NEKAJ PODATKOV O GROBI HIŠNI LONČENINI 
Z NAJDIŠČ OB JUŽNEM POHORJU
STANKO PAHIČ
Pokrajinski muzej Maribor
Tisti del lončenine iz rimskega obdobja, ki je bil izdelan iz različno peskane gline 
namenjen uporabi v kuhinji in shrambi (pa tudi kot grobno posodje) ter izdelan v do­
mačih mestnih lončarskih delavnicah kot tudi pri podeželskih lončarjih, je pri nas le 
malo raziskan, še manj pa podrobneje predstavljen. Eden izmed vzrokov za to je tudi 
velika količina ostankov takega posodja na seliščnih najdiščih, kjer imajo večjo izpo­
vedno vrednost druge vrste rimske lončenine in se zato poročevalci omejujejo le na 
zgoščene ocene.1 Prav posebej velja to za mestne naselbine, kjer je delež te lončenine 
izredno velik, množina drugih najdb pa hkrati tolikšna, da otežkoča podrobnejšo obde­
lavo gradiva enemu samemu raziskovalcu. Povrh tega imamo doslej le malo izčrpnejših 
poročil o izkopavanjih mestnih seliščnih predelov, zato tudi ni nadrobnejših podatkov o 
tej lončenini, ki bi v takih primerih terjala lastnega obdelovalca.2 Podobno je tudi dru­
god, kjer so le ponekod poleg številnejših delnih poročil na voljo še posebne obravnave 
lončenine, ki zajemajo tudi to vrsto posod.3 Podatke o takih posodah, zvečine za žare 
uporabljenih loncih, a tudi drugih vrstah pridevnega posodja imamo še z grobišč, kar je 
doslej do neke mere nadomeščalo pomanjkanje poročil o seliščnih najdbah, zlasti ker 
gre tam po večini za cele posode.4 O njih je govora tudi pri nekaterih pregledih in 
ocenah grobe lončenine tako doma kot na tujem, ki pa so po večini zelo posplošeni.5 
Iz teh virov in lastnega poznavanja še neobjavljenega gradiva je tako Iva Mikl-Curk že 
lahko sestavila kratek oris za Slovenijo, v katerem izraža tudi upanje po nadaljnjem 
preverjanju posameznih najdiščnih skupin.6 Ta sestavek sledi temu za območje ob 
južnem Pohorju in zajema pri tem približno osemsto črepinj oziroma ostankov posod s 
šestih najdišč. Gradivo številčno ni enakomerno, zato so za primerjave največkrat upo­
rabljeni odstotki, ki pravilneje podajajo notranja razmerja.
To gradivo obsega že inventarizirano skupino črepinj z Brinjeve gore (iz prvega leta 
izkopavanj 1953), pri sondiranjih v letih 1973 in 1977 pridobljene črepinje iz Spodnjega 
Grušovja, najdbe iz treh najdišč ob rimski cesti v Slovenski Bistrici (sondiranja v 
letih 1974—1977), črepinje iz obcestnega bivališča pri Spodnji Novi vasi (sondiranje 
leta 1977) ter Velenika (sondiranje v letih 1976—1977).7 K primerjavi niso pritegnjene 
le male skupine najdb iz pretežno gomilnih grobov v Zrečah, Spodnji Novi vasi in 
Veleniku ter na še neraziskanih tleh naselbine pri Cadramu pobrane črepinje.8
Arheološki vestnik 30 (1979)
r
Tipološki vidiki dela te lončenine so bili že obravnavani, zato se tu stremi predvsem 
po neki bolj tehnološki razčlenitvi, ki pa sama po sebi tudi še ne prinaša jasnih krono­
loških razmejitev. Podrobnejši tehnološki podatki so novost in v poglavitnem obsegu 
predstavljeni v zbirni tabeli 1. Iz njih naj bi nastala čim jasnejša podoba te vrste posodja 
jz nekega ožjega območja, predvsem kot podlaga za bodoče krajinske primerjave pa 
tudi za ugotavljanje porekla in časovnih razlik.
Seveda se tudi pri tem, čeprav ozko omejenem območju, postavljajo različne ome­
jitve, ki ne dopuščajo celovite ocenitve. Že sam izbor najdb je različno fragmentaren, 
saj nobeno teh najdišč ni bilo preiskano do kraja. Pomanjkljivemu poznavanju lončarske 
tehnologije že pri piscu se pridružuje odsotnost rentgenskih in drugih analiz gline ter 
še vrsta drugih podatkov.9 Koristno pomagalo bi bila tudi izčrpnejša obdelava te lonče­
nine iz Poetovione, saj so njeni vplivi gotovo segali še semkaj, s čimer bi bilo omogo­
čeno jasnejše razmejevanje porekla posod.1 0 Ob velikih množinah tamošnjih najdb, ki so 
se z zadnjimi izkopavanji še nepregledno pomnožile, lastno pregledovanje ne pride v 
poštev in zato se je bilo treba primerjavam s Poetoviono, podobno kot drugim s Celeio, 
zavestno odreči.1 1
Tu obravnavana lončenina ima pri različnih piscih različna poimenovanja. Največ­
krat je bil doslej uporabljen naziv »domača« oziroma »groba keramika«, kar pomeni v 
domačih območjih oziroma iz peskane gline manj skrbno izdelano posodje.1 2 Ob načelu, 
da naj kar se da kratko ime ponazarja tehnološko in funkcionalno vlogo teh zvrsti 
posodja, bi ostali pri nazivu »groba hišna lončenina«. Grob je pri tem, — poleg raz­
lično peskane gline, — po navadi tudi videz posod, hišna raba pa zajema tako kuhanje 
kot shranjevanje in strežbo hrane. Uporaba posameznih zvrsti posod v grobovih je bila 
večinoma drugoten izkoristek, čeprav so morebiti nekatere lonce uporabljali predvsem 
za žare.1 3
Med tu pregledanimi ostanki posod je skoraj tričetrt loncev, dobra desetina je skled 
in skodel, nekoliko manj pa trinožnikov in pokrovov. Lonci številčno prevladujejo na 
vseh najdiščih, medtem ko se drugo posodje zvrsti po temle zaporedju: pokrovi, tri­
nožniki, sklede, skodele, lončki, vrči, amfore, ploski krožnik. Zaradi skromnih ostankov 
natančnejše razločevanje ni bilo vselej zanesljivo, kar velja zlasti za določanje premera 
ustij, ki je pomembno za opredelitve skled in skodel.
Zaporedja zvrsti posod po najdiščih so naslednja:1 4
lonci, lončki 72 » /o sklede, skodele 12 » /o trinožniki 8 % > pokrovi 8 » /o
S p. Grušovje 83 °/o Brinjeva gora 1 7 ° /o Sl. Bistrica L. 17 % Sp. Nova vas 14 ° /o
Velenik 76 °/o Velenik 9 ° /o Sp. Nova vas 1 3 » /o Brinjeva gora 9 u /o
S l. Bistrica B. 74 « /o Sp. Grušovje 7 « /o Sl. Bistrica B. 9«/» Sl. Bistrica B. 9 » /o
S l. Bistrica L. 72 ° /o Sl. Bistrica B. 6 % > Brinjeva gora 6 °/o Sl. Bistrica L. 6 %
S p. Nova vas 72 % > Sl. Bistrica L. 4 °/o Velenik 6 ° /o Velenik 5 °/o
Brinjeva gora 68 °/o Sp. Nova vas 1 ° /o Sp. Grušovje 5 » /o Sp. Grušovje 5 » /c
Količinska razvrstitev po najdiščih kaže nekaj posebnosti. Tako npr. izstopa večji 
odstotek skled in skodel na Brinjevi gori, ki ima hkrati najnižji odstotek, — dve tretjini, 
— loncev. Ker gre pri skledah in skodelah v glavnem za namizno posodje, bi to opo­
zarjalo na način prehrane v tem naselju, ki ima od vseh drugih povsem drugačen zna­
čaj.1 3 Upoštevati pa je treba še to, da je bilo na Brinjevi gori izredno malo uvoženega
boljšega posodja, pri katerem imajo npr. v Spodnji Novi vasi ravno skodele največ]' 
delež, saj gre tam na obcestni postojanki bržkone tudi za drugačno strežbo hrane. Na - 
večji in prevladujoč odstotek pokrovov v Spodnji Novi vasi manj preseneča, ker se da 
podobno kot na Brinjevi gori ali v Slovenski Bistrici uskladiti s številčnostjo loncev in 
trinožnikov, ki so jim bili namenjeni. Pravzaprav je povsod tod, še zlasti pa v Spodnjem 
Grušovju in Veleniku, pokrovov razmeroma malo. Na teh dveh najdiščih je malo tudi 
trinožnikov, kar preseneča zlasti v Spodnjem Grušovju glede na večji pomen (mansio ?) 
tega kraja. Po drugi strani pa je zanimiv visok odstotek teh posod ob Ložnici v Slo­
venski Bistrici, ki je pri drugih zvrsteh posodja v tej razpredelnici pretežno bolj pri dnu
Glina s primesmi
O peskanju gline smo s preprostim opazovanjem prelomov dobili tole podobo:
močno peščeno 15 % srednje peščeno 69 % > drobno peščeno 11 °/o komaj peščeno 5 o /0
Brinjeva gora 23 °/o 
Sp. Grušovje 17 °/o 
Sp. Nova vas 6 % > 
Velenik 4 °/o 
Sl. Bistrica L. 4 % 
Sl. Bistrica B. 2 %
Sp. Nova vas 84 % > 
Sl. Bistrica B. 74 « /o 
Sp. Grušovje 68 % 
Brinjeva gora 67 % 
Velenik 65 °/o 
Sl. Bistrica L. 60°/o
Sl. Bistrica L. 28 °/o 
Sp. Grušovje 15 °/o 
Sl. Bistrica B. 13 °/o 
Brinjeva gora 10 °/o 
Velenik 5 °/o 
Sp. Nova vas 1 °/o
Velenik 26 % 
Sl. Bistrica B. 11 o /0 
Sp. Nova vas 9 o /0 
Sl. Bistrica L. 8 o /o
Več kot tričetrt posod s teh najdišč je bilo po poprečni oceni izdelano iz izrazito 
peščene gline, pri čemer ta količina v Spodnji Novi vasi in na Brinjevi gori dosega 
90 °/o. Najmanj, a še vedno dve tretjini, je bilo takih posod ob Ložnici v Slovenski 
Bistrici ter še v Veleniku, ki ima hkrati največ primerov komaj še peščene gline. Dokler 
ne moremo s podrobno zanesljivostjo razločiti domačih krajevnih izdelkov od tistih z 
drugih lončarskih delavnic, nam ti podatki le približno odsevajo stanje gline v posa­
meznih krajih ali pa še to ne. Morali bi namreč imeti na voljo analize okoliških glin, da 
bi hkrati lahko ugotavljali, v kakšnih razmerjih so bile peščene primesi, — tu zdrobljen 
kremenec in apnenec, — primešane glineni snovi.1 6 Zato ob tu potrjeni, a sicer že 
splošno znani ugotovitvi, da so za izdelavo grobe hišne lončenine uporabljali bolj ali 
manj izrazito peskano glino, lahko le opozorimo na nekatere krajevne posebnosti, ki 
pa jih ne moremo povsem razložiti. Tako npr. izhaja izrazita peščenost številnih brinje- 
gorskih posod iz gostih primesi kremenca in apnenca, od katerih je zadnji tam 
hkrati, — celo površinsko, — talna kamenina. Ta vrsta primesi je opazna tudi pri 
posodah iz Spodnjega Grušovja, ki leži na povsem drugačnih tleh in po obliki posod 
ne kaže, da se je kaj prida oskrbovalo z brinjegorskimi lončarskimi izdelki.1 7 Nasprotno 
pa je delež posod iz močno z apnencem mešane gline na drugih najdiščinah zaradi 
pogostne luknjičavosti neposredno komaj opazen. Tu izstopa predvsem večji odstotek 
le skromno s peskom mešane gline v Veleniku, ki se ob tamkajšnji lončenini dokaj 
slabe kakovosti, ki je očitno domač izdelek, da razložiti z uporabo manj peskane gline. 
Čeprav luknjičavost gline tu daleč prevladuje pa v prelomih sten vendarle ni bilo 
opaziti zanesljivih ostankov apnenca, ki bi naj bil pomembna utrjevalna primes.1 8 
Visok odstotek izrazito peskane gline v Spodnji Novi vasi sicer ni močno različen od 
tistega v Spodnjem Grušovju, vendar pa z večjim številom posod, v katerih se je 
ohranil kremenec in ki ustrezajo večjemu deležu dokaj grobe lončenine, pove vsaj to,
da so tu takih izdelkov manj kupovali drugod, kolikor seveda ne gre za različnosti 
gline že v časovnem smislu.1 8
Pri opazovanju sestava gline se je treba brez mineraloških analiz omejiti le na 
nekaj opozoril, ki dajejo le začasne statistične podatke:
kremenec apnenec 19 % oboje ? 1 1 % staljeno 47 %
S p. Nova vas 36% 
Brinjeva gora 35 % 
S p. Grušovje 9 % 
Velenik 8 % 
S l. Bistrica B. 8 %
Brinjeva gora 37 % 
Sp. Grušovje 12% 
Sl. Bistrica B. 3 %
Brinjeva gora 22% 
S l. Bistrica B. 1 %
Sl. Bistrica L. 100 % 
Velenik 92% 
Sl. Bistrica B . 88 % 
Sp. Grušovje 79% 
Sp. Nova vas 64 % 
Brinjeva gora 6 %
Ker še ne vemo, ali gre pri luknjičavih stenah samo za staljen apnenec ali kremenec 
ali pa tudi za druge primesi, nam resnično razmerje med uporabljenim zdrobljenim 
kremencem in apnencem ostaja neznano. Najbrž pa le smemo dodatne odstotke 
apnenca iskati pri vzorcih s staljeno kamenino, tako da bi smeli oceniti uporabo 
apnenca vsaj pri dobri polovici posod. Na Brinjevi gori in v Spodnji Novi vasi je uporaba 
kremenca posebno očitna, medtem ko ga v lončenini iz Ložnice v Slovenski Bistrici 
in v Veleniku skoraj ni bilo. Nizek odstotek med posodjem pri stavbah v Slovenski 
Bistrici izvira morebiti iz močnejšega žganja teh posod (v obrtniških lončarskih pečeh 
izven kraja?), podobno pa se zdi tudi za Spodnje Grušovje.
Do večje jasnosti bo mogoče priti šele z načrtnim raziskovanjem sestave gline. 
Dokler to ne bo mogoče, se moramo zadovoljiti z mikroskopskimi pregledi redkih 
izbranih vzorcev, kar nam za sedaj omogoča poleg opazovanja kremenca in apnenca 
spoznavanje še drugih mineralov v glini teh posod.2 0 Sedanjih ocen teh vzorcev najbrž 
ne smemo posploševati na vse gradivo, ker je tudi časovno različno, a nekaj podatkov 
tako vendarle imamo.
Kot že omenjeno, je močno z apnencem in kremencem mešane gline v posodah na 
Brinjevi gori v nerazpadli obliki kar 93 %. Gre večinoma za temno žgane črepinje, ki 
so v prelomih nasičene s pretežno 0,5—1 mm velikimi zrnci obeh kamnin v približno 
enakem razmerju.2 1 Ker je luknjičava le površina, ne pa notranjost, je to znak, da 
posod niso žgali pri posebno veliki vročini, saj so »kalcitna zrnca večinoma še povsem 
sveža in le redka imajo slabo korodirano površino«.2 2 Kljub temu pa kažejo črepinje, 
da so bile posode razmeroma dovolj trdne, po videzu nič manj od tistih z drugih 
najdišč, ki imajo povsem luknjičave stene. Tu in na večini drugih podpohorskih najdišč 
so v glini nekateri težki minerali, ki so značilni za pohorske kamenine: rogovača, di- 
sten, granat in — sicer bolj splošno razširjen — cirkon. Čeprav je enake minerale 
prinašala tudi Drava iz Centralnih Alp je glede na krajevne prilike na Brinjevi gori 
pač očitno, da imamo tu vsaj v večini primerov opravka z domačo glino. Manj za­
nesljiva bi bila po glini opredelitev povsod na najdiščih ob rimski cesti, vendar je tam 
na voljo nekaj tipoloških značilnosti, ki pomagajo razločevati domačo lončenino od 
uvožene, npr. poetovijske.
Delež nestaljenih kamenin v glini posod iz Spodnjega Grušovja je sicer malenkosten, 
po razmerju kremenca in apnenca pa je še podoben tistemu na Brinjevi gori. Na drugo
poreklo kaže tu vzorec svetlo sivo pečene posode iz gline »brez večjih zrnc, goste 
plastovite, s 30 % in več kremena, glinencev in sljude, s težkimi minerali, značilnimi 
za to področje in z drobci gline, še bogatimi z organskimi snovmi«. Posode iz podobne 
gline so se našle tudi v Slovenski Bistrici in kažejo po svoji skrbnejši izdelavi, da so 
očitno izdelek tujih obrtnih delavnic. S tem se tudi v Spodnjem Grušovju kaže odprtost 
mimo tekočim trgovskim tokovom, ki jim je ostala Brinjeva gora do konca precej od­
maknjena.
