I z h a j a :
10. in 25. dan vsakega meseca.
Dopisi naj se izvolijo frankirati.
Rokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po 10 kr. od garmoud-vrste za vsako pot.
Velja:
za celo leto 1 goldinar, po pošti prejeman 1 gld. 24 kr.
Denar naj se pošilja pod napisom :
Upravništvu „Mira“ v Celovcu.
Leto IX.
Y Celovcu 25. decembra 1890.
Štev. 24.
Vabilo k narocbi.
Staro leto se bliža svojemu koncu in stojimo na pragu novega. Tako je tudi za „Mirove“ gg. naročnike prišel čas, da ponovijo svojo naročnino. „Mir“ stopi v deseto leto svoje dobe, in bo tudi zanaprej, kakor do zdaj, neustrašeno branil svetinje vseh pravih, vernih Slovencev: vero katoliško, besedo materno in zvestobo do cesarja.
Mi živimo v burnih in nemirnih časih, kakoršnih naši predniki niso videli. Od vseh stranij se dvigajo sovražniki sv. katoliške cerkve ter jej žugajo s pokončanjem. Namesto menj, je teh nesrečnih, po krivih naukih zapeljanih ljudij zmirom več. Zato je dolžnost vsacega zavednega Slovenca, da podpira in med ljudstvo širi take časnike, ki se vojskujejo zoper zmoto človeško in zlobnost hudega duha in njegovih privržencev na svetu; ki se vojskujejo zoper novošegno brezverstvo, iz kterega pride vse zlo : prepiri, sovraštvo med brati, lahkoživnost in potrata z gospodarskim propadom, vsakovrstne krivice, goljufije in sleparije; vsakovrstne pregrehe in hudodelstva že pri mladini; umori in Samomori; nezadovoljstvo vseh stanov itd. „Mir“ pa hoče v soglasju z drugimi katoliškimi časniki ljudstvu oči odpirati in mu kazati, da nam zamore le luč sv., katoliške vere pot pokazati iz vseh zmešnjav, krivic in norčarij sedanjega časa.
Pa ne samo za vero se nam je vojskovati, ampak tudi za naše nàrodne in politične pravice, za veljavo naše slovenske materne besede, ktero hočejo nasprotniki čisto uničiti. Dva velika nàroda si na vso moč prizadevata, vzeti nam kos za kuoOm-Mlwii slovenske zemlje in potujčiti n«un ' nase on one s pomočjo nemških in laških šol. Kolikor bolj smo od vseh stranij zapuščeni in na svoje lastne, pičle moči navezani, toliko bolj je vsak iz nas dolžen, da posveti vse svoje moči v blagor domovine. Zate je pa naloga slovensko-katoliških časnikov, da ljudstvu slovenskemu dajejo vedno novega poguma ter ga učijo, kako naj brani svojo vero in svoje nàrodne pravice. Tej nalogi se drage volje podvržemo in upamo, da bodo isto storili vsi podporniki in prijatelji „Mira“ s tem, da naš list pridno podpirajo in naročajo za sebe in za pošteno slovensko ljudstvo. Več ko bo naročnikov, toliko več veselja in poguma bomo tudi mi imeli v našem težavnem položaju. Mislimo, da smo svojo dolžnost po svoji najboljši vednosti in misli dopolnjevali in da smo gg. naročnikom za ta mali denar ponudili dovolj dušne hrane in pouka. Zato pa upamo, da ne bo odpadel noben stari naročnik in podpornik, ampak da jih pristopi še mnogo novih.
V tej nadi kličemo vsem čč. gg. naročnikom in podpornikom : Bog daj srečno novo leto!
*
Uprav-
* *
Naročnina 1 gld. 24 kr. naj se blagovoli pošiljati v Celovec pod napisom: ništvo „Mira“.
Kdor list zanaprej noče več prejemati, uljudno prosimo, naj blagovoli poslati prvo številko nazaj, da vemo, v kolikih iztisih imamo list tiskati. — One častite naročnike, ki so z naročnino še

