NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 395392848 narodnega gospodarstva. Čisti dohodek je namenjen družbi sv. Cirila in Metodija. Cena 30 kr. V Ljubljani 1895. c Spisal Anton Kupljen O d I o m k i Te)? iz Jv - G0gc , ge K JAVNA UUbSKrt KNJIŽNICA Tisek R. Milfč-eve tiskarne. Nagibi: ar sanjala v trenutkih zlatih, Sva sanj za narod naš kedaj, Ti vse vresnici zdaj pri bratih, Življenje zdaj uzorom daj. V srca ljubljenih rojakov Sej seme plemenitih rož, Da borno narod poštenjakov, Da bomo narod vrlih mož. S. Gregorčič. >_ ?.) Cas se prihrani, ki bi se pri menjanju z delom potratil n. pr. pri prirodnih plodinah. ^Najkrajšo pot do zvrhe najdemo najlože in nameravano svrho dosežemo najhitreje, ako je pot v obče blizu, da jo imamo vedno pred očmi.“ (J. B. Say.) c) Vsaka spretna sila odredi se na pravo mesto, kjer more uprav najvspešnejše delovati; d) Možno je zelo razdeljeno delo izročiti strojem in na ta način plemenitost človeške osebnosti osvoboditi pogubnega, nedostojnega in vedno enoternega dela: kaka je duša in pamet n. pr. delavca, ki ves čas svoje delavne sposobnosti samo raztopnino srebra opaža? Dogodilo se je namreč, da ključar, ki je polnih petnajst let pilil samo železo, naposled ni vedel narediti ključa i t. d. e) Možno je z enakimi silami za dosti večjo mno¬ žico delo opravljati, n. pr. tiskovine, čim večje je raz¬ deljeno delo, tem večji potrebujemo kapital n. pr. če bi vsi delavci morali rabiti isto orodje, bilo bi jih do tri četrtine vedno brez dela, ker bi moral čakati drug drugega na orodje, in bas zato se mora pri deljenju dela spraviti množina raznovrstnega orodja. Glavni gospodarstveni pogoj delbi dela je zopetno združenje (zedinjenje) deljenega dela, katera združitev vrši se sodobno z delbo. Načelo zopetnega zedinjenja deljenega dela je sorazmernost razdeljenega dela. V na¬ rodnem gospodarstvu mora en del ljudstva pridelavati živež, da je možno živeti drugim stanovom; v svetovnem gospodarstvu so samo tedaj obrtne države, če druge siro- vine pridelujejo. Deljenje dela ne poveča v obče samo človeške sposobnosti, marveč mika tudi na pridelbo go¬ spodarstvenik izdelkov, ker stoprav tedaj ve vsak gotovo, 30 da more svoje pridelke zameniti z drugimi in spraviti si potrebnih pridelkov, katerih ali ne ve ali mu ni možno jih pridelavati. Delba dela je pa odvisna posebno od velikosti trgo¬ vine, ker sta delba dela in mejsebojna izmena preobilice pridelkov sovisni. Pravi čudež delbe dela in strojstva (mašinstva) nahajamo le pri najcenejših in najnavadnejših pridelkih. Komur se torej hoče povečati delo med ljud¬ stvom, ta mora najprej razširiti trgovino, kar se more najzdatnejše doseči z napravo potov, cest (železnic), plov- stva itd. Vsak napredek je v ozki zvezi z napravo potov na suhem in na vodi. (Sredozemno morje sedež stare omike!) Ne smemo pa tudi zamolčati slabe strani velikih cest: vojske, kužne bolezni in razne vrste pregreh plazijo in priplazijo po njih. Ker pa nobeno človeško početje ni uže samo ob sebi brez nedostatkov in hib, ne smemo zato brezpogojno zavreči tudi naprav cest in potov, saj so oni za narodno gospodarstvo dosti večje vrednosti, nego nepristopni kraji brez cest in potov. Na vsak način mora delba dela vztrezati združenju (zedinjenju): deliti se mora, ako drugo delo pospešuje drugo n. pr. zidar, tesar itd. bi morala umirati gladu, ako se ne bi mogla zanesti na pridelovalca žita („kruha“); trgovec ne da se pomisliti brez raznih predelovalcev imetka, med katerimi on posreduje itd. Na to nanaša se tudi načelo neprestanosti in nadaljevanja dela, na katero glavno vodilo opira se rodovina. Najzdatnejše namreč deluje zedinjenje dela v rodovini, ker v isti je možno obdržati staro ime ali tvrdko združujoč izkušnjo očetovo z marljivostjo sinovljevo ter se tako obitelj vzdržava sebi in narodu v prid t. j., da ne more vsak naslednik vnovič ter vnovič pričeti gospodarstva in vse svoje moči največ¬ krat brezvspešno cepiti (neprestanost, nadaljevanje dela). Na vspeh delbe in združbe dela opira se velikanski pri- 31 dobitek vseh velikih lotitev. „Težje je pridobiti si prvi tisočak, nego prvi milijon”. Toda delba dela v obče ne bi imela gospodarstvenega pomena, ako se ne bi gradivo primerno razdelilo in sredstva se potrebno uporabila: razdelba sil, razporedba gradiva in uporaba sredstev so v obče v tesni zvezi. Od delujoče sile zahtevamo, da je delotvorna, krepka in izdatna; od gradiva, da je prijemljivo in dočutno; od sredstva, da prenese učinek sile kolikor je največ možno na gradivo. Gradivo, sila in sredstvo morajo se mnogokrat osamiti in prej izslediti, nego se morejo uporabiti; sile se morajo pred razdeljenjem dela prevdariti, meriti, deliti, pomno¬ žiti, združiti, nadzirati in naposled še dostikrat ustaviti. Tvarina mora biti za delo pristopna, mnogokrat deljiva ter prosta nepotrebnih prirastkov in primesi; delavna sredstva morajo se pripraviti, nadzirati in vaditi. Vsak poklic in vsako delo ima svoja posebna načela in lastno izkustvo, po katerih se morajo razporediti sile, gradivo in sredstva, ako hočemo, da je vspeh izdaten in stanoviten. Priprava zanamcev na delo pričenja se v obitelji z gojenjem nravstvenega čustva in z obrezovanjem duševnih darov v ljudski narodni šoli in je v tem oziru zanemarjenje zaroda najhujše društveno gorje in največja gospodar- stvena škoda, katero narod v obče prebiti more. Neumnost in ubožnost sta sestre. Preširen. Daj premisel božja, da slovensko mladino prav dobro poučeno ne dosežejo omenjene žalostne posledice, nego da čilo, nravstveno in srečno prebije dolgost življenja. Končujemo te vrstice z besedami Srba Mijatovica, ki proslavljajo narodno gospodarsko znanost, veli, da je redko kateri uk tako značajno in toli vzvišeno ustregel človeštvu, kakor je baš storila politična ekonomija. 32 Ravnokar razložene misli povzame nekako podobno naš pesnik v teh-le vrsticah: »Nespametno ljudstvo, čemu li tvoj stok? Na delo! Ne nosi mi križema rok! Povrni se samo v prvotnost nazaj, In našlo povsodi prvotni boš raj!