ZAUPAMO V KAKOVSTNO ŠOLO PRIHODNOSTI Učitelj med avtoriteto in demokratičnim idealom Alen Grbec, učitelj geografije in filozofije za otroke, OŠ Danile Kumar Članek obravnava učiteljevo vlogo znotraj procesa oblikovanja (izobraževanja in vzgo- je) bodočih generacij, ki bodo nekega dne znotraj demokratične družbe imele pravico odločanja o lastni ter kolektivni prihodnosti. Naloga šole ni nič manj, kot da vzgaja bodoče generacije, jih pripravlja na izzive, ki jih čakajo, ter spodbuja uporabo kritičnega mišljenja oz. odločanja, saj je to nujno potrebno za ohranjanje demokracije. V nasprotnem prim- eru, če so ljudje sebični in skrbijo samo za lastne interese, demokracija ne more uspeti. Prvi in nujni korak za učitelja v tem procesu pa je vzpostavitev avtoritete, kar ni najbolj demokratičen pristop, je pa nujno potreben. Proces še dodatno otežuje permisivno nara- vnana družba, ki preizkuša avtoriteto učiteljev, pri tem pa se ne zaveda, da ima to lahko pogubne posledice za celotno družbo. Skupna vzgoja mladih in demokracija nju in iskanju mej, do kod toleranca odraslih sega. Ljudje v izhodišču nismo razumna bitja, saj se do- Tega se je zavedal tudi Aristotel, saj je izpostavil, da jenčki ne rodijo s prirojenim čutom etičnega razmi- je potrebno »vzgojo in dolžnosti utrditi z zakoni«, šljanja in ravnanja, temveč z zmožnostjo, da se tega kajti »kar bo komu prešlo v navado, mu ne bo več naučijo, ko se z njimi seznanijo. Zato je od mladih zoprno« (Aristotel 2022, 322). Namen zakonov je nič nemogoče že od samega začetka pričakovati, da manj kot to, da določijo meje dovoljenega in s tem bodo v vsakem položaju ravnali pravilno, usklajeno tudi napravijo svoje prebivalce in na splošno druž- z zakoni, še posebej če se zavedamo dejstva, da so bo boljšo, pošteno ter pravično. Tako zakonodaja mladi možgani nemalokrat naklonjeni pretirava- kot vzgoja bosta najbolj efektivni, če bosta »skupna Primer negativnega vidika demokracije so v 30-ih letih doživeli v Nemčiji, kjer se je na oblast s pomočjo manipulacij, nasilja in prevar, a tudi z veliko podporo ljudstva, prebila Nacional- socialistična stranka (NSDAP). Velik pomen so dajali tudi vzgoji t. i. Hitlerjeve mladine. Ko začne veljati, da je posameznik le sredstvo, ki služi višjim ciljem naroda, to neizogibno po- tegne za sabo večino tistih totalitarističnih značilnosti, ki vzbujajo strah v človeku. 48 Didakta vsem, in ne zasebna stvar« (Aristotel 2010, 662). Prvi razsvetljeno izobrazbo, s pomočjo katere ohranijo stik z zakoni in skupno vzgojo dobimo znotraj vrtca nekaj vpliva, ki so ga bili izgubili s politično spre- in šole, zato ne gre podcenjevati funkcije teh institu- membo. Za slednje je značilno, da »[v]edo stvari, cij in pomena, ki ga ima javna šola kot privilegirano ki jih vedo delavci, a hkrati neskončno bolj pozna- mesto formiranja nacije, razsvetljenih državljanov in jo principe in podrobnosti teh stvari« (Donald 1992, izobražene javnosti. 