za leto 1890. na dolgu, pa prosimo, da se spomnijo svoje dolžnosti ter nam dotični znesek pošljejo ob enem z novo naročnino.	Lastništvo in uredništvo „Mira“.
Pogled v staro in novo leto.
Prestali smo zopet eno leto trudapolnega nàrod-nega dela, trdih bojev, preganjanja, sumničenja in Vsakovrstnih stisk, ki smo jih od strani, naših oholih nasprotnikov že tako vajeni, kakor vsakdanjega kruha. Grdili in sramotili, sumničili in ovajali so nas po svojih listih, pretili nam s pestmi, tirali nas pred sodnike ’in črnili so nas pred celim svetni, podtikavši nam vsakovrstne hudobne namene, ^restali smo trdi volilni Im -za- deželni zbor, kjer nas hoteli vreči iz .žaunjeT postojanke in nam hoteli vzeti še tista dva poslanca, ki ju imamo v
deželnem zboru. Pa junaška Podjunska dolina je s pomočjo cele nàrodne stranke ta naskok slavno odbila. Tudi po drugih krajih so Slovenci in njih rodoljubni voditelji storili svojo dolžnost, pa kaj, ko so priklenjeni na nemške okraje, da ostanejo v manjšini in ne morejo nič opraviti.
Naši veliki napori niso v nobeni primeri s pičlimi drobtinicami, ki smo jih priborili. V deželnem zboru naša beseda ne najde posluha. Pa tudi prošnje za slovenske šole so ostale brez uspeha. Nekoliko se je naš voz vendar premaknil: učni minister je menda ukazal, naj se v slovenskih krajih vsaj tri ure na teden v šoli slovenščina uči.
Iz tega se vidi, da gremo počasi naprej in ne nazaj, kakor bi naši nasprotniki želeli.
čeravno pa smo imeli na zunanji pogled le slabo letino zastran naših pravic, vendar smo na znotraj močno napredovali, česar zunanji svet seveda ne vidi. Ustanovili smo si katoliško-po-litično in gospodarsko društvo in tisto je priredilo sedem shodov, pri kterih so nastopili spretni govorniki in ljudstvo poučevali z živo besedo. Tako se je utrdila zavednost in pomnožila politična vednost in zrelost. V isti namen služi tudi „politični katekizem", ki je prišel to leto na svitlo. Tudi pri podružnicah sv. Cirila in Metoda se je pogosto govorilo o šolah, zakaj da hočemo versko in slovensko šolo. Tudi v tem so zdaj poučeni vsi tisti, ki se sploh poučiti dajo ; hudobnih ali podkupljenih ljudij pa itak nobeden ne bo prepričal in prekrstil.
Napredovali smo tudi na gospodarskem polju. Ustanovila se je lepa vrsta novih posojilnic, ki vse izvrstno poslujejo.
Zdaj pa poglejmo, kaj nam je storiti in kako se nam je obnašati zanaprej? Kaj nam prinese novo leto?
Novo leto nam prinese volitve za državni zbor. V deželnem zboru nam je nemogoče kaj doseči. Druga je pa z državnim zborom ; tam slovenski poslanci niso v taki stiski, kakor smo mi na Koroškem. Tam pridejo Slovencem iz Kranjske in Štajerske še Čehi, Poljaki, Tirolci in Dalmatinci na pomoč, Nemci imajo pa samo Lahe za pomočnike. Državni zbor ima več pravic, kakor deželni zbori, tam se prav za prav delajo postave, ua.a*$fe gonUtisto kolo, ki suče celo državo. Ako je slovenskih in katoliških poslancev tam več, kakor nemških in liberalnih, potem imamo upanje, da se naše zadeve na bolje obrnejo. Reklo se bo sicer, da so konservativni in slovanski poslanci tudi že sedaj večino imeli, pa vendar niso nič opravili. Ni sicer res, da niso nič opravili, marsikaj so obrnili na bolje ; vendar je res, da niso toliko dosegli, kakor smo prej upali. Temu je pa kriva le omahljivost grofa Taaffeja. On se zmirom boji, da bi se Nemcem preveč ne zameril. Toda tudi Taaffe ni priliman na ministerski stol. Ako dobijo Slovani in ž njimi združeni nemški konservativci močno večino v državnem zboru, potem bodo strune že bolj močno navili in vlado prisilili, da mora vladati po njih željah. Kolikor več bomo poslancev imeli, toliko bolj veljavna bo tudi naša beseda. Zato se moramo na vso moč pripraviti na prihodnje volitve v državni zbor. Da se je na koroške Slovence tako malo oziralo, k temu je mnogo pripomoglo tudi to, ker nemarno nobenega slovenskega državnega poslanca za Koroško. Vsi Koroški poslanci na Dunaju so nemški liberalci in oni ministrom koroške razmere v taki luči kažejo, kakor je za nje bolj prav, za nas pa slabo. Zato moramo vse svoje žile napeti, da vsaj enega slovenskega poslanca spravimo v državni zbor, kar bi bilo še najprej mogoče v volilnem okraju Velikovec-Celovec, pa le potem, ako bodo vsi rodoljubi v delo posegli in svojo dolžnost v polni meri storili.
S tem pa seveda še ni vse dognano. Mi moramo neprestano napredovati v vseh reččh, da popravimo, kar smo skozi stoletja zamudili. Utrditi se nam je še bolj v gospodarskem oziru in
skrbeti za to, da postanemo sami svoji gospodarji brez tujih jerebov. Poganjati se moramo za versko in slovensko šolo z vsemi postavnimi pripomočki. Med ljud nam je širiti dobre knjige in časnike, da se vedno bolj i z o m i k a m o. Pa vse to so le priprave. Naš glavni namen je to, da dosežemo politično neodvisnost in svobodo. Ravno zdaj se vršijo obravnave, kako napraviti spravo na Češkem. Ako se tista srečno dožene, potem se moramo brž tudi mi oglasiti. Sodnijski, politični in volilni okraji se morajo na Koroškem tako spremeniti, da bodo Slovenci skupaj in Nemci skupaj. Potem lahko tirjamo slovenskih uradnikov, dva odseka deželnega šolskega soveta, slovensko okrožno sodnijo in nàrodne kurije v deželnem zboru. Ako bodo namreč slovenski okraji ločeni od nemških, potem ne bodo voljeni nemškutarji za slovenske poslance, ampak pravi Slovenci, in ti bodo potem v slovenski kuriji odločevali o vseh reččh, ki se tičejo naše nàrodnosti. Bog daj, da to kmalu pride!
Vsi na stražo!
Pod tem naslovom prinesel je v Ljubljani izhajajoči konservativni dnevnik „Slovenec" naslednji navduševalni in izvrstno pisani članek o ljudskem štetju, ki je sedaj za vse avstrijske nà-rode prvo in najvažnejše vprašanje. Priporočamo ga našim čč. bralcem v ravnilo in dobrohotni ter vestni prevdarek. Omenjeni list piše :
„Koncem tega meseca imamo torej splošno ljudsko štetje, pri kterem se bode izmerila moč vsake nàrodnosti. Sovražniki naši napenjajo vse moči, da bi število nas Slovencev po slovenskih pokrajinah zmanjšali v svoj prospeh. Vreden ni, da ga zemlja slovenska nosi, ki bi povodom ljudskega štetja zatajil svojo nàrodnost — in se priznal k tuji. Bodimo torej na straži ; poučujmo, dramimo, karajmo, kjer treba, da protivniki naši ne bodo obogateli na naš račun in pomnožili svojega števila. Kdor izmed našincev bi pri ljudskem štetji zatajil rod svoj, bodisi mož visoko nameščen, bodisi navaden delavec, gotovo zasluži ime: ni-čemurnika in izdajice.
Pri ljudskem štetji imel bode zopet važen nà-log občevalni jezik, kterega mora vsak priznati. Protivniki naši že danes begajo ljudstvo, da občevalni jezik, kterega ta ali oni priznava, ne pomeni nàrodnosti, in bi vsled te prevare vsak Slovenec, ki se oglasi k nemškemu občevalnemu jeziku, ne zatajil slovenske svoje nàroanosti in smel še dalje veljati za Slovenca. To pa ni res; občevalni jezik bode po ljudskem štetji odločno proglašen za materni jezik ali nàrodnost.
Poučno in važno je zvedeti, koliko Slovencev je v kakem kraji, v celi deželi in po vsi državi, koliko Nemčev, in koliko je ljudij druge nàrodnosti. In vse to se naj dokaže s prihodnjim popisovanjem. Seveda resnica ne bode prišla na dan, ako se mi sami ne potrudimo. Popisna pola ali popisni komisar vprašal nas bode gotovo: koliko si star, kake vere, poklica ali službe itd. ? Toda ne bode nas vprašal naravnost : Si li Slovenec ali Nemec, ali kake nàrodnosti? Da bi bili tako vprašani, odgovoril bi gotovo vsakdo: Slovenec sem,
ali: Nàrodnost moja je slovenska. Ali tako vprašanje se nam ne bode stavilo, temveč: kako navadno govorimo, ali kak je naš običajni jezik ali občevalna govorica —• ali nemški: kaka je naša „Umgangssprache“.
Na tako vprašanje odgovoril bode vsak Nemec, da je navaden jezik njegov nemščina; Lah odgovori, da navaden govor njegov je laščina; Poljak zopet, da poljščina, in torej vsak Slovenec mora priznati, da njegov navadni jezik ali njegova „Um-gangssprache“ je slovenski jezik. In po tem priznavanji, v kakem jeziku kdo govori, štelo se bode tudi, kako številna je kaka nàrodnost, koliko v kakem kraju živi Slovencev, koliko je Nemcev itd., in koliko jih je po vsej deželi, po vsem cesarstvu.
Vse to moramo imeti v čislih zlasti tam, kjer se mi Slovenci poleg slovenščine poslužujemo tudi nemškega jezika, bodisi, da smo pri takem obrtu, trgovini, v poklicu ali v uradu, kjer moramo občevati tudi v tujem jeziku, to je v nemščini, ali pa da živimo v takem kraju ali mestu, kjer živimo skupaj z Nemci in se zaradi njih poslužujemo, ker ne umejo slovenski, nemškega jezika.
Ne smemo se torej motiti. Daši bi umeli nemški in se nemščine posluževali v svojem poklicu in uradu in v občevanji z Nemci, s kterimi živimo skupaj — vendar smo in ostanemo Slovenci in naš navadni jezik je materni jezik, naša „Umgangsspracke“ je slovenščina, ona slovenščina, za ktere ohranjenje in izobraženje so skrbeli najplemenitejši in požrtvovalni rodoljubi vsakega stand in poklica, — isti jezik, v kterem govorimo s svojimi najdražjimi, s členi svoje rodbine, s svojimi stariši in otroci ; isti jezik, v kterem kramljamo najiskrenejše in najodkritosrčnejše, — ker to je naš domač jezik, ker je to naš občevalni jezik, naša „Umgangssprache“.
Storimo to pred vsem zaradi tega, ker je resnica.
Drugič zaradi tega, ker se mora ta resnica pojaviti s popisom prebivalstva, da se zvé vsled našega nàrodnega jezika, koliko živi tu Slovencev. Z ljudskim popisovanjem se ne preiskuje, kdo zna ludi nemški; ne bodo nas vprašali, kako se sporazumevamo z Nemci, s kterimi živimo skupaj ; preiskavah ne bodo, kacega jezika se v kaki pro-dajalnici, obrtu ali uradu poslužujemo ; ne bode se vprašalo, kak jezik v tem mestu govori večina prebivalstva — temveč dognati bodo hoteli, koliko ljudij je tu te ali one nàrodnosti in koliko je tu Slovencev. In zatorej naj zglasi vsakdo, dasi govori Več jezikov, samo jedino materini jezik slovenski.
Na srce polagamo vsem Slovencem radi resnice in v opomin, da vedó, zakaj se gre, in da se ne dadó zapeljati, če bi kdo to nameraval. V zakonu je sicer strogo prepovedano, da bi popisni komisar vplival na koga pri izpraševanju po njegovem občevalnem jeziku. Toda kolikrat se ne greši zoper zakone! Vseh nakàn se ogibajmo in povsodi brez strahu odgovarjajmo, da naš občevalni jezik je slo-venski in to more tudi zapisati komisar v pòlo.
Tako moramo Slovenci postopati pri prihod-?jem ljudskem štetji, da pokažemo resnico, ker to Je naša pravica in tudi dolžnost.
Ko bi tedaj rekli, da je nemščina naš občevalni jezik, s tem bi se izključili iz svojega slovenskega nàroda, iz tega nàroda, ki je odrastek slovanske rodbine, s ktero se nijedno nàrodno pleme
ne more meriti gledé števila in obsežnosti svojih dežel; izključili bi se iz svojega nàroda, čegar ime in čine pozna širni svet in ki je bil vsled nemile usode nasilno mnogo stoletij tlačen in teptan, zdaj pa z nova prerojen. Ko bi torej mi Slovenci proglašali nemščino za svoj navadni jezik, postopali bi kakor odpadniki, enako onim bednim poturicam !
In kdo izmed poštenih Slovencev bi neki imel tako žalosten pogum, da bi še sam pomagal število svojega nàroda zmanjševati, in kratiti pravice njegove? Samo ondi, kjer smo, imamo pravice svoje kot Slovenci!
Radi tega na delo, zlasti v mešanih, dvojezičnih občinah, nàrodni, zavedni možje ! Združite se in poučite ljudi o njihovih dolžnostih in pravicah. Ysak ima pravico, proglašati se za Slovenca, in ta jezik slovenski, v kterem on v veselji peva nàrodno pesem, kteri se v rodbini glasi iz ust njegovih otrok in v kterem moli k Bogu; ta sladki in mili jezik slovenski je njegov občevalni jezik!
Pred vsem treba, da se vsi posamičniki, kterih treba, in vsi slovenski listi pečajo s to važno nàrodno zadevo. Nikogar nočemo dolžiti in sumničiti, da se v tej smeri ne spominja nàrodne dolžnosti, vendar bi želeli, naj ostane osebna mržnja brez neblazega vpliva gledé obrambe proti napadom nàrodnega sovraga. Čas hiti, valovi nevarnosti so vedno burnejši in nemirno udarjajo, zaradi tega odmeva naj klic naš po vseh slovenskih deželah: »Vsi na stražo!«“
Odgovor ministra grofa Falken-hayna na interpelacijo poslanca Hocka in tovarišev.
Poslanec Hock ni bil zadovoljen, da je v koroškem deželnem zboru čisto po nepotrebnem dregnil g. poljedelskega ministra zavoljo tega, ker je tisti blagovolil dovoliti, da je prišel tajnik c. k. kmetijske družbe kranjske g. Pirc iz Ljubljane v Celovec ter je pri shodu našega političnega in gospodarskega društva govoril o gospodarstvu in živinoreji, — on je svojo interpelacijo ponovil še v državnem zboru. Minister mu pa odgovora ni dolžen ostal. Odvrnil mu je tako-le :
„Dné 22. novembra t. 1. prejel sem naslednji telegram :
Katoliško-politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem s sedežem v Celovcu je sklicalo za sredo dné 26. novembra t. 1. shod kmetovalcev iz slovenskih okrajev koroških. Na dnevni red je postavljen tudi govor o umni živinoreji, kterega je bil prevzel vodja gosp. Povše iz Ljubljane, ki pa ne more priti, ker je kot deželni poslanec vezan na deželni zbor, ki še zboruje. Ker ima priti do 200 kmetovalcev, kterih glavno delo je živinoreja, in kterim je slovenski jezik bolj umljiv, tu na Koroškem pa ni nastavljen nobeden slovenščine zmožen popotni učitelj, dovoljujemo si, Vašo svetlost spoštljivo prositi, da blagovolite odrediti, da sme ta za naše kmete važni govor prevzeti popotni učitelj kranjski, g. Gust. Pirc, ki je to storiti pripravljen.
Vašej svetlosti z vsem spoštovanjem udani
Vekoslav Legat, podpredsednik..
Ta telegram se je odposlal od strani kmetijskega ministerstya c. k. deželnemu predsedništvu v Ljubljani z dostavkom, naj se g. Pirc odpošlje y Celovec, ako je mogoče, in naj se to naznani tudi g. Leg atu.
Dné 26. novembra došel mi je zopet telegram omenjenega društva, v kterem se izreka zahvala, da se je dovolilo g. Pircu govoriti poučni govor.
To je čisto priprosti in naravni začetek in konec te zadeve, kar si dovoljujem visoki zbornici naznaniti, da se razvidi cela ta stvar.
Ob enem pa moram odločno zavrniti izraz, da je bilo to dejanje „nepri-stojno“, in to tem bolj, ker sploh in na noben način ne pustim poljedelskemu ministerstvu jemati pravice, da porabi poljedelske popotne učitelje kmetijskih družb, ktere podpira država, tudi preko tistih mej, za ktere so v prvi vrsti postavljeni, ako v to potreba kaže. Samo po sebi pa se razume, da ima poljedelsko ministerstvo pri takih odredbah edino le kmetijski napredek predočmi."
Zdaj imajo naši mogotci menda zadosti ! Take zaušnice že dolgo niso dobili. Naj jim dobro tekne! Želeli bi bili le še to, da bi jim bil g. minister tudi še povedal, da je to storiti spoznal za potrebno, ker na Koroškem ni nobenega kmetijskega učitelja, ki bi mogel slovenskim kmetovalcem govoriti v njim razumljivem domačem jeziku.
Andreju Einspielerju!
Govoril mestni kaplan gosp. Pr. Tre ib er pri slavnosti v Celovcu dné 26. novembra t. 1.
(Konec.)
Slavna gospoda ! Oglejmo si še drugo, ne manj važno stran njegovega delovanja. V tesni zvezi in dotiki s časnikarstvom je bila Andrejeva politična delavnost. Kavno ta pa nam kaže njegov značaj v najsvetlejši luči. Sam samcat je stal toliko let na braniku in povzdignil vsako leto v deželnem zboru svoj glas, da je odmeval po vseh slovenskih pokrajinah. Ni se dal pregovoriti od višjih krogov, da naj pusti politično delovanje. Pretili so mu, a ni se dal oplašiti, in ko mu je sam minister Schmerling pisal in zažugal, da ga hoče odstaviti od službe ali pa prestaviti prav daleč od domovine, kaj mu je odgovoril naš slavljenec? Kekel je, „prej, da grem na tuje, rajši prostovoljno se službi kot cesarski profesor odpovem, in potem hočem samo politično delovati za Slovence; ka-košna pa ta delavnost bode, si vaša ekscelenca lahko mislite iz tega, kar sem dosedaj pisal in go-voril“. Še zadnje leto prej da je šel v pokoj, mu je neki predstojnik prigovarjal, da naj pusti uradovanje „Mira“, a tudi temu je odgovoril, da tega ne stori. StraM, bojazljivosti ni poznal Andrej Einspieler. Pogumno in možato razkrival je težnje koroško slovenskih kmetov. Kot poslanec kmetskih občin potegoval se je s posebno neumornim trudom za prid in korist kmetskega stanu.
Slavna gospoda! Najdražje in najsvetejše blago pa je za človeka življenje. Strašen hudodelnik je, kdor vzame sam sebi ali drugemu življenje. Kar je posamičnemu človeku življenje, to je celemu
nàrodu materna beseda, materni jezik. Kdor hoče vzeti ndrodu materno besedo, trga mu jezik iz ust, strupi mu kri, seka mu smrtne rane. Nàrodu vzeti materni jezik, se pravi nàrod umoriti, to je, kakor je rekel poslanec Greuter, mutasta smrt. Za to najdražjo svetinjo, za milo donečo materno besedo slovensko, za te sladke glasove, ktere smo prve čuli iz materinih in očetovih ust, v ktere izlivamo vse čute, ki so nam dragi in sveti, boril se je naš slavljenec z ogujevito navdušenostjo. Tirjal je pri vsaki priliki, da se ima spoštovati slovenščina kot drugi deželni jezik. Zahteval je na primer, da morajo znati zdravniki v deželni bolnišnici slovenski, da se morajo sporazumeti z bolniki. Kaj se mu je odgovorilo? „Ni treba znati jim slovenski, zato, ker tudi živino in male otroke zdravnik lahko zdravi brez znanja slovenskega jezika !“ Od leta 1871. do 1874. je stavil vsakokrat v prvi seji deželnega zbora predlog, da se naj zapisnik de-želnozborskih obravnav razpošilja slovenskim občinam tudi v slovenskem jeziku; pozneje, da naj vsprejema deželni zbor tudi peticije ali prošnje, ki so pisane v slovenskem jeziku. Posebno pa se je potegoval za slovenske šole. Izprevidel je, in to iz-previdimo sedaj vsi, da se nàrod mora ponemčiti v teku časov, ako se bo mladina naša vedno in izključljivo poučevala v nemškem jeziku. Mi Slovenci smo katoliški nàrod — drugovercev nemarno med seboj. Šola naša mora se torej, ako hoče ustrezati resničnim potrebam slovenskega roda, ozirati na vero in nàrodnost; šola mora biti nà-rodna na verski podlagi. In to je glavna točka Andrejevega šolskega programa. Vsako leto govoril je pri deželnem proračunu o šolah, oddajal peticije slovenskih občin, objavljal pritožbe slovenskega prebivalstva, kazal na slabe uspehe sedanjega šolanja, posebno, kako malo se otroci sedaj naučijo in da se slovenskega jezika malo ali čisto nič ne učijo, da so sedanje šolske naredbe krivične in deloma tudi nepostavne. Za odgovor se mu je navadno vrnilo z napadanjem slovenskih duhovnikov, posmehovanjem in natolcevanjem. A vse je Andrej mirno prenašal, ker zvest si je bil, da stvar, ki jo zastopa on, je pravična, da mora zmagati prej ali slej. Da bi se nàrod zbudil in ogrel za slovensko šolo, ustanovil je Einspieler prvo koroško podružnico svetega Cirila in Metoda. Hitro za to so se začele ustanavljati podružnice po kmetih in sedaj jih štejemo že trinajst.
Slavna gospoda ! Naj omenim h koncu še Andrejevo brezmejno darežljivost in požrtvovalnost. Žrtvoval je, kakor smo že slišali, mnogo, mnogo za časnike in razna ndrodna podjetja. A tudi v zasebnem življenju ni ga bilo radodarnejšega moža od njega. Brez razločka narodnosti, vse je podpiral. Vzlasti mladim pridnim dijakom je bil vedno naklonjen. Kdor je bil v stiski, da ni imel potrebnih knjig, ali mu je manjkalo hrane, obleke, šel je hitrih nog h gospodu Einspielerju. Kar segel je v žep in pogostoma dal, kolikor je imel. Marsikteri izmed mlajših duhovnikov in razumnikov drugih stanov užival je njegovih dobrot. Bodimo mu hvaležni in kažimo to hvaležnost dejanski s tem, da ga posnemamo.
In zdaj sladko spavaj in počivaj v večnem miru. Da-si že trohni tvoje truplo, ki smo je pred poltretjim letom izročili hladni majki zemlji, tvoj
duh ni umrl, tvoj duh plava nad nami; —- ideje, ki si jih zastopal ti, žive mej nami; tvoje goreče domoljubje prošinja tudi nas v boji za obstanek nàroda našega. Ako hočejo nam pešati moči, polastiti se nas obup, videče vedno rastoče navale nasprotnikov, tedaj naj nas tvoj spomin vnovič krepča in spodbuja, da ne omagamo, temveč, da vstrajamo na bojišči, na ktero smo se postavili. Zastava, ki si jo razvil ti in nosil pred nami skoz celih štirideset let, zastava, v kteri se blišči tvoje geslo: „vse za vero, dom in cesarja“, naj plapolà tudi nam v boj zmagonosni.
Cast in slava našemu slavljencu gosp. mon-signoru Andreju Einspielerju ! Živio !
Govor posl. Ivana Hribarja
o političnem položaju, zlasti v oziru na Slovence.
Pri razpravi o proračunu kranjskega deželnega zbora dné 24. novembra t. 1. je poslanec Ljubljanskega mesta, gospod Ivan Hribar, zopet enkrat avstrijsko našo vlado z resnimi in odločnimi besedami opozoril na hude krivice, ki jih moramo Slovenci trpeti in kako je tako postopanje celò državi na škodo. Tožil je, da se ne izvršujejo postave gledé enakopravnosti ; da se nastavljajo uradniki, ki našega jezika niso zmožni ; da se pri političnih uradih nastavljajo večidel mladi plemiči, ki nas ne umejo in naših razmer ne poznajo. Povedal je, kako se na Štajerskem še vse nemško uraduje in tudi pri šolah nemščina usiljuje na malih in srednjih šolah; kako je celo na Kranjskem nemško uradovanje navada, slovensko pa le izjema. Iz vsega postopanja uradnikov se vidi njih mržnja do vsega, kar je slovensko ; zdi se, kakor bi bila vlada trdne volje, slovenski nàrod čisto zatreti. Nadalje je pravil. kako se na Primorskem Slovenci in Hrvati zatirajo v korist irredentarjem, ki so puntarji zoper Avstrijo in mečejo petarde, da bi to pred vsem svetom pokazali. Omenja tudi, s kako častjo so bili od vladnih organov sprejeti bosanski Turki, ki so prišli iz Meke. Tedaj celò Turek je bolj v časti, kakor Slovan! Potem se obrne govornik do unanje politike in pravi, da zveza med Nemčijo, Avstrijo in Italijo nema obstanka in da se bodo Nemci in Lahi tudi v prihodnje pokazali kot sovražniki Avstrije, kar so vedno bili. Nasprotno pa avstrijske vlade ’nočejo poznati Slovanov, ki so jo rešili leta 1866., ko so Cehi odbili pruske ponudbe, in leta 1848., ko so se vzdignili Hrvati, Srbi, Slovaki in nazadnje Rusi ter potlačili madjarske in druge puntarje. Slednjič pravi govornik, da bo vlada spoznala važnost Slovencev in jih združila v eno celoto; da bo vendar enkrat jenjala stiskati svoje zveste nàrode, božati pa tiste, ki se jej upirajo.
