). Revizionistièna narava nove teorije o slo- venski zgodnjesrednjeveški zgodovini je vse- kakor manj izrazita. Toda èe v svoje razmi- sleke vpeljemo marksistièno dedišèino, nam stvar lahko kaj hitro postane jasna. Tudi v tem primeru je namreè mogoèe odkriti te- melj za vseobsegajoèo sistemsko spremembo v skladu z vnaprej oblikovano tezo, ki ne more tajiti svoje ideološke kontaminacije. Marx in Engels sta namreè v spisih, ki so postali znani kot Revolucija in kontrarevo- lucija v Nemèiji, spregovorila o umirajoèi koroški narodnosti. Tu se dá najti ideološki temelj tvorbe posebnega zgodnjesrednjeveš- kega ljudstva oziroma plemena v prostoru severno od Karavank — kajti drugaèe bi os- talo pisanje oèetov “znanstvenega socializ- ma” brezpredmetno. Revizionistièna razlaga bi bila v tem primeru izrazito trendovska: po polomu Kardeljevega sistema se v ljub- ljanskem establishmentu na vseh podroèjih `ivljenja uveljavlja marksistièna ortodoksija, ki je izrazito nenaklonjena slovanskim na- rodom. Da sáma Wolframova teorija ne sto- ji v jedru novih pogledov na deslovenizirano zgodnjesrednjeveško zgodovino našega pro- stora, je pa veè kot oèitno: brez detektira- nja tradicijskega jedra je misel uglednega, a vse ostreje kritiziranega dunajskega pro- fesorja le strokovni spaèek, ki nima nobe- ne prave zveze z znanostjo. Hkrati zgodovinarski establishment pre- ganja utemeljene zgodovinarske revizije, ki so rezultat raziskovalnega idealizma (veliko- krat pravcatega heroizma) in niso pognale iz tal pri nas skoraj povsod prote`irene ter vsi- ljivo reklamirane marksistiène ideologije. Na- stopa na povsem enak naèin kot mogoèni- ki na drugih podroèjih: ne poskuša se soo- èati s tezami, ampak onemogoèa ljudi, ki jih zagovarjajo. Tamara Griesser Peèar v Slove- niji npr. dolgo ni mogla biti izvoljena niti za docentko, èeprav je njena študija o aferi Sixtus danes `e klasièno delo srednjeevropske historiografije.22 Profesor, ki je dva semestra kot gost predaval na dunajski univerzi (imel pa je tudi èast s svojimi mislimi seznaniti slu- šatelje Humboldtove univerze v Berlinu), je bil vrsto let izkljuèen iz vseh raziskovalnih programov na Slovenskem. V istem èasu so slovenski zgodovinarji ugotovili, da prepi- sovanje njihovega kolega iz diplomske naloge tretje osebe ni zavr`eno dejanje (èeprav ga je za takšnega oznaèil rektor ljubljanske univerze Jo`e Mencinger23). Prav tako se jim zdi po- .         vsem v redu, èe se knjiga, katere izvirna na- slovnica izgleda takole: v slovenskem prevodu izda s takimile plat- nicami: Da èlanom historiografskega establish- menta ni treba spoštovati zavez, ki jih da- jejo s strani dr`ave ustanovljenim instituci- jam, dokazuje usoda kraljevsko financiranega programa, ki ga je dolgo vodil akademik prof. dr. Rajko Brato`, sedaj pa na njego- vem èelu stoji prof. dr. dr. Bo`o Repe: do leta 2009 bi morali biti zaradi njegovega iz- vajanja osreèeni z obse`no petdelno Slovensko zgodovino. O njej ni ne duha ne sluha. To je bil imeniten izgovor — seveda pa tudi ni- kakršen razlog — za to, da se je program lani (2008) podaljšal. Letos (2009) so mu bile pripisane še dodatne ure. Drugaèe tudi ne more biti, saj raziskovalci, ki sodelujejo v njem, kljub mnogo slabšim rezultatom od drugih obvladujejo kljuèna mesta v zgodo- vinarskem “cehu”. Da so intabulirani na se- de`e v vseh mogoèih svetih, kjer nadzoru- jejo drugaèe misleèe znanstvenike in odlo- èajo o njihovem napredovanju, je umevno samo po sebi (èe se kdo drug uvrsti v ta ali oni organ, tvega, da ga bodo s funkcijami kot bo`ièno drevesce okrancljani prvaki stro- ke lepega dne razglasili celo za nezakonite- ga!).24 