Čeprav na podobni legi ob rimski cesti pa imajo črepinje iz Ložnice pri Slovenski 
Bistrici nekoliko svojstven značaj. So namreč skoraj brez značilnih težkih mineralov ter 
so v celoti tolikanj luknjičave, da jim je težko določiti poglavitni kamenini, od katerih 
pa je zelo malo kremenca in sljude. Zato pa je težkih mineralov obilo v vzhodni Slo­
venski Bistrici, kjer sta v glini kremenec in sljuda včasih tudi v večjih zrncih. To veči­
noma velja tudi za posode iz Spodnje Nove vasi, kjer je odstotek ohranjenih kremen­
čevih zrn enak tistemu z Brinjeve gore, a pripada tokrat povsem očitno uvoženemu 
posodju iz Poetovione. Čeprav je v pregledanem vzorcu obilo težkih mineralov, tej 
glini po tipoloških primerjavah in očitno tuji sestavi gline ne moremo pripisovati po­
horskega, temveč prej obdravsko poreklo.2 3
Sodeč po pregledanih vzorcih je tudi glina veleniških posod raznolika, saj količina 
kremenca, ki se je ohranil v desetimi primerov, niha od »veliko vidnih kremenovih zrn« 
do »manj od 5 % kremena v izredno majhnih zrncih«. Za najdišča vzhodno od Spod­
njega Grušovja je značilno, da v glini ni ohranjenega apnenca, zato se tudi njegova 
dejanska količina skriva v luknjičavih črepinjah, kjer ga s preprostim opazovanjem ni 
bilo mogoče določiti.
Po stanju gline se torej Brinjeva gora loči od drugih nižinskih najdišč z velikim 
odstotkom ohranjenih kremenčevih in apnenčevih zrn, ki so si na videz v ravnotežju. 
Drugod je večja vročina ob žganju posod sledove apnenca močno zabrisala, kremenec 
pa se je ohranil večinoma le v desetini primerov. Za brinjegorske najdbe ni vselej jasno, 
ali gre pri apnencu za namerno primes ali za naravni delež v glini na apnenčastih tleh, 
čeprav prva možnost najbrž odločno prevladuje. To velja gotovo tudi za apnenec v 
glini z drugih najdišč, saj se tudi drugod pojavlja v različnih oblikah.2 4 Še zlasti pa je 
kremenec povsod razširjen, bodisi kot naravna sestavina v glini, bodisi kot pesek iz 
tekočih voda in je bil v peščeni ali zdrobljeni obliki uporabljen kot pustilo že od rane 
prazgodovine dalje.2 5 Njegov pojav v grobi hišni lončenini od rane do pozne antike 
torej ni nekaj izjemnega, niti tedaj ko gre za izredno peščeno glino in ne tedaj, ko so 
v njej tudi do pol centimetra debela zrna.2 6 Na naših najdiščih se pojavlja v obeh obli­
kah, čeprav ju nismo posebej razločevali.2 7
Drugih primesi v glini, razen tu in tam drobcev zdrobljenih črepinj, ki so jih pri- 
dajali glini tudi že v poprejšnjih dobah, ni bilo opaziti. Možno je, da velika luknjičavost 
nekaterih črepinj izhaja deloma tudi od organskih primesi v slabo prečiščeni glini, kot 
je bilo to tu in tam opaženo ponekod drugod.2 8
Po svojem sestavu se glina grobe hišne lončenine jasno loči od prečiščene gline 
sivih srednje- in deloma še poznolatenskih posod. Čeprav je uporaba peska oziroma 
kremenca že prastara pa se groba hišna lončenina navezuje nanjo šele prek pozno­
latenskih vedrastih loncev, ki so jih (poleg tistih iz grafitne) izdelovali tudi iz »peščene 
gline«.2 9 Kot tam gre tudi tu za grobo vrsto posodja, ki se tako že po tem ostro loči od 
tistega dela provincialne uporabne lončenine, ki posnema italske vzore po obliki in 
glini.3 0 Vzporedno z njo traja vse antično obdobje do tistih časov, ko se pričenja po­
Najdišča
F u n d o r t e
Spodnje Grušovje: 
ČZN 12, 1978, 16 sv 
Slovenska Bistrica, 
Spodnja Nova vas, 
Velcnik:
AV 29, 1978, 129 ss 
Neobjavljeno: 
Brinjeva gora
Brinjeva gora 
(izkopavanje 1953., 
Grabungsjahr 1953)
%
Spodnje Grušovje
°/o
Slovenska Bistrica L. 
(ob Ložnici)
%
Slovenska Bistrica 
ABCČ (ob Bistrici)
°/o
Spodnja Nova vas 
%
Velenik
« /o
Skupno
Insgesamt
Vrste posod 
G efässarten
in O
450
131
53
168
80
88
970 13
C :o
286
63
98
75
35
66
109
65
51
64
65
74
644
67
16
10
o 0 .
O J r t
44
10
1 3
38 57
o , 4 ! 
-a s
36
54
« 3
_ " r t 1
26
17
18
I 1
10
12
74
n .Q
39
1 1
79
■ o C
Sv
Peščeno 
M it S a n d 
gem agert
103
23
23
17
141
15
E S
346
77
108
83
47
88
146
87
68
85
62
71
777
80
r t s 
£ 5
o E
u . - c
18
11
22
25
52
Pustila
M a g e ru n g s m itt e l
- a 
d ~
i o
159
35
12
16
29
36
223
23
158
35
15
12
173
18
< U y
o3 
x > ^ 
o - o
105
23
107
11
I ?
E t: 
« ~
12
10
44
E £
U C Q
16
98
75
51
96
16 134
80
46
58
78
89
423
44
Sljuda
G lim m e r
r
•s«
ES
18
11
23
E s
51 388
12
20 110
1 5
32
19
16
20
14
17
137
14
£ S .
C J
86
84
48
90
17
70
63
79
74
83
800
83
10
Sledovi izdelave znotraj posod 
A rb eitsspuren in G efässinneren
17
13
10
16
10
18
22
69
O
• O £ 
~ t r . Ü
— 1 r t .
* r t ^ 
! / ] r t
D .Ì C
rt r t
rtjV
59
13
29
22
21
12
40
46
195
20
12
10
29
43
43
a j £ 
a > £
o . V
14
Oblika dna 
B o d e n f o r m
25
36
12
63
31
16
61
57
59
68
46
16
23
46
31
29
33
37
25
60
.r t
£ ■ «
i l
N '2
25
36
16
31
21
O r t
Sl O 
> - r t
16
15
14
Posebnosti dna 
B o d e n m e r k m a le
27
18
g-rt 
" r t
s f ) : c 3
0 3
C c u
N N
! g
E g
Debelina sten 
W and d ick e
£•§
68
1 5
32
25
39
23
12
1 5
11
13
164
17
328
73
77
59
42
79
101
60
56
70
64
75
668
69
51
12
21
16
1 7
28
1 7
12
15
10
12
1 3 1
14
Trdnost sten 
W andstärke
88
20
11
10
115
12
rt r t 
> .rt 
I r t . r t
O - O 
■ o - r t
“" O
É't 
■ S &
357
79
128
98
52
98
155
92
62
77
53
61
807
83
10
13
30
34
48
Stanje površine 
O b e rfläch enz ustand
rt ^ r t
w i " S č
E 3
O r t 
u - r t
171
38
101
77
39
74
101
207
46
28
22
14
26
33
60 20
24 28
30
48
54
484
50
35
32
37
342
35
« g a
~ - « j " r t
59
13
26
16
23
29
116
12
12
o s
c t t 
" r t " g 
o: ?
12
16
Luknjičavost sten 
W andporosität
122
27
69
12
149
15
C 0 0
S ä
E'2
185
41
91
23
44
83
90
54
41
51
47
54
498
52
65
1 5
30
15
47
28
12
15
26
29
188
19
78
17
10
19
11
20
25
135
14
Barva zunanje površine 
F arb e d er A ussenfläche
y tj
> o
O
• O : 0
29
27
21
1 5
47
28
11
14
14
16
136
14
28
49
161
36
33
26
31
58
63
38
22
28
43
50
353
36
121
27
41
31
1 1
28
17
24
30
18
20
238
25
29
22
17
62
79
17
12
15
117
12
15
Barva notranje površine 
F arb e der Innenfläche
19
1 5
31
18
14
16
87
23
10
12
10
44
142
31
41
31
21
39
63
38
19
24
45
51
331
34
rt-®
141
31
36
28
29
17
18
23
11
13
240
25
47
1 1
25
19
87
O r t 
c r t;
E E 
a - 3
71
16
15
28
23
14
23
29
144
15
11
27
Barva prelomne stene 
F arb e des W àn d b ruch e s
23
15
11
15
25
1 5
1 1
72
> a
7 7 . N 
d o
.5^
43
10
13
10
11
84
- S
> 2 
V 5 Ö C
28
45
rt «
'rt U l
O * r t 
C rt
E r t
327
72
97
74
30
57
110
65
54
68
59
67
677
70
14
O ö c
> 5
i- h 
« ,2 
o ^
> £ 
" O
26
10
19
Posebnosti preloma 
B r u c h m e r k m a le
233
52
36
28
7 64
38
2 36
55
41
380
39
X 5
O S
to .5
— 5
72
16
20
15
10
112
11
rt * a
c r t 
3 3
S"*
o
U r t 
J D r t 
O r t
45
10
12
65
36
10
55 18
Lise in prevleke na stenah posod 
F le c k e u n d Ü b erzüge a n G e fä ssw än d e n
10
11
12
66
12
14
10
13
'c o
11
« v 
c s .i; 
u . -a
> C r t
o c 
c >
N £ 
J U ö t
113
10
21
siva
»prevleka« 
grauer 
»Überzug«
25
12
13
1
1
12
13
151
87
19
39
30
10
19
40
24
11
14
16
18
16
52
12
22
17
26
15
11
12
•c te
n rt
17
10
2 1
24
203
21
120
12
44
38
Okrasje
V e rz ie run g
94
46
44
64
12
57
52
57
27
58
32
65
E S 
o 
n ^
65
34
13
33
23
25
12
25
E -c
.„ " r t
> o
o
> *
31
16
15
22
10
16
17
15
32
o J * 
E ■ “
261
55.
120
25
82
17
10
: es
I * ■
E .ec
Tabela L Številčni pregled lastnosti grobe hišne lončenine. — T a b e lle 1. Z a h le n m ä s s ig e Ü b ersicht der E ige nsch afte n der grob en H a u s k e r a m ik
javljati tanjše posodje z deloma ostro površino.8 1 Enak sestav gline, dalje groba in 
deloma prostoročna izdelava, a tudi nekatere oblike in okras se pozneje nadaljujejo v 
zgodnjem srednjem veku, čeprav temu pojavu pri nas še ne poznamo dovolj zanesljivih 
in kar se da neposrednih povezav.3 2
Opazovanje prisotnosti sljude v glini je pokazalo naslednje:
praškasta sljuda 83 °/o drobna sljuda 14 °/o debelejša sljuda 2 % brez sljude ? 1 % >
Sl. Bistrica L. 90 °/o 
Brinjeva gora 86 °/o 
Sp. Grušovje 84°/o 
Velenik 83 °/o 
Sp. Nova vas 79 % 
Sl. Bistrica B. 72 % >
Sp. Nova vas 20 % > 
Sl. Bistrica B. 18 °/o 
Velenik 17 % > 
Sp. Grušovje 15 % 
Brinjeva gora 12 % 
Sl. Bistrica L. 8 %
Sl. Bistrica B. 10f l/o 
Sl. Bistrica L. 2 °/o 
Sp. Nova vas 1 % > 
Sp. Grušovje 1 ° /'o
Brinjeva gora 2 °/o
Na vseh najdiščih torej v največji meri prevladuje glina z najmanjšimi drobci sljude, 
ki je včasih komaj opazna kot drobno iskrenje. Tudi naslednja mnogo manjša skupina 
pravzaprav samo pomnožuje primere z najdrobnejšimi delci, saj so tu drobci do pre­
mera 1 mm prisotni le v redkem številu. Večji drobci do 2 mm premera in več pa so 
izjemni in se komaj pojavljajo le na nekaterih najdiščih. Glino navidez povsem brez 
sljude je bilo opaziti predvsem na Brinjevi gori.
Praktičen pomen tega pregledovanja bi bil večji, če bi poznali raznolike prisotnosti 
sljude v glinah najbližjih ležišč in bi tu opazovano lončenino lahko primerjali z njimi. 
Tako pa lahko sklepamo kaj nedokončnega predvsem po skrajnostih, ki se v tem pre­
gledu pojavljajo. Lončenina na Brinjevi gori je bila zanesljivo v največji meri izdelana 
iz domače gline, torej iz ležišč v skalnih škrbinah tega apnenčastega grebena.3 3 Sestav 
sljudnih delcev v njej pa v prvih dveh skupinah ni tako stoodstoten kot npr. v Spod­
njem Grušovju ali Veleniku. Močno enotni skupni odstotki prvih dveh skupin, 98 do 
100 °/o, — na vseh najdiščih opozarjajo na precejšnjo enovitost plasti gline v vsem 
podpohorskem okolišu, čeprav so razmere geoloških sestavin tal in oblike površin med 
njimi precej različne. Pojavi debelejših zrnc sljude v okolišu Slovenske Bistrice so zato 
nekoliko izjemni, vendar bi jih lahko razložili le, če bi poznali sestav gline na ležiščih 
ob Bistrici oziroma če bi vedeli, kje so bile izdelane posode s tako sljudo.3 4 Tako vse­
splošni pojav sljudnih delcev v glini nazadnje postavlja pod vprašaj tiste primere, ko v 
črepinjah posod sljude, — brez mikroskopskega preverjanja, ■ — ni bilo videti.3 5
Prav ta splošen pojav in prevladovanje najdrobnejše sljude govorita proti temu, da 
bi bili pridajali to primes, ki »krepi mehanično čvrstost, zmanjšuje poroznost, zvišuje 
obstojnost ob menjavah temperature ter krepi prevodnost toplote«.3 6 Za najfinejše 
drobce prvih dveh skupin je bržkone povsem jasno, da niso umetna primes, temveč že 
naravna sestavina različnih glin, s tem pa nam za namerno dodajanje teoretično osta­
jajo samo skromni odstotki bolj grobozrnate sljude v okolišu Slovenske Bistrice.3 7
Izdelava
Medtem ko priprava različno mešane gline za izdelavo grobe hišne lončenine ni 
kakšna posebnost tega obdobja, saj so za podobno posodje že poprej in pozneje upo­
rabljali peščene glinaste zmesi pa se tudi izdelovanje posodja ujema s tedanjimi razvoj­
nimi potmi lončarstva. Ker pri tu obravnavanih vzorcih razpolagamo z gradivom od
1. do 4. stoletja, je treba seveda upoštevati tudi različne razmere tako po krajih kot p0 
obdobjih, kolikor jih pač po ostankih lončenine lahko izsledimo. Pri zgodnejši lončenini 
ki se nam v gradivu kaže najizrazitejše le v Spodnji Novi vasi, prihaja do izraza še 
ročno oblikovanje posod, ki so mu na preprostem vretenu le dodelali oblike. Kako je 
bilo s takim postopkom ob uvajanju vretena pri Keltih nekaj stoletij poprej, je manj 
znano, zato pa so se s podobnim pogosteje ukvarjali preučevalci zgodnje srednjeveške 
lončenine.3 8 Ker so nekateri tehnološki postopki bili v več obdobjih enaki, bi smeli tudi 
v naših primerih domnevati, da s preprostim ročnim vretenom ni bilo mogoče izdelati 
cele, zlasti večje, posode, zato so očitno tudi v antiki podeželski lončarji prostoročno 
izdelano posodo na vretenu zlasti v vrhnjem delu še do kraja izoblikovali.3 9 Tako nam 
sledovi navpičnih potez s prsti na notranjih stenah od dna navzgor pri petini vseh posod 
kažejo, kako sta bila dno in ostenje oblikovana z roko še na prazgodovinski način 
medtem ko imamo v vrhnjem delu in predvsem na robu ustja skoraj vselej sledove 
obdelave na vretenu (T. 2: 2—3).4 0 O tem pričajo vodoravne poteze glavničastih črt in 
žlebičev, včasih pa tudi še drugačne drobne vodoravne raze. Take poteze so pri 
mnogih loncih vidne po vsej površini trupa skoraj do dna in imajo zato hkrati tudi 
okrasni pomen, čeprav niso bile vselej samo v ta namen nanesene na posodo.4 1 Dode­
lavo na vretenu dokazujejo take poteze tudi v notranjosti posod, ne le v gornjem 
delu, kjer so najčešče, temveč tudi pogosto precej nižje, kjer včasih potekajo prek 
navpičnih, od prstov izoblikovanih žlebičev.4 2 Le redko pa so vidne poteze s prsti tudi 
na notranji strani vratu, tudi kadar je bil videti izvihan rob povsem izoblikovan le s 
prosto roko.4 3
Pri tako izdelanih loncih iz Spodnje Nove vasi je včasih jasneje vidno, kako so 
sestavljali posamezne dele posod, zlasti dno, a tudi izvihan rob, k ostenju.4 4 Ker se 
opisani primeri tičejo predvsem najdb s tega najdišča, gre bržkone za domačega lon­
čarja, ki se je šele prilagajal vrtenju posod, svoje izdelke pa je s pokončnimi glavni- 
častimi črtami krasil še na poznolatenski način.4 5 Tudi na nekaterih črepinjah z izrazi­
tejšimi potezami vrtenja so na notranji strani še vodoravne poteze nekega topega 
orodja.4 6 Pred nami je torej zanimiva dvojnost: nenavadno groba in deloma prosto­
ročno izdelana domača lončenina ter dokaj visok odstotek uvoženega boljšega po­
sodja.4 7 Ob takih domačih posodah je tu mnogo laže razločiti med doma izdelano in 
od drugod (iz Poetovione ?) uvoženo grobo hišno lončenino, navadno izdelano tudi iz 
drugačne (bolj peščene) gline.4 8
Bistveno drugačno je trenutno videti stanje na Brinjevi gori, kjer takih primerov 
med doslej pregledanim gradivom ni več kot 4 °/o, čeprav imamo tu izrazito domače 
lončarstvo.4 9 Vzrok temu je najbrž že latenska tradicija tudi v načinu izdelave posodja, 
verjetno pa tudi razvitejše (obrtno) lončarstvo poznejšega časa, ki je morebiti do neke 
mere izdelovalo posodje tudi za okoliška naselja. Med dokaj številnimi ostanki antične 
lončenine je tu ranih najdb, — poleg izrazitih poznolatenskih, — doslej le malo, ali 
pa se zaradi boljše izdelave skrivajo med drugim gradivom iz poznejšega časa.6 0
Precej primitiven videz kaže tudi lončenina iz Ložnice v Slovenski Bistrici (8 % 
sledov potez s prsti), a ker tu večinoma ne gre za prav staro, je tudi njen značaj dru­
gačen. Poleg skromnih znakov ročne obdelave gre tu najbrž za neskrbno izdelavo, 
čeprav so lončarji sicer delali le z vretenom. Ločnica med doma narejenimi in drugod 
kupljenimi posodami je tu mnogo manj jasna, saj je npr. tudi fragment z žigom 
NINNIA enak drugim črepinjam, čeprav očitno ne gre za domač izdelek.6 1
Podobna lončenina v Veleniku se od poprejšnje razlikuje predvsem po glini, kar 
izhaja od drugačnih krajevnih prilik. Tudi tu je posodje, — le s kako redko izjemo, — 
izdelano na vretenu, pri čemer se le pri 5 % vzorcev opazijo skromne poteze z roko ali 
orodjem.5 2 Že po tipološki oceni pa se zdi, da nekaterih posod niso izdelovali na tem, 
na videz malo pomembnem kraju, kar bi kljub podobni glini veljalo npr. predvsem za 
ostanke amfor.5 3 V nasprotju s sosednjo Spodnjo Novo vasjo pa je tu delež uvoženih 
boljših posod presenetljivo skromen.5 4
Na obeh pomembnejših najdiščih ob rimski cesti, v Slovenski Bistrici in Spodnjem 
Grušovju, so razmere videti spet drugačne. Med gradivom iz 2.—4. stoletja je v Slo­
venski Bistrici sicer 10 % fragmentov, kjer je znotraj videti navpične poteze s prsti, 
a pri tem kaže sicer na zunaj skrbno izdelana posoda le nedosledno izdelavo. To bi si 
tu lahko razložili kot izdelek domačega lončarja oziroma, — ali hkrati ? — kot izraz 
Zgodnejšega časa.5 5 Pretežni del lončenine pa je skrbno izdelan, tako da se da težko 
opredeljevati, kaj je bilo pripeljanega od drugod. Tudi pogosti lonci z značilnim ode­
beljenim profilom roba ustja med seboj niso toliko različni, da bi lahko med njimi 
razločili tako domače kot brinjegorske ali poetovijske izdelke.5 6 Tudi v Spodnjem Gru­
šovju, ki je videti časovno enovitejše, se v 10 % > primerov pojavljajo poteze s prsti v 
notranjosti sicer vrtenih posod.5 7 Čeprav smemo tu misliti tudi na delež posodja z 
Brinjeve gore, gre tu prav tako za domače izdelke kot za posode, ki so bile morebiti 
nabavljene še kod drugod.5 8
Poleg loncev so bili nekajkrati prostoročno izdelani tudi pokrovi (T. 2: 1, 4), 
čeprav ne moremo presoditi ali samo v zgodnejšem času.5 9 Vselej pa gre za vrtene iz­
delke pri skledah, skodelah in trinožnikih, pri katerih bi zaradi ozko omejenih tipo­
loških posebnosti pri večini smeli misliti tudi na krajevno izdelovanje na Brinjevi gori. 
