141
Govor poslanca Kluna
v državnozborski seji dne 21. marca t. 1.
Visoka zbornica! Po sijajnih razpravah gospoda predgovornika (dr. Beera) sem tembolj v zadregi, ker nikakor ni bil moj namen, govoriti o verski šoli; kajti kar se tiče moje ožje domovine, Kranjske, pritoževati se nam  hvala   duhu in taktu večine   naših učiteljev, ni
treba.
Dežela naša je vrlo katoliška, učitelji naši so večinoma sinovi kmetskih, katoliških družin; ta katoliški duh prineso seboj, poznajo važnost, katero pripisuje prebivalstvo versko-nravni vzgoji svojih otrok, ter se ravno zaradi tega najskrbneje trudijo, da ne bi žalili verskega duha, verskega čuta otrok, marveč da bi ga najvestneje gojili.
Ne tajim, da je tudi v drugih deželah mnogo takih učiteljev, trdil bi celo, da večino učiteljev navdajajo isti čuti, vodijo iste namere.
Toda po sedanjem šolskem postavodajalstvu je pa vendar mogoče, da se na šolah za katoliške otroke nastavijo učitelji drugih veroizpovedanj, mogel bi imenoma navesti take šole, da, celo sklicavati bi se mogel na dunajsko mesto, kjer so, kakor veste, v mnogih šolah, katere v večini obiskujejo katoliški otroci, židovski učitelji nastavljeni. Po mojem mnenji bi moralo zakono-dajalstvo obračati pozornost na to, da bi se to onemogočilo, da bi tedaj dobili katoliški otroci katoliške učitelje, protestantski otroci protestantske učitelje, židovski otroci židovske učitelje itd.
Kake težave to napravlja in kolike nepriličnosti iz tega vzrastejo za vzgojo, omenjal je nekoliko že pre-častiti gospod poslanec za Hartberg v svojem govoru. Navesti bi mogel še več vzgledov, ki so se v najnovejšem času pripetili v naši sosednji deželi, na Koroškem.
Pripoveduje se namreč tu v nekem slovenskem listu o dveh učiteljih, ki sta se izjavila v navzočnosti župana, načelnika okrajnemu šolskemu svetu, in okrajnega šolskega nadzornika tako, da se nikakor ne more odobravati.
ZauKazala se je v tem oziru dne 19. februarija preiskava, ki je pokazala, da se ni samo tako izjavil jeden izmed napominanih učiteljev, kakor je to povedal dotični list, marveč da je kriv še mnogih drugih težkih prestopkov. Lahko bodete sedaj umeli, da stariši, ki vidijo take prikazni, niso zastonj v skrbeh, ako morajo takim učiteljem zaupati svoje otroke, katere doma čuvajo kakor punčico v očesu, zaradi tega se pa tudi ne morete čuditi, da postajajo posebno mej kmetskim prebivalstvom klici po verski šoli vedno pogostejši in da se bo moralo zakonodajalstvo resno pečati s to zadevo. Katoliško ljudstvo hoče imeti versko šolo ter jo bo tudi dobilo, naj se gospodje nasprotne strani upirajo zoper to, kakorkoli hočejo, naj navajajo še take pretnje, kakor smo jih že culi v tej visoki zbornici, da bodemo namreč zoper njo na oni (levi) strani našli opozicijo, kakeršne še ni videla ta visoka zbornica.
(Dalje nasled.)
149
Govor poslanca Kluna
v državnozborski seji dne 21. marca t. 1.
(Dalje).
„Freie Stimmen" na Koroškem so za ta slučaj obetale odpad od katoličanstva. Ljudje, katere v verskem oziru vodijo taka načela, so itak že popolnoma mlačni. Katoliška cerkev vsled njihovega odpada ne izgubi ni-česa,   kakor  tudi   protestantska ne bo ničesa  pridobila.
150
Za take ljudi veljajo besede Kristusove, katere je nedavno v tej visoki zbornici izrekel vodja nasprotne stranke „Naj le gredo, slepci so in vodijo slepce, ako pa slepec vodi slepca, oba v jamo padeta". V našem prepričanji, da je verska šola potrebna, nas pa tudi vsi dosedanji govori niso mogli omajati ali premotiti.
Dovolite mi, da se nekoliko oziram nanje ter pred vsem bavim z neposrednjim gospodom predgovornikom. Rekel je mej drugim, da se katoliška cerkev v Avstriji ne more pritoževati zaradi svojega položaja. Res je sicer, da nismo imeli kulturnega boja, toda ko bi bilo šlo po mišljenju in po volji častite nasprotne stranke posebno v onem času, ko je še imela tukaj večino, prizanešen bi tudi Avstriji ne bil ostal tak kulturni boj, kakoršen je morala doživeti Prusija; da se ni tako zgodilo, zahvaliti se nam v resnici nasprotni stranki, marveč višji volji. (Res je! na desnici.)
Častiti gospod poslanec se je skliceval na nekega moža na Kranjskem, ki si je pridobil za vravoanje kranjskega šolstva velike zasluge, in se je izjavil, naj se duhovščina zaveže, da se bo potegovala za šolo, namesto da od nje ljudi odvrača s pretenjem pekla. Treba je vedeti, kako se poroča o razmerah v jedni ali drugi deželi. Vzemite le pritožbe, s katerimi nasprotna stranka tarna zoper naše sedanje šolske razmere, in videli bodete da vse te tožbe zginejo v nič pri pravi luči.
Gospod poslanec se je skliceval na Tomaža Ak-vinskega, ki je rekel, da pristuje „ordinare de studijo** deželnemu knezu. Svetega Tomaža Akvinskega nimam pri roki, da bi primerjal zvezo tega izreka ž njegovimi ostalimi razpravami, naglašal pa bi, da je imel Tomaž Akvinski vedno pred očmi krščansko državo, kateri more brez skrbi in bojazni prepustiti tudi vreditev ljudskega šolstva, kajti po njegovem mnenji ni medverske ali brezverske države, krščanska država bo pa gotovo ljudsko šolo vredila na verski podlagi.
