514
R. M. Vojanov: Matjažev sonet.
Turjaški s koščeno ogromno pestjo pretrka obsežno posodo krepko ter drugom pokima visokim s pomembnim nasmehom.
Potem pa pokliče služabnikov šest, šest betov zasika, zajeka jih šest po silnem lesenem orjaku, da vekajo doge.
Sesuje se sod in zakriti zaklad zašije očem, ves krasan, prebogat: prevod Dalmatinov slovenski iz svetega pisma.
Matjažev sonet.
J  od goro silno v dvoru kamengrada za mizo skalno kralj Matjaž sedi in spi. Za njim junaška vojska spi; krog mize gre Matjažu bela brada.
Kralj menda čaka, da nam čas zavlada, ko narod naš izžet prav do kosti bo v jarmu trpkem znoj potil in kri, od tujca bičan kruto v lica mlada.
Iz spanja kralj, če res si nam vladar!
Mi bdeči sokoli že čakamo,
da v boj za pravdo odkorakamo.
Kaj nam in tebi srak je mar?!
zdaj tvoj je dan — zavihti meč jeklen,
da se zarije v kri in dob zelen!