ad.
Kmetijſke in rokodélſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
� 5.
V ſrédo 31. Proſénza.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Kmet ſvojimu ſinu.
Tak' shegnajo te dobri vſi ;
Na grob ſolsé tekó,
Na njem ti trava selení
In roshize zvetó!
oſhten in svéſt imaſh vſelej hit',
Dokler na ſvétu ſi.
Ne perſt ſhiroko ſmeſh ſtopit'
Od poti zhednoſti!
Tak' pojdeſh ſkos' po selenim
Na pót' ſvetá naprej.
In ſmeſh s ozhéſam veſelim
˛Smert' zhakati vſelej.
Tak' koſa, ſerp ino dervó
Ti lahko v rokah bó;
Veſel boſh pil ti tud' vodó,
Ko de bi vino b'lo.
Hudobneshu je vſe teſhkó,
Naj déla karkolj zhè,
Ker huda veſt zhes tó in tó
Ga pêzhe ino shgè.
˛Spomlád ga tud' ne veſeli,
Tud shita klaſje nè;
Ker le po dnarjih hrepeni,
V goljfij' imá ſerzè.
Shé liſt in véter ſtraſhi ga,
Ki ſkos' mejó ſhumi;
Pokoja mu tud' ſmert ne dá,
Ker gréhu le shivi.
Sató imaſh svéſt in dober bit'
Dokler na ſvetu ſi,
Ne perſt ſhiroko ſméſh ſtopit'
Od póti zhédnoſti.
Perjatelſke voſhila sa naſhe doma-
zhine.
(Konez.)
Nizh ne govorim, kaj veliko drusiga koriſt-
niga in prijetniga sunej rezheniga, in sunej tega,
kar she Njih dosdaj sdani liſti ſprizhujejo, ſe bodo
naſhi ljubi Slovenzi lahko is Njih noviz uzhili,
poſtavim kako imajo sa zhednoſt in ſnago obla-
zhila in prebivaliſha ſkerbeti; kako nove po-
hiſhtva sidati, de bodo sdrave in slaſti ne mo-
zherne, sraven tega tudi lepe in ſvitle, in go-
ſpodarjam in desheli v zhaſt, in ne v ſramoto;
dalej, kako ſi mnoge bolj perpravne in zhedne
hiſhne orodja omiſliti; kako sa ſvoje sdravje ſker-
beti, ſe vrashnih poſlushkov varovati, in pamet-
nih pomozhkov poſlushiti; kaj per shivinſkih
bolésnih varovati, kaj rabiti; kako ſe per mno-
gih neſrezhah sadershati, ali jih s previdnoſtjo
preſtrézhi; kako ſvojo deshelo in ſvét bolj ſposna-
ti, kako poſnematí lepe isglede rokodelſke umet-
noſti ali domazhinſke pridnoſti, k jim jih bodo
Oni v perjetnih in poduzhnih poveſtih nasna-
novali i. t. d. — Molzhim tudi, ſhe od ene druge
koriſtnoſti, ktero bodo Njih novize sa Slovenze
imele, in ktera gotovo ni majhna , namrezh od
V. Ştanig.
18
koriſtnoſti sa ſlovenſko beſedo, ali ſlovenſki jesik.