Prav tako so zanje rezervirana èastna mesta v akademijah, na univerzah, v komi- sijah, na simpozijih itd. Razglašajo se za “opi- nion makerje” in se tako pogosto pojavljajo na malem ekranu, da mora èlovek, ki jih na njem ne vidi vsaj vsak drugi dan, pomisli- ti, da ima pokvarjen televizor ...25 Kljub temu pa slovenski zgodovinarji, ki na najbolj grobe naèine zatirajo, teptajo in onemogoèajo svoje kolege, niso sreèni. Resda obvladujejo veèino zgodovinarskega tiska in medijev, vendar se sooèajo z vedno hujšimi razpokami na fasadi lastne vsemogoènosti. Še lahko frizirajo javno mnenje znotraj “ceha” — njim neljube knjige so v strokovnem tisku (ki se vse bolj oddaljuje od znanstvenega) bo- disi zamolèane bodisi dane v oceno plazeèim se karieristiènim povzpetnikom in brezbarv- nim marionetam, ki radi/e pišejo po `eljah establishmenta –, toda bralci ne stojijo veè za njimi. Èe se pojavijo v medijih, jim ljudje ne verjamejo.26 Njihove revizije so preveè pro- zorno namenjene zgolj utrjevanju polo`aja v okvirih establishmenta: svoje sodobnike ne- nehno zaposlujejo z najrazliènejšimi bizar- .       # nimi tezami, da se ti niti sluèajno ne bi mogli zaèeti ukvarjati z zares pomembnimi vpra- šanji slovenske in siceršnje zgodovine (ki po- gosto niso obse`neje tematizirana). Ker za- sedajo vplivne polo`aje in so izdatno pod- prti z denarjem iz javnih sredstev, medtem ko se njihovim kolegom z mnogo boljšimi raziskovalnimi rezultati odreka celo naj- skromnejše projektno in programsko finan- ciranje, imajo veè kot dovolj sredstev za us- merjanje splošne pozornosti ... Toda ne glede na to jih bo prej sli slej doletela enaka uso- da kot tiste pokveke, ki so onemogoèali enega najveèjih historikov — pa tudi intelektualnih radikalcev in revizionistov — 20. stoletja A. J. P. Taylorja.27 Zgodovinarska zgodovina je `e na pohodu. Dokler se ne uveljavi kot nekaj najnaravnejšega v slovenski kulturi, pa velja ponoviti Taylorjevo misel, ki je postavljena tudi na zaèetek te razprave: Niè v `ivljenju ni bolj sprejemljivo kot pomiritev z establish- mentom — in niè ni bolj korumpirajoèe. Ali z drugimi besedami: kdor se boji revizioniz- ma, se trese zaradi svojih nepravièno pridob- ljenih privilegijev. Tako v zgodovini kot na drugih podroèjih. 1. Sperans (E. Kardelj), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1939, 254. 2. Podobno kot Bismarck je razmišljal tudi Helmuth von Moltke starejši, ki bi ga brez pretiravanja lahko oznaèili za najtrdnejši vzvod, s katerim je “`elezni kancler” dosegal cilje svoje politike. Legendarni šef pruskega in nemškega generalštaba je menil, da je mogoèe naèrtovati le zaèetke vojn, medtem ko so pozneje vse poteze odvisne od razvoja dogodkov na bojišèu. Dober general kar najbolje izrabi mo`nosti, ki se mu ponujajo. 3. O kraljestvu svobode kot cilju komunistov je pisal Friedrich Engels, ki je v Anti-Dühringu dovolj jasno spregovoril o postpolitièni oblastni hierarhiji, napovedani v njegovem in Marxovem Manifestu. Do leta 1948/49 je štiriperesna deteljica klasikov dialektiènega in historiènega materializma v Jugoslaviji obsegala Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina, nato pa je slednji odpadel. Prazno mesto je zapolnil Kardelj. Po XX. in XXII. kongresu KP Sovjetske zveze je Stalin izgubil ugledni polo`aj tudi v moskovskem marksistiènem panteonu, vsaj deloma pa ga je ohranil v pekinški rdeèi walhalli. 4. To je jasno razvidno iz znamenitega splitskega govora Josipa Broza Tita leta 1962. Jugoslovanski diktator je tedaj ostro nastopil proti “mešèanskim piscem”, ki se niso vrasli v socialistièno misel ter stikajo in brskajo po preteklosti. Broz je — kot pravi marksist — sodil, da so razlogi za zlo, ki pesti njegovo “kvazihabsburško postmonarhijo”, material(istiè)ni. Toda v isti sapi je poudaril, da se negativni pojavi najbolj ka`ejo v kulturi, tj. v t. i. nadstavbi. 