184
Naši dopisi.
Iz Rusije 27. maja. —77.— V zadnjem pismu sem „Novicam" pisal, da okoli 25. maja je pričakovati zadetka boja ob Donavi. Elementarne in druge nezgode, kakor razliv rek po Valaških dolinah in poškodovanje cest in mostov, so vojna dela za nekoliko dni zakasnile. Car se bo zato po novejših sporočilih odpeljal k armadi prve dni junija. — Morda bo Vašim častitim čitateljem zanimivo, ako opomnimo, v kakošnih okoliščinah so se Rusi vojevali s Turki na bregovih Donave 1822. in 1853. leta. O omenjenih vojskah so iztoki Donave in ves levi breg reke od morja do Brajlova bili Ruski. Na Črnem morji je imela Rusija brodovje, katero se je z vspehom merilo a Turškimi morskimi silami, na Donavi je imela floto, levi breg je bil ukrepljen, v ladjostajah v Izmajlu in Reni je Rusija imela razen vojnih mnogo kupčijskih ladij: vse potrebno je bilo pri rokah. Vendar od napovedi vojske do prestopa čez reko je preteklo 1822. leta 43 dni, 1853. leta pa 141 dni. Zdaj so okoliščine nam veliko manj ugodne: levi Podonavski breg je Rusija 1856. leta odstopila Rumuniji, nav Donavi tedaj nima nikakoršnih pri-stanij ne ladij, na Črnem morji tudi ne flote, tako, da ne samo vse priprave bilo je treba še delati in voziti čez Rumunijo k Donavi, ampak treba je tudi boriti se s Turško dovoljno silno floto z bregov. Vendar se na-djamo, da, predno boste to pismo tiskali, bodo naše armade že v Bolgariji.
Turkofilski in menda po zmoti tudi drugi Evropej-ski časopisi popisujejo „velike Turške zmage" pri Gu-dautu, Adleru, Očemčirah in Suhumu, in Angleški diplomati ploskajo „bistroumni modrosti" Turške viade, ki je udarila Rusijo po „stari rani". Ploskanje omikanih morskih kramarjev se Turčiji jako dopada, kajti novejša sporočila pravijo, da Turčija skoro odpravi na Kavkaz na ladijah „ veliko Cerkezko armado". Pregovor pa pravi: kdor se poslednji smeja, se najboljše smeja. Mi se zavoljo te Turške bistroumnosti ne smejamo, pa tudi ne jokamo, ampak samo prebiramo poročila o teh Turških „zmagah". v
Vshodni breg Črnega morja, čez 80 milj dolg, ni ukrepljen; ondi ni bil popravljen ne en kamen na bregu, ne ena torpeda ni bila^ položena v morje, dasiravno je za morjem domovina Cerkezov. Po vsem bregu razen Poti (ki pa tudi nima vdobne luke) ni ne enega mesta, le redke vasi in še bolj redki tržiči, malo je obdelanega poljd (dasiravno je veliko prelepih dolin podobnih raju), cest ni, breg je gričast, za griči pa so visoke gore. Posadek po teh vaseh in trgih ni; razdeljenih je le nekaj kompanij kozakov na mestni službi, ne pa da bi mogli braniti Turškim ladijam požigati in podirati bajte po bregu. Turški in Evropejski Turki, ki jim toliko veselja delajo te „zmage", so pozabili, da 1855. 1. je Angleško-francoska flota prinesla na ravno to mesto ne le par tisoč Cerkezov, ampak 48 tisoč Turške armade pod komando Omar-paše. In kaj je dosegel Omar paša s svojo grozno armado? Požgal je tiste vasi, kar jih je bilo od morja do Ingura; ležal je nekoliko mesecev v Inguru , potem pa se vrnil z lačnim trebuhom domov.