Sakaj she prezej v pervim liſtu teh noviz ſo na
snanje dali, de hozhejo tudi ſkerb imeti sa zhi-
ſtoſt ſlovenſkiga jesika; in de, zhe ravno njega
zhiſtenje ne bo nikoli Njih poglaviten namen,
Jih bo vunder vſakkteri poduk v zhiſtenju jesika
rasveſelil. Pa ne poduka, ampak le hvaleshno
pomozh Jim bo gotovo vſak perjatel Slovenſhine
po ſvoji vednoſti ſkasati perpravljen. Sakaj reſ
je, de ſe je veliko dobrih ſlovenſkih beſedi,
ravno savolj pomanjkanja ſlovenſkih piſavzov, kteri
bi jih bili ohranili, tako rasgubilo in posabilo,
de ſo le ſim ter tje v kakim ſamotnim kraju ſhe
navadne; in de ſe po tem takim le s sdrusheno
pomozhjo vezh perjatlov Slovenſhine pojiſkati,
in sa obzhijo rabo nasaj perdobiti samorejo. Pa
sunej tega, de bodo Njih novize, k ſledenju in
najdenju sgubljenih ſlovenſkih beſedi in prego-
vorov priloshnoſt dale, in tako nekdajno bogatoſt
jesika sopet nasaj dopeljovati perpomogle: Jim
bodo perjatli Slovenſhine, in ſhe bolj perproſti
bravzi tudi hvalo vedili, ako bodo take nove
rezhi in snajdila, sa ktere ſlovenſki jesik dosdaj
ſhe laſtnih beſedi nima, s novimi beſedami, ktere
ſo is ſlovenſkih korenin ſpeljane, nasnanovati
poſkuſhali. Sakaj zhe je tudi le korenina kake
beſede ſlovenſka, ſe she is nje ſame lahko vga-
nuje, kaj bi pomniti snala: kar ſe per beſedah
is ptujih jesikov poſojenih bres poſebniga slago-
vanja nikoli sgoditi nemore. Tako poſtavim zhe
rezhem: ena pola popira, kakor ſe ſizer re-
zhe: ena pola platna, ſukná i. t. d.; bo vſak
Slovenz lahko vganil, kaj bi to vtegnilo pomniti;
ne pa, zhe rezhem: en pogen popira; kjer
bi ſi vtegnil ravno tako lahko tudi ene bukve.
ali en riſ, ali tudi en zel oklep (Kiſte) popira
miſliti. Ravno tako, zhe rezhem: naravnavſtvo,
naravniſhtvo, obravnavſtvo ali morebiti tudi vre-
dovavſtvo, vberſtvo noviz, bo gotovo loshej sa-
ſtopil, kakor, zhe ſe ptuje beſede: redakzjon ali
redakzija noviz poſlushim. Po tem takim ſmejo
perjatli Slovenſhine tudi sa bogatoſt in omiko
jesika, in po njemu tudi ſhe od te plati sa omi-
ko naroda veliko od Njih noviz upati. Sakaj komu
ni ozhitno, de je k vezhi vednoſti in omiki ljud-
ſtva tudi vezh in novih beſedi treha; in de, kdor
k omiki jesika perpomore, tudi omiki zeliga na-
roda poſpíh in pognavo da. Torej po pravizi
pravi neki imeniten nemſhki piſaviz, de vſako
ljudſtvo, ktero ſe obravnati ali omikati
hozhe, per beſedi sazhetik ſtori.
Od
vſih plati ſo tadaj Njih novize ena ve-
ſela, dolgo sashelena perkasen sa Slovenze; one
ſo porok in sarja perhodnje, ne le vezhi prid-
noſti in umetnoſti ſlovenſkih domazhinov in ro-
kodelov, ampak tudi obilniſhi vednoſti, omike
in ſrezhe zeliga ſlovenſkiga naroda. — Hvala torej
vſim, kteri ſi sa prid in ſrezho Slovenzov per-
sadevajo, in poſebej, kteri ſo k naſnovi in isdaji
teh noviz perpomogli. Slava in sahvala pred
vſim nar vikſhimu predniku in varhu naſhe z. k.
