iti
OBZORJA STROKE
Glasnik S.E.D. 40/3,4 2000. stran 58
dodatnih ugodnosti, na primer davčne olajšave, posojila;
širitev, izpopolnitev izobraževalnih programov za izvajanje celovitega varstva in njegove popularizacije ter skrbi za dostopnost dediščine čim širšemu krogu obiskovalcev.
Sklepne misli
Preseči moramo že zastarelo gledanje, da je varstvo samo kulturna kategorija, ki je namenjena ohranjanju dediščine in njenih vrednot. Dediščina postaja vse bolj socialna in ekonomska kategorija. Moramo si prizadevati, da postane spodbujevalec in osnovnu vsebina načrtovanja trajnost nega. zdržnega razvoja. Varstvena politika mora omogočili uresničitev spontanih pobud, predvsem posameznikov in lokalnih skupnosti, v razmerju do države. Varstvo dediščine mora delovati za ljudi, le od njihovega sodelovanja je odvisna dolgoročna uspešnost varstva. Prav posamezniku naj pomeni dediščina vrednoto, predmet čaščenja, simbol pripadnosti skupnosti, spoštovanja drugega ali vir dohodka.
Viri in literatura
CURK. Iva, Matjaž Pue 1989: Varstvo naše dediščine. Ljubljana.
DE LAK-KOŽELJ, Zvezda 1998: Izhodišča za nacionalni program varstva nepremične etnološke dediščine. V: Glasnik SED 38/3, 4. Ljubljana. 72-77.
HAZLER, Vito 1999: Podreti ali obnoviti? Ljubljana,
KULTURNA politika v Sloveniji. Ljubljana 1997. KUŠEVIČ. Alenka 1999: Razvoj spomeniškega varstva na Slovenskem. V; Varstvo spomenikov 38. Ljubljana, 247-263.
MARASOVIČ, Tomistav 1988: Povijesna naselja u Sredozemlju. Pogledi 18. Split. 827-841. MIKL - CURK. Iva 1997: Poklic? Konservator... V: Vcstnik X. Ljubljana 1992- 1993, Strokovno gradivo za spremembo in dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročnega plana
RS za področje varstva kulturne dediščine. Ljubljana.
P1RKOV1Č. Jelka 1993: Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega varstva v Sloveniji. V: Vestnik XI.
-	* 1998: Politika eelostncga varstva kulturne dediščine, Ljubljana, Tipkopis.
-	- I998a: Varslvo kulturne dediščine kol del kulturne politike državi. V: Kulturna polilika v Sloveniji. Ljubljana. 270-273,
Strokovni članek/1.04
Boža Grafenauer
ÄUZfl NA PROSTEM, SKANSEN, EK0MUZE]...?
Danes skoraj ni več države, ki ne bt imela muzejev na prostem. Prav tako njihova smiselnost in potrebnost že dolgo nista več vprašljivi, saj jih zaradi večstranske zanimivosti - poleg izobraževalnega vidika, razvijanja splošne zavesti o vrednosti in potrebi po ohranjanju ter zaščiti naravne in kulturne dediščine, je tu vedno močnejši turistični vidik - na leto obišče veliko število ljudi, laične in radovedne javnosti.
Termini, ki označujejo tovrstne muzeje, se razlikujejo, V posameznih državah so v rabi različna imena sicer sorodnih praks: muzej na prostem, ekomuzej, naravni park, biopark, muzej ljudske arhitekture, narodni muzej, etnopark, skansen. V nestrokovni literaturi, predvsem pa v dnevnem tisku, konkretno v slovenskem časopisju, se večkrat srečamo z nenavadnimi in nesmiselnimi izpeljavami teh terminov, kar žal vodi k napačni rabi in razlagi pojmov.
Nastajanje muzejev na prostem in izrazi zanje
V velikem delu Evrope so muzeji na prostem že ustaljena praksa spoznavanja kulturne dediščine določenega okolja in
časa, ne glede na to, ali gre za ohranjene »in situ«, na mestu samem, ali za prenašanje objektov na drug prostor.1 Do prvega večjega razcveta tovrstne muzejske prakse je prišlo kmalu po drugi svetovni vojni, naj intenzivneje in v razširjenem smislu pa so ti muzeji začeli nastajati v sedemdesetih letih.
Potrebo po muzejih na prostem so po vsej verjetnosti spodbudile velike nacionalne in mednarodne razstave, politični razlogi, nacionalne težnje in težnje po varovanju objektov v 19. stoletju. Kot začetek muzejev na prostem strokovna literatura najpogosteje omenja poskus švedskega učitelja in jezikoslovca Arthurja Hazeliusa, ki je leta 1891 na mesto nekdanje stare utrdbe nad stockholmskltn pristaniščem iz različnih predelov Švedske
Glasnik S.E.D. 40/3.4 2000. stran 59
OBZORJA STROKE
IfD.
