


■

Mučeniki  A. Aškerc


MUČENIKI
SLIKE IZ NAŠE PROTIREFORMACIJE
NAPISAL
A. AŠKERC
V LJUBLJANI 1906 ZALOŽIL L. SCHWENTNER
0200-^^0 A
Natisnil A. Slatnar v Kamniku.
Kje je kaj.
Stran
Prolog................. V
Himna slovenskih heretikov......... 3
Jurij Dalmatin.............. 5
• Trije sodi................ 24
Trubarjeva smrt.............. 26
Legenda o Jurjevem kloštru......... 27
Skakači:
I. Maruša Medvedova.......... 30
II. Jerom Stopistran........... 32
III. Stopistran in hudič.......... 33
IV. Matija Golež............. 35
Ilija pred Jurjevim kloštrom......... 37
Peter Kupljenik ............. 40
Jurij Bohinec .............. 44
Francesco Barbaro ............ 46
Župnik Lapicida............. 54
Opatinja Suzana............. 58
Flerič ................. 61
• Škofa Hrena jutrna molitev......... 64
Aleksandrijska knjižnica.......... 66
Hren v cerkvi sv. Lizabete ......... 69
• Poslednji šolski dan............ 71
Na gradu Lanšprešu............ 74
V krčmi pri »belem medvedu«........ 81
Pesem izgnancev............. 83
III
Stran
Slovenski protestanti se poslavljajo od knjig ... 87
Na Dobraču............... 90
Škof Hren v Vinjem Dolu.......... 93
Voznika Kosa sanje............ 98
Auto da fž................ 101
Tomaž Hren v Velenju........... 103
Kovač Iskra............... 105
Golška legenda.............. 108
Tomaža Hrena čudo............ 111
Ferdinandov razglas............ 113
Luteran Kremenjak............ 115
Legenda o svetem pepelu.......... 117
Ahasver ob grmadi............ 119
Legenda o stari knjigi........... 121
Jezuitov spremljevalec........... 123
Luterana Kremenjaka pridiga na ulici..... 126
Ana Znojilšekova............. 128
Neizpokorjeni grešnik........... 133
Tomaž Hren in beriči........... 135
Legenda o Kriški vasi........... 138
Luterana Kremenjaka testament........ 141
Kmet Zagorjan in kelih........... 143
Klara Javornikova............. 145
Helena Bernardinijeva........... 148
•  Škofa Hrena smrt............. 150
Legenda o Novem kloštru.......... 153
Tožba slovenskega ljudstva v protireformacijski dobi 165
IV
Prolog.
»Pisan roj! Tu plemiči in kralji, tam duhovniki prihajajo ... In slovenski kmetje v trumah gostih na bojišču širnem vstajajo . ..
Tu soborci tvoji, tam sovragi. .. Dedov naših dramo gledam ...«
»Primož Trubar.«
Nevihta bliža se, zavita v plašč oblakov črnih, z naglimi koraki. Blisk šviga iz očij ji, grom grmi iz žrela temnega . . . Gorje", rojaki!
In privihrala strašna je pošast. . . in glej in glej, kaj zdaj iz sebe bruha? Sovražnikov za rojem silen roj vali se ji počasi iz trebuha.
Beriči besni lezejo na dan, porajajo se zviti jezuiti. . . Glej, združena divjata meč in križ nad lutrovske Slovence v boj srditi.
V
Vojvodsko žez/o, škofja palica, na čelu rimska papeška tiara napadajo vas že od vseh stranij. .. Naprej, naprej, slovenska »pravda stara«!
Ustavljajte se, bratje! Branite svobodo svojo novo, vero drago! Za domovine prerojene čast krvi makar žrtvujte zadnjo srago!
Tako!. . . Naprej! Odbijajte napad! Navalu hrabro vsakdo se upiraj! Grajščak in kmet, meščan, plemenitaš pod praporjem se svetim skupnim zbiraj!
In zdaj — kaj vidim na bojišču? Ah, za četoj četa plaha omahuje, umiče se sovražniku, beži; iz rok orožje meče, obupuje . . .
Nikjer nobene pomoči? Nikjer! Premagani, pobiti, poteptani. . . Zaman ste za svobodo šli na boj navdušeni slovenski luterani!
Vae victis! Vse končano!... Slišite? Sovražnik zmag pijan vam grohota se! Njegova domovina je poslej, in vi njegovi sužnji ste, baha se . . .
Oziram se . . . Nebo žari. . . Siv dim kadi se nad dolinami, vrhovi. . . Plameni žolti švigajo tu, tam . . . Kaj zdaj pomenijo ie-ti kresovi?
In gledam, gledam... Ni to žar kresov! Grmade knjig visoke plamenijo. . . Slovenske biblije, postile so in pesmarice naše, ki gorijo .. .
Vsa čast vam: Karel, Ferdinand in Hren!
Izvrstno ste svoj posel dokončali!
Z enakim vspehom proslavili so
svoj čas se v Rimu viteški Vandali. . .
Tvoj trud, o Trubar, pada v sip in prah... Porušeno kulture je svetišče, ki zgradi/ bratom bil si ga nekdaj. Tvoj ideal sedaj je pepeiišče . . .
In kamor stopiš — samo jok in stok, molitve, kletve in obupa vzkliki. . . Pradedje naši Iutrovski so to, svobode to so naši mučeniki.
VII