kmetijſke drushbe, preſvitlimu zeſarſkimu
Knesu in Velkimu Vajvodu Janesu Bapti-
ſtu! kteri ſe is ozhetovſke ljubesni sa prid in
ſrezho naſhe deshele zlo dolge in teshavne poti
do naſ ne varje, de bi ſklepe in rasſoje kme-
tijſke drushbe per nje ozhitnih sbiralih s ſvojim
ſvetam vladal, in s ſvojo modroſtjo podperal,
in zhigar ozhetovſk' podbudna beſeda vſe k ſerzh-
noſti povsdigne in s vnemo napolni. — Is ſerz
hvaleshnih Slovenzov puhte prot nebu gorezhe
voſhila sa Njega dolgo ohranjenje! — Hvala in
sahvala zhaſtitljivimu sboru kmetijſke in obert-
niſke drushbe, po kogar ſvetu in napravi ſo
bile te novize sa poduk Slovenzov ſklenjene in
memo vſih sadershkov k djanſki dosornoſti do-
peljane! Hvala in sahvala poſebej Njim, kteri ſo
nar vezhi ſkerb in trud sa naravnanje teh noviz
prevseli; in ravno tako tudi vſim drugim ple-
menitnim rodoljubam, kteri ſo Jim v Njih pre-
sadevi pomozhni. Is ſerza shelim, de bi Njih
novize prav veliko samerkljivih in poduzhljivih
bravzov, in branih naukov ſpolnovavzov imele.
Njim pa voſhim, de bi to délo, k ſo ga s sau-
panjem in ljubesnijo sazheli, s veſeljam in nevtru-
deno ſerzhnoſtjo od leta do leta doverſhovali!
Na sadnje ſhe perſtavim, de. kdor Jim to piſhe.
ni kak ud ali drushnik predej imenovane kme-
tijſke drushbe, kteriga bi bila morebiti kakoſh-
na poſebna savesa k temu piſanju naklonila;
ampak le en tih gledaviz od daljezh. kteri ſe
ſerzhno veſeli nad vſako pomnoshbo ſlave in ſre-
zhe, ktera njegovi domovini dojide!
V Ljubljani 1. Proſenza 1844.
Prof. — r.
Denkov Tone.
(Konez.)
Tako ſe je Tonetovo premoshenje vſako
leto mnoshilo temzhaſi, ko je marſikter ismed
njegovih ſoſedov, ki ſe je smiraj po ſvoji termi
ſtare ſhege dershal, zhes hude zhaſe toshil in
od dne do dne bolj obóshal. Savoljo ſvojiga um-
niga domazhinſtva in goſpodarſtva je pa tudi To-
ne daljezh okrog ſlavil in vezh ljudi zlo od dal-
njih krajev ga je proſilo, de bi jih s beſedo in
s piſanjem poduzhil, kako bi ſe obnaſhati iméli.
de bi ſi tudi ſvoj ſtan poboljſhali. Rad je ſtoril,
kar ſo ga proſili; sakaj prav poſtréshen je bil.
Umeten kmetovavez je pa tudi varzhen (ſhpa-
raven) goſpodar. Tonetova perva vodba je tá
le bila: „Kdor ſhpranje sadeluje, ne dobi
velikih lukenj popravljati. Is venarjev
pridejo krajzarji, is krajzarjev groſhi.
is groſhev petize, is petiz tolarji.“
Po téh pravilih ſe je Tone vſeſkosi ſkerb-
no ravnal. Ne kar venarje ni on sa nepotrebne
ali kozhljive rezhi dal; ne kar serna kaféta,
zukra, nesnaniga gvirza ni v njegovo hiſho priſhlo;
19
on, njegova shena in otrozi niſo ne nitike na
ſebi noſili, zhe ni bila domazhiga isdélka. Na-
vajen je bil rezhi: „Zhe ſim ſit, eno ſukno po-
dnevi, po nozhi pa poſteljo imám, kaj mi je
ſhe vezh tréba? Pogazha nizh vezh ne naſiti,
kakor shganzi; ſvilnata obleka nizh bolj ne gre-
je, kakor ovnata, in kadar ſim truden, ſpim na
ſlamnizi ravno tako ſladko, kakor na pérnizi.