Vreteno, ki so ga v teku antike uporabljali, je bilo očitno že tolikanj izpopolnjeno, da 
so na njem izdelovali tudi večje posode, kjer je bilo razmeroma tanke stene mogoče 
izoblikovati le s hitrim vrtenjem.6 0
Sicer o vretenu domačih lončarjev ne vemo nič konkretnega. Posredno bi lahko o 
njem sklepali po dneh posod, — predvsem loncev, — ki so, kot pozneje v zgodnjem 
srednjem veku, bili verjetno včasih položeni na posebno podlago.6 1
gladka dna: 98 = 68 °/o dna z robovi: 46 = 32%
ravna: 64 = 44 °/o vbokla 34 = 24 % ravna: 33 = 23 % vbokla: 13 = 9 %
Sp. Grušovje 63°/o 
Sl. Bistrica B. 61 % 
Velenik 59 % 
Sp. Nova vas 57 % 
Brinjeva gora 36% 
Sl. Bistrica L . 31 %
Sl. Bistrica L . 46 % 
Velenik 33 % 
Sl. Bistrica B. 31 % 
Sp. Nova vas 29 % 
Brinjeva gora 23 % 
Sp. Grušovje 5 %
Brinjeva gora 36% 
Sp. Grušovje 16 % 
Sl. Bistrica L . 8 % 
Velenik 8 % 
Sl. Bistrica B. 4 %
Sp. Grušovje 16 % 
Sl. Bistrica L . 15 % 
Sp. Nova vas 14 % 
Brinjeva gora 5 % 
Sl. Bistrica B. 4 %
Gladka ravna dna prevladujejo na večini najdišč in verjetno tudi v vseh dobah. 
Sorazmerno največ (neizrazito) vboklih dnov je bilo ob Ložnici v Slovenski Bistrici. Za 
Spodnje Grušovje in vzhodno Slovensko Bistrico so značilna zlasti gladka ravna dna. 
Na prvem teh dveh najdišč se je našlo le eno gladko vboklo dno, na drugem pa le po 
eno z robom. Različici ravnih in vboklih dnov izhajata verjetno od različno oblikovane 
stojne ploskve na lončarskem vretenu. Če je bila ta namerno vbocena, ne moremo reči,
vsekakor pa ni bistveno, a morebiti niti malo vplivala na postopek izdelave posod ali 
na njihovo rabo. Na Brinjevi gori, kjer je številčno največ takih najdb, pripadajo razen 
treh lončkov vse loncem. Različnost dnov se odvija tako le med njimi, ker pa pri teh 
fragmentih ne poznamo profilov, teh razlik ne moremo jasneje opredeliti.
Dna z robovi, med katerimi je največ ravnih, so prav tako različna. Včasih je bil 
rob pozneje izravnan in je komaj viden ( T . 4 : 3 ). Večina jih je danes visokih do 
3 mm, nekoliko višji in že izrazito prstanaste oblike pa se posamič pojavljajo le na 
Brinjevi gori, v Spodnjem Grušovju in ob Ložnici v Slovenski Bistrici. Po večini mnenj 
naj bi taki robovi nastali ob sesedanju gline čez rob stojne ploščice, ko so posodo obli­
kovali na vretenu, naj bi pomenilo tudi primitivnejšo izdelavo (T . 4 : 2 ).6 2 Kako je 
bilo s tretjino takih posod pod Pohorjem je težko reči, vsekakor pa je značilno, da so 
se v Slovenski Bistrici in Spodnji Novi vasi našla le posamična taka dna, podobno kot 
v Veleniku med poznejšim posodjem.6 3 Kako je razložiti skoraj polovico takih posod na 
Brinjevi gori ali tretjino v Spodnjem Grušovju, ostaja za sedaj vprašanje. Različni 
premeri takih dnov kažejo na različno velike stojne ploskve ali tudi različna vretena, 
najbrž v širšem časovnem razponu.6 4 Najbrž tudi izrazitih robov niso namerno obliko­
vali v nekake prstanaste noge.6 5 Tako dno je s tega območja doslej znano le pri lončku 
iz groba št. 40 v Brezju pod Brinjevo goro in ga zato ocenjujemo kot izjemo.6 6
Na nekaterih dneh brez robov z Brinjeve gore, tako ravnih kot vboklih, so na 
spodnji strani še vidni krožni pasovi glavničastih črt najrazličnejših oblik z nepravilno 
oblikovanimi krožnicami ( T . 4 : 4 , 6). V tej obliki so nastali pri odrezovanju posode z 
vretena s pomočjo vrvice, najbrž tudi pri hitro vrtečem se vretenu.6 7 Zanimivo je, da 
jih na drugih najdiščih ni bilo opaziti, niti v najbližjem Spodnjem Grušovju, niti med 
dobro izdelanim posodjem v Slovenski Bistrici.
Tako ravna kot vbokla dna so le redko zaglajena, večinoma pa luknjičava in včasih 
tudi jamičasto neenakomerna. Taka so postala po odstranitvi s plošče lončarskega vre­
tena, včasih pa mogoče tudi šele z obrabo. Tu in tam je videti še druge sledove: različne 
nepravilne poteze, plitve vbokline na sredini in le izjemoma kak drug znak — pošev 
vrezan križ na Brinjevi gori in šibek plastičen krog v Veleniku ( T . 4 : 1 , 5 ).6 8 Podobni 
krogi se najdejo tudi na notranji strani dnov ( T . 3 : 4 , 6 ).
Debelina sten je praviloma v skladu z velikostjo in namembnostjo posod. Izjeme so 
redke pa še to le v zvezi z dni, ki se zde včasih prekomerno debela, pogosteje pa v 
primeri s stenami posod tudi nenavadno tanka.6 9 Na splošno so stene posod debelejše 
tudi takrat, kadar niso zadosti žgane. Nasprotno pa je med najmlajšo lončenino opaziti 
skupino posod s tanjšimi, a dovolj trdnimi stenami. Pri takih na Brinjevi gori, a tudi v 
Slovenski Bistrici, ni vselej jasno, če sploh še pripadajo antiki.7 0
Gledano v profilu, stene posod po večini niso enakomerne debeline. Pod robovi 
ustij, ki so skoraj vedno odebeljeni in profilirani, je zožen vrat včasih stanjšan, tudi 
zaradi nažlebljenosti, prehod v rame pa ponekod odebeljen. Enakomerno odebeljena 
stena sega nato prek oboda k dnu, kjer se v spodnjem delu trupa pogosto zdebeli. Pre­
hod v dno pogosto sledi smeri zunanje stene vse do dna, včasih pa notranji klek pre­
skoči in je tako dno ob robovih debelejše.7 1 Tako je pri loncih in večinoma tudi pri 
skledah in skodelah. Trinožniki imajo steno ob robu v starejših primerih stanjšano, pri 
mlajših pa razširjeno. Pri pokrovih se stena večinoma zdebeli proti čepastemu vrhu, 
mnogo redkeje pa proti robu, kjer je sicer pogosto svitkasto odebeljena.7 2
Skoro tričetrt loncev ima 6—10 oziroma do 12 mm debele stene, pri slabi petini so 
tudi stanjšane na 6—4 mm, kar pa je debelejših nad 10 mm, jih pripisujemo že shram-
benim posodam. Stene lončkov so debele 3—6 mm, tako da posodic s prav tankimi 
stenami med grobo hišno lončenino na podeželju ni. Tudi debelina sten skled se giblje 
med 6—10 mm, in to naj višjo mejo presega le pri obeh koničnih posodah v Veleniku.7 3 
Nasprotno pa debelina sten skodel niha med 4 in 10 mm, podobno kot pri loncih. 
Trinožniki imajo pogosto 6—10 mm debele stene, tanjše so redke, debelejše pa pogo- . 
stejše, zlasti pri nogah nekaterih večjih posod. Podobno je s pokrovi, zlasti kadar se 
stena proti vrhu odebeli.
Ročajev groba hišna lončenina v glavnem ne pozna. Pojavljajo se le na tistih redkih 
posodah, ki v peskani glini posnemajo ali preoblikujejo italske vzore. Tako je pri 
nekaterih okroglih, 2,8 cm debelih ročajih amfor v Veleniku in Spodnjem Grušovju ter 
pri domačih vrčih s široko odprtino prav tam ter v Slovenski Bistrici.7 4 Povsem ne­
navadna izjema je le droben trakast ročaj ob robu (trinožne ?) skodele v Spodnjem 
Grušovju. Ni pa povsem gotovo, če je antična tista izrazito porozna posoda z Brinjeve 
gore, ki ima prazgodovinskim podobna uhljata držaja, saj je izdelana povsem prosto­
ročno.7 5
Zunanja površina posod je bila večinoma dobro izravnana, kar je pri vrtenih poso­
dah nastalo že hkrati z izdelavo. Zato imamo sledove okornejše obdelave z roko le pri 
redkih posodah, kjer dodelava na vretenu ni vsega zabrisala. Ti se kažejo v Spodnji 
Novi vasi predvsem na vratu, včasih tudi kot posledica spajanja posebej izdelanega 
roba ustja z ostenjem.7 0 Podobno neenakomerno izglajeno zunanjo površino kaže 
tudi kakšen pokrov, zlasti če je bil izdelan prostoročno.7 7
Doslej nismo opazili, da bi bila površini katerekoli zvrsti grobe hišne lončenine po­
svečena posebna skrb. Pri tem mislimo, npr. na glajenje na sij, zaglajevanje še vlažnih 
sten na povsem gladko površino ali na nanašanje čiste glinaste plasti na hrapave 
peščene stene.7 8 Ker tega tudi drugod ni bilo kaj posebno dosti in je danes površina 
posod zaradi peščenih primesi v glini včasih bolj hrapava, zaradi pogoste luknjičavosti 
pa tudi ne povsem gladkega videza, jo opisovalci navadno označujejo kot lončenino s 
hrapavimi stenami (rauhwandiges Geschirr).''9 Ta hrapavost je seveda različna, saj gre 
pri tem za različne vrste gline, za posodje iz daljšega časovnega razpona ter tudi za 
posledice dolgega ležanja v različnih vrstah zemlje. Vendar pa 'se hrapavost te lonče­
nine poudarja v odnosu do boljšega antičnega posodja, izdelanega iz čiste gline, ki je 
imela stene posebej skrbno izglajene ali prevlečene od tankih barvnih premazov vse 
do lošča. S tem se torej označuje groba hišna lončenina po njenem videzu oziroma je 
njena površina ocenjena na pogled. Ob tej splošni oznaki pa z dotikom lahko razlo­
čimo kaj različna stanja površine, pri čemer vidimo, da so te posode vendarle še do­
kaj gladke. Različnosti pri tem izhajajo ne le od vrste gline ali načina žganja, temveč 
tudi od časovnih sprememb, ki so nastale med 1. in 5. stoletjem.8 0
Pri ocenjevanju površine črepinj glede na dotik smo najdbe razporedili v štiri sku­
pine, med katerimi pa ni vselej jasne razmejitve:
gladko 50 °/o komaj hrapavo 35 °/o
* im * - - * ■
hrapavo 12 % peščeno hrapavo 1 %
Sl. Bistrica B. 86 °/o 
Velenik 79 °/o 
Sp. Grušovje 76 °/o 
Sl. Bistrica L. 74 °/o 
Brinjeva gora 38 °/o 
Sp. Nova vas 30 °/o
Brinjeva gora 46 °/o 
Sp. Nova vas 35 % 
Sl. Bistrica L. 26 °/o 
Sp. Grušovje 22 % > 
Sl. Bistrica B. 7 °/o 
Velenik 4°/o
Sp. Nova vas 29 °/o 
Brinjeva gora 13 °/o 
Sl. Bistrica B. 4°/o 
Velenik 3 °/o
Sp. Nova vas 6 °/o 
Sl. Bistrica B. 2 ° /o 
Sp. Grušovje 2°/»
svetlo rjava 36 %
sivo rjava 25 % rdeče rjava 14 %
1. Sl. Bistrica L . 59 °/o
Sp. Grušovje 31 % Sl. Bistrica B . 28 %
2. Velenik 50 % Sp. Nova vas 30 % Sp. Grušovje 21 %
3. Sl. Bistrica B . 37 °/o Brinjeva gora 27 % Velenik 16 %
4. Brinjeva gora 36 °/o Velenik 20 % Sl. Bistrica L . 15 %
5. Sp. Nova vas 28 % Sl. Bistrica B . 17 °/o Sp. Nova vas 14 °/o
6. Sp. Grušovje 26 % Sl. Bistrica L . 11 % > Brinjeva gora 7 °/o
B . B arve n o tra n je površine
svetlo rjava 34 °/o sivo rjava 25 » /o rdeče rjava 9 °/o
1. Velenik 51 % > Brinjeva gora 31 % > Sl. Bistrica B. 18 %
2. Sl. Bistrica L . 39 % Sp. Grušovje 28 % Velenik 16 %
3. Sl. Bistrica B . 38 % Sp. Nova vas 22 » /o Sp. Grušovje 15% >
4. Brinjeva gora 31 °/o Sl. Bistrica B. 17% Brinjeva gora 4 %
5. Sp. Grušovje 31 % Velenik 13 % Sp. Nova vas 2 °/o
6. Sp. Nova vas 24 ° /o Sl. Bistrica L . 9 « /o Sl. Bistrica L . 2 » /o
C . B arve p re lo m o v
dvobarvna 6 %
svetlo in 
sivo rjava 9%
rdeče rjava 2%
1 . Sl. Bistrica L . 19 % Velenik 11% Sp. Nova vas 6%
2. Sp. Nova vas 9 % Brinjeva gora 10 % Velenik 6%
3. Brinjeva gora 6 % Sl. Bistrica L . 9% Sl. Bistrica B . 3%
4. Sl. Bistrica B . 4% Sl. Bistrica B . 8% Brinjeva gora 2 %
5. Sp. Grušovje 2 °/o Sp. Grušovje 8% Sp. Grušovje 1%
6. Velenik 2 » /o Sp. Nova vas 4%
Tabela 2. Količinska razmerja barv sten posod. — Tabelle 2. Mengenverhältnisse der Farben
barva preloma barva zunanje strani barva notranje strani vse
temno siva — črna različne rjave 
različne rjave 
različne sive 
različne sive 
temno siva
različne rjave 
različne sive 
različne rjave 
različne sive 
temno siva
428 (44%) 
104 (11 %)
76 ( 8%) 
26 ( 3%) 
45 ( 5 %)
različne rjave različne rjave 
različne rjave 
različne sive 
različne sive
različne rjave 
različne sive 
različne rjave 
različne sive
130 (13 %) 
21 ( 2 %) 
11 ( 1 %) 
16 ( 2%)
različne sive
različne rjave 
in sive
različne rjave 
in sive
58 ( 6 %)
55 ( 5%)
dvobarvne
Tabela 3. Poglavitne sestave barv prelomov in površin. — Tabelle 3. Hauptkombinationen der