“ S. Gregorčič. Slikovito predstavlja človeško zemeljsko osodo tudi pesnik v besedah: Brez boja se ne da živeti, Doklčr ogreva žile kri, Vihar vsi dnevi so na sveti, Vihar nemirne so noči. F. Levstik. k 33 3 v. O narodnogospodarskem pomenu osebne odvisnosti in prostosti. a) O postanku odvisnosti. ebna odvisnost, katero najdemo pri vseh nam kornost v vojski je sosebno navadni začetek osebne odvisnosti, za časa mini pa nastaja gospodarstvena odvisnost vsled uboštva, pre- zadolženja, kateremu so mnogokrat krive raznovrstne nezgode. Kjer se je še malo razvila razporedba dela, je človeku samo z obdelavo zemljišča životariti možno; revež nima nič druzega, nego svojo in svoje rodovine delavno moč ter zastavi isto za življenje in pride na ta način v odvisnost. Na. najnižji stopinji omike imajo ljudje navadno tudi najmanj petreb in največjo neobčutnost za boljše in plemenitejše reči, pravi se, če se za življenje zadovolji neobhodno potrebnim stvarem, je razen tega vsako delo sramotno, — lenoba pa največje in najslajše veselje na svetu. Z napredkom omike vzbude se potrebe in s tem tudi sila k delu, delbi in razporedbi istega: zmagovalec zgodovinsko poznanih narodih, mora izvirati iz zelo splošnih vzrokov: podjarmljenje in po- peča se samo s plemenitimi opravili n. pr. državljanskimi, bogočastnimi itd., a podvrženci pa s prostimi. Sicer pa odvisnost za nesvobodne ljudi tudi ni povsem neznosna, ker sirovemu veku je nepoznano nravstveno čustvo ne¬ dostojne sužnosti: saj vender tudi otroci, ki so brez izkustva in posebnih potreb, poslušajo voljno inostrane zapovedi, brez upora privole, da jih roditelji dajo v službo itd. Potreba po svobodi rase primerno z naobrazbo breztelesnih človeških sposobnostij. b) Ob osvobojenju. Ko se razširjajo države, postaja narava nežnejša, sužnost se krči vedno bolj in bolj: čim pridelovalnejše je poljedelstvo, čim več občutijo posestniki potreb; čim bolj se razporedi delo in promet, tem lože si zasluži množina delavcev svoj kruh; vsak gospodarstveni na¬ predek nam pomaga v tem oziru n. pr. brez orala in drugih strojev bili bi pravo za pravo takorekoč še vezani na zemljo t. j. bili bi sužnji. Stroji so mesto fevdalne svobode nekoličine stanov možno storili ustavno svobodo vseh ljudij. Brezštevilni nagibi svobodnega delavca: skrb za bodočnost, za svojo rodovino, težnje ali poželenje za častjo, lagotnostjo itd. — vse to in enako nepoznano je sužnju; edino le strah pred šibami ima vedno pred očmi, kar ga pa le otopi, ne pa obodri in ohrabri. Ge se kaj skvari, saj ni njegova, nego gospodarjeva škoda: zato se gospodarstvo s pomočjo sužnjev ni še nikoli povzdignilo na visoko stopnjo n. pr. na razdelbo dela, obrtnijo, iz¬ najdbe itd., — na kaj takega v enakih okolnostih še ni pomisliti. Pa ne samo sužnji, marveč so tudi gospodarji leni in ošabni: in kakošno more tudi tam biti gospodar¬ stvo, kjer en del ljudstva iz zlobnosti, a drugi del pa iz ošabnosti nič kaj prida ne dela? Toda ko se ljudstvo množi, širi, udomači se delo v prid pojedincu in celemu gospodarstvu in ker neodvisen 35 3* ^4. 4' delavec rabi mnogo več blaga, nego odvisen, prispeva redno tudi gospodarju mnogo večji delež dobička in mnogo boljšega blaga. Cim bolj se širi omika, tem neznosnejša je sužnost; čim bolj se bistri razum, tem silovitejša je potreba po svobodi in tem podlejša dozdeva se vsakemu odvisnost in sužnost. Vsaka državna oblast, če ni povsem odpravila, pa je vsaj ublažila v prehodu na višjo omiko odvisnost in podložnost in baš v tem oziru ima cerkveno življenje pač največ zaslug, pa tudi viteškemu plemstvu je osvobojenje sužnjev v posebno čast, katero ali ni trpelo podložnosti ali pa jo je zelo ublažilo. Noben človek ni porojen neodvisen, nego ima pri¬ rojeno sposobnost, da se svobodno razvija. Spoznavanje in spoštovanje zakonov, premagovanje samega sebe — vse to je potrebno za pravo svobodo, kar pa ni nikoli brez težav in pregreškov ter vedno možno pritruditi in doseči le z vajo. Konečno odpravi na najvišji stopinji omike Javno mnenje ali javnost" oduševljena od občega človekoljubja in demokratične enakopravnosti povsem vsako odvisnost in vkoreninjene hlapčevske razmere. Vender pri popravah (reformah) morajo si narodi vzeti čas v izgled; čas, kateri neizogibno in gotovo vse popravi in sicer tako polagoma, da ni možno opažati ni za trenotek tega prehoda. »Zdravnik je čas.“ Preširen. Toda vsako veliko lotitev izvršiti je težavno, zatorej tudi načelo neprenehanih poprav: če sčasoma nastopajo drugi narodi, morajo torej nastajati primerno tudi druge naprave, in zbok tega začne se prepir med starimi in mladimi: stari hočejo pridržati izkušano dobro stvar še nadalje, mladi pa hočejo zadovoljiti novi potrebi tudi z novimi sredstvi in na ta način se navadno življenje 36 premenja in preteka liki v morju oseka in plima doteka in odteka: tišino in mir opažamo, ako ustreza oblika vsebini, premeno in premah pa, če premenjena vsebina zahteva tudi predrugačeno obliko. Ce se te premembe vrše mirnim potom, imenujemo jih poprave ali reforme, narobe pa, ako se namreč vrše s silo in nepostavno, jim pravimo prevrat, punt ali prekucija. Da je vsak prevrat, dasi tudi je morda premena bila potrebna, neizmerna nesreča, mnogokrat še celo za na¬ rodovo življenje pogubna bolezen, umevno je pač vsakemu; moralno škodo, katero prizadene zmagovita krivica, na¬ vadno je stoprav bodočemu rodu popraviti možno, ker, kjer je porušen pravni temelj, tam medčasno jačji in silovitejši capin gospodari, ta pa tudi večinoma brezob- zirnejše razsaja in divja, posebno, ker pri prevratu žalibog navadno zmaga le izvržek človeškega rodu. Da se po¬ pravlja nepretrgoma in v srečo naroda, potreben je tak ustav, po katerem se odpravlja vse staro, kar se je pre¬ živelo, sodobno pa uvaja potrebno nam novo, ker na ta način zadošči se sodobno dvema potrebama vsake osebe: potrebi stalnosti ali neprestanosti in potrebi svobodnega razvoja in napredka. Da se v starih časih nikedar ni popolnoma odpravila sužnost, mora se brez dvoma kriviti prosto in podlo bogo- verje: nasproti temu pa naša vzvišena krščanska vera objema s svojimi blagimi načeli vse narode kakor tudi vsakega pojedinega človeka enako blagosrčno in ljubez¬ nivo in se ne vjema s sužnostjo in zaradi tega jo je od¬ pravila. c) O družinčadi. V vseh krajih se je družinsko življenje izcimilo iz nevoljstva, z napredkom omike pa se spremenilo v svo¬ bodno množino ponudnikov in iskalcev dela, kar se je godilo najprej po mestih, ker je baš v njih največ 37 prebivalcev in zbok tega tudi največ prosilcev za delavce. Toda ta polagani prehod iz nevoljstva v svobodno po¬ gajanje je bil žalibog na škodo družinčadi, vezan na nekak varstveni odnošaj. Vzor družinske razmere opira se na to, da živita gospodar in družinče krščanski ih da se srečavata spodobno, pravi se, da se pazi dobrohotnost od strani gospodarjeve, a udanost od strani družinčetove, zvestoba in nesebična medsebojna skrb za