169), kar pripelje do suhoparnega in avtoritativnega predavanja teorije, kar danes pojmujemo kot tradi- Demokracija je oblika vladavine, ki sloni na odloči- cionalna pedagogika. Tovrstni pedagogiki pogosto tvah večine in daje ljudem občutek, da so državljani očitajo, da zgolj izobražuje in ne vzgaja, kajti primar- tisti, ki nadzirajo oblast in tako krojijo svojo usodo ni cilj je bil usmerjen k razvoju otrokovih intelektual- oziroma vsaj določajo smer, v katero naj bi šla njiho- nih sposobnosti, pri čemer je pogosto dušila posa- va družba. Vendar pri tem ne gre za enotno idejo, meznikovo ustvarjalnost in bila represivna, kar je v temveč je to »/…/ kompleksna celota s protislovno večini primerov učence odvračalo od pouka. notranjo dinamiko, kjer spreminjajoči se odnosi med njenimi sestavnimi deli nimajo enopomenskih Med tradicionalno in permisivno pedagogiko posledic« (Šimenc 2016, 83). To pomeni, da se zno- Neprimerno količinsko povečanje šol ni prineslo traj demokratične družbe ljudje odločajo na temelju kvalitativne spremembe posameznikov, kar pripelje svojih prepričanj, ki si jih izoblikujejo skozi odrašča- do ugotovitve, da izkustvo nauči več kot knjige in da nje, kar rezultira v tem, da imamo veliko različnih od- mora šola biti v stiku z življenjem. Posledica tega so tenkov političnih prepričanj, ki so si med seboj lahko reforme, ki se naslanjajo na: »institucionalno širjenje, podobna, lahko pa diametralno nasprotna. Iz tega pedagoško poglabljanje in stalno krepitev aktivno- izhaja težnja, da je ljudstvu, ki odloča o svoji usodi, sti učencev« (Blais 2011, 61). Nekateri avtorji (Lasch treba privzgajati občutek za demokratične vredno- 1992) to opisujejo s pojavom »nove nepismenosti«, te, jih poskušati naučiti razmišljati kritično in s svojo ki apelira na upad intelektualnih sposobnosti kljub glavo, da bi se na ta način lažje izognili manipulaci- večji osnovni pismenosti, in počasi odpirajo vrata jam ter potencialnim nevarnostim, ki jih s seboj nosi novemu pristopu k poučevanju, ki ga danes opre- »glas« oz. volja ljudstva, torej večine. Ključno vlogo deljujemo kot permisivna pedagogika. Ta se pove- pri vzgajanju in oblikovanju »volilnega telesa« ima zuje z obratom usmerjenosti modernih družb in (poleg družine) ravno šola. politik v prihodnost, ki so šoli kot instituciji naložile nalogo pripravljanja ljudi za kolektivno prihodnost. Industrijska doba in tradicionalna pedagogika Tendenca tovrstnega pristopa se usmerja k učencu Z vstopom v industrijsko dobo nastopijo v družbi kot aktivnemu subjektu vzgojno-izobraževalnega spremembe, ki jih sproži naraščanje števila prebi- procesa, ki vodi v bolj individualistični pristop, kar se valstva, posledično širjenje mest in mestnega nači- v prekomerni meri lahko obrne proti človeku in ne- na življenja (urbanizacija), kar naposled vpliva tudi nazadnje človeštvu, saj dojema človeka osebno kot na spremembe v šolstvu. Z napredkom tovarniških »človeški vir« in potrošnika, ki ga je treba zadovoljiti. zakonodaj in prepovedjo otroškega dela se za otro- Znanje pridobi ekonomsko vrednost, izobrazba pa ke uvede obvezno obiskovanje šole, leta 1891 pa je postane tržno blago, ki dojema izobražene ljudi kot v Angliji izdan odlok o odpravi šolnine, kar sproži človeški kapital1. Pri tem izraz vseživljenjsko izobra- masifikacijo šolanja in dvig pismenosti. Z demokra- ževanje dobiva nov pomen, saj se ga vse manj doje- tizacijo družbe (razširitvijo volilnih pravic na delavce) ma kot pravico posameznika in vse bolj kot njegovo oblastniki v družbi izgubijo večino pri odločanju, kar