MUCENIKI

Himna slovenskih heretikov.
Heretiki smo grešni in krenili z izhojene smo ceste, ki po njej vodili ste, pismarji, farizeji, uklenjene na duhu nas doslej.
Otresli smo verige vaše sužnje. Nič več ne prašamo vas: kam in kod? Sami si iščemo smeri in smotra, svobodni hodimo zdaj svojo pot.
Sami popenjamo se na višave, kjer naš leskeče se visoki vzor; po strmcu trdem, stezi skaloviti k resnice solncu romamo navzgor.
A vaša cesta — zagata je temna, kjer zajde duh človeški sred noči in kjer umrje vsaka živa misel . . . Ne, vaši stari poti cilja ni!
Izbrali smo si svojo novo vero in svojega mi molimo boga, boga svobode, luči in resnice, in nosimo s seboj ga v dnu srca.
Heretiki smo smeli, krivoverci, in kužna vam pismarjem smo pošast. Preklinjajte nas, kamnajte, morite! Vaš srd in črt je nam največja čast.
Naprej, heretiki sveta vi slavni, vi geniji uporni vseh vekov! Tovariši ste naši in soborci. Vi vsi hodili pot ste svoj, pot nov.
Apostoli ste vsi svobodne misli, svetlobe ste glasniki z nami vred; sobratom kazali ste pot iz robstva — in »krivoverce« vas psoval je svet.
Heretiki pogumni smo. Za nami ne hodi strahopetec naj nikar! Naš pot je borba, žrtva, mučeništvo in vodi skoz nevihto in vihar.
Jurij Dalmatin.
(1585. 1.) I.
Samotna pot. Ob desni in ob levi grmovje, temen gozd. Košate bukve in vitke smreke, javorji in gabri pokrivajo ves kraj. Tam kresno solnce pripeka z jasnega, a tu je hlad celo opoludne.
Za jelšjim grmom ležijo na trebuhih tik ob cesti na mahu v resju drug vštric drugega trije možje, našemljeni, bradati. Kdo so junaki ti? Razbojniki, prežeči na svoj plen, na potnika, ki mimo tod privede ga korak? Al tihotapci so, ki si po dnevi ne upajo več dalje z blagom svojim pa čakajo noči v zavetju varnem, izkušeni v opreznosti že davno?
Možje molčijo tu že celo uro, podpirajo si brade ob komolce pa se ozirajo skoz grm na pot. Eh, dolgčas jim je že v samoti hostni! Ko jez, ki je predolgo zadržaval naraščajočo vodo, se odpre naposled včasi sam od sebe naglo, tako razvezali so se jeziki prežarjem lenim trem. Razgovor tih razplete se med njimi mahoma.
Prvi.
Kak dolgo bomo tukaj še ležali? Drugi.
Res! Mari bili bi doma ostali! Tretji.
Polrpite! Saj ni še minul dan! Prvi.
Nalagal se ti loški je kaplan! Nemara pop vse tri za nos nas vodi. E, sitnosti so s takimi gospodi!
Drugi.
Oh, kaj lenarim tukaj jaz, bedak!
Tretji.
Če ni resnica, naj me vzame vrag! Prvi.
In vsak po zlat cekin za to dobimo, če delo naročeno izvršimo?
Drugi.
Cekin, cekin bo moj še danes! Hej, kaj ti naročil je kaplan? Povej!
Tretji.
Sinoč poklical me je v kaplanijo
naš Urban Vurcnar, ko sem stal na trgu.
Zaklene vrata sobna za seboj,
pogleda mi v oči, potrka mi
po rami pa nagovori me: Simon!
Odkar sem v Škofji Loki, te poznam
in vem, da trden si katoličan!
Ti veš pa tudi, kdo nam meša vero.
To Trubarjeva nova je svojat
predrzna protestantovska, ki seje
med ljudstvom našim seme svoje grešno.
Ti veš, da tudi v starem mestu našem
odpadlo mnogo je ljudij od cerkve
edinozveličavne papeževe.
Nemara tudi veš, kdo hodi semkaj
že dalje časa zapeljavat ovce.
To predikant je Jurij Dalmatin! Neumen ni ta človek, saj prevedel je celo Sveto pismo, žalibog, na jezik naš; a mož je krivoverec! Peklensko zvit je in hudoben tudi. On kriv je vseh zmešnjav v dolini naši. On zvabil že je toliko meščanov v pogubne mreže svoje s pridigami in z bukvami slovenskimi! Povej, moj ljubi Simon, je li vreden mož, da še živi? Poslušaj, kaj ti pravim! Izvedel sem, da jutri pride zopet ta Jurij Dalmatin k nam iz Ljubljane, razširjat krivo vero. Za gotovo prispe popoludne po cesti v Loko. Počakaj ga kje sredi hoste, Simon, pa ga ubij! Če si ne upaš sam, najemi korenjaka si še dva! Ubijte ga! To bode dobro delo, povrhu pa poplačam vas pošteno. Vsak izmed vas dobi po en cekin! Razumeš? Znaš molčati? Mož - beseda ? Da, mož-beseda! rekel sem kaplanu in stisnil sem mu mehko belo roko . .. A če izve se, kdo ga je ubil? — opomnim rahlo Vurcnarju — gospod, potem obesijo me prav gotovo!
Pošteno delo ravno ni uboj . . . Le bodi brez skrbi! me potolaži kaplan. Jaz jamčim ti, moj ljubi Simon, da raditega ne zgubiš lasu . . . No, ali vaju sem nalagal — kaj? Potrpimo še, malko poležimo! Gotovo ga še danes v pest dobimo!
Prvi.
Čuj, kak na brezi tam se dere voga! Nemara ptica nam vsem trem se roga!
Drugi.
Kaj detel zdaj tako po gabru kljuje? Mar koga vidi, ki se približuje?
Tretji.
Tam veverica se je splašila! Po smreki naglo kvišku pleza spak. Žival začula kje je kak korak, nečesa bržčas se ustrašila! . . .
Prvi.
Pst! Meni zdi se, nekdo res prihaja! Oh, zlat cekin! Kar sapa mi zastaja!
Drugi.
Res! Gromska strela! Že se bliža tam! To predikant je luterski — in sam!
Tretji.
O, Mati božja! To je Dalmatin! Že čutim v žepu Vurcnarjev cekin. Le tiše, fanta!
Prvi.
Škoda ga bo, škoda!
Če tega-le ubijemo gospoda.
Drugi.
Ponosna res njegova je postava in lepa je njegova moška glava.
Tretji.
Obraz mu obsenčuje črna brada
in lahek plašč mu črn črez hrbet pada.
Prvi.
Le bliže, bliže, luteranski mož!
Saj kmalu, kmalu v rokah naših boš!
Drugi.
Hej, vstanimo! Zdaj baš je pravi čas! Tretji.
Le nadenj, fanta! Prvi vdarim jaz! Ubijmo ga! . . .
Prvi.
Ubijmo predikanta!
10
Drugi.
Hudiča!
Tretji.
Krivoverca, protestanta!
II.
Skoz okna Škofjeloškega gradu
ozira jasno jutro se poletno;
in žarki solnca plamenečega
oživljajo, poljubljajo bolnika,
ki v naslonjaču usnjatem starinskem
sedi ob oknu pa se pogovarja
s prijateljem in z ženoj mladoj svojoj.
Bolnik je Dalmatin, njegova žena
je Barba, in njegov prijatelj zvesti,
ki prišel na obisk je iz Ljubljane,
je Adam Bohorič. Ves ginjen gleda
v sovernika in gosta Dalmatin;
stisnivši krepko mu desnico drago
mu pravi: »Ljubi moj prijatelj Adam!
Kako me veseli, da spet te vidim!
Pred tednom dnij pa bal sem se že res,
da ura mi odbila je poslednja!
O, ti zaslepljena, ti zapeljanci!
Pričakali so bili me ob poti
pa me napadli tam ob belem dnevu
izza zasede so z gorjačami.
i I
Razbojnik pravi pa je sedel takrat
tu v Škofji Loki v kaplaniji svoji —
sobrat moj in tovariš v Kristusu,
pobožni Urban Vurcnar in pa molil,
da bi naklep posrečil se njegov!
Pa ni posrečil se! Ubili niso
najeti tolovaji me njegovi.
Pobili že so bili me na tla,
a tisti hip prikaže se na srečo
rešilni angel, jezdec, naš soverec
Elija Paradajzar. Ko bi trenil,
pobegnili so napadalci v gozd.
In tisti večer sem predramil se
iz nezavesti v sobi tej-le slab.
Res, hudo trpel sem vsled težkih ran,
a bil sem živ, živ, dragi moj prijatelj!
In danes čutim se že zdravega
in kmalu poletim iz gnezda spet
na delo med ubogo ljudstvo naše« . . .
Bohorič.
In drugi angel, ki ti stregel je
v bolezni in bedel ob posteli,
je noč in dan pri tebi, Jurij, glej,
hči Trubarjeva je, soproga tvoja!
Prav včeraj pisal sem mu v Derendingen
častitemu očaku našemu
o najnovejšem tem dogodku tvojem. Kako razveseli se zlata duša, ko videl bode, da si živ in zdrav, da niso te ubili papežniki!
Dalmatin.
Prelepa hvala ti za to uslugo! Hvaležen res sem svoji Barbari, da stregla mi je in me negovala ko prava, dobra žena, ki me ljubi. .. Srce imaš čuteče v prsih, Barba! Zdaj šele vem, čigava ti si hči . . . In baš te dni, ko ležal sem bolan, podobe vstajale so v duši moji in videl svojo ljubo sem mladost, ozarjeno ko jutro pomladansko . . . Tako je včasi. Takšna je skrivnost človeškega duha. Kedar telo trpi in kadar gledamo že blizu smrt bledo s svojimi očmi, prijatelj, tedaj se duša osvoboja rada in dviga kvišku se iz kletke svoje. Tedaj oziramo se v dni minule. V trenutku včasi nam prikaže se življenje naše vse. V podobah pestrih pomiče mimo nas se naglo vse, karkoli doživeli smo kedaj.
Tako sem gledal tudi jaz te dni
v trpljenju svojem težkem vso mladost.
Najdalje mi je stala pred očmi
pač slika tista, ki mi je najljubša . . .
Tam v daljnem Derendingenu sem bil.
Dijak sem bil. Iz Tibingena prišel
bil na počitnice sem k Trubarju.
Ne prvikrat. Prav vsako ljubo leto
me vabil k sebi slavni je rojak.
Na vrtu sva sedela v senci lipe
pa govorila sva o tem in onem,
največ o bogoslovskih študijah,
ki dovršaval sem jih tista leta.
Pozorno je poslušal modri starček,
kar pravil sem mu o poskusih svojih
iz našega jezika. Gledal mi
naravnost je v obraz, zamišljen ves.
Tedaj pa mi položi roko svojo
na ramo ter mi reče resno: »Jurij!
Naslednik bodi mi pri delu svetem,
ki jaz sem prvi lotil se ga bil
med našimi ubogimi rojaki. . .
Osivel sem ob trudu za Slovence,
postaral sem na tujem se, moj Jurij!
Največja radost srcu mojemu
na stara leta je v pregnanstvu tukaj,
ko vidim, da rojaki so vzbudili
iz spanja svojega se dolgega. Živeti so začeli, misliti, odkar sem osvobodil jih iz jarma papistovskega sužnjega, kajneda? A velik je vinograd, mnogo dela, in zmerom še premalo delavcev! Ti kmalu se pridružiš v domovini možem pogumnim kot apostol mlad, ki evangelje boš oznanjal čisto, svobode vero našo med rojaki! Mlad si, moj sinko. Glavo pametno podaril ti je Bog. Učiš se rad. Vsi hvalijo učitelji te tvoji. In jezik najin ljubi materni znaš pisati še lepše nego jaz. O, delaj Dalmatin moj, delaj, delaj! Moj dan nagiblje se k večeru že in kmalu me ogrne črna noč. Glej, jaz pojemam, ti pa moraš rasti. Če ti mi boš naslednik, moj učenec, zatisnem lože trudne kdaj oči!« . . .
Glas tresel se mu je pri teh besedah, v očeh so lesketale se mu solze in ginjen me objel je modri mož . . .
Tedaj pa prišla si na vrt, ti Barba. Prisedla k nama si. In kaj potem
zgodilo se je, ali se spominjaš? Oči ujele so se najine za hip — in ta pogled tvoj topli, mehki potrdil bil mi sladko je skrivnost, da ljubiva se pravzaprav že davno. In zarudela si ... A jaz sem rekel: Častiti patrijarh naš, oče Trubar! Učenec vaš sem in obetam vam, da delal v duhu vašem bom vse dni. Na straži stal bom v domovini svoji in branil bom rojake noč in dan pred papežniki, ki grozijo nam, podjarmiti nas spet pod peto svojo . . . Dobrotnik moj ste, svetovalec moj, učitelj moj ste in moj vzor veliki. A danes vprašam vas in prosim vas, al hteli biti tudi bi moj — tast?
Veš, ljubi Adam, kaj je storil Trubar?
Prijel je naju z Barboj za roke"
in združil je desnico Barbino
z desnicoj mojoj ter dejal je ginjen:
Bog blagoslovi srečo vajino!
Nato poljubil naju je oba . . .
In gledal naju je očak molče" . . .
In lice porosile so mu solze . . .
Najlepši hip je to v življenju mojem.
Barbara.
In v mojem! Samo da ostal si živ! Oh, zdi se mi, da dal te mi je Bog iznova in da najin srečni zakon začenja se šele sedaj, odkar oteli smo te smrti, dragi Jurij!
Bohorič.
In tudi ljudstvo naše je dobilo iznova te, prijatelj in tovariš! Dokler na svetu živel bo Slovenec, slovelo bode tvoje Sveto pismo, ki ga podaril si v jeziku našem iz svojega duha nam v prid duševni.
Dalmatin.
Kar storil sem, to moral sem storiti.
Na delo me gonila je ljubezen
do naše lepe, mile domovine
in pa do bratov naših zapuščenih.
Predragi Adam! Ti omenjaš mi
zasluge moje na književnem polju.
A kdo bil prvi je učitelj moj ?
Pri tebi, zlata duša, Bohorič,
najprej sem hodil v šolo v Krškem, kjer
zagledal luč sveta sem — in potem
pobratila sva v beli se Ljubljani,
17
učenec in učitelj na prospeh, ideje svete, ki navdušil zanjo je naju Trubar za — svobodo vere pa za prosveto vseh rojakov naših!
Bohorič.
Učitelju učenec dela čast!
Kako so lepi dnevi polpretekli,
ko potovala skupaj sva na Nemško!
Še veš, kako prijazno bil sprejel
saksonski naju je volivni knez
Avgust na dvoru svojem? In potem
kako je v Vitenbergu čislalo
vseučilišče naju! Rečem ti,
da ni me bilo sram, da sem Slovenec!
Dalmatin.
Da, lepe čase preživela sva tam v Vitenbergu, kjer se tiskala slovenska biblija je nama. Trud je bil to, resda, velik trud naporen, dokler zagledalo ni Sveto pismo dne belega. A trud, to je življenje!
Bohorič.
Tako je! Le kdor dela, ta živi! Zato živimo na slovenski zemlji v resnici zdaj le protestanti mi.
A kdor ni z nami, ta po temi tava, ko mrlič on v gomili zmote spava.
Dalmatin.
Zahvaljen bodi mi, dobrotni Bog,
ki iz morilčevih si rešil rok
me in rojakom mojim me ohranil!
Dokler bom živel, bom pogumno branil
svobodo evangelja in vesti!
O Bog, daj zopet čile mi moči,
da pojdem lahko v vojsko nad papiste,
sovražnike resnice, antikriste!
111.
Noč, pozna noč pokriva s plaščem črnim, po kterem se leskeče tu pa tam katera zlata zvezda, hrib in dol. Po cesti pod Turjaškim starim gradom korakata domov dva kmeta s sejma. Molčč drug z drugim stopa svojo pot zatopljen v svoje misli in skrbi. Vse tiho kroginkrog. Le v gozdu tam nekje, na kakem votlem gabru morda otožno uka sova . . . Tam, kjer cesta zavije se navkreber, postojita in brišeta z rokavi znoj si s čel.
19
»Hehe, glej, sosed!« reče kmet starejši, »na gradu pa bedijo še gospoda! Tam, vidiš, okno je še razsvetljeno! In vendar sodim, da je že polnoč.«
Mlajši kmet.
Pa veš, kdo tam bedi? Škocjanski župnik,
sloviti luteranec Dalmatin!
Moj brat je grajski valpet na Turjaku
in vsak kotič pozna natanko v gradu.
On čudne pravil zadnjič mi reči
o predikantu tem je Dalmatinu.
Učen je bojda bolj ko škof ljubljanski
in bolj ko papež sam! Vse Sveto pismo
prevedel je na naš slovenski jezik.
Ta knjiga mu je vse, mu je studenec,
iz kterega zajemlje svojo vero
ko vsak resničen protestant, saj midva
sva tudi luterana, je li boter!...
Škocjanski župnik zdaj sedi pri mizi
pa bere biblijo. In vsako noč,
ko vse že spava po obširnem gradu,
razsvetljeno še tisto-le je okno.
Moj brat opazoval ga je nekoč
po noči skoz ključavnico pri vratih.
Pri mizi sedel ti je Dalmatin
ko kip kamnit, zavit v talar svoj črni
pa gledal v Sveto pismo je zamišljen.
In vmes prijemal ti je za per6
pa pisal, pisal nekaj po papirju . . .
Nekoč pa našel zjutraj ga je sluga
za mizoj spečega pri bibliji,
ko solnce že sijalo je skoz okno.
Na mizi pa gorela še je sveča . . .
Čudak, čudak je ta Škocjanski župnik!
Po gradu si pripovedujejo,
da včasi pogovarja se z duhovi
v ponočnih poznih urah v sobi svoji.
In veš, kaj pravil tudi mi je brat?
Celo hudič prikazal se je že
enkrat bil Dalmatinu, sam hudič,
da motil bi pri delu ga pobožnem!
Kdo ve, če satana poslali niso
papisti zlobni k njemu iz zavisti,
ker toliko je duš katoliških
ujel za svojo vero papežu . . .
Pa ni se bil ustrašil satana!
Naredil brž je križ pa mu pokazal
z desnicoj vrata! To ti je junak! . . .
Glej, zmerom še gori tam tista luč!
No, tukaj vsaj je varen pred papisti,
ki že naganjali so mu v Škocjanu.
TurjaČan dal mu v gradu je zavetja.
Bog vč, kaj spiše še za ljudstvo naše.
21
Učen dovolj je, in če ni se bal hudiča samega, bo branil tudi ko dosihdob še protestante svoje, čeprav nam bližajo se slabi časi . . .
Starejši kmet.
Al ni to tisti Jurij Dalmatin,
ki skoro bili bi ubili ga
pred nekaj leti bojda v Škofji Loki
papisti? Saj od tam je prišel k nam
v Škocjan za pastorja. Kaj ne da, sosed?
Mlajši kmet.
Tako je! To je tisti mučenik, učenec Trubarjev, zdaj naš vodnik!
Starejši kmet.
Ej, vsi smo mučeniki, mi tlačani!
Mlajši kmet.
Prav praviš! Pa odkar smo luterani, vsaj rimsko vrgli s sebe smo igo!
Starejši kmet.
Svobodna nam je duša, a telo še zmerom žuli tuji grajski jarem in reveži trpimo še po starem!
Gorje" ko mah drži se kmečkih koč. .. Oh, jaz imam domov še dolgo pot...
Mlajši kmet.
Pa zbogom! Jaz na levo grem od tod!
Starejši kmet. In jaz na desno. Sosed, lahko noč!
Trije sodi.
(1584. 1.)
Andrejčič Boštjan, ljubljanski meščan, prejel tri velike je sode. Iz Nemčije nekdo pošilja mu jih. Kaj neki v treh sodih teh bode?
Kaj bode! Otročje je vprašanje to! I, nekdo pošilja mu vina! Kdaj v hrastovih dogah od Noeta dnij drugačna je bila vsebina?
V Ljubljano iz Nemčije dolga je pot. In da se kak sod ne razpoči, močno okovali previdni ljudje" z železnimi so jih obroči.
Andrejčič Boštjan, goreč luteran, navrta sod prvi — kaj, vraga! Začaran nemara skrivnostni je sod? Iz pipe ne teče nič vlaga?
Andrejčič Boštjan, ljubljanski meščan, navrta sod drugi — mrcina! Kosmato zakolne Andrejčič Boštjan. Iz pipe že spet ni nič vina!
Andrejčič Boštjan, ljubljanski meščan, navrta sod tretji — spet suša! Ha, kdo tak grdo se pošalil je ž njim? Pač kaka papistovska duša!
Razkačen razbije sod prvi — in glej, to čudo vseh čudes peklenskih! Strmečim očem se prikaže namah kup samih knjig — biblij slovenskih!
Razbije sod drugi Andrejčič Boštjan pa vpričo sovercev, mož srenjskih; osuplim očem se prikaže na dan kup samih knjig, biblij slovenskih!
Še tretjemu sodu razbije on dno — spet biblij slovenskih kopica! In Dalmatin Jurij pošilja mu jih ... Hej, kaka vesela novica!
Trubarjeva smrt.
(1586.1.)
Priletela ptica s severa glasnica; črna in usodna prišla je novica.
Kakor blisk iz kraja v drugi kraj leti; obiskuje mesta, trge in vasi.
Preleti planine, preleti doline, vsako tiho kočo naše domovine.
Doteknila s krili že se je zvončv. Žalostna odmeva pesem z vseh stolpov.
Kaj se je zgodilo, kaj se pripetilo, da pritiska srca ljudska s tako silo ?
Kaj se je zgodilo, da ko črn je prt nad slovensko zemljo velik razprostrt?
In potrt, otožen gleda znanec znanca, koder Iuteranec sreča Iuteranca ...
K Bohoriču plane Dalmatin. Odprl dver je pa mu rekel: »Trubar je umrl!«
Legenda o Jurjevem kloštru.
(1569. 1.)
»To je torej Jurjev klošter tisti slavni kartuzjanski! O, za B6ga, v kakem grabnu tu se skriva med gorami! Turek ga ne najde lahko ... Solnce dviga se visoko že na nebu, kresno solnce. Ali čudno, okrog kloštra vse je tiho še in mrtvo! Pa naprej v imenu božjem, dragi spremljevalci moji! Moram videti, če res je vtihotapil tudi tukaj herezije duh se kužni . . .«
Konj zahrska pod jahačem. In počasi stopi s sedla Polvdorus Montagnana, naddijakon akvilejski,
27
župnik Laški in pa strogi inkvizitor verski . ..
Vrata
teška v klošter so odprta. Polvdorus Montagnana išče po hodnikih dolgih kartuzjancev. Vse je tiho. Ni nikjer je žive duše. Kar prikaže star se frater izza vogla ves osupel.
»Kje očetje so menihi?« jezen vpraša Montagnana.
»»Vsi razšli so se po svetu, Bog ve kam, na vse vetrove! Samo dva sta še ostala: Stari pater Avgustinus in pa mladi Innocentius . . .««
»No, in kje sta ta meniha? Celici mi brž pokaži njiju, da se sam prepričam, če moža sta prave vere!«
»» Prečastiti! Želje vaše izpolniti vam ne morem! Stari pater Avgustinus
je pijan ko čep! Na tešče
tri izpil je že bokale
mi starine! Dan za dnevom
moram mu nositi vina
v celico. Saj govoriti
pater bi ne mogel z vami!««
»No, in pater Innocentius ?«
»»Ne utegne! Lepa nuna mlada prišla je iz Prage ga obiskat že pred tednom. Izza tiste ure ni ga bilo še na svetlo. Kaj se pogovarja z lepoj nunoj naš častiti Innocentius že ves teden, sam Bog vedi!««
Nič ni rekel župnik Laški in oglejski naddijakon Polvdorus Montagnana. Samo vzdihnil je globoko, naglo šel iz samostana. Brž popel se spet je v sedlo pa odjahal s spremljevalci.
Skakači.
(1583. I.)
I. Maruša Medvedova.
To služba je božja vesela! Najburnejši vije se ples po cerkvi skakaški v Planini. Vse meša se urnih teles.
Vrtijo se pari objeti, dekleta in žene, možje in skačejo kakor zblazneli in mečejo kvišku noge . . .
»Še urneje skakajte, bratje in sestre po cerkvi okrog!« — Maruša Medvedova pravi — »v nebesih to sam želi Bog!
»In jaz sem prerokinja vaša! Prekrasen imela sem san. Prikazal se bil mi je Jezus, od angelov svetih obdan.
»In videla vse sem svetnike. Odprto je bilo neb6. Zamaknjeno gledalo rajsko je blaženost moje oko.
»In, glejte, naš Jezus približa se mi in z nebeškoj vodoj poškropi me iz zlate posode sam s svojoj presvetoj rokoj.
»In Jezus obrne se k meni, slovensko me nagovori: ,Maruša Medvedova!' pravi, ,izvoljenka moja si ti!'
»Sezidaj mi cerkev na gori, za vernike nove nov hram! Z veselimi srci častite poslej me in molite tam!'
»In zdaj ga imamo, soverci, hram božji na gori le-tej! Radujmo svobode se svoje, Bogu na čast plešimo, hej!
»Povešajo žalostne glave papisti po cerkvah le naj! A naša je vera vesela, nam služba je božja sam raj!
»Le skakajte, bratje in sestre!
Saj to je nebeški ukaz.
Saj z vami vred plešem v čast božjo
Maruša Medvedova jaz!«
II. Jerom Stopistran.
(1584.1.)
V Koroški Beli, v farni cerkvi skakačev zbran je pisan roj, mož, žen, deklet in fantov mladih . . . Kaj neki zopet bo nocoj ?
Trenutek bliža se slovesni. Veliki luster je prižgan. Na lečo stopil kmet je mladi, veseli Jerom Stopistran.
»S papisti proč in antikristi! Tako skakači pravimo. A kdor nas moti v službi božji, mi v bran se mu postavimo!
»Le mi imamo pravo vero, le mi častimo prav Boga! In jaz sem prerok vaš, mesija, poslan na zemljo iz neba!
32
Jaz med slovenskimi skakači najvišjo sam imam oblast! A vi posnemajte nocoj me, karkoli počnem v božjo čast!«
In brž je vpričo njih se slekel na leči Jerom Stopistran . . . In slekli vsi so se skakači, začel se ples je razuzdan . . .
Nag Stopistran je skakal ž njimi, do belega je plesal dne . . . A zjutraj prišli so beriči in zvezali so mu rokč . . .
III. Stopistran in hudič.
(1584.1.)
Nocoj pa spet v Koroški Beli skakači plešejo veseli.
In mladi Jerom Stopistran po cerkvi pleše ko pijan
sam od pobožnosti skakaške soverce navdušuje vaške.
Pa glej, sred cerkve nov skakun prikaže se — ha, črn koštrun!
Osuplo se koštrun ozira, plah po ljudeh oči upira.
»To ni koštrun, to je hudič! A jaz ga ne bojim se nič,
»jaz Stopistran! Zagovorim ga, nazadnje pa še umorim ga!
»Zdaj, satan, skočil nam si v past! Zdaj suženj naš si, naša last!
»Ne boš več duš nam zapeljaval, s skušnjavami nas nadlegaval!
»Jaz Stopistran sedaj te, črt, obsojam na krvavo smrt!«
Osupel se koštrun ozira. Vsa cerkev vanj oči upira.
»»Ta Stopistran, to je junak! Boji se, glejte, ga sam vrag!
»»Kaj bi ne bali se ga tisti papisti naši, antikristi!««
»Nož sem!« ukaže Stopistran — na tleh hudič leži zaklan.
IV. Matija Golež.
(1608. I.)
To vam Moravski je skakač, Matija Golež, mlad kovač.
V kovačnici po dnevi kuje, po noči pleše, poskakuje.
Tako zna skakati lep6, da vsi tržani k njemu vrd
na službo božjo preslovito
na skednju tam velikem skrito.
Vladarju Ferdinandu pa všeč Goležev ni ples bil ta!
In nuncij papežev Salvago
je rekel: »Naj prepuščam zmago
»nad rimsko cerkvijo sedaj, ko kmalu lutrstvu bo kraj,
»umazanemu mar kovaču, Matiju Goležu, skakaču!?«
In bil ujet je tisti dan skakač in proti Trstu gnan.
A Golež se pri sebi smeje: »Pokaj bi hodil na galeje,
»ko skakati izvrstno znam! Ne, mučiti se vam ne dam!«
Ušel, uskočil je beričem. Zaman so vohali za ptičem.
Izginil jim izpred nosu
je v temni noči brez sledu.
Ilija pred Jurjevim kloštrom.
(1570. 1.)
. . . »sev ziehen im landt unib, . . . die Pharrherren, von wegen dasz sy Tacz, Leib- vnnd andere Steuer auf den Canzeln, da man gottes wort solte verkhiin-den vnnd solcher sachen ge-schweigen, abtzubringen . . .«
!z kronike Jurjevega kloštra. (Orožen: »Das Dekanat Tiiffer«.)
Ilija Gregorič, stari hajduk, plane pokoncu, oči si pomane v svojem šatoru: »Bel je že dan! Trobar, zatrobi! Ves tabor naj vstane!«
Vstajajo, shajajo, zbirajo že
okrog vodnika se vstaši tlačanje . . .
Ilija pa se zasmeje: »Možjč!
Kakšne nocoj jaz sem sanjal vam sanje!
»Mize pogrnjene . . . Krač in klobas cele kopice pa belega kruha! Vince rumeno se v čašah iskri, mi pa namakamo grla si suha!
37