V muzeju na prostem Sen rasa an blizu Helsinkov obiskovalcem življenje na kmetiji približajo tudi z domačimi živalmi, fotu: Boža Grafenauer. avgust 1997
prenesel hiše različnih namembnosti in starosti ter jih združene v muzejsko naselje imenoval Skansen. Stavbe, ki jih je prenesel
V	muzej, iz najrazličnejših razlogov ni bilo možno ohranjati na mestu, kjer so stale prvotne. Zastopal je idejo »živega muzeja«, kjer hi ljudje dejansko stanovali, predvidel je eelo, da bi nosili oblačila iz določenega obdobja. Ta ideja je bila popolnoma neizvedljiva, saj zaposleni v muzeju ne morejo živeti življenja na primer z začetka 19. stoletja. Življenje iz določenega obdobja lahko ustrezno in dovolj slikovito ter informativno predstavi usposobljeno muzejsko osebje, in sicer s prikazovanjem eksponatov in plastičnim seznanjanjem z načinom življenja določenih socialnih skupin v določenem obdobju.
Različni poskusi postavljanja muzejev na Prostem so se pojavljali že v drugi polovici '9. stoletja v več državah: v Švici, na Norveškem. Nizozemskem, vendar nikoli in n'kjer tako organizirano in sistematično kol na Švedskem. Hazeliusov Skansen je posta! sinonim in obenem termin oziroma skoraj splošno ime za muzeje na prostem v velikem delu Evrope. Naša strokovna Javnost uporablja kot primernejši izvorno slovenski pojem muzej na prostem, ki so ga Ze po vojni sočasno s terminom skansen uporabljali nekateri naši strokovnjaki, na Primer France Kotnik. Boris Orel. Vilko Novak.
V	vzhodnoevropskih državah so se ideje o muzejih na prostem začele pojavljati sočasno kol v Skandinaviji, do njihove prve uresničitve pa je prišlo z leta 1906 ustanovljenim muzejem na prostem v
Wdzydzamu na Poljskem, Na Češkem so prvi tovrstni muzej odprli kasneje, leta 1925 v Rožnovu, ki je še danes eden najbolj obiskanih čeških muzejev na prostem.' Tudi na Slovaškem je veliko število muzej na prostem nastalo po vzoru skandinavskih, ki jih označujejo s terminom skansen. Drugje po Evropi so muzeji na prostem naslajali sočasno ali nekoliko kasneje, na Nizozemskem na primer lela 1912, v Nemčiji pa lela 1934.
Do večjega porasla števila muzejev na prostem je prišlo v obdobju med obema vojnama, vodilno vlogo imele so še vedno skandinavske dežele, v tem obdobju pa so jih dobili tudi v Avstriji. Rusiji, Romuniji, na Madžarskem in v Veliki Britaniji. Po drugi svetovni vojni so nastajali muzeji na prostem v še večjem številu. Ena vodilnih držav je postala Finska z velikim številom majhnih muzejev, ustanavljali so jih tudi v Belgiji, na Islandiji, v Estoniji. Večinoma gre za tako imenovane centralne muzeje na prostem, kar pomeni, da so (tako kot v švedskem Skansnu) na enem mestu zbrane stavbe iz različnih pokrajin, s ciljem predstaviti stavbno dediščino določenega obdobja in okolja.
Do korenitih sprememb v razvoju muzejev na prostem je prišlo konec šestdesetih let, ko je skrb zanje na organizacijski ravni prevzel Unesco. Na mednarodni konferenci leta ¡957 na Danskem in Švedskem so sprejeli Deklaracijo o muzejih na prostem, ki sojo kasneje še dopolnjevali.1 »Prvotna dekleratija o muzejih na prostem iz leta 1957 in njena posodobljena verzija iz leta /982 sta s svojimi paragrafi pomembno
prispevali k razvoju te veje muzeologije v Evropi in pn svetit. Ob klasičnih tipih muzejev na prostem (na primer Skansen v S lock h oh n h, Stueh i ii g pri Gradcu, Gospa sveta pri Celovcu... ) so se ie v sedemdesetih letih začeli uveljavljati tudi drugi modeli, ki poudarjajo ekološko problematiko in so na ravno okolje. Posvečajo se skrbi za ohranitev ogroženih ali eelo že izginulih rastlinskih in živalskih vrst ter poudarjajo pome/1 ekološko neoporečnih tehnologij v poljedelstvu, živinoreji, sadjarstvu ,..«'
V	Nemčiji muzeje na prostem imenujejo »He i mat museum«, muzej domovine, nastali pa so iz potrebe nemških prebivalcev, ki so se po koncu druge svetovne vojne izgubljali v občutku, da so ostali brez lastne zgodovine, domovine in narodne identitete.