dolžnost, ki pogojuje njegovo učinkovitost in uspe- omejuje njihovo politično moč. Enakopravnost ne šnost v življenju. glede na premoženje pa je eden izmed temeljev demokracije, na kar je opozoril že Aristotel (2010, Enciklopedično znanje, ki so ga pogostokrat očitali 532–533): »Pravičnost v demokraciji pomeni imeti tradicionalnemu pristopu izobraževanja, naj bi bilo enakost glede na številno in ne glede na zasluženje stvar preteklosti, saj šola prenese težišče svojih zah- /…/ zato v demokracijah prihaja do tega, da imajo tev z učiteljev2 na učence in od pomnjenja snovi k nepremožneži več (političnih) pooblastil od premo- razvijanju mišljenja. Tovrstno razumevanje znanja in žnežev, kajti tvorijo večino, mnenje večine pa je od- učenja utegne biti kljub temu preveč poenostavlje- ločilno.« no. Pomnjenja snovi ne gre kar tako ločevati od raz- vijanja (kritičnega) mišljenja in ustvarjalnosti, kakor Da bi premožneži ohranili svoj vpliv, se vzpostavita tudi zahteve po posplošitvi teorije ni mogoče tako dve mreži izobraževanj: na eni strani instrumental- enoznačno ločiti od zahteve po posplošenem zna- ne oblike vedenja, ki so bile namenjene delavskim nju ali pa nenazadnje po prenašanju težišča zahtev otrokom, in na drugi strani idealistični racionalizem z učitelja na učence. Ne gre pozabiti, da kritičnost meščanskega akademizma, ki vsebuje širšo in bolj in ustvarjalnost brez znanja nista mogoči in da je 1 Človeški kapital (kakor je opredeljen v dokumentu OECD) je v posameznikih utelešena »zaloga znanj, kvalifikacij, kompetenc in individualnih značilnosti, ki olajšujejo ustvarjanje osebne, družbene in ekonomske blaginje.« (Kodelja 2005, 325) 49 2 Samostalnik učitelj(i) se v celotnem besedilu nanaša tako na učitelje kot na učiteljice. Didakta ZAUPAMO V KAKOVSTNO ŠOLO PRIHODNOSTI Pri tradicionalni vzgoji je bil cilj poučevanja asimilacija učencev v mrežo tradicionalno sprejetih načinov bivanja in mišljenja ter prenašanje vnaprej predpisanega znanja, ki so ga učitelji(ce) na avtoritativen način posredovali učencem. učenje namenjeno temu, da se poraja interes. V se- Starši ugotovijo, da lažje izgladijo spore, če se poslu- stavku o ustvarjalnem otroku je Levi-Strauss pisal: žujejo podkupovanja, in si tako prihranijo soočanje s »Vselej ustvarjamo le na podlagi nečesa, kar potem- čustvenim vznemirjanjem. Na ta način slabijo otro- takem moramo temeljito poznati, pa čeprav zato, da kovo lastno pobudo in mu onemogočajo razvoj sa- mu lahko nasprotujemo ali ga presežemo« (Šebart moobvladovanja ali samodiscipline; po drugi strani 2002, 36). v mlade vcepljajo karakterne poteze, ki jih zahteva »korumpirana, permisivna, hedonistična kultura« Permisivna družba in posledice (Lasch 1992, 207). Iz vsega skupaj se razvije narciso- Na prehodu iz 30. v 40. leta prejšnjega stoletja idno egoistično bitje, ki posnema iste vzorce, kot jih stopi v ospredje nova metoda vzgoje otrok kot je bil deležen kot otrok. Neizogibno je, da zaton avto- posledica progresivne vzgoje in vulgariziranih ritete v družini vpliva tudi na razumevanje avtoritete (napačno razumljenih) verzij Freudove3 teorije, na drugih področjih, kar postaja družbeni problem. ki je spodbujala permisivnosti, kjer mora biti vse po »meri otrokovih potreb« in kjer »mora