239
Novičar iz austrijanskih krajev.
Iz Celja. Na jugo-izhodnem kraji celjskega mesta, ob levem bregu Savine, stermi v nebo visok in gojzdnat hrib, verh kterega nahajajo se veličanske razvaline nekdajnega stolnega gradu pokneženih celjskih grofov. Prostrani ostanjki debelega zidovja pričajo, da svoje dni bilo je tu obširno in veliko poslopje. O dobi celjskih oblastnikov strahovita celi deželi je ta gradina se dan današnji zares veličanska, če prav je že mnogo stoletij nad njo se bilo odvalilo, ter prizadevala si človeška in viharjeva sila razrušiti popolnoma ostanjke njene. Na izhodnem kraji moli v oblake čvetero-voglat terdnozidan stolp, tako zvani Miroslavov stolp; gradišče obdaja pa dvojnato debelo ozidje, se ve da napol poderto, med kterim in okoli kterega različno germovje bohotno raste, ter nebrojoo vejičje poganja. Vsred je veliko dvorišče, kjer tudi košato drevje se prostira in so svoje dni menda celjski knezi in njih oprodi borili ali vadili se v vitežkih igrah. Od tod minulo je 400 let; odumerli in poginili so mogočni grofje in ošabne grofinje; gradjan in gradjanka sta zdaj čuk in sova; razpadeno zidovje objemajo stoterne roke zelenega beršljana, in v stoječi beli stolp vpirajo se polnočni vetrovi.
Is lin tega gradišča vidi se deleč okoli po celjski in savinski dolini. Pred seboj, globoko na podnožji hriba, imamo prijetno Celje, memo kterega teče bistra S a vi na kot širok srebern trak; poleg nju je krasni kolodvor, je železnica, po kteri derdrajo gromoviti hlaponi in dolge rajde vozov; krog in krog so pristave, lepi tergi in čedne vasi, blišeči potoki, tamni g;ojzdiči in prisojne gorice, polja in rodovitne planjave. Dalji razgled overajo pak visoke gore in nebotični verhovi: proti severju namreč široko P o nor j e, ob izhodu rogačka gora in košati Boč, v zapaduPle-šivec in sočbinske planine, na jugu gerbava Vipota, dolgoherbtni Malic in sosed njegov, šiljati Goznik.
Oko se ne nagieda, serce se ne nasiti prekrasnega vida. Zatorej potujejo tudi domači sprehajavci in ptuji popotniki radi na ta hrib, ogledavat ostanke nekdanjega junaštva, pa radovat se tudi lepote te rajske okolice.
Do najnovejših dni popotniki pa tukaj niso druzega imeli, ko ravno popisane razvaline in krasni pogled v spodnjo dolino; za okrepčanje vtrudenih ali žejnih ljudi ni bilo nič kaj poskerbljeno. Kar si je domislil verli me*tjan, gosp. Č., blizo teh podertin majhino okrepčališče (^Restaura-tion) osnovati, da bi obiskovavci starega grada, ko so na-gledali se zanimivih stvari, ter odpočivajo, tudi kaj dobivali, kar bi njih vpehane ude okrepilo in poživilo. Po dovoljenji tedaj slavnih štajarakih stališč, kterih lastnina je zdaj etaroceljski grad,  osnoval je  gosp.   C.   napravo,   po  kteri
240
obiskovavci te višave tudi za životne potrebe kaj ugodnega dobiti  zarnorejo.
Kjer ste tedaj nekdaj orožnica in prostorno bojišče bile, in železni vitezi bojevali se ali jahali okoli, stoje zdaj pohlevne lesene mize in klopi, prihajajo mirni popotniki in vesele družbice, pa se krepčujejo z olom ali vinom in kruhom , s kavo itd.; in kjer nekdaj razlegal se je glas trobent in orožja šurn, zdaj doni zvonenje bokalov in odmevajo se ubranega petja mili glasovi. Tako je: časi premi-njajo se, in mi se preminjamo ž njimi!                      J. Š.