»Sanje prelepe sem sanjal, kaj ne? Ali lahko vam jih žive pokažem! Cesto pod noge! Naprej za menoj! Kmalu prepričate se, da ne lažem.«
Brž se vse vzdigne na novi pohod. Sneg pod koraki jim naglimi škriplje . . Daleč za hrbtom Planina je že . . . Srce armadi čimdalje bolj vtriplje . . .
Ilija Gregorič, zviti hajduk
prišel pred Jurjev je klošter z Bezjaki;
s tristo uporniki tja je prihrul,
s tristo slovenskimi kmeti junaki.
Z mečem si vrata je teška odprl pa se zadri: »Kartuzjanci častiti! Pot nas utrudila danes je k vam. Dajte nam jesti in piti!
»In ko najemo, napijemo se, potlej poveste, zakaj — brez zamere! -tudi vaš klošter že sto in sto let krive grajščinske je vere!
»Pravega ste zatajili Boga na evangelje pozabili sveto!
Božje besede že davno ne več — tlako oznanjate rajši prokleto! . . .
»Bratje, k obedu!« ... Na Ilijev ki kmetje njegovi so v klošter vlomil jeli meso in pšenični so hleb, v kleti se vinca napili.
Peter Kupljenik.
(1587.1.)
»Kdo je? Kdo tam trka v pozni noči?«
»»Vaš soverec in ubog popotnik, ki vas nujno prosi prenočišča, prenočišča in pribežališča!««
»Vstopi, brate, vstopi! Ali kdo si?«
»»Kupljenik! Kaj več že ne poznaš me?««
»Ti si, Peter? Kupljenik! Je res li? Ni mogoče! Duh je tvoj nemara . . . Kupljenik, prijatelj moj — ta revež v grobu zdavnaj že trohni na Laškem, pravijo, nekje okoli Vidma!«
»»Jaz sem, jaz sem Kupljenik tvoj živi!««
»Bog te sprejmi! Sedi, pa povej mi zgodovino svojega jetništva!
Vse je tiho. Črna noč pokriva že Ljubljano in obe kazali že stojita kvišku tam na uri. Nihče tukaj te ne bode slišal! Nihče tukaj ne izda te, Peter.«
»»Jahal sem po cesti od bolnika blizu Škofje Loke, držal v rokah biblijo pa čital in premišljal. Vroč je dan poleten in skoz hosto jaham tisto uro v hladni senci. Konj počasi stopa. Ne mudi se mi nikamor. Kar izza grmovja plane lovcev truma proti meni . . . »Ha, imamo te, ti prerok krivi!« vpije name družba in grozi mi s palicami, tepe me in veže ko zločincu roke mi na hrbtu . . . »Ne uideš, predikant prokleti, iz pesti nam več! O, ne uideš! Oj, to bo vesel nadvojvod Karel, ki ukazal nam, te je ujeti, protestant ti, antikrist neverni! In plačilo nam ne izostane!« . . .
Vlekli so me v Škofjo Loko, v ječo me zaprli so papisti divji.
41
Od veselja streljali s topovi so na gradu! A iz Loke gnali peš so me beriči na Tolminsko, odondod pa dalje do Gorice. A goriški župnik me je poslal pred nadškofa patrijarha v Videm.
Zdaj je konec! Vsak dan sem zdihoval v temni ječi. Patrijarh me pošlje v Rim — in tamkaj dali bi mi piti strupa, ki ga bal se svoje dni je Primož Trubar sam! Addio, bratje! Tiho sem poslavljal se od svojcev od sovercev, od rojakov v mislih. Domovina moja! Oh, nikoli več ne bom te videl! Zbogom, zbogom Kapale so solze mi po licih, kapale na biblijo slovensko, na edino tolažilo moje . . . Štel sem ure, štel sem dneve, tedne. Vsak trenutek zdel se mi je večnost. . Vem, kako ste trudili se zame. Hvala vam za vso ljubezen vašo! Vse minulo je sedaj trpljenje in svoboden zopet sem, svoboden! Veš, ušel sem srečno jim iz ječe kakor svoje dni apostol Peter.
Njega rešil bil je angel božji, mene angel pa človeški — ženska, hči ječarja mojega prelepa. Smilil se ji predikant je mladi. Sama prišla bila ti je k meni v gluhi noči, ko je vse že spalo pa odprla mi je teška vrata. O, ta zlata duša, dekle laško! Za s!ov6 sem jo poljubil ginjen in objel sem jo hvaležen. Ona trepetala je na vsem životu ter se bala, da moj beg predrzni ponesrečil ne bi se ... A roka božja me iz Vidma je izvedla — in pri tebi sem nocoj, prijatelj!«
Jurij Bohinec.
(1587.1.)
Kaj storil je Jurij Bohinec, nesrečni ljubljanski meščan? Beriči ženo ga po cesti. V verige jetnik je vkovan!
Na ulici zbira se ljudstvo in okna odpirajo se, iz vež in z balkonov sosedi za njim vsi ozirajo se
in majejo z glavami: »Kaj je? Oh, kakšna sramota! Zaprt! No, boljše ko v ječo, vam rečem, pri priči oditi je v smrt!«
»»Pa kaj je zakrivil ubožec? Da storil zločin bi bil kak? Ne, ne! Ni mogoče! Prijatelj Bohinec je bil poštenjak!««
»»»Nesrečna družina njegova! Oh, žena pa kopa otrok! Možjč, to je žalost velika, to stok mu je v hiši in jok!«««
In dalje po ulicah tesnih meščana Bohinca ženo; in vsak, ki ga sreča, se čudi, češ, kdo pač zločinec je to?
Zakaj bil zaprt je Bohinec, še tisti so zvedeli dan. Ko iskra je šlo po Ljubljani: Bohinec je vnet luteran!
In storil zločinstvo je strašno: Slovensko je biblijo bral! In škof je to zvedel in z ječoj moža je zato kaznoval.
Francesco Barbaro.
(1593. I.)
Jaz, patrijarh oglejski in nadškof Francesco Barbaro, tvoj brat in sluga, nocoj ti pišem pismo, sveti oče! Ti ne verjameš mi, kako tešk6 pero mi gosje teče po papirju. Oh, zdi se mi, da ne pomakam ga pisala svojega v črnilo, nego v kri svojo, v solze svoje in v svoj žol A pisati ti moram. Tvoj ukaz le izpolnjujem, ker sem ti udan. Tam zunaj davno spava že Oglej. Nad mestom sanja tiha, mirna noč poletna, jaz pa še bedim za mizoj pa pišem ti pri sveče luči pismo . . .
Pred kratkim sem povrnil se domov. To bilo potovanje je težavno, ki sem izvršil s pomočjo ga božjo po naročilu tvojem, sveti oče! Prepotoval dežele sem slovenske:
primorsko, kranjsko, štajersko, koroško. Deset prebil sem mesecev na poti, da s svojimi prepričam se očmi in s svojimi prepričam se ušesi, kako stoji katoliška še cerkev pa sveta vera naša med Slovenci.
Po dnevi potoval sem in po noči
z molitvenikom v roki sem ti romal
pa molil sem za blodne ovce naše.
Vse videl sem. Vse vem. Oh, sveti oče!
Ko hodil po deželah sem slovenskih,
spominjal sem se živo evangelja:
»Ko spali so ljudjč, je prišel satan,
pa nasejal plevela med pšenico.«
Sedaj je mrtev tisti Primož Trubar,
nesrečni apostat, ki zasejal
bil ljulike po njivah je domačih.
Umrl je krivi prerok, ali delo
njegovo, žalibog, živi še dalje
med narodom njegovim zapeljanim!
Oh, koliko je zla zakrivil mož!
Začel celo je pisati rojakom
pobožne knjige v maternem jeziku;
prevaja! Sveto pismo jim je prvi
in ustanavljal šole je med ljudstvom —
vse proti volji svete cerkve naše!
Vse ljudstvo skoro v teh deželah lepih
udano hereziji je peklenski
in noče slišati nič več o Rimu!
Vse ljudstvo skoro — kajti, sveti oče,
še našel nekaj sem ljudij, ki zvesti
ostali so v viharjih ti najhujših.
Pohvalil sem jih in potrdil v dobrem.
A proti krivovercem bil sem boj,
boj neizprosen. Tu sem opominjal,
svaril in prosil, vabil jih nazaj
ko izgubljene ovce v stari hlev,
a tam nastopal spet sem šiloma
brez vsakega usmiljenja in strogo.
Na roko šel mi modri je vladar
dežel omenjenih, nadvojvod Karel.
Zlata je vreden res ta nemški knez.
Goreč katoličan je, mož pobožen
in luteranov videti ne more.
Ta princ zasluži, da povzdigne se
takoj po smrti med svetnike božje!
Saj samo brachium saeculare še
nam more rešiti v teh krajih vero . . .
Veliko britkega doživel sem na potovanju po deželah teh. Pred Turki moral sem celo bežati. A dobri Bog naklonil mi je tudi
prenekatero bil veselo uro.
Največjo blaženost občutil sem,
kadar izročati so morali
mi protestanti knjige krivoverske.
Ko gledal sem, kako narašča kup
na javnem trgu biblij in postil
in pesmaric in drugih knjig slovenskih,
ko smo zažigali grmade take
pevaje psalme, ukala je duša
od sreče v prsih mi, in ko požiral
je ogenj lačni bukve satanske,
od samega veselja sem se jokal!
Več takih lepih hipov sem doživel
v Ljubljani, v luterancev glavnem gnezdu,
v Celovcu, v Celju in pa v Novem Mestu
ter tu pa tam na kmetih, po vaseh.
A ljubi Bog je skrbel zame tudi,
da nisem se prevzel vsled srečnih dnij.
Zato nalival mi je za pokoro
v življenja čašo grenkega pelina.
Oh, marsikdaj izpiti sem ti moral
požirek bridek . . . Veš, največjo žalost
občutilo sreč je moje čisto,
ko videl sem, da skoro vsi pastirji
duhovni bili so oženjeni!
Poučeval sem jih duhovne brate,
kak grdi greh je ženska, in pa kaka
4
49
jih čaka kazen tam na onem svetu,
če ne odpovedo ljubezni se . . .
A, žal, pogostokrat sem pridigal
ušesom gluhim, metal bob ob steno!
Sam Bog ve, kaj je pravzaprav na ženskih,
da čisto zatelebani so vanje
celo duhovniki premnogi! Čudno!...
Po mojih mislih mora pač imeti
sam satan zvite svoje kremplje vmes.
Brez njega bi ne bila zapeljala
nesrečna Eva v raju Adama . . .
Nadzoroval sem tudi samostane. Oh, tudi v kloštre se je vtihotapil bil črez zidove že posvetni duh, in Luter bil veliko je okužil redovnikov in nekaj tudi nun.
Že v Stični našel sem pri kartuzjancih
vse polno mladih žensk bil v samostanu,
da ves osupel sem oziral se
po koridorih in po celicah.
Na vsak korak sem srečal kako žensko
okroglolično in očij veselih
in zapeljivih! Bog se me usmili
in reši hudih me skušnjav, sem molil
in prosil angela sem stražnika,
naj me ne zapusti, ko prvo noč
odhajal spat sem v celico samotno.
Lah sem, moj Bog, in vroče sem krvi —
pri sebi mislil sem — kako lahko
nesreča pripetila bi se mi
v opasni hiši taki! . . . Drugi dan
izgnal iz samostana vse sem ženske,
čeprav so ugovarjali menihi
ukazom mojim strogim, njim neljubim.
A kmalu sem ukrotil godrnjače,
ko sem pomolil jim pod nos — tvoj breve.
Iz Stične potoval sem v Pleterje,
da vidim tudi ta častiti klošter
očetov kartuzjancev. Bože moj,
kako osupnem, ko prestopiti
sem hotel samostanski prag!... »Kaj češ,
papist?« — ustavi človek me posveten,
nadut bradač in gleda me osorno —
»Kaj hočeš, pop? Menihov iščeš morda?
To ni več klošter, nego grad je moj,
in jaz sem protestant, da veš! Pa zbogom!«
Potrt in žalosten do solz sem romal v Kostanjevico, kjer leži slovit in starodaven klošter cistercjenški. Utrujen, prašen, lačen sem prispel
51
pred samostan. Kaj samostan — cel grad, trdnjava močna zdel se mi je klošter. Da bi ne bil te videl jaz nikoli, Kostanjeviški klošter cistercjenški!
Približam se portalu — kar prikaže se ženska mlada, gizdava, ošabna in pravi: »Kaj želite, mož popotni? Tu namreč jaz sem gospodinja, veste! Brez moje volje ne zgodf se nič! Sam naš častiti prior, vsi menihi ukazom pokoravajo se mojim! . . .«
Dovolj sem slišal in dovolj sem videl. Otresel prah sem klošterski s sandal, obrnil hrbet sem Kostanjevici pa brž odpotoval domov v Oglej . . .
Tako je bilo leta tisoč petsto devetdeset in tretjega po Kristu, ko na povelje tvoje, sveti oče, prepotoval dežele sem slovenske.
Tam zunaj tiha spi poletna noč in skoz odprto okno čutim morja dih balzamski. Na mizi pred menoj pojema sveča že voščena. Sklepam
ponižno pismo svoje, sveti oče! A istina je vse, kar pisal sem jaz patrijarh oglejski in nadškof Francesco Barbaro, tvoj brat in s
Župnik Lapicida.
(1593.1.)
Ves Kranj vreje danes v farno cerkev. In zvonovi vsi pojo, pojo . . . Prišel papežev je inkvizitor, Barbaro Francesco . . . Kaj pač bo?
Glej, oblastno v sredi pred oltarjem patrijarh oglejski že sedi. Pred nogami mu ko hudodelnik župnik Lapicida Franc kleči . . .
»Krivoverec!« — se zadere jezen patrijarh nad župnikom — »tvoj greh velik je, prevelik! Izpokori danes pred menoj se vpričo vseh!
»Iškarjot si nehvaležen! Mater cerkev si katoliško izdal! Ne resnice svetega semena — herezije si plevel sejal!
»Ženske tudi ljubil si, pohotnež, živel pohujšljivo, apostat! Javno si oženil se, nečistnik, in prelomil svoj si celibat!
»Al prekličeš zmote krivoverske,
izgubljeni sin nesrečni moj?
Al prisežeš papežu pokornost
tu pred Bogom samim, pred menoj?«
»»Preklicujem in prisegam!««... Trd, pa odločen bil njegov je glas; in z nobenim trenil ni očesom in kamnit ostal mu je obraz . . .
»Hočeš li ločiti se od žene, ki ž njoj živel toliko si let in rodil ž njoj, ah, celo otroke ter dajal ljudem si grd izgled?«
Radoveden v župnika ozira se k oltarju ves navzočni Kranj; patrijarh oči upira svoje vprašujoče jastrebove vanj . . .
Lapicida pa molči, molči še in poveša motne k tlom oči,
prebledeva, stiska ustne neme . . . Siromak se sam s seboj bori . . .
Kar junaško vstane in vzravna se . . . »Ne tajim vam! Ženo res imam!« — Glas se trese mu pri teh besedah. — »Res je! Ljubim jo — in ni me sram
»Ljubim ženo in jo bodem ljubil! Rad izjavljam to vam vpričo vseh . . . In, seve, otroke ljubim svoje . . . In vi pravite, da to je greh!?
»No, potem grešil pač Bog je prvi ustvarivši Ženo in moža! V Rimu pa modrejši so ko stvarnik in obsojajo celo Boga!. . .
»Ločim naj od ljubljene se žene, ločim naj od svojih se otrok! To zahtevate sedaj od mene, hladni in brezsrčni vi trinog! . . .
»Bog odpusti mi besedo grešno, duši moji bodi milostiv! Ne zameri mi, če nasprotujem volji tvoji, saj jaz nisem kriv! . . .
»Ločim se od žene in od dece!« . Lapicida reče na ves glas — ne, ne reče! Vzdihne iz dna duše patrijarhu Barbaru v obraz.
In debele vlijejo se solze Lapicidi Francu iz očij . . . Prsi se vzdigujejo mu moške; kakor dete joče se, ihti . . .
Opatinja Suzana.
(1593. I.)
V Mekinah puntajo se nune. Kam zginil klošterski je mir? Po refektoriju razlega se danes strasten kreg, prepir.
Serafska bleda ženska lica, srdito gledajo oči . . . A sredi nun za dolgoj mizoj Francesco Barbaro sedi.
»Poslanec svetega očeta sem iz Ogleja prišel jaz, da tudi klošter vaš pregledam in pa, častite sestre, vas!
»Pokaj razburjate se, nune? Prepričal danes sem se sam, da krivo vero vtihotapil je satan zviti tudi k vam!
»Duh Trubarjev vam zmešal glave in vam popačil je srce . . . In Dalmatinovih sem biblij med vami našel — o, gorje!
»Po moških tudi hrepenite že nekatere, žalibog! Dovolj je grehov, ljube sestre! Oh, vizitator jaz sem strog!
»Prisezite zvestobo Rimu! A ktera se ne pokori, zazidat dam takoj za kazen jo v celici na žive dni!«
In iz strahu so vse prisegle Mekinske nune tisti dan. Opatinja Suzana sama prisegla ni. Ves trud zaman.
Pokleknejo pred njo vse nune: »Ne loči se od nas nikar, Suzana, draga mati naša! Kaj res nič več ti nismo mar?
»V samotni ječi boš trpela, Suzana lepa, dan in noč,
59
ko v grobu živa pokopana. Ne reši te nobena moč!«
»»Ne, sestre moje! V večno ječo zazidajo mi le telo; duh moj ostane pa svoboden, duha tirani ne zapro!««
Flerič.
(1594. 1.)
Kamilo Suarda, vicedom, ko purman se jezi in luterance kamniške ošteva in kriči:
»Že zopet prišla mi o vas je tožba na uho! Za predikanti tekate ko koze za solj6!
»Še zmerom v tempelj lutersk tja nosi vas sam vrag! Ne veste, da prestopate vsakpot peklenski prag?
»Pokaj pa cerkev v Kamniku imate tu doma? Zakaj doma ne molite? Kaj tukaj ni Boga?
»Vi puntarji prezirate nadvojvodov ukaz! Če se ne spreobrnete, vse v luknjo vtaknem vas!
»Ovc luterskih pa, Flerič ti, si bil koštrun doslej! Ti vodiš čredo v tuji hlev! Zakaj, zakaj? Povej!«
Popraskal se po tilniku je Flerič in nato zabrusil v brke Suardi je naravnost on tako:
»Goreče v cerkvi farni smo molili svoje dni, prosili pomoči Boga — uslišal Bog nas ni!
»Še danes žuli jarem nas na vratu pretežak. Kar hoče, zmerom dela še grajščak s tlačani vsak.
»In mislili smo: Ljubi Bog nas pač razumel ni! Pri maši župnik z Bogom le latinsko govori . . .
»A v cerkvi luteranski, ej, slovensko vse je tam! In z Bogom pomenkuje se duhovnik tudi sam.
»Zdaj vemo, da naš jezik zna le luteranski Bog! Nemara on usliši nas in reši nas nadlog . . .
»Kam molit hodimo Boga, nikomur nič ni mar! Bog sam pastir je naših duš, src naših gospodar!
»Kaznujte nas, zaprite nas! A rečem vam naprej: Vse žive dni ostanemo, kar bili smo doslej!«
Škofa Hrena jutrna molitev.
»Quod felix, faustum fortunatumque sit ecclesiae catholicae . . . ad terrorem atque oppressionem haereticorum . . .« iz dnevnika Tomaža Hrena (1617).
O, Bog in Marija devica!
Že sveti se zlata danica,
za goroj že svita se dan!
O, naj mi ne mine zaman!
Pomagaj mi spreobrniti
domačih čimveč protestantov!
Pomagaj mi, Bog, naloviti
kar največ se da, predikantov,
heretičnih zlobnih brezbožnikov,
ki v duše preprostih podložnikov
predobrega ljudstva slovenskega
natihoma sejejo
nevere semena peklenskega
in zviti se smejejo,
če seme tam vzklije,
če cvete, gre v rast,
a duše v propast
dero herezije . . .
64
Daj v pest mi, o Bog, spet učiteljev,
pregrešnih slepiteljev,
ki bojda ljudi poučujejo,
v resnici tlačane pa ščujejo
ves čas k nepokornosti,
k upornosti!
Pomagaj, o Bog, mi nabrati spet biblij slovenskih kopice! V čast tvojo jih hočem sežgati, in v slavo Marije device naj upepeli mi jih plamen! In solnce naj sije z nebes, da lepše bo gorel moj kres! Na vekomaj amen.
65
Aleksandrijska knjižnica.
(389. i.)
»Smrt Zevsu, Neptunu in Veneri, Martu! Paganskim bogovom lažnjivim vsem smrt! Porušite njihove temple, kristjani! Malikom srd sveti naš, bratje, in črt!
»Naš bog, to je Kristus! Čast, slava mu več To naša je vera vsarimska poslej! Tako ukazuje naš car Teodozij . . . Podirat malike, kristjani! Naprej!
»Vse pade naj v prah! Aleksandrijo svojo očistimo starih paganskih marog! Vse, kar ni krščansko, naj zgine pred nami, Naprej z menoj, bratje! Hej, živel naš bog!«
To reče škof Teofil množici zbrani. In tisoč in tisoč polblaznih ljudij že dere iz cerkve na trg. Kakor reka šumeča črez prag se vali in vali,
66
razliva po ulicah se ko povodenj noseča po mestu grozoto in strah . . . Že padajo kipi bogov umetniški, kamniti in bronasti padajo v prah.
In dalje in dalje . . . Gorje vam, pagani! Kristjani porušijo vse vam povsod, kar dragega, lepega kje ste imeli. Škof Teofil množici kaže sam pot.
In dalje in dalje . . . Glej, tu Serapeion gigantski sedaj se jim hram zablešči... Oj, to čudovito, prekrasno svetišče! Kako to opaja, omamlja oči!
Sam škof postoji za trenutek, očaran, ozira na čudo paganskih se rok. Ah, marmorno-belo ko sneg to stebrovje! Lep hram ima krivi ta Serapis bog!
In gleda škof Teofil tempelj in gleda ... Pristopijo stari, učeni možjč pred njega. Po licih jim tečejo solze. In prosijo ga na kolenih kleče:
»Kaj ne, Serapeju pa ti prizaneseš! Ponos Aleksandrije svet ti je vsaj. Sveta umotvor, ti sam veš, je največji; človeške modrosti najvišji je kraj!
5*
07
»O, spomni zakladov se teh dragocenih! Na svetu največje je knjižnice hram! Vse polne so knjig, rokopisov dvorane. Saj v njih ti učil svoje dni si se sam!«
»»Zaman! To svetišče je vaše pagansko! In Serapis vaš je paganski malik! Vse delo hudičevo! Mora razpasti! Sam Kristus naj vlada zdaj, naš rešenik!
»»Kaj zdaj biblioteka koristi nam vaša! Kaj vredna knjig vaših je zdaj učenost! Vse spise premagala vaše za vedno preprostega je evangelja modrost! . . .
»»Naprej, le naprej v Serapeion, kristjani! Poderite mi ga še danes do tal! . . .«« In Teofil planil v svetišče je prvi, sam z bakloj je knjižnico slavno zažgal . . .
Hren v cerkvi sv. Lizabete.
(1598. I.)
»1598. 1. nov. In festo omnium sanc-torum svnagogam sathanae haereticos praedicantes Labaci ex hospitalis civici s. Elisabethae ecclesia expuli. Ecclesiam illam occupavi, fregi baptisterium . . . aqua benedicta repurgavi .. . Laus Deo! Amen, amen, amen.«
[Iz dnevnika Tom. Hrena.)
V luteransko cerkev svete Lizabete danes zarana škof Hren je prihrul; kakor hudournik je v svetišče tiho z ulice roj se procesije vsul.
»Bratje! Pol stoletja krivoverstva satan v cerkvi je mestni šopiril se tej! Jaz, škof Tomaž ga preženem danes! Naša, katoliška bode poslej!«
In razbil škof Hren je stari krstni kamen in ga prekucnil po tleh je z nogoj, a potem raztrgal biblijo slovensko vpričo vse srenje je s svojoj rokoj.
69