Gospod poslanec je nadalje trdil, da je šola izključno državna. Tu bi se že raje pridružil včerajšnjemu govorniku, ki je rekel, da je šola narodova, oziroma deželna, kajti država ne plačuje troškov za ljudsko šolo. Ako vzamemo v roke proračun, najdemo, da znašajo državni troški za ljudsko šolo le 1,703.056 gld. Večji del troškov trpe dežele in temu primerno moral bi njihov glas imeti vpliv na vrejevanje ljudskega šolstva.
Topli priziv, kateri je obračal častiti gospod poslanec do mladih duhovnikov, ko jih je rotil, naj se ogibljejo protižidov8kih smotrov, ima menda svoj izvir v potrtosti častite nasprotne stranke po izidu dunajskih volitev. (Klici na levici: O joj!) Bile so to prazne besede, ki nikakor ne zadevajo katoliškega duhovništva in ki ne dokazujejo ničesa. (Razburjenost na levici.)
Iznenadilo pa me je in moram najodločneje pro-testovati zoper umevanje, kakoršno nam je častiti gospod poslanec razkril o našem božjem Odrešeniku in apostolih. Culi   smo že nedavno   oznambo   Kristusa in krščanstva,
ki naravnost nasprotuje razlaganju,  kakoršno imajo katoliški kristjanje o Kristusu in krščanstvu.
Katoliku Kristus ni Žid, marveč Sin božji, druga, oseba v sv. Trojici, Bog in človek ob enem, v njem« vidi svojega Rešenika, svojega Odrešenika, svojega Izveličevalca. (Klici na levici: Ali je temu kdo oporekal?)
(Dalje nasled.)
164
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnozborski seji dne 21. marca t. 1.
(Dalje).
Prvo krščansko zakonodajstvo Nemčije tedaj pod Karolom Velikim se naslanja na vse druge predmneve, kakor starorimsko malikovalsko pravo, katero je včeraj tako toplo zagovarjal nemško-narodni  poslanec  Lippert.
Nadalje je rekel isti gospod poslanec, da je cerkev ker je hotela naložiti svoj denar, kupovala kmetije in ž njimi tudi kmete. Listine s katerimi je hotel to dokazati, ostal nam je seveda dolžan, in morebiti bi iste ne bile tega dokazale, kar je trdil, marveč ravno nasprotno, in pokazale, da so se kmetje premnogokrat prostovoljno podvrgli cerkveni gosposki, in sicer zaradi tega, ker se jim je pod to gosposko vedno dobro godilo, kakor to že pravi stara prislovica: Pod krivo palico je d.bro živeti.
Tudi preganjanje in zažiganje zidov seveda ni smelo izostati, in čudil sem se le, zakaj ni morala v boj tudi španjska inkvizicija,
Prav res je, da so bili židje denarni mešetarji, carinski najemniki in finančni služabniki knezov, da so za varstvo, katero so vživali, s strani knezov, nepo-srednje v knežje dvorne blagajnice plačevali velike svote
in da so jih ravno zaradi tega negovali tn redili knezi. Ljudstvo pa je takrat o židovskem prebivalstvu imelo vse drugačne nazore in zaradi tega se ne smemo čuditi, ako si je moral v mnogih slučajih narod sam pomagati. Zgodovina pa dokazuje in tudi židovski zgodovinopisci ne morejo tajiti, da ta preganjanja zidov niso imela svojega vira v predbacivni netoleranciji katoliške Cerkve, marveč da so židje imeli pri takih preganjanjih ravno najvarnejše zavetje pri katoliški duhovščini.
Gospod poslanec je tudi govoril o škofih, ki so si že naprej dali darovati hiše zidov, katerim je bila namenjena smrt v ognji. Mogoče je, da so bili v srednjem veku tudi nekateri duhovniki protižidovski, kakor so dandanes mej protižidovi baje tudi profesorji; toda gospod poslanec nam je ostal dolžan navesti imena onih, ter nam ni dal priložnosti, da bi si bili ustvarili pravo sodbo v vsakem posameznem slučaji, kar je povedal; kajti škofov v Mogunciji in Koloniji je bilo več, nego jeden, imenovati bi bil moral tedaj natanko dotičnike. Mogoče bo prišel gospod poslanec nekega dne celo s trditvijo, da se vse to, kar sem govoril glede vplivanja krščanstva, ne sme pripisovati katoliški Cerkvi, marveč morda modrosti kakega dandanašnjega profesorja, kar bi mu pa bilo pač težko dokazati, posebno tedaj, ako bi hotel trditi, da smodnika ni iznašel katoliški mnih, marveč ta ali oni novošegni nemški profesor. (Veselost na desnici.)
Dovolite mi sedaj, da preidem k drugemu gospodu poslancu, ki je včeraj govoril v tej visoki zbornici. Razprave gospoda poslanca za Hartberg so bile tako jasne in tako sijajne, da so mu morale popolnoma soglasno pritrditi vse stranke na desnici te visoke zbornice (Tako je! na desnici), in menim, gospoda moja, tudi na levici je bilo mnogo takih, ki so si vzlic navideznemu pro-tivnemu vedenju mislili v srcu: Pricc Liechtenstein ima prav. Veadar pa se je tem jasnim razpravam včeraj tukaj oporekalo. Gospod poslanec dr. Gregr sicer ni mogel tajiti, da se šola, kakor jo je imel v mislih in jo popisal knez Liechtenstein, ne more grajati, da, da bi se moralo predlogu celo pritrditi s samoupravnega stališča. Rekel pa je; da to, kar je povedal predlagatelj, ni odkritosrčno; klerikalna stranka se dela tako pohlevno le toliko časa, dokler ni v posesti oblasti; potem pa deluje s sovraštvom in nestrpnostjo. V doKaz se sklicuje na zgodovino svoje domovine, na one stoletne boje, ki so pretili vreči narod njegov v odprti grob. Po mojem mnenji je tu mislil husitske boje in tridesetletno vojsko, ki so v istini provzročili veliko opustošenje lepe češke dežele. Menim pa, da ima ravno častiti gospod poslanec dr. Gregr najmanj uzroka za take pritožbe. V dokaz temu hočem kot pričo navesti zoper njegove razprave zopet moža, ki je srdit sovražnik katoliške Cerkve, pristaš in učenec Dolingerjev, namreč starokatoliškega profesorja Friedricha, ki piše o Husu nastopno: „Na čast vedi bodi rečeno, le globokejše in resnejše zgodovinopisje o Husu daje spričevalo resnici, da ravno pro-testanstskim zgodovinarjem pristuje v tem oziru največja
165
zasluga. Dela takih mož bodo še poznejšim rodovom spričeval, da tudi v našem času ni manjkalo prave ocene Janeza Husa in njegovih pristašev, poveličevalni ga spisi in slike bodo pa dokazovali površnost brez dna, ki označuje dandanašnji čas in naše olikano občinstvo."