Na sporočilu o „veliki Cerkezki" armadi „Moskov-ske Vedomosti" odgovarjajo takole: „Vsaj bi ne bilo slabo, da bi Turčija poslala vse svoje Cerkeze iz Bui-garije v Suhum. To bi polajšalo bridko osodo Balkanskih kristjanov, dokler jih ne reši naša armada. Vshodni breg Črnega morja — domovina Cerkezov — je še zmi-rom taka puščava, kakor so jo Cerkezi pustili, zakaj mi v naši neizmerni domovini še nismo dospeli do tega, da bi obdelali kraje tega tega daljnega raja. V tej svoji
stari domovini si bodo malo opomogle divje zverine, kjer jih nazadnje morda vendar čaka polno iztrebljenje, če pojdejo daleč v svoje rojstne gore, tako da „Angleški interesi" in pa „omika", katero Anglija s svojo pomočjo po Bulgariji širi, zgubč svoje marljive podpornike."
O Avstriji se tukaj še zmirom malo govori. Le dopisi in telegrami nam nosijo z Dunaja sporočila drugo drugemu nasprotna. Zdaj gre nadvojvoda Albreht na odpust, zdaj Andrassv, zdaj se bo Avstrijski cesar srečal z našim čarom v Moldaviji, zdaj Avstrija pošlje armado na Sedmograško in na Srbsko mejo, zdaj v Bosno in Hercegovino, zdaj Avstrija Bosne noče, zdaj iz Srbije in Bosne hoče narediti kraljestvo s kraljem iz Habsburške hiše, — tako je težko soditi, kaj se v Avstriji kuha.
Rim in Buda-Pešt sta izbudila silno gibanje med tukajšnji mikatoličani in Avstrijani: ti hite v Rusko podložnoat, uni v pravoslavije.
V Gorici 4. junija. —  Zvečer pred sv. r. Telesom (30. maja) je prišel   v Gorico   slavni   gosp. nadvojvoda Albreht in bil drugi dan pri maši pri sv. Ignaciji na Travniku.    Napovedal je bil tudi že,  da pojde za procesijo,   ali — procesija   ni šla iz cerkve zavoljo dvomljivega vremena  in  blata po ulicah.    Ob 11. uri dopoldne seje odpeljal   nadvojvoda   v Oglej;   ogledal   tam najprej slovečo baziliko,   potlej mesta, na katerih kopljejo starine in slednjič muzej. K obedu je vzel se seboj župana   in   nekega   druzega ondašnjega veljaka.    Ogle-davši nazaj gredi Tržiški okraj, vrnil se je zvečer nazaj v Gorico.    V petek ]e   bila  vojaška  vaja v razgled po Kronbergu in Parovcu.    Kakor sinoči  mestna,   tako je igrala pred   „tremi kronami"   nocoj   vojaška banda.    V soboto zjutraj  je odrinil.   —   Včerajšnja   Pijeva petdesetletnica  se je v Gorici častitljivo obhajala.    Že v soboto večer   so med dolgim zvonjenjem   in še pozno v noč na   višavi  pod   Gradom  pokali možnarji (menda na stroške katol.-polit.   društva).    Pri današnji slovesni zahvalni maši  v prvostolni cerkvi so bili vsi prostori z ljudmi založeni.    Njih ekscelencija  prečastiti  knez nadškof,   ki   so   včeraj   tudi 221etnico svoje konsekracije obhajali, peli so še krepko.  Tudi po druzih cerkvah so bile primerne slavnosti;   posebno   svečano pa je slavilo dvojno   obletnico   naše    centralno    bogosl.    semenišče.    Razen   cerkvene   svečanosti  —   do-   in   popol-danje,  pri kateri je bilo vse petje strogo cerkveno, bila je po navadi prejšnjih jubilejskih let mnogojezična „be-s e d a", katero je mnogo gostov — duhovnih in svetnih — počastilo;   njim   na   čelu   Njih   ekscelencija   knez-nad-škof Andrej.    