V	zvezi z muzeji na prostem so veliko poudarjali pedagoške dejavnosti in povezanost ljudi z okoljem.
Tudi v Veliki Britaniji ima zaščita naravne in kulturne dediščine že zelo dolgo tradicijo, ki je ves čas na visoki ravni. Na to kaže obsežna mreža nacionalnih in regionalnih parkov, pri čemer gre za ohranjanje narave in stavbne dediščine na širšem območju oziroma za celostno zaščito določenega območja z že dano naravno in kulturno dediščino, lokalno prebivalstvo pa sočasno živi sodoben vsakdan (na primer Peak District National Park in Yorkshire Dales National Park).
1	'Gre :a dve obliki muzejev stavbarstva na prostem-za muzeje, ki se oblikujejo in situ, in za takšne, da se na izbrano lokacijo premesti določeno Število poslopij.t (Vilo Hazler. Muzeji na prostem v Sloveniji. V: Traditiones 22. Ljubljana. 1993: 12J).
2	Večje število obiskovalcev ima le še Narodni muzej v Pragi.
,? V dopolnjeni Dekleraciji o muzejih na prostem leta 1982 je zapisano: 'Muzej na prostem je znanstveno načrtovana, vodena ali nadzorovana ustanova, ki na izbranem zemljišču prikazuje način poselitve, graditve stavb, življenja, gospodarjenja i-določeni kulturi. Odpri mora biti za javnost. Rabi znanstvenim in Izobraževalnim namenom ,„ Ce hoče muzej igrati svojo ozavesrevalno in izobraževalno vlogo, mora ¥ svojih zbirkah prikazati pronterjam različnih vzorcev poselitve, graditve, ilvijenskth navag, gospotlarjenja ... Zbirka man> prikazati zgodovinsko verodostojno podobo kraja, medsebojno povezanost stavb in njihovo uporabnost, prav tako njihovo posebno skladnost z naravnim in umetnim (kulturnim) okoljem, zato mora stavbe skrbno razporedili z oziram nanje same in njihovo namembnost ter na naravno ozadje ... ("Irena Kcršič, Dopolnila k Dekleraciji o muzejih na prostem. V: Etnolog 2/2 (Lil!), Ljubljana, 1992:407).
4 Vito Hazler. Muzej na prostem. V: Varstvo naravne in kulturne dediščine v Sloveniji v letu 1993. Ljubljana.
1ÍD.
OBZORJA STROKE
Glasnik S.E.D. 40/3,4 2000, stran 60
»Razne pristope revitalizacije naravne in kulturne dediščine uporabljajo kot osnovni koncept, metodo, osnovno muzeološko disciplino, ki omogoča ustvarjanje turistične atrakcije, interpretacijo. V podobnem kontekstu laliko govorimo o popularni tmtzeografiji, novi muzeologiji, ekomu-zeologiji itd., s tem da vsaka uporablja svoj način interpretacije.«'
V zadnjih dvajsetih letih se v Evropi in Severni Ameriki pogosto pojavlja nekoliko drugačen tip muzeja, tako imenovani »living historial farms« ali v prevodu »živeča zgodovinska kmetija*. Tak muzejski model prikazuje aktivno življenje na vaški domačiji, v določenem zgodovinskem obdobju. Da bi se čim bolj približali podobi kmetije iz preteklosti, so prilagodili videz celotne kmetije, od gospodarskih objektov do pripadajočih zemljišč, kjer rastejo kulture iz obdobja, ki ga predstavlja. Klasični muzeji na prostem po tako imenovanem skandinavskem vzoru pa se v mediteranskem prostoru niso uveljavili iz več razlogov. Eden od njih je prav gotovo neprimernost osnovnega gradbenega materiala mediteranskega tradicionalnega stavbarstva -kamna - za preseljevanje objektov. To je namreč smiselno in izvedljivo le pri iesenih objektih. Poleg tega oziroma verjetno prav zaradi kamnite gradnje se v tem prostoru nikoli ni razvila tradicija preseljevanja objektov, kot so jo poznali v deželah, kjer je bil osnovni gradbeni element les. Preseljevanje lesenih objektov je namreč obstajalo že dolgo pred muzejskimi potrebami. Drug razlog je velik vpliv Francoza Georgesa Henrija Riviera, ki je v začetku sedem-desetih let prvi uporabil pojem ekomuzej. Leta 1969 je bil na njegovo pobudo odprt ekomuzej Grande Lande. v začetku imenovan muzej Marqueze, v okviru pokrajinskega naravnega parka. Tako zasnovan muzej predstavlja način življenja in razmerja med človekom in okoljem v določenem času. Od takrat so se takšni muzeji začeli pojavljati tudi v drugih mediteranskih deželah, razširili so se pa tudi v Kanado in Severno Ameriko in kot tako imenovani »museo integral« v Latinsko Ameriko.