Gospod poslanec Gregr, ki nam je včeraj pripovedoval, da ga je ranjki pater Greuter nazivljal „husita", in kateri ta naslov menda smatra častnim, ima po mojem mnenji, kakor pravi Friedrich, tudi del te površenosti brez dna, ker skoro gotovo ravno tako malo pozna nauk Husov, kakor katoliški katehizem; Husovi nauki so morali na Češkem provzročiti socljalni prevrat in imeti za nujno posledico husitske vojske; teh naukov tukaj ne bodem razpravljal, ker se nisem namenil predavati veronauk. Omenil pa bodem le jeden teh naukov, kateremu jedro je to, da nobeden, niti papež, niti cesar, ne smeta zase zahtevati pokorščine, dokler ju teži smrteo greh. Že prijatelji Husovi so mu očitali, da mora pri tem nauku prenehati vsak red v trgovini in menjavanju, občevanju in opravilih, pri prisegah in podložnosti. Že takrat je vzbudilo začudenje, da zgubi kralj, ako pade v greh, gradove, mesta in celo kraljestvo svoje, da smejo posvetni gospodje grešnim duhovnikom po svoji previdnosti jemati njihova posestva in da sme z isto pravico tudi kmet tirjati za-se posestva grešnih kraljev in posvetnih gospodov.
(Dalje nasled.)
171
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnozborski seji dne 21. marca t. 1.
(Dalje).
Ti nauki morajo nepogojno vreči celi red ter imeti za posledice vojsko in zmešnjavo Mislite si, da se uporabi to načelo za naš parlament. Kakove zmešnjave bi navstale z ozirom na mandate gospodov poslancev, ako bi glede njih veljalo to načelo!
172
Kar se tiče trditve, da je katoliška Cerkev pro-vzročila tridesetletno vojska, trditi moram temu nasproti, da je vstajno gibanje protestantizma, in posebno kalvinizma, poželjivost, kolikor moč prikrajšati kraljevo oblast ter pridobiti si bogastvo s posestvi, zakrivilo tridesetletno vojsko (Tako je! na desnici), in le otročje narave morejo še verjeti, da je bila tridesetletna vojska verska vojska.
Dr. Gregr je tudi navedel primero mej novo in staro šolo, kateri je osvetlil z mnogimi vzgledi iz lastne skušnje in ki je imela seveda sijajen izid za novo šolo. Res je vendar, da se v novi šoli več poučuje, kakor v stari, ali se pa tudi več doseže, tega bi jaz ne hotel trditi, in za sedaj tudi še ni popolnoma dokazano. Ne samo pri nas na deželi, marveč tudi v mestu tožijo ljudje, da otroci, ko pridejo iz ljudske šole, ne znajo gladko citati, pisati in računiti.
Treba mi je le na to opozarjati, kar je pred leti konstatovalo srednješolsko odposlanstvo dunajskega občinskega sveta, to namreč, da se je pokazalo pri vspre-jemanju učencev v srednje šole, da vedno bolj nazadujejo vspehi šol. (čujte, čujte ! na desnici.) Ali so se od tedaj predrugačile razmere, ne vem, to pa mi je znano, da se je isto pokazalo tudi pri obrtnih šolah in da se pri ustanovljanju obrtnih napredovalaih šol vedno porablja jedno leto ali jeden tečaj za to, da se nauče gladko citati in pisati ter prav računiti, predno se dopuste k obrtnemu poduku. Če res toliko vspešno delujejo šole, moralo bi se misliti, da prineso vsi otroci seboj že zadostno izobrazbo in da se more takoj pričeti z razlaganjem obrtnih predmetov.
Gospod poslanec dr. Gregr se je jednako predgo-vorniku gospodu poslancu Lippertu izrekel zoper to, da bi se šola zopet izročila Cerkvi. Kakor ste culi, tega predlog za uvedenje verske šole nikakor ne zahteva, marveč se državi kakor doslej vrhovno nadzorništvo in vrejevanje šolstva prepušča. V opravičenje Cerkve, kateri ne odreka samo pravice, marveč tudi zmožnost izobraževanja in vzgojevanja šolskih otrok, kličem pa gospodu govorniku v spomin, da so bili časi, v katerih niso znali brati Knezi in vladarji, plemiči in kmetje, in se je celo šolsko izobraževanje, kakor sploh cela Kultura, umaknila v samostane katoliške Cerkve.