Obširni govor je napravil na poslance in galerijo velik utis. Zavoljo pičlega prostora ga seveda v „Miru“ ne moremo celega priobčiti. Navedemo pa po stenografičnem zapisniku tiste besede, ki jih je poslanec govoril o koroških razmerah, in ki se tako-le glasijo:
„Gospoda slavna! Ozrimo se po slovenskih pokrajinah in oglejmo si, kako uradujejo okrajna glavarstva in videli bodete, da je moja trditev, kako |
neradi se vsprejemajo Slovenci v politične službe, popolnoma resnična. Okrajni glavarji so večinoma aristokrati, ako tone, pa vsaj Nemci; o komisarjih velja isto. Slovenci so v političnih službah bele vrane. Kaj pa naj rečem o naraščaju? Kakošen mora biti na Štajerskem, Koroškem in na Primorskem sodimo lahko iz tega, če vidimo da se v naši deželi pripravljajo za politično karij ero plemiči-grofiči à la Kiinigl.
Še hujše pa se godi ndrodu slovenskemu glede ravnopravnosti v jezikovnem oziru. V tem oziru smo Slovenci v nekterih pokrajinah pravi parije; kajti neverjetno ali vendar resnično je, da se dandanes, ki stojimo že skoro na pragu dvajsetega stoletja, drznejo cesarski kraljevi uradniki na Koroškem v c. kr. uradih zabranjevati rabo slovenskega jezika, in da se posmehujejo slovensko govorečim strankam ter se jim pačijo. Kdor je količkaj promotri-val žalostne razmere na Koroškem in je videl kako neolikano in neotesano se postopa celo tudi od vladne strani proti slovenskim prebivalcem, priznal bode, da ga v prosvetljeni Evropi ni bolj nesrečnega trpina, nego je Slovenec na Koroškem. Oholost Nemcev, ki so v teku stoletij ponemčili dve tretjini prej čisto slovenske dežele, grozna je; sovraštvo njihovo do vsega slovenskega, dà se primerjati le sovraštvu nekdanjih janičarjev do vsega krščanskega. (Klici na levi: „Dobro , istina!“) Kako bi pa koroški Nemci tudi ne besneli in ne zatirali slovenskega rodu, ko vidijo, da je vlada sama obsodila naš nàrod v staroslavnem Korotanu na nàrodno smrt in kako čudovito premeteno hoče izvršiti to svojo nakano.
Gospoda moja ! Brezpraven bil je nàrod naš na Koroškem od nekedaj ; odkar pa je kronovina Koroška postala Zabierowski vilajet, od takrat godi se mu krivica za krivico, ne da bi se moglo govoriti o najmanjši pravici. Pač se oglašajo slovenski prebivalci s pritožbami, ali visoki gospod v Celovški rumeni palači ima za nje k večjem kak razžaljiv migljaj z rameni ali pa se jim meni nič tebi nič posmehuje, med tem ko se z vso gorečnostjo udeležuje vsega, kar ukrepajo nemški krogi proti slovenskim svojim sodeželanom.
Ali je potemtakem čudo, da so stvari na Koroškem dospele srečno tako daleč, da nemški prebivalci zabranjujejo slovenskim svojim sodeželanom praznovati god presvetlega cesarja in vladarja svojega. To se je jasno pokazalo dné 6. oktobra t. 1. v Pliberku, kjer se je nemška svojat predrznila tako daleč, da je z gasilnimi brizgalnicami hotela razgnati Slovence, ki so se zbrali, da praznujejo god svojega vladarja. C. kr. okrajno glavarstvo v Velikovcu vedelo je že nekoliko dni prej, kaj namerava merodajna gospoda Pliberška v zvezi z mestno sodrgo; mesto pa, da bi bil politični komisar , ki je bil v dan slavnosti odposlan na lice mesta, zabranil tako nelojalno in nepatrijotično ravnanje Nemcev, hudoval se je nad Slovenci, rekši: zakaj se ravno v Pliberku drznejo praznovati god svojega cesarja. Hude so bile te besede in mislim, da so si jih dobro zapomnili koroški Slovenci; ako si bodo pa izvajali iz tega prestopka komisarjevega moralo, ktera baronu Schmidt-Zabiérowu in visokim pro-tektorjem njegovim ne bi utegnila biti všeč, pripiše naj to samemu sebi.
O obupnih razmerah ljudskega šolstva na Koroškem se je mimogredé že govorilo v tej visoki
zbornici. Naj mi bode pa dovoljeno, da danes, ko govorimo splošno o stanju slovenskega nàroda, še enkrat omenjam te stvari in Vas častita gospoda ! opozarjam, kako nenaravno so uravnane ljudske šole na Spodnjem Koroškem, tako da vsled te nenaravne svoje uravnave nikakor ne morejo zadostovati nalogi, ktera pripada šoli po zakonih. Gospoda moja! vse kar je cesarskega kraljevega na Spodnjem Koroškem, združuje se z Nemci v jedno hrepenenje, da se prej ko prej ponemči mladina slovenska. Visoki deželni vladi, oziroma c. kr. deželnemu šolskemu sovetu v Celovcu velja za najvišjo modrost, da na slovenske šole v Spodnji Koroški pošilja učitelje, kteri prav nič ne umejo slovenskega jezika. Zato vidimo, da so tam za slovensko mladino v navadi še vedno take kazni, ktere so bile nekdaj v navadi tudi pri nas iu o kterih se zgražamo še dandanes iz dna svoje duše, če pomislimo, v kakem cinizmu so imele svoj izvor. V ljudskih šolah na Koroškem zabranjeno je namreč otrokom občevati med sabo v slovenskem jeziku; če se pa kak otrok vkljub tej naredbi vendar tako daleč spozabi, da govori slovenski, tedaj se postavi k tabli v posmeh vsej mladini ali pa se mu odkaže prostor v zadnjej klopi. Gospoda moja! tako odgajajo nemški učitelji slovensko mladino na Koroškem. In vendar nahaja to ravnanje odobravanje v merodajnih krogih.
Da se pri oblastvih Slovencu ni nadejati niti najmanjše rešitve v materinem mu jeziku, umevno je samo po sebi. Da bi pa nàrod sam po svojih poslancih ne odkrival teh ran, da se kaj tacega prepreči, združuje se ob času volitev vse, karkoli je opravičeno nositi predikat c. kr. v jedno falango z nasprotniki nàroda slovenskega. Jedino vojakov ne pošiljajo še korteševat; žandarmerija bila je v Velikovškem okraju v poslednjih deželno-zborskih volitvah v resnici mobilizovana. Če se pa nàrod kljubu takemu nezaslišanemu pritisku neče udati, tedaj se postavljajo njegovi poslanci pod policijsko nadzorstvo, kakor se je to zgodilo poslancu Einspielerju. (Klici na levi: „Lepa ustava!“)
Razsoden človek ne bode ni za trenotek dvomil, da se vse to godi z vednostjo in voljo grofa Taaffeja, onega istega Taaffeja, ki je takoj pričetkom svojega ministrovanja — kakor je dejal — zapisal pomirjenje med avstrijskimi nàrodi na svoj prapor. Kako si umeva pomirjenje koroških Slovencev, pokazal je s tem, da jim je poslal grobo-kopa v osobi barona Schmidta-Zabiérowa in da delovanje njegovo popolnoma odobruje, vidno je iz tega, ker mu je dal podeliti naslov ekscelence.1'
Kaj nam poročajo prijatelji naši F
Iz Celovca. (Naš mestni zbor in ljudsko štetje). V nekem popravku, ki se je poslal listu „Freie Stimmen11, trdilo se je po pravici, da Celovec ni nemško, ampak ponemčeno mesto. To je pa silno zbodlo naše mestne očete. Podžupan dr. Posch je predlagal, naj se takim trditvam z uradnimi izkazi ljudskega štetja nasproti stopi. To je pa udarec v vodo. Saj ljudsko štetje ne dela razločka med pravim Nemcem in ponemčenim Slovencem; oba se štejeta za Nemca. Mi poznamo mnogo slovenskih rodbin v Celovcu, kterih otroci
ne znajo nič slovensko. Naravno je, da se upišejo za Nemce. Če se nam toraj število „Nemcev“ nasproti moli, s tem nikakor še ni dokazano, da za-morejo svoj nemški rod dokazati v tretje ali četrto koleno nazaj. Trditev, da je Celovec ponemčeno mesto, toraj ne more ovržena biti s številkami ljudskega štetja, ki sploh ne šteje narodnosti, ampak le „občevalni jezik.11 Tudi dr. Hibler je mislil, da mora pri tej priliki Slovencem eno zasoliti, zato je predlagal, naj se pri tistih, ki se zapišejo za Slovence, poizve tudi njih stan in če kaj davka plačajo. S tem je mislil na to cikniti, da so Slovenci večjidel le posli. Mi ne oporekamo, da so posli v Čelovcu večjidel Slovenci ; pristavimo pa, da jih je tudi med posestniki, trgovci in obrtniki več, kakor dr. Hibler misli, samo da nemajo vselej poguma in volje, to razodeti. Sicer pa to nikjer ni v navadi in tudi ni zaukazano, da bi se pri kaki manjšini toliko pazilo, kakega stanu so nje udi. Če hoče Celovec to posebnost upeljati, slobodno mu!
Iz Rožne doline. (Stavbe pri Dravi.) Tukaj smo se vsi razveselili, ko smo zvedeli, da deželni zbor noče nič več dati za stavbe pri Dravi. V našem kraju nam niso nič koristile, ker niso prav narejene ; nekterim so stavbe celo škodo pri zemljiščih naredile ; denarno škodo pa imamo vsi brežani, ker nam je Drava, ali bolje, deželni zbor naložil težka plačila za te ponesrečene stavbe. Resnično je tedaj, kar je rekel poslanec dr. Prettner v deželnem zboru, da bi boljše bilo, ko bi ne bili tega dravskega ravnanja nikoli začeli.
Iz Velikovca. (Naša posojilnica in nasprotniki.) Vsi se še dobro spominjamo, kako se je nam posmehoval in iz nas norčeval urednik Do-bernik takrat, ko je izdal minister Pražak znano na-redbo, da se mora na zahtevanje strank v gruntno knjigo zapisovati v slovenskem jeziku. Sama škodoželjnost ga je bila. Pisaril je v svojem zloglasnem lističu „Freie Stimmen11, da slovenski kmetje ne bodo dobili denarja na posodo, ker ga jim nemške hranilnice ne bodo dajale na slovenske izpiske iz gruntne knjige. S pravo porogljivostjo ukazoval je kmetom, naj le gredo h gospodom duhovnikom po denarja, ki ga dosti imajo itd. V odgovor na taka hujskanja smo bili Slovenci prisiljeni vsta-noviti si svoje posojilnice. Posrečilo se nam je! Ustanovili smo do sedaj 11 posojilnic, a dvanajsta se snuje pri nas v Velikovcu, kjer je izvanredne važnosti. Zdaj se pa m i smejimo, Dobernik pa se jezi in pravi, da v Velikovcu ni treba več posojilnic. Seveda za Nemce je ni treba, a potrebna je za Slovence tako kakor ribi voda. Zdaj si bodemo sami lahko pomagali, ako bo kdo izmed nas v zadregi. Ne bodemo primorani več hoditi po denarja k Nemcem, ki so vsi Dobernikovi pristaši. Ti so imeli do sedaj dobiček od naših denarjev in ga rabili za svoje nemške namene proti Slovencem. Tako so morali kmetje s svojim denarjem proti samim sebi delovati. Zdaj bode drugače in tako je prav, — svoji k svojim! Otresti se hočemo najprvo nemškega kapitala, potem bodemo tudi v političnem oziru imeli proste roke. Minuli bodo časi, deloma so že minuli, ko so slovenske kmete kar komandirali k volitvam. Stali bodemo odslej na svojih nogah. — Dobernik denuncira v istem dopisu nekega učitelja, ki se še ni dal v
kozji rog vgnati in se že upa slovensko čutiti. Zakaj? Zato ker je učitelj napil novi posojilnici, da se naj razvija in blagodejno upliva na blagostanje kmetskega ljudstva. Potem reci kdo, da to niso „Freie“ Stimmen. Še to jim ni prav, da bi se kmetom malo lažje in boljše godilo, kakor Hocku ni prav bilo, da bi slovenski kmetje poslušali slovenski pouk o živinoreji. To so liberalci, da se Bogu usmili ! Zdaj vendar vsak kmet lahko z roko ošlata, kaj hočejo liberalci. Oni hočejo, da bi slovenski kmetje od Nemcev denar izposojevali, da bi jih potem Nemci imeli v pestéh; oni hočejo, da se kmetom nič koristnega ne pove v maternem jeziku, da bi vedno tumpasti ostali; taki se dajo lažje zapeljati, kakor pa tisti, ki so dobro poučeni. Mi se posojilnice jako veselimo in kličemo : vivat sequens ! Le tako naprej !
Iz Velikovške okolice. (Utis Einspielerjeve slavnosti.) Težko je popisati, kako si Ve-likovški nemškutarji žnable grizejo, odkar so zvedeli, da se je Einspielerjeva slavnost v glavnem mestu Celovcu brez ovire in tako slavno izvršila. Kamor prideš, se o tem govori. Slovenci so veseli, ko slišijo praviti, kako je bilo lepo; nemškutarji in zagrizeni Nemci pa ne vejo, kaj bi počeli od jeze. Tako sem zvedel sledečo smešno dogodbo: Neka kmetica je prišla v neko prodajalnico in tam kupila neko flašico; kaj je bilo v njej, pa ne vem. Navadno je dobila tak glažek blaga za 12 kr., zdaj pa se je tirjalo od nje 15 kr. Ko ženska vpraša, zakaj se je ta reč tako podražila, odvrne gospodar: „Zavolj Einspielerjeve slavnosti/' Zdaj nam bodo morda še tinto, papir in peresa tako podražili, da vam še pisati ne bomo mogli in tako bote ostali brez dopisov. Najbolj bi bil pa jaz vesel, ko bi žganje tako podražili, da si noben Slovenec več tega strupa ne bi mogel kupiti, tako bi se vsaj odpravilo nesrečno žganjepitje. Tudi to bi bilo dobro, ko bi tiste malotrpežne „štofe“ in „cajge“ po prodajalnicah tako podražili, da bi kmetje sukno in prt spet doma izdelovati začeli. To bi prineslo Slovencem vsako leto več milijonov dobička!
Iz Mlinskega Grabna. Bralcem „Mira“ bode gotovo še dobro v spominu, kako so še ne pred dolgim časom naši liberalni (? ?) časniki padli nad č. gosp. kaplana L. ter strašno lagali se o nekem dogodku v krčmi „pri Magnetu" v Velikovcu. Naši nemško-liberalci se vedno bahajo, da so poštenjaki in da karajo vse, kar je graje vrednega. Zatorej se nam jako čudno zdi, da sedaj molčijo o dogodku semanjega dne v krčmi pri „Zvezdi" v Velikovcu, o kterem so gotovo dobro poučeni. Ta dan je namreč v rečenej krčmi neki gospod, ki se prišteva nemško-liberalnim prvakom, na jako surov način psoval nekega slovenskega učitelja ter ga pital z imeni, kterih omikan in izobražen človek nikdar rabiti ne more in tudi rabiti ne sme. Nemški liberalci nam vedno očitajo, da nismo izobraženi, da smo surovi ter nam priporočajo nemške šole kot živo potrebo, da se olikamo, da ne bodemo zanaprej več „windische Trottel", ampak omikani ljudje. Zatoraj na vse pretege hvalijo nemške šole. Sedaj pa vidimo. Tudi omenjeni liberalni gospod, ki je psoval mirnega, poštenega In povsem omikanega slovenskega učitelja, obiskoval je le nemške šole, navzel se nemške kulture
in vendar se je tako spozabil. Da bi bil kak Slovenec kaj takega storil in kakega nemškega učitelja razžalil, joj kakošen krik bi nastal med našimi nemškimi liberalci! Po vsih svojih listih bi pisali, kaki suroveži in neotesanci da so „bindi-šarji" in klicali bi vlado na pomoč. Sedaj pa lepo molčijo. Sicer pa hočem o tem dogodku natančneje poizvedeti, potem pa Vam vestno in na-tanjko poročati. Za danes le toliko, da častiti bralci „Mira" vidijo, kako da znajo liberalni časniki zamolčati, kar jim ne diši in se ne podà v liberalno mavhó. Našim nemškim liberalcem pa, ki hočejo, da bi se Slovenci navzeli take kulture, kakor-šno je kazal že omenjeni liberalni prvak, kličemo : Pojdite „rakom“ žvižgat s tako kulturo!
Izpod Velikovca. (Umeščenje č. g. A. Ve-lisciga na Št. Petersko faro.) Na večer 8. listopada začnejo grometi možnarji na Št. Pe-terskem griču. Radoveden prašam soseda, kaj da to pomeni. On mi odgovori, da so prišli v Št. Peter nov župnik č. g. A. Veliscig in da bo jutri njih inštalacija. Drugo jutro, bila je nedelja, se že čuje mogočnega zvona glas in strel možnarjev v Št. Petru, da se razlega daleč po lepi Podjunski dolini. Mikalo je tudi mene, videti redko svečanost in lepo, novo Št. Petersko cerkev. Zato uberem pot pod noge in grem proti Št. Petru. Ravno dospem do farovža, ko gospod učitelj in gospodična učiteljica peljeta dolgo vrsto šolske mladine v farovž, pred kterim je že stalo mnogo ljudstva. Tudi jaz se jim pridružim, da vidim sprejem novega župnika. Zdaj se prikaže pri vratih čast. duhovščina, med njo č. g. dekan Velikovški. Ko stopijo novi župnik iz hiše, pride jim naproti belo oblečena deklica, jim podà šopek svežih cvetlic ter jih pozdravi najprej v imenu šolske mladine, naj bi jej bili skrben učenik, potem pa jih pozdravi v imenu cele fare, kterej naj bodo dolgo let skrben dušni pastir. Gospod župnik se ginjeni zahvalijo in obljubijo, da hočejo vse storiti, kar bo v njih moči. Zdaj se vzdigne vsa množica in se pomika v sprevodu med zvonenjem in streljanjem proti cerkvi. Pred pokopališčem je stal mogočen slavolok z napisom : „Bog blagoslovi in ohrani našega dušnega pastirja!" V cerkvi nam je sloveči pridigar č. g. dr. P. Alojz Cigoj navdušeno razlagal, kako župnik spremlja človeka od rojstva do groba ter mu zmirom dušne dobrote deli, in kaj so farmani svojemu župniku dolžni, da ga morajo spoštovati, ljubiti in zanj moliti. Slednjič opominjajo še gospoda župnika na njih težke dolžnosti. Po dovršeni inštalaciji je novi g. župnik daroval sv. mašo.
Iz Štebna pri Velikovcu. (Družba sv. Mohorja. — „Mir“. — P osojilnica.) Po dveletnem molčanju se spet enkrat oglasim. Mohorjevih bukev že težko pričakujemo, posebno se veselimo živino-zdravnika. Tudi se sliši želja, naj bi družba izdala po „Besedniku“ (10. febr. 1874) obljubljene knjige: drugi del „Slov. Vedeža" in „Knjigo iz-najdeb". — Zastran „Mira“ je želja več naročnikov, naj bi naznanjal vreme in letino po drugih deželah, posebno slovenskih. Za ,,Pouk in kratek čas" pa želijo nekteri potopisnih črtic, ker smo Slovenci radovedni, kako je po drugih deželah, pa smo prerevni, da bi se sami podali na pot. — Dne 1. decembra se je v Velikovcu osnula slovenska posojilnica pod vodstvom gospodov: Ant.
Keznarja, župnika v Št. Rupertu; dr. Jožefa Messnerja, odvetnika; kanonika Vir n ika in drugih. Zbrali smo se pri Plešivčniku. Gospod dr. Messner nam je razložil korist posojilnic in nam podal še več drugih naukov, kako se nam je obnašati, da zadobimo Slovenci več pravic in veljave. Obljubil nam je svojo pomoč. Za to ga lepo zahvalimo in priporočamo tega rodoljubnega gospoda odvetnika vsem Slovencem, ki imajo kako pravdo. Gospod kanonik so nam prebrali pravila. Izvolil se je tudi začasni odbor. Potem je sledila prosta zabava. Z govori in napitnicami smo se navduševali za delo v korist katoliške vere in slovenskega rodu.
Od Mrzle vode pri Velikovcu. (Naša posojilnica strah nasprotnike m.) Da smo ustanovili posojilnico za Velikovško okolico, to naše nasprotnike silno peče. Na muho so vzeli g. gostirja Plešivčnika, da nam je dal svoje prostore za osno-valni zbor posojilnice in pišejo v „Freie Stimmen“, naj bi Nemci ne hodili več v njegovo gostarijo. Ali ni to skrajna prenapetost? Obrtnik mora od vseh ljudij živeti. Zakaj so pa nemške prodajal-nice koj odprte tudi za Slovence? Kaj bi Velikov-čani počeli, ko bi noben Slovenec ne prišel več v mesto in jim ne prinesel denarja? Zdaj pa je dolžnost nas Slovencev, da obiskujemo gostarijo g. Plešivčnika; če to storimo, potem bo lahko pogrešal tiste prenapetneže, ki so ga zavolj nas zapustili. Pravijo tudi, da slovenske posojilnice ni bilo treba, ker je v Velikovcu tako že dobro urejena nemška hranilnica. Slišal sem pa, da tista menda jemlje 7% > in Se je to res, potem ni posebno dobra in zamore kmeta le uničiti, ne pa mu pomagati. Vrh tega mora vsak izposojevalec pripeljati dva poroka, in če ni ud pomožne blagajnice, mora še kakega obrtnika za poroka naprositi, tako da ima na enkrat tri jerobe! Tudi pravijo, da smo ustanovili slovensko posojilnico samo za to, da bi z njo upljivali na posestnike pri volitvah. Znano pa je, da so Slovenci v Velikovški okolici tudi že prej zmagovali, Nemci pa ne, čeravno so imeli hranilnico. Še bližnja okolica je letos volila slovensko, čeravno nismo še imeli posojilnice. Mest-jani naj bi rajši pomislili, da od nas Slovencev živijo, zato naj bi nas in naše pravice spoštovali, kakor mi njihove. Uredniki liberalnih listov jim ne bodo nič pomagati zamegli, če mi mestjanom hrbet obrnemo.
Iz Podjunske doline. (Ali nam je nemščina res tako potrebna?) Nedavno sem zvedel prav zanimivo in poučno dogodbico. Bil je nekje živinski sejm ali „jarmark“ v Podjunski dolini. Neki kmet je prignal par prav lepih volov in prašal je mešetarja, koliko bi bili vredni? Me-šetar, ki je imel kupce in kupčijo v malem prstu, rekel mu je: „Dobil boš za nje 470 rajniš, ako ne boš nemško spregovoril. Kmalu pride nemšk kupec in ko te vole vidi, se pred njimi ustavi in vpraša: „Was kosten die Ochsen?“ Kmet reče po slovensko: „Štiri sto sedemdeset1'. Nemcu so voli povšeči, zato reče: „Werdens wohl was handeln lassen?“ („Bote ja nekaj odjenjali.“) Toliko je namreč razumel slovensko, da kmet hoče 470 gld. Na drugo vprašanje pa Slovenec nič ni odgovoril, čeravno je nemško znal; ubogal je zvedenega mešetarja in se delal, kakor bi ne zastopil.
Nemec spet začne: „Vierhundert fuchzig mocht’ i geben, wenn i mit dem Bauer da reden konnt.“ (450 bi dal, ko bi mogel s tem kmetom govoriti). Slovenec pa je koj molčal in majal z ramami, kakor bi hotel pokazati, da ne zastopi, kaj pravi. Nemec je spet začel: „Die Ochsen sein schon, wenn der Bauer deutsch konnt, 460 Gulden that i ihm geben.“ (Voli so lepi, ko bi kmet nemško znal, 460 bi mu dal.) Slovenec pa je koj molčal in se delal neumnega. Nemec ni znal po slovensko povedati „štiri sto in šestred“, zato je bil v veliki zadregi, ker bi vole rad imel, s kmetom pa govoriti ni mogel, da bi kaj doli odbil. Nazadnje se vjezi in našteje kmetu 470 gld. ; to je Slovenec zastopil, je spravil denarje v žep in pomignil Nemcu, kakor bi mu hotel reči: „pa srečno“. Takoj mu je vole prepustil in odšel. Tako je mešetarjeva obveljala, da je dobil za vole 470 rajniš, ker ni nemško spregovoril; ako bi bil pa nemško spregovoril, začel bi bil Nemec „glihati“ in odbijati, tako da bi bil Slovenec najmanj deset rajniš menj dobil. Iz tega se vidi , da nam nemščina ni tako potrebna, kakor nekteri vpijejo,' ki so od nemškutarjev najeti, da bi delali veter za nemške šole. Resnica je le, da se mi nemščine učimo ne za nas, ampak za Nemce. Ker mi nemško znamo, pravi marsikteri nemški kramar ali gostir ali kar je že: „Pojdem med Slovence, saj znajo nemšk o.“ On se tu naseli, se odebeli od slovenskih grošev, nazadnje pa Slovencem kljubuje pri volitvah, pri šolah in povsod. Ko bi pa taki vedeli, da mi nič nemško ne znamo, bi si ne upali med nas, ker ne znajo besedice slovenske. Ravno taka je z uradniki ; ko bi mi nemško ne znali, morali bi nam pošiljati slovenske uradnike. Nam bi se bolje godilo in tudi naši sinovi bi ložeje kako službo dobili.
