Esad Babačič
Tri pesmi
Plazma
Polnim tvoje celice s svojo vero,
ki je ne morem pokazati.
Zato to počnem
z vsem tistim,
kar ti že poznaš
in je stvarnost sama.
Potem ko greš
na neko pot,
lahko povsem kratko,
te zajame moj
opoj. Ne veš, ker
jaz tega nočem. Nočem,
da veš, da je to tisto, kar sem ti dajal.
Postaneš moje telo
in se ljubiva z vso praznino, ki se ji
v stvarnosti ne moreva
izogniti. Verjetno bova nekoč
odprla ista vrata, čeprav
tudi to ni tako usodno.
L i T
ERA T U R A
7
Veter v žilah
Beli konji slovanski, pogasite mojo kri, ki hoče teči. Stopite ven iz genov.
Na cesti sem videl
Metodov obraz, nič
ni govoril, skozi
pravoslavne prte,
noži naše slasti.
Zakaj ne zapoješ,
Metod, tvojo pisavo
sem razkril, zakaj
ti ni vseeno, če
pa meni je. Ali več ne
razumemo svojega
sentimenta? Tako lepa
je kri na zemlji, dajte
nam še ljubezni, vi,
prelepi hudiči
slovanski. Blazno fajn,
ko ti je čisto vseeno
za lastnega brata. Ne
pozna stara gospa takšne
surove ljubezni, kot
jo mi nosimo. Ne
pozna nihče poti
našega besa. Mi ne mislimo
na tulipane, ko po njih gazimo.
Tvoja kri teče, Crnjanski,
tvoj veter gre skozi naše
žile,
Daj mi še slasti; še večje, še močnejše, bolj krvave, da ne bom v brezvetrju ležal.
8	L
I
teratura
Pesnik, ki prihajaš
Včasih sem neznosno neroden v tem svetu pravil in predsodkov.
Govorim, preveč govorim, to mi pravi tvoja tišina besed, ki jih tako zaletavo polagaš na papir.
Govorim o stvareh, nepomembnih, bojim se poklicati mladega pesnika, da se ne bi prestrašil, ko bi
me slišal, kako razsipam tisto, čemur so včasih rekli talent.
Tako lepo, ko besede nič ne stanejo, ko so brez odgovornosti.
Kasneje postane razdajanje boleče, v slabosti sc naseli previdnost.
Ali naj zavidam tebi, ki pišeš o solzah kot o nečem verjetnem?
Ti smeš proti sebi se boriti, ti imaš listo silo mladega pesnika.
L I T E R A T U R A	9