sedanjo in bodočo korist, zlasti tudi za večno srečo pa od obeh delov, kar se vse brez dvoma opira na obestransko ne- prenehano zatajevanje samega sebe. Da je družinski stan zelo važen del človeškega društva, pač razvidimo iz tega, da vlade izdajajo zanj posebna pravila (postave), katera se opirajo na omenjena narodno-gospodarska in nravstvena vodila. Naj sledi' glede na to mali dejanski primer: Družinski red za vojvodino Kranjsko z dne 18. sušca 1858. leta veleva: § 10. Dolžnost družinčeta je, da je gospodarju pokorno, pridno, zvesto, spoštljivo, pazljivo in resnično. Nasproti gospodarjevim ljudem mora se vesti spodobno, z drugo družino živeti v miru, prepira, razna¬ šanja in obrekovanja do gospodarja in njegove rodovine vzdržati se. Podvreči se mora vsemu, kar gospodar pri hiši zaukaže. Spoštljivo in pohlevno mora poslušati go¬ spodarjeva povelja, opomine in svarjenja. § 14. Družin- četova dolžnost je, o vsaki priložnosti za prid svojega gospodarja skrbeti in kolikor mu je možno, varovati ga škode in izgube. § 17. Gospodar mora družinče zadržavati k lepemu in spodobnemu vedenju doma kakor zunaj doma, nikdar ga pretepati in skrbeti, da hodi družinče ob nedeljah in praznikih k službi božji. § 18. Gospodar ne sme družinčetu nalagati več in težjih opravil, nego jih more s svojo močjo opravljati. Hrana mora biti zdrava in dostojna. Gospodar mora v bolezni za družinčetovo postrežbo in zdravljenje skrbeti (§21. tam.) itd.; iz česar 38 je torej posneti, da so potrjeni razen čisto stvarnih in strogo pravnih tudi krščanski in nravstveni oziri med gospodarjem in družinčetom s pozitivnimi naredbami. Iz omenjenih potez posnamemo pa tudi, da je s prvine pri narodih, zlasti za poganskih časov premagavalo robstvo. Kar se tiče posebno Slovenov, moramo reči, da oni niso imeli v starih časih sužnikov v tem pomenu, kakor so jih imeli Grki, Rimljani in drugi nekedanji narodi. Bilo je pa vender tudi pri njih takih ljudij, kateri niso bili svobodni ter so morali služiti drugim; toda Slo¬ veni so ž njimi lepo ravnali ter jih za nekaj časa spuščali zopet za plačilo ali so pa jih osvobodili dobrovoljno in jih kot prijatelje pri sebi obdržali. Take osvobojence so imenovali Pušenjake, Ognjiščane, na katera lastna imena naletimo še dandanes pogostoma po Slovenskem. Med sužnike so vrstili tujce, katere so vjeli v vojski, ali pa hudodelnike, katere so obsodili na sodišču, da morajo služiti drugim. Veljalo je pa starodavno pravilo, da za- sužnjenec postane svoboden, kakor hitro stopi na slo¬ vanska tla. Iz baš navedenih vrst pa še konečno tudi razvidimo, da je čas „gradivo“, iz katerega je narejeno človeško življenje, „čas vse ozdravi", „sčasoma vse pride“ in baš zato moramo v naš prid vse dobro prevdariti in se ne prenagliti v naših sklepih in v naših izvršitvah. Bodisi da se ustavljamo, bodisi da dirjamo jaderno vse enako, čas vender hiti' svoja odkazana pota dalje. Zlasti koristno je za človeštvo, če modri državniki uvedb in v rabo vzamejo le take poprave, za katere je uže „prišel čas". Svoboda, neodvisnost! Res lepi, mamljivi, pa tudi zapeljivi besedi zlasti, če se krivo razumeta. Ako se hočemo razvijati in razcvetati na temelju danes kot geslo proglašene ravnopravnosti in svobode, moramo poprej se privaditi živeti pametno, trezno in varčno, da bomo pridni, 39 marljivi, blagemu vladarju in njegovim izvrševalcem udani državljani, ker v tem oziru se od nas terja le pa¬ metna in mogoča udanost, katera je za naš in za obstanek države prepotrebna. Po tem pa smemo tudi upati, da bomo, otresivši se prejšnje sužnosti in tlačanstva, uživali za razvitek slovenske osebnosti potrebno svobodo ter nam ne bo več sila izustiti pesnikovih besed: „Menj strašna noč je v Černe zemlje krili, Ko so pod svitlim solncem sužnji dnovi!“ Preširen. Potem pa, ozirajoč se na cvetečo in srečno domo¬ vino, od veselja bomo vzkliknili slavljenega pesnika besede: „Ti si meni vse, kaj kličem svojim, Vse kaj ljubim, vse kaj željno gojim, I bit češ mi kroz danov broj Ktere mi je osoda odredila. — Zdravo, zdravo domovina mila, Pozdravlja te veren sinek tvoj! 11 P. Preraclovič. 40 VI. O potrošku imetja. 'S •i otrošek imetja (blaga) v širšem zmislu imenu- g jemo uničenje pripravnosti ne oziraje se ali & stopi na to mesto druga še večja sposobnost ’ ali ne; v ožjem smislu (pravi potrošek) pa imenujemo uničenje ali zmanjšanje vrednosti. Navadno trošimo blago, če ga rabimo, pora¬ bimo ali potrošimo. V gospodarstvu je prido- bitek imetja redno opravilo mož, potrošek pa praviloma posel žensk ali gospodinj. Način in veličina potroška je odvisna od narodovega značaja, pravi se, nekateri narodi so zelo potrošni, pravo za pravo razkošni ali čezmerni, a zopet drugi so gospodarni, redo- in snagoljubni, trezni, zmerni, kar vse provzroča jih propast, odnosno jim za¬ gotavlja obstanek in trpež. Z napredkom omike se je razmnožila sčasoma tudi poraba blaga po raznoterni člo¬ veški potrebi, katero ravnanje je različno po vzroku in učinku razvrščenega dela ter je po razdelbi porabe so¬ rodno, kateremu načelu je zedinjenje porabe nasprotno n. pr. v starih časih je samo možno bilo višjim stanovom hitro potovati, medtem ko sedaj vsled združenja dela najnižji stanovi isto tako hitro potujo. Sem nanaša se 41 tudi šega (moda), katera se pa vender zasebnega premo¬ ženja dosti več dotioe, nego li narodnega. Vsako pridelavanje predmneva potrošek in če je v resnici uvet pridelavanja, je potem tudi ploden ali pro¬ duktiven (ponoven, reproduktiven), kjer se sicer oblika potrošnega blaga uničuje in menja, toda vrednost istega hrani še nadalje novi pridelek. Vsak potrošek moramo imenovati pridelovalen, s katerim zadoščamo resničnim narodno-gospodarstvenim potrebam, ker pri potrošku mo¬ ramo paziti samo na vspeh potrošnega blaga. Najodličnejše narodno-gospodarstveno blago je brez dvoma človeška delavna sila, zato je tudi hrana, katero delavec potroši, vsakako pridelovalna, ker trajanje delavne sile je uže samo po sebi vrednost potrošnega živeža. Neproduktiven ali neploden potrošek mora se imenovati ne samo vsaka gospodarstvena izguba, vsak potrošek za škodljive in nespodobne namene, nego tudi vsaka potrata takisto na koristne zvrhe n. pr. če se za cerkve, šole ali za obrtne, politiške, pravoslovne itd. stavbe neizmerno, to je preveč troši. Ta vrsta potroška možno da je dejstvovala v nekem času tako dobro produktivno, kakor ona v drugem času in po okolščinah neproduktivno in škodljivo deluje. Vsak gospodarstveni