Iz Vogrč. Naša fara je sicer ena najmanjših v škofiji, pa vendar znamenita v mnogih rečeh. Priča moje trditve je zlata poroka, ktera se je vršila 23. novembra v Vogrčah. Ta dan namreč je pripeljal Šulnov Urban zraven svoje cveteče neveste Tereze pred aitar tndi svojega očeta Luka Šulna in mater Mojco, da stara zakonska ponovita vpričo mnogoštevilne množice obljubo zakonske zvestobe in ljubezni, ktero sta storila že pred 50. leti. Dal Bog, da obhajata tudi diamantno poroko ! Sam „Škof“ je na večer obilne svate pošteno pogostil. — Druga važna novica je pogreb vtopljenca, kte-rega nam je Drava prinesla in smo ga danes 15. decembra pokopali. Vtonjenec je 24 let stari Nace ligo, Jernejev sin iz Grabna. Že več let je bolehal na možganih in na slednje popolnoma zblaznil. Padel ali šel je v Dravo 21. oktobra 1890 in zginil v vodi brez sledu. Domači in sosedje so ga dva dni pri Dravi iskali, pa našli so le njegov klobuk in jopič, njega pa ne. Še le 14. decembra, ko se je Drava vsled hudega mraza močno skrčila, našel ga je v ledu na skali ležati hitronožni Jurij Pisele, godec in slikar v Vogrčah. Omilovanja vredni mladenič! Mirno počivaj na našem pokopališču, in daj ti Bog na sodni dan veselo vstajenje.
Iz Črne. (Pogreb pridne žene.) Žalostno zadoneli so zvonovi naše krasne farne cerkve dné 4. t. m. ter tožljivo razlegali svoj mili glas po naših hribih in dolinah. Naznanjali so nam, da je neizprosljiva smrt s svojo ledeno roko nam nekoga dragega ugrabila. Nemila smrt nam je pobrala
drago ženo dobro znanega^ našega rojaka, občinskega odbornika Tomaža Šepala, rojena Julijana Muller, v 35. letu svojega življenja. Rajna bila je pridna gospodinja da malo takih, skrbna mati svojih pet nedorastlih otrok, ktere je mogla zapustiti ta dobrotnica siromakov. Ali bila je tudi vneta Slovenka, član naše podružnice, ter dajala lep izgled, kako se imajo tudi žene potegovati za to šolsko družbo. Svoja mlada leta bila je cerkvena pevkinja, in marsikdo je občudoval njen lepi glas, s kterim nas je razveseljevala tudi sedaj pri vsakem zborovanju. Kako je bila čislana, dokaz temu je, da se je ob njenem pogrebu velika množica ljudi zbrala, ter je bil tudi zastopan občinski odbor. Ljubi Bog bo njena dobra dela poplačal s srečno večnostjo. Naj bo blaga pokojnica s temi vrsticami priporočena krščanskim gospodinjam v zgled, drugim v blag spomin in v molitev. Bodi jej zemljica lahka! V miru počivaj!
Rahlo naj te zemlja krije,
Spavaj draga mati sladko Luč nebeška naj ti sije,
Mir in pokoj naj ti bo!
Kmalu nam tud ura bije,
Da za tabo pridemo
V	kraj veselja in miru,
V	večen pokoj, k Stvarniku!
Iz Pliberka. Star Pliberčan vam poroča, da imamo dolge zimske večere tu in tam v našem mestecu tudi gledališče ali „theater“, kakor se po nemško reče, pa ne na odru, ampak po krčmah. Ni dolgo tega, da se je igrala pri g...............ko-
mična igra: „Revolver“, ali „boj učitelja z mestnim odbornikom4'. Ker bi pa bolj natanjčni popis te in drugih njej podobnih iger le senčno stran našega nemškega „mosva“ (masla) častitim bralcem „Mira“ razodeti vtegnil, zato za zdaj o našej izobraženosti le malo kaj povem. Kaj več o tem in kar se pod našem krilatem volom (mestnim grbom) godi, po novem letu. In tako za letos „adio“ in srečno novo leto!
Iz Šmihela nad Pliberkom. (Slov 6.) Dan 16. listopada ostane nam Šmihelčanom v lepem in žalostnem spominu. Ta dan smo se zbrali iz naše in sosednih far, da se poslovimo od našega priljubljenega kaplana g. Dragotina Kousa. Prišli so tudi čč. gg. župnik Šumah, provizor Gabron in kaplan Bayer. Ta večer je bilo pri Šercerju kaj živahno. Pred hišo je stal slavolok z napisom : „Slava č. g. Dragotinu Kousu, kaplanu v Šmihelu44. Tudi hiša je bila lepo ozaljšana. Pri zabavi sta pela naš moški in mešani zbor. Potem so sledili govori in napitnice. Vsi so se zahvaljevali g. Kousu za njegovo neustrašeno delovanje za vero in n&rod. Gosp. Kous se je zahvalil Podjunčanom za njih ljubezen in izrekel željo, naj bi vselej, kakor zdaj, sloga in ljubezen skupaj vezala duhovski in kmetski stan. Slednjič še nekaj o Šmihelu. Kdor iz Korošcev bi vprvič semkaj prišel, bi se začudil, kako slovensko lice je dobila naša ves, ki je po zunanjosti že bolj trgu podobna. Tukaj se vidijo samo slovenski napisi. Tukaj imamo štiri prodajalnice, slovenskega sedlarja, ki ga vsem priporočamo, zdaj dobimo v kratkem še slovenskega peka. Podjunčani, če kaj potrebujete, pridite le k nam v Šmihel ; tukaj dobite vse po tisti ceni ali pa še boljši kup, kakor v Pliberci ali Doberli vesi, pa se vam ni treba bati, da bi vas kdo grdo gledal
za to, ker ste Slovenci. — Zvedel sem, da so Pli-berčani, kteri so g. Kousa od nas pregnali, poslali za njim še pet dopisnic, v kterih so bile same psovke in predrzne besede; tisti, ki so te dopisnice pisali, so s tem pač pokazali svoje razuzdano pobalinstvo in svojo omiko, s ktero se mestjani toliko hvalijo.
Iz Dunaja. (Podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaju) občni zbor je bil v minolem mesecu na Dunaju. To društvo je bilo ustanovljeno meseca decembra leta 1888. v spomin na vladarsko štiridesetletnico presvitlega našega cesarja. Predsednik gos.'Navratil je to tudi v svojem govoru naglašal ter izrazil veliko veselje, da so letos tudi pr e s vi tli cesar podarili znatno s voto 50 gl d. društvu. Gosp. tajnik J. Jereb poroča: Ustanovnikov šteje društvo že 25 — mej njimi sta dva cerkvena kneza, premil, knezoškof Lavantinski dr. Mihael Napotnik, pristopili so leta 1889., a letos so pristopili knezoškof Ljubljanski, prevzvišeni gosp. dr. Jakob M issi a s 100 gld. Kot ustanovniki so letos še pristopili: Veleč. g. dr. Anton Gregorčič v Gorici s 50 gld., Fran Ferfila v Gorici s 50 gld., Fran Kotnik na Vrdu pri Vrhniki s 60 gld., Orosla v Dolenec v Ljubljani s 50 gld. Vis. Kranjski dež. zbor daroval je društvu 200 gld., hranilno in posojilno društvo v Ptuji 10 gld., posojilnica na Vrhniki 30 gld., posojilnica v Celju 50 gld., Kranjski notarji ob priliki 80 letnice dr. Jernej Zupanca 36 gld., Ciril in Metodovo društvo v Ljubljani 50 gld. Gledališka predstava v Novem mestu nesla je društvu 50 gld. Četrtina udov je duhovniškega stanu. Velike zasluge za društvo imajo: g. dr. J. Vošnjak v Ljubljani, gospa Marija Murni ko v a v Ljubljani, gospica Antonija Pajničeva v Novem mestu, g. Avgust Drukar, notar, kandidat v Kranju, gosp. Skočir v Trstu, g. A. Mihalič v Ljutomeru, ker so za društvo nabirali podpornike, dobrotnike. Večje svote so darovali: Vis. č. g. Jurij Račič, superior c. in kr. mornarice 10 gld. ; dr. F. C e-lestin 10 gld., Ivan Murnik 10 gld., dr. G. Srebre 10 gld., dr. Mahnič v Gorici 10 gld. Dalje gospa Ana Pukl 20 gld., gospica Marica Rudeževa 8 gld., gospa Apolonija Deisinger 5 gld., gospa Josipina Schiffrer 5 gld. Cela vrsta je takih, ki so darovali po 5, 3, 2 in 1 gld. Blagajnik g. Pukl poroča: Od 1. jan. t. 1. do zbora imelo je društvo 1226 gld. 30 kr. dohodkov. Prosilcev je bilo 42. Med te se je v 110 slučajih razdelilo 6 93 gld. Drugih stroškov je bilo 38 gld. 94 kr. Med prosilci je bilo 18 juristov, 6 filozofov, 12 medicincev, l konservatorist, 3 živinozdravniki, 2 učenca akademije izobraževalnih umetnij. Največa podpora znašala je 10 gld., najnižja 3 gld. V zimskih mesecih je med vi-sokošolci največa beda; zato se tudi po zimi največ podpore deli. V dveh letih je društvo prejelo 3484. gld. 94 kr. ; potrošilo pa leta 1889. in 1890. 1329 gld. 84 kr.; ostane toraj 2155 gld. 10 kr. Dve tisoč znaša glavnica, od ktere se smejo samo obresti porabiti. Gosp. prof. Švaršnik poroča v imenu revizorjev, da so le-ti društvene knjige in blagajno vestno pregledali tervsenašliv zglednem redu. Ker dosedanji blagajnik g. Pukl radi preobilega posla posebno pa radi tega, ker v letu
po 5 do 6 mesecev ne stanuje na Dunaju, mesto blagajnika ne more prevzeti, prevzel je to mesto veleč. gosp. dr. M. Sedej, c. in kr. dvorni kaplan, ravnatelj v Avgustineju, Wien I. Augustinerstrasse 7., kteremu se naj odslej pošiljajo vsi doneski. — Slednjič omenim, da so leta 1890. iz Koroške sledeči rodoljubi „Podpornemu društvu“ priposlali svoje doneske: Ti so: Veleč, g. Fr. Mihi, farni oskrbnik v Šmarjeti 1 gld.; veleč. g. Anton Pušl, župnik na Dholici 5 gld.; veleč. g. Josip Škerbinc, župnik v Vogrčah na Koroškem 2 gld. ; — 1. 1889. pa so sledeči Koroški rodoljubi podpirali „Podporno društvo" : V Dholici na Koroškem: veleč. g. Anton Pušl, župnik 5 gld.; v Špitalu : g. Fran Krašovec, c. k. okrajni sodnik v pok. 5 gld.; ^ Švabeku na Koroškem: veleč. g. Matija Randl, župnik (štajerski rojak) 3gld. ; g. Fran Reš, žitni trgovec 3 gld. ; v Vogerčah na Koroškem : veleč. g. J o s. Škerbinc, župnik 2 gld. — „Podporno društvo" je torej v dveh letih 26 gld. podpore prejelo iz slovenske Koroške. Srčna bodi hvala vsem daro-vateljem. Blagi rodoljubi! Malo Vas je, ali ostanite nam zvesti. Vaša imena ostanejo dobro za-bilježena v knjigah «Podpornega društva na Dunaju". Ako kdo od Vas še kterega pridobi za naše svrhe, gotovo Vam bode zato hvaležna vse-učiliščna slovenska mladež na Dunaju!
Iz Rima. (Framazonska volilna okrožnica.) Znano je, da imajo laško vlado brezverci v rokah. Vsi ministri so framazoni ali prostozidarji, pa oni so le orodje velike framazonske lože, ki se imenuje «Veliki Orient" ter ima svoj sedež v Rimu. Glavni namen prostozidarjev je, uničiti katoliško cerkev in prekucniti vse prestole. Raztreseni so po celem svetu, največ med bogatimi stanovi. Najbolj se v lože silijo študirani Judi, deloma ker imajo v tej skrivni družbi največ priložnosti, dušek dajati svojemu sovraštvu proti katoliški cerkvi, deloma pa tudi, ker imajo vsi framazoni tajno zvezo med seboj, so bogati in uplivni ter po svoji prisegi zavezani, da pomagajo svojim bratom do imenitnih služb in poslaniških sedežev; s pomočjo te družbe dobivajo Judje čedalje več veljave med evropskimi nàrodi. Letos so volitve na Laškem, in framazoni so že na delu, da dobijo večino sedežev v svoje roke. Razposlali so svojim bratom tajno volilno okrožnico, ki je pa po naključju prišla tudi v roke nekega katoličana, da so jo potem objavili vsi laški katoliški listi. Da ni izmišljena, sledi iz tega, ker si noben framazonski list ni upal, proglasiti jo kot ponarejeno. Okrožnica se glasi: «V Tiberski dolini dné 10. okt. 1890. V V. F. LL. II. Velika stavba, ki jo zidajo bratje (framazoni) na celem svetu, ne more biti prej dovršena, dokler se človekoljubju (prostozidarjem) ne izročijo pod oblast poslednji ostanki ustanove velikega sovražnika (katoliške cerkve). Delo se zdaj nadaljuje v Italiji, in ob lOOletnici prekucije iz leta 1789 zamogel je «Veliki Orient iz Tiberske doline" proglasiti, da se v Italiji delajo postave v luči framazonstva. Mi smo nastavili nož na zadnje zavetje praznoverstva, in zvestoba bratov št. 33, ki imajo politično oblast v rokah, nam je poroštvo, da bo Vatikan (papeževa palača in prestol) padel pod našim oživljajočim kladivom. Da bo pa naše delo napredovalo brez prenehanja in da se ne izgubi noben blagor, |
ki jih človekoljubje od njega pričakuje, potrebno je, da po bodočih volitvah najmanj 400 bratov stopi v postavodajalno zbornico.* V prejšni zbornici je bilo 300 bratov, to pa ne zadostuje za prihodnje delo, ker se gre za to, da se do konca do-žene odrešenje človeško, in bodo našli ti zadnji napori močnejšo zaviro od strani papeža in njegovih zavrženih hlapcev. Tiberska loža je na željo različnih lož dosegla pri častitem Krispiju (minister-skem predsedniku), da se je za nekaj časa podaljšal dan razpuščenja zbornice, da zamoremo sosta-viti imenik naših kandidatov. Zdaj imamo kandidate zbrane in pošljemo vam prepis imenika v porabo raznih lož. Kandidati so pripravljeni, kakor en mož slediti čast. Krispiju, ki se bo zopet poučil pri Tiberski loži, ki pozna želje domačih in tujih lož. Kandidati ne bodo spustili iz očij Rimske pogodbe, dela demokratov, ktera pogodba bo naravna dopolnitev za sedanji vladni program. Bratje raznih lož naj delujejo v zvezi s prefekti, ki so večinoma naši, kakor tudi s provincijalnimi soveti ter z upljivnimi osebami, da zagotovijo zmago naših kandidatov. Kdorkoli pomaga luč razširjati, bo živel od luči. Duhovnikom se more nemogoče storiti, da bi nam škodovali, tako tudi mračnjaškim listom in poslancem divjakom, ki so v zadnji zbornici napadali framazonstvo pod ničevim izgovorom tobačnih pogodeb ali pa v zadevah, kterim se «Veliki Orient" ne more odreči. «Veliki Orient" kliče k duhu človeštva, naj bi vsi bratje pomagali z vso močjo, da razpršijo kamenje Vatikana in iz njega pozidajo tempelj osvobojene pameti." Tukaj vidite, katoliški Slovenci, kako hudobne namene imajo brezverci framazoni. Pa tudi liberalci so njih bratje, ker jim pota gladijo in pomagajo podirati katoliško cerkev. Mi pa vemo, da je tista na skalo zidana.
Iz Anakonde v Ameriki. Dragi rojaki slovenski, spet vam hočem poročati nekoliko, kako je tukaj v Ameriki. Najprej, kako je bilo moje potovanje iz domovine. Do Bremena in do pristanišča pri Bremenu je šlo zmirom navzdol do morja. Tukaj smo videli vsake vrste barke, male in velike. Mi smo šli na ladjo «Trave" (Drava). Ta je silno velika. Ko smo šli na barko, nas je vsa-cega en človek spremil in za rame prijel. Ko smo bili vsi na barki, nas je bilo vseh dvanajst sto. Zdaj je kotel strašno zatulil, da smo se vsi stresnih, in ladja se je začela počasi pomikati od brega. Ko smo pa prišli na široko morje, šla je barka tako hitro, kakor tiča v zraku. Na morji bi ne bilo za mene ; dokler sem bil v postelji, je še šlo ; ko sem pa vstal, postajalo mi je slabo, in šlo bi bilo vse iz mene, ko bi kaj v želodcu imel. Pa tistih jedij na barki nisem mogel uživati; skozi en celi teden nisem druzega použival, ko nekaj suhih češpelj, pa vsaki dan eno pomerančo. Z nami sta se vozila tudi dva misijonarja iz Gorenjskega ; eden so se pisali Solnce, za druzega pa ne vem; na Brezji pri Mariji Pomagaj so domà. Ta dva duhovnika sta nas tolažila : «Nič se ne bojte, nič ne bo hudega." Neko noč je barka stala dve uri, da mi še za to nismo vedeli. Misijonarji so nam povedali, da je kapitan mislil, da je na skalo zapeljal, zato je meril vodo, kako je globoka; pa ni
* Med tem so volitve že dovršene in izvoljenih je res 410 prostozidarjev Krispijaneev.
bilo nič hudega. Tako smo v desetih dneh srečno prišli t Novi Jork. Tam je bilo še le sila veliko bark, ki so strašno tulile, da nisem v stanu popisati. Prvo noč smo še na barki prenočili, drugi dan pa smo šli v mesto. To je veliko in lepo mesto. Zvečer smo se podali na železnico, pa v vozovih smo se skoro bali, vsesti se, ker so bili sedeži vsi žametasti in zadaj blazine za nasloniti se. Iz Novega Jorka smo se peljali proti Koloredi v Denver, drugi pa so šli v Minnesotto. V Čikagi smo se ločili eni od drugih. Ali kaj mislite, ka-košna je dolina od Novega Jorka do Kolorede? Štiri dni smo se vozili noč in dan, in parovoz železnice teče tukaj veliko hitreje, ko pri vas. Med potjo sem videl dosti velikih mest in vasij, velike ravnine in puščave, tudi sem videl pasti se velike črede konjev, goved, ovac in vsake vrste živalij, pa nobenega pastirja ni bilo zraven; tudi dosti Crknjene živine je ležalo vmes. Tukaj jim menda nič ni mar, če jim pogine 10 do 50 glav. Ko bi jim bilo kaj mar, ne bi pustili živine tudi po zimi na prostem, kjer si mora izpod snega živeža iskati. Slednjič smo prišli v deželo Koloredo in njegovo glavno mesto Denver. To je silno veliko. Tukaj sem bil dva meseca in sem videl veliko novega. Na glavnem trgu sem videl medveda priklenjenega. V tem mestu je dosti plavžev za zlato, srebro, svinec in železo. Pa tukaj je težko kaj dela dobiti in tovarne (fabrike) so nezdrave. Jaz sem dobil nekaj dela, da sem nekaj zaslužil. Moji pajdaši pa so se peš podali proti deželi Montani, daljine pa je tje 1000 angleških milj, angleška milja pa je malo menj ko pol ure hoda, tedaj sami iz-računite, da so imeli 400 do 500 ur hodd pred seboj ! Radi bi se bili vozili, pa niso imeli s čim plačati. Jaz sem se peljal en mesec pozneje za njimi, pa sem bil še prej v Montani, kakor oni. Ko smo spet vkup prišli v deželi Montani, smo se veselo pozdravljali. Lanska zima je bila strašno huda in snega na debelo. Do 25. januarja sem delal za kompanijo, potem smo šli doli v mesto iz te puščave, da smo vsak nekaj denarjev domov poslali, in smo šli spet nazaj 10. februarja. To je bila spet težavna hoja. Sneg je ležal 8 do 12 čevljev na debelo, gazu pa nobenega. Nas je bilo sedem mož in gazili smo celi dan v potu svojega obraza, pa še nismo prišli do svojega kraja. Mislili smo že, da bomo vsi zmrznili v tem snegu iu tej puščavi. Slednjič smo vender prišli blizo neke bajte, kjer je neki mož drva sekal, ko se je že noč delala. Mi smo ga klicali, pa nič ni slišal. Trudni smo bili že tako, da bi bil vsak najrajši na tla padel. Pa pognali smo se še enkrat in z božjo pomočjo smo prigazili do tiste koče, kjer se nas je možiček prestrašil, ko smo se prikazali vsi sneženi in trdi. V bajti smo ostali tri dni, da se je sneg nekoliko vlegel, potem smo šli spet naprej in smo srečno prišli v svoj kraj. To vam tudi moram naznaniti, da se mora tukaj za denar hudo trpeti ; in kdor ga hoče domov v Avstrijo poslati, mora drago od njega plačati, od 100 gold, mora plačati 12 gold. 50 kr. Tukajšnji agenti pravijo, da to se vse v Avstriji dela, da se mora toliko plačati ; pa to za nas trpine ni prav, saj bi morali še veseli biti, da več denarja v Avstrijo pride. Nekteri nočejo toliko plačati, zato rajši denar zapravijo, da ga potem sami nič nimajo, pa tudi v
Avstrijo ne pride. Domislil sem se, da se bliža spet novo leto ; zato želim prav srečno novo leto vsem znancem in prijateljem, posebno Šmihelcem pri Pliberku v Podjunski dolini. Rad bi se z vami veselil in zato mislim, če mi Bog zdravje dà, da se kmalo povrnem v Evropo in se bodemo potem toliko srč-nejše veselili v Šmihelu. Vam pa, ki ste mi pisali, se za to srčno Zahvalim, in tudi jaz sem vsakemu odpisal. Ali ste pa tudi vsi dobili moje odgovore, tega pa ne vem.
Janez Brodnik.
Anakonda Montana B. N. 44, Nordamerika.
Kaj dela politika.
V državnem zboru je predložil denarni minister Dunajevski državni proračun. Stroškov je 564 milijouor, dohodkov 566 milijonov, torej ostane v blagajnici okoli dveh milijonov. Dolgov ne bo treba delati ; to je že lepo, pa vender se mora tudi reči, da davki niso pravično razdeljeni ; nekteri plačajo preveč, nekteri premalo, nekteri pa čisto nič. Če kupim hišo ali kmetijo, imam velika plačila ; če pa tisti denar v hranilnico naložim in od obrestij živim, ne plačam krajcarja. Minister je pohvalil poslance na desni (Slovane in konservativce), da so oni pripomogli, da smo se znebili primanjkljeja, ter da se bo vlada še zauaprej naslanjala na desnico. Tudi grof Hohenwart je naznanil, da grof Taaffe še ne misli odstopiti in da bo vodil še volitve prihodnjega leta. Seveda bi bilo slabo, ko bi Taaffe že zdaj odstopil in bi vlado prevzeli nemški liberalci, ker bi oni pri volitvah tako pritiskali, da bi zadobili umetno večino. Po končanih volitvah bo pa vendar treba s Taaffejem govoriti resno besedo, ali misli nàrodno ravnopravnost izvršiti ali ne? Praznih obljub smo vsi že siti, posebno pa Čehi. Zato pa razpada staročeška stranka, ker češki nàrod Taaffeju več ne zaupa, Staročehi ga pa vender še nekoliko podpirajo. Češki poslanci so zdaj raztrgani na tri stranke; k sreči so pa vender spoznali, da jih to slabi in da utegnejo po svoji neslogi priti ob vso veljavo ; zato se hočejo češki državni poslanci zopet združiti v eno veliko češko stranko, ki bo na zunaj vzajemno postopala. Češki poslanci so se v državnem zboru pritožili, da se pri oficirskih preskušaj ah češki mladeniči samo zato zametujejo, ker ne znajo dovolj nemško. Minister brambovstva je rekel, da to ni res. Poslanec Kindermann je vprašal, kdaj se bo že enkrat naredila postava zoper pačenje jestvin in pijač? Koroškemu H o eku pa še vedno g. Pirc ne gre iz glave, ki je prišel 26. nov. 1.1. iz Ljubljane v Celovec in je kmetom govoril, kako je treba z živino ravnati. To se zdi Hocku silno nevarna reč, ko bi naši kmetje znali bolje živino rediti in bi si tako iz revščine pomagali. Zato je kmetijskega ministra vprašal, zakaj daje on dopustil, da je prišel g. P i r c iz Ljubljane na Koroško. In kdo je volil tega Hocka, ki kmetom še pouka o živinoreji ne privošči? Kmetje sami so ga izvolili, seveda nemški, liberalni kmetje. Tu se spet vidi, kako ljubezen imajo liberalci za kmeta ! — Slovenski poslanec dr. Ferjančič je predložil prošnjo za železnico iz Gorice v Logatec. — Mnogo se med poslanci govori o tem, kar je cesar rekel o Mlado-
Čehih. Rekel je namreč, da Mladočehi še sami ne vedo, kaj hočejo, in da bodo svoj nàrod v veliko nevarnost spravili. To je res pomenljivo svarilo, ki bi se ne smelo prezreti, — Dunajski mestni zbor je dovolil 1000 gold.; da se nakupijo spet razpela, t. j. podobe križanega Zveličarja, da se obesijo po šolskih izbah. Enkrat so te podobe že iz šol vrgli, zdaj jih bodo pa spet v prejšnjo čast postavili ; to je veselo znamenje, da se vsaj na Danaju spet na bolje obrača in da se ljudje vender spet spominjajo, da so kristjani. — Veliko prepira je zavoljo srednjih šol v Zadru v Dalmaciji. Deželni zbor je sklenil, naj bodo hrvaške, Lahi pa vpijejo in pravijo, da morajo ostati laške. Tiste šole pa niso samo za mesto Zader, ampak za celo deželo, ki je hrvaška, med tem ko je Lahov le ena pest v Dalmaciji; zato je pravično, da so tudi šole hrvaške. — Trdnjava Temešvar se bo opustila, ker se generalom zdi, da ni potrebna. — Magjari terjajo svojo lastno vojaško moč. Kaj pa še?
Sv. oče so razposlali pismo, v kterem pravijo, da moramo ubogim zamorskim sužnjem na pomoč priti. V ta namen se bo po vseh cerkvah nabiralo na sv. treh kraljev dan. V kratkem pa bodo sv. oče spisali še drugo okrožnico, kjer hočejo govoriti o delavskem vprašanju. — Rusija še vedno iztirava tuje j u d e. Tudi se je tam dala postava, da judje ne smejo kupovati ne hiš, ne zemljišč. Kteri judje že kaj zemlje imajo, jo bodo morali nazaj prodati kristjanom. Tudi tujcem je odslej prepovedano, v Rusiji kako zemljišče kupiti. To cika najbolj zoper Nemce, ki so se v Rusiji že močno ugnezdili. — Nemški cesar hoče predelati latinske šole. O tem se zdaj v Berolinu posvetujejo učeni možje. — V Portugalu se vedno množi stranka republikancev.