Siromakam pa je rad kaj podelil, sakaj té terdne
miſli je bil: Kadar Bog kako hiſho poſebno
oblagodari (poshegna), de kaj odvezh ima, ſe to
sa tega voljo sgodí, de bi tudi kaj vezh ker-
ſhanſke ljubesni do ubógih in potrebnih v nji
prebivalo. In to je tudi poſhteno kasal.
S shivino je malokadaj napàzhnoſti imel; v
hlevih jo je redíl ter ſkerb imel shivini vſeſkosi
enako klaſti. Vſe ſe je, kar je bilo mogozhe, k
pridu in koriſti obernilo. S ognjem je on zeló
varno hoditi veleval. Prepéram in pravdam ſe
je od daljezh vgihal. Goſpoſkine davke je vſelej
ob pravim zhaſu ali pa ſhe pred odrajtoval, in
pred teh ni vkup ſpravil, tudi nar potrebnejſhih
rezhi ni kupil. Tako je vſako leto zhes vſe utrate
in potroſhke prezej lep dobizhek imel. Tode
pri vſim ſvojim premoshenju poprej drusiga polja
ſi ni prikupil, dokler niſo otrozi doraſtli, in mu s
ſvojimi rokami pri poljſkim délu pomagati mogli.
Kadar ſo odraſtli, je koſ semlje sa drugim pri-
kupoval in eniga sa drugim v boljſhi ſtan poſtavel.
Tako je Denkov Tone, ki ſhe zele kmetije
pri sazhetku imel ni, v 34 letih zhes 4 kmetije
nar boljſhi semlje goſpodar poſtal. Kako je to
doſegel, njegovo shivljenje in goſpodarſtvo kashe;
kdor tako, kakor on, dela, ſi sna ſveſt biti, de
mu bode tudi Bog ſvoj blagodar (shegen) dal in
bogatiga ſtoril, ako je k svelizhanju njegove du-
ſhe. Tone ni bil kak lakomnik, de bi bil le
pod ſe grabel, temuzh ſe je krivizhniga ptujiga
blaga varoval. Njegova shelja ni bila obogateli,
temuzh vſe po pameti oberniti, de bi Bogu do-
padel, ljudem pa koriſten bil. Ker je Tone tako
umno kmetoval, je zló Zeſar od njegove prid-
noſti pripovedovati in ga hvaliti ſliſhal. Vezh-
krat ſe je toraj Tonetu zló ſrezha prigodila.
de ga je poleti miloſtljivi Zeſar obiſkal; sakaj ne
daljezh od Tonetove kmetije je imel on ſvoj
poletni ſedeſh. Zeſar mu je tudi ſhe to zhaſt
ſkasal, de je na njegovo povelje popiſovanje
Tonetoviga goſpodarſtva v novizah natiſnjeno
bilo; tako je bil Tone zeli desheli isgled.
Ko je njegova poſledna ura priſhla, je s
mirno veſtjo v boshjo voljo vdán v 62. letu ſvo-
jiga shivljenja umerl. Umerl je kakor je shivel!
Po ſmerti mu je dal miloſtljivi Zeſar ta napiſ na
grob narediti:
Is perviga hlapez, po tem goſpodár,
Mu bila je ſrezha kmetijſtva le mar;
Şlovil ga je Zeſar, ſloví ga tud sdaj
Lep veniz premili v nebeſhkimu raj'.
Od ſadja rêje
uzhenze uzhitel poduzhi.
Ljubi uzhenzi! Danaſ ſo ſe neka mati,
Srebretova goſpá, pertoshili, de od dné, ko
ſim velil, sernje ali pizhke (peſhke) ſadja,
ki ga boſte jédli, v ſholo pernêſti, njih otrozi
ſkos sa jabelka maledvajo.
Prav slo me veſelijo dobri otrozhizhi, ki
tako sa me ſkerbé; pa tudi vam ſe sahvalim, ki
ſte mi toliko pizhk nanoſili. Danaſ jih hozhe-
mo vſejati, in upam, de v vigradi (ſpomladi)
veliko ſto salih drevéſez s njih ſzimelo bode.