Iz Celja poslanemu dopisu v staj. km. časniku dostavlja vrednistvo zastran sviloreje sledeče: „Poleg dunaj-sko-ljubljanske železnice so že precej svile pridelali čuvaji železne ceste v Kalsdorfu, Vildonu, Lebringu, Lip niči, Celji in Ljubljani, in sviloreja se bo ob železnici toliko bolj razširjevala, kolikor večje bojo murve zra-stle, ki so tu zasajene. — Štajarski in krajnski kmetijski družbi gre o tem velika hvala.
Iz Tersta 25. julija. Od včeraj do danes je za kolero zbolelo pri nas 88 oseb, 65 se jih je ozdravilo, 36 umerlo, bolnih od prejšnih dni je še ostalo 478. — Po vsi Lorr.bardii je do 23. t. m. blizo 300 ljudi zbolelo. Naj huja je kolera bila v Brešii, kjer jih je med 100 bolnih komaj 15 pri življenji ostalo.
Iz Ljubljane. Za povzdigo domačega kmetijstva na vse strani skerbni predsednik krajnske kmetijske družbe gosp. Terpinc so kupili 50 iztisov prekoristnih bukev: j,Umno kmetovanje in gospodarstvo" od kmetijske družbe; ko bojo zalo vezane, se bojo razposlale nekte-rim ljudskim šolam na Krajnskem za šolske darila naj pridn šim učencem. — S serčnim veseljem smo v stanu na znanje dati, da na prošnjo kmetijske družbe bojo po odhodu gosp. dr. Strupi-a prečastiti dosluženi gosp.faj-mošter in djanski ud naše kmetijske družbe Janez Za-lokar prevzeli oskerbništvo družtvinega vcrta na Poljanah in razlaganje nekterih naukov učencem kmetijske šole; tudi v glavni odbor kmetijske družbe bojo stopili namesto gosp. dohtarja. — V četertek ob osmih je bilo blagoslovljenje gosp. Kersnikovega spominka pri sv. Krištofu. Studila se je obila množica gospodov in gospej; prečastiti gosp. kanonik Novak so maševali, po sv. maši pa prečastiti gosp. stolni tehant Zupan slovesno blogoslovili spominek, kteri od mojstra našega J. Tomana iz ihanskega kamnja izdelan v podobi obeliska se vzdiguje čez 13 čevljev visoko nad grobom. Napis se glasi v latinskem jeziku takole: „Joan. Bapt. Kersnik,nato 26. m.marc.anno 1783, m o r t u o 24. m. j u nio 1850, preceptori optimo,dilectissimo grata juventus. — Have pia animal" — Od vsih strani smo slišali hvaliti osnovo spominka, kterega je gosp. dr. Klun, nabirajo doneske od učencov tadaujih in nekdanjih in druzih častiteljev rajncega, z 200 fl. lepo doveršil razun dru/.ih stroškov za stanovitno mesto na pokopališču itd.; le so mislili nekteri, da bi se namest latinske bila nad-grobnica v domačem jeziku zatega voljo bolje podala, ker eo učenci njegovi, v kterih imenu je spominek postavljen, že od nekdaj navado imeli ob godu njegovem darovati mu domačo pesmico in ravno poslednjo so mu položili na smertno posteljo (24. junija 1850), ker je umeri ravno na svojega godu dan. — N»j mirno počiva ljubljenec učencev svojih, kterega se bo marsikdo ginjenega serca spomnil, ko bo obiskaval mesto to, ktero spominek zaznamuje počivališče njegovo! — Ravno smo zvedili žalostno novico, da je gosp. dr. Bese k, iz Ljubljane v Bistrico na No-trajnsko poslan, v četertek ondi za kolero umeri. — V vojaški bolnišnici v Ljubljani sta od četertka zjutraj ob osmih do petka zjutraj ob osmih le 2 umerla; potemtakem že kolera med vojaki zlo pojenjuje; — tolažljivo pa je posebno to in vnovič spričoje, da kolera ni tako nalez-livst. kakor se nekteri  boje.   da   todi   ne eden strežnikov
ni zbolel,   čeravno   so  imeli   veliko z bolnimi   in   mertvimi opraviti.
Iz Ljubljane* Prihodnjo sredo ob 5. bo spet navadni zbor muzejnega družtva.