»Pometajte protestantov naših trupla grešna iz rakve cerkvene sedaj! Pometajte mi v Ljubljanico jih kalno! Kaj bi oskrunjala sveti ta kraj!«
Izpolnili škofov so ukaz beriči . . . »Hvala Bogu!« je škof rekel vesel, stopil k oltarju, bral mašo, nazadnje pa še »Te Deum« slovesno zapel.
70
Poslednji šolski dan.
(1598. I.)
Kaj se prigodilo je v Ljubljani na deželni šoli danes, kaj? Šum, zmešnjava po hodnikih tesnih. Vrata so odprta na stežaj.
Srd učiteljem v očeh se bliska, jezen in potrt postopa vsak. Žalostni odhajajo učenci trumoma črez stari, znani prag.
Tudi Bohorič v razredu svojem sred pouka je namah obstal, knjigo je zaprl, pero zalučal v kot, učencem svojim je dejal:
»Zadnjikrat učil sem vas, predragi, danes! Pojdite sedaj domov!
Konec šol je naših luteranskih! Čas nastopa, pravijo, nam nov.
»Pohujšljivci bili mi smo vaši, ščuvali smo, pre, vas na upor . . . Krive vere, vsake hudobije šola naša bila je izvor!
»Kaj je ljudstvu sploh potreba šole! Nič ni izobrazbe treba več! To ukazal Hren je vsemogočni in pa Ferdinandov svetli meč.
»Kaj je treba znati knjige brati! Ljudstvu škodi v pisanju pouk. Zemljo naj tlačan naš obdelava! Naj drži za koso, cepec, plug!
»Molek naj drži Slovenec v roki in po božjih potih roma naj! Grešno zemljo naj prepušča drugim! Sam skrbi naj le za sveti raj!
»Lucifer iznašel sam je znanje, on učil je misliti ljudi; no, zato pa zapeljivec stari v peklu za pokoro zdaj gori . . .
72
»Pojdite domov, učenci moji,
pa pozabite čimpreje spet,
kar učil sem vas z razumom, s srcem
dolgo vrsto lepih šolskih let!«
Bled je stal učitelj na katedru, tresel ginjen se je in solzil Adam Bohorič, ko od učencev dragih svojih se je poslovil.
73
Na gradu Lanšprešu.
(1599.1.)
Večeri se. V stari sobi
zbrali so se grajski gostje
k službi božji protestantski.
Vse je tiho. Le v kaminu
klada bukova praskeče.
Predikant Znojilšek Janez
čita Sveto pismo. Gladko
teče prevod Dalmatinov.
In navdušen jim razlaga
mladi predikant besedo
božjo v maternem jeziku.
In oči se mu iskrijo,
ko slavi vesti svobodo . . .
Glas se trese mu... Vsa družba
grajska ga posluša pazno.
Le gospa domača, vneta luteranka, Katarina Pečovičeva, ozira
cesto se skoz okno danes. Kam uhajajo ji misli ? Ali sneg tako skrbi jo, ki v kosmičih gostih belih naletava, da zakidan grad je v metežih globokih?
Ah, soprog grajščak skrbi jo. Včeraj obsorej odišel je na lov, a danes ni ga še domov ... In sneg še pada, pada, pada in zapada.
In ozira Katarina
se razmišljena skoz okno
in napol le sliši danes,
kar iz biblije prebira
predikant Znojilšek. Srce
njeno biva daleč zunaj
v gozdu bogvekje pri možu . . .
Vrata na stežaj odpro se . . . »Bog vas živi, Bog vas živi!« Pečovič je vstopil naglo, s snegom ves pokrit in s puškoj preko rame, med družino.
Kvišku plane Katarina. Predikant Znojilšek zapre biblijo . . . Grajščak pa seže mu v roko in reče: »Brate! Rešil sem te od papistov! Vsaj nocoj lahko boš spaval še pod strehoj mojoj tukaj in ves teden še nemara . . . Hahaha! To bil vam lov je! Jeli, Katarina moja, jelite, otroci dragi, da že bali ste se zame?
»Kaj je bilo? Kod si hodil?« vpraša skrbna gospodinja. In Znojilšek in vsi gostje gnetejo se k Pečoviču.
»Stal sem torej v gozdu z lovci jim grajščak pripoveduje — poleg ceste tam, ki pelje v Trebnje, blizu lovske hiše naše. Kar prijaha mimo Muha Jošt, sodnik deželni!
»Oj, Jošt Muha! Kam, za Boga, v taki zimi?« ga poprašam.
»Vražje vreme!« — reče Muh zviti papežnik. — »Ne daleč tod imam ti opravilo, nujno, sitno opravilo! Iz Ljubljane moral danes skoro sem ti brez obeda . . .«
Brž zasvita se mi v glavi . . . In povabil sem s seboj ga v hišo svojo, ga posadil v kot za mizo. In prisedli lovci moji so k sodniku . . .
Ti ubogi, žejni Muha! Pač ni slutil, da ujet je kakor muha v pajčevini! Dobro ga poznam že davno, da pijanec je največji med pijanci v vsej Ljubljani. In postregel sem papistu po slovenski stari šegi. Muha pa je pil ko žolna, pil in pil in jedel, kar sem dal postaviti pred njega . . .
Zidane je volje Muha, trka z nami in napiva,
poje in se smeje. Čisto
je pozabil na opravek
nujni svoj, čeprav že noč je . . .
In tedaj se mu približam,
pomežiknem mu — in Muha,
poštenjak, me je razumel.
Ves mehak se nagne k meni,
pošepeče na uho mi:
»Veš, prijatelj, stvar je taka!
Kaj tajil bi ti! Pog6stil
si lepo me . . . Predikante
prišel sem lovit ... Ti zajce,
jaz pa predikante! . . . Vidiš,
to razlika je med nama.
Kaj se hoče, ljuba duša,
če tako mi ukazuje
Tomaž Hren, naš škof ljubljanski
če tako mi ukazuje
Ferdinand, nadvojvod strogi! . . .
Pravijo, nekje nedaleč
skriva se Znojilšek! Njega
moram prvega ujeti.
In devet beričev čaka
na povelje moje zadi
v gozdu, da gredo z orožjem
nad heretika . . . Tako je . . .
Jezik se mu je zapletal, ali vse je izblebetal!
In čimdalje bolj je kimal
in čimdalje nižje lezla
mu je glava ... A desnica
segala mu je po čaši,
ki nalival sem mu sproti
jo z najboljšim vinom svojim . . .
In o polnoči je padel
Muha nam pijan pod mizo.
Kakor kamen je obležal
ter zaspal je in zasmrčal . . .
In tedaj sem vstal vam z lovci
in zaklenil hišna vrata
pa šel iskat sem — beričev.
Vseh devet smo pozajeli
in naklestili tako jih,
da so klicali vse svetce
na pomoč, pa, žal, nobeden
ni usmilil se beričev ....
Obljubili so nam moško,
da ne bodo več lovili
predikantov luteranskih.
In odšepali tuleč so
od pretežkih batin naših
in preklinjajoč sodnika
79
Jošta Muho. Razškropili brž so se na vse vetrove . . .
Vidiš, ljubi moj Znojilšek, brez strahu nocoj greš spavat! Predno prebudi se Muha v koči lovski tam pod mizoj, predno se iztrezni, skriješ se lahko medtem devetkrat po gradovih tod dolenjskih!«
V krčmi pri »belem medvedu«.
(1598.1.)
Pri »belem medvedu« v Ljubljani v gostilni sedijo meščani.
Zaspano jim sveča gori. Vipavčan se v čašah iskri.
In mlada točajka in živa se smeje, kozarce naliva.
Za gostom prihaja nov gost. Saj vina je v kleti še dost!
In zopet odprejo se vrata: »Prijatelji, kapa kosmata!
»Vi mirno popivate? Kaj!
In Turek prihrul je v naš kraj!
»Že bliža se sami Ljubljani! In spet bo moril nas! Meščani,
»proč vino pa naglo z menoj! Odrinemo v boj še nocoj!«
i.
81
»»Haha!«« zagrohoče debelo omizje se gostu veselo.
In vstane Andrejčič Boštjan pa pravi: »Naj pride Osman!
»Le pride naj Turek! Ne ganem nikamor se! Tukaj ostanem!
»Če vse nas podjarmi makar, kaj nam protestantom to mar!
»Saj huje ne more več biti! Al more se huje goditi
»pod divjim Turčinom nam kdaj ko, bratje, godi se nam zdaj
»pod Hrenom Tomažem ljubljanskim in vojvodom našim krščanskim?!
»Le naj nas podjarmi Osman! Ne, jaz ne postavim se v bran!
»Nalijmo si vinca, nalijmo! Slovenci, veseli ga pijmo!
»Svoboda vesti naj živi! Kar hoče, pa naj se zgodi!«
Pesem izgnancev.
(1598. 1.)
Pa zbogom, ljuba domovina, ti stari naš slovenski kraj! Pozdrav naš zadnji sprejmi danes! Ne bo nas nikdar več nazaj.
Od vas planine ve visoke, s solzami se poslavljamo; doline, žitna polja naša, vas zadnjič blagoslavljamo.
Zdravstvujte, reke in potoki in zbogom, jčzer naših kras! Zdravstvujte, vi gozdovi temni, sedaj se ločimo od vas!
Zdravstvujte, ceste ve domače, po kterih kdaj hodili smo; zdravstvujte, cerkve bele naše, po kterih kdaj molili smo!
Prijatelji, vi bratje, sestre, v slovo nam sezite v rok6! Ločiti se od vas na veke — kako je britko in težko!
Kako je to hud6, če vrže sovražnik te črez rojstni prag! Če moraš izpod svoje strehe na tuje daleč siromak!
In zbogom, rajniki predragi, ki tam gomil vas čuva vrt. O, blagor vam! Vas pač od doma izgnati več ne more črt.
Ukaz tiranov krutosrčni
po svetu tira nas odtod.
Za nami vse, kar nam je drago,
pred nami je neznana pot.
Pod nami trda tla, brezčutna. Odmeva tužno vsak korak . . . Nad nami je nebo neskončno, po njem podi se siv oblak.
Okoli nas samota gluha . . . Kako vse pusto za oko!
Le veter spremlja nas in tuli nam strašno pesem na uh6:
Zločinci smo in krivoverci, ker nismo svojega vratu vkloniti hteli v jarem sužnji; zato ne dajo nam miru!
Zato pa moramo bežati na tuje ko izselniki, ko ožigosani izgnanci, ko kužni hudodelniki!
Begunci smo! nam tuli veter in vsakdo nas se ogne rad; na čelo naše pa udarjen zaničevanja je pečat.
Ogibljite se nas od daleč! Oh, mi opasni smo ljudje! Če kdo povč, da ste prijazni na poti z nami — vam gorje!
Vse, vse so vzeli nam! In zeml
in hišo nam prodali so
pa iz dežele naše drage
nas v mrak in mraz izgnali so
Še bukve vzeli so nam svete, slovenske bukve, božji dar; tolažbo našo v temnih dnevih grmad uničil je požar . . .
Berači s praznimi rokami ostavljamo dom ljubi svoj. Zaklad najdražji še imamo; na pot ga nesemo s seboj.
Zaklad najdražji — o svoboda, srca svoboda in vesti, svoboda misli in besede — le ti še naša last si, ti!
In tebe nam ne vzame nihče in ne upleni te tiran! Mi čuvali te bomo zvesto v dnu prsij svojih noč in dan!
Oj, zbogom, domovina zlata! Kaj bo s teboj, kaj bo s teboj Mrak, črni mrak že pada nate, ovija v plašč te črni svoj . . .
Slovenski protestanti se poslav ljajo od knjig.
1 i slovenska knjiga, naša tolažnica, naša učenica, naša mučenica!
Daleč si na tujem nam se porodila, naskrivaj si prišla k nam, družica mila!
Mi pa smo z veselim srcem te sprejeli. Poljubili smo te in smo te objeli.
Kakor Izraelcem ti zaveze skrinja nam, domača knjiga, bila si svetinja!
Čuvali smo te ko svoj zaklad najdražji. Ti spomin si bila zmerom nam najblažji.
Ti si nas iz spanja bila prebudila, ti življenja moč si v žile naše vlila!
Ti vodnica zvezda bila si nam sveta v temnih težkih urah dolga, dolga leta.
87
Ti življenja plamen v srcih si gojila, da nam ugasila ni noči ga sila.
Ti razsvetljevala jasne si nam glave, da zgrešili nismo poti svoje prave;
da razločevali laž smo od resnice
in pa greh, krivico vselej od pravice . . .
In sedaj, predraga knjiga ti slovenska, trga nam iz roke zloba te peklenska!
Kruta je usoda tvoja, res, prekruta! Treščila nesreča vate je preljuta!
Ah, na smrt obsodil te je Torquemada novi! In goreča čaka te grmada.
Kaj pa si storila, v čem se pregrešila? Kakega zločina ti bi kriva bila?
Ali vzeli so te nam trinogi zviti. Kak težk6 od tebe nam se je ločiti!
Solza, grenka solza iz očij nam teče. Srce nam se krči v prsih in nas peče.
Duša od bolesti hira nam, umira, ko krvnik te, knjiga, na grmado tira.
V sveti jezi pest se krepka naša stiska in od gneva, črta nam oko se bliska.
Pojdi v smrt ponosna, knjiga učenica! Zgori tam pogumno, sveta mučenica!
Dvigaj se visoko tvoj krvavi plamen
v dni vekov bodočih naših! Amen, amen!
Na Dobraču.
(1600. I.)
»Auff den engen Passen vnd bey den Strassen (haben sie) grosse Stain auff den Bergen losz gemacht, daitiit sie solcbe auff dieCommissaricn vnd ilir Kriegszvolck mbgen herab lauffen lassen . . .«
Jacobus Roselenz: »Griind-licher OegenBericht«... 1.1607.1.)
Jesenska noč. Dobrač molči, ko velikan v nebo kipi.
Na glavoj se njegovoj bliska in oster veter piha, piska.
V višavi plava črn oblak
in zdaj pa zdaj grom strese zrak . . .
Kaj giblje tam se med grmovjem nad strmim bregom med skalovjem?
Čimdalje več prihaja jih in v gozdu se sestaja jih
90

