381 Francoska moderna lirika Andre Breton BUDNOST Tuintam stolp svetega Jakoba v Parizu nihajoč Kot sončnica Trči s čelom ob Seino in njegova senca Neopazno drsi med vlačilci Takrat v snu po prstih Odidem v sobo kjer ležim In podtaknem ogenj Da ne bi ničesar ostalo od privoljenja ki so mi ga Izvabili Pohištvo odstopa prostor živalim enake velikosti Ki me po bratovsko motrijo Levi z grivami ki goltajo Stole Morski psi katerih beli trebuh si prilašča poslednji drget Rjuh V uri ljubezni in modrih vek Vidim goreti sebe vidim to svečano skrivališče Ničev ki je bilo moje telo In ki ga je razbrskal potrpežljivi kljun ognjenega ibisa In ko je končano stopim neviden v rakev Ne da bi se zmenil za te ki hodijo skozi življenje Katerih zastajajoči koraki oddaleč odmevajo Vidim sončne rese Skozi glogov grm dežja Čujem kako se človeška tkanina trga kot velik List Pod nohtom prisotnosti in odsotnosti ki sta med sabo domenjeni 382 Andrš Breton Vse kar počnemo bledi od vsega ostane samo odišavljena Čipka Čipkasta školjka s popolno obliko prsi Dotikam se samo še srca stvari našel sem v bistvo NA CESTI Poezija nastaja v postelji kot ljubezen SAN ROMANO Njene razmetane rjuhe so zarja stvari Poezija nastaja v gozdovih Poezija ima prostor ki ji je nujen Ne tega tu pač pa drugega tistega ki jo pogojuje Jastrebje oko Rosa na preslici Spomin na orošeno buteljko Traminca Na srebrnem pladnju Visok turmalinski steber na morju In steza duhovne prigode Ki pelje navpično Oddih in že se spet zamota Tega se ne razglaša na ves glas Nedostojno je puščati odprta vrata Ali klicati priče Jate rib žive meje sinic Tiri na veliko postajo Odsevi dveh bregov Brazde v kruhu Mehurčki v vodi Dnevi v koledarju Vetrnice Ljubiti in pisati pesmi Je nezdružljivo Z branjem časopisa na glas Smisel sončnega žarka Modri sij med udarci drvarjeve sekire Vrvica papirnatega zmaja v obliki srca ali vrše Trkanje v ritmu bobrovega repa Urnost bliska Metanje konfetov z vrha starih stopnic Plaz Soba premoči Ne gospodje to ni soba na sodišču Niti hlapovi prenapolnjene dvorane v nedeljo zvečer 383 Francoska moderna lirika Francis Ponge Plesni liki v svetlikanju Nad močvirji Obris nožev okrog artistkinega telesa Na steni Razločne vijuge dima Kodri tvojih las Oblika spužev s Filipinov Zanke koralne kače Vrast bršljana v ruševine Še vse je pred njo Objem poezije kot telesni objem Dokler traja Zapira pogled na revščino sveta. Pesem Te stare strehe štirikrat vdane v usodo Ta vasica brez oken pod listjem To je tvoje srce štirikrat poroženelo Tvoja hermetična modrost o želva!