Opominjam gospoda, da menda ne ve, kaj je Cerkev v prvih časih storila za izobrazbo in prosveto, za ustanovitev ljudskih šol in vseučilišč, kako je skušala svoje člane navduševati k ustanovam za učilnice, povzdigniti veljavo in zboljšati plače učiteljev. Konečno se sklicujem na nekatere naredbe, katere so se v tem oziru izdale na shodih katoliške Cerkve. Škofje in shodi so že za Karola Velikega tekmovali v ustanovljanju šol in škof Teodulf orleanski je okrog leta 797 ukazal, da mora duhovščina v vaseh in trgih vzdrževati šole, male lju-beznjivo poučevati in da ne sme za to nič tirjati, razven kar jim dobrovoljno dajo stariši. Sinoda v Ahenu že leta 802 praša  posestnike,   ali pošiljajo  svoje   otroke v
šolo. Shod v Mogunciji leta 813 nujno polaga starišem na srce. naj pošiljajo svoje otroke v šolo, in papež Evgen II. je pisal leta 826: Čujemo, da v nekaterih krajih ni učiteljev in se zanemarja pouk. Zaradi tega priporočamo vsem škofom in njim podredjenim župnikom naj nastavljajo občinske učitelje, ki bodo pridno poučevali v čitanju, prostih umetnijah in gospodarstvu. Hinkmar remski poživlja deželne dekane, naj poizvedujejo, ali ima vsak župnik šolo, v kateri bi se poučevali župni otroci v elementarnih predmetih. Kako strogi so bili glede cerkvenih šol, dokazuje okoliščina, da se je za dobe Iuocencija III. pri neki preiskavi zoper gent-skega škofa glasilo vprašanje, ali je nastavil učitelja, ki bi brezplačno poučeval reveže. Zgodovinopisec Pa-lacky, ki se je pri iskanju čeških listin začetkom tega stoletja potrudil zaznamovati si vse učitelje, na katere je slučajno naletel, poroča, da je pražsa škofija leta 1400 imela najmanj 640 šol. V dobi, o kateri govori Palacky, bilo je v celi Nemčiji 63 škofij. Ako računimo da je imela vsaka škofija 640 šol, kaže nam to 40.000 ljudskih šol v Nemčiji.
(Dalje nasled.)
180
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnozborski seji dne 21. marca t. L
(Dalje).
Z ozirom na to,   Kar  je rekel gospod poslanec dr. Gregr o svoji   domovini,   opozoril  bi  ga   tudi še na to,
181
da se tam kakor pri nas moramo v prvi vrsti zahvaliti duhovščini, da se je ohranilo češko slovstvo. (Dobro! Dobro! na desnici.) Ravno tako kakor pri nas so bili tudi na Češkem časi, ko je imela češčina le še v cerkvah svoje zavetišče in gojitev. Duhovniki so bili na Češkem isto tako kakor pri nas prvi pisatelji, katerim so se št-le pozneje pridružili od njih probujeoi možje iz posvetnega stanu, da nadalje porabijo snov, katero so oni nabrali in ohranili. Za ohranitev starejšega češkega slovstva se moramo, kakor je priznal Palackv, zahvaliti toliko zaničevanim jezuitom (Čujte ! na desnici), in to, kar se je sežgalo, ni bilo nič druzega, nego nepotrebne slovstvene čenčarije.
Gotovo tedaj ni prav in lepo, duhovščino tako slikati, kakor da bi ne imela za ljudski pouk razuma, smisla in ljubezni. In ako so šole novejšega časa boljše mimo starih, ne smemo pozabiti, da sedaj nalagajo jako znatna bremena prebivalstvu, in sicer bremena, ki bi bila prinašala še boljše sadove v stari šoli, ako bi se bila ta tako podpirala (Prav dobro! na desnici), kajti storila bi bila stara šola gotovo več nego nova, ko bi bila na razpolaganje imela tista sredstva, kakor dandanes.
Gospod poslanec je tudi o jezuitih govoril ter zopet pogrel mnoge že davno zopet in zopet ovržene napade na jezuitski red. Na to odgovarjati bilo bi odveč.
Omenjal je pa tudi nenravnosti mej duhovsko gosposko. Res je, da so tudi mej duhovniki taki, ki se ne zavedajo vedno svojega vzvišenega poklica, toda ako je bil že v Adamovi družini Kajn, v Lotovi družini Kam, ako je bilo med Jakobovimi sinovi toliko omade-ževanih mož in je bil celo mej Kristusovimi apostoli izdajalec, potem se pač ne smete čuditi, ako so mej velikim številom katoliških duhovnikov tudi taki, ki ne zadostujejo vedno zahtevam svojega poklica. Čuditi pa se moramo, da se prestopki posameznih očitajo skupnosti. (Dobro! na desnici.) Zdi se mi tako, kakor da bi hotel kdo zaradi tega zaničevati stan zdravnikov, ker so mej njimi nekateri mazači.
Vse te razprave, o katerih sem sedaj govoril, me pa niso tako neprijetno dirnole, kakor konečne besede, s katerimi se je dr. Gregr obrnil do kneza Liechten-steina, zaradi tega pa si tudi jaz dozvoljujem obrniti se do gospoda Gregra ter reči: Vi, gospod Gregr, poznate zgodovino bolje nego jaz, vedeti morate tedaj tudi, da so v oni slavni dobi, o kateri ste govorili, živeli sijajni plemenitaški rodovi, ki so takrat zvesto stali na strani češkega naroda, ki so ž njim delili tugo in radost, katerih zastopniki pa dandanes niso več na strani češkega naroda, marveč mej njegovimi najbolj zagrizenimi sovražniki. (Prav res! na desnici.) če se tedaj, kakor ste Vi storili hudodelstvo pradedov prišteva mej grehe sedaj živečih, morale bi se tudi zasluge pradedov proslavljati za zasluge sedanjega rodu. Komu bo pa prišlo na um, da bo češki narod tem možem samo zaradi tega postavljal častne  spomenike, ker so bili   njihovi  pradedje
poštenjaki? Ali je tedaj prav, tako napadati ter očitati čin pradedov za pregreho možu, ki je vsikdar kazal odkritosrčno in zvesto prijateljstvo za češki narod ? (Dobro! dobro! na desnici.) To, gospoda moja, ni lepo, to ni plemenito, to ni krščansko in menim, tudi ne husitsko. (Dobro! na desnici. — Poslanec Diirrich: Liberalno!)
Stranka takozvanih Mladočehov in nemška liberalna opozicija sta si stali dosedaj sovrašno nasproti, kar je koncem svojega govora tudi še izrecno naglašal gospod   poslanec dr. Gregr.