Gospodarske stvari.
Kako se ohrani perutnina zdrava ? Važnejše in lažje je perutnino zdravo ohraniti, nego jo pa zdraviti, in zatorej se priporoča sledeče : 1. Krmi vedno jednakomerno, kar se tiče časa in množine hrane, da se živali ne preobjedo. 2. Pitna voda mora biti vedno čista, ker slaba voda prouzroča mnoge bolezni. 3. Dajaj perutnini najboljšega žita. Zadnje žito je pomešano večkrat s škodljivimi in strupenimi semeni, ktera tudi pojedó, in zaradi tega zbolé ali pa še celò poginejo. 4. Ne dajaj perutnini plesnive ali izprijene^ hrane, ker prouzroča grižo in druge bolezui. 5. Živali varuj, kolikor je moči, mrzlega dežja ih snega, ne hodijo naj po mrzlih tleh, ampak napravi jim lesena tla. 6. Ako hočeš menjati hrano, ktere se je perutnina že privadila, menjaj polagoma. 7. Zvečer daj živalim žita, da niso preveč lačne zjutraj in po vsem ne planejo. 8. Skrbi po vseh hlevih za čist, zdrav zrak in največjo snažnost.	„Kmet.“
7a\ pouk in kratek čas.
Sv. Peter Klaver.
(Konec.)
Ko je barka prestala čas karantene (razkaje-vanja), sme se približati bregu in svoje blago od-
dati. Tukaj je imel svetnik spet dosti opraviti. On je prosil, opominjal in veleval, naj se vendar s sužnji lepo ravna. On sam je prenašal bolnike; oskrbel jim je čednih stanovanj. Seveda ni mogel za vse skrbeti, in tako so včasih zamorce stlačili v temne in vlažne magazine. Vendar pa so začeli gospodarji s sužnji bolj lepo ravnati, nekaj za-volj vednega opominjevanja Petrovega, nekaj pa tudi iz dobičkarije, ker so dobro rejeni sužnji bolje delali in so se tudi ložeje spet prodali.
Vneti misijonar pa je podvojil svojo gorečnost. Vsaki dan jih je poučeval o resnicah sv. vere, jih učil moliti, ter jih tolažil v njih težavah in bolečinah. Navadno jih je zbral v kakem dvorišču ali drugem večjem prostoru. Tam je tudi postavil aitar, kterega je olepšal z raznimi podobami svetnikov ter jih tako navadil na katoliško službo Božjo. Pred svojim nagovorom in naukom je razdelil med zamorce kruh, sadje in kar je mogel za nje priskrbeti.
Za njega je bil vesel praznik, če je nekaj svojih poslušalcev že toliko izučenih imel, da jih je zamogel krstiti ; še bolj pa, kedar jih je poklical h Gospodovi mizi.
Ti novi kristjani so svojega učenika ljubili brezmejno. Pred altarjem so se kar gnjetili okoli njega, ker mu je vsak hotel blizo biti. Ce so ga srečavali na cesti, kričali so od veselja, padali na kolena in poljubovali njegovo obleko.
Bog, ki je blagoslovil vnemo svojega služabnika, razkril mu je dostikrat nevarnosti, ki so pretile njegovim zamorcem. Večkrat je poiskal kakega zamorca, ne da bi ga bil kdo klical, ga krstil, spovedal in obhajal, in dotični je kmalu potem umrl. Nekega dne je Peter šel po mestu in videl pred vratmi neke hiše sedeti zamorko. Bog mu razodene, da bo kmalu umrla, zato je prosil gospo, naj zamorko v hišo pokliče in jo pripravi na to, da se bo spovedala. „Moj oče“, praša gospa začudena, „kaj se tako mudi? saj je čisto zdrava!“ „Nič ne de“, reče svetnik, „le brž naj se spové, drugače se bote kesali vi in ona.“ Zamorka se je tedaj spovedala, in je še tisti dan umrla.
Neko pobožno zamorko po imenu Angelo je naprosil, da je k sebi vzela drugo zamorko, ki je bila hroma in vsa polna ran. Ko jo svetnik enkrat obišče, reče mu Angela: „Oče, jaz mislim, da bolnica ne bo preživela današnjega dne." — „Ne še“, reče sv. Peter, „bolnica bo živela še štiri dni in umrla še le v soboto.“ Ko je prišla sobota, daroval je sv. mašo za bolnico in potem šel k njej, da jo pripravi na smrt. „Bodite potolaženi1', reče Angeli, „Bog ljubi to dušo ; bolnica bo danes umrla in bo samo tri ure v vicah. Naj bi se v nebesih spominjala mene in vas, ki ste jej toliko dobrega storili !" Bolnica je v resnici umrla opoludne.
Peter Klaver se je moral boriti z nevednostjo in sprijenimi nagoni in strastmi zamorcev, pa tudi z lakomnostjo in brezvestnostjo gospodarjev. Gotovo je, da se je s sužnji v katoliških deželah lepše ravnalo, kajti protestanti, sosebno Angleži, bili so proti njim trdosrčni in nečloveški ; vendar pa so povsod toliko prestali ti siromaki, da človeka že spomin na to zaboli.
Ob dnevih, ko so se sužnji prodajali in kupovali, imel je Peter grenke ure ; moral se je ločiti od marsiktere ljubljene ovčice. Še bolj grenka je
Mia včasih ločitev med zamorci samimi ; ločen je bil dostikrat mož od žene, hči od matere, brat od sestre. Sv. Peter si je vse prizadejal, da je take ločitve zaprečil ; zdaj je kupce in prodajalce prosil, zdaj jih rotil, zdaj jim s peklom pretil. Včasih pa je bil prisiljen, sam dražiti pri kupčiji, da je zamorsko družino skupaj obdržal; včasih je kupil otroke in jih podaril tistemu gospodarju, kjer so bili njih starejši. In kedar so prodani zamorci drugam odhajali, jih je blagoslavljal ter jih potolažil z različnimi darovi. Tisti pa, ki so ostali v Kartageni, ti so bili njegova družina; on jih je branil in za nje skrbel noč in dan. Nekega dne je šel mimo hiše, iz ktere začuje krik in jok. On ustopi in vidi, kako je zamorsk nadzornik neusmiljeno z bičem pretepaval druzega zamorca. (Kajti zamorci so se dali radi porabiti kot mučilci svojih bratov.) Svetnik zgrabi nadzornika za roko in reče: „Stoj, ne tepi mojega otroka!“ Nadzornik reče: „Moj oče, ta suženj je hudoben, noče ubogati in krade.“ — „Tako hudo ga vendar ni treba tepsti", odvrne Peter. Zamorski nadzornik pa odgovori: „Gospodar mi je tako ukazal, jaz ga moram ubogati." — „Čakaj“, reče svetnik, „bom pa sam govoril s tvojim gospodarjem." Šel je k ošabnemu Španjolu in mu začel na srce govoriti, da je tudi zamorec človek in tudi kristjan, da bo en Bog sodil zamorca in gospodarja. Omečil je gospodarja tako daleč, da je odslej lepše ravnal s sužnji, nepokornega sužnja pa je posvaril in poučil, in bil je ta zamorec odslej bolj ubogljiv, ker je to „dobremu očetu" Petru obljubil.
Ves goreč za pravico in za zveličanje duš, si je sv. Peter Klaver naložil še vse hujši breme, kakor je bilo do zdaj popisano.
Poleg navadne bolnišnice je bila v Kartageni tudi hiša sv. Lazarja, odločena za gobove bolnike. Ti nesrečni bolniki so bili pred prihodom sv. Petra skoro čisto zapuščeni, ker je ta strašna bolezen nalezljiva in se nihče ni maral v nevarnost podajati. Peter pa se ni bal, je stregel bolnikom in jim do-našal, kar so potrebovali, ter jih učil in tolažil, kedarkoli je imel kako prosto uro.
Ni treba dostaviti,, da je bil ta veliki služabnik Božji tudi velik častilec Marije Device. Enkrat na pravnik Marijinega oznanjenja, ko je v kapelici govoril o čednostih Marije, se je zamaknil in je na tleh klečal dolgo časa, dokler ga ni vzdignil duhovni tovariš in nesel iz cerkve.
Tako zaslužno je sv. Peter deloval 40 let. Več ko 400.000 zamorcev je v veri poučil in krstil. Tako si je pač zaslužil tisti tron, ki ga je njegov prijatelj Alfonz v nebesih videl.
Prej pa ko mu je Bog dal zasluženo krono, poslal mu je še najhujšo preskušnjo, kterej svetniki redkokedaj ubežijo; kajti prej ko so peljani na goro Tabor, morajo se v svetosti popolniti na gori Kalvariji. Ta mož, ki je toliko dobrega storil in celò čudeže delal, bil je na stare dni od vseh zapuščen, z velikimi skrbmi mučen in izročen surovosti nekega zamorca. Skozi štiri leta ni imel druge tolažbe ko sv. obhajilo. Le redko so ga obiskovali nekteri zamorci, ki so se še spominjali njegovih dobrot. Umrl je dne 8. septembra 1654 na god Marijinega rojstva. Sv. Peter Klaver prosi za nas Boga!
Smešničar.
Neki zdravnik je moral nekam daleč odpotovati in je za ta čas najel namestnika, da je njegove bolnike obiskoval. Ko nazaj pride, praša namestnika: „No, kako je šlo?" — „Prav dobro!" reče namestnik, „med tem časom sem vse vaše bolnike ozdravil." — „Vrag vas vzemi!" se zadere zdravnik, „od česa bom pa zdaj živel?"
*
*	*
Emilija: „Odpravi vendar, Edvard, tvojega psa iz izbe; on zmirom cvili, če jaz pojem."
Edvard: „Saj si ti prva začela cviliti."
*
*	*
Junak peterih let je našel lepo igračo. En čas jo ogleduje, potem pa reče: Ta reč je res ljubka, ko bi le vedel, kako se zdrobi?"
Kaj je novega križem sveta?
Na Koroškem. Tistega Kneza, ki je v Celovcu blagajnico izpraznil in pobegnil, so videli v Zagrebu, kjer je živel pod imenom Baumann. Kakor hitro je pa zapazil, da so mu na sledu, jo je potegnil na Ogersko. — Promet na železnici proti Tirolski je bil nekaj času ustavljen zavoljo obilnosti snega. — Novo slovensko slovnico je spisal g. Pečnik, medicinec na Dunaju in vnuk Antona Janežiča. Mi je še nismo dobili na ogled. — V Celovcu je umrl notarski kandidat dr. J. Rupper.
—	V Celovcu bil je obsojen na vislice neki 241etni kmetski sin, ki je umoril in oropal živinskega kupca Kocherja iz Tamsvvega. — Telefonsko mrežo bodo napeljali po Celovcu. — Veseli nas, da se je v Velikovcu ustanovila potrebna slovenska posojilnica. Slava tamošnjim rodoljubom! Malo časti pa zasluži tisti človek, ki je to naznanil v „Fr. Stimmen" ter pri tem ovadil rodoljubnega učitelja, gosp. Podobnika, da je tudi prišel k zborovanju. Učitelji se itak kar ganiti ne smejo, zlasti slovensko misleči; čemu jih še ovajati? To ni lepo! — „Fr. Stimmen" so pisale, da so pri našem političnem društvu skoro sami tujci (!) odborniki, in še več drugih lažij. Morale so pa prinesti obširen popravek, v kterem so ovržene vse laži. Nam se ne zdi vredno, da bi se s tem listom prepirali; le to omenimo, da ti ljudje vsacega za „tujca“ imajo, kdor ni na Koroškem rojen, če je Slovenec; če je pa nemškutar, potem je pa vse prav. Tudi imajo v svoji sredi dosti poslancev in drugih rogoviležev, ki niso Korošci, ampak Tirolci, Gorenji Avstrijci, Kranjci, nemški Čehi, Prusaki itd., pa tem se nikdar ne očita, da so „tujci". Kakor v vseh rečeh, imamo tudi v tej dvojno mero, eno za liberalce in eno za Slovence. — V Št. Rupertu pri Celovcu je sneg stlačil hišo s skednjem. — V Ziljski dolini so se na več krajih utrgali plazovi.
—	Doktor zdravilstva je postal v Gradcu g. Jožef Treiber, brat tukajšnjega mestnega kaplana. Zdaj v Gradcu ni nobenega slovenskega Korošca več na visokih šolah; na Dunaju sta pa samo dva. To najbolj jasno priča, kako smo mi zanemarjeni in zapuščeni; vse je tako napeljano, da je Slovenec pahnjen v revščino in namenjen samo za teško delo, boljše službe na Koroškem pa so pripravljene za nemške sinove. Bog pomagaj ! — Hudo tepli
so se pri Cavsnarju blizo Št. Jakoba. Več je ranjenih. — Švabečani prosijo pri kupčijskem ministerstvu za poštno postajo. — Dr. Steinwender se je y državnem zboru pritožil, da se vojaki niso postavno obnašali pri znanem tepežu pri „zvonarju“ v Celovcu, kjer so se sprijeli oficirji in gospodi. — V Št. Vidu so pufarji stlačili sprevodnika Moserja.
JJa Kranjskem. Dolenjsko železnico bodo menda že vigredi začeli zidati. — Občina Šmihel je izvolila poslanca Šukljeja za častnega občana, ker se je toliko potrudil za Dolenjsko železnico. — Lastnega duhovnika so dobili v Zalogu pri Cerkljah. — Umrl je č. g. Karun, Trnovski župnik v Ljubljani. Njegov spomin bo ohranila lepa Trnovska cerkev, ktero je zidal iz samih milodarov, ki jih je nabral po vsem Kranjskem, tako da je na tarmane prav malo prišlo. — Pri Postojni je zmrznila 26 letna Marija Šantelj. — Rudokop za živo srebro v Mančah so bojda nakupili Nemci iz Draž-dan. Kar je Bog Slovencem namenil, bodo zdaj Nemci imeli. — Vigredi bodo začeli v Ljubljani zidati novo bolnišnico, ki bo stala 320.000 gld.— Marljivi skladatelj Janko Leban, učitelj v Avberu pri Sežani, je izdal tretji zvezek skladeb svojega brata Avgusta. Cena po pošti 45 kr. — G. župnik v Vodicah je bil okraden za kakih 700 gld. vrednosti. — Pogorelci v Brezovem Dolu tožijo, da jim zavarovalnica „France-Hongrois“ noče plačati škode, češ, da so bili previsoko zavarovani. To je pa prazen izgovor: čemu je pa zastopnik zavarovalnice cenitev sprejel, če je bila previsoka? Ali mar ni njegova dolžnost, si vsako poslopje ogledati, prej da ga sprejme? Slovenci, bodite oprezni in zavarujte se le pri takih zavarovalnicah, ki pošteno vse izplačajo brez vsake tožbe.
Na Štajerskem. Občini Gorici pri Radgoni so dali svitli cesar 200 gld. za nov zvon. — Pošto so dobili na Blanci pri Sevnici. — Železnico mislijo zidati od Grobelna čez Šmarje na Slatino. — V Celju so bili trije zaprti na eno, dve in tri leta, ker so hoteli goljufati Ormožko posojilnico. — Železnico hočejo zidati iz Maribora do Zelenega Travnika. — Sv. misijon so imeli pri sv. Barbari pri Vurberku. — Zadušil se je posestnik Doberšek v Ločni pri Mozirju. — Gosp. Alojzij Vakaj je izdal knjižico „Božič pridnim otrokom", v kteri se nahajajo lepe povesti za mladino. Cena s poštnino je le 15 kr., priporočamo jo detoljubom. Naročnina se pošilja na pisatelja A. Vakaj-a pri sv. Ani, pošta Št. Lenart v slov. gor. (St. Leonhard W. B.)
—	Krava je bila ukradena v grajščini Hrastovcu pri Št. Lenartu. — Pri Slov. Bistrici je zmrznil L. Klančnik. — Pogorel je Hergulja v Veliki Nedelji.
—	V Veliki Nedelji se je grajščinsko vino prodalo po 30 do 40 kr. liter. To je lepa cena ! — France Berglez iz Št. Pavla se je sam zatožil pri Celjski sodniji, da je hudo ranil Lenarta Račka, kterega so prenesli v bolnišnico. — Utonil je čevljar Bund v Radgoni.
Na Primorskem. Svitli cesar so se nekaj časa mudili v Miramari pri Trstu. — Na 16 let so v Trstu obsodili neko hudobno mačeho, ki je otroka svojega moža do smrti trpinčila. — Isterski deželni blagajnik je obsojen na 7 let, ker je deželno blagajnico okradel za 80.000 gld.
Družba sv. Mohorja na Koroškem.
Družba sv. Mohorja je podobna velikemu drevesu, ki je svoje korenine zarilo globoko v rod slovenski. Akoravno je bila leta 1889. slaba letina skoro po vsem Slovenskem, vendar je število druž-nikov poskočilo in narastlo na čez 48.000. To je dokaz, kako priljubljene so Mohorjeve knjige. Družba je za Slovence velikega kulturnega pomena ; ona je, kakor se je nek rodoljub dobro izrazil, „šola za odraščene". Da nam je mogoče, za majhen denar, bori goldinar, ljudstvu podati toliko poučnega, spodbudnega in blažilnega berila, to je za nas velike vrednosti, ker je nàrod reven in bi si brez družbe ne mogel uzdržavati potrebne mu literature. Posebne važnosti pa je družba v takih krajih, kjer se našemu ljudstvu ne privošči šolski pouk v materni besedi in se z vsemi silami na to dela, da bi se ljudstvo slovensko potujčilo in izneverilo svoji narodnosti. Mikavno in lahko umljivo slovensko berilo je v takih krajih najmočnejša zavornica proti potujčevanju. Ker pa skušnja uči, da taki, ki so se izneverili svojemu rodu, večinoma tudi mlačni kristjani postajajo ali pa krščansko vero popolnoma iz svojega srca vržejo, zato nas ne vabi samo politična korist, ampak silijo nas tudi verski oziri, da na vso moč razširjamo dobro slovensko berilo, pred vsem družbo sv. Mohorja, da s tem ponemčevanje in polaščevanje zaviramo. V Krški škofiji, kjer ima družba svoj sedež in kjer je tudi najbolj potrebna, narašča število družnikov sicer od leta do leta, doseglo je že številko 4120; vendar smo še precej zaostali, če se primerjamo Goriški nadškofiji. Tudi ona ne šteje več Šlovencev, ko Krška, prekosi pa Krško škofijo za 1700 Mo-horjanov. V pogledu na to, da je ravno pri nas širjenje slovenskega berila najbolj potrebno, in v pogledu na to, da ima družba pri nas svoj sedež, in da nam Korošcem že čast veleva, da skrbimo za povzdigo naše družbe, — sprevideti mora vsak Koroški rodoljub, kako imenitno je opravilo, širiti družbo v naši škofiji in pridobivati jej vedno več udov. če pogledamo naše župnije in število Mo-horjanov primerjamo številu duš v tisti fari, izra-čunimo, da je kakor lani tudi letos Reberca na čelu koroških župnij, kajti tam pride 1 Mohorjan že na 7 ljudij, tedaj imajo Mohorjeve knjige v vsaki hiši. Tako bi moralo biti; ko bi ostale slovenske župnije posnemale izgled Reberce, da bi med 7 ljudmi že eden pri družbi bil, potem bi družba štela okoli 170.000 članov. V sledečem podamo pregled koroških župnij in na koliko ljudij pride en Mohorjan :
1 ud na ljudij	1 ud na ljudij
Reberca.................7	Slov. Plajberg	....	17
Vogerče.................8	Podgorje...............17
Korte..................8	Gorenče................19
Jezersko..............10	Žitaraves..............19
Breza.................12	Brodi..................19
Radiše................13	Melbiče................20
Št. Janž..............13	Št. Lenart.............20
Šteben pri	Klobasnici	.	13	Dvor...................20
Sveče.................14	Bajtiše................20
Ovčjaves..............14	Kazaze.................20
Mizice................14	Šmihel pri	Pliberku.	.	20
Kotlje................15	Tinje..................21
Bilčoves..............16	Slov. Šmihel	....	22
Apače.................16	Koprivna...............22
Št. Kancijan	....	16	Doberlaves.............23
Št. Pavel Ziljski	...	17	Št. Vid................23
.	1 ud na ljudij
Žihpolje.......... 24
Grabštanj............24
Loče.................24
Brnca.................25
Krčanje...............25
Glinje...............25
Št. Peter pri	Velikovcu	26
Obirsko..............26
Švabek................26
Otok..................27
Vrata.................27
Šteben pri	Velikovcu	.	27
Grebinjski	Klošter	.	.	27
Žila.................28
Libeliče.............28
Ukve.................30
Št. Tomaž............31
Kamen................31
Suha.................31
Pliberk..............32
Vovbre...............32
Št. Rupert pri Velikovcu 32
Klobasnica...........32
Medgorje.............33
Mohliče..............33
Šmarjeta pri	Velikovcu	34
Žabnice..............34
Galicija.............34
Železna Kaplja....	34
Djekše...............35
Št. Lipš Podjunski	.	.	35
Šteben Ziljski	....	36
Pečnica..............37
Lipaljaves...........38
Borovlje.............38
Gozdanje.............38
Lipa.................38
Oerneče..............38
Pokrče...............39
Ruda.................39
Št. Ilj..............39
Ako	primerjamo	te
1 ud na ljudi]
Kotmaraves.............40
Slov. Kaplja .... 40 Šmarjeta Rožna ... 42
Št. Danijel............42
Logaves................43
Škofiče................44
Bistrica Ziljska ... 44
Strojna................44
Strmec.................45
črna...................45
Št. Jakob Rožni	...	45
Čače...................48
Bekštanj...............48
Prevalje...............49
Podklošter.............50
Podravlje..............50
Hodiše.................50
Št. Jurij Ziljski	...	52
Blače..............54
Sele...................55
Rožek..................60
Grebinj................62
Domačale...............63
Skočidol...............66
Trušnje................72
Poreče.................77
Guštanj................79
Podkrnos...............79
Dholica................88
Dravograd..............92
Javorje................104
Gorje..................107
Brdo-Borole............111
Vetrinje...............118
Timenica...............121
Št. Jakob pri Celovcu	.	122
Ojstrica...............123
Žrelec.................236
Št. Lipš na Krci	.	.	.	432
Otmanje................438
Št. Jurij pri Celovcu	1282
Številke z lanskimi	(glej
„Mir“ št. 3 od 1. 1889.), zapazili bomo, da se je število udov zdatno pomnožilo v župnijah: Reberca, Vogerče, Korte, Jezersko, Obirsko, Žel. Kaplja, Šteben pri Klobasnici, Kazaze, Šmihel pri Pliberku, Kotlje, Švabek, Ovbre, Gorenče, Št. Rupert pri Velikovcu, Št. Tomaž, Sveče, Otok, Dvor, Loče, Brnca, potem na Žili v Blačah, na Bistrici, v Štebnu, Št. Pavlu, in še v nekterih drugih župnijah. Nasprotno pa se je število udov skrčilo v Vetrinjah, Hodišah, Trušnjah, Libeličah, v Črni, Strojni, Št. Danijelu, in še v nekterih farah.
Izrekamo iskreno željo, naj bi se koroški rodoljubi potrudili za razširjenje naše družbe, da se naše ljudstvo pouči in oblaži na podlagi maternega jezika, da se veselje do poštenega berila ohrani in vedno bolj razširi, in da tudi drugim Slovencem pokažemo, da smo zavedni in da znamo ceniti svoje svetinje.	M o h o r j a n.
a l> i 1 o.
Podružnica sy. Cirila in Metoda za TolstM in okolico
bode imela v torek dné 30. decembra 1890 ob 2. uri popoludne pri gospej Mariji Ehleitner pri Fari svoj letni občni zbor po sledečem dnevnem redu: 1. Pozdrav predsednika. 2. Poročilo tajnika in blagajnika. 3. Uplačevanje letnih doneskov, 4. Slučajni govori in nasveti. Po zborovanju prosta zabava. — Prijazno so povabljeni vsi domači in tuji udje in vsi tisti, ki želijo pri-topiti k imenovanej podružnici.
Odbor.
Pozor!
Vse naše prijatelje in rojake, posebno pa naše poverjenike po deželi uljudno prosimo, da skrbno in natanjko pazijo, kako se bode vršilo po posameznih slovenskih krajih ljudsko štetje in da nam blagovolijo nemudoma naznaniti imena onih štetvenih komisarjev, oziroma županov, občinskih tajnikov, učiteljev ali orožnikov, ki bi skušali na kteri koli nepostavni način pritiskati na naše slovenske rojake s tem namenom, da bi se dali vpisati za Nemce. Taka poročila pa morajo biti povsem zanesljiva, in se morajo dati s pričami dokazati, kar bode posebno takrat potreba storiti, ako bode podpisano društvo prisiljeno postopati proti takim osebam pritožbenim potom.
Sploh priporočamo vsem slovenskim našim rojakom, da storijo svojo nàrodno dolžnost.
Odbor
katoliško-političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem.
M a z n a n i 1 o.
Zaradi sklepanja računov „hranilno in posojilno društvo" v Celovcu od 1. do 19. januarja ne bode uradovalo.	Ravnatelj stvo.
Loterijske srečke od 13. decembra.
	Line	16 60 62 87		28
	Trst	39 2t	64 32	5
	Tržno		poročilo.	
V Celovcu je biren:			Sladko seno kislo .	.	.	. 2 gld. 40 kr ■ 2 „ - „
pšenica po .	. 5 gld. 30 kr.		slama . .	• 1 n 40 „
rž ... .	■ 4 „	90 „	meterski cent (100 kil).	
ječmen . .	• 3 *	80 „					
oves .	.	.	• 2 „	50 „	Prišen Špeh ki. — gld. 60 kr.	
hej da .	.	• 4 „	50 „	maslo .	.	■	1	«	- n
turšica .	.	• 3 „	60 „	mast . .	• — » 75 „
pšeno . .	fi	90		
				