mož resnogledih, korenjakov, na boj pripravljenih junakov . . .
»Dovolj nas je, dovolj, možje! Vsem nam, kaj ne, gori srce
»za evangelj, vesti svobodo; vsak papeško črti zablodo!
»Al hočete, možjž, nazaj
v duševno rimsko sužnost — kaj?
»Al hočete se ukloniti in vero svojo zatajiti,
»če pride škofov komisar? Prisežete pokornost mar?
»In biblije slovenske radi
vi izročili bi grmadi ?«
»»Nikdar! Kar smo, ostanemo! Nikamor se ne ganemo!
»»Več ne udarno se papistom, sovragom našim, antikristom!
»»Celovec še stoji junak, udal se ni še naš Beljak.
91
»»Čuj nas, Dobrač ti skaloviti: Mi lutrovci smo stanoviti!
»»Zato, soverniki, nocoj smo zbrali tukaj se na boj!
»»Okrutna verska komisija, ki cerkve ruši nam, razbija,
»»nocoj približa obsorej v dolini se po cesti. Hej,
»»sedaj pod nami pojde mimo! Možjč, vse s kamenjem pobijm
in vsuje z gore skal se plaz . . Ko grom bobni to v nočni čas
Dobrač visoki pa molči,
v oblak zavit v nebo kipi. . .
Škof Hren v Vinjem Dolu.
Stari župnik Martin Trtnik v Vinjem Dolu sedel ravno je k obedu z gospodinjoj mladoj svojoj Margaretoj. Skozi okno gleda solnce opoldanje v tihi farovž. Komaj pa zajel je župnik juhe trikrat si iz sklede, žlica pade mu iz roke.
Pred župnišče pripeljala škofova se je kočija! Gromska strela! V Vinjem Dolu kdo je videl kdaj kočijo tako, ki jo komaj vleče vrancev iskrih močnih par!
»Hvaljen bodi Jezus Kristus!« Že prikaže se na pragu iznenada, tiho kakor
padel sneg bi ti na glavo,
sam škof Hren, in ž njim sta prišla
suha dva še jezuita.
»Deus tecum! Dragi župnik, prišel sem vas vizitirat. Kriva vera se razširja po škofiji moji. Satan valjal se je pač brez dvoma tudi v Vinjem Dolu vašem ter ostavil kako dlako z repa svojega je tukaj. In zatorej vas pozivam, ljubi župnik, Martin Trtnik, da pri priči izročite knjige vse mi krivoverske!«
»»Prosim, škof naš prečastiti in častita patra, prosim, sedite za mizo skromno, predno dalje govorimo! Izpotili ste gotovo se na dolgi prašni poti iz Ljubljane, in nemara žejni tudi ste in lačni.««
Sede škof ljubljanski, Tomaž z jezuitoma za mizo.
»»Vivat, vivat!«« kliče župnik, mož z bakrenim nosom, plešast in s trebuščkom preobilnim. »»Vivat družba gostov naših, prečastiti škof naš, vivat!««
Zazvenčijo svetle čaše, a škof Tomaž pravi: »Župnik! Čas je drag in prišel nisem, da popival bi tu vince, nego jaz sem prišel danes k vam v imenu svete cerkve in v imenu Ferdinanda, ki dežele vlada naše — Bog ohrani nam ga dolgo! — da pregledam bukve vaše. Saj brez dvoma vtihotapil satan tudi v ta je farovž kako biblijo slovensko ali kako drugo knjigo, ki bi spisal bil jo Trubar ali Dalmatin — kajneda?«
»»Vina, vina gori!«« kliče župnik Trtnik — »»al ne vidiš, kuharica, da kozarci že so suhi? Pa prinesi
tistega iz kota v kleti! Sod oplesnil je kovani. Ves je zelen in na vehi prede maček. Slišiš, Metka, tistega nam zdaj natoči! Oh, vladika, vi ne veste, kakšna to je zlata kaplja!««
»Dosti vina, dragi župnik! Ne kozarca več! Le bukve dajte sem mi krivoverske! Biblioteka kje je vaša?«
»»V biblioteko? . . . Prosim, torej pojdimo!«« ... In vsuje truma iz obednice se naglo po hodniku dolgem. Župnik s škofom Hrenom gre na čelu.
»»Tukaj!«« reče župnik Martin — in železna težka vrata že odprejo se škripaje . . .
»Kaj je to? Moj ljubi župnik, vi ste danes dobre volje! To je vaša klet, a mene ne zanimajo ti sodi. Biblioteke iščem vaše!«
»»Biblioteke?«« Hm, nemara naj pokažem vam še kaščo, kjer imamo polno žita? Ali v hleve naj popeljem komisijo prečastito, da živino vidi mojo, moje junce, krave, svinje?««
»Ah, sedaj je šale konec! Vi bojite se, zdaj vidim, v biblioteko me povesti! In to sum mi vzbuja strašni, da imate v njej veliko krivoverskih knjig prokletih! Stojta, patra, mi na straži, da se kam mi ne izmuzne ta heretik, Martin Trtnik! . . . Biblioteka kje je vaša, kje so knjige krivoverske?«
»»Biblioteke ni nobene
druge take v hiši moji!
Verjemite, prečastiti,
glavi moji osiveli!
Kar sem župnik v Vinjem Dolu,
videl sem doslej sploh samo
eno in edino knjigo —
v cerkvi naši star misale.««
97
Voznika Kosa sanje.
Po ravni cesti škriplje voz. Tri koše biblij pelje Kos.
V Ljubljani jutri na grmadi zgorijo rano ti zakladi.
Poletna mesečna je noč. Na vozu Kos zaspi gredoč.
V globoko se pogreza spanje. Objamejo ga čudne sanje.
Glej, bližajo se mu možje in mu podajejo roke\
V ohlapne halje so zaviti možje ti tuji in častiti.
Med nami takih ni ljudij. A v bibliji, se prav mu zdi,
podobe videl že je take — iz jutrovih dežel očake.
In bližajo se mu možje pa mu podajejo roke
in rahlo vmes se mu smehljaj Za norca li ga vsi imajo?
Ni tisti sivi tam možak sam Mozes, judovski očak?
In to je David, kralj bradati! Na harfo zna lepo igrati.
In glej, sam modri Salomon naredil Kosu je poklon.
In kdo možje so sveti tisti? To štirje so evangelisti!
Kako ga vsi pozdravljajo, od Kosa se poslavljajo!
Pa kaj da se na smeh držijo, ko mu šepečejo: »Addio !« . . .
Iz sanj vzbudi voznik se Kos. Ob miljnik mu zadel je voz.
Vzbudi se Kos, oči si mane. Ozre se — sapa mu zastane:
»Kje biblij koši so trije? Kdo jih ukral mi je? Hehe!«
Po tilniku se praska, gleda . . Še luna smeje se mu bleda . .
A knjig ni več, no, pa jih ni! Vozniku v glavi se dani!
»Aha, sedaj razumem sanje . . Oh, ti tatinski luteranje!« . . .
Auto da fe.
»1601. 9. jan. publice combusi altera vice libri liaeretici in foro cuiii magna confusione drey Wagen voli.. (Iz dnevnika Tomaža Hrena.)
Gori grmada bukev in gori in sivi dim v oblake se vali.
Je peklo li svoj strašni golt odprlo, da biblije slovenske bi požrlo?
In više se plameni dvigajo, krvavi iz kopice švigajo.
Okrog grmade patres jezuiti postavili so se, možje častiti,
pa bukve vestno stražijo sami, dokler jih ogenj ne upepeli . . .
Vse polno ljudstva. Glej, pri glavi glava. In krik in vik, hej, splošna je zmešnjava ...
Med protestanti kletve, stok in jok. In jezuitom tisoč žuga rok . . .
101
Pa kakšen tujec tam se je pojavil in tik se pred grmado je postavil?
Iz Jutrovega morda romar kak? Obraza zagorelega, krepak
je potnik in oblečen v prašne halje . Pozna se mu — mož prišel je iz dalj
Iz kupa biblijo on vzame zdaj pa 6dpre jo in gleda, čita — aj!
In maje svojo kodrolaso glavo, ozira se na levo in na pravo . . .
»Kdo si, predrzni tujec ti, čuj, kdo ? Ti upaš dotekniti se z rok6
teh bukev, ki smo mi jih obsodili in jih plamenom danes izročili?!«
»»Če sam bi hodil še po svetu tem, vi mene bi sežgali zdaj, to vem!
»»Tako pa zbok slepote dušne svoje upepeljujete besede moje!««
To romar tuji ves srdit je zinil — in tisti hip izmed ljudi izginil.
Tomaž Hren v Velenju.
(1600. !.)
Protestanti Šaleški! Sedaj gospodarstvu je vašemu kraj! Škof Hren prišel je tudi v Velenje To je hrum in šum! To je vrvenje
»Katoliki, pogumno naprej in trdnjava bo naša poslej!« In procesija v cerkev se vije v krivoversko device Marije.
Predikanta Dolnjaka preklel in z naskokom mu cerkev je vzel z blagoslovom jo svojim razkužil in slovesno v njej mašo je služil.
Na sejmišču pa žgali so kres. Luteranci so plakali vmes . . . Saj so njihove knjige gorele v imenitnih platnicah, debele . . .
In na zmage veseli spomin vzidal Hren je veliko svetinj v tri oltarje. To priča Orožen, zgodovinar učen in pobožen.
Tri svetinje najlepše so pa: košček svete Polone zoba, otročičev nedolžnih koščice in pa — mleko Marije device.
Kovač Iskra.
(1601. I.)
»1601. martii 13. Die Kropper ham-merschmied sein auch ad jnramen-tum khomen . .. Zwei sein bandisirt, ainer mit offnen lutherischen Buech an Pranger gestollt.«
(iz dnevnika Tomaža Hrena.)
Tudi v Kropo prišel škof je Tomaž z jezuiti in beriči vred, da kovače reši pogubljenja in na pravi pot jih spravi spet.
Sredi Krope poje danes boben in kovači že na trg teko gledat in poslušat radovedni, kaj se je zgodilo, kaj pač bo ?
Gologlavi vro in goloroki iz kovačnic svojih od vsekod lic marogastih in v črnih srajcah in umazan s čel jim kaplje pot.
105