rjava 5 % temno siva 12% siva 6 % svetlo siva 2%
Velenik 9 » /o Brinjeva gora 17% Sp. Grušovje 17 % Sl. Bistrica B. 2%
S p. Nova vas 7% Sp. Nova vas 15% Brinjeva gora 6 % Sl. Bistrica L. 2%
Brinjeva gora 6% Sl. Bistrica L. 9% Sp. Nova vas 5 % Sp. Grušovje 2%
S l. Bistrica B. 3 % Sl. Bistrica B . 9% Sl. Bistrica B. 4 % Brinjeva gora 1%
Sp. Grušovje l°/o Sp. Grušovje 3% Sl. Bistrica L. 4 % Sp. Nova vas 1%
Velenik 3% Velenik 1 % Velenik 1%
rjava 5% temno siva 15% siva 9% svetlo siva 3%
Sp. Nova vas 13% Sp. Nova vas 29% Sp. Grušovje 19% Sl. Bistrica B. 7%
Velenik 10 % Sl. Bistrica L. 28% Brinjeva gora 11% Sl. Bistrica L. 6%
S l. Bistrica L. 8% Brinjeva gora 16 % Sp. Nova vas 9% Velenik 3%
Brinjeva gora 5% Sl. Bistrica B. 14% Sl. Bistrica L. 8% Brinjeva gora 2%
S l. Bistrica B. 4% Velenik 7% Sl. Bistrica B. 2% Sp. Grušovje 1%
Sp. Grušovje 1% Sp. Grušovje 5% Sp. Nova vas 1%
rjava 7% temno siva 70% siva 5% svetlo siva 1%
S l. Bistrica B. 15 % Sp. Grušovje 73 % Brinjeva gora 6% Velenik 5%
S l. Bistrica L. 15% Brinjeva gora 72 % Sp. Grušovje 6% Sl. Bistrica B. 2%
Sp. Nova vas 11 % Sp. Nova vas 68 % Sl. Bistrica B. 3% Brinjeva gora 1%
Sp. Grušovje 9% Velenik 68 % Velenik 3% Sp. Nova vas 1%
Velenik 5 % Sl. Bistrica B. 65 % Sp. Nova vas 1% Sp. Grušovje 1%
Brinjeva gora 3% Sl. Bistrica L. 57 %
a n den G efässwänden
Brinjeva Spodnje Slovenska Bistrica Spodnja
Velenik
gora Grušovje
L. B.
Nova vas
186 (41%) 66 (51 %) 17 (32%) 75 (44 %) 34 (43%) 50 (57%)
53 (12%) 11 ( 8%) 8 (15%) 18 (11 V » ) 9 (12 %) 5 ( 6%)
48 (11%) 15 (12%) 1 ( 2 V » ) 8 ( 5%) 1 ( IV») 3 ( 3 %)
12 ( 3%) 5 ( 4%) 4 ( 7 %) 3 ( 2 %) 2 ( 2 %)
28 ( 6%) 1 ( 2 %) 7 ( 4 %) 8 (10%) 1 ( 1%)
46 (10%) 14 (11 %) 10 (19%) 35 (21 %) 6 ( 8 V » ) 19 (22 %)
5 ( 1%) 4 ( 3 %) 1 ( 2 %) 4 ( 2%) 7 ( 9%) .
4 ( IV») 2 ( 1 %) 3 ( 2 %) 2 ( 2 V » ) .
11 ( 2 %) 2 ( 1%) 1 ( 2 V » ) 2 ( 2 V » )
31 ( 7 V » ) 9 ( 7 %) 8 ( 5 %) 2 ( 2%) 8 ( 9 V » )
26 ( 6 %) 3 ( 2 %) 10 (19%) 7 ( 4%) 7 ( 9 %) 2 ( 2%)
Farben der Wandbrüche und an den Gefässwänden
Opredelitev črepinj po dotiku temelji tu seveda le na občutju, kar lahko da ob 
vsakem preverjanju drugačne podatke. Čeprav menimo, da tudi to ne bi bistveno spre­
menilo gornjih razmerij, moramo seveda govoriti o njih samo pogojno, ker so se zdele 
včasih razlike le neznatne.
Največji del posod ima torej še kar gladko površino, ki je niti talna vlaga m e d 
dolgim ležanjem v zemlji ni bistveno načela. Popolna prevlada gladkih in komaj hra­
pavih površin ob Ložnici v Slovenski Bistrici je tod izjemna, podoben visok odstotek v 
Veleniku pa je le na videz v zvezi z dokaj visokim odstotkom komaj peskane gline 
Vzročnega razmerja med obema pojavoma najbrž ni, saj je videti razmerje med izra­
zito peskano glino in gladko do komaj hrapavo površino na Brinjevi gori (90 : 84) in v 
Spodnji Novi vasi (91 : 86) že povsem drugačno. Na Brinjevi gori je nekaj črepinj, ki 
dajejo vtis, da se voščeno svetijo (3 °/o), podobno še v Slovenski Bistrici (1 %).8 1 Zlasti 
v Veleniku, posamič pa še drugod, daje nekaj črepinj (14 %) občutek »usnjeno« mehke 
gladkosti, kar je prejšnjemu pojavu blizu. Nasprotno so tudi izrazito hrapave črepinje 
dokaj redke, najčešče na Brinjevi gori, medtem ko jih npr. v Spodnjem Grušovju in ob 
Ložnici v Slovenski Bistrici navidez sploh ni.
Vzrokov za izrazito hrapavost, ki je je tukaj, a ne več povsod, skupno komaj 13 o/f t 
je iskati predvsem v sestavi gline in manj v poznejših poškodbah površine. Le pri redkih 
posodah je bila vrhnja plast tolikanj načeta, da se primešana zrnca, — kolikor so se 
ob luknjičavih površinah še ohranila, — pod prsti dobro čutijo. Po navadi je ostrejša 
hrapavost odvisna od zrnatosti kremenčevega peska, ki je pri nekaterih zvečine dobro 
pečenih posodah jasno občuten. Tu gre za časovno različne pojave, saj je bolj raskava 
površina npr. v Ptuju značilna za nekatero mlajšo lončenino kot jo najdemo na Brinjevi 
gori.8 2 V Spodnji Novi vasi so v tej skupini različne posode — lonček, lonci, trinožniki, 
pokrovi — ki so danes sioer različno hrapavi, vendarle pa dokaj enotni po glini in 
žganju, tanjših sten in temno sive barve.8 3 Po obeh lončkih—»pivskih čašah« od tam in 
iz Slovenske Bistrice, ki sodita v to skupino, lahko ugotovimo, da gre za tuje, tokrat 
očitno poetovijske izdelke.8 4
Po posebni peščeni zvrsti gline z danes izrazito peščeno hrapavo površino se zlasti 
v Slovenski Bistrici in Spodnji Novi vasi kot prav tako tuj (poetovijski ?) izdelek kaže ne­
kaj fragmentov posod-loncev od malih do velikih shrambenih posod, a tudi trinožnikov.8 5 
Močno peščena glina je tudi obilneje sljudnata, a nikdar porozna. Če ne upoštevamo Ptu­
ja, potem ji je najbolj podobna prav tako svetlejša siva domača lončenina iz osrednjih Slo­
venskih goric z Osekom kot središčem.8 6 Čeprav izrazitih tipoloških značilnosti pri teh 
desetih kosih ni, je po profilu trinožnika iz Slovenske Bistrice očitno, da gre za posodje 
iz 2.—3. stoletja, ki mu bo poreklo, — kolikor ni ptujsko, — šele treba ugotoviti.8 ’
Žganje posod
Po izbiri gline in njenih primesi ter oblikovanju posod se nam njihove nadaljnje 
lastnosti kažejo kot posledica naslednjega postopka — žganja. Od tega so odvisni barva 
posod zunaj, znotraj in v prelomih, čvrstost sten ter drugi pojavi, npr. predvsem luk­
njičavost. Medtem ko o barvanju grobe hišne lončenine tudi tu nimamo zadostnih do­
kazov, bomo okraševanje posod, čeprav so ga opravili že pred žganjem, obravnavali 
zatem.8 8
Dobrih tričetrt posod je bilo zunaj rjave barve v različnih odtenkih, med katerimi so 
svetlo in sivo rjavi prevladovali. Temnejši rdeče rjavi (in rdeči) so bili pogostnejsi le
na nekaterih najdiščih, rjavi pa so bili sorazmerno najštevilnejši na Brinjevi gori, v 
Spodnji Novi vasi in Veleniku (tabela 2 a). Preostala petina posod je bila sive barve, 
največkrat temne, izjemoma pa tudi svetle.
Tretjino posod grobe hišne lončenine s teh najdišč smemo po pregledu črepinj oce­
niti kot izrazito svetlejše posodje rjavih odtenkov, medtem ko druga četrtina sivo 
rjavih loncev sodi k temnejšemu posodju. Rjavi lonci so v Spodnjem Grušovju skoraj 
vsi rdečkastih odtenkov, kar se manj izrazito, — razen v Spodnji Novi vasi, — ponavlja 
še na drugih najdiščih. Le v izjemnih primerih, npr. v Slovenski Bistrici, prehaja ta 
barva že povsem v rdečo.8 9
Tudi število sivih posod občutno niha med najdišči. Nekatere od temnosivih posod 
bi lahko imenovali že črne, a tudi svetlo sive so zelo redke. Te se sicer pojavljajo na 
vseh najdiščih, a v več primerih predvsem na Brinjevi gori in v Slovenski Bistrici.9 9 Po 
zvrsti so te posode v Slovenski Bistrici samo lonci, na Brinjevi gori pa so med njimi še 
skodela in dva trinožnika.9 1
Po barvi notranje površine posod je razmerje v celoti in po najdiščih v glavnem 
podobno, čeprav pri tem ne gre vselej za iste posode (tabela 2 b). Razlike so predvsem 
v rjavi barvi, ki je v Veleniku, Spodnji Novi vasi in Slovenski Bistrici sedaj številnejša. 
Tam (ob Ložnici) in v Spodnji Novi vasi skoraj ni posod z rdeče rjavo notranjostjo, v 
vzhodni Slovenski Bistrici pa je ta nekajkrat rdeča. Pri sivih barvah se je pokazalo, da 
je temno sivih notranjosti posod na nižinskih najdiščih občutno več. Ponekod je no­
tranjost, zlasti na Brinjevi gori, pogosteje siva, v Veleniku pa tega sploh ni. Prav tako 
je pogostejša svetlo siva barva notranjosti, predvsem v Slovenski Bistrici in Veleniku.
Podrobnejše primerjanje barv zunanje in notranje površine bi o izdelavi in rabi 
posod povedalo več, če bi pritegnili še druge podatke, npr. kako se to odraža pri po­
sameznih zvrsteh posod. O postopku in učinkovitosti žganja pa se je mogoče precej 
natančneje poučiti pravzaprav šele ob podrobnejšem opazovanju barv prelomov, ki so 
od stopnje žganja najbolj odvisne in niso podlegle poznejšim zunanjim vplivom (tabela 
2 c).9 2 Najpomembnejše pri tem je, da so barve prelomov v obratnem sorazmerju z 
barvami obeh površin, pri čemer temno siva oziroma že kar črna prevladujeta. Glina 
teh posod je bila večinoma nad polovico, v Spodnjem Grušovju in na Brinjevi gori pa 
celo do tričetrt primerov temno žgana. Svetlo sivi prelomi so tudi tu izjemno redki in 
se posamič pojavljajo predvsem v Veleniku in na Brinjevi gori." Prelomi rjavih od­
tenkov v celoti ne dosegajo niti petine vseh najdb, kar velja za vsa najdišča razen v 
Slovenski Bistrici, kjer je takih primerov nekoliko več.
K tem osnovnim podatkom je treba dodati še dvoje. Najprej ima 59 °/o temno­
sivih oziroma črnih prelomov oba robova ali tudi le enega od njiju večinoma rjave 
ali svetlo ter rdečkasto rjave barve. Taki robovi so včasih tudi do 3 mm debeli, veči­
noma pa znaša debelina, ki je včasih na vsaki strani različna, okrog 1 mm. Poleg 
taVih, — trakastih, — robov pa je obrobje v četrtini primerov že povsem tanko, 
— listasto, — in zato komaj opazno. Po najdiščih se črepinje s takimi robovi v od­
stotkih zvrste takole: Brinjeva gora — 68 %, Spodnje Grušovje — 43 %, Slovenska 
Bistrica B. — 44 9 /0 in L . — 11 %, Velenik — 4 «/o in Spodnja Nova vas — 8 9 /0 .9 4 
Včasih ima kakšen prelom obrobji različne barve, zelo poredko pa so obrobja svetlo ali 
temno siva.9 5
Za postopek in stopnjo žganja so pomembni ne le seštevki, temveč tudi medsebojne 
sestave barv prelomov in površin. Teh je bilo na Brinjevi gori doslej ugotovljenih 80, 
v Spodnjem Grušovju 66, v Slovenski Bistrici L. 35 in B. 81, v Spodnji Novi vasi 44
in v Veleniku 46. Najveqji del teh sestav različnih barv se pojavlja posamič, zato 
nudijo nazornejši vpogled v morebitne zakonitosti obarvanja gline med žganjem 
predvsem najštevilnejše skupine, ki so podane na tabeli 3.
Čeprav o postopkih žganja posod grobe hišne lončenine nimamo na voljo drugih 
primernih opazovanj, moremo tu zbrane podatke soočiti z nekaterimi poprejšnjimi na­
vedbami pri drugih piscih. Tako presojajo rjavo (naravno?) barvo preloma kot posle­
dico nedovoljnega žganja.9 6 Sivi, temno sivi in črni prelomi pomenijo najpogostnejše 
in v glavnem dobro žganje tako pri prazgodovinskem kot zgodnje srednjeveškem 
posodju.9 7 Enaki prelomi z drugobarvnimi robovi pa naj bi bili posledica naglega 
(in kratkega) žganja pri veliki vročini; ko se je ob robovih že izvršila oksidacija, sredica 
pa je ostala še temnejša.9 8
Primerjave s temi dognanji so za grobo hišno lončenino še ustrezne, saj so tudi to 
posodje na antičnem podeželju žgali v preprostih pečicah na podoben način.9 9 Dru­
gačne učinke žganja moremo pričakovati predvsem pri posodah, ki so jih izdelali 
v mestnih lončarskih delavnicah z večjimi pečmi in drugačnimi toplotnimi učinki. 