5. Komunizem je antihumanistièen, saj je njegova koncepcija èloveka deterministièna. Protirazsvetljenski je zaradi diktatorsko- avtokratske nedelitve oblasti in netolerantnosti. 6. F. Klopèiè, Slovenstvo in drugo, Ljubljana 1986, 30. Avtor gesla Slovenijo Slovencem! je Franjo Aleš. 7. Josip Broz Tito je Trst obljubil Palmiru Togliattiju - Mariu Ercoliju (ki je bil poprej podpredsednik in pravosodni minister italijanske kraljevske vlade), da bi ta la`je dosegel dober rezultat na demokratiènih volitvah. V zameno naj bi Slovenija oziroma Jugoslavija dobila Gorico. Prim. V. Dedijer, Josip Broz Tito. Prispevki za `ivljenjepis, Ljubljana 1953, 722. Toda komunisti na Apeninskem polotoku so vedeli, da so takšne kravje kupèije z njihove strani brezpredmetne; kljub obèasno bombastièno poudarjanemu internacionalizmu so vseskozi raje veljali za vnete patriote kot za dosledne marksiste — kar še v naših dneh dokazuje Giorgio Napolitano (tudi s svojimi interpretacijami zgodovine). 8. J. Pleterski, Narodi, Jugoslavija, revolucija, Ljubljana 1986, 405. Avtor se moti, ko na tem mestu govori zgolj o poimenovanju. Komunistièni re`im v Jugoslaviji in Sloveniji je bil zelo skrben v rabi jezikovnih (zlasti emblematskih) oznak; tako na ozemlju, kjer je bila uradni jezik tudi italijanšèina, niti sluèajno ni bilo Titovih ulic (ampak le trgi). Via Tito bi se paè lahko slišala tudi kot protire`imska parola. 9. J. Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981, 395. 10. Z. Klanjšèek, T. Ferenc, I. Ferle`, M. Miku`, A. Nedog, J. Novak, M. Stepanèiè, M. Stiplovšek, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941– 1945, Ljubljana 1976, 165. Avtor, èigar misli zbornik citira v navedku, je Bogo Grafenauer. 11. Znaèilno se vzpostavitev nove Jugoslavije in izvedba revolucije v monografiji Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941– 1945 ob njenem sklepu postavljata kot zadnja od štirih osnovnih ciljev — pri èemer si ob sami tematizaciji oblikovanja OF ni mogoèe ustvariti .        jasnega vtisa o njuni navzoènosti. Prim. Z. Klanjšèek, T. Ferenc, I. Ferle`, M. Miku`, A. Nedog, J. Novak, M. Stepanèiè, M. Stiplovšek, n. d., 1029–1053. Tudi analiza besedil emblematiènih pesmi slovenskega partizanstva, ki so imele pri vojni mobilizaciji veliko vlogo, poka`e, da med letoma 1941–1945 revolucija ni bila razumljena kot najvišji cilj boja. Nekateri teksti so presenetljivo podobni tistim, ki so jih drugod prepevali pristaši desnoradikalnih gibanj (prim. Hej brigade in najbolj znano bojno pesem Tisovega “Slovenskega štáta” Re` a rúbaj). 12. Metafore, ki so oblikovale marksistièno ideologijo, so znaèilno povezane s hierarhièno urejeno oblastjo (kraljestvo, gospodovati). Komunisti so `e takoj po prevzemu oblasti ravnali v skladu s svojimi trenutnimi prioritetami; v najbolj krvavem mesecu vse slovenske zgodovine, tj. junija 1945, so na grozovit naèin pobili veèinoma neprostovoljne pripadnike domobranske vojske (volonterjev je bilo med njimi le okoli 1000!), ljudi, ki so jih obto`evali prvenstva ali zvodniške vloge v kolaboraciji, pa so vèasih obsodili na milejše zaporne kazni (npr. škofa Ro`mana). Tudi tedanje eksekucije na skrivnih lokacijah, ki se kot noè in dan razlikujejo od krvoloènih “spektaklov iustitie” v francoski revoluciji, govorijo o popolni prevladi sedanjosti nad preteklostjo. 