Druge léta ſim pizhke v jeſeni ſejal, (koſhize
ſe morajo tako vſelej shé poléti ali ſaj v jeſen v
semljo potêkniti), létaſ ſim ſejanje odloshil, ker
ſim delo: pizhke perpraviti, jih vſejati, mlade
dreveſza, ki bodo s njih sraſle, oſkerbéti, pre-
ſajati, zépiti i. t. d. vam odlozhil.
Semlja je sdaj saperta, smersla; tako ne-
moramo v grêdo sernja vſejati; sato ſim tù le
ſkledo perſti is kléti, kjer ſo selni ſadeshi po-
taknjeni, perneſel. Tù notri bomo sernje tazhaſ
poloshili, dokler ſe semlja od -talí. Vilko! le po-
meſhaj pizhke mèd perſt, — ti, Shagarjeva Mizka!
pa vode pernêſi. Bomo ta sméſ poroſili, de ſe
ſprime. — Tako je prav!
Naj kake dni ſkleda tù v kotu ſtoji, de ſe
sernje napné; potém jo bomo na merslo poſta-
vili, de pizhki v perſti smersnejo, ſizer bi ſe
neselenili. Kadar semlja od-tali, bomo sernje na
drevno saſadiſhe v grêdo, ki ſim jo v jeſeni k
temu perpravil. vſejali. Otrozi! kaj ne, de prav
radi ſadje jéſte? Kdor hozhe kruh jéſti, mora
véditi ſi ga perpraviti. Tako tudi per ſadju mo-
ramo ſkerbéti, sa ſtaro in vpéſhano drevje ſi
mlado perrêditi, in kjer ſe puſti, ſadunoſniz na-
ſaditi. Lipe, ſmejaje praſha: „Kadaj, in kdo pa
bo te jakelka jédel, ktere bodo na drevji s teh
pizhk raſle, ki jih sdaj ſadimo?“ — Glej, glej!
Lipe, ako bi ravno mi ſadja drevja, ki ga
ſadimo, nikoli ne jédli, moramo vunder tudi sa
naſhe naſlédnike ſkerbéti. Ti ſe mi sdiſh, ka-
kor oſel, ki je djal: „De le tazhaſ trava raſe,
dokler shivim; bodi ſi potém kakor hozhe.“ Zhe
bi naſhi ſpredniki bili tako miſlili, raſle bi nam
le kiſle in grenke leſnazhe in kumrize po gojs-
dih; shlahtniga plemena ſadja pa bi dobiti ne
bilo. Léta hitro pretezhéjo. Fantizh bo mladé-
nezh; s njim pa tudi drevje doraſe is sernja.
ki ga je otrozhizh vſadil. Poglejte sa zéſto proti
farovshi drevje, na graſhinſkim in na An-
drejzovim vertu, ki ſim ga is sernja srêdil,
shé vezh lét rodí.
„Naſhe dreveſza ſo tudi shé ſadje imele, ki
ſo Oni jih Joshku odarvali" pravi Naze. —
„Naſhe tudi! naſhe tudi!“ vezh uzhenzov krizhí.
— „Naſhiga Jaka ſadunoſnize, ki ſo Oni mu
jih dali, ſo ſe pa poſuſhile, eno drevéſze shé
pervo léto, drugo pa lanſko, zhes pét lét, — pové
DO
Slomſhkov Janes. Jih shé prav vſadil ni, mé-
nim. Sadaj pa tudi vezh nozhe drevja ſaditi.“
To ni prav, de je prezej obupal. Nobeno
drevo po pervim mahleji ne pade, in malo ktéra
rézh v pervim doneſe. Vſako dreveſze pa tudi
ne doraſe, kakor vſak otrok ſtaroſti ne do shiví.