Za sedaj nam primerjanje s takih gradivom še ni mogoče, ker ni na voljo ustreznih 
tehnoloških ocen.1 0 0
Mikroskopsko opazovanje nekaterih vzorcev z naših najdišč je pokazalo, »da so 
črepinje, ki so skoraj črne, manj pečene, ker so tudi pod mikroskopom glinasti 
drobci močno temno obarvani, — od organskih snovi, ki so delno karbonizirale, niso 
pa še razpadle«.1 0 1 To potrjuje tudi prisotnost kremenčevih in apnenčevih zrnc v glini 
temno sivo-črno žganih brinjegorskih posod. Predvsem nas ta opozarjajo na zgornjo 
toplotno mejo, saj se kremenčeva zrna prično spreminjati pri 573° C, medtem ko 
apnenec CaC03 razpade v CaO nekako pri 800° C.1 0 2 Večja učinkovitost žganja se 
tako odraža v prehodu k drugim barvam prelomov — sivi in rdeči, kar je odvisno 
tudi od vrste gline ter seveda v stopnji razpada kamnitih primesi. Kar zadeva glino, 
»v sivih glinah verjetno nastopa fero - železo (Fe2 +), ki pri žganju oksidira in preide 
v feri-železo (Fe3+), ta pa na splošno obarva kamnine rjavo do rdeče«.1 0 3 To bi 
pomenilo, da so nekatere posode iz sive plastovite gline, kjer do tega procesa še ni 
prišlo, manj pečene, kar bi se dalo preverjati tudi s stopnjo luknjičavosti. Poleg vrste 
gline imata na barvo žgane gline pomemben vpliv še trajanje žganja in ustrezna 
stopnja vročine.1 0 4
Pri tu obravnavanih vzorcih s temno sivim-črnim prelomom imata na Brinjevi gori 
dve tretjini drugobarvna, večinoma rjava obrobja. Ob hkratni dobri ohranjenosti 
kamnitih zrn obeh zvrsti bi to pomenilo, da so posode pekli ob razmeroma nizki 
vročini, a zato morebiti dalj časa. Po drugi strani pa ima taka obrobja tudi skoraj 
polovica posod iz Spodnjega Grušovja, vzhodne Slovenske Bistrice in Velenika, kjer 
so kamnita zrna že večinoma razpadla, barva prelomov pa ni bistveno drugačna. 
Na Brinjevi gori je mogoče opazovati različne stopnje tega dogajanja tudi po stanju 
apnenčevih zrn. Ta so namreč ponekod ohranjena tudi še v rdeče rjavem obrobju, 
debelem včasih celò do 4 mm, drugod pa so ostala le še v ožjem pasu temno sive oziroma 
črne sredice, medtem ko je obrobje že luknjičavo.
V Spodnjem Grušovju in Spodnji Novi vasi je med najdbami dobra petina 
rdečkasto rjavih posod, v Slovenski Bistrici skupno že skoraj polovica, vendar gre 
pri tem najbrž še vedno prej za spremembe med žganjem kot za posledice morebitnega 
požara. Očitne sledove ognja v ilovnatih tleh smo opazili le v Veleniku, kjer pa kljub 
temu ni npr. rdeče prežganih črepinj.1 0 5
Po že omenjeni izdelavi brinjegorskih posod nam tudi njihove stopnje žganja 
vendarle kažejo srednje dobro kakovost lončenine — dovolj čvrste stene, v 72 % 
primerov temno žgane ter v tretjini primerov le malo ali nič luknjičave.1 0 6 Le 8% 
črepinj ima rjave prelome s podobnimi barvami površin, pri čemer gre za enako 
čvrste stene, v katerih so se ob običajni površinski luknjičavosti pogosto ohranila 
apnenčeva zrna.1 0 7 Stopnja žganja je bila torej približno enaka, na drugačno barvo 
gline pa so morebiti vplivali drugi vzroki, npr. manj organskih snovi in več železa 
v glini ali pa, sodeč po profilih takih posod, drugačni postopki žganja v poznejšem 
obdobju. To poslednjo domnevo bi potrjevale tudi najdbe v Spodnjem Grušovju, kjer 
je razmerje med temno sivo do črno ter rjavo žganimi prelomi podobno (74 % > : 19 %). 
Tudi tu sodi večji del posod z rjavimi prelomi, tokrat, — z izjemo ročaja amfore, — 
vseskozi luknjičavih sten k mlajšim oblikam.1 0 8
Kot je bilo pričakovati je stanje v Slovenski Bistrici že nekoliko drugačno. Tu sta 
med najdbami iz Ložnice (z razmerjem 56 % : 24 %) med črepinjami z rjavim pre­
lomom sicer dva primera poznih trinožnikov, vse drugo pa je časovno manj izrazito.1 0 0 
Pri stavbah ob Bistrici (z razmerjem 56 °/o : 30 %) imajo črepinje z rjavimi prelomi 
tudi po drugačnem (peščenem) sestavu gline poseben značaj in le manjši del izmed 
njih sodi med najmlajše najdbe.1 1 0 V Spodnji Novi vasi (z razmerjem 69 °/o : 20 %) 
ima rjave prelome nekaj črepinj zgodnjih loncev iz luknjičave ter nekaj drugih iz 
močno peščene gline, pri čemer nam stopnjo žganja enkrat nazorno kaže črepinja 
s tankim pasom temno sive sredice.1 1 1 Kot že v Slovenski Bistrici ima podobne pre­
lome tudi nekaj nog večjih trinožnikov ter ostanki uvoženega shrambenega lonca.1 1 2 
V Veleniku (z razmerjem 62 °/o : 26 °/o) so med posodami z rjavimi prelomi spet 
tipološko mlajše oblike loncev, lončkov in skled, a sem sodijo tudi ročaj amfore ter 
črepinje loncev z valovnico.1 1 3
Najznačilnejši skupni imenovalec posod z rjavimi prelomi so tako najdbe iz 
poznejšega obdobja, čeprav se tudi tam pojavljajo bolj posamično. Zato pri njih, 
a zlasti pri vseh drugih, s preprostim opazovanjem ni mogoče zanesljivo razložiti 
vzrokov za nastanek take barve gline; med katerimi so npr.: sledovi prvotne (na­
ravne?) barve gline ob slabem žganju, z oksidacijo presežena črna barva žganja na 
rjavo in rdeče rjavo, drugačne primesi v glini doma izdelanih ali drugod nabavljenih 
posod, novi postopki pri pripravi gline in žganju v drugih obdobjih in podobno.1 1 4
Črepinje z dvobarvnimi prelomi se pojavljajo v enajstih različicah, med katerimi 
so najštevilnejše tiste z rjavo zunanjo in temno sivo — črno notranjo polovico (46 %) 
ter obratne (29 °/o). Tu gre očitno za različne stopnje žganja, ki se pojavljajo v vseh 
obdobjih antike. Največkrat je rjava plast stene, bodisi zunanja ali notranja, tanjša 
od temno sive — črne, medtem ko so obratni pojavi kar izjemni.1 1 5 Ob mnenju, 
da gre pri tem za neenakomerno žganje posod ter da so (naravno) rjave barve znak 
šibkega, rdeče rjave pa močnega žganja (z oksidacijo), bi si obe vrsti razporeditve 
barvnih plasti morebiti lahko razložili že s tem, kako so bile posode položene v peč.1 1 6
Plasti raznih barv so nastale verjetno ob različnih temperaturah, saj imajo npr. 
vzorci z Brinjeve gore skoro vedno ohranjena apnenčeva zrnca, na vseh drugih 
najdiščih pa prevladujejo (večinoma drobno-) luknjičave črepinje ali pa v Slovenski 
Bistrici B. včasih tudi peščene. Na Brinjevi gori lahko opazimo tudi nekaj časovnih 
razlik: zgodnje (latenske) črepinje so v ožjem pasu rjave na zunanji strani, nekatere 
pozne črepinje z valovnico pa imajo tanjša rjava obrobja le znotraj.1 1 7
V drugih posamičnih primerih gre za zveze rjavih ali sivih barvnih odtenkov. Le en 
prelom je pokazal svetlo sivo (zunanjo) plast, saj je ta barva žganja tudi sicer 
izjemna.1 1 8 Zelo redko se barve površin ujemajo z barvami preloma in zlasti temno sive 
oziroma črne plasti imajo skoraj vedno svetlejšo rjavo površino.
Od kakovosti gline oziroma njenih primesi ter stopenj žganja je odvisna luknjičavost 
(poroznost) sten posod, ki se za vse zvrsti kaže takole:
gosto (T. 3: 3) 15 % zmerno (T. 3: 1) 52% skromno (T. 3: 5) 19 %
nič (T. 3: 6) 14 %
Brinjeva gora 27 °/o 
Sp. Nova vas 9 % 
Velenik 8 °/o 
Sl. Bistrica B. 7 % 
Sl. Bistrica L. 2 %
Sl. Bistrica L. 83 % 
Sp. Grušovje 69 % 
Sl. Bistrica B. 54 °/o 
Velenik 54 % 
Sp. Nova vas 51 % 
Brinjeva gora 41 %
Velenik 29% 
Sl. Bistrica B. 28 % 
Sp. Grušovje 23 % 
Brinjeva gora 15 % 
Sp. Nova vas 15 % 
Sl. Bistrica L. 15 %
Sp. Nova vas 25 % 
Brinjeva gora 17o /0 
Sl. Bistrica B. n o /0 
Velenik 9o /0 
Sp. Grušovje 8 %
Zmerna in skromnejša luknjičavost površine posod je značilna za skoraj tri četrtine 
celotne lončenine in tako presega luknjičavost ostenij, ki zajema slabo polovico posod, 
za polovico. Najmanj, le nekaj čez polovico, je takih posod na Brinjevi gori, kjer pa se 
razmerje izravna s precej višjim odstotkom gosto luknjičavih sten, čeprav znaša 
luknjičavost ostenij tu le 7 °/o. Največ gladkih sten je na Brinjevi gori, kjer se pojavlja 
izrazito pozna lončenina, v odstotkih pa je na prvem mestu Spodnja Nova vas, kjer 
je, — med nižinskimi najdišči, — največ posod iz močno peskane (uvožene) lončenine.
Obsegajoč tako dobre štiri petine vseh posod je luknjičavost ena poglavitnih zna­
čilnosti grobe hišne lončenine in sicer pri vseh zvrsteh posodja. V nekaterih primerih 
so zunanje in notranje stene posod precej različno luknjičave, kar najbolje kažejo 
najdbe iz Spodnjega Grušovja in Brinjeve gore. Na tem najdišču ima petina posod 
luknjičavo le eno stran, pri čemer je tistih z luknjičavo notranjostjo več od drugih, 
kar se drugod skoraj ne pojavlja.
Poglavitni vzrok za luknjičavost so, kot znano, primesi, ki pri žganju posod raz­
padejo. Pri površinski luknjičavosti se to pričenja dogajati že pri sušenju gline, ko se 
ob različnih stopnjah krčenja sestavnih delov glinaste vezi razrahljajo, izpadanje 
mineralnih zrn pa se močno poveča ob žganju.1 1 9 Do prave podobe tega dogajanja 
med žganjem bo moč priti šele z mineraloško analizo vzorcev grobe hišne lončenine, 
kar se pri drugih vrstah posodja že uspešno preizkuša.1 2 0 Najčešči vzrok luknjičavosti 
pa je tudi na naših najdiščih primes apnenca, ki, — poleg organskih sestavin, — najprej 
prične razpadati.1 2 1 Kolikšen je pri tem delež drugih sestavin, npr. v nečisti glini, še 
ne moremo zanesljivo pojasniti, verjetno pa je manjši kot pri lončenini poprejšnjih 
dob.1 2 2 Čeprav se luknjičavost pri grobem posodju pojavlja že v zgodnjih prazgodo­
vinskih obdobjih, je za antiko (in zgodnji srednji vek) še posebej značilna. Neposredni 
vzroki za njeno nenavadno razširitev ob koncu latenske dobe najbrž še nikjer niso 
dodobra dognani, zato jih tudi tu ne bomo mogli zadovoljivo razložiti.1 2 3 Med pozno- 
latenskimi črepinjami na Brinjevi gori se taka luknjičavost komaj pojavlja, čeprav 
so bile te posode izdelane iz podobno mešane gline. Na Pošteli npr., kjer so take 
najdbe izrazitejše, a glina po sestavi drugačna, se luknjičavost pojavlja šele na izrazito 
antičnih črepinjah.1 2 4 Nasprotno pa W. Schmid poudarja »luknjičast videz sten«
latenske lončenine v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, čeprav, — kot kaže, — misli 
s tem tudi na vso ranoantično grobo lončenino tega najdišča.1 2 5
Luknjičavost te lončenine traja potem v različnih pojavnih oblikah vse do 4. sto­
letja kot vidimo na našem gradivu iz Spodnjega Grušovja in Brinjeve gore. Ostankov 
lončenine pri stavbi A v Slovenski Bistrici je bilo premalo, da bi lahko za to obdobje 
posplošili dejstvo, da tam luknjičavih posod ni bilo.1 2 6 Zato pa opažamo na Brinjevi 
gori, da se luknjičavost v manjšem obsegu (na notranjih stenah posod) nadaljuje še 
na posodah, ki po svoji obliki in okrasu predstavljajo posebno skupino ob koncu 
antike.1 2 7 Na podoben način in skupno z nekaterimi drugimi sorodnimi značilnostmi 
antične grobe hišne lončenine traja luknjičavost še na zgodnje srednjeveških posodah 
iz grobišč.1 2 8 Najbrž lahko vidimo v tem nepretrganost tehnoloških postopkov, ki ji 
šele iščejo zanesljivih povezav.1 2 9
Po današnji trdoti gline kažejo pregledane črepinje posod precej enovito podobo, 
saj lahko njihove stene v veliki večini označimo kot trdne. Čeprav neke ostre meje ni, 
je v dobri desetini primerov opazno, da imamo opravka tudi z zelo trdimi stenami 
posod, ni pa med njimi takih, ki bi bile zveneče trde.1 3 0 Po številčnosti in razmerjih 
prednjači pri teh črepinjah Brinjeva gora, kjer gre največkrat za lonce, v precej manjši 
meri pa še za sklede, trinožne in navadne skodele ter pokrove. Skupna lastnost zelo 
trdega brinjegorskega posodja je s kremencem mešana temno sivo žgana glina, ki 
ostenij nima luknjičavih, površino pa le v polovici primerov.
Nekaj več takih črepinj je bilo še v Slovenski Bistrici, Spodnji Novi vasi in tudi 
Veleniku. Tukaj imajo iste lastnosti, le da so ob močno luknjičavo žganem posodju 
videti bolj izjemne.1 3 1 Nekoliko manj velja to za Spodnjo Novo vas, kjer je ta del 
lončenine videti kot izrazitejši (uvoženi) tujek med sicer grobo domačo posodo, zlasti 
npr. edino tu najden shrambeni lonec.1 3 2 Prav tako sodijo k tujim izdelkom enako 
izdelani trinožniki in nekateri pokrovi.1 3 3 Iste lastnosti zelo trdih posod imajo torej 
na Brinjevi gori in na nižinskih najdiščih različno poreklo.
V Veleniku, v manjši meri v Spodnji Novi vasi in posamič še ponekod drugod je 
bilo tudi nekaj črepinj posod, katerih stene so krhke ali drobljive. V Veleniku je 
obojih kar tretjina, in sicer izključno loncev, kakršni so se našli tudi v Spodnji Novi 
vasi. Od drugih zvrsti so bili vmes še skledi, skodela, lonček in trinožnik.1 3 4 Kakih 
posebnosti glede peskovitosti in luknjičavosti med njimi ni bilo opaziti, žganih pa je 
bila približno polovica črno, polovica pa rjavo.1 3 5 Kolikor ne gre pri nekaterih pri­
merih za slabše žganje, bi vzroke za tako stanje — v Veleniku — mogli iskati tudi 
v drugačni sestavi tamkajšnjih (ilovnatih) tal, ki so povzročila tudi večje razjedenosti 
površin (kar četrtina najdb) tam pobranega posodja. Še posebej velja to za danes 
drobljive črepinje, ki nekoč najbrž niso bile take, saj bi taki lonci ne bili uporabni.1 3 6 
Pri nekaterih redkih primerih prhkosti črepinj bi kazalo misliti tudi na posledice 
požara, saj so včasih takšne črepinje nekaterih posod iz žganih grobov, če so bile 
poprej položene na grmado.1 3 7
Take posledice ognja bi se morale pokazati tudi v različnih barvnih lisah na 
stenah posod. Lise sicer so, najštevilnejše v Slovenski Bistrici, poredkeje pa tudi dru­
god. Nikjer niso tako izrazite, da bi lahko zanesljivo ločevali med tistimi od žganja in 
onimi od poznejših učinkov ognja bodisi pri kuhi, bodisi pri požaru. Lise so skoraj 
vselej črne oziroma temno sive barve, so na svetlejši površini in večkrat na zunanji 
kot na notranji strani posod, včasih pa tudi na obeh straneh.
Pojavi
Skupno
Brinjeva
gora
Spodnje
Grušovje
Slov.
L.
Bistrica
B.
Sp. Nova 
vas
Velenik j
lise na obeh straneh 18 4 7 3 4
lise na zunanji strani 66 1 1 4 4 28 8
1 1
lise na notranji strani 41 12 7 2 14 4
2
potemnjen rob posode 44 17 10 3 8 5
1
temna zunanja površina 30 12 3 4 7 2
2
temna notranja površina 66 18 6 1 3 18 7
4
sledovi počrnjenosti: 
na obeh straneh 13 10 3
na zunanji strani 21 — 8 — 3 9 1
na notranji strani 23 — 6 2 10 4 1
sledovi sive površine:
na obeh straneh 151 113 12 —
13 1 12
na zunanji strani 197 87 39 10 40 5 1 6
na notranji strani 118 52 22 3 26 4 1 1
Na vseh najdiščih je bilo pri nekaterih svetlejših posodah opaziti temno sive robove 
loncev, ne da bi pri tem mogli zanesljivo razločiti, ali gre za namerno barvanje oziroma 
prevleko.1 3 8 Še najprej se zdi, da so to najbrž le posledice rabe posod, možno pa bi 
bilo, da je do tega prišlo še pri (neenakomernem) žganju.