13. Oblastni in historiografski establishment polagoma postaja ena — kartelna — struktura. Naj navedem samo en primer: informacijska pooblašèenka ni reagirala na dejstvo, da je lani (2008) eden od vodij raziskovalnih programov v javnosti prebral del privatnega pisma zgodovinarja, ki je leta 2005 njegovi skupini povsem pravilno napovedal, da ne bo izpolnila zastavljenih nalog (avtor teksta o dovoljenju za citiranje seveda ni bil vprašan). V Sloveniji se vsak nedovoljeni poseg v zasebnost oèitno ne sankcionira; ustavne in zakonske pravice se branijo izrazito selektivno, se pravi pristransko — glede na trenutne potrebe establishmenta. Prav tako je pomenljiv izjemen dele` zgodovinarskega “ceha” pri izdelavi tehnologije širjenja govoric v slovenskem javnem prostoru. Nikakor namreè ne gre pozabljati, s kakšno lahkoto je prof. dr. Bo`o Repe lansiral vest o tem, da je neki agent Sove obletaval njegovega kolega. (Prim. intervju G. Repov`a s prof. dr. Bo`om Repetom, http:// www.mladina.si/tednik/200704/clanek/slo- intervju—grega_repovz/ — vpogled 12. septembra 2009.) Dokazov za utemeljenost te svoje javno izreèene trditve nikoli ni predlo`il. Sodelavec Sove in Repetov kolega sta vse do danes ostala brezimna. Glede na te`o obto`b in na dejstvo, da podatki o agentih Slovenske obvešèevalno-varnostne agencije ne sodijo v kategorijo informacij javnega znaèaja, je to vsekakor presenetljivo. (Vsekakor se zastavlja vprašanje, kako se je prof. dr. Repe dokopal do vednosti, da je nekdo sodelavec Sove. Znaèilno si ga še nihèe ni zastavil!) Ni pa sluèajno, da je nekako tedaj skupina politièno eksponiranih èlanov zgodovinarskega establishmenta tudi oblikovala javno izjavo, ki je po tendenci na las podobna poznejši peticiji 570 (571) novinarjev. Njihov mali pok je bil dovolj uspešen preizkus naèina poseganja v javne zadeve — zato je v primernem trenutku lahko sledil še veliki. 14. Teorija Herwiga Wolframa je bila izdelana ob gotski poznoantièni zgodovini; njena aplikacija na zgodnjesrednjeveške Slovane, ki so bili opazno drugaèni kot Germani (zaradi svojega ekstenzivnega naèina gospodarjenja so potrebovali zelo veliko prostora, na katerem so se morali staroselci prilagoditi njim, èe so hoteli pre`iveti; zato so na novem poselitvenem ozemlju veèinoma ostali, medtem ko so “tevtonski” osvajalci, ki so si podvrgli province zahodnorimskega imperija, relativno kmalu izginili), ne more privesti do historièni stvarnosti ustrezajoèega rezultata. 15. Celo ustolièevanje koroških vojvod ima vzporednice v slovesnih umestitvah na prostem pri drugih slovanski narodih; pri tem gre oèitno za dedišèino, ki je starejša od Karantanije. 16. Konstantin Filozof je v starocerkvenoslovanskem slovstvu oznaèen kot prvi vzgojitelj in uèitelj slovìnskemu jeziku — tj. njegovim govorcem (Slovìnom). 17. Pop Martinac je zapisal, da so Turki po bitki na Krbavskem polju 1493 navalili na “hrvaški jezik”, tj. na njegove govorce (Hrvate). 18. Onstran meje razuma je tudi hudovanje pristašev nove teorije nad Milkom Kosom, ker je uporabljal za prebivalce naših de`el v srednjem veku ime Slovenci. Brez problemov pa se za tiste dni govori o Slovanih, èeprav se ta oznaka v alpsko-jadranskem prostoru pojavi šele v 19. stoletju. Ime Slovenci je samo besedotvorno novejša varianta imena Sloveni (obe najdemo pri Trubarju za oznaèevanje reformatorjevih rojakov), ki je po jezikoslovnih dognanjih edina mogoèa oblika samooznaèevanja naših prednikov v zgodnjem in delu visokega srednjega veka. Pri edninski obliki za `enski spol (Slovenka) pa sploh ni prišlo do besedotvornih inovacij. 19. Prim. M. Miku`, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941, Ljubljana 1965, 535. 