Boben je utihnil, škof pa pravi: »Čujte, krivoverski me možje! Prišel sem, da rešim duše vaše. Če me ne poslušate, gorje!
»Vroče res v kovačnicah je vaših, vem, da oglje strašno tam žari, pa še hujše v breznu je peklenskem tisti ogenj vekomaj gori!
»Vseh hudičev poglavar najvišji, Lucifer prokleti, goni meh, krivovercev duše pa trpijo tam v žrjavici za hudi greh.
»Odpovejte lutrovski se zmoti! Vsi prisezite sedaj na glas meni samemu zvestobo vere in pokorščino! Pozivam vas!«
In prisegli vsi so mu po vrsti. Samo jeden grešnik je ostal. Peter Iskra hotel ni priseči; dalje je v kovačnici koval.
In koval in žvižgal je veselo Peter Iskra, drzni Iuteran;
in kljubljivo kladivo je pelo mu po nakovalu v jasni dan . . .
»Zvežite upornika, beriči!« — škof od jeze zelen jim veli — »na sramotnem odru sredi trga krivoverski naj kovač stoji!«
In privlekli Iskro so na oder. Siromak privezan tam je stal, a z umazanim obličjem škofu se v obraz široko je smejal.
In na prsih imel Peter Iskra evangelj slovenski je pripet, ki pri njem so našli ga beriči in ki zanj kovač bil ves je vnet.
Pa ko solnce zašlo je za gore in ko padla je na Kropo noč, moral Iskra dom je zapustiti, moral iz dežele solzen proč.
Golška legenda.
»Die Kirch zu S c h ar f f e n a w (=Golče), so vberauss ein schon, kostlich vnnd statt-lich Gebaw, von 20 Pfeilern, mit Marmel-stainern Cjuaterstucken erhebt, vnnd . . . Landesfiirstlichen Bevelhen zuwider auf-erbawt gewest. . . nach gemainer Sag inn die 20.000 Thaler gekost, ist mit grossem Frolocken . . . mit Pulver zersprengt . . . Durch diese Kirchen bat man vermaint, das Volck der weitberiihmbten Graffschafft Cilli . .. vom Bapstthumb in das verderb-liche Lutherthumb zubringen ...«
Jacobus Roselenz: »Griindlicher GegenBericht« . .. (1607.)
Sel Gclški gospodar orat celino, za hišo zapuščeno je ledino.
Ureze brazdo prvo, drugo — hej, pod zemljoj gladko rije plug naprej!
Vesel škrjanec žvrgoli v višavi. Orač za plugom sam pri sebi pravi:
»O, kaka bo to njiva! Ni mi žal za stari pašnik. Lepa to je ral!
»Tod zlate še nažanjem si pšenice . . .« Od nadeje smehlja se mu vse lice.

Za tretjo brazdo plug svoj zasadi — a lemež mu zaškrta, obtiči.
»Prokleti kamen!« se orač huduje, iz brazde plug polomljeni vzdiguje.
»Za danes sem celino dooral! . . .« In jezen konje je domov pognal.
Po noči se mu sanja ... V mesečini stoji pri strtem plugu na celini.
In glej, iz brazde šine velikan, duhovnik v črni halji, nepoznan.
Ozira v Golškega se gospodarja: »Ne bo pokoja?« — duh ga ogovarja
»Ta kamen, ki si ga preklel, je svet! In tu leži že dolgih tristo let!
»Tu stala nekdaj cerkev je krščanska, ponosna naša cerkev luteranska.
»Na marmornatih stebrih božji hram . . Pomagal zidati sem jaz ga sam.
»Ni bilo lepšega v vsej domovini ko tempelj naš v Savinski tu dolini!
»Podrla nam ga rimska je zavist, razstrelil ga je Ferdinand, papist.
»Svobodo vere v prah so poteptali pobožni tudi v Golčah nam Vandali . . .
»Veš, kdo sem? — Jurij Maček, protestant! Tvoj brat sem, bivši Golški predikant!
»Zakaj oskrunjaš nam še ti svetišče? Zakaj mi s plugom rušiš pokojišče? . . ,«
Vzbudi se . . . Zginil je prečudni san . . . Tam v bližnjem Žalcu zvon oznanja dan.
110
Tomaža Hrena čudo.
(1601. I.)
»1601. jan. 27. Die Svnagog mit Pulver zu hevssen in einen huy zersprengt.« (Iz dnevnika Tomaža Hrena.)
V Kamniku na sredi trga roj meščanov zbira se; kamor kaže Hren, tja ljudstva množica ozira se.
V Kamniku na sredi trga škof se Tomaž Hren baha: »Na povelje moje danes čudo Bog stori z neba!
»Vidite jo sinagogo luteransko, bratje, tam? Svetega je križa cerkev, nove vere to je hram!
Hvalijo se protestanti
v cerkvi svoji dan na dan,
111
da pobožni so in sveti bolj ko vsak katoličan.
»Pa zato sem molil k Bogu in pa prosil ga lepo, da bi cerkev luteransko tam-le z zemlje vzel v nebo.
»Da bi Bog naredil čudo, vzdignil Sveti Križ v oblak ... Kak jih ljubi protestante, da bi vidni dal nam znak!
»No, in Bog me je uslišal, v sanjah rekel mi nocoj, da po želji moji vroči čudo se zgodi takoj.
»Pazite, ljudje, in glejte tja na Sveti Križ zdaj vsi! Vsak trenutek, vsak trenutek čudo moje se zgodi!«
In zabliska tam se nekaj, poči, da se strese tlak . . . Lepa cerkev luteranska res je poletela v zrak.
Ferdinandov razglas.
(1601. I.)
»1601. jan. Dieses ganze Monat nach-einander haben die herrn Reformations-Commissarien die ganze burgerschaft in specie oder in particuiari examinirt vnnd die Vngehorsamen inner 6 Wochen 3 Tag bandisirt.«
(Iz dnevnika Tomaža Hrena.)
Na rotovškem trgu v Ljubljani zabobnal je mestni berič: »Le vkup, le vkup!« kliče in bobna — saj hudega itak ni nič!
»Poslušajte!« Mož si odkašlja, razgrne počasi papir, pogleda po množici glasni, skoz nos jim zagodrnja: »Mir!«
»Jaz Ferdinand, knez vaš deželni, razglašam svoj strogi ukaz; naj slišijo mesta in trgi, naj sliši ga sleherna vas!
»Naj slišijo plemiči moji, naj sliši me vsak deželjan;
s
113