izdelek je sredstvo za katero si bodi po¬ trošnjo. Posebno silna pobuda vsaki pridelovalni lotitvi je stiska ali sila. „Sila kola lomi". „V sili se Bog moli". „Učf potreba, iskat’ hleba". Samo če se množi po¬ treba, povzdigne se tudi pridelavanje. Vsak pojedini človek, več pa še vsak narod ima navado, da svoj povžitek razširi na toliko, na kolikor mu je možno zadoščati svojim potrebam, seve pod pridržkom, da ni podvržen lenobi: kjer se kruh, rekli bi, uže gotov utrga iz betve; kjer se človeška golota pokrije uže z nekoliko palminimi peresci, tam seveda je za popačeni človeški rod bore malo povoda k marljivemu delu, odnosno za proizvod gospodarstvenik izdelkov —■ o popravi hiš, na¬ bavi premičnin, o snagi v hiši in okoli hiše pa še pomisliti 42 ni. In baš iz tega je razvidno, kako veliko ulogo zavzema v človeški družbi načelo lenobe, odnosno v narodnem gospodarstvu. »Lenobo pasti", „Bogu zlati čas krasti". Ponudba in iskanje blaga sta bistveni predmnevi enakomernega razvitka in napredka pridelavanja in po- troška izdelkov, zato tudi razvoja narodnega gospodarstva: pridelavanje proizvodov rekli bi, mora samo za korak korakati pred potroškom; narobe, pravi se, če je dosti več pridelka, nego je razsežen potrošek, nastanejo tržne nevarnosti, prevratki ali zastanek trgovinstva, znižajo se cene proizvodov, umanjšata se dobiček in zaslužek in prehod v druge pridelovalne vrste ali je celo nemogoč ali vender z veliko brigo, težkočami in zgubo združen. Brez sumnje so skoro vse enake nevarnosti in zastanki le posamezni, to se pravi, da premaguje ponudba iskanje samo v nekateri stroki trgovine. Vsak proizvoditelj je uže sam po sebi kupec in v resnici ste ponudba in iskanje samo različni strani enega ter istega dejanja. Samopridnost je težnja, kolikor je možno mnogo pridobiti si blaga ali pa, kolikor je možno malo ga izgubiti: nagon pridobitve, — varčnost (samopašnost, lakomnost, skopost). Zapravljivost je manj ostudno človeško svojstvo, nego skopost je pa z nekaterimi krepostmi bolj skladna, vender narodnemu gospodarstvu bolj škodljiva nego sko¬ post: zaklad skopuha, dasi je tudi zakopan, more še upo¬ rabiti plodonosno, če je tudi po njegovi smrti najden in potrošen, zapravljivost pa razdeva in uničuje imovino. Skopost je grozna, zapravljivost pa mamljiva človeška pregreha, a gospodarnost je od ene krajnosti tako od¬ daljena kakor od druge: ona je hči razumnosti, mati svobode, ona je, da kratko in krepko rečemo pamet in krepost v življenju in potrošku. Vsak zapravljivec po¬ konča blago, katero je uže kapital ali bi moglo biti sča¬ soma kapital. Glavnica zapravljivca izčrpa se takoj, iskanje zmanjša se hipoma in pridelovalci trpe veliko škodo. »Kedor kupuje početkoma nepotrebne reči, prodaja 43 konečno in navadno potrebne stvari." Tak človek je po¬ doben materi, katera prodaja kruh svojih otrok, samo da jej je možno oskrbeti si sladkarij. Ce se sčedi, a ne zadošča se pravim in resničnim gospodarskim potrebam, je ta pri¬ hranitev ničeva, ker je škodljiva. Korist ali škoda pri¬ hranitve iz neproduktivnega potroška je odvisna od njene nasledne uporabe. Ce se prihrani svota gotovine, zmanjša se množina iste v prometu in cena blagu pada, ali pa ga celo ni možno prodati; če se živež, obleka itd. čuva, zviša se cena takih rečij, ko se prodajajo pa padajo; če se uporabi pričuvek za vstanovitev stalnega kapitala, troši se tudi blago, delavci se hranijo, obrt se opravlja itd. samo da je povsodi druga pot, po kateri blago kroži n. pr. če bogatin zida palače, troši na zidarje, tesarje itd., ko bi, ako ne bi dal zidati palač, porabil svoj imetek za lišp, dragoceno vino, lov itd. Iz omenjenih razmer je očitno, da ima pričuvek svojo namero in je spričano na koliko zapopade ta prihranitev svoje meje, če hoče namreč narod resnično obogatiti. Vsak pridelek prednmeva potrebo: kjer se ni po¬ množila želja za blagom, tam povišanju zaloge z blagom sledi primerno znižanje njegove vrednosti. Ce bi narod vse prihranil, kar mu preostane čez naj večjo potrebo, moral bi blago v tuje kraje prodajati ali pa kapital tam posojevati in ne bi užival veselja do življenja in dobrote višje omike in narobe, pravi se, če prav nič ne bi ščedil potrošil bi samo kapital do konca in kraja; sicer pa kraj- nosti brzdata druga drugo. Napredka vzor nam zapoveda, da s pridelavanjem združeno večjo potrošnjo namenimo samo dostojnim zvrham in da naj troše večinoma irnoviti ljudje, srednji in nižji stan naj pa ščedita v zvrho izravnanja ogromne razlike v premoženju. Kakor zapravljive in ščedljive so pojedine osebe, tako so potratni ali potrošili, odnosno ščedljivi celi narodi i sinovi, kateri so za mladosti dobivali od svojih roditeljev malo podpore in so si morali sami 44 pridobiti svoje imetje, varčni so in nikedar v življenju razkošni; Holandezi n. pr. so zelo nesrečni, če so njih letni dohodki somerni s potroški in zbok tega mislijo, da niso ničesa delali in se trudili med letom. Gotovo je in brezdvomno, da se naše marljivo in delavno slovensko ljudstvo praviloma sme prištevati varčnim narodom, ki navadno trose na resnično potrebne stvari, ogibaje se vsake razkoši in potrate in oskrbljev&je si potrebna sredstva za vsakdanjo potrošnjo, držeč se svoje narodne prislovice: „Priden človek ima kruha, glad mori' samo lenuha.“ Razumeva se, da žalibog tudi pri nas Slovencih ni zmerom vse in povsodi tako ugodno, kakor bi želeli in bi tudi mogoče bilo: nemarnost, razsipnost in zapravljivost stopajo na mesto marljivosti, zmernosti in varčnosti, dasi bi bile te hvalevredne kreposti našemu malemu narodu, kateri se je stoprav začel razvijati in to pod sila ne¬ ugodnimi razmerami, za obstanek in prospeh zelo in povsodi potrebne, ker stoprav potem, ko bi ta dobra in lepa svojstva pri nas postala povsem narodna, smeli bi se gotovo veseliti in z našim pesnikom navdušeno vzklikniti: »V deželi slovenski jaz mirno živim, Pošteno s prijatelji se veselim, Pošteno veselje povsod je doma, Slovenci povsod so vesePga srca, Zatorej resnično, resnično povem, Slovenski deželi enake ne vem. I. Virk. VII. Bogastvo in uboštvo. ^S22? JOL. ghuKiuirijriiiiTi^ig gf A T narodno-gospodarskem smislu je imovina za- V ,;g loga gospodarstvenega blaga v zadoščanje potreb določene osebe. In če je to blago ne- razmerno večje, nego so osebne potrebe, tedaj govorimo o bogastvu; nasprotno pa ozna- sSlfčg menjujemo imovinske odnošaje uboštvo t. j. če je gospodarstveno blago mnogo manjše, nego so človeške potrebščine. Bogastvo