20. Levièarski ekstremisti v samih dogajanjih med drugo svetovno vojno na Slovenskem niso mogli najti niti dovoljšnje opore za svojo anticerkveno politiko po njej. Polo`aj v razliènih škofijah namreè v obdobju 1941–1945 ni bil enak. Katoliški duhovniki na Štajerskem npr. sploh niso mogli biti zapleteni v notranji spopad med Slovenci, saj .       # jih je nemški okupator v prete`ni meri izselil. Kljub temu so komunisti po prevzemu oblasti proti Bo`jim slu`abnikom nastopali na obmoèju vseh diecez enako neprijazno. Tudi zato, da bi se takšno ravnanje nekako upravièilo, se levièarsko anga`irani interpreti preteklosti danes trudijo z diskurzivnim vzpostavljanjem nekakega katoliškega totalitarizma generalizirati oziroma nivelizirati ne posebej vzpodbudne razmere pred drugo svetovno vojno. 21. Antisemitizem, ki je nepogrešljiv element hitlerizma, je bil — kakor dovolj preprièljivo dokazuje drugi vplivni historiografski revizionist Daniel Jonah Goldhagen — globoko zakoreninjen v nemški kulturni tradiciji skozi veè stoletij. 22. Ko je Tamara Griesser Peèar docentski naziv konèno dobila, pa na urniku univerze, ki jo je izvolila za visokošolsko uèiteljico, nenadoma ni bilo prostora za njena predavanja. Podobnih primerov je, `al, še veè. 23. Prim. dokument prof. dr. Jo`eta Mencingerja št. 101-07/04-JM-tp z dne 9. septembra 2004, ki se hrani na rektoratu ljubljanske univerze. 24. To se je zgodilo èlanom znanstvenega sveta Inštituta za narodnostna vprašanja. Za vedenje historiografskega establishmenta je znaèilen podatek, da mi je leta 2005 njegov vidni èlan kratko malo prepovedal prijavljati temo o slovenski zgodovini na razpis Javne agencije za raziskovalno dejavnost — ker da jo `e on “pokriva” s svojim programom (èeprav nikoli ni imel niti docentske habilitacije za njeno pouèevanje na univerzi!). 25. Sam sem bil prièa, da se je pripadnik zgodovinarsko-politiènega establishmenta leta 2008 razglasil za “opinion makerja” in zato zahteval financiranje svojega programa iz sredstev .       Javne agencije za raziskovalno dejavnost. Prav tako sem na lastni ko`i do`ivel šikanirajoèe preverjanje svojega profesorskega statusa s strani ene od dr`avnih ustanov — zgolj zato, ker se je eminentni ljubljanski historik zlagal, da nimam ustrezne habilitacijske kvalifikacije za zasedbo mesta v neki komisiji. Nobenemu drugemu kandidatu ni bilo treba dokazovati, da so v prijavi na razpis navedli toène podatke. 26. To je postalo jasno tudi medijskim ljudem, zato so komentiranje zgodovine v glavnem prepustili ekonomistom, sociologom in najrazliènejšim “prièam” (ki neredko la`ejo, kot zmorejo samo oèividci). Tu in tam lahko dobijo prostor v javnosti celo `e posamezni resni raziskovalci preteklosti, ki so bili vèasih pri besedi samo zaradi ustvarjanja bolj demokratiènega videza èasopisov in televizije (praviloma pa so lahko nastopali le v prisotnosti pripadnikov historiografskega establishmenta — kot reprezentanti “drugega mnenja”). 27. Vseskozi levièarsko usmerjeni Taylor je bil na višku intelektualnih moèi karierno onemogoèen z izgovorom, da je v knjigi The Origins of the Second World War postavil pod vprašaj “nürnberško tezo” o krivdi za izbruh druge svetovne vojne: po njegovi sodbi so Hitlerju pri zakuhanju planetarnega spopada pomagale tudi druge sile — zlasti tiste, ki so mu dale prilo`nost za vodenje ekspanzionistiène politike. Nacistièni vodja naj bi prav tako ne izstopal preveè iz vrste drugih nemških politikov ... Podoben vihar je v Nemèiji izzval Fritz Fischer, ki je zagovarjal tezo o neprekinjeni zvezi nemških elit v èasu vilhelminskega cesarstva, Weimarske republike in Tretjega rajha (vendar pa ni do`ivel podobnih šikan kot Taylor).