Toda kakor sta bila nekdaj Herodež in Pilat mej-sebojna sovražnika, potem pa sta postala prijatelja, ko je bilo treba obsoditi Gospoda, tako so tudi gospodje iz opozicije in gospodje Mladočehi včeraj postali debeli prijatelji (Veselost na desnici), ko se je šlo za obsodbo verske šole. (Prav dobro na desnici.) Včeraj se je tedaj doseglo sporazumljenje ali združenje obeh strank. Knotz in Gregr, Gregr in Knotz sta se spravila včeraj ter pokazala, da je ravno verska šola, ki bi ju mogla približati enega k drugemu. Ravno zaradi tega pa obžalujem včerajšnji govor in sicer v interesu češkega naroda, ker je gospod poslanec vedno navajal le češki narod. Ali se je češki narod, katerega vztrajnosti in značajnosti se moramo zahvaliti, da smo prišli tje, kjer smo danes, res tako globoko pogrezuil, da sedaj opravlja posel za nemško-liberalno opozicijo? (Prav dobro! na desnici.) Češki narod je katoliški narod ter bo gotovo ugovarjal, da ga je včeraj gospod poslanec Gregr navajal za levičarski posel; kajti, da je včeraj v resnici gospod poslanec dr. Gregr opravljal levičarski posel, dokazovala so burna odobravanja, katera so spremljevala njegov govor, in da je to storil ravno v trenotku, ko je bila ta stranka jako potrta, tega menda češki narod ne bo nikdar odobraval. Češki uarod hoče ravno tako, kakor vsak krščanski narod, imeti svojo šolo, v kateri more svoje otroke brez skrbi vzgojevati dati v onih naukih, ki so vodili njega samega. Češki narod ima tu svoje zastopnike in menim, da ti ravno tako enoglasno pritrjujejo razpravam gosp. poslanca kneza Liechtensteina, kakor ostale desničarske stranke te visoke zbornice, in da enako nam obžalujejo govor gospoda poslanca.
Gospod poslanec dr. Gregr je včeraj pred svojim govorom meni in nekaterim drugim tovarišem dal dober svet, naj ne poslušamo njegovega govora in naj raje gremo iz dvorane; jaz pa menim, da bi bilo bolje, ko bi bil šel ven on sam in prepustil nalog, kateri je včeraj prevzel, kakemu govorniku na levi strani te visoke zbornice. (Veselost in Prav dobro ! na desnici.)
(Dalje nasled.)
189
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnozborski seji dne 21. marca t. L
(Dalje).
Gospoda moja! Dovolite mi sedaj preiti k temu, kar leži prav za prav meni in mojim ožjim somišljenikom na srci. Če pogledamo na šolske razmere, kakor «o se preosnovale izza zadnje proračunske razprave, ter se vprašamo, kaj je prineslo zadnje leto in kaj ni prineslo, kaj se je storilo in kaj se ni storilo, tedaj smo v prijetnem položaji, da moremo reči, nekaj se je storilo, toda ob jednem moramo pristaviti, da je mnogo večje ono, kar se ni storilo in kar bi se bilo po mojem nemerodajnem mnenji moralo in moglo storiti.
V prvi vrsti se čutim primoranega Nj. ekscelenciji gospodu naučnemu ministru izreči najiskrenejšo zahvalo za povzdigo obrtnega pou&a z napravo dveh strokovnih šol za lesno obrt in ženska ročna dela v Ljubljani.  Obe
šoli veselo napredujete ter bodo v ta namen porabljena sredstva obilo sadu rodila. Pri tej. priložnosti pa ne maram opustiti, da ne bi visoko učno upravo opozoril na jako razvito lesno in lončarsko obrt v ribniški dolini ter jej to najtopleje priporočal. (Prav res! na desnici.) Iz preiskovanj, katere je zaukazala visoka učna uprava, prepričala se je skoro gotovo, da je treba le jako majhne pomoči, morda naprave jednega tečaja, v katerem bi se oziralo na obe stroki, da se privedete večjemu spopol-njenju in razširjenju. Umestno pa bi bilo morda tudi, ko bi se mislilo na ustanovitev obrtne strokovne šole na Gorenjskem, ki je tem potrebnejša, odkar je jako nazadovala železniška in posebno žrebljarska obrt, kar je provzročilo, da je mej delavskim prebivalstvom v Kamni Gorici, Tržiči, Železnikih in Kropi uavstala velika revščina, ki preti vedno večja postati, ako se prebivalstvo kmalu ne privede h kaki drugi stroki poklica. Že pred leti se je sprožila misel, ali bi se za te kraje ne mogel ustanoviti zavod za izdelovanje strelnega orožja. Morebiti bi bil ravno sedaj pravi čas, poprijeti se zopet te misli ter vspešno uresničiti to vprašanje.
Ko se je razpustila kranjska gimnazija, omenjalo se je z neke strani, naj se ta morda nadomesti z obrtno strokovno šolo. Tu bi pa vendar svaril pred tem, da bi se v Krauji ustanovila obrtna šola. Napraviti bi se morala na vsak način v jednem imenovanih krajev, da bi je postala deležna večina delavskega prebivalstva, posebno kovačev.
Kar se tiče Kranja samega, dozvoljujem si opozarjati visoko zbornico na prošnjo, katero je vsled sklepa visokega deželnega zbora kranjskega visoki zbornici predložil kranjski deželni odbor, kakor tudi na do-tično prošnjo mestnega zastopa v Kranji, kateri prošnji je visoki zbornici izročil proračunski odsek s predlogom, da ju odstopi visoki vladi v smislu moje lanske resolucije,   naj dovoli nadaljni  obstanek kranjske gimnazije.
Z ozirom na soglasje, s katerim se vse stranke te visoke zbornice potezajo za obstanek zavodov, ki so se spoznali za potrebne, ne glede na to, ali so določeni za nemške, ali za slovanske pokrajine, nikakor ne dvojim, da bo temu predlogu pritrdila visoka zbornica.