in uboštvo dejstvujeta telesno in nravstveno praviloma nepovoljno ali vsaj manj ugodno nego blagostanje ali blaginja, ki je sploh pogla¬ viten del društvu in pravnemu redu; medtem ko se bo¬ gastvo osvobodi društvenega reda, ker ga ne rabi, se uboštvo osamosvoji, ker mu društveni red ne zadošča ter sta tako, ker stojita izven društvenega reda, njemu samemu nevarna. „Obupen ubožec postavo baš tako sovraži, kakor jo bogateč zaničuje." Uboštvo ubija se baš tako, kakor se bogastvo samo se seboj bori; v uboštvu tiči nagon k pregrehi baš tako, kakor v preveliki sreči. Ce bi bogateč tako želel rešiti se bogastva, kakor bi ubožec težil pridobiti si obilico zemeljskega blaga, bilo bi bogatcu pomagano; in če bi ubožec bil tako zadovoljen s svojim uboštvom, kakor bogateč s svojim bogastvom ter bi vedno kanil tako polajšati svoje uboštvo, kakor v enomer misli bogateč na shranitev svojih zakladov — bilo bi tudi ubožcu možno pomagati. Bogastvo vjema se s čednostmi liki se zlaga pratež z vojskino trumo, veli Roger Bacon! 1 ) Veliki cerkveni učenjak izraža se, da bogastvo ni uže samo po sebi, nego le zaradi zlorabe zaničljivo in sv. Avguštin 2 ) reče, da ne bo bogateč uže samo zaradi tega grajan, ker je bogat. Bogateč naj bi trpel dobrovoljno; on naj bi daroval, se vzdržal, kjer bi lahko zaukazal in razpolagal, ponižal se, ko bi vender bil lahko povikšan in slavljen itd., ker vsaka stvar ima na svetu nekako, ta večje a ona manjše svoje naročilo in prikladek. Po tem takem torej tudi iz krščanskega stališča bogastvo ni pogubno in tudi ni ovira temu, kar je dobro in koristno, ni pa tudi zapreka večnemu blaženstvu. Hočemo nekoliko razlagati o žalostnih narodovih razmerah, kjer je namreč izginil srednji stan in se narod deli v nekoliko prebogatcev in brezštevilno siromakov; prvi slučaj imenujemo denarno oligarhijo, a zadnjemu pravimo uboštvo (pauperizem) ter mislimo, da bo ta naša razlaga zelo umestna, ker bomo dokazali, da je današnji socijalizem v nekem oziru pojav in ponovitev iz uže davno minilih časov. „Postani samo bogat", kliče se izstradanemu ubožcu, „saj temu trudu ni pravnega zadržka in zavzemal boš enakomerni stališ z nami bogatci." Mesto človeka in človečnosti velja o tej priliki samo kapital ; celo življenje je odvisno od države, samo da morejo gospodje, denarni ') Roger Bacon rojen 1. 1214. je bil frančiškan na Angleškem. Imenovali so ga zaradi velike učenosti „doctor mirabilis". Umrl je 11. junija I. 1282. 2 ) Avguštin Avrelij rojen 13. novembra 1. 354 v mestu Tagaste v Numidiji je bil s početka pagan, a leta 387 ga je krstil škof Ambrozij v Milanu, kjer je poučeval o govorništvu. Sv. Avguštin je zraven svetega Hieronima največji .cerkveni očak. Bil je zelo bistroumen in sila učen človek. Umrl je dne 28. avgusta leta 430 kot škof v mestu Hippo. 47 velmožje povsem gospodovati in da se vresničijo besede našega slavnega pesnika: „Da človek toliko velja, kar plača." Preširen. Siromaki so na vsak način in zaradi tega vedno bolj in bolj odvisni, ker nimajo ne zemlje in ne zemljišča, pa tudi ne glavnice ter so zaradi tega prisiljeni ponujati jedino svoje imetje t. j. svojo delavno moč neprenehoma na prodajo in na razpolago medtem, ko je iskanje dela in povpraševanje po njem samo od nekoličine bogatcev odvisno in na ta način je možno premišljevati in po na¬ črtu iskanje delavcev združiti in ubožce še vse bolj tlačiti. In baš to je vzrok, da siromak postavo sovraži, a bogateč jo zaničuje. Tukaj se spominjamo Schiller-jevih pomenljivih besed: »človek mora nekaj svojega imenovati, sicer hoče umarjati in požigovati". Nasproti drugim drža¬ vam je enako urejena dežela zelo slaba: večina ljudstva, ki ne glešta ničesar, briga se malo za njo in se le veseli, če propada država in se zgrudijo njega tlačitelji in zati¬ ralci ter se zanaša o tej priliki samo še na rop in dobiček. Tudi bogatci, kateri so ločeni od zanemarjenih revežev in sami sebi ne zaupajo, pričenjajo pozabljati svoje na¬ rodnosti. Rimska država in njena silna moč vzrasla je največ po borbi med bogatci in siromaki in so Rimljani navadno branili pravice premožnega stanu, a za reveže so se kot pogani, lakomneži in zmagohlepneži bore malo brigali. Temu nasproti, ako si ogledamo današnjo borbo socijalizma, vidimo takoj pa tudi trdimo brez naklonje¬ nosti in sovraštva do koga, da naši delavci niso liki rimski sužnji, nego da'so svobodni ljudje, in če uže niso posestniki nepremičnin, vender se jim ponuja od lastnikov mnogo priložnosti in mogočosti, da si pripravijo za se in svojo rodovino potreben in- spodoben živež, kar si marljivi in ščedljivi delavci v resnici tudi pridobijo in 4-8 samo lahkoživcem, nezadovoljnežem in razsipnikom pri¬ manjkuje vedno, zaradi česa dolže pravni red in neenakost, zatorej baje krivično razdelitev imovine. To obdolženje je očitno hudobno in neresnično zlasti, če pomislimo kolika je razlika med starim vekom in današnjimi odnošaji in če se spomnimo, kako je spremenila in pretresla uvedba mašinstva ves človeški rod, kaj pomeni osvobojenje člo¬ veka od robstva starega veka. Vse delo, katero sedaj delavci opravljajo s stroji, morali so pri Rimljanih mučno izvrševati sužnji z rokami. In koliko je bilo takega težavnega dela in opravila! Vrh tega je še vzvišena krščanska vera s svojimi blagodejnimi mislimi razrešila vezi robstva ter posadila stanove na dostojno podstavo, na katero stopnjo člo¬ večnosti je postavila brez dvoma tudi delavski stan, kateremu je možno odslej dostojno živeti. Toda kolika je nehvaležnost istih do svojih gospodarjev in osvobo¬ diteljev! Delavci pečajo se s pokončavanjem imovine, požigom in umorstvom. Kakor nam pripoveda zgodovina, pridobivali so narodi svoj kapital v prvotnih časih z oropom slabšega bližnjika; v naprednih in visoko omikanih dobah s ščedljivostjo; ako pa slednjič zopet polagoma peša in konečno izgine nagon marljivosti, je to le znak narodnemu razpadu. Rekli smo, da zasledimo socijalizem uže v starem veku, vender več v drugih narodih nego v Slovanih, no kako bi se tudi udomačila v njih ta bolezen, ko si je slovansko ljudstvo itak redno in navadno marljivo, zado¬ voljno in rado na pošteni način, dasi v potni sragi zraven pa še veselo služilo in pridelavalo kruha. Žalibog je to bilo, toda sedaj tudi ni več vse tako, vsaj v oni meri ne, kakor poprej: slabe šege in razvade lazijo in priplazijo od drugodi tudi med naše ljudstvo ter mu zastrupijo um in razum, zvedo ga na kriva pota, v razvade, lahkoživost in brezposelnost, medtem, ko so naši pradedje živeli pametno in nravski, oblačili se primerno, če jih niso 49 4 M/ sosedje vznemirili, so pa mirnega in veselega srca obde¬ lavah svoja polja, katera lepa in narodna svojstva izraža kratko, a jezgrovito naš veseli pesnik v teh-le kratkih vrsticah: ,Ce nimam le preveč Na rami nadlog, Vrtim se in vriskam, Ce ravno sem vbog.