S pojmom ekomuzej označujemo logično povezanost naravnega in kultiviranega okolja, torej celo-
vitega prikaza odnosa in soodnosa človeka in narave ter njegov vpliv nanjo. Predpona »cko-* označuje družbeno, industrijsko in naravno okolje. Gre za sodelovanje, interdisciplinarnost prebivalstva, ozemlja, narave, človeka in časa. Jean-Claude Duclos poleg vzgojne, kulturne in turistične vloge, ki jo ima muzej, poudarja pomen, ki ga ima tak muzej v gospodarskem in družbenem razvoju. Tak muzej je lahko v pomoč lokalnemu prebivalstvu. lahko je osnova lokalpatriotskega ponosa.
Razmah ekomuzejev je precej pripomogel k temu, da je strokovna javnost začela problem dediščine obravnavati na takrat še razmeroma nov, multidiscipli-narcn način. Za takšno vrstn muzejev so se namreč začeli zanimati tudi v drugih strokah, na primer sociologi, arhitekti, urbanisti, geografi.
Na Hrvaškem se je v šestdesetih letih uveljavil termin etnopark, ki označuje muzej na prostem kmečkega tipa. Pojavi! se je iz potrebe po zaščiti ljudskega stavbar-
V muzeju (večinoma v turistične namene) občasno organizirajo različne sejme, na katerili obiskovalce seznanijo z različnimi obrtmi, loto: Boža Gratenaucr, avgust 1997
stva, ki se mu je kasneje pridružila še potreba po muzejski predstavitvi. Največji muzej na prostem na Hrvaškem je Staro selo v Kumrovcu, ki verjetno ne bi bil tako velik, kot je, če se tam ne bi rodil Josip Broz Tito, Pojavljale so se tudi ideje o skupnem jugoslovanskem tipu muzeja v okolici Sarajeva, a ideje niso nikoli realizirali. Ena redkih držav, v kateri še ni prišlo do realizacije ideje o muzeju na prostem, je Makedonija.
Na Slovenskem segajo začetki idej o postavitvi muzeja na prostem že v čas pred prvo svetovno vojno, vendar je do njihove realizacije prišlo mnogo kasneje. Že »dejanje tiskarja Ivana Krajca iz Novega mesta lahko štejemo za naš prvi poskus prestavitve lesene hiše in postavitve muzeja na prostem. Hišo Z imenom Chaloupa Jaromierskega je kupii okrog leta 1898 v Pragi na Češkem, potem ko so tam zaprli veliko Narodopisno razstavo iz leta 1895, torej v Času, ko so po Evropi že postavljali takšne muzeje in tudi del omenjene razstave je bil zasnovan kot muzej na prostem ... Postavil jo je med letoma 1902 in 1905 ob cerkvi sv. Kristusa v bližini gradu Grm, V njej je bila njegova zbirka starih grajik ... V Dolenjskem muzeju v Novem mestu pa je ohranjena hišna številka z napisom Chalupa Jaromerska, 63, Kandija „.«č1
Za postavitev muzejskega oddelka na prostem so se zavzemali ravnatelj Deželnega muzeja Josip Mantuani (1914), med obema vojnama France Kotnik, po vojni Vilko Novak in Boris Orel, ki je videl v muzeju na prostem rešitev ogroženega ljudskega stavbarstva in za tak tip muzeja uporabljal termine etnopark, skansen in muzej na prostem. Do prve realizacije je prišlo leta 1956 nad Cekinovim gradom v Ljubljani, ko so rekonstruirali nekaj partizanskih tiskarn. Temu so sledile prestavitve stavb v Škofji Loki, Kamniku, na Muljavi, Breznici, Ravnah na Koroškem, pri Murski Soboti, v Tolminu, Stražišču pri Kranju, Mozirju in na Brdu pri Kranju. V osemdesetih letih je ideja muzejev na prostem ponovno oživela, malo kasneje sta bila realizirana dva doslej največja in najuspešnejša projekta pri nas, Solinarski muzej v Sečovljah in Muzej na prostem v Rogatcu.'