Visoko vlado pa prosim, naj še jedenkrat resno uvažuje vprašanje kranjske gimnazije ter je ugodno reši. To je tembolj potrebno, ker se je ravno sedaj tako ogromno pomnožilo število učencev na ljubljanski gimnaziji, da je to štovilo gotovo jako škodljivo za ravnateljstvo, učiteljstvo in dobri napredek  učencev.
O ljudski šoli na Kranjskem bi ne bil govoril, ko bi je ne bili v razpravi omenjali razni govorniki nasprotne stranke, katerih razprave pa je treba popraviti v dejanjskem  oziru.
Gospod poslanec dr. Fuss se je skliceval na imenovanje okrajnih šolskih nadzornikov ter je tožil, da se ni imenoval jedini nemški nadzornik. Tako deželni šolski svet kakor tudi učno upravo je pri tem vodilo jedino pravo   načelo,   da se morajo za take  nadzornike  vzeti
190
strokovno izobraženi možje. Ako se tedaj ni zopet imenoval jedioi nemški nadzornik, kateremu pa so bile v nadzorovanje odkazane le slovenske šole, pripisovati se to ne sme toliko njegovemu neinštvu, kakor marveč okoliščini, da je bil on jedini nadzornik, kateremu je manjkala strokovna zmožnost in izobrazba. (Tako je! na desnici.) Ta korak naučne uprave zasluži tedaj prej priznanje, nego grajo.
Kar se tiče nemške šole v Ljubljani, zavrnil je po zaslugi že častiti gospod tovariš Šuklje dotične trditve gospodov poslancev za Kernov in dunajsko notranje mesto. Gospod poslanec dr. Weitlof je sicer skušal njegove besede ovreči s tem, da je bila ta šola več let le jednorazrednica. To je pač res. Toda ravno tako res je tudi, da tega ni kriva narodna stranka na Kranjskem. Sklicujem se na spričevalo svojih tovarišev iz kranjskega deželnega zbora, ki so tudi člani visokega državnega zbora ter sede na nasprotni strani visoke zbornice.
Priznali mi bodo in ne bodo oporekali, da je narodna večina kranjskega deželnega zbora tako v finančnem odseku, kakor v deželnem zboru izrazila svojo za-dovoljnost, takoj razširiti to šolo v štiri- ali petrazred-nico, ako bi bila le bolje obiskovana. (Čujte ! na desnici.) Ali moremo mi za to, da ljubljanski Nemci raje pošiljajo svoje otroke v šolo nemškega „šulferajnaM, kakor pa v javno nemško ljudsko šolo? Ali pa naj morda od nas zahtevajo, da bodemo zaradi osemnajstih otrok, katere je imela šola v prvem letu, ali zaradi petintridesetih učencev drugega leta, ki pa večinoma niso bili nemške narodnosti, deželi takoj nakopali štiri- ali pet-razrednico? (Prav dobro! na desnici.) Dekliška šola, ki se je ob jednem ustanovila, obiskovala se je takoj začetkoma bolje^ ter se je zaradi tega kmalu razširila; deška šola pa tudi začetkom sedanjega šolskega leta ni izkazovala onega števila učencev, katero tirja postava za razširjenje šole.
(Dalje nasled.)
197
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnozborski seji dne 21. marca t. 1.
(Dalje).
Vzlic temu pa se deželno-zborska večina ni branila ustreči dotičnim željam visoke učne uprave in razširila šolo. Namesto da tedaj napadate narodno stranko na Kranjskem, storite to bolje, vzemite si to stranko za vzor ter jo posnemajte.   (Prav dobro!   na desnici.)   Po-
vodov in priložnostij za to Vam ne manjka, in ako nimate v ta namen drugega predmeta, bila bi to češka šola na Dunaji. Tudi trditev ni resnična, da mora ljubljansko prebivalstvo samo trpeti troške za nemško šolo. Ljubljanski Nemci ne žrtvujejo za nemško šolo niti jed-nega krajcarja iz lastnega premoženja. Vzdržuje se namreč ista popolnoma iz sredstev kranjske hranilnice. Izjava gospoda poslanca dr. Weitlofa pa je za nas, akoravno sama na sebi neresnična, vendar v toliko pomenljiva, ker iz nje razvidimo, da smatrajo kranjski Nemci premoženje kranjske hranilnice za svoje premoženje. Priše bo čas, da se bodemo sklicavali na to izjavo.
Ker sem pa že pri gospodu dr. Weitlofu, dovoljeno naj mi bo, odgovoriti tudi na neki napad, ki ga je uči-nil na izdajatelja lista „St. Josephs-Sendbote", in to ni nikakor fino, ker se oni ne more sam zagovarjati.
Gospod poslanec prvega okraja se je norčeval iz neke povesti o sv. Jožefu v „Joseph8-Kalender"-ju za leto 1881, rekoč, da ne ve, ali niso taki spisi bolj sposobni, škodovati verskemu čutu prebivalstva in žaliti nravni čut, kakor če kak učitelj v boju, v kateri so ga primorali nasprotniki in je izpostavljen ljutim napadom itd.
Opozarjam na to, da je bila ta povest o svetem Jožefu, iz katere se je on tako norčeval, kot podlistek natisnjena v „Fremdenblatt"-u št. 234 in 235 z dne 25. in 26. avgusta 1876. (Smeh na levici.)
»Fremdenblatt", kakor znano, ni glasilo klerikalne stranke, in tudi nismo culi, da so se vsled te povesti izpodtikali liberalni bralci „Fremdenblatt"-a. (Znova smeh na levici).
Manj zadovoljni smo bili z izjavo Nj. ekscelencije glede paralelk na Slovencem namenjenih srednjih šolah. Zahtevali smo, oprti na določbe državnega temeljnega zakona in na poskus, ki se je napravil v Ljubljani, po izjavi Nj. ekscelencije obnesel in katerega vspehi se morajo imenovati ugodni in veseli, da se uvede ista naprava šole tudi v drugih slovenskih deželah. Toda, kaj se nam je — ne rečem, dovolilo, marveč — obljubilo?
