110          Vladimir: Molitve. — Spitignjev: Kadar v sanjave ti zrem oči.
f
III.
ozdravljam te, oj solnce koprneče! Zakaj vzljubilo zemljo si tako, da ogenj sveti siplješ vse na njo, poljube žarke, plod stoter budeče?
Resnice znamenje si mi blesteče : ti vir si luči silne, ki v temo in v njene sužnje meče smrt strašno, pešice jasne, pravdo govoreče!
Kedor se v tvoji luči je prerodil in hrepenečih grudi pil tvoj soj, k nesmrtnim ciljem pot izbral je svoj:
Nikdar ne bode po mrakovih blodil, titana smeli klic ga bode vodil: »Zemljanom srečo in bogovom boj!"
Vladimir.
Kadar v sanjave ti zrem oči . . .
J2\adar v sanjave ti zrem oči, vidim v njih dušo tvojo belo — zdi se mi, da večer okrog žari, da je morje v sanjah zašumelo . . .
Bel labod je priplul črez valove
v noč molčečo — kakor polnočni san —
in pozdravil gredoč je bregove,
v luninem blesku vzblestel črez plan . . .
Kroginkrog je brezmejen mir,
rahlo le diše valov šepetanje,
lahno drhti skozi noč zefir
in trepečejo v vzduhu blažene sanje . . .
Duša je sreče globoko morje, kadar ti v tvoje zrem oči .  . . Zdi se, da v noč se zavija obzorje, zdi se, da v zvezdah nebo žari . . .
Spitignjev.