K mladim ſadunoſnizam ſe kmalo kaj perpikne,
de uſaknejo. Glejte sa zeſto proti farovshu ſe tudi
drevje slo ſuſhí, sato ker je semlja prevezh pe-
ſhena; pa jes ſim tudi ſhe mojſter Skasa bil,
ki ſim ga ſadil. Per zhém ſim greſhil, bodem
pri perloshnoſti povedal. V rêji drevja ſim ſamouk,
le is knig ſe uzhil, bukvizam pa ni vſe verjeti.
Skosi laſtno ſkuſhnjo ſe zhlovek ſhe le prav
sbrihta. Le sveſto me poſluſhajte, kadar bodem
od rêje ſadniga drevja govoril in uzhil vaſ; po
tém kar vam bodem povedal in kasal, poſkuſhajte
domá ſtoriti. Gotovo boſte ſzhaſama umetni red-
niki drevja.
Obljubite mi danaſ in terdno ſi ſklenite,
sernja ne vezh tratiti, kadar boſte ſadje
jédli, ampak vſaditi ga, in zhe bo kdó da-
naſ jabelko jédel, naj s pezhkmi déla, kakor ſim
kasal, de drevéſza s njih sraſejo. *)
„Ja, ja, tako bomo ſtorili!" vſi uzhenzi kri-
zhijo.
Léta pertezhejo in ſadje bomo s naſhih dre-
veſiz tergali, in ko naſ vezh ne bó, bodo naſhi
otrozi pod koſhatim drevjem ſe hladili in s hvalesh-
nim ſerzham s njih dobro ſadje tréſli in ga jédli.
Peter Muſsy.
Urno, kaj je noviga?
(Nova zéſta v Maria Zelj.) Romarjem, ki
ſo zhes ſterme gore, ki ſe imenujejo „Ana-. Jo-
ahims- Josefsberg in Knierigel," na boshjo
pot v Zelj romali, je snano, kako teshavno je zhes
te gore hoditi. Pa kmalo bo drugazh. To zélo pot
she sdaj predelujejo in v létu 1846 bo konzhana.
Liljenſeldſki opat, goſpod Ambrosh, imajo sa to
veliko naredbo nar vezhji saſluge.
(Na Dunaju) je bilo 22. Proſenza po nozhi
ſtraſhno gromenje in bliſkanje. Ravno tako hudo
vreme je bilo tiſto nozh v Kloſterneuburgu, dve
ure od Dunaja, kjer je ſtrela v zerkev Şt. Martina
vdarla in je vezh hiſh pogorelo.
(Ruſovſki Zeſar) je novo vkaso dal, de ſe
imajo vſako léto meſza vélikiga Serpana v Zar-
ſkovim Şelu konji v diru sa ſtavo ſkuſhati in na
ogled poſtaviti: Zeſar ſam bo nar boljſhi in nar
bolj plemenite konje per tej perloshnoſti jesdaril in
pred ſvoj vos vprezhi puſtil, ter tako njih plemenit-
noſt poſkuſil. Nar bolji med njimi bodo premje dobili.
(Shelesne zéſte v ſéverni Ameriki) ſrovo
maſlo ali puter delajo! Inshenírji Şhent— Jurſhke
dershave ſo to snaſhli. Pinja imá podobo veliziga
piſkra in vezh ko 120 bokalov mléka dershí. S
pomozhjo poſebne naredbe derzhanje vosá v pinje
vezh ſhib tako premika, de mleko meſha in v ſrovo
maſlo predéla. Kaj ſe ljudje vunder vſe smiſlijo!!
(Na Krajnſkim in Koróſhkim) ſe je ljud-
ſtvo od léta 1825 do leta 1840, torej v 15 létah
sa dva in pet deſet taushent, devet ſto in devet
deſet duſh pomnoshilo. — V letu 1825 ſte iméle
obedve deshele 70,3049 duſh, v lelu 1840 pa
75,6039.