otrok v Avtoriteta pod vprašajem vsakem trenutku svojega življenja občutiti, da je Eden izmed najbolj očitnih simptomov krize (avtori- zaželen« (Lasch 1992, 191). Po drugi strani je tovr- tete), ki kažejo na njeno globino in resnost, je, da se stna vzgoja postavila pod vprašaj vpliv avtoritete je razširila na področja, kot sta nega in vzgoja otrok, in tradicije, ki je starše pripeljala »v demoralizira- kjer »se je avtoriteto v najširšem smislu vedno spre- jočo zmedenost in tako pogubno učinkovala na jemalo kot naravno nujnost, ki jo očitno zahtevajo otroke« (Lasch 1992, 193). Vdor industrije, množič- tako naravne potrebe in otrokova nemoč kot tudi nih medijev in instanc socializiranega starševstva politična nujnost, torej nadaljevanje obstoječe civi- v družino je neopazno spremenil kvaliteto zveze lizacije, ki jo je mogoče zagotoviti le, če tistim, ki so med starši in otroki. To je uničilo zaupanje staršev po rojstvu v njej prišleki, ponudimo vodstvo po že v zmožnost izpopolnjevanja najosnovnejših funk- vzpostavljenem svetu, v katerega so rojeni kot tujci« cij vzgajanja in ustvarilo (nedosegljivi) »ideal po- (Arendt v Dolar 2021, 33). Tako kot se državljani po- polnega starševstva« (Lasch 1992, 198). To še pose- drejajo odločitvam zakonodajalcev in avtoriteti svo- bej velja za matere, na katere je prenesena vzgoja jih nadrejenih, se morajo otroci staršem (skrbnikom) otrok in ki v želji po uresničevanju ideala dušijo doma in učiteljem (vzgojiteljem) v šoli. Le na ta na- otroka s preveliko skrbjo. »Abstraktno prepričana, čin so lahko deležni vzgoje, ki jim je namenjena in ki da njen otrok zasluži vse najboljše, ureja vsako služi procesu socializacije. Na težavo pa naletimo, ko podrobnost njegovega življenja«, kar naposled v tem odnosu izgine strahospoštovanje, saj se iz od- »spodkopava njegovo iniciativo in uniči sposob- sotnosti strahu in spoštovanja rodi nesramnost, ki iz- nost za samopomoč. Otroka prepušča občutku, vira iz nekakšne svobode, ki spodjeda avtoriteto. Več da nima lastne pameti« (Lasch 1992, 202). kot je svobode, bolj ohlapna je avtoriteta. To pomeni, 50 3 Freudova pedagoška kritika vzgoje zagovarja potrebo po previdnosti pri postavljanju prepovedi otrokom, saj z zatiranjem lahko pride do tlačenja na- gonov, kar lahko rezultira kot nevarnost nevrotičnega obolenja. Površno razumevanje te kritike sproža permisivnost, v resnici pa Freud nakaže, da »mora vzgoja narediti svojo pot med Scilo nevmešavanja in Karibdo odrekanja /…/« Le na ta način se bo otrok naučil obvladovati svoje nagone, nikakor pa ne s tem, da se mu vse dovoli, kar Freud poudari: »Nemogoče mu je dati svobodo, v kateri bi lahko neomajano sporočal vse svoje impulze« (Lasch 1992, 191). Didakta da si otrok umišlja, da je že kar njegovo mnenje do- kot vse drugo«, kajti »če to ne bi bilo tako, tudi ne bi volj in da ne potrebuje dodatnega merila, s tem pa bilo treba učiteljev, saj bi bili vsi že po rojstvu ali stro- začne groziti »vsesplošna katastrofa, nespoštovanje kovnjaki ali nevedneži« (Aristotel 2021, 76–77). Vrlin ni osnovnih družbenih norm, nazadnje razpad druž- dovolj le poučevati, saj se jih ne da zgolj naučiti. Treba be« (Dolar 2021, 23). jih je vaditi, utelešati in živeti. »Avtoriteta pravega učitelja – vzgojitelja bi bila na- Učitelji se morajo zavedati pomembne vloge, ki jo zadnje v tem, da učencu omogoči avtonomijo, torej imajo znotraj procesa oblikovanja in spreminjanja stanje, ko učiteljeve avtoritete ne bo več potreboval družbe, posledično morajo biti prilagodljivi in ohra- in bo lahko neodvisno uporabljal lastno glavo.