Kaj izvira od rabe v kuhinji bi se lahko vprašali tudi pri posodah, večinoma loncih, 
ki imajo notranjo, — ali redkeje zunanjo, — stran temno sive do črne barve, pri 
tem pa je druga stran izrazito svetlejša, po navadi svetlo rjava. Odločilna je pri tem 
najbrž barva preloma, ki je pri 60 % posod s temno notranjo stranjo povsem temno 
siva oziroma črna, pri nadaljnih 23 % takih primerov pa je taka le v notranji polovici 
preloma. To govori za posledice žganja, tako da bi za prvo domnevo, — kuhinjsko 
rabo, — prišle v poštev predvsem posode z rjavimi prelomi (14%), med katerimi so 
skoraj izključno lonci.1 3 9 Pri posodah s poprej drugačno barvo notranje površine so 
temno sivo potemnjenost morebiti povzročila nekatera živila, bodisi ob kuhi, bodisi 
ob shranjevanju.1 4 0
Samo na zunanji strani je temno siva do črna površina posod verjetno največkrat 
nastala že v lončarski peči, če upoštevamo, da je 90% prelomov enake barve. Le 
dvakrat ima črn prelom na notranji strani rjavo obrobje, enkrat pa je v celoti rdeče 
rjave barve.1 4 1 Tudi tu gre, z izjemo ene same sklede, za lonce, ki so bili morebiti tako 
položeni v peč, da se je le notranja stran obarvala rjavo ali sivo.1 4 2
Zanesljivo poznejšega porekla so sledovi črne prevleke na razmeroma skromnem 
številu (5 %) posod. Opaziti jih je bilo v neznatnih krpicah tako na zunanji kot 
notranji, nekoliko redkeje pa tudi na obeh straneh. Verjetno je bilo takih posod še 
več, a je prevleka odstopila že zaradi talne vlage tekom stoletij, včasih pa se njihovi 
že itak borni ostanki izgube še med mokrim čiščenjem črepinj. Ker so ti sledovi
večinoma izredno skromni, se brez podrobnejšega preverjanja ne da razločiti, kaj je 
od tega nastalo od osajevanja na ognjišču in kaj so lončarji namenoma črno prevlekli 
oziroma pobarvali.1 4 3 Razen dveh so vse take posode zunaj in znotraj (73 °/o) svetlejših 
rjavih barv, a to samo po sebi vzrokov počrnjevanja še ne pojasnjuje. Največkrat so 
taki sledovi na loncih, od drugih posod pa predvsem na trinožnikih.1 4 4 Zanimivo je, 
da tega doslej ni bilo opaziti na lončenini z Brinjeve gore, izjemno redko pa je še ob 
Ložnici v Slovenski Bistrici in v Veleniku. Če gre pri obojestranskih počrnitvah 
morebiti tudi za namerno dimljenje med žganjem, je težko reči, saj dajejo tak videz 
le redke črepinje.1 4 5
Drug mnogo številnejši pojav so ostanki sive oziroma sivo rjave barve nad pi- 
votno večinoma svetlo rjavo podlago. Tu je razpon sledov nenavadno širok: od 
celotne površine do neznatnih krpic, zato tega pojava brez preverjanja še na drugih 
najdiščih ne moremo zanesljivo razložiti. Vsesplošna in enovita razširjenost z vseh 
najdišč pod Pohorjem opozarja na skupno zakonitost nastajanja, kar pri tem namerno 
barvanje najbrž izključuje. Dejstvo je le, da je bila površina takih posod najpoprej 
svetlo rjavo do rdeče žgana in je današnjo sivo do sivo rjavo barvo oziroma prevleko 
dobila šele pozneje. V mnogih primerih se je taka površina po propadu posod v talni 
vlagi (in ob umivanju?) spet ogolila na prvotno barvno podlago. Tu ostaja sedaj 
nepojasnjeno, ali je bila ta prvotna (svetlo rjava in podobna) barva tudi resnična 
površina za rabo namenjenih posod, ali so jo s sivo prevleko oskrbeli že lončarji, ali 
pa so posode dobile to barvo z rabo ali celò pozneje in nam današnje ogolitve kažejo 
le propad nekdanje površine. Vsaj v nekaterih primerih, ki smo jih zasledili predvsem 
pri črepinjah v Spodnji Novi vasi, ko gre za prevleko rjave barve, se zdi, da so 
posode včasih pobarvali že lončarji.1 4 5 3 Na teh dveh najdiščih je sivih prevlek le 
četrtina oziroma slaba desetina, medtem ko se drugod odstotek takih primerov vrti 
okrog polovice. Nekoliko več je bilo tega opaziti na zunanji strani posod, kar velja 
za vsa najdišča razen za vzhodno Slovensko Bistrico.
Okras
Pri opisu krašenja grobe hišne lončenine je bilo sicer mogoče zbrati precej po­
datkov, vendar vsi skupaj še vedno ne dajejo zadostne podlage in tako bo marsikatero 
oceno potrebno še preverjati. Gre namreč za to, da razpolagamo pri raziskanih 
vzorcih v največji meri le s črepinjami posameznih delov posod, pri katerih lahko 
včasih bolj, včasih pa manj zanesljivo sklepamo o manjkajočem. Zato smo se pri 
razporejanju okrasja držali predvsem obstoječih vzorcev in pri preglednicah izpustili 
črepinje z gladko površino, pri katerih ni vselej jasno, ali gre v resnici za neokrašene 
posode ali pa le za take dele njihovega ostenja. Gladkost sten, a z enakim pridržkom, 
je upoštevana samo pri hkratnih pregledih obeh površin črepinj, in sicer le za no­
tranje strani posod, ker v takih primerih ne gre za krašenje, temveč za tehniko 
obdelave. Kljub absolutnim številkam nudijo preglednice le začasno pojasnilo, ki kot 
celota odseva dejansko stanje, v podrobnem pa je morebiti v tem ali onem manj 
zanesljivo.
Medtem ko posode te vrste po zunanji površini očitno (a z izjemo počrnjevanja) 
niso bile posebej barvane, temveč so obdržale barvo gline po stopnji žganja ali tudi po 
posledicah poznejše rabe, sta bili vsaj dve tretjini posod okrašeni z vglobljenimi vzorci. 
Ti so bili izvedeni na različne načine, med katerimi v enakem razmerju prevladuje
gosto brazdanje ožjih ali širših plitvih črt. Sledi mu dolbenje različno širokih žlebičev 
medtem ko so drugi načini, — vrezovanje črt, vtiskanje jamic, oblikovanje reber, - I 
mnogo redkejši ali celo izjemni.1 4 6
posamezne okrasne prvine: 
einzelne Verzierungselemente:
nabrazdane glavničaste črte 
geriefelte Kammstriche
vdolbeni žlebiči 
eingekehlte Rillen
vrezane žlebičaste črte 
eingekerbte Rillenlinien
vrezane črte 
eingeritzte Linien
vtisnjene jamice 
eingepresste Grübchen
nadvignjena rebra, izbokline 
erhabene Rippen, Buckel I
Primeri
Beispiele
T. 6—8 T. 9 T. 10: 1—4 T. 10: 5— 6 T. 11: 1—2 T. 9: 5
Skupno
Insgesamt
332 (63 °/o ) 123 (23%) 36 ( 7 %) 21 (4%) 12 (2%) 6 (1%)
Brinjeva gora 119 (53 %) 55 (24%) 26 (12%) 14 (6%) 9 (4%) 3 (1%)
Spodnje Grušovje 59 (77 %) 12 (16%) 1 ( 1%) 3 (4%) 1 (1%) 1 (1%)
Slovenska Bistrica L. 14 (61%) 9 (39%)
• •
Slovenska Bistrica B . 67 (68%) 28 (28%) 1 ( 2%) 2 (2 %)
Spodnja Nova vas 39 (68%) 7 (12%) 7 (12%) 2 (4%) 2 (4%)
Velenik 34 (69 %) 12 (25%) 1 ( 2 %) 2 (4%)
Tabela 4. Razširjenost okrasnih prvin. — Tabelle 4. Verbreitung der Verzierungselemente
Najpogostnejše so torej gosto, a plitvo nabrazdane črte, ki so zelo redko povsem 
(že vrezano) tanke (T. 7: 2), največkrat široke okrog 1 mm (T. 7: 1—5) in redkeje 
do 3 mm široke žlebaste oblike (T. 7: 3). To je odvisno od uporabe različnih priprav, 
o katerih pa še ni povsem zanesljivih predstav.1 4 7 Očitno so bili to nazobčani pred­
meti, katerih poteze spominjajo na sled glavnika, zaradi česar se, — po nemškem 
vzoru, — zanje največkrat tudi uporablja izraz »glavničast okras« (Kammstriche),1 4 8 
To je seveda le prispodoba, saj je bilo to krasilno orodje najbrž široko le nekaj 
centimetrov, kar se da ugotavljati po širinah posameznih poteznih pasov (npr. T. 7: 
4—5).1 4 9 Kljub temu ostajamo tu že zaradi tradicije pri takem poimenovanju, saj je 
še najbližji stvarni obliki tako obdelane oziroma okrašene površine.
Pri tem je treba spomniti, da se pogosto za enak okras uporablja tudi izraz 
»metličast okras« (Besenstriche), kar daje vtis, da posamezni pisci zavzemajo do tega 
pojava drugačno stališče ali pa puščajo razlike med obema zvrstema vnemar.1 5 0 Tudi 
tu gre v bistvu le za prispodobo, ki naj bi po logiki predstav pomenila manj enako­
merno, neskrbno izvedene poteze s podobnim orodjem.1 5 1 Pri tem moramo hkrati 
misliti predvsem na tiste pokončne ali poševne poteze, ki so bile na površino posode 
nanesene s prosto roko po njeni izdelavi. Take vrste je tudi okras poznolatenskih 
posod, ki je po veljavnih razlagah tudi vzornik antičnemu krašenju.1 5 2 Primere latenskih 
oblik in antičnega posnemanja nudi med obravnavanimi najdišči le Brinjeva gora (T. 5), 
medtem ko je navpičen, a že bolj »glavničast« okras kot latenska tradicija prisoten 
predvsem še v Spodnji Novi vasi.1 5 0 V smislu te razlage bi torej lahko rekli, da je 
»metličast okras« značilen predvsem za pozne keltske in zgodnje antične posode, a tudi 
Z a neskrbne prostoročne poteze v vsej antiki, pri čemer navpičnih potez obeh vrst 
najbrž ni mogoče vselej dovolj določno razmejiti.
Tak način krašenja oziroma obdelave površine posod bo najbrž mogoče bolj 
razjasniti šele po skrbnejšem opazovanju take lončenine in morebiti tudi po lastnih 
poskusih posnemanja. Ob sedanjem poznavanju namreč ostaja še vrsta nejasnosti, 
npr. s čim so bile izvedene poteze zelo tankih črt, ali so različne širine in oblike 
črt posledica obrabljenosti orodja, odkod različne oblike na isti posodi ipd.1 5 4
Največkrat so glavničaste črte nabrazdane na posode vodoravno, kar pomeni, da 
so nastale že ob obdelavi površine posode še med vrtenjem na kolovratu. Kot že 
znano, pri tem obdelovalcu ni šlo vselej samo ali izrazito za okras, temveč je, — s 
kakšno drugo prožnejšo pripravo? — pogosto najbrž le oblikoval površino.1 5 5 Da je 
to res, dokazujejo s takimi črtami pokriti tisti spodnji deli posod, npr. nekaterih 
skodel in trinožnikov, kjer okras skoraj ne pride do izraza (T. 9: 4). Razen tega 
imajo različne poteze takih črt tudi notranje stene nekaterih loncev in drugih posod, 
kjer je prav tako očiten prej oblikovalni kot krasilni namen izdelovalcev (T. 3: 2—3, 5). 
Vodoravne glavničaste črte so na vseh najdiščih najčešče, kar pomeni, da gre za 
obliko obdelave površine posode med vrtenjem na vretenu, ki je lončarji pred antiko 
še niso poznali, po antiki pa le poredko posnemali.1 5 6
Drug pogost, a na grobi hišni lončenini že mnogo manj številen način krašenja 
površine posod je dolbenje izrazitih, a različno širokih in oblikovanih žlebičev, ki 
ustvarjajo bolj ali manj valovite ploskve z različno izrazitimi vmesnimi žlebiči 
(T. 9).1 5 7 Tu gre izključno za postopek ob vrtenju, priprave zanj pa so bile lahko) 
že prst ali topi konci paličic, ki so vdolbli žlebiče različnih širin in profilov. Na po­
doben način so nastale tudi izrazito vrezane žlebičaste črte ostrega profila (T. 10: 1—4). 
Te so lahko včasih tudi bolj žlebaste oblike, zato jih od žlebičev ločimo tedaj, kadar 
se pojavljajo posamič. S podobnimi potezami so izdelane tudi nekatere valovnice 
(T. 11), ki pa so včasih tudi mnogo bolj neskrbne in plitve kot je opazno drugod 
tudi pri zgodnjesrednjeveških primerih (T. 12: 1—2, 4).1 5 8
Vtisnjene jamice so raznih oblik: od preprostih okroglih (T. 11: 1—2) ali trikotnih 
(T. 12: 4) do ovalnih in tudi oglatih, ki so jih vtisnili včasih z nekim na koncu 
nazobčanim orodjem (T. 12: 1, 4).1 5 0 Preprosto vrezane ozke črte so že izjemno 
redke (T. 10: 5—6), še bolj pa plastične oblike, h katerim smo prišteli le nekaj 
bolj izrazito oblikovanih reber (T. 9: 5: 10: 4).1 6 0
Na tabeli 5 navedeni vzorci okrasja kažejo, da zdaleč prevladujejo posode z glav- 
ničastimi črtami. V odstotkih gledano je delež tega okrasa na posameznih najdiščih
različen, a se ne oddaljuje mnogo od dveh tretjin kot ju nakazuje poprečje. Nekoliko 
skromnejše je zastopan na Brinjevi gori, kjer prevladujejo vodoravni žlebiči, in v 
Spodnji Novi vasi, kjer so pogostejše pokončne glavničaste črte.
Vodoravni glavničast okras je po primerjavah z Emono značilen za 2. in 3. stoletje 
kamor sodi večina naših najdišč.1 6 1 To je tipičen okras domačih loncev, kjer pričenja 
največkrat tik pod usločenim vratom na ramenu posod, ponavadi brez izrazito po­
udarjenega prehoda, končuje pa se ponekod, kolikor se je tu dalo po fragmentih ugo­
toviti, 4 do lem pred dnom.1 6 2 Le izjemoma je najti podobne črte tudi na vratu 
oziroma pod robom, saj je vrat pogosto bolj ali manj izrazito nažlebljen, prehod k ra­
menu pa je le enkrat poudarjen z vmesnim rebrom.1 6 3 V nekaterih primerih prenehajo 
vodoravne glavničaste črte že 8 cm nad dnom, vendar so na prazni površini pod njimi 
včasih še posamič vrezane črte (T. 7: 5).1 6 4
Proge vodoravnih glavničastih črt potekajo, — že zaradi vrtenja na kolovratu, — . 
večinoma povsem vodoravno in strnjeno, da je na fragmentih sten stežka opaziti 
spajanje različnih poteznih pasov ali celò njihovo prekrivanje (T. 7: 2, 4), prav tako 
redek pa je nenadni prehod ožjih črt v širše (T. 7: 3).1 6 5
Vodoravni glavničast okras se poleg že omenjenih žlebastih vratov loncev ter 
gornjih delov skodel (T. 9: 4) druži še z nekaterimi drugimi motivi, ki jim včasih rabi 
za podlago.1 6 6 To pomeni, da so izdelovalci na glavničasto nabrazdano površino vnesli 
še dodatne vzorce: valovnico (T. 11: 6), jamice (T. 12: 3), oboje (T. 11: 2), pas vodo­
ravnih glavničastih črt (T. 6: 4), vrezane črte (T, 10: 6) in druge motive (T. 11: 5), 
Največkrat se te poteze spajajo z vmesnimi pasovi navpičnih in poševnih črtic, ki 
včasih segajo še prek njih (T. 8: 3—5).1 6 7 Redko, na Brinjevi gori in v Spodnji Novi 
vasi, se pojavlja zveza vodoravnih glavničastih črt s pokončnimi (T. 8: 2), kot je biloj 
to najbolje ugotovljeno tudi v Slovenski Bistrici in Veleniku.1 6 6 Na pokrovu T. 10:1 
so poleg takih črt še vrezane žlebičaste črte, na loncu pa vodoravno rebro. Izjemoma 
se tod pojavlja ta vrsta okrasa tudi na uvoženem finem posodju.1 6 9
Pokončne glavničaste črte se pojavljajo tu izključno na loncih in lončkih, a na 
raznolike načine. Na Brinjevi gori lahko opazujemo končni razvoj keltskega »metliča- 
stega okrasa« s posnemanjem oziroma nadaljevanjem v rani antiki. Nažlebljene črte 
so sprva navpične in široke (T. 5: 2, 4), enkrat tudi ostro vgrebene (T. 5: 3), nato 
pa imajo tipične »metličaste« poteze (T. 5: 5—6). Pozneje se take črte zožijo na 
»glavničasto« širino in postanejo tudi povsem navpične (T. 6: 3).1 7 0
Na drugem koncu tu obravnavanega območja, v Spodnji Novi vasi, je ta najzgod­
nejša stopnja komaj prisotna, saj ima le ena navzkrižno poševni »metličast« okras, 
v nekaterih drugih primerih pa je očitna težnja po umerjenih kar se da navpičnih 
potezah, deloma v 2,5 cm širokih pasovih (T. 6: l).1 7 1 Že povsem navpične glavničaste 
črte so potem še na nekaterih podobnih loncih (T. 6), enkrat tudi na veliki posodi iz 
povsem drugačne močno peščene gline (T. 6: 5), kjer sega okras skoraj povsem do 
dna.