V 3 govorih se je Pij a IX. življenje  in delovanje popisovalo   in   opisovalo.    Po latinski   je   govoril p.   p.   prof dr. Gabrijelčič,   po slovenski  in italijanski   pa   dva   bogoslovca  mašnika.    Petje  je  bilo izvrstno gladko in   ubrano;   nepozabljive   ostanejo   poslušalcem   sosebno „Molitev"   Jenkova,   „Gloria ai prodi", ljudsko papeževa, „Nočni stražani" zl. Zajec,   in „Rex regum" Oberhoffer-jeva, katero poslednjo je pel moško-deški zbor.    (Pridružili   so   se bili vzrejanci iz deškega semenišča.)   Splošnega ugodnega vtisa niso nič kaj motile ali krhale   posamezne — več ali   manj bistvene pomanjkljivosti, in za predolgi program (13 tocek) ste na dovolj odškodovali točki 11. in 13. Res — finis coronavit opus!    Srečna ideja  neutrudljivega  in razumnega gosp. aranžerja,   kaplana Pr. Vidic-a,   so bila kratka časti-tanja papežu   in   nadškofu jv   17  jezikih — starih   in novih, izhodnih, zahodnih.    Skoda,   da je nepravočasen smeh tu pa tam med občinstvom svečano resnobo nekaj kalil.    Ko so   se   namreč   ,,jutrovci" v kostumih prikazali na odru   in  se po svoji šegi globoko priklanjali in Čudno govorili, vzročilo   je   to   pri   nekaterih nepriličen smeh. — Non  plus ultra   so   bili   konečni   tableaux —
185
žive podobe. Prva je predstavljala „vero, upanje, ljubezen" (3 majhni gimnazijski učenci), druga „2 učenca v Emavs-u v tistem trenutku, ko sta Jezusa spoznal a", in tretja „ Jezusa, ko vpričo vseh Aposteljnov klečečemu Petru ključ iz-ročuje." Učinek teh predstav je nepopisljiv; gledavci so kar strmeli. Eden najginljiviših momentov je bil, ko je Gospod ključ resnično Petru dal. Ta prizor je pričujoče nenavadno prešinil: navdušeno gromovito ploskanje je pritrdilo velepomenljivemu posnemku dotičnega evangeljskega dogodka. — Dvorana (obednica), v kateri se je vršila popisana slavnost, bila je primerno opravljena; po oknih so bili transparenti z napisi v 4 jezikih; giedišni oder je prav čeden; posebno okusno je bila — z zelenino in rastočimi cvetlicami — okinčana kapela. Napisi po cerkvi so bili vsi latinski — svetopisemski po večem. Bolje bi bilo, da bi bili teksti ostali nespremenjeni (kakor so bili taki leta 1867. in 1871.). Vez med tekstom in dnevnim godom mora znati najti čitatelj sam. Sploh menim jez, da napisi — ki so slavnostnim dekoracijami duša — morajo biti pravi epigrami — po misli in besedi, po jedernatosti in primernosti. — Enako slavnost, kakor v semenišči, je napravilo tudi katoliško društvo v svojih prostorih. Udeležilo se je je obilo odlične gospode. Slavnostni govor je imel dr. Valussi. Petje in godba prav lepa. — Papeževa petdesetletnica je naše Goričane čudovito prešinila; še cel6 neki radikalci in Judje so prosili za vstopnice k Binočnemu Pijevemu koncertu. — Včerajšnji pomenljivi dan nam je prinesel tudi pravo poletje.
