Begunec Franjo.
Prve dni meseca septembra se je ustavil pred u-panovo hio voz, ki je pripeljal s postaje kakih dvajset beguncev Poljakov. Kopa vakih otrok in tudi nekaj radovednih enic se je gnetlo okrog dolih tujcev. Bili so izmueni. Strah, alost in trp-ljenje se jim je italo z obrazov. Domai paglavci so obstopili deka, ki je priel z begunci. Bil je to trinajstletni Franjo, rcvek-pohabljenec, in kakor so pripovedovali begunci, je bil Franjo sirota. Stara enica iz soseine se ga je usmilila in ga dovedla s seboj. Oe je sluil kot vojak cesarju in domovini. Matere svoje Franjo ni nikdar poznal. Umrla mu je v prvih njegovih detinskih dneh. In sedaj jo je mo-ral zapustiti.
Tiho in otono kot senca je lazil otrok za do-bro starko. Od dne do dne je postajal potem oto-neji. Ubogi Franjo! Kako dale si od oeta, ki ti je edini na svetu delil ljubezen in skrbel zatc! Ni si iskal Franjo tovariije med veselo vako mladino. Posedal je najraji sam, v hladnih jesenskih dneh in
135
Skrbna varihinja.
v mrzli zimi na veliki, topli pei samotne izbice, ki je bila odloena v bivalie starki in njemu. Kakor svetli biseri so se mu vasih utrinjale solze in tekle po bledih licih ter se konno izgubljale v blagu obnoenega suknjia. V notranjem epu je nosil svetinjico Matere boje, dragocen spomin oe-tov. Oe! Kako je zahrepenel Franjo po njegovi ljubezni, po njegovih lepih besedah in njegovi dobroti!
Jokaje se je zatapljal bolj in bolj v svojo ne-sreo. V takih bridkih urah se mu je odpirala vedno veja rana v srcu in plamenek njega mladostne ve-drosti je pojemal.
Minula je zima. Toplo pomladno solnce je raz-livalo svoje blagodejne arke po oivljeni naravi. Ure in ure je prebil Franjo na solncu in grel svoje mrazu drhtee ude. Proti nebu je upiral esto svoje velike, potrpcljivo zroe oi. Iz njih je odsevalo hrepenenje po reitvi. Da bi mogel k materi! . . .
Ali pa se mu je uprlo oko v daljavo. Strmel je tja, kakor bi od tamkaj imel priti ar in mu iz-premeniti vso bolest v nekdanjo sreo ob oetu. Oe! . . . Sladak, radosten in ljubezni poln vzklik oe se mu je izvil tolikokrat z drhteih ustnic. In Franjo je iztezal svoji veli roici , . .
Otoneji in e trudneji je postajal z meseci. Mlado srece se mu je krilo in trgalo od hrepenenja in bolesti. In naposled ni mogel ve vstati z bor-nega leia. Drobna prozorna roka je z vso mojo, krevito stiskala svetinjico, ali pa so jo poljubljale blede ustnice. Tedaj mu je iz liec izginila otonost. Mir in vdanost se mu je zrcalila z obraza.
Oe, k materi! Komaj slino je epetal. Kolika hrepenea radost se je razlivala v teh be-sedah! Klic, k materi odhajajoega Franja morda tudi klic oetu na bojnem polju umirajoemu ?
e smehljaj krog usten in Franjevo trudno oko je ugasnilo . . .
Starka ob posteljci je sklonila glavo. Solze hvalenosti, da je reil ljubi Bog to nesreno bitje, so ji tekle po velem licu. Fr. Z..
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si