proso .	.	•	n		Navadni voli	100-120 gld.
grah	.	.	•	n	n	pitani voli .	120—190 „
repica . .	• i »	10 „	junci .	.	.	60— 90 „
fižol, rudeči			krave .	.	.	60-120 „
Deteljno seme — do		— gld.	junice.	.	.	50— 80 „
100 kil.			prešički .	.	5- 15 „
Današnja številka obsega šestnajst strani.
Oglasila.
Pofat* Moris mfin slikar, se priporoča vsem * C ^ lflCl, l'UVI1'? rodoljubom in častiti duhovščini za izdelovanje vsake vrste oljnatih slik, posebno portretov po fotografijah, vsake vrste cerkvenih slik za oltarje, poštre in banderne slike itd. Cena nizka, delo umetno. Naročbe naj se blagovolijo adresirati: Peter Markovič, slikar in pozlatar v Rožeku (Rosegg) na Koroškem.
Peter Grašič, sedlar v Šmihelu nad Pliberkom, se priporoča od rodoljubov Podjunskih vsem kmetom kot izvrsten delavec in Slovenec. Izdeluje vse sedlarsko delo, tudi kočije in žimnače (ma-trace) ter ima tudi zalogo že izdelanega blaga pripravljeno. Kdor želi, mu pride tudi na dom delat. Slovenci, svoji k svojim! Več rodoljubov.
Srečno in veselo novo leto
želi vsem svojim častitim kupovalcem iz dežele in mesta, kakor tudi vsem svojim prijateljem in znancem
Fran Sadnikar,
trgovec z železnino. (Bnrggasse štev. 7.)
Naznanilo.
Vsem gospodom kmetovalcem, prijateljem in znancem
želim vesele praznike in srečno novo leto.
Pri tej priliki pa naznanjam, da bom dné 3. januarja 1891 odprl podružnico svoje kupčije s tržaškim blagom, moko in žganjem na starem trgu št. 19, to je četrta hiša od hranilnice proti staremu trgu, kjer se bo vsak lahko prepričal, da se dobi pri meni izvrstno frišno blago in najboljši kup. ^ S spoštovanjem
PERD. MUSSI.
Bnrggasse štev. 12.	Stari trg. št. 19.
(pri „sladkoinem klobuku44). (»pri zlatem vencu44).
T
Kupcijsko naznanilo.
Moka, južno sadje, sladkor, kava, vino, žgane pijače, rum, špirit
priporoča in prodaja dober kup šolske ulice pri „zlatem sidru."