1           Z Gorenskega 5. jun. (O volitvah.)  Te dni se imajo
vršiti skoro povsod prvotne volitve, to je, volitve zaupnih mož. Po tem, kar je Vestenek obetal v deželnem zboru, bi se bilo nadjati veče nasprotne agitacije, kakor je do zdaj pri nas bila. Morda si pa zato pri nas nemčurji le malo prizadevajo po kmetih, ker vedo, da bi bil ves njihov trud zastonj. Le dva primerljeja sta mi znana dozdaj, ki spominjata na glasovite volitve v kupčij sko zbornico. Nek okrajni glavar je rekel možem neke občine, da, če ne bodo volili za volilna moža dveh, ki slovita za huda nemčurja, bo volitev ovržena in bodo morali vnovič voliti! Kaj tacega se nekater kmet vstraši zdaj, ko ima toliko delana polji. V drugi občini je okrajni glavar dal naznanilo volitve volilnih mož dva dni pred volitvijo. To sta dva dogodjaja, ki kažeta, da je treba volilcem priporočati: „Slovenci, pazite!"
Iz Krtine v Kamniškem okraji. — 15. dne u. m. je
bila za našo občino volitev županstva, pri kateri so bili Jože Bre cel ni k, posestnik iz Krtine, za župana, Janez Kovač iz Studenca, in Janez Kavka pa za svetovalca izvoljeni.
Iz Kočevja. — Pri novi volitvi 9. dne u. m. ima naše miesto sedaj to-le občinsko starešinstvo: Zupan je Jožef Braune, trgovec tukajšnji, — svetovalci pa so: trgovec Jurij Rothel, c. k. okrajni kirurg Anton Treitz, gostilničar Matija Peče, in pa lekar Jožef Braune.
Iz Podrec okraja Kamniškega. —  Pri zadnji novi
volitvi našega županstva, katera je bila 29. aprila t. 1., scmo dobili za župana poštarja Vincencija Januša iz Vira, trgovca Josipa Stupico iz Vira, in posestnika Luka Hočevarja iz Količovega pa za svetovalca.
Iz Ljubljane. — Volitve v deželni zbor so nepre-fcaehorna prva točka našega političnega dnevnega reda. Riadostni slišimo , da prijatelji našega naroda po deželi nsevtrudljivo delajo za srečni izid volitev nasproti per-fradnemu kovarstvu nasprotnikov naših. Razodevajo se nsam pa med drugim od naših prijateljev tudi želje, naj bii brž oklicali kandidate za poslanstvo;   al to danes
ne more še biti in zato ne, ker je treba, da poprej iz dežele, iz posamesnih volilnih okrajev, zvemo mnenje, za katerega kandidata je tu in tam največ glasov. Kakor v vseh prejšnjih volitvah, tako tudi zdaj glavni narodni volilni odbor noče nobenemu okraju vsiliti (oktroirati) poslanca, ampak ga izbrati še le po sprejetih poročilih veljavnih m6ž iz dežele. Pa se to tudi ne mudi, da bi danes že oklicani bili kandidati poslanstva; najvažnejša in glavna stvar je zdaj, da se v kmečkih občinah volijo pravi korenjaki za volilne može, ki pri volitvi ne bodo omahovali na nobeno stran. Brž ko kandidate izgotovimo, bodo se oklicali po vseh naših slovenskih Časnikih.
— (Iz seje dež. odbora 2. junija.) Na dopis deželnega šolskega sveta je deželni odbor pritrdil, da se sirotam nekega učitelja dovoli 50 gld. miloščine na dobo treh let iz penzijskega zaklada za učitelje, ako tudi prihodnji deželni zbor to odobri. — Predlogu deželnega šolskega sveta se je pritrdilo, da se plača 2. učitelja Do-brepoljskega povekša na 450 gld. — V porazumljenji z deželnim šolskim svetom se dovoli vdovi bivšega učitelja pri sv. Petru v Ljubljani 40 gld. doklade k njeni dosedanji penziji.—
—  (Petdesetletnica papeževega skofovanja) se je po vsi naši deželi slavila tako sijajno, da je bilo dosti očitno, da je Kranjska dežela vkljub vsem brezverskim navalom ostala katoliška dežeia. Tudi mesta in trgi niso zaostali o svečanosti, in, kolikor je nam znano, so se posebno Skofj a Loka s staro Loko, Tržič (vkljub gosposkim prepovedi) in drugi kraji odlikovali. Da ni Ljubljana se pokazala, kakor je po večini svojih prebivalcev, temu vzrok je bil to, da je katoliško društvo mestno gosposko vprašalo : ali ne bi hotela dovoliti prostovoljnega razsvitljenja, in ker se toni dovolilo, je le Sentpetersko predmestje bilo najbolj raz-svitljeno. Ko so nekega Ljubljančana v Skofji Loki v nedeljo vprašali: zakaj neki vsa Ljubljana ni bila raz-svitljena, in je on povedal, zakaj da ne, so mu rekli: ,,čemu pa p rasa te še za to, ali sme kdo par-svoj i h lučic postaviti na svoje okno ali ne?"