« (Do- njati zdrav razum ter srednjo mero, ki jo danes v lar 2021, 34) To pomeni, da učiteljeva vloga ni prilaga- mnogoterih pogledih pogrešamo. Na teh temeljih bi janje otroka družbi, ampak izobraževanje otrok tako, morali tudi graditi svojo avtoriteto, delček katere so da bodo sami sposobni oblikovati družbo na način, izgubili znotraj permisivne usmerjene družbe. More- ki bo ustrezala potrebam posameznika. Skratka cilj biti se je potrebno za ta namen vrniti še pred čas per- je, da vzgaja odzivne in odgovorne učence. Pri tem misivne družbe, in sicer v čas razsvetljenstva, natanč- učitelj lahko uporablja sokratska4 vprašanja, iz kate- neje k vprašanju »Kaj je razsvetljenstvo?«, ki ga leta rih se postopoma razvijejo novi pristopi, metode in 1784 postavi revija Berlinische Monatsschrift. Na kar umetnosti spodbujanja mišljenja, ki prav tako pripo- Immanuel Kant v svojem odgovoru izpostavi geslo morejo k širini uma in pripravljenosti na raziskovanje »Drzni si vedeti!« (lat. Sapere aude). S tem na prestol prek tega, kar veš. Cilj takšnega filozofskega pristopa dvigne avtoriteto vednosti in uma ter z njo osvobodi je oblikovanje intelektualne avtonomije posamezni- človeka vseh drugih avtoritet. Vendar se mora človek ka, kar vsekakor ni zanemarljivo znotraj vzgoje priho- za osvoboditev od drugih avtoritet najprej pokoravati dnjih državljanov demokracije. Ti potrebujejo pred- in biti poslušen zunanji avtoriteti, da bo potem lahko vsem kritično mišljenje, saj demokracija kot taka po- svobodno uporabljal um (Dolar 2021). In kdo, če ne trebuje državljane, ki so se sposobni dobro odločati. učitelji, bi se morali vrniti nazaj k temu najbolj osnov- nemu življenjskemu in pedagoškemu idealu, ki je V primeru dobrih praks (»dobre« avtoritete5) znotraj človeku sploh omogočil napredek, ki smo mu priča šolskega prostora in družine se ta odraža v poznejših danes? Saj ravno s pokoravanjem učiteljevi avtoriteti odraslih letih. Šola ima možnost, da ponudi zgled, lahko oseba pride do najvišje avtoritete – avtoritete kaj avtoriteta pomeni, vendar ne zadostuje le, da so uma in vednosti, ki omogoča, da človek postane av- mladi deležni pravilne vzgoje v mladih letih, ampak tonomno bitje, ki se bo znalo odločati glede na po- morajo to, »kar so se v mladosti naučili, izvajati tudi trebe, ki jih ima in jih bo imel v življenju. Učitelji so pozneje, ko odrastejo, za to pa so spet potrebni za- tisti, ki imajo možnost, da osvetljujejo pot prihodnjim koni, skratka, naša skrb se mora raztezati skozi vse generacijam, ki bodo krojile ta svet. Kakšna bo podo- življenje« (Aristotel 2011, 322). ba tega sveta, je nemara odvisno od tega, kakšne iz- obrazbe in vzgoje bodo deležni prihodnji polnoprav- Vrnitev k avtoriteti vednosti in uma ni državljani v svojih mladih letih. Drzniti si vedeti in Kaj je torej ideal današnje (demokratične) vzgoje, ki biti pogumen je vodilo, ki ga morajo učitelji utelešati ga učitelj lahko