W i n o.
Kdor želi pravega, natorncga vina, ki je kupljeno iz prve roke od vinogradnikov, naj se potrudi k meni. Priporočam :
Blatensko vino .... po 18 kr. liter. Akrakamsko vino	.	. .	„	24	„	„
Rendeško vino..............„	26	„	„
Badaeonsko vino	...	„	32	„	„
in veliko zalogo drugih rudečih in belih vin.
Ob enem priporočam svojo bogato zalogo tržaškega (špecerijskega) blaga, ki ga prodajam po najnižjih cenah.
Amand Prosen,
v kosarnskih ulicah štev. 24 v Celovcu.
Tiskarna družbe sv. Mohorja
se uljudno priporoča za natiskovanje vizitnic, pismenih zavitkov itd. po najnižjih cenah.
mrM
tel
N
•OOOOOOOOOOOOOOOOOf
pripravljena od lekarja PICCOLI-ja v Ljubljani, je uplivno zdravilo, ki krepča želodec, mehča, čisti, odpravlja zlato žilo in odganja gliste.
Sestavljena je. iz zdravilnih, v rastlinstvo spadajočih snovij ter ni nikako drastično učinkujoče, marveč lahko, delovanje organov urejajoče zdravilo, ktero organizmu kar nič ne škoduje, če se prav delj časa rabi.
Esenco za želodec pošilja izdelo-vatelj proti poštnemu povzetju v škat-ijah po 12 steklenic za gld. 1.36; po
__	24 za gld. 2.60; po 36 za gld. 3.84;
po 44 za gld. 4'26; po 55 za gld. 5'62; po 110 za gld. 10'30 ; po 550 za 50 gld.
V steklenicah po 15 kr. prodaja se skoro v vseh tu- in inozemskih lekarnah. — Y Celovcu prodaja jih lekar Thurnwald in Bgger, v Beljaku dr. Kumpf in Scholz, v Trbižu Siegel.
•oooooooo*oooooooo
o
c
o
o
o
o
o
o
o
o
o
o
o
2
Vsi stroji za kmetijstvo in vinorejo!
Stiskalnice in mlini za olive, 1 vinske in sadue stiskalnice? I najnovejša sestava naprave proti strupeni rosi, ( v raznih velikostih, mlini za grozdje in sadje, I
Mlatilnice, čistilnice in vi-taia, stroji za ropkanje turnice, sejainiki, orala itd. itd.
Sušilne priprave za sadje in soòivje, antoxnaticno zeleno le »mo.
stiskalnice za kope, Škoporeznice v največji izbiri prodaja izvrstno izgotovljene in po tovarniških cenah
Ig n. Heller,
Dunaj, Praterstrasse 78.
Katalogi in vsako pojasnilo na zahtevanj e gratis in franke. Bazprodajalcem najugodnejši pogoji.
Sposobni zastopniki se iščejo ter dobro plačajo.
•■iOBHOHBOHBOSOBHOHiOmiOHI •
o Kupčijsko naznanilo. '
Udano podpisani uljudno priporočam slav- |
0	nemu p. n. občinstvu svojo	Q
1	t o zalogo	|
0 suknenega, modnega in vsakdanjega dru- 0 j zega oblačilnega blaga, vsakovrstne drob- | a nine in priprave za krojače, veliko za- a S logo flanelastih, posteljnih in prešivnih j D (štepanlh) odej, kocov za konje itd. vse I
0	po najnižjih cenah. — Visokočastito «luliov- 0 j ščino opozorujem na svojo hogato zalogo I a črnega toskina, peruina in blaga za ta- a n larje. Postrežem pošteno in po ceni. — Z j
1	dežele naročeno blago se brž po pošti odpošlje. ■ 0 Izgledki (muštri) se pošiljajo zastonj in Iranko. 0
Z odličnim spoštovanjem
0	J. Tschernitis	0
v Dunajskih ulicah v Celovcu. ■
•bìohbobbobbo«obìobohobbS
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Filip Raderla p.
Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.



