MICHAEL ONDAATJE
Predstavljamo
Leta 1943 rojeni Michael Ondaatje v kanadski literarni kritiki velja za enako dobrega romanopisca kot pesnika; toda sprva je bil predvsem pesnik. Spada v generacijo piscev, ki je kanadsko literaturo postavila na zemljevid sveta, hkrati pa kot prva generacija našla z ideologijo kanadstva neobremenjen jaz. Ondaatje je rojen Šrilančan (eksotično podobje v njegovih stvaritvah izvira od tod), v Kanadi pa se je naselil kot devetnajstletnik. Zato je tipičen predstavnik Kanade kot večetnične in multikulturne dežele, v kateri se priseljenčeva identiteta vedno oblikuje na križišču prostora in časa, dežele in etnične zgodovine. Zaslovel je zlasti z zbirko Zbrana dela Billyja Kida (1970), mešanico poezije in proze, pastišev, citatov in izvirnosti, za katero je prejel najelitnejšo kanadsko literarno nagrado Governor GeneraTs. Drugo istovrstno nagrado si je prislužil z zbirko To je trik z noiem, ki se ga učim (1979), vendar se zdi, daje najmočnejši v precej bolj intimni zbirki Posvetna ljubezen, čudovito izbrušenem nizu pesmi, ki sledi vzniku in razvoju ene ljubezni, ki se bohoti na račun bolečine druge, že minule. Iz te zbirke so vse pričujoče pesmi. Izbrani pregled Ondaatjejevega pesniškega ustvarjanja je objavljen v zbirki Lupilec cimeta (Cinnamon peeler, 1989).
Sodobnost 2002 I 760
Predstavljamo
Tanka streha
Na verandi
tanko keramično
zvončkljanje
jezdi veter
proč s Tihega oceana
zvonovi morja
Ne vem kako
se imenujejo velike oranžne rože ki poganjajo v slanem zraku in se sklanjajo pol pijane nad stopnice
Razmetani bananovci
gosto poraščen mah na pečini
in zatem padec
na črno vulkansko obalo
Nemogoče je tukaj stopiti v morje razen nasilno
Kako sva prešla s tanke keramike
k takšnemu razdejanju
Dno skale
Daljava ki se širi med nama in potem ta mali zemljevid zvezd
zgoščeni ocean noči
kadar ljubimci časte nebesa
častijo
pomanjkanje daljave
Sodobnost 2002 I 761
Predstavljamo
mojo sestro luno
dvignjeno žimnico
meglice,
izprišče in pršeč ljubezni
Vse to je tako blizu kot moja dlan na tvojem telesu
torej ti med blazinami in mesečino pogledaš navzgor, iščeš tisti nakit ki se koplje v temoti
satelitsko lakoto, daljinski upravljalec, "kraljevski mi"
in najdeš svojo lastno temno roko.
*
Pišem o tebi
kot da te posedujem
čeprav te ne.
Kakor za nič ne moreš reči
to je moje.
Ko se dvigneva ta zadnji objem več ne pripada, je tvoja izmišljija ali pa moja zgodba nastelja za prihodnost.
In če preideva drug skozi drugega kakor presojni puščici ali če potihneva v šepet si zapisujem izmišljijo tvoje roke
Sodobnost 2002 I 762
Predstavljamo
ali tistega popoldneva
na glavni postaji
ko sva bila izgubljena
ko je bolečina prosto padala
in ko sva izginila
pod veliko rotundo
je hitrost dveh solz vstala
kot druga iz druge,
ti in tvoja puščica ki sta jemali samo to kar sta preleteli
Lupilec cimeta
Če bi bil lupilec cimeta bi sedel na tvoji postelji in pustil rumeni prah lupinic na tvojem zglavju.
Tvoje prsi in rame bi puhtele
nikoli se ne bi mogla sprehoditi mimo trgov
ne da bi poklic mojih prstov
plaval čezte. Slepi bi se
opotekali vedoč kdo jim je prišel blizu
pa čeprav bi se morda umivala
v dežnih kanalih, pod monsunom.
Tukaj ob vrhu stegna
po tem blagem pašniku
bližnjem tvojim lasem
ali čez zgib vrezan v tvoj hrbet. Po gležnju.
Med tujci te bodo poznali
kot ženo lupilca cimeta.
Komajda sem te oplazil s pogledom
preden sva se poročila
nikoli se te nisem dotaknil
- tvoja ostronosa mati, tvoji surovi bratje.
Roke sem zakopal
Sodobnost 2002 I 763
Predstavlja mo
v žafran, prekril sem jih s katranom, pomagal obiralcem medu ...
Ko sva plavala nekoč
sem se te dotaknil v vodi
in najini telesi sta ostali prosti,
lahko si me držala oslepljena od dišav.
Potem si splezala na breg in rekla
tako se dotikaš tudi drugih žensk vrtnarjeve žene, apnarjeve hčerke. In po svojih rokah si iskala izginulo dišavo
in vedela
le kaj pomaga če si apnarjeva hči ki ji ni ostala niti sled
kot daje med dejanjem ljubezni ne bi ogovoril kot da bi bila ranjena a brez slasti brazgotine.
V suhem zraku si stisnila trebuh k mojim rokam in rekla Sem žena lupilca cimeta. Vdihni me.
Prevedel Marcello Potocco
Sodobnost 2002 I 764