Na drugih najdiščih so pokončne glavničaste črte kot samostojen okras izjemne 
oziroma jih sploh ni. Na lončku T. 6: 2 iz Spodnjega Grušovja prenehajo črte 1 cm 
nad dnom, v Slovenski Bistrici B. pa imata podobne črte večji lonec in bržkone še 
posodici iz Spodnjega Grušovja podobna črepinja.1 7 2 Ti zadnji primeri bi na naših 
najdiščih bili hkrati tudi končna razvojna stopnja te vrste okrasa.1 7 3
Poleg že omenjenih, — redkih, — primerov združbe z vodoravnimi potezami se 
ob navpičnih glavničastih črtah le izjemoma pojavljajo drugi motivi. Tu poznamo
samo dva: pas vodoravnih glavničastih črt prek navpičnih (T. 6: 4) in vodoravno ter 
pošev vrezane črte na enaki podlagi.1 7 3 a
Le v redkih primerih so glavničaste črte pod vratom posod v pasovih usločene 
(npr- T. 8: l).1 7 4 Če ima to kakšno zvezo z usločenimi snopi takih črt na sicer šte­
vilnih posodah iz 1. in 2. stoletja, ni jasno, vendar pa vsaj črepinji iz Brinjeve gore in 
Spodnje Nove vasi najbrž sodita v isti čas, čeprav črte tu zajemajo vso površino 
jn se po usločenem pričetku najbrž pošev ali navpično nadaljujejo proti dnu.1 7 5
Tudi v notranjosti posod so vodoravne glavničaste črte, — pokončnih potez ni!, — 
različnih širin. Pojavljajo se na loncih (T. 3: 3, 5), redkeje pa tudi na skodelah, tri­
nožnikih in pokrovih. Čeprav tu ni več govora o okrasu, ampak le načinu obdelave 
notranje površine posod, je opaziti nekaj značilnosti. Tako na primer takih črt ni na 
posodah z navpičnim »metličastim« okrasom pa tudi ne, — z malo izjemami, — na 
tistih z valovnico, kadar ni ravno vrisana prek vodoravnih glavničastih črt.1 7 6
Med okrašenimi črepinjami takih z glavničastimi črtami na notranji strani ni ob 
Ložnici v Slovenski Bistrici in Spodnji Novi vasi (so pa nekajkrat na gladkih črepinjah!), 
medtem ko znaša njihov delež v Spodnjem Grušovju, Slovenski Bistrici B. slabo tre­
tjino, na Brinjevi gori in v Veleniku pa le petino, kar je tudi poprečje. Večinoma 
potekajo po osrednjem delu trupa posod, redko tudi na ramenu in vratu, kjer je 
površina posod sicer gladka ali pa ima različne žlebiče.1 7 7 Medtem ko so na stenah 
posod tik nad dnom pogosto, — razen na Brinjevi gori!, — sledovi navpičnih potez 
s prsti, segajo nekajkrat glavničaste črte prav do dna (T. 3: 5).1 7 8 V Veleniku pokrivajo 
koncentrične glavničaste poteze tudi notranjo stran dna v celoti (T. 3: 2), kar se je 
enkrat pokazalo tudi v spodnjem Grušovju in nekajkrat na Brinjevi gori.1 7 9 Redko 
se črte po obliki ujemajo na obeh straneh stene, saj so po navadi znotraj širše. 
Enkrat, v Veleniku, je bilo mogoče razločiti poteze v pasovih, v Slovenski Bistrici B. 
pa poteze s ploskim orodjem, kjer so glavničaste črte še komaj vidne (T. 3: 1). 1 8 0
Druga najpogostnejša vrsta okrasa na grobi hišni lončenini so vdolbeni žlebiči na 
obodnih stenah in vratovih posod. Pri prvih gre največkrat za trinožne in druge sklede 
in skodele, pri drugih pa za lonce, lončke in skodele. Nažlebljenost obodnih sten tri­
nožnikov in drugih skled ter skodel je splošno razširjen pojav in zajema ves čas 
njihovega trajanja (T. 9: 2, 4—5).1 8 1 Podobno je obdelana tudi obodna površina ne­
katerih drugih posod: skodel z Brinjeve gore in Spodnjega Grušovja ter dveh skled iz 
Velenika.1 8 2 Na eni ali obeh straneh so včasih močno plosko nažlebljeni tudi nekateri 
pokrovi (T. 9: 6).1 8 3
Posode z nažlebljenimi vratovi lahko razdelimo na tiste s kratkim vratom, kjer 
nažlebljena površina brez prehodov prestopi v izvihani rob ter one, kjer je daljši ko­
nični vrat izrazitejši (T. 9: l).1 8 4 Tu pride krasilni namen tudi bolj do izraza in je 
zlasti značilen za skupino loncev, kakršni prevladujejo v Šempetru.1 8 5 Kot edini okras 
so taki žlebiči na nekaterih lončkih in tistih domačih skodelah, ki imajo pod robom 
ustja zožen vrat (T. 9: 3).1 8 6
Razen z vodoravnimi glavničastimi črtami se pojavljajo žlebiči še v nekaterih drugih 
povezavah: na steni lonca z valovnicami (T. 11: 4), na trinožniku, ki ima vsaj eno 
izrazito izoblikovano rebro (T. 9: 5) ter na vratu mlajših lončkov z vrezanimi žlebiča- 
stimi črtami ter rebrom oziroma valovnico z Brinjeve gore (T. 10: 4; 12: 2). Enake 
starosti je lonec T. 12: 4 iz Spodnjega Grušovja, kjer so vratni žlebiči zoženi skoraj 
že na glavničaste črte, sestav okrasnih prvin pa je še pestrejši.1 8 7
Zap. št.
Vrste okrasa
Primeri
Vse
Brinjeva
gora
Spodnje
Grušovje
Slovenska
Bistrica
L. j B.
Spodnja 
Nova vas
m
s
>
1. pokončne glavničaste črte T. 6 23 8 1 3 11
—
2. usločene glavničaste črte T. 8: 1 4 2 1 #
1
3. vodoravne glavničaste črte T. 7 234 84 42 12 49 15
32
4. vodoravni žlebiči T. 9 102 51 7 7 23 2
1 2
5. vodoravne žlebičaste črte T. 10: 2 10 8 2
6. vodoravne črte T. 10: 5 8 6 2
• •
7. pokončne glavničaste črte 
+ pasovi vodoravnih črt
T. 6: 4 1
•
1
8. vodoravne glavničaste črte 
+ pokončne glavničaste črte
T. 8: 2 2 2
9. vodoravne glavničaste črte 
+ pasovi pokončnih črtic
T. 8: 5 34 15 10 7 2
10. vodoravne glavničaste črte 
+ žlebičaste črte
T. 10: 1 4 2 2
11. vodoravne glavničaste črte 
+ črte
T. 10: 6 3 1 2
12. vodoravne glavničaste črte 
+ valovnice
T. 11: 6 5 2
3
13. vodoravne glavničaste črte 
+ jamice
T. 12: 3 2 1 1
14. vodoravne glavničaste črte 
+ vodoravno rebro
AV 29: 
T. 9: 2
1 1
15. vodoravni žlebiči 
+ vodoravne glavničaste črte
T. 9: 4 17 3 4 2 5 3
16. vodoravni žlebiči 
+ žlebičaste črte
AV 29: 
T. 12: 6
1 1
17. vodoravni žlebiči 
+ vodoravna rebra
T. 9: 5 2 1 1
18. vodoravne žlebičaste črte 
+ pas poševnih črtic
T. 2: 4 1 1
19. vodoravna žlebičasta črta 
+ črti
A 3350 d 1 1
*
20. vodoravne žlebičaste črte 
+ valovnice
T. 11: 4 5 3 2
21. vodoravna žlebičasta črta 
+ valovnica
T. 11: 3 1 1
•
22. vodoravna črta 
+ »valovnica«
A 3399 1 1
23. jamice 
+ valovnica
A 3484 a 1 1
• • *
24. pokončne glavničaste črte AV 29: 1
+ vodoravne črte T. 9: 17
+ pas poševnih črtic
Zap. št. ^
Vrste okrasa
Primeri
( D
C / 3
> Brinjeva
gora
Spodnje
Grušovje
Slovenska
Bistrica
L. j B.
Spodnja 
Nova vas
Velenik
2 5. vodoravne glavničaste črte 
+ pas poševnih črtic 
+ jamice
AV 29: 1 
T. 13: 27
1
26. vodoravne glavničaste črte 
+ valovnica 
+ žlebičasta črta
T. 11: 5 1 1
27. vodoravne glavničaste črte 
+ jamice 
+ valovnica
AV 29: 1 
T. 12: 1 7
1
2 8 . vodoravni žlebiči 
+ valovnice 
+ žlebičaste črte
T. 12: 2 1 1
29. vodoravne žlebičaste črte (AV 29: 1 
+ vodoravne glavničaste črte T. 9: 16)
+ pasovi pokončnih črtic
1
3 0 .
vodoravne žlebičaste črte 
+ jamice 
+ valovnica
T. 11: 1 3 3
31. vodoravno rebro 
+ vodoravni žlebič 
+ žlebičasti črti
T. 10: 4 1 1
•
3 2 . vodoravne glavničaste črte 
+ žlebičasta črta 
+ jamice 
+ valovnica
T. 11:2 1 1
* * *
3 3 .
vodoravni žlebiči 
+ jamice 
+ valovnice 
+ jamice
T. 12: 4 1 1
3 4 . žlebičasti črti 
+ jamice 
+ valovnice 
+ pas pokončnih črtic 
jr valovnice 
+ žlebičasta črta
T. 12: 1 1 1
Skupno 476 198 69 21 91 48 49
Tabela 5. Vrste okrasnih motivov. — Tabelle 5. Verschiedene Verzierungsmotive
Po pogostnosti okrasa slede sedaj številčno že zelo skromne vrezane žlebičaste črte 
ki so najčešče na Brinjevi gori, drugod pa izjemno redke. Največkrat jih je najti na 
brinjegorskih skodelah (T. 10: 3), potem pa v raznih povezavah še na drugih posodah 
(T. 10: 4; 12: 2). Črte z ostrimi robovi so redkejše (T. 10: 2; 11: 5), večinoma gre za 
obliko široke in pretežno žlebičasto vrezane (ali tudi vdolbene) črte (T. 10: 1; 11: i__2 
4).188 »
Druge vrste okrasa se pojavljajo same zase ali v povezavah z drugimi prvinami iz­
redno redko ali celò le posamič. Vrezane črte dvakrat obdajajo vrat lončkov v Spod­
njem Grušovju (T. 10: 5), so na trupu lončka iz Slovenske Bistrice, enkrat v družbi 
z valovnico na Brinjevi gori ter v sestavu vodoravnih in poševnih črt še na neki čre­
pinji iz Spodnje Nove vasi.1 8 8 a
Nekoliko pogostnejša valovnica ni nikoli sama, pač pa v združbi z naštetimi 
okrasnimi prvinami. V pravilno valoviti obliki jo je najti predvsem na posodah, kjer 
je vrisana prek vodoravnih glavničastih črt (T. 11: 6).1 8 9 V takem preprostem enojnem 
poteku kot žlebičasta črta se pojavlja še na nekaterih zgodnjeantičnih in srednje- 
antičnih posodah (T. 11: 3—5).1 9 0 Skupina zase pa so črepinje lončkov in skodel z 
Brinjeve gore, ki se že po neluknjičavi glini temno sive barve ter po oblikah in drugače 
vrisanih valovnicah ločijo od poprejšnjih primerov. Valovnica je sedaj večkrat zelo 
raztrgane oblike ter vrisana v več pramenih zelo plitvih glavničastih črt, torej z nekim 
večzobim orodjem (T. 12: 1). Na lončku T. 12: 2 ima stopničasto obliko, kjer več 
plitvih črt povezuje poševno vtisnjene globje črte. Podobno je na loncu T. 12: 4 
Spodnjega Grušovja, ki po glini, obliki in okrasu močno spominja na podobne posode 
z Brinjeve gore.1 9 1
Tem oblikam so podobne tiste poteze na črepinjah iz humozne plasti nad zgodnje 
srednjeveškim grobiščem na Ptujskem gradu, ki so se pokazale sorodne že pri glavni­
častih črtah.1 9 2 Čeprav te oblike tam niso značilne za večino z valovnicami okrašenega 
posodja in tako del črepinj s tega najdišča že po okoliščinah svoje lege bržkone pripada 
še pozni antiki, pa se nam na Brinjevi gori le nakazuje posebna skupina najdb, ki je ni 
na drugih najdiščih v nižini.1 9 3 Ker gre v sedanji obravnavi le za del brinjegorskih 
najdb, s tem še ni povedano nič dokončnega, kvečjemu to, da ti fragmenti niso skoraj 
nič sorodni z lonci z bližnjega zgodnjesrednjeveškega grobišča v Brezju.1 9 4
Skupno z valovnico se večkrat pojavljajo tudi jamice, prav tako v različnih oblikah 
in skupinah. V srednje in pozno antično obdobje sodijo take ovalnih oblik, ki so 
vtisnjene večinoma pošev v družbi z drugimi okrasnimi prvinami.1 9 4 3 Druga skupina 
različnih jamic v pasovih pa se najde tako na starejših črepinjah z vodoravnimi glavni- 
častimi črtami (T. 12: 3) kot na mlajših posodah z valovnico (T. 11: 1—2; 12: 1, 4), 
kakršno poznamo še na poznejših posodah.1 9 5
Poleg reliefne valovitosti nekaterih nažlebljenih površin sodi k plastičnemu okra­
ševanju le nekaj izrazitejših reber (npr. T. 10: 4; 9: 5).1 9 6 K temu je treba prišteti 
še skromne izbokline na enem izmed veleniških grobnih loncev pa smo z naštevanjem 
te vrste okrasa pri kraju.1 9 7
Ob splošno razširjenem okrasu iz (večinoma vodoravnih) glavničastih črt ter v 
manjši meri še iz žlebičev se dobri dve tretjini drugih, večinoma sestavljenih vzorcev 
pojavljata na tem območju le posamič (en do trikrat). Tu s 23 vzorci ali 70 °/o seveda 
prednjači Brinjeva gora, kar je razumljivo, saj gre za obsežnejšo naselbino z lastno 
lončarsko dejavnostjo, a tudi bogatejšim gradivom. Ob njem so druga nižinska najdišča 
ob rimski cesti že po dosedanjem izboru najdb, a tudi po omejenem trajanju naselitve,
mnogo bolj borna. Še največ vzorcev se je našlo v Spodnji Novi vasi (14 ali 40 %) in 
v Spodnjem Grušovju (9 ali 30 %), kjer je bil tudi delež uvožene boljše lončenine 
pomembnejši.1 9 8 Preseneča pa nenavadno skromen izbor okrasnih vzorcev med se- 
liščno lončenino v Veleniku, ki je za svojo lego ob pomembni točki rimske ceste tudi 
sicer borna in revna na uvoženih posodah. Podobno reven je okras na grobi hišni 
lončenini v Slovenski Bistrici, kjer je zlasti v vzhodnem naselju ostankov povsod 
dovolj na razpolago. Med vzorci, ki so znani na Brinjevi gori, a jih v Spodnjem- 
Grušovju in Slovenski Bistrici, dveh pomembnejših obcestnih postojankah, ni, sta pred­
vsem valovnica, in jamice, torej tisti, ki na Brinjevi gori opredeljujejo povsem pozno 
antično obdobje.1 9 8 Oba nam tako lahko nekoliko pomagata pri časovnem razmejevanju 
najdišč, podobno kot bi lahko trdili tudi za pokončne glavničaste poteze na grobih 
domačih posodah v Spodnji Novi vasi iz zgodnejšega antičnega časa. Vodoravne 
glavničaste poteze, tesno povezane z načinom izdelovanja vrtenih posod, nam pri tem 
izpolnjujejo osrednja antična obdobja 2. do 4. stoletja. Iz dosedanjega gradiva in naj- 
diščnih okoliščin pa še ne moremo razbrati trdnejše obojestranske časovne omejitve, ki 
pa bo glede na dolgotrajnost in močno razširjenost te vrste okrasa najbrž vselej precej 
ohlapna. Nekoliko nam bo pri tem pomagal tipološki pregled oblik in zvrsti posodja 
po najdiščih ter v njihovih medbojnih povezavah pod Pohorjem kot tudi v širši okolici 
tedanjega noriško-panonskega sveta.2 9 0
OPOMBE
* Npr. S. Pahič, Arheološki vestnik 29 
(1 978) 129 ss (poslej: A V 29!) = o k o liš S lo­
venske B is tric e ; I. Mikl-Curk, Časopis za 
Zgodovino in narodopisje NV 12 (1976) 16 ss 
= Spodnje G ru šo vje ; Z. Šubic, Ormož skozi 
stoletja (1973) 32 ss = P a vlo vci; I. Horvat- 
Šavel, Arheološki vestnik 29 (1978) 290 ss = 
Ivanci; I. Miki, Arheološki vestnik 9—10 
(1958—1959) 173 ss = D o lg a vas; Z. Tomičič, 
Godišnjak Gradskog muzeja Varaždin 5
(1975) 25 ss = V in d ija ; B . Vikić-Belančić, 
Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, ser. 