ponudi svojim učencem? Po eni stra- ter širiti naprej. Za boljšo in svetlejšo prihodnost. ni bi ideal bil že to, da učenec v učitelju vidi pravične- ga, razumevajočega in hkrati človeško zmotljivega posameznika, po katerem se bo lahko zgledoval, kaj- Literatura Aristotel (2010): Politika. Ljubljana: GV Založba. ti ravno za otroke je značilno, da posnemajo okolje Aristotel (2022): Nikomahova etika. Ljubljana: Slovenska matica. okrog sebe in se nato po takšnih vzorcih tudi sami Blais, M. C. (2011): Znanje brez smisla. V: Marjan Šimenc (ur.) O pogo- jih vzgoje, str. 55–77. Ljubljana: Krtina. vedejo. Zato mora biti učitelj vzor ne samo v besedi, Dolar, M. (2021): Od kod prihaja oblast? Ljubljana: Društvo za teoret- temveč tudi v svojih dejanjih. Pravičnost, spoštljivost sko psihoanalizo. Donald, J. (1992): Znanilci prihodnosti: šolanje, podvrženje in subjek- in odgovornost mora kazati s svojimi dejanji in nič tivizacija. V: Bahovec D., Eva (ur.): Vzgoja med gospostvom in anali- manj ne sme pričakovati od svojih učencev, saj lah- zo, str. 141–181. Ljubljana: Krt. Kodelja, Z. (2005): Lavalova kritika neoliberalne doktrine izobraževa- ko vrline6 ohranimo le z njihovim prakticiranjem. Več nja, V M. Šimenc (ur.): Šola ni podjetje: neoliberalni napad na javno kot neko stvar vadimo, boljši v njej postanemo, tako šolstvo, str. 313–336. Ljubljana: Krtina. Lasch, C. (1992): Socializacija reprodukcija in zlom avtoritete. Baho- je tudi z vrlinami: iz podobnih dejanj rastejo tudi po- vec D., Eva (ur.): Vzgoja med gospostvom in analizo, str. 182–209. dobne nravi. Dejanjem je treba dati pravi smisel, kajti Ljubljana: Krt. Šebart, M. (2002): Opozicija med tradicionalno in permisivno šolo. razlikam v dejanjih sledijo tudi različne nravi. Zato ni V: Samopodoba šole; Konceptualizacija devetletke, str. 35–59. Lju- majhna stvar, če »se kdo že od malih nog navadi de- bljana: Bori. Šimenc, M. (2016): Nove prakse filozofije. Ljubljana: Pedagoška fa- lati tako ali drugače – nasprotno, to je zelo važno, bolj kulteta, Univerza v Ljubljani. 4 Sokrat kot vrhunski učitelj izvabljanja produktivnega dialoga – dialoga kot najosnovnejše tehnike filozofske prakse, ki je nepogrešljiva tudi znotraj peda- goške filozofije ter znotraj učiteljskega poklica, saj je dialoškost nenazadnje osnova človekove razsežnosti. Sokratovo življenjsko vodilo izvira iz intelektual- ne ponižnosti oz. priznavanja lastne nevednosti, kar pomeni, da je cilj življenja nenehno učenje in raziskovanje. 5 V teoriji je zelo težko določiti mejo med dobro in slabo avtoriteto. Ohraniti dobro plat in se znebiti slabe je nemara vselej vprašljiva strategija, saj zlahka spregledamo, kako ena plat pogojuje drugo. »Dobra« avtoriteta nemalokrat spominja na »kavo brez kofeina«, »pivo brez alkohola« ipd. (Dolar 2021, 24) 6Vrlina (gr. arete): »Zadržanje (ali sposobnost) odločanja, ki se ravna po sredini glede na nas, sredini, ki jo opredeljuje zdrav razum, ki jo določimo tako, kot 51 bi jo določil pameten človek (pametnost = razumska vrlina, ki nam omogoča pravilne odločitve v raznih življenjskih situacijah)« (Aristotel 2021, 390) Pri tem je pomembno pripomniti, da ima vsak človek lastno subjektivno srednjo mero, kar je pametno upoštevati, saj smo si ljudje različni. Didakta