Nj. ekscelencija se je v proračunskem odseku izjavil, da se bode v prihodnjem šolskem letu na eni pa-ralelki mariborske gimnazije poskusilo s poučevanjem posameznih predmetov v slovenskem in nemškem jeziku, ter da se bo potrudil v prihodnjem ali temu sledečem šolskem letu ustreči željam, izraženim glede goriške gimnazije.
Namestu prepotrebnih paralelk so se nam tedaj dvojezični tečaji, ki so vedno vprašavne vrednosti, ne dovolili, marveč — obljubili, in sicer za prihodnje šolsko leto le na enem zavodu. Vidite tedaj, da s tem ne moremo biti zadovoljni, marveč da moramo slej kakor prej popolnoma in v celoti zahtevati tako napravo za slovenske otroke namenjenih šol, katera zadostuje določbam državnega temeljnega zakona in potrebam slovenskega naroda. Isto velja glede ljudskih šol na južnem Štajerskim in Koroškem. Nj. ekscelencija je sicer rekla,
198
da je načeloma za to, da mora biti materinščina otrok v ljudskih šolah učni jezik, ter je to načelo v posameznih slučajih tudi privela do veljave, ker se je razsodilo vsied rekurza neke slovenske občine, da mora biti slovenščina učni jezik dotične ljudske šole. Toda to je le polovičarska naredba, ki se je morala še-le z razsodbo državnega sodišča izzvati. Naredba deželnega šolskega sveta štajerskega, ki predpisuje tako protipo-stavno vredbo šol, ostane slej kakor prej veljavna, in stariši, ki hočejo svojim otrokom izkazati dobroto materinščine kot učnega jezika, skušati morajo to doseči potom priziva ali prošnje. Kolikim težavam in nagaji-vostim so pri tem premnogokrat izpostavljeni, razpravljal je obširno že eden mojih ožjih somišljenikov ter razvi-dite to tudi iz interpelacije, katero je gospod poslanec Vošnjak dne 4. decembra vložil v tej visoki zbornici in v kateri se toži zoper nepoklicano vmešavanje okrajnih glavarjev. Veliko koristnejša za stvar bi bila tedaj splošnja naredba, ki bi postavila šolo na postavno podlago, za oblastnije bi bila prijetniša in za slovensko prebivalstvo primernejša, kakor da si pusti visoka učna uprava neprijetnim in ne vedno častnim nasiljem tako re^oč košček za koščkom iztrgovati narodom postavno zajamčeno pravo.
(Dalje nasled.)
204
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
t državnozborski seji dne 21. marca t. L
(Dalje).
Še bolj potrebna pa bi bila taka splošnja naredba za ljudsko šolo na Koroškem, o kateri moram tudi letos nekoliko obširneje govoriti, ne meneč se za izjave nekaterih občin in krajnih. šolskih svetov zoper moje do-tične lanske razprave, katere izjave je »Klagenfurter Zeitung" navlašč priobčevala na prvem mestu mej domačimi stvarmi. Da se tukaj ni šlo samo za navadno časnikarsko poročanje, marveč za namero, razvidi se že iz tega, da so se kar naravnost prezirale nasprotne slovenske izjave in prošnje. Prav odveč pa to namero izrecno potrjujejo „Freie Stimmen", ki dne 24. oktobra 1888 pišejo (čita):
»Zoper slovenske hujskače dohajajo še vedno izjave občinskih predstojništev in krajnih šolskih svetov. Iste kapljico za kapljico objavlja uradni list vsem onim na radost, katerim je resno za deželni blagor, in v togoto slovansko-klerikalni  stranki."
Čudno postopanje celovškega uradnega lista postane pa še bolj čudno, ako se pomisli, da so mnoge teh izjav pisane tako odurno, da se komaj ogibljejo kazenskega zakonika, da pošten list nikdar ne rabi takih izrazov in da so najmanj na mestu v uradnem listu. V dokaz temu hočem navesti nekaj  odstavkov.
V  „Klagenfurter Zeitung" z dne 24. oktobra 1888, št. 245, se objavlja nastopna izjava občine Borovlje, morete jo pa tudi videti tukaj v izvirniku dotičnega lista (čita): „Z ozirom na neopravičene sovražne in hujskajoče napade uekoroških državnih poslancev Gre-gorca in Kluna čutijo se podpisani primorane, najodločneje ugovarjati zoper nepoklicano vmešavanje teh znanih narodnih hujskačev v naše šolske razmere, kajti tega vmešavanja ni narekovala skrb za narod, marveč narodna hujskalna  besnost."
V  „Klagenfurter Zeitung" z dne 26. oktobra 1888, št. 247, se objavlja nastopna pritrditev krajnega šolskega sveta v Podljubelju (čita): »Vsled brezmernih napadov tujih poslancev Kluna in Gregorca čuti se krajni šolski svet primoranega odločno protestovati zoper neopravičeno rovanje napominanih poslancev,"
Meni je pač vse eno, če so moje opravičene težnje za zdravi pameti in pedagogiškim načelom primerno vredbo ljudske šole s strani mojih političnih nasprotnikov in njihovih glasil, pri tem nikakor ni izvzeta stara „Presse," ki velja za poluradno, imenujejo „ščuvalna besnost" in »neopravičeno rovanje." Da pa take surovosti prihajajo v javnost 8 posredovanjem uradnega lista, to ne more biti vse eno odkritosrčnemu pristašu vladne stranke, katerega vodijo najčistejše namere. (Prav res na desnici.)
V  napominanih izjavah dotičniki zavračajo vmešavanje nekoroških poslancev v koroške šolske zadeve, rekoč, da navedene pritožbe niso primerne resnici in dejanskim okoliščinam. V svoje opravičenje bi mogel navesti, da gospodje one (leve) strani visoke zbornice tako radi govore o razmerah na Kranjskem, o čemur ste se tudi sedaj mogli prepričati, od dr. Fussa do poslanca Weitlofa, akoravno ima Kranjska tu svoje zastopnike, katerih dva sedita celo na nasprotni strani visoke zbornice in sta tedaj imela priložnost, da bi se bila oglasila.