“ M. Vilhar. Trudita se cerkev s svojimi blagodejnimi nravstve¬ nimi nauki, a država s zakonodajstvoin, da zboljšata stan delavcev in sta tudi v tem oziru uže dosegli vidne vspehe. Toda z druge strani zahteva se tudi od delavcev sode¬ lovanje pri tem težavnem podjetju, zatajevanje samega sebe v prenapetih zahtevanjih in uboganje zapovedi višjih, da se dejansko in resno zboljša njih stališče ter se srečno reši s težkočami združeno socijalno vprašanje. Nekako slično v tem oziru izraža se naš pesnik nam v spodbudo in v posnemo v teh-le verzih: „Dovršujmo nam od zgoraj dano naročilo, Da ne bo nam solnce za gorami zatonilo, Da sijalo vedno lepše bo pred naša vrata, Hej rojaki, kvišku, da nam pride doba zlata!” Fr. Cegnar. 50 VLIL Odurnost lenobe. eselje do dela je odvisno od okolnosti, s koli- koršno varčnostjo bo užival delavec plod svoje marljivosti. To veselje je pri različnih narodih zelo različno, kar je odvisno nekaj od naravne zmožnosti, nekaj od stopnje omike in nekoliko od društvenih odnošajev, posebno pa od nrav¬ stvene odgoje naroda. Gospodarstveno delo nima sicer samb gospodarske, nego tudi ima duševno in nravstveno vrednost: ono ni samo neposredno orodje, s katerim si pripravljamo stvari v zadoščanje svojih potreb, nego je najvažnejše sredstvo, da spoznamo bitnost narave in člo¬ veka ter da si jeklimo voljo in si razvijamo značaj; ono razširi zalogo človeškega spoznanja, priklene njegov duh in telo na svoj predmet in je na tak način človeku učitelj, ker ga veže na zakonitost njegovih namenov in sredstev. Da je lenoba v narodnem gospodarstvu žalibog zna¬ menita zapreka pridelavanju gospodarskih izdelkov, jasno je vsakemu, kakor je tudi resnično, da to zaničljivo člo¬ veško svojstvo stavi rodovini, občini in državi mnogo ovir zoper napredek in blagostanje pa provzroči tudi dosti nesreče in nadlog človeštvu. Da te pregrehe ne moremo razlagati iz nabožnega stališča, je tako jasno, 51 4* kakor je resnično, da ga narodno-gospodarski pisatelji samo tolmačijo iz naopake strani ter redno govore le o delu in marljivosti. Samo to še dostavimo, da slede tej zaničljivi človeški razvadi vse hude posledice duševne in telesne: „Lenega čaka Strgan rokav, Pal’ca beraška, Prazen bokal." V. Vodnik. „Gorje, kdor nima doma, Kdor ni nikjer sam svoj gospod, Naj križem svet preroma, Saj vender tujec je povsod!" S. Jenko. Delo in marljivost provzročita razširjeno blagovitost celemu narodu, delu pa trajno visoko mezdo. Takošno stanje posvedoči, da je gospodarstvo v obče zelo pride¬ lovalno, pa tudi spričuje, da je prosti narod, katerega je vender vedno največ, razborit, spoštovan in zmeren in kaj tudi dalje stori, da narod živi človeku 'dostojno, svoje otroke odgaja spodobno, veseli se sedanjosti ter skrbi tudi za bodočnost. „ Vidi se, da je v borbi življenje, a v delu rešitev" (Dav. Trstenjak). Ustav in enakopravnost sta za množico ljudstva dotlej samo na papirju in sta bolj ali manj samo zbadljivi prazni besedi, dokler ni mezda za delo visoka. Brez zadovoljnosti nižjih slojev pa v omikanih deželah, kjer je namreč narodovo življenje premično, ne more svoboda srednjega pa tudi ne gospodstvo višjega stanu biti dolgotrajno. Da se pa blagostanje, katero morda obseza celi srednji pa tudi nižji stan, doseže stoprav z marljivostjo in varčnostjo, je pač znan in dokazan dogodek. Za navadne ljudi je nravstven in konečno tudi gospodarski blagoslov, da jede svoj kruh v potni sragi in da obogate le z dolgotrajno varčnostjo. Uže večkrat smo rekli, da je veselje do dela, torej tudi marljivost narodov, da, še celo plemen istega naroda 52 odvisno od telesne moči in duševne zmožnosti in zaradi tega tudi spričuje delo narodni značaj in narodno po¬ sebnost. Nemški ekonom Knies*) razvršča evropske na¬ rode po teh-le znakih: Slovan je marljiv in prijeten; Francoz je ukusen in novotaren; Anglež je marljiv in hraber; Italijan je vesel pa len; Holandez je zadovoljen in razumen; Španjolec je lakomen in prevzeten. Te na¬ rodne posebnosti in različni genij narodov provzročajo, da ima delo in izdelki vsakega naroda, da, še celo vsakega narodovega plemena svoj poseben značaj, svoj poseben izraz. Koliko večja še torej mora biti ta razlika in oso- bitost med narodovimi družinami ali skupinami t. j. med slovanskimi, germanskimi in romanskimi narodi: vsaka narodova družina mora izvrševati dozdevno osobito nalogo in svoj poseben namen. Telesna svojstva zlasti pa duševne moči, so toliko okrepile človeka, da sebi v korist vsaj nekoliko gospoduje silni prirodi. Edino človek sam se tako živo zaveda raznih izkušenj in izgledov, da si po njih uravna svoje vnanje in notranje življenje: njegove duševne moči ga pa prav za prav store gospoda siloviti prirodi. Naše slo¬ venske dežele, dasi so nekatere kaj gorate ali pa obsezajo dokaj kamnatega sveta, vender še ponujajo človeku za njegovo boljše življenje dosti živeža, posebno, če podeljeni mu svet obdeljuje neumorno in umstveno. Vnema: „Glej, stvarnica vse ti ponudi, Iz rok ji prejemat ne mudi!" V. Vodnik. „Kdor urne roke, sol v glavi ima, V nesreči si vsak pomagat zna.“ Preširen. *) Knies Karol rojen 1. 1821. je pisal o pol. ekonomiji. 53 V takih okolščinah ne preostaje nič drugega, nego da si z marljivostjo in delom pritrudinio, kar uže imajo drugi narodi v svoj prospeh in napredek ter tako od sebe odvrnemo bedo in gorje pa otaremo si solze, da nam čitajočim o tožni slovanski minolosti od potoka solz ne splava naša zgodovinska knjiga iz rok. Spodbuda: Ohranit’ to je vsak dolžan, Kar je najljubše kom; Za svoje starše stojimo v bran, Otroke, ženo, dom. V. Vodnik. Opravičeno bo pa tudi vnemanje: ,Brez hlimbe, sumljivosti, grde navade! Slušajte naročbe budivnih glasov; Globoko si v srčeku jih ohranite, Iz prs so plamtečega Slave sinov; Pomembni so časi, Potrebni so glasi, Slovenije prerodba naj bode naš slov.” Dr. L. Toman. 54 IX. Ovržba komunizma. JWL Tofe M'.'.