(Is Planine 24. Proſenza.) Şnozhi okoli
8 ure ſo v oſhterijo k zhernimu orlu trije moshje
perſhli, nekoliko, pa ne popolnama po turſhko oble-
zheni, — in ker ſo naſ kranjſko govoriti ſliſhali,
ſo ſe snami v pogovore ſpuſtili, in nam povedali,
de ſo Zhernogorzi (Montenegriner). Mi ſmo miſlili,
de ſo kupzi. Eden smed njih je nam savolj lepe
in velike poſtave, in v savolj drasiga oblazhila, po-
ſebno dopadel, in ſe je prav prijasno snami menil.
Popraſhevali ſmo ga od zhernogorſke kupzhije, od
zhernogorſkih navad, isdelkov, seljſkih perdelkov
i. t. d. in mu tudi naſhe kmetijſke novize v roke
podali. Na vſe praſhanja je nam prijasnim v zher-
nogorſkim — krajnzam lahko saſtopnim jesiku — od-
govoril, in naſ med drugim tudi praſhal, zhe go-
ſpoda Kopitarja na Dunaji posnamo. V nar
vezhjim pogovori pa svemo od z. k poſhte, kdo
je ta lep in prijasen mosh, ki je nam zhaſt ſkasal,
ſe s nami meniti. In kdo je bil? — Bili ſo miloſtljivi
in vſe zhaſti vredni goſpod Vladnika, to je ſta-
rovirſki ſhkof, kteri imajo tudi deshelſko oblaſt v
zherni gori. Şram je naſ bilo, de niſmo njih viſo-
kimu ſtanu dolshne zhaſti ſkasali; tode prijasne be-
ſede, ſ kterimi ſo ſe poſlovili, rekozh: „s Bogam
Krajnzi!" ſo naſ potolashile, pa tudi marſikterimu,
kteri je morde naſh krajnſki jesik obrekoval, po-
kasali, de naſ zelo Zhernogorzi, akoravno is teh
daljnih krajev pridejo, lahko saſtopijo. —
M. K.
U Ljubljani
U Krajnju
Shitni kup.
25. Proſénza.
22. Proſénza
fl.
kr.
fl. kr.
28
*) Ljubi mladenzhi! kar vam tukaj vaſh uzhitel tako ſerzhno
ſvetovajo, tudi zhaſtitljivi goſpod Pirz v ſvojim piſmu is
Amerike z. k. krajnſki kmetijſki drushbi ſvetuje, ker pravi:
»De bi ſe lepa reja ſadja poshlahtnila, vſim domorodzam
ſvétjem, vſako pezhko povshitiga ſadja v dobro semljo vtak-
niti. kamor jo je modri ſtvarnik ſvetá namenil, ali pa pezhke
odbérati in v kakim drevniku vſaditi. Tudi bi bilo koriſtno,
zhe bi vſi domazhini na desheli, zhaſtitljiva duhovſhina in
uzhiteli drevnike napravljati opominjali ter ljubo mladoſt v
ſholah v reji ſadja poduzhevati puſtili, in ljubesin vertnarſtva
v mladih ſerzih obujali. Koliko koriſta, prida in veſelja bi
ſe tako desheli in njenim prebivavzam pripraviti dalo!« Ka-
kor ſe pa mora s peſhkam k temu zil in konzu ravnati,
bodemo v prihodnizh s Pirzovmi beſedami povedali. —
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
Turſhize
.
„ ˛Sorſhize . .
1 „ Ershi .
.
1„ Jezhmena.
„ Proſa . .
Ajde .
Ovſa
1
1
1
3
4
54
3
36
1
1
1
—
Zena preſhizhev v Krajnju 22. Proſénza:
Preſhizhi domazhi po 5 1/2 kraizarjev funt.
hrovaſhki po 6 krajzarjev funt.
„
Şhpèh po 13 goldinarjev in 20 krajzerjev zent.
1
6
3
12
39
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.