naj sliši duhovščina moja, naj sliši vsak kmet in tlačan!
»Izgnani so vsi krivoverci iz mojih dežel preko mej! Zaprte vse njihove šole, proklete njih knjige poslej!
»In kdor se peča s predikanti, potuhe jim daje doma, podložnik naj tak se kaznuje, potem naj boji se Boga!
»Vse biblije luterske nove sežgati od tega je dne! A kdor naskrivaj bi jih čital še dalje — gorjč mu, gorjč-!
»In kdor predikanta ujame, al šolmeštra kdor izroči poslej inkviziciji verski, on tolarjev tristo dobi! . . .
»Ste slišali in razumeli, kar bral sem sedaj vam naglas Narazen! Zapomnite dobro vladarjev si strogi ukaz!«
Luteran Kremenjak.
»Vi povešate glave, soverci, ker preganjajo v težkih nas dneh ? Nekaterim med vami — kaj vidim ? — se leskečejo solze v očeh!
»Ne! Pogum, luterani slovenski! Pa naj vse zaroti se makar proti nam! Naj zatira nas papež, naj deželni črti nas vladar!
»In četudi na smrt nas obsodi inkvizicije svete napuh, ne obupamo, bratje, nikoli; pred trinogi ne klone nam duh!
»Le slabič se udaje brez boja in trepeče prekrižanih rok; a strahov se bojž le otroci in za ženske mehkužni je jok.
»Kadar mene razdraži usoda, jaz nakljub ji zakolnem tak6,
8*
115
da se vse zakadi okrog mene, a na mizo udarim s pestjo.«
In udaril s pestjč je po mizi in zaklel je Florjan Kremenjak pa odišel bodrit je še drugam protestante slovenske junak.
Legenda o svetem pepelu.
Pepela kup na tleh leži. Žrjavica pod njim še tli.
Tu, tam kos usnjate platnice moli še kak izpod kopice.
In kak okov, okras meden plamenu ni zapadel v plen . . .
Pa pride mimo kmet in pravi: »Hej, to bi gnoj bil moji travi!«
Pa pride mimo jezuit pa se prekriža pater Tit:
»Ad Dei gloriam majorem zgorele včeraj so. Ne morem
»trpeti knjig slovenskih teh! No, prah zdaj luterski je greh!
117
»Kako rad vidim, če sežiga heretična se kaka knjiga!«
Pa mimo pridrevi orkan, odnese ves pepel črez plan
in hrib slovenske domovine in ga raztrosi iz višine.
In pada sveti ta pepel po naši zemlji sivobel.
In kamorkoli se zarije, življenje novo kdaj tam vzklije
Iz vsake iskre vzplameni duševni žar bodoče dni . . .
^0
Ahasver ob grmadi.
In dogorel krivoverskih knjig je kup do tal. Vse razhaja se. Popotnik star je še ostal.
Ahasver stoji zamišljen ob pepelu sam, gleda vanj in maje z glavoj, govori mi tam:
»Svet vrti se, svet vrti se! Pomnim, svoje dni so sežigali tirani žive še ljudi.
Kaj grmad sem videl takih strašnih sam povsod, koder vodil po krščanskem svetu me je pot!
»Glej, in danes samo knjige krivovercev žgo! Njih papir se meče v ogenj a živi telo.
»Pride čas — in niti bukev krivoverskih več v smrt nikjer ne bo obsojal zatiralcev meč!
»Kraljevala bo svobodna misel tisti čas. In svobodna bo beseda, misli čist izraz!«
Legenda o stari knjigi.
Pri kmetu samotnem v planinah mudil sem nekoč se na potu. Utrujen počival sem v hiši za mizoj orehovoj v kotu.
Skoz okenca majhna in mčtna poslavlja že solnce z neba se večerno; po podu, po stolih mi pleše in s prahom igra se.
In meni nasproti pri mizi sedi gospodar sivolasi in z mano kramlja in kadi mi iz pipice svoje počasi.
Pa meniva s starcem zgovornim o tem se in onem. O davkih mi toži, o letini slabi; o raznih mi pravi opravkih.
Oziram po izbi se nizki. Po stenah svetnikov podobe
in staro razpelo, a s stropa visi »sveti duh« sredi sobe.
A kaj je to tu na polici? Pod pisano kložje zarita, glej, knjiga se skriva debela, vsa prek in prek s prahom pokrit
»E, bukve so to krivoverske! Nič takega! Stara je šara! Kar pomnim, ležijo že tam-le, saj brati jih nihče ne mara.
»Odkod so, sam Bog si ga vedi! Dandanes več niso za rabo . . . Če hočete, vam jih podarjam. V spomin jih odnesite s sabo!«
In vzamem v roko radoveden to knjigo starinsko s police; obrišem ž nje prah mnogoletni in odprem lesene platnice . . .
O, Dalmatin! Biblija tvoja slovenska se tu mi zabliska! Oči potopijo se v liste in v prsih sreč mi zavriska.
Jezuitov spremljevalec.
Noč. Luna sveti. Pater Tit domov se vrača jezuit.
Izza ovinka kakor duh pridruži potnik se mu suh.
Koraka s patrom vštric molče . . . »Kdo spremljevalec moj si, he?
»Katoličan al luteran? Obraz tvoj mi je nepoznan.«
»»Jaz? Protestant od njega dnij! Ne bodite preveč hudi,
»»častiti pater, mi zato! Heretik sem. Je že tako!
»»Upor, to moj je element! To priča stari testament
»»in novi. Samemu Bogu kljuboval že sem brez strahu.
»»Jaz, kjer le morem, oponiram in iz principa protestiram!
»»Vsak bitja mojega atom je kritika, nevera, dvom!««
»In krivoverskih knjig doma imaš seveda tudi — a?
»Kaj ne da, biblij novih kup . . . To duši tvoji hud je strup!«
»»Ne! Moja biblija vsemir je, vsemu je spoznanju vir!
»»Ves svet je knjiga božjih rok, le v njej se razodeva Bog.
»»V prirodi Bog sam govori. To knjigo piše sam vse dni.
»»To biblijo prebiram jaz, študiram, kritiziram jaz! . . .««
»Ti nisi samo luteran, heretik, ti si cel pagan!
»Al v cerkev k maši prideš kaj, vsaj ob nedeljah k maši kdaj ?«
»»Hoho! Jaz pred noben oltar ne poklekavam vam nikdar!
»»Svoboden duh ne moli ga nikdar nobenega boga!
»»Čemu bi molil ga, čemu? Moj duh je sam enak Bogu!««
»Križ božji!« — pater Tit namah prekriža se, zroč v tujca plah.
Ko trenil bi, izginil v nič sopotnik je njegov — hudič.
Luterana Kremenjaka pridiga na ulici.
(1601. 1.)
»1601. febr. Zu Lavbach. Femer sein die Intherischen Burger fnrgevordert vnnd in grosser anzahl den cathol. aydt prii-stirt. Oott sey lob!«
(Iz dnevnika Tomaža Hrena.)
Slava vam, bratje!... Čast bodi Bogu! Glejte, in zopet ste katoličani! Hren vas pritisnil je spet na srce. Niste heretični več luterani.
Tam ste klečal; v palači pred njim pa mu prisegali večno zvestobo; zmot dosedanjih skesali ste se, krive ste vere prekleli hudobo.
Naglo, rojaki, zares, kar črez noč šinile v glavo vam druge so misli! Danes, kajneda, sovražite to, kar še sinoči imeli ste v čisli!
Veter zapihal je z druge strani — hitro ste plašče po njem obrnili . ..
126
Svoje prepričanje, ves svoj značaj kar na povelje ste brž spremenili...
Taki smo! Sužnost tiči nam v kostžh, sužnji se duh nam po žilah pretaka! Kdo iz boječih naj takih-le šlev nadejal kdaj bi se ljudstva-junaka!?
Jekla ni v mišicah naših kar nič, v naših kosteh je premalo kremena! Ah, in slovenska ta naša je kri vse prevodena, premalo ognjena!
Kar se mu koli poljubi kedaj, lahko počenja vsak z nami nasilnik! Peto mu ližemo, dokler trinog kruti ne stopi na babji nam tilnik!
Kdo nas spoštuje? Kdo nas se boji? Trstje smo šibko, ki veter ga maja ... Za gospodarja preskromen je sam, rajši zato je Slovenec le raja! . . .
Truma za trumoj meščanov se, ah, gnete iz škofove tam-le palače . . . Meni od gneva razliva se žolč, solze oko od sramote mi plače . . .
^40
Ana Znojilšekova.
(1601.1.)
»1601. aprilis. Snoilschiks Pradicanten Muetter vnnd Schwesster auf die Tranzha Ihres Vngehorsambs wegen verschafft worden.«
(Iz dnevnika Tomaža Hrena.)
»Mati moja, mati moja! Mučenica ti, svetnica! Ah, za vero evangeljsko si umrla v temni ječi, zapustila mene samo si na svetu zdaj siroto!«
»»Nehajte ihteti, Ana ! Solze vaše me bolijo. In očij je škoda vaših. Vse rudeče so od joka!««
»Vi ste tukaj, Jurij Kozel! Čisto sem vas pozabila! Saj ne vidim več nikogar nego rajno mater svojo, ki ste vi jo umorili,
vi papisti krvoločni! Oh, da me doma ni bilo, ko ste bili jo odgnali v ječo, vi krvniki kruti, škofa Hrena priganjači! . . . Vi preganjate mi brata predikanta, da ko zver se mora skrivati pred vami po gozdovih in gradovih. Kaj je storil vam ? Rojake poučuje v veri pravi; biblije deli slovenske med soverce svoje revež; brati jim uči mladino, ker sami ste vi preleni! In zato moj brat preklet je in obsojen na izgnanstvo. Vsakdo sme ga zdaj ujeti ko žival škodljivo hostno ter ga izročiti Hrenu ali verski komisiji za cekine Judeževe!. . .
»Kaj bi radi zdaj od mene? In pokaj ste prišli danes motit v boli me globoki? . . . Proč od mene! Tam so vrata!«
Stopila je naglo k oknu, tresla se na vsem životu. Zrla venkaj je. Pred hišoj je Ljubljanica valila leno kalno vodo svojo. Dan pomladnji, dan aprilski, ali pust, otožen visel je nad mestom. Za oblake skrilo bilo se je solnce . . .
»»Čujte, gospodična Ana!«« oglasi se Jurij Kozel, ki še stal je sredi sobe, kakor bil je prišel — »»Čujte Član sem verske komisije in pokoren škofu Hrenu. In ukaz imam tu v žepu, da odvedem vas na Trančo, ker ste tudi luteranka in ker biblije slovenske nočete mi izročiti. Ko prestanete pa ječo, izženo vas iz dežele! . . . Kaj jezite se na mene? Saj jaz samo sem orodje v roki Hrenovi mogočni! . . . Gospodična! Če vas gledam,
smilite se mi. V resnici! Rad vas rešim, da papisti ne dobijo vas nikoli v zanke svoje! Mož-beseda! A uslugo za uslugo, lepa gospodična Ana! Mladi ste. Na licih vaših rožice cveto prelepe. In telo je vaše bujno. Pravo dete ste ljubljansko . . Če pomislim, da ti čari vašega telesa, Ana, morali bi uveneti v vlažni ječi tam na Tranči ob plesnivem kruhu, Ana, in ob vrču vode — veste, srce krči se mi v prsih in izjokal bi se bridko! . . . Rešim vas, a pod pogojem, da se mi udaste, Ana, tu pri priči! Samo enkrat naj uživam čare vaše, samo enkrat, gospodična! Ali — ali! To beseda moja je poslednja. Čujte!««
»Fej! Poberi se čez prag mi, zapeljivec ti nesramni! Ti hinavska duša podla!«
Stala je pred komisarjem kakor kerub, a z desnicoj kazala mu je na vrata . . .
Bled je gledal nanjo Kozel. Od strasti, od poželjenja plamenele so oči mu.
Kakor blaznik plane vanjo,
kakor tiger jo zagrabi —
a ta hip zastoče Kozel
in omahne iz objema
in na tla pred njoj se zgrudi
okrvavljen . . .
»Umri, umri!
Ali čarov mojih nisi,
zapeljivec ti, okusil!«
Neizpokorjeni grešnik.
»Ob posteli stoji že smrt in grob že čaka vas odprt!
»Na duši pa imate greh, najhujši greh iz grehov vseh!
»Slovenska biblija je skrita — vsa vas vam to naglas očita —
»pod strehoj vašoj tu nekje! Povejte, kje — če ne, gorjč!
»Boga se ne bojite nič? Odnese v pekel vas hudič!«
Poslednjo zbere svojo moč kmet Grča, že umirajoč.
Upre ob lakte se kosmate, ozre v beriče se bradate:
»»Kaj čete? Biblijo? Imam, imam jo, pa vam je ne dam!
»»Če vzame me zato hudir, pred vami vsaj bom imel mir!««
In zgrudi kmet se Grča vznak, izdihne grešnik in junak.
Tomaž Hren in beriči.
(1601. I.)
»Inen sub poena das Fleischessen in der Fassten verboten.«
(Iz dnevnika Tomaža Hrena.)
Tiste dni pa je škofu Tomažu greh prišel strašan na uho: Krivoverski Ljubljančani v postu klobase jed6 in mes6!
»Oh, oh, ta Iuteranska predrznost!« — škof Tomaž se ves razjezi; tri beriče pokliče pred sebe, tako jim ukaže, veli:
»Brž, brž pojdite gledat po hišah, če postni oskrunja se čas, če prezirajo res že meščani moj jasni in strogi razglas!
»Kogarkoli mi kje zalotite, ki vžival meseno bi jed,
135
brez usmiljenja plača naj globo, naj plača cekinov deset!«
In razšli so trije se beriči. V vsak pisker vtaknili so nos in povohali so po vseh mizah, če kdo mesa jedel bi kos . . .
Radoveden jih škof pričakuje beričev vohunov nazaj . . . Na večer že povrne se prvi. In Tomaž ga vpraša: »No, kaj?«
In berič se obriše po brkih, obriše krog mastnih se ust: »Prečastiti! V Ljubljani je naši zdaj v postu pač zmerom še pust!
»Ali predno sem globo denarno zahteval od grešnih Ijudij, če je pravo meso, sem prepričal po vesti še sam se z zobmi!«
Pride drugi, obriše si brke, obriše krog mastnih se ust: »Prečastiti! V tem mestu pregrešnem je v postu pač tudi še pust!
»Ali predno zahteval cekinov od luterskih kje sem ljudij, če je pravo mesd, sem po vesti prepričal še sam se z zobmi . . .«
Pride tretji, obriše si brke, obriše krog mastnih se ust: »Vaša milost! V tej Sodomi naši še zmerom meseni je pust!
»Toda predno zahteval sem globo od luterskih grešnih ljudij, o, povsod sem pokusil klobase, če prave so, sam še z zobmi!«
»»Oh, nesrečniki! Kaj ste storili!? Zdaj jedli sami ste meso! Prelomili postavo ste postno! In jaz sem zakrivil vse to!««
Legenda o Križki vasi.
(1603. I.)
»Reformavimus Labaci cum magno fructu in nomine Domini. Placuit Sere-nissimo (archiducH.«
(Iz dnevnika Tomaža Hrena.)
Noč je pozna. Križka vas že spava. Bledi mesec po obnebju plava.
Rog zatrobi bojni sred vasi! In nemirni lajajo vsi psi.
Ko bi trenil, glej, prikazni črne noč iz plašča svojega razgrne.
Šinila je li iz zemskih tal temna oborožena druhal?
Boben bobna. Lomijo se vrata. V hiše vdira tujcev divja jata.
Krik in vik se sliši, stok in jok . . . Kletve . . . Pušk in samokresov pok . . .
138
Mečejo iz postelij vaščane in tepo barabe jih neznane . . .
Omedlevajo že od strahd ženske in otroci ... Ni miru . . .
Tu in tam ubit se zgrudi mrtev kmet, zavratnega napada žrtev.
Vsak preiskan je po hišah kot. Skrinje vse prebrskane povsod.
Tu pa tam požar krvav se dviga in iz oken, streh že plamen šviga.
Ali ne utihne strašni boj ? Kaj vsa vas podere se nocoj?
»Divji Turki! Bog vas naj kaznuje!« vse vzdihuje, tolovaje psuje . . .
»»Nismo Turki divji! Hahaha!«« — Krištof Harar se zagrohota. —
»»Kaznovat smo prišli vas, vaščani, ker ste trdovratni luterani!
»»Ker uporna vsa je vaša vas! Škofov vi prezirate ukaz!
»»Niste hteli bukev izročiti krivoverskih in se pokoriti!
»»Vsi možje odidete z menoj zvezani v Ljubljano še nocoj!
»»Tam sodišče verske komisije vam kljubivost že iz glav izbije
Luterana Kremenjaka testament.
Sin moj, umiram ... Kmalu, kmalu zatisneš trudne mi oči. Poslušaj, kaj tvoj stari oče v spomin nocoj ti govori!
Sin moj! Veliko sem izkusil, pretrpel mnogo v teku let. Veliko videl sem in mislil. Visoka šola ta je svet.
Spoštuj, prebiraj evangelje, zaklad naš, tudi posihdob! Iz stare pa zaveze pomni načelo tisto: »Zob za zob!«
Življenje boj je breobziren. S človekom človek bije boj . . . Da ne premaga te tvoj bližnik, ti čuvaj se, na straži stoj!
Kdor ljubi tebe, ti ga ljubi! Življenja to uči modrost. Kdor črti te, še ti ga črti! Vse drugo, sin moj, je norost!
In kdor udari tebe enkrat po licu levem, njega ti po licu desnem mahni dvakrat in še pripravljen stoj s pestmi
Kmet Zagorjan in kelih.
Kmet posavski, stari Zagorjan, za pečjo" ležf na smrt bolan.
Premetava se, ječi, vzdihuje. Zagorjanu je čedalje huje.
Pa mu reče dobra žena Ana: »Ali naj ti pošljem po kaplana,
»po katoliškega, Koštomaja, da spove te in da te obhaja?«
»»Res je, žena! Bil katoličan vse življenje svoje sem udan.
»»Pa ti veš, da tudi rad sem pil. Vinca mnog bokal sem v golt izlil.
»»Ej, tako pri nas se meša vera! In katera prava je, katera?
»»Sam Bog ve, al nova ali stara? Kdo uči resnico? Kdo nas vara?
»»Ne utegnem dvomiti, ne smem. Samo to zdaj v zadnji uri vem,
»»da me muči zopet strašna žeja! Veš, kaj — pošlji rajši po Andreja,
»»tistega gospoda predikanta, mladega duhovna protestanta!
»»On mi ne prinese samo hleba, nego tudi, kar mi najbolj treba —
»»kelih dobrega prinese vina! Posušiti hoče me vročina.
»»Protestant bo dal Boga mi piti! Žejo mi pomore pogasiti.««
Klara Javornikova.
(1615.1.)
»Gibt in erclarung . . . dasz Sy in Ihrem verstockhten Lutlierischen glau-ben verstockhener verbleibe. Darauf wierde dem Stattrichter ernstiich auf-erlegt, dasz Er die Jaurnickhin auf den Vicedombischen Thurn . . . vciederum befiiehren vnd wolversperrter balten solle ... baudisirt vnd ausgeschafft...«
Protocol Relig. Reform.
in Crain de anno 1614—17.
»Ej, ošabna ti meščanka, trdovratna luteranka, kakršne dozdaj v Ljubljani nisem našel med meščani — Klara Javornikova! Če se mi ne spreobrneš, k pravi veri ne povrneš, če ne izročiš slovenskih knjig heretičnih peklenskih, biblij novih mi takoj Dalmatinovih, bo joj! Bodeš v pekla dnu gorela
10
145

in na vekomaj trpela!
Jaz, tvoj škof, te dam zapreti
v ječo, kamor ne posveti
nikdar solnca zlati žar!
Nepokorna ti gospa!
Kaj ti ni življenje mar?
Kaj ti nič ni za moža
in pa za otroke svoje?
Kdaj bo konec trme tvoje?
Dam odloga ti tri dni.
Pojdi v miru, moja hči!
Čez tri dni pa prideš spet
pred inkvizicijski svet!
Če ne omehča srce
v dobi se ti tej — gorjž!«
»»Nikdar!«« je pregovorila samo še, se obrnila in ponosna je odšla iz dvorane jim gospa Klara Javornikova.
Čakal škof je je zaman. Ni je bilo tretji dan. Prišli pa so k njej beriči: »Pojdi z nami pri tej priči!«
In oblekla se je v svilo, v svatovsko najlepše krilo. Poljubila je moža in otroke brez solza.
In po ulici skoz gnečo gnali so jo v temno ječo, v vicedomski turen stari. »Slava ti!« je vpila Klari množica gredoč nešteta — »mučenica ti si sveta!«
»»Slava Trubarju, rojaki! Hrabri bodite junaki! Jaz sem ženska, vi možje" in boji se vam srce"?««
Helena Bernardinijeva.
(1616.1.)
»Frau Bernhardinin ist erschienen . . . Sagt, wie vor alezeit, nemblich rmr ver-stockht vnd Ihrer alten Mainung, ist abermal schon vnterricht... hilfft aUes nichts, ist abgeschafft worden.«
Protocol Reiig. Reform, in Crain de anno 1614—17.
Župan ljubljanski, Janez Bernardini, povrne s potovanja se domov ... »Čarobne so Benetke italjanske — še ljubši ti si mi, domači krov!
»In spet te vidim rad, Ljubljana bela! Po ženi kak že hrepenim, moj Bog! Že dolgo nisem je objel ... In dolgo že nisem videl svojih več otrok!«
Prestopi hiše svoje prag ... Vse tiho . . . Naproti skoči mu najstarša hči, oklene se očeta, ga poljubi in s solznimi pogleda ga očmi...