wMrM
/	V;7? ?■• V '		iri'k'i J ‘/k^v/V.V-
>Y i yi l:*ki •.*■?	ii		iipvp ; v ^v^,:,4'4‘f v
	i|'! : ? fig	f Sàp^ l #	V'•&ti' srt
j ‘ .f' v-.V' '..jf		titim ti ,• .	*	iA.,- t -^v Vi
,ÌV'V:H	tiiSSPSS siMkrn- K	, " ri .«1	i	•W.Ì ■•'•'ViV/ .-ì i- ' i. !;i v k vi


MS
, „..
■ flS ' ■1	W-) S
Sly
Vi' •£$ijfc;J‘*J':i '-A?!	^
? ^h*M%ìì&’;S
' Jj	Vii* '. '- '? v.:1 ”• ■

■	. '.V-
;4 %’ ò
SSS:
liti:
:m‘
''4s
mmà
* H '*■_ !f

• y , '^y '•
■ /- •>;^/! .

‘MV1
^>f
‘l'i

• Ji "AH«
Sfatili?
. '
.é0SmM '[

1
■
^ij!f-
E&W1
Vi -» ^ ‘ssf^ r
l',' •
'.*. SJ -Sr
':>>£ :


sta 'C;.
; . ■'V.-;	$. i Vi •*«	A	Z. .f-iWÌX.V. <!•:••. .v.■■ V! V IH -V# :VJJi
i'-ti:' Sj/SSS'tii)V* :; yvV

\V
> -È
1»
y>^
'■ ' ; ^ ' '■ : ;? , : '.

tti*-:) 1-




«

SMS-:. '' :
■&X v -'v-Mì;
Ù;x%t
fryùSSz ‘*!> PS\S ''MVl Oflr, ■
il
/


,, .. ......il#:'?/
^fkxvvmm
• • ;4?<• ••.... ,:%•.• ^•: Jfcà<OÌx:• i

IV


... .
rVì r-št;VVV.P.v.rV' ••'	'■■'•*■ vii/
•■• • .v/ • '.' '•‘C/ 4/ ' • tir 'J-■ r
V,-.

Kft

mw ;yj
rx.v r~,‘z! 7tV..'-V‘-.Kl

V- , t-y-i
• '►.V't« •;
li ■
Fi-ysw
Mi’ ?..
■ •'. 'V ; /'	;	‘	:• V -V1,'	-,
ttmmdž s M
ifi;
iXr-
«
,.*** „.w.
v	-■ -i iV
MSSSS£Stihs-v< tis
iiV. : t\
'■'ii vigili vi vi''i;
lili
SMSMikSi;, v'ii iti':
/ . . .. •■ /vi •• J ■' ,'■'^* . i

vVi

-Ì,.
v,.1,?-

''^?.	v 1 1:
S	fij-i
.

fifci
■ii.;/
.-vf
lil'i
mm
! 'Mštim ,	■ ■ ,
‘■7^5
Ihrm.




&
itMm
S " j-
Ésl-ii v. v-	£<afc$!	VVV:..^ii V
'— ■ . ' v ; . ' v :: •• l* . M h S
ìhè ilifell^lp 1 ';i-' '■	i|?v ;! k '	■ ■
■i;;vvv; ir'V<;'s'’ \>i3'‘ V.-'s	j v^ty-tJhi-rj -..: V.
’ ■ . 1 ^ 'L -. . ■
!\	Vi;;' i' vViT..'.V;:.
•;-•'!;<■>•>.. ilL'.v	'/TV.-i.f . iA» n. • ^v Jr .	?
'Vi;V	:■
. •'rV^ i;|.
1 VA.:,/'. ■* „ W1 '- /J
' iii?
V-, ;*-vv.'Ci *i/žf'V
1
'C7©' i iutì
m
i
SWS-tiw
; :;?; /;V
v'i \\	■
-..	S#imw4
•V|1AVV; '1 '.v, ‘ V, .M'V/'.'. ,i ?■' /j
^Ssài^ssfìirefv'p
'H'.V; ’ 'V'." 'r' v'v <
f,.') V)'.V V"'?-.,, '' H;’-%v'.n i-Mm < ■■ J,
.
t- v;“a iyò'k.vvit- v.. ',:■ ?.vv .'vu
•	■'.■■ - ' l.'.- ' .«:■ j. w j,
■>'m ::ìv stintiti
ij '
£$!i
wom
S S ,MKa MS
iS^.	f»
/ t ^ ■	uf * j. /	>k .	<£■ A ■
^;,;iVV.^V;V^ÌÌPv.Ì>''Ì-lÌ ÌV"'	^''■?VÌvÌ
'v'
V-

SSifiSS
■K
,	':V '/V V' '■	• ? ■
i v S-fiv. yywi v>: ? v?" ■	■ 4
i v v'vMl^v'js^V’VV/	.'■', j .< ■ ' f
• ÌÌZ'4'- A'V»	>.{■'’«. 'f ',.'-..l’'V;'',v,.4i’’k'V V'{"'.	J»..;.. .‘	-	^r. , ■ S ■ v \ L -'.f?; f ;V .	.	•: ';.•
.'•' ...	;■/ « .. '	; '	. '	; '■' I» . «t ‘i J* 'V ■. ■ J J: s	‘
!'',w«iV..iVVVV;.V^r|^V'.;Vgi:SVÌ^	■"	'
m ■.?• .' ViVV:	iiC'
V«;


•r.v. s :'{ji ssmsmm ss*#,
■■•/;'. VvV; V > i'..	■■ ■ ' ■'
a;
■■'TV-HVrhv
.. v. V;' ..'v v	:' ; ■
Vi.VvfiiVV "'4'	'/'''■ VVv.
?VV,...^>M'{ 4vvv vf /."V	•, yys:, i
V^vvivv-Vl v'vv,ii.'.
. /v ■	. i i i v, ■ 'v v . -■ ■ ". w a	■
■( '&■	m£:MSismktims	m ms i *	; 4$ i? •% v;;i' ■ i v ■■ • s. ^
kmSS, v	• • •>	•..;• >,/h-, •i-r-M :.v^vv
4fV-} V. '.i3P6Ki» •>.• i
' l&itVV 1
Hi .• WVì'Hs
sflm jjf SS
xtó
.	; V ■	, f ' I : '	■ .	.	^	.	'
vICm'&ìIìì'W/ i;:Vv .H'SV'ìvjh;;^	vv. •: v v • .... iv-: »
SMS


ŠSrSM
%!