—   Gosp. grof Barbo, ki je s svojo gospo soprugo tudi bil pri sv. Očetu v Rimu, nam je marsikaj zanimivega poročal o Rimu in Italiji sploh, katero je obhodil, opazovaje ondi tudi kmetijske razmere. O sv. Očetu nam je pri povedal, da so 851etnega starčeka že zelo zapustile telesne moči; al, ko je na latinski ogovor kardinala Swarcenberga odgovoril laški, je nad cele poli ure v eno mer tako krepko, tako navdušeno govoril kakor mla-denec pri 30 letih.
—  (Oklic.) Dramatičnega društva šola, ki se začne 16 t. m., je tako le: za gospodičine vsak pondeljek, vsako sredo in vsak petek ob 6. uri zvečer, — za gospode pa vsak dan ob 7 % zvečer v sobi dramatičnega društva. Pod-uČevali bodo pod nadzorstvom^ odborovem gospd Odi-jeva in gospoda Kocelj in Srni d, pri katerih naj se učenke in učenci oglase.
Odbor dram. društva. Z ozirom na naznanilo dramatičnega društva o šoli, ki se prične 15. dne t. m., naj pristavimo se željo, naj bi se oglasilo v to šolo prav mnogo gospo-dičin in gospodov. Dramatična Šola bode izobraževa-lišče. V njej se bo vsakateri vadil pravilni slovenski jezik lepo brati in govoriti; spoznaval bo slovensko dramatično literaturo in učil se bo deklamovati, olikano gibati se in igrati. Dramatična šola je brezplačna. Obiskovalci te šole ne prevzem6 nobenih dolžnosti proti društvu. Dramatičnemu društvu je že zadostenje, ako po šoli širi spoznanje domače in slovanske literature v obče.  Vendar pa računa društvo, da po dramatični šoli
pridobi tudi novih moči za gledališke predstave, ker skušnja je pokazala, da oni, ki čutijo zmožnost za igro, prav radi vstopijo v kolo slovenskih dramaturg, deloma iz patriotičnega nagiba, da podpirajo odbor v težavno in za razvoj omike jako važni nalogi, deloma za lastno daljno izobraženje in ljubezen do umetnosti, deloma pa tudi, ker dramatično društvo igralce in pevce primerni, dobro honorira.
—  „Humori stički list" začne v Zagrebu izhajati 1. julija po dvakrat na mesec; izdajal ga bo gosp. V. Raic. Pisau bo ta list v hrvatskem in slovenskem jeziku, z različnimi narečji teh dveh jezikov. Misel ta je jako dobra posebno tudi za našo stran zato, ker bo „Brencelj" imel priliko , marsikako stvar in osobo svobodno šibati, katere brez nevarnosti zasege v domačem kraji ne more,
—    Bralce naše opozorujemo na računski sklep „Graške vzajemne zavarovalnice", ki je v današnjem ^Oglasniku,".
—  (Čitalnici naši) se je posrečilo dobiti gostilničarja, o katerem, ker nam ga je priporočal vele-cenjen gospod, se smemo nadjati, da bode zadostil zahtevam dobre gostilnice.
186