Glasnik S.E.D. 40/3,4 2000, stran 61
OBZORJA STROKE

Prostovoljci obnavljajo del posestva Gray Hill, katerega del je že spremenjen v muzej na prostem. Newcastle. Wales, Vdika Britanija, loto: Tina Vihar, junij I996
Delitve muzejev na prostem
Natančna definicija in delitev (po velikosti, vsebini, načinih predstavitve, zajetem geografskem območju, vrsti spomenikov, obsegu muzeja ...) muzejev na prostem skoraj nista mogoči, saj se posamezni tipi muzejev na prostem med seboj prepletajo in »čistih« predstavnikov skorajda ni. Pri različnih avtorjih naletimo na različne deliivc muzejev na prostem. Po interpretaciji Ksenije Markovič gre za muzeje, kjer se je čas ustavil v določenem preteklem času in vanj dnevno hodijo v službo ljudje kot kovači, mlekarji/ Pri drugem tipu muzeja, ki ga opredeli Markovičeva, gre za odločitev določene skupine ljudi za življenje v muzeju na Prostem in s tem za potrjevanje njihove 'dentitete. to so na primer manjšine v Ameriki in Kanadi.' Slednji primer po klenem mnenju najbolj ponazarja muzej na Prostem.
delitev, s katero se najpogosteje srečamo In Jo omenjajo skoraj vsi avtorji, je delitev Slede na način ohranjanja. Objekte lahko ohranjamo ..in situ«, lahko jih prenesemo na drug prostor, možne so tudi kombinacije obeh načinov. Lahko jih delimo glede na način gradnje, način prezentacije (park, vas>- vrsto spomenika (ruralni, urbani) in Po obsegu območja, ki ga predstavljajo, na Skalne, regionalne in nacionalne muzeje, ^emec Adelhart Zippelius je delitev dopolnil in stavbe glede na način postavitve
razdelil na rekonstruirane stavbe in na prenesene kulturne spomenike." Na Hrvaškem Ana Mlinar in Zdravko Živkovič delita muzeje na prostem na tri kategorije, in sicer na muzeje regionalne narave (na primer Staro selo v Kumrovcu), posamezne objekte in »okučnice narodnog graditeljstva, kar v prevodu pomeni konkreten primer ljudskega stavbarstva«," na pripadajočem zemljišču z vsemi gospodarskimi objekti, na primer zaključena kmetija z ohišnico, kjer stojijo ludi drugi, pripadajoči objekti. Poljak Jer?.y Czajko\vski pa deli muzeje na vec skupin: na tiste, na katerih gre za prikaz vaške, mestne ali mešane kulture, na specializirane, ki predstavijo obrti, vaške in mestne »tehnologije« in posamezne elemente kulture ter na muzeje arhitekture, muzeje vasi, mest in podeželskih naselij. Ne glede na različne delitve so muzeji na prostem ena od oblik in možnosti zaščite ljudskega stavbarstva, s svojo vsebino pričajo o načinu življenja ljudi v določenem obdobju in okolju. Gre za skladno kombinacijo med zbrano in zaščiteno kulturno dediščino, predstavljeno na muzejski način, s težnjo po vklopitvi muzeja v lokalni prostor in sodelovanju z lokalnim prebivalstvom.
S Tihomira Fabijanič Stepinac. Muzej na otvorenom kao primjer M Stile i revitalizacije kulttoiog i prirodnog naslijecla. Museotogija .14. Zagreb. 1997:21.
(i Vito Haiter, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski raivoi. analiza in model etnološkega konsemtomva na Slovenskem. Ljubljana. 1999: 275.
7	Zve/dima Koželj. Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem. V: Einolog 6 (LVH), Ljubljana. 1996:, 99-122,
8	Takšne muzeje najdemo predvsem na Finskem.
9	Ksenija Markovič. Staro selo Kumrovec i moguči uzori u svijetu. V: Muzcologija 34. Zagreb. 1997:. 27-32.
tO Dušan Štepec, Projekt postavitve muzeja na prostem v Dolenjskih Toplicah. Diplomska naloga, Tipkopis. Ljubljana. 1997: 21-44.
11	Ana Mlinar, Zdravko živkovič. Hrvatski Clno muzeji na otvorenom. v: Muzeologiju 34, Zagreb, 1997: 126-1,14.
12	Dušan Stepec. Projeki postavitve muzeja na prostem v Dolenjskih toplicah. Diplomska naloga. Tipkopis, Ljubljana. 1997: 21-44.