* 1 Kg X 7,‘lHsako vzorno rodovinsko življenje je neka vrsta kh V gg skupnosti blaga. V večjih družinah seveda se najde ta ljubezen v največjem, vender kratek čas trajajočem nabožnem navdušenju. Bližanje ’ k skupnosti imetja mora imeti izvor v ljubezni Sbfe’ bogatcev, ne pa v sovraštvu ubožcev. Ako bi bili vsi ljudje pristni kristijani, mogla bi biti skupnost imovine brez nevarnosti, ker bi dajal vsak gospodar delavcem, kakor bi mu bilo možno, visoko mezdo, a od njih zahteval, kolikor bi bilo možno, malo dela. Sicer bo pa vsak udeleženec skupnosti blaga vedno delal najrajše, kolikor je možno malo, užival pa, kolikor je možno mnogo. Ge bi v skupnosti premoženja razdelili vse težave in vsako veselje do življenja v smislu prostega naroda strogo enako, tedaj bi možje, kakor je Miklošič, Stefan, Matejko in drugi, kateri delajo v učni sobi in slikarnici s svojini premišljevanjem in čopičem za milijone ljudij, pridelavah s krampom in z lopato večinoma le za tri ali štiri osebe. Delba dela s svojo neizmerno pride¬ lovalno silo, nehala bi ponajveč, pa tudi na ta način ne bi bilo topo, prosto ljudstvo rešeno duhomornega dela, 55 drugih težav in nadlog, nego bi morali stopiti višji stanovi na stopnjo nižjih stanov. Ali mar ni tudi vojak pridelo¬ valen, ki brani domovino sovražnika; učitelj, ki poučuje in izobražuje zarod, temveč bi dozdevno bil plodovit samo človek, kateri n. pr. hrani in pita živali, s katerimi hranimo in vzdržujemo naše telo? Saj ni pomisliti in je neverjetno, da bi Stvarnik storil komunistom ljubezen ter prenaredil svoje večne sklepe, samo da bi se izpolnile njih sanjarije! In kako hitro bi se vender množili trošilci! Vsak človek bi namreč rad sledil najsilnejšemu človeškemu nagonu zlasti ako bi vedel, da se zarod vzdržuje na občne stroške. Stvarnik je podelil človeku brez dvoma najime¬ nitnejšo pravico razplodbe, pa navadni človek vender ničesa ne stori tako lahkomiselno in brez preudarka kakor to dejanje, čeprav bi bilo baš tu zmernosti in premišljenosti največ potrebno. Kedor ve, da mu ni možno rediti otroka, naj ga ne rodi', sicer se pregreši proti človeški družbi, najhuje pa še proti svojemu otroku samemu. Toda kako čudovitno 1 Otroka roditi, z neštevilnimi potrebami, z neumrljivo dušo, to je brez dvoma najvažnejše početje, katero človek more storiti v svojem življenju in katero ima najvažnejše nasledke — pa vender je največ ljudij, kateri to povsem nepremišljeno delajo. Kedor pozna novorojence, on ne bo dvomil, da te nežne lučice ugasnejo povsem lahko brez materine ljubezni in očetove brižnosti. — In baš za časa, ko je ljudstvo pregosto naseljeno, zahteva se najbolj skupnost imetja, in če bi se ljudstvo množilo vedno bolj in bolj, a pridelovanje za življenje potrebnih stvarij manjšalo se neprenehoma bolj in bolj, beda bi sploh še bolj rasla in postajala vseobčna. Za kratkotrajno ljudsko veselje zavrgla bi se največja in najplemenitejša človeška svojstva in vrline, ker komunisti terjajo namreč, da bi vsi ljudje morali biti enako učeni, pravi se, da bi bili vsi enako topi. Toda v komunizmu 56 tiči še nekaj več, nego se navadno misli, in to je prava pravcata zavist! Vsaki delitvi imetja moral bi naprej hiteti prevrat pravnega reda, ker posestniki javalne bi dali, ni pet ni šest, svojino iz rok in bi molče privolili v delitev. In kolikokrat bi vender tudi bila delitev možna, ako nikdo ne bi hotel ničesa več delati in prav nič več ščediti? Saj ne bi bilo možno ubraniti se sitnih os, ki bi vedno silile v ulnjak, ko brž bi delavne bučele nanosile kaj strdi. Vsi nagoni k delu in varčnosti bi nehali in nastalo bi občno uboštvo. V kaki tesni zvezi je vender tudi politiška svoboda s pridelavanjem in množino gospodar¬ stvenik izdelkov, vidi se jasno, ako prispodabljamo Angleško s Turško: tamkaj je bogastvo in svoboda, tukaj uboštvo in sužnost. Z delitvijo imovine bi reveži tudi postali pomilovanja vredni sužnji. Na ta način bi se godila ljudem največja krivica: lenjaki, nespretneži in nesposobneži bi dobivali enako mezdo kakor tisti ljudje, kateri so marljivi, spretni in sposobni. Nezadovoljnost in borba bi trajali neprenehoma naprej z razliko, da bi potem nasprotovali jačji, med tem, ko se sedaj protivijo slabši. Konečno bi vender zopet odločila telesna in duševna razlika in potreba ter bi pretežnost sposobnosti provzro- čila zopetno neenakost .imovine: prvi prevrat in delitev imetja morala bi se torej ponavljati od časa do časa znova ter znova. Res delo brez kraja in konca (Sisiphus)! Na drugem mestu smo uže rekli, „da s časom vse pride". In res! kedo bi verjel pred leti, da bi se na nekakov način vender tako zelo približali skupnosti imetja. Pomislimo samo na vseobčno vojaško dolžnost, na narodni pouk, na različna društva, na zavarovanje proti vsaki ujmi, na narodne svečanosti, ljudske veselice itd., to so namreč večinoma vse naprave, katere spričujejo posebno moč in zmožnost našega veka. Skupnost imetja je samo dotlej plodovita, dokler odgovarja napredku, enodušnosti in zložnosti. Kedor hoče prispodabljati moč 57 dveh narodov, mora ne samo jedvino duševno in telesno moč nego posebno tudi v poštev jemati veselje in nagnenost, s katero sta pripravna sodelovati ža javne zvrhe. Komunizem razdeli se dostikrat v političen, nabožno- pokorilen in ekonomičen ali gospodarstven. — V starem veku je prevladal politični komunizem, ki je prisvajal gospodarstvo z zemljo in zemljiščem izločno državi in zmatral skupnost imetja kot edini pogoj državnemu vzoru; v srednjem veku je bil nabožno-pokorilni komunizem, ki je zavrgel zasebno imetje kot dozdevno zapreko večnemu blaženstvu; v novejšem času in v kmečkih vojskah je pa nastal gospodarstveni komunizem poučavajoč, da mora biti zemeljska posest vseobčna skupnost imetja nasproti kričeči dejanski neenakosti imetka. — Tukaj o komunizmu razložene misli in namere veljajo z nekimi potrebnimi premenami tudi za pavrst komunizma to je za socijalizem. Smelo smemo trditi, da morda ni bilo zemlje, kjer bi premagavala tako malo nagnenost k ravnokar omenjenim „novošegnim“ mislim in lotitvam, kakor so baš bili naši slovenski kraji. Pa kako bi tudi bilo do tega veselja in k temu naklonjenosti, ker med našim domačim ljudstvom je bil zelo vkoreninjen krščanski duh in zastarelo prepri¬ čanje o potrebi ublaženega stanovitnega samovladarstva ter se je razširilo in vtrdilo uverjenje v pravni red in mirno domače zanj prikladno življenje, katerih blagodatij je za razcvet in prospeh našemu za prevratne misli ne- pripravnemu narodu bilo tudi potrebno. Nezloga, nemir, vojska in druge vznemirjajoče reči so bile našemu ljudstvu gotovo neprijetne in mu neso prinesle sreče ne posvetne pa tudi ne večne. Tako je bilo — pa žal, ni več 1 — Toda zmotil bi se, ako.bi kedo mislil, da naš narod še vedno stoji na stari trdni podlagi in da ima še staro zanesljivo voditeljstvo. Dosti je danes voditeljev precej neizkusnih in lakomnih, katerim ni dosti skrbi za vse ono, kar bi moglo v resnici osrečiti vse vrste našega ljubljenega slovenskega naroda. Tako begajo se duhovi, otrpnjujejo 58 srca, vse je nezaupno in domača needinost je sedaj hira¬ joča bolezen, hujša od socijalizma, katera mu postane konečna smrt. Nato slede nekako na to se ozirajoče spodbudne in vzorne pesnikove besede: „Živ]jenje je cesta čez plan, čez gore, Zapelje ga naglo, kdor pota ne ve I Čas voz je nemirni, nenehoma drdra, Ustavit’ nikdar se obrnit ne da. Nadležni vozniki popotnih so to, Pa trdna le vera voznik naš naj bo.