Skliceval bi se lahko na to, da ne veljajo v čl. 19. državnega temeljnega zakona glede vredbo ljudskih šol dežele, marveč narodi, da mora tedaj dovoljeno biti tudi poslancem vsakega naroda, čuvati in skrbeti za to, da postanejo vsi člani njegove narodnosti deležni postavno zajamčenih pravic. Toda preko teh zaključkov lahko preidem ter se sklicujem samo na spričevalo moža, ki se more ravno glede Koroške imenovati klasična priča. Ako se bo pri tem gospodu poslancu za Beljak pripetilo kaj takega, kakor znanemu proroku Bileamu, ki je šel, da bi proklel izraelski narod, pa ga je konečno moral blagosloviti, more on tako malo za to, kakor oni napačni prorok, ki je moral zoper lastno voljo pričati resnico.
205
Gospod poslance za Beljak je nasproti gospodu poslancu za Rohrbich izrekel znameniti stavek:
„0 eni stvari moram resno ž njim govoriti. Rekel je, da sedi na levi strani mnogo poslancev, s katerimi ga vežejo mnoge okoliščine. Menda pa ne ve, da ga ne vežejo ne s tem ali onim, marveč z vsemi na tej strani visoke zbornice, in sicer ne kateresikoli okoliščine, marveč najsvetejše dolžnosti, one dolžnosti, ki izvirajo iz skupnosti rodu in jezika. (Odobravanje na levici.)"
Menim, da isti čut skupnosti in rodnega sorodstva, gospoda nooja, in ista sveta dolžnost tudi nas veže z našimi sorojaki na Koroškem, zaradi tega pa tudi mi dvigujemo glas za svoje slovenske sorojake z isto vnetostjo, kakor gosped poslanec za svoje nemške sorojake, in sicer storimo to zaradi tega, da bi si ne nakopali očitanja, da nam manjka naravni čut udanosti svojemu rodu in jeziku, da bi nas ne prištevali mej one ljudi, s katerimi, kakor se je zljubilo reči gospodu poslancu, se ne more več razpravljati, marveč se morajo pomilovati, kakor bolniki.
(Dalje nasled.)
211
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnozborski seji dne 21. marca t. 1.
(Dalje).
Koroški deželni šolski svet pripisuje zgoraj navedenim izjavam jako veliko važnost. Saj je sedaj v prijetnem položaji, da nam more odgovarjati s tem, kar se je v resnici zgodilo, s tem namreč, da slovenski narod sam ne mara tega, kar zanj zahtevamo, da je popolnoma zadovoljen z vredbo šole, kakoršna je sedanja na Koroškem. Tudi gospod poslanec za Beljak je menda tega mnenja, ker je rekel nasproti mojemu ožjemu somišljeniku, ki je v glavni razpravi govoril, (čita): „da o ljudski šoli na Koroškem gotovo zaradi tega ni govoril, ker
212
še ni pozabil enoglasnih ugovorov skoraj vseh slovenskih občin" — in tu stoji: wCujte! Čujte! na levici4 — — »ugovorov, ki se odločno izrekajo zoper vsako pre-membo šolstva v jezikovnem oziru."
Zaradi tega je pač vredno, da se nekoliko natančneje pregledajo te izjave, kajti drugače ni moč dognati njihove vrednosti. Na Koroškem imamo 75 slovenskih političnih občin, ne pa 65, kakor je to trdil gospod poslanec za Beljak, kajti za me je jezik prebivalstva me-rodajen, ne pa označenje političnih oblastnij ali celo občinski zastop. Teh političnih občin imamo v okrajnih glavarstvih celovškem 28, beljaškem 13, sv. mohorskem 4, velikovškem 29 in volfsberškem 1. Izmed teh 75 političnih občin je samo 29, tedaj ne popolnoma dve tretjini, napominane izjave sklenilo. Slovenskih šolskih občin brojimo na Koroškem 110 ne 91 — kajti tudi tukaj mi ni merodajno vrščenje s strani koroškega deželnega šolskega sveta, marveč narodnost učencev, in od teh 110 šolskih občin je pritrdilo le 32, tedaj komaj četrtina, znanim izjavam, ki so pa v mnogih slučajih ene in iste.
Ni res tedaj, da so te izjave sklenile skoraj vse občine, in ravno tako ni res, da so te izjave izšle od slovenskih občin. Povod izjavam je dalo marveč nemško društvo v Celovci, ki je tudi dotične obrazce razposlalo v neomahljivi zvestobi udanim mu občinskim svetovalcem, krajnim šolskim svetnikom, ljudskim učiteljem, ter lastnikom rudnikov in graščin.
Na Koroškem pa so občine, v katerih je prebivalstvo izključno slovensko in v katerih imajo vzlic temu veliko besedo nekateri mali tam bivajoči nemško-libe-ralni gospodje. To velja posebno za tovarniške pokrajine, kjer je slovensko prebivalstvo, ker dobiva delo in zaslužek pri večinoma nemško-liberalnih lastnikih tovarn, od teh odvisno, kar se kaže več ali manj v vseh javnih zadevah. Posebno imajo ti gospodje radi, da jih od njih odvisno prebivalstvo voli v občinski ali krajni šolski svet, katero potem vodijo po lastni previdnosti.
Taki občinski in krajni šolski sveti tedaj so izdali dotične izjave. Kdo pa bo tako priprost, da bo smatral te izjave za izraženo čisto in prosto voljo slovenskega prebivalstva? (Prav res! na desnici.)
Pri sebi imam natančen izkaz vseh teh izjav in tudi vse liste „Klagenfurter Zeitung", v katerih so se iste objavile, ter bi lahko precej natanko povedal, kako je nastala ena ali druga izjava; omejiti pa se hočem samo na nekatere izmed njih, o katerih se je že govorilo v tej visoki zbornici in kar se mora popraviti. Prebivalstvo občine Straja Ves je slovensko in vrlo katoliško; podpisala ni samo prošnjo za slovenski učni jezik, marveč tudi peticijo za versko šolo.
(Dalje nasled.)