------   108   ------
Kaj delajo šolski gospodje po Štajarskim? *)
Čitalo   (bralo)   se je  v Graskih novicah, de bojo šolski gospodje (šolmojstri) mnogoterih reči prosili. Ze-
*) Vredništvo je prejelo tudi od nekiga gosp. učitelja v ravno ti zadevi sostavek pod nadpisam: »Kaj je nek t eri m šolskim učiteljem v Marburški in Ptujski okolici v glave padlo?« — Ker je ta opomin edinih mislih z zgo-rej natisnjenim sostavkam , postavimo le njegove poslednje besede v Novice, ktere takole govore:
»Ne dajte se k temu razdeljenju šolstva in ce r k veni štva, dragi bratje! Le osem in dvajst podpisov imate. — veliko število je pa še zadej, kterimu ta naredba ne gre
------    109   ------
lijo boljši kos kruha dobiti. Tega jim vsaki iz serca želi, in pa po pravici. Hočejo cerkveno službo pustiti; zvoniti se jim pretežavno, mašnikam streči pa preporedno zdi. Posebno pa hrepenijo iz oblasti duhovske gosposke priti. — Čuje se, de po Sekovski in Lavantinski škofii pisma grejo, v ktere se prošniki za te in druge reči pišejo, de bojo svojo prošnjo vesoljnimu deželskimu zboru na Dunaji izročili.
Kar človek sprosi, slobodno (žiher) nosi; pa pogosto prosi, de ne ve kaj. Pogovorimo se: ali so te ravno rečene prošnje vse pametne inhasnovite? Mislim dene.
Cerkvena služba, akoravno včasih težavna, pa poredna (jrmajn ali zaničljiva) ni. Svoje dni so le duhovni pervih 4 redov cerkve odpirali in zapirali, zvonili, za večno luč skerbeli, sveče prižigali in mašnikam stregli. Velika čast je, v. hiši božji služiti, in te časti se le sramuje, kdor božje reči zaničuje. Bog nas varji tacih učiteljev ! — Cerkvena služba pa tudi svojim služabnikam če ne obilniga kruha, saj kruhka da, in kdor potreben kruha ne najde, hvaležin drobtinice pobere. Zametuje jih le, kdor je kruha pijan. Možje ! cerkvi nikar slovesa ne dajajte; ona le dobra mati ostane.
Sveta katoljška cerkev je od nekdaj ljudstva učila in jih kojila ; ona je prav za prav šola od Boga postavljena za vse ljudi, za vse kraje in čase. Katoljška cerkev je učila Boga spoznavati in njemu služiti, pa tudi pisati in brati ^čitati). Sola brez cerkve je ledenici podobna, v kteri prave svetlobe in nobene toplote ni. Berite novice, kaj vam povedo od polnočne Amerike? Tudi krivoverci svoje otroke po mnogim v katoljške šole pošiljajo. Pobarajte Francozko, kako šole izhahajo, ktere hočejo sveti cerkvi vzeti? Čujete, kako se po Nemških krajih godi, kjer šolskih gospodov sveta katoljška cerkev ne vodi? Šola, ktera katoljški cerkvi v skerbi ni, tudi prav za prav katoljška ni. V taki šoli se godi, kakor pri hiši, kjer mati otrok učiti in svariti ne sme'. Oče je le za strah, mati za nauk in posvarjenje. Nar bolje otroci storijo, ako oče poterdi, kar mati veli. Vi se pa hočete duhovne gosposke otresti, (jznebiti), ter mislite svojbod-neji biti, če zopet, kakor za rajniga cesarja Jožefa, clo v deželsko oblast pridete? Možje! varite se, de ne pridete iz dežja pod kap.
Kdo je Vas dozdaj nar pervi in pa nar pogoje k svoji mizi povabil, kadar ste prišli na suho službo, in še niste žlice svoje imeli? — Kdo je za Vas po hišah naprosil, de ste se pri dobrotnikih preživili, kadar niste ničesar živeti imeli? Ali ni duhovski stan bil, ki Vas je pervi pod streho vzel, in svojkruh z vami delil, Vam dal per cerkvi kaj zaslužiti. Ce ravno ne vsi — povejte , ali niso bili duhovski gospodje dozdaj Vaši nar pervi prijatli? Kdo vam je pomagal otroke v šolo spravljati? Kdo se je za Vas ponašal, kadar so Vas nehvaležni starejši gerdo imeli in tožvali? Zdaj se pa posvetujete, kako bi svojim dobrotnikam vtekli, se po tem takim svoji materi katoljški cerkvi odrekli, ki pervih šol iz svoje skerbi pustiti ne sme. Bote Vi svoje šole brez duhovske gosposke imeli, bo katolška cerkev prisiljena, tudi svoje šole začeti. Kaj se Vam zdi, kam bojo katoljški starši svoje otroke v šolo dajali? Šola ljudi le tam cvete, kjer duhovski pastirji čez šolo svojo roko skerbno derže.
Brali smo velikokrat v Ljubljanskih novicah, de so se šole po deželah začele ; pa povsodi so bili duhovski gospodje šole očetje, de so ravno tudi deželski pošteno pomagali. Bojim se, de se bo Vašim šolam brez duhovske gosposke — brez katoljške cerkve — godilo, kakor
v glavo. Zal mi je, da smo se zavoljo osem in dvajestih, vsi pri visim ogledu šol, pri duhovšini in kmetih zamerili. Ce bi bilo upati pečenih ptic s tem dobiti, bi gotovo vsi stopili na noge. Ali bati se je, da mačka v mehu ne kupite.«
J. Men.
mladikam, ktere se svoji terti odrežejo. Posušijo se, in sadu ne prineso. Tako jaz mislim, pa tudi drugi so teh misel.
VB ib era h na Nemškim so šolski gospodje ravno tako gnati jeli, in šole cerkvi vzeti počenjali. Budili so daljne in bližnje sosede, naj se vsedejo in podpišejo, de ne bojo višej cerkvi ^duhovski gosposki) v strahu. Modri in pametni šolski možje so pa to nevarno reč bolj na tanjko prevdarili, spoznali, de bi kaj taciga ne bilo prav, in so se svojim tovaršem možko vstavili. Svojo mater zapustiti — so djali — bi bila gerda nehvalež-nost; šola je hči svete matere katoljške cerkve; naj dobra mati za svojo hčer skerbi. Svojost, ktero poze-ljujemo, bi lahko za nas žgeča kopriva bila. Po koprivah se pa kar ne valjajmo. Nismo otroci; saj smo možje in pa katoljški učitelji!                    Ljubomir.