“ B. Potočnik. 59 f Sklep. (pjlOtČ) a/ dcunoonmnn-r?* < - 11 11,1 'n 11 11 im । 1 1 n । 1 = H i| a mi presojamo lastino po rimsko-pravnih pojmih, • A-/ j je pač iz naših čitanj samih razvidno; pa ako bi jo tudi po „krščanskih nazorih" preudarjali t. j. sodili, da mi nismo neomejeni gospodarji, eJjflCs> nego samo oskrbniki svoje imovine, ker nje namreč nismo ustvarili sami, nego jo vzprejeli samo za oskrbovanje, moramo si vender pred- očevati neprestano, da se ne da pomisliti oseba in osebnost brez imetja kot podloge našega obstanka, kar bi vender Stvarnik storil drugače, ako bi v blagost človeštva kak drugi vzorec spoznal za rnodrejši. Glad, žeja, hrana itd. je vsakemu človeškemu bitju prirojena, odnosno potrebna in zatorej mora Stvarnik tudi hoteti, da se umiri ta po¬ treba, v katero zvrho trebamo telesnih sredstev in to je baš naše imetje, s katerim se branimo propasti. Dasitudi smo torej glede na pojem o lastini privrženci rimskih načel t. j. da smo po naših mislih neomejeni gospodarji svoje imovine in overjeni, da ona brani našo osebo razpada, vender ne smemo po njej hrepeneti brez višjih mislij t. j. s silo in neredno, nego moramo pri svojem hrepenenju po časnem imetju vedno imeti »kvišku srca" ter vedeti, da imovina ni naš slednji smoter, nego le sredstvo, da kot »pridni delavci Gospodovi", pametno rabeč nam dane talente, lože in gotovo dosežemo našo GO zvrho in naš namen. Bog obvaruj! Ako nas ne bi vrh pridobitve imetja navdajali še višji vzori, pali bi na tak način v žrelo nesrečnemu materijalizmu ter bi postali samo sužnji in malikovalci mamona. Prav in spretno izraža se pesnik pojoč: „Iz luči večne so rojeni, Le v njenem se žari plameni, Zato pa sveti vsak uzor • Nam gor, kjer je njegov izvor! S Gregorčič. V narodnem gospodarstvu opazimo pač hitro, da so najvažnejši dogodki med seboj v tesni zvezi n. pr. polje¬ delstvo ne da se pomisliti brez obrtnijstva in narobe. „V božji uredbi sveta ne more si nič prekosloviti." Občna korist ali misel občestvenosti zabranjuje občni prepir in boj, kateri bi provzročila samopridnost med pojedinimi gospodarstvi in na ta način vzporedi ta skupna stvar gospodarstva v soglasje in skladen organizem ter so ta občna gospodarstva na ta način bistvena podstava in do¬ polnilo posameznega gospodarstva, da se drugo brez dru¬ gega v obče ne more vzd/žati ali bi se komaj moglo vzdržati na prvotnem razvitku. Bogastvo koristi samo tistemu človeku, kateri ga razume pravo in plodovito uporabljati in v gospodar- stvenem oziru je najsrečnejši samo tisti, kateri si je pri¬ dobil največ imovine na pravičen način ter jo uživa pametno in varčno (Xenophon*); blagostanje ali premožnost je neka nižja vrsta bogastva, rekli bi meja nad in pod katero se imovina od prave meje vzviša (bogastvo), odnosno zniža (uboštvo). Blagostanje (blaginja) je pogoj dušnemu in nravstvenemu napredku in razvoju človeštva dosti več, nego li bogastvo, odnosno uboštvo ter ugaja soglasje velike, srednje in male imovine človeški *) Xenophon r. 430-f-354 pred Kr. je bil grški povestnik, voj- skovoj in modrijan. 61 družbi najbolj, ker v taki skladnosti ni nikdo tako bogat, da bi mu bilo možno druge pokupiti, in nikdo tako ubog, da bi se moral sam prodati. Med Slovenci je sedaj še malo možno o blagostanju, manj še pa o bogastvu govoriti v rečenem smislu, ker so branili nam pravni in faktični odnošaji in pomankanje narodnega razumništva, da bi si mogli obilnejše priboriti in to in ono; morda nam bo omogočila prijaznejša bližnja bodočnost, da dosegnemo, kar smo zamudili! Spodbuda: „Ne plaši se znoja, ne straši se boja, Saj moško dejanje krepčuje moža; Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, A delo in trud ti nebo blagoslovi!” S. Gregorčič. Ko čitamo knjige svetovne znamenitosti, utrujeni si oddahnemo in premišljamo, na kaki stopinji omike in člo¬ večnosti smo Slovenci v primeri z velikim in zelo omikanim narodom. Groza nas spreleti in se le čudimo, kako je možno, da naši predniki prebivši toliko nesreč v strahotnem svetovnem hrumu ter bivši brez hranilne moči, niso uže povsem izginili s površine. Toda mi nočemo predirati skelečih ran, nego hočemo jih raje s svežo vodo izpirati in nas vse osrčiti ter reči, da še nismo nikako propali in v enomer in pogumno kričati zvonkim glasom: „Malo nas je, a smo junaki." Sme se namreč svobodno in smelo trditi, da vrl, nabožen in nravstven narod dotlej ni padel v brezdno ter nehal bivati, dokler si je ohranil te-le naj¬ večje dobrote svojega obstanka. Previdnost božja je namreč podelila vsakemu narodu nekaj posebnega, kar drugemu manjka in to imenujemo narodni značaj, narodno mišljenje in narodno obliko in baš to je ono, kar ga vzdržuje in razlikuje od drugih narodov, to je narodnost, ki je prvi pogoj človečnosti, omiki in napredku. (J. Stare. Obč. zgod. V. str. 340). 62 In ko si ohranimo Slovenci te največje dobrote, smemo navdušeno in ponosno vzklikniti s slavnim pesnikom: „Tu narod biva še krepak, Tu narod biva poštenjak, Ki svet ga še okužil ni, Ki čas ga omehkužil ni.“ S. Gregorčič. Potem smeli bomo pa tudi radostno izreči slavlje¬ nega pesnika besede: Proletje evo nam se javlja, Nebo se čisti, zemlja prenavlja, Narod se jači, krepko ozdravlja. P. Preradovič. 63 VSEBINA: Stran Uvod . 5 I. Tmeljni pojmi. 7 II. O gospodarstvu in njegovih vrstah . 11 III. Gizda in varčnost. 17 IV. O važnosti, delbi in združbi dela z ozirom na narodno (občno) gospodarstvo ... .24 V. O narodno-gospodarskem pomenu osebne odvisnosti in pro¬ stosti 34 VI. O potrošku imetja .41. VII. Bogastvo in uboštvo.46 VIII. Odurnost lenobe.51 IX- Ovržba komunizma. 55 Sklep.60 64 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJI (17U: (17UNICA 00000462112