148
»Za Boga — kaj je? Kje je mati tvoja? Kaj se zgodilo je doma? . . . Molčiš? Povej, umrla je medtem nemara? Kje je, povej! Zakaj drhtiš, ihtiš?«
»»Izgnala jo je verska komisija iz mesta in dežele! O, gorje! Kaj moramo trpeti protestanti slovenski!... Saj še poči mi sreč!...
»»Ugrabili so mater nam beriči...
Hotela vere zatajiti ni,
ne izročiti biblije slovenske ...
Oh, da doma ste bili tiste dni!««...
»Izgnana — žena moja! ... Groza, groza!. .. O, Bog!... Doklej bo gnjavil nas tiran?«... Zaškripal je z zobmi, s pestmi zažugal, plakaje zgrudil se na klop župan ...
149
Škofa Hrena smrt.
(1630. I.)
»1617. Cuialiter Paulus Vergerius, olim Episcopus Justinopolitanus, postea a fide Apostata, miserabiliter inortuus sit. . . ipsum adhuc viventem flannnis infernalibus viderunt torqueri ... O Dom. Jesu, libera nos a tali fianima aeternae mortis!«
(Iz dnevnika Tomaža Hrena.)
V naročje tvoje, o Gospod, izročam zdaj dušo svojo . . . Kdo pa vi ste, kdo? Kaj hočete? Pustite me, pustite!. . . O, sreča! Že odpira se nebo
in Jezus vabi k sebi me, Marija z rokami miga mi v nebeški raj... Pustite me pri miru, krivoverci! Proč, proč! Po kaj ste prišli? Kaj?
Čedalje več se k pčsteli jih gnete ... Vse črno moških, ženskih in otrok . .. Zaprite vrata! Polna jih je soba... Kako grozijo mi! Moj Bog, moj Bog!
150

Ah, res! Izgnal sem vas iz domovine! Poznam vas, ali kaj to meni mar! Sedaj, kaj ne, ste prišli maščevat se? Nikar ne zadušite me, nikar!...
In manus tuas, Domine, commendo . .. Oh, glejte, glejte, kaj tako gori! Ne vidite grmade velikanske skoz okno? O, kako se to kadi!
Še več, še več jih nanosite skupaj slovenskih knjig heretičnih! Haha! Tam, tam peljajo jih spet poln parizar... Vse v ogenj, vse! Tako, tako! Da, da!
Kako prekrasno to gori v čast božjo!... Kaj hočejo pa štirje ti možjč, bradati luteranski predikanti? Pomagajte, pomagajte! Gorjč!
Že zgrabili so me in že nes6 me
iz sobe na grmado ... Že gorim
na vrhu bukev... Al se vam ne smilim?
Ne vidite, kaj siromak trpim!...
V naročje tvoje, o Gospod, izročam ... Proč, proč od mene! Tam — kaj hoče ta?
151
Star predikant se bliža mi od daleč; debelo knjigo v rokah on ima.
Z grmade ravno vzel jo je goreče! Zdaj teče proti meni... Kdo si ti? Ti, Primož Trubar!?... Branite me, bratje! Pomagajte! S postiloj mi grozi!
V orjaških rokah plameni mu knjiga, ne vidite, visoko nad menoj?! Zdaj — vrgel mi jo v glavo je, ubil me .. In škof izdihne tisti hip duh svoj.
Legenda o Novem kloštru.
(1635. 1.)
»Ains tags nit weyt nach vespcr zeit
die baiiern thetten herdringen . . .
Stara prauda! . . .
Den geistliclm nit schencken,
ir niitz und gvvinn zu bedcnckcn . . .
Leukhup, leukhup, leukbup,
leukhup, woga gmaina!«
(Pesem iz 16. stoletja.)
V Novem kloštru molijo menihi. Vespere v kapelici pojo in mrmrajo. Skoz visoka okna tam žari večerno jim nebo.
Čitajo in čitajo molitve. Tu, tam v klopi kak dominikan sklonil glavo rušo je na prsi pa zadremal v Bogu je zaspan.
Kakor v sanjah se glasijo psalmi, himne in antifone ... Sedaj vse namah utihne... Trušč in vpitje... Vrata se odprejo na stežaj.
153

Cepcev, kos, sekir, vil cela hosta patrom se zasveti pred očmi . . . Dvesto kmetov gnete se v kapelo . . . »Stara pravda!« dvesto grl kriči.
Ostrmijo patri, prebledijo . . . Sapa jim zastane, in molče gledajo zdaj v tla, zdaj v kmete plahi ko obsojenci . . . Kaj bo? Gorje!
»Stara pravda! Stara pravda!« ori po kapeli se ko strašen grom, da odmeva med zidovjem sivim, da se stresa samostanski dom . . .
Izmed trume stopi pred menihe Štefan Dvornik, puntarjev vodnik. Vse utihne kakor na povelje . . . Govori pred patri kmet glasnik:
»Ne bojte se! Nismo pridrli nocoj, vas ubijat, morit; tlačani smo vaši, saj veste, pa prišli k vam jest smo in pit!
»Navžiti mi hočemo danes do sita se božjih darov, ki v potu obličja znosili vam mi smo sami jih domov!
»Vse, s čimer mastite se v kloštru, častiti, pobožni možje, pričarale vse so iz zemlje vam žuljave naše rokč!
»Vam tilnika solnce ne peče, ne stiska ledeni vas mraz . . . Z jedrni in pijačami, s spanjem preganjate dolgi si čas!
»Lahko žlobudrate molitve
v kapelici svoji vsak dan, ko zunaj od zarje do mraka za vas se naš peha tlačan!
»Saj vaš Bog ni naš! Le molite
vi svojega, patri, Boga!
Mi kmetje že čutimo zdavnaj: Bogova svet vladata dva!
»Gospode Bog, to je Bog jeden, to kloštrov je Bog in gradov; Bog drugi, to Bog je tlačanov, Gospod naš, Bog vaših robov!
»Naš Bog, to Bog nove je vere,
ki vi ste iztrebili tod
po lepi Savinski dolini
jo z ognjem in mečem povsod!
155
»Ne! Niste je mogli zatreti! O, v naših še srcih živi ta nova, velika ta vera, živi do današnjih še dnij!
»In stara je pravda ta vera! Za njo mi spet gremo na boj! Pravice zahtevamo svoje, plačila za težki trud svoj! . . .
»Vaš klošter od nas je obkoljen, zastražen okrog in krog . . . Če nam ne izpolnite želje, ne reši vas dobri vaš Bog!
»Večerje za tabor naš vstaški nam daste poštene nocoj! A jutri podpišete pismo nam, ki ga imamo s seboj!« . . .
To je rekel Dvornik, mignil kmetom in ukaje puntarski tlačan stopa drug za drugim iz kapele v tabor svoj pred samostan na plan.
»Stara pravda! Stara pravda!« ori iz stoterih grl se kakor grom, da odmeva med zidovjem starim, da se stresa ves meniški dom . . .
Ko iz sanj vzbudijo se menihi in oddahnejo si ... Je li res, da ne pomorijo jih tlačani? Pa je vsak že zase molil kes . . .
In vikar Salvator pravi: »Patres! Iz srca zahvalimo Boga, da živimo še! Oh, že sem mislil, zdaj bo treba iti nam s sveta!
»Deo gratias! ... Le dajmo kmeto da nažro se in napijejo! Cesar pošlje na pomoč vojakov, in ti puntarje pobijejo!«
Noč, majska noč. Na nebu mesec med zvezdami srebrn gori. Na travniku pod Novim kloštrom tristo tlačanov tabori.
Mesa in kruha polne koše je moral dati samostan, tri polovnjake vina v tabor tja privaliti jim na plan.
Hej, to večerja je vesela! Tu kmetje ukajo, pojo,
tam plešejo brez žensk med sabo a tu molčijo pa pijo.
In tam poskušajo bombarde in streljajo za kratek čas. Ni rad izročil bil jih prior na bučni taborov ukaz.
In tu navdušeni zažgali so kmetje velikanski kres pa rekli: »To je stare pravde naš živi plamen do nebes!«
Tam ob starine sodu v travi možje sedijo pa trije. Zro resno, vina vrč pa roma počasi jim iz rok v roke.
Pa reče prvi, Štefan Dvornik: »Zares, to je najlepša noč v življenju mojem! Novi klošter zdaj vidi kmečko našo moč!«
»»Razpasti mora to zidovje!«« se razjezi Boštjan Bernat . . . »»Pokaj hodili bi na tlako? Saj plača nam je samo glad!
»»Moj evangelj je stara pravda,
ki ga učil je svoje dni
Matija Gubec po gradovih . . .
Kaj ne, moj ljubi Dvornik? — Pij!««
Pa pravi tretji, kmet Matevžič: »Poglejte! Že se svita dan! Bernat! Ti ključ sinoč si shranil. Naprej! Odpri nam samostan!
»Budit, budit menihe lene, da brž podpišejo nam list o stari pravdi! Ne raztrga noben nam več ga antikrist!«
Kar vikar je v Novem kloštru, taka ni še pripetila patru se Salvatorju.
Saj že marsikaj doživel pater je v mladosti svoji, ko se pisal je Moscheni Pietro in ko še v Benetkah ljubil lepa je dekleta in ko vozil se po morju in boril se je z gusarji . . .
159
A odkar se pomenišil hrabri Pietro je Moscheni in odkar je v Novem kloštru za vikarja — ne, nikoli ni doslej še prigodila taka se Salvatorju!
Komaj vstopi v refektorij danes zjutraj navsezgodaj, prilomasti kmetov truma . . . »Stara pravda! Stara pravda!« se razlega po dvorani.
Patru vse vrti se v glavi. Gleda, zbira misli svoje, križa se in se ozira pa se spomni v polusanjah, kaj pomeni ta obisk.
Poči se z dlanj6 po čelu: »Ah, podpisa vi želite, dragi moji? In sinoči govorili ste v kapeli o nekakem pismu svojem . . . Že spominjam se, spominjam .
»»Da, podpisa! Stare pravde hočemo, častiti pater!«« Iz stoterih grl grmf mu
na uho zahteva burna . . . Toliko da prišel k sapi stari pater je Salvator, že stoji pred njim Matevžič in nastavi mu bombarde cev na prsi. Kmet Bernat pa handžar svoj potegne turški iz nožnice. Štefan Dvornik pa razgrne list po mizi javorjevi pred vikarjem: »To je stara pravda naša! Tlake ni več, ne tlačanov, ne gospode niti sužnjev! Vsi svobodni, vsi enaki! Komur delamo, naj plača nam za trud, za žulje naše! Jesti nam naj da in piti! To stoji na pergamentu. To je naše sveto pismo, to naš novi evangelj! To podpišite nam, pater, če življenje vam je drago! Lahko potlej smo sosedje dobri si na večne čase!«
Kaj je hotel pater? Puško jeden mu drži na prsi,
drugi mu grozi z bodalom . . . Refektorij poln je kmetov, ki vihtijo v rokah cepce, vile, kose in sekire . . . Sede k mizi. Vzdihne. S čela pot mu kaplje vroč. Zagrabi brž pero ter jim podpiše stare pravde pergament . . .
»Slava, pater vam Salvator! Živela zdaj naša pravda!« Kakor grom stoteroglasen se razlega po dvorani.
V Novem kloštru molijo menihi. Spev »Te Deum« v kapelici pojo. Oj, kako navdušeno, slovesno ori danes himna se v nebo!
Orgle spremljajo na koru pesem, z lin zvonovi pritrkavajo, iz kadilnic pa oblaki dima v čast Bogu dišeči plavajo.
Na oltarju plamenijo sveče najtolstejše ko na velik god.
Venci rož prepregajo cvetočih vso kapelico iz kota v kot.
In vikar Salvator je oblekel
svoj najdragocenejši ornat.
Ves poti se v plašču. K tlom pritiska
zlatotkani težki ga brokat.
Izzvenel je hvalospev »Te Deum« . . . In vikar Salvator govori: »Bratje, danes praznik je najlepši, kar častiti klošter naš stoji!
»Kmečki naš sovražnik je premagan, »stara pravda« poteptana v prah . . . Puntarji pobiti so, razgnani! Groza je minula, minul strah!
»Bog nas rešil je iz rok tlačanov, Bog in pa katoliški grajščak, sosed naš, Matija Bergomaški! Slava ti, veliki naš junak!
»Slava še cesarski vojski tvoji, ki si vodil jo v krvavi boj! Zmage praznik prevesel praznuje samostan oteti naš s teboj...«
163
In vikar Salvator stopi h klopi, kjer je klečal viteški grajščak, in objame ga in ga poljubi v znak hvaležnosti, v ljubezni ;
Tožba slovenskega ljudstva v protireformacijski dobi.
En, sužnji smo, sužnji, od nekdaj teptani, oblastnikom tujim poslušni tlačani!
Kar njim se poljubi, to nam je ukaz. Če nam je pogodu, kdaj prašajo nas ?
Kdaj svojo smo voljo mi smeli imeti? In kdaj smo svobodno mi smeli živeti?
Kdaj knezov domačih že minul je dan! Gorazdov, Borutov čas nam je le san!
Kje dnevi zdaj tisti pretekli so davni, ko vojvode naši koroški so "slavni
od ljudstva prejemali svojo oblast
in kmet jim poverjal vladarsko je čast!?
Ko v našem jeziku, v obredu častitem prisegali so na prestolu kamnitem,
165
da hočejo braniti, ščititi nas
in staro nam pravdo z orožjem vsak čas!
Zdaj sužnji smo, sužnji, ljudje poteptani, oblastnikom krutim poslušni tlačani!
In dvigniti hteli smo svojo glavo, otresti hoteli sramotno igo.
Pravice smo svoje hoteli imeti, po svoji smo volji hoteli živeti!
In trumoma šli na junaški smo boj . . . Hej, Gubec Matija, naš kralj, naš heroj! . . .
To bili so dnevi prekrasni, veseli! Kako za svobodo smo vsi plameneli!
Ah, kri se je kmečka prelila zaman! Potlačil nas spet je pod peto tiran . . .
Ponižani vlačili teški smo jarem.
Ko v grobu živeli smo, mrtvi, po starem .. .
In prišel je Trubar, veliki vodnik,
pa nas je predramil iz spanja, glasnik:
»Rojaki, vstanite! Naš dan se že svita! Minula je sužnosti noč strahovita!«
166
In vstali smo, m§Ii si snene oči . . . In čutili v žilah spet gorko smo kri.
Živimo? Zares?... Aleluja! Živimo! Po svoje Boga zdaj svobodno častimo.
In biblijo čitamo svojo sedaj
slovensko. Že cvete svobode nam maj . . .
No, vendar že smemo po svoje živeti? In voljo res smemo že svojo imeti? . . .
»Ah, kaj še!« nam roga se stari tiran — »nikdar ne napoči svobode vam dan!
»Kaj zopet po vročih se glavah vam blodi! Kaj sanjate, sužnji, o zlati svobodi!
»Upognite tilnik pod staro ig(5!
Naj solnca ne gleda tlačansko ok6!« . . .
In bukve heretične, nadeje mlade, uničijo vse nam goreče grmade . . .
Eh, sužnji smo, sužnji, ljudje poteptani, oblastnikom tujim pokorni tlačani!
167
Corrigenda.
str. 4. čitaj v  7. verzu: kamnjajte
» 6.   »   » 13.    » Potrpita
» 18. izbriši na koncu 1. verza vejico
» 30. postavi letnico pod Marušo Medvedovo
» 47. izbriši na koncu 13. verza vejico
» 78. pripiši na koncu zadnjega verza ušesca «
» 90. in 108. čitaj pod mottom: Rosolenz
» 146. čitaj v 16. verzu: spregovorila.
A. AŠKERČEVI SPISI.
Balade in romance. 1903. II. izdaja. Str. 156.
Cena broš. 2 K, vez. 4 K. Lirske in epske poezije. 1896. Str. 196. —
Cena broš. 2 K 60 h, vez. 4 K. Nove poezije. 1900. Str. 222. Cena broš. 3 K,
vez. 4 K.
Tri dramatične študije. 1900. Str. 113. Cena broš. 2 K.
Zlatorog.  Pravljica izpod Triglava. 1904.
Str. 78. Cena broš. 1 K 60 h, vez. 3 K. Četrti zbornik poezij. 1904. Str. 247. Cena
broš. 3 K 50 h, vez. 4 K 50 h. Primož Trubar. Zgodovinska epska pesnitev.
1905. Str. 135. Cena broš. 2 K, vez. 3 K. Izlet v Carigrad. Potopis. 1893. Dva izleta na Rusko. Potopis. 1903. Ali je Primož Trubar upesnitve vreden
junak ali ne? 1905. Str. 82. Cena 60 h.
Skupaj z Ivanom Veselom : Ruska antologija.  Ruski pesniki v slovenskih prevodih. 1901. Str. 464. Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h.
L. Schwentnerjeva knjigarna v Ljubljani.

I


NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
000004126'
A00000412648A