3, 6 — 7 (1972— 73) 75 ss = V araždinske T o p ­
lice ter prav tam, ser. 3, 3 (1968) 75 ss = 
Jalžabet; P. Korošec, Arheološki vestnik 25 
(1 974) 483 ss = Svete gore; I . Mlinar, Časo­
pis za zgodovino in narodopisje NV 1 (1965) 
6 4 ss = Orešje; S . Ciglenečki, Arheološki 
vestnik 25 (1974) 399 ss = V e lik i K am en; P. 
Petru, T. Knez, A. Uršič, Arheološki vestnik 
1 7 (1966) 469 ss = o k o liš D rnovega; I. Mikl- 
Curk, Arheološki vestnik 25 (1974) 370 ss = 
V rhnika; A. Valič, Arheološki vestnik 21— 22 
(1970—1971) 277 ss = Š m artno p r i C e rk lja h 
ter prav tam 19 (1968) 485 ss = P ivka p ri 
Naklem ; R. Ložar, Glasnik Muzejskega društ­
va za Slovenijo 20 (1938) 180 ss = B ašelj; 
M . Urleb, Arheološki vestnik 19 (1968) 473 
ss = K riž n a go ra ; W . Schmid, Glasnik Mu­
zejskega društva za Slovenijo 18 (1937) 17 ss 
= U laka; D. Svoljšak, Arheološki vestnik 1 9
(1968) 427 ss = Sv. P avel; S . Ciglenečki, Ar­
heološki vestnik 26 (1975) 259 ss = Gradec 
p ri P rapretnem ; N. Osmuk, Goriški letnik 3
(1976) 75 ss = P o v ir id.
2 I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 20
(1969) 127 opozarja na potrebo »skrbnih ko­
ličinskih seznamov«; o tem še: ista, Situla
14—15 (1974) 241, op. 13.
3 Npr. K. Sz. Póczy, Intercisa I I , Archae- 
ologia Hungarica 36 (1957) 29 ss; G. Mossier, 
Corinthia I 142 (1952) 119 ss = Štalenski 
v rh ; A. Neumann, Corinthia I 145 (1955) 143 
ss = U lrich sb e rg ; O . Brukner, Materijali 8 
(1971) 31 ss = S irm ium .
4 Npr. S . Pahič, Časopis za zgodovino in 
narodopisje NV 1 (1965) 10 ss = Slovenske 
gorice; I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 27
(1976) 135 ss = F o rm in ; S. Pahič, Arheolo­
ški vestnik 11—12 (1960—1961) 8 8 ss '= 
D o b ro v n ik ; V. Kolšek, Vzhodni del antične 
nekropole v Šempetru, Katalogi in monogra­
fije 14 (1977); R. Egger, lahreshefte des 
Österreichischen Archäologischen Institutes 
17 (1914) Bbl. 61 ss = S ta ri trg ter druga 
poročila in obravnave iz drugih predelov Slo­
venije.
5 É. Bónis, Die kaiserzeitliche Keramik 
von Pannonien, Disserationes Pannonicae II, 
20 (1942); A. Schörgendorfer, Die römerzeit­
liche Keramik der Ostalpenländer, Sonder­
schriften AI Wien 1 3 (1942); B . Vikić-Belan-
čić, Starinar NS 13—14 (1963) 89 ss in Ar­
heološki vestnik 26 (1975) 25 ss; H. Kerchler, 
Beiträge zur Kenntnis der norisch-pannoni- 
schen Hügelgräberkultur II, Archaeologia 
Austriaca, Beiheft 8 (1967) 26 ss.
6 I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 24 
(1973) 883 ss.
7 B rin je v a g o ra • — še neobjavljeno; Spod­
n je G ru š o v je — I. Mikl-Curk (op. 1); S loven­
ska B is tric a , S podnja N o v a vas, V e le n ik —
S. Pahič (op. 1).
8 Najdbe iz Č adram a — S. Pahič, Varstvo 
spomenikov 12 (1969) 87 ss ter grobne najdbe 
iz Z g o rn jih Z re č (neobjavljeno), Spodnje 
N o ve va si in V e le n ik a (S. Pahič, op. 1), so tu 
upoštevane le v opombah.
9 Mineralna sestava in mikrostruktura 
lončene gline pri nas doslej v preučevanju le 
za Ljubljansko barje: V. Osterc, Poročilo o 
raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 4
(1975) 123 ss.
1 0 Tipološko doslej predvsem: É. Bónis 
(op. 5) in I. Mikl-Curk, Poetovio, Katalogi in 
monografije 13 (1976). Med podrobnejšimi 
poročili predvsem: I. Miki, Arheološki vest­
nik 15—16 (1964—1965) 259 ss ter Časopis 
za zgodovino in narodopisje NV 1 (1965) 75 
ss. Velike količine take lončenine so dala spet 
najnovejša izkopavanja.
1 1 Za tehnološke primerjave bi bili po­
trebni podobni pregledi kot v tem sestavku 
vsaj za izbrane vzorčne skupine, za kar pa v 
obeh muzejih trenutno ni možnosti.
1 2 Npr.: W. Schmid, Mitteilungen der
Prähistorischen Kommission II, 4 (1924) 384
— »La-Tčnežeitliche Keramik«; M. Abramić, 
Poetovio (1925) 104 — »billige Hausware«;
R. Ložar, (op. 1) 180 — »popolnoma prepro­
sto posodje«; A. Schörgendorfer (op. 1) 107
— »rauhwandiges Geschirr«, »gröbere Ge­
brauchsware«; P. Korošec, Arheološka poro­
čila, Dela SAZU 3 (1950) 98 — »groba ke­
ramika«; M. Grubinger, Schild von Steier 2 
(1953) 99 — »Gebrauchsgeschirr«; P. Schleiss, 
Mitteilungen aus dem Museum in Hallstatt, 
Nr. 44 (1959) 1 — »schwarzgraue Hauskera­
mik«; H. Kerchler (op. 5) 31 — »Gefässe aus 
gröberem Ton (rauhwandige Gefässe, Ge­
brauchskeramik«; É. Bónis (op. 123) 188 — 
»grobe Hauskeramik«; S. Pahič (op. 4) 110 
(AV) — »keramika domačega porekla« ozi­
roma 44 (ČZN) — »domača keramika« ter 
Varstvo spomenikov 9 (1965) 158 — »groba 
uporabna keramika«; P. Petru, Arheološki 
vestnik 9—10 (1958—1959) 18 — »rustikalna 
keramika«; I. Miki, Svet ob Muri 3 (1958) 
131 — »groba keramika«, (op. 1) 174 — »ke­
ramika bolj surove izdelave«, (op. 10. ČZN) 
82 — »surova domača keramika«, (op. 6) 883
— »temna kuhinjska in domača keramika«'
L. Plesničar-Gec, Arheološki vestnik ij 
(1966) 460 — »grobo izdelana keramika«- p 
Vikič-Belančič (op. 1) 85, 89 — »grublje do­
mače posuđe, rustična keramika«; (op. 5) 2 5
— »keramika grublje fakture«.
1 3 É. Bónis (op. 5) 35, 39; A. Schörgen­
dorfer (op. 5) 107; B. Vikič-Belančič (op. 4 ) 
25; L. Plesničar-Gec, Keramika, emonskih ne­
kropol, Dissertationes et monographiae
(1977) 37.
1 4 Izven preglednice (prim. tab. 1): štirje 
fragmenti sten in ročajev vrčev iz območii 
stavb B in C ter ostanki ploskega krožnika iz 
Ložnice v Slovenski Bistrici kakor tudi ostan­
ki ročajev amfor z Brinjeve gore, iz Spod­
njega Grušovja in Velenika.
1 5 Prim. o tem: I. Mikl-Curk (op. 2 — Si­
tula, 240 ss) za Emono.
1 6 Za glino z Ljubljanskega barja se npr. 
ugotavlja, da že sama vsebuje apnenčeva in 
kremenova zrna: V. Osterc (op. 9) 125.
1 7 Posod z »brinjegorskimi« prelomi je 
tu občutno manj, glina pa je tudi na znotraj 
večinoma luknjičava, kar bi kazalo tudi na 
drug postopek žganja z večjo vročino.
1 8 Tu je manj tudi kremena, medtem ko 
ni podatkov o morebitnih drugih primeseh (P . 
Petru, op. 1, 490).
1 9 Zanesljiv uvoz je tu nekaj temno sivih
posod z raskavo površino (glej spodaj str. 
398), sicer pa je za Spodnjo Novo vas zna­
čilen velik delež, — približno polovica, _
uvoženega boljšega posodja (S. Pahič, op. 1 
150 ss, tab. 3).
2 0 Po pet vzorcev iz vsakega najdišča je 
mikroskopsko pregledala in mineraloško oce­
nila D. Strmole iz Oddelka za geologijo pri 
Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, za 
kar se ji na tem mestu iskreno zahvaljujem. 
Navedbe v narekovajih ali brez njih izvirajo, 
kolikor ni drugače opozorjeno, iz njenega 
poročila.
2 1 Pri 105 črepinjah (23 % > ) razločevanje 
med apnencem in kremencem ni zanesljivo 
pa so v tab. 1 glede na možnost hkratne upo­
rabe obeh kamenin navedene posebej.
2 2 Podobno je bilo ugotovljeno že na 
Ljubljanskem barju (V . Osterc, op. 9, 125).
2 3 Gre za glino kot jo imajo poetovionske 
»pivske čaše« (I. Mikl-Curk, op. 2, 128), zasto­
pane tudi tu (S. Pahič, op. 1, 153, T. 10: 5).
2 4 Npr. že na posodju z Ljubljanskega 
barja (V. Osterc, op. 9, 124). Tudi v Starem 
trgu (W . Schmid, op. 12, 384), kjer pa se, po­
dobno kot na Koroškem (G. Mossier, op. 3 , 
124 in A. Neumann, op. 3, 148), apnenec ne 
pojavlja kot najštevilnejša vrsta primesi. 
V mnogih poročilih nanj ni opozorjeno, zato
je videti kot da ga, — npr. vzhodno od 
Ptuja, — ni bilo. Tudi v Emoni (L. Plesni- 
čar-Gec, op. 13, 37) ali na Dolenjskem (P. 
Petru, Razprava 1. razr. SAZU 6 [1969] 23 
jn T. Knez, prav tam, 129 ss) se omenjajo 
predvsem pesek in kremenec, a tudi pleve. 
Vendar pa apnenčev pesek na Ulaki (W . 
Schmid, op. 1, 23) in v Šmartnem pri Cerk­
ljah (A . Valič, op. 1, 282). Natančnejši pre­
gled zaradi nepopolnih navedb po poročilih 
ni mogoč. Apnenec včasih tudi med zgodnje 
srednjeveško lončenino, npr. J. Korošec, Sta­
roslovansko grobišče na Ptujskem gradu, 
Dela SAZU 1 (1950) 233; J. Belošević, Ma­
terijali 9 (1972) 126.
2 5 Za Ljubljansko barje prim. op. 24. Še 
v srednjem veku: R. Ložar (op. 1) 207.
a « Debelejših zrn kot npr. včasih v pra­
zgodovini (J. Korošec, Prazgodovinska na­
selbina na Ptujskem gradu, Dela 1. razr. 
SAZU 6 [1951] 79: do 1,4 cm) ni, a tudi tu 
so redka (glej tab e lo 1).
2 7 Večji odstotek kremenca na Brinjevi 
gori je očitno v zvezi z večjim odstotkom 
zelo trdih sten posod, (čeprav tam take lon­
čenine niso žgali pri posebno veliki vročini), 
kar jim sicer daje večjo trdnost in nepropust- 
nost za vodo (G. Mossier, op. 3, 124 ss).
2 8 Npr. na Ljubljanskem barju: (T. Bre­
gant, Poročilo o raziskovanju molita in ene- 
olita v Sloveniji 4 [1975] 35) ali na Ptujskem 
gradu (J. Korošec, op. 24, 234 ss). D. Strmole 
(op. 20) meni: »Poroznost lahko nastane tudi 
v čisto glinastem materialu z oddajanjem 
vode in krčenjem gline, to pa zopet zavisi od 
postopka in stopnje žganja«.
2 9 Prim. J. Meduna, Stare Hradisko II, 
Fontes archaeologiae Moravicae 5 (1970) T. 
42: 4 — 8 (»körniger Ton«) id.; H.-J. Kellner, 
G . Ulbert, Bayerische Vorgeschichtsblätter 23 
(1958) 77, sl. 14. Pri nas npr. v Celju — pod 
M iklavškim hribom in na Rifniku (A . Bolta, 
Arheološki vestnik 17 [1966] 377 ss, T. 2—3) 
v glini »kremenec in grafit« ali »precej kre­
menca in nekaj grafita«. Na Pošteli so poleg 
podobnih tudi take iz prečiščene in v manjši 
m eri še druge s sljudo in kremenom (v mari­
borskem muzeju — neobjavljeno). Med bri- 
njegorskimi najdbami so, — poleg grafitnih, 
— le še kosi z glino, mešano s kremenom 
(T . 5).
3 « W . Schmid (op. 12) 384, je razločeval 
m ed prostoročno izdelano in vrteno latensko 
(= grobo) ter provincialno rimsko (= boljšo) 
lončenino. G. Mossier (op. 3) 123 ss, označuje 
oboje kot »einheimische Ware«, ki ga deli na 
posodje iz grobe ter na tako iz fino preči­
ščene gline, za razliko od uvožene italske 
lončenine.
3 1 I. Mikl-Curk (op. 6) 893 ss.
3 2 I. Mikl-Curk (op. 6) 886, 894 ss opo­
zarja na to ob ptujskih in drugih najdbah 
(na Brinjevi gori [887] gre pri »izrazito staro­
slovanskih loncih [s plastičnim križem na 
dnu, ki je velik]« za posode z vrezanim kri­
žem). Prim. opozorila na »predstopnjo« zgod­
nje srednjeveške lončenine pri najdbah »če­
trte skupine« posodja na Ulrichsbergu (A . 
Neumann, op. 3, 158 ss).
3 3 Za razliko od mnogo bolj sljudnatih 
glinastih plasti pod Pohorjem.
3 4 To so ostanki pretežno neluknjičavih 
loncev ter treh trinožnikov, večinoma iz 
močno peščene gline, kar jih loči od množice 
drugega posodja (S. Pahič AV 29, T. 2: 18, 
43; T. 3: 1, 9; T. 5: 6, 9, 14, 19, 20, 27; T. 6 : 
27).
3 5 Na Brinjevi gori gre za ostanke različ­
nih zvrsti posod domačega porekla, kjer je 
odsotnost sljudnega iskrenja morebiti le na­
videzna.
3 6 P. Schleiss, Mitteilungen aus dem Mu­
seum in Hallstatt, Nr. 46 (1959) 1 .
3 7 O najfinejši sljudi v glini tudi H. J. 
Kellner (op. 78) 151; W . Schmid (op. 12) 387 
omenja primes »opečne moke iz finega sljud­
nega peska« v glini vrtenih posod.
3 8 Prim. oris pri J. Korošec, Uvod v ma­
terialno kulturo Slovanov zgodnjega sred­
njega veka (1952) 211 ss.
3 9 J. Korošec (op. 38) 210, opozarja na la­
bilnost vretena na ročni pogon (prim. skico 
na sl. 92!).
4 0 Tako že pri prostoročno izdelanih zgod- 
njeantičnih (in poznolatenskih) posodah (W . 
Schmid, op. 12, 385) ter nato spet v zgod­
njem srednjem veku (J. Korošec, op. 24, 240).
4 1 O tem že R. Ložar (op. 1) 213 (za žleb- 
ljenje).
4 2 A le izjemoma, npr. na posodi (A V 
29, T. 12: 16) iz Velenika.
4 3 Npr. na loncu (A V 29, T. 10: 12) iz 
Spodnje Nove vasi, kjer pa zaključek roba 
vseeno kaže neke vodoravne poteze.
4 4 Npr. pri loncu (A V 29, T. 10: 14) s sle­
dovi pri vratu, medtem ko je pri dneh to 
češče opaziti.
4 3 Prim. AV 29, T. 9: 1; T. 10: 12.
4 6 Najočitneje na delu stene lonca inv. št. 
A 6812 iz Slovenske Bistrice: gre za do 2 cm 
neenakomerne vodoravne vglobljene poteze 
(T. 3: 2).
4 7 S . Pahič (op. 1 ) 150 ss, tab. 3, T. 8—12.
4 8 Glej spodaj str. 398 in op. 83.
4 9 Sledovi prstov tu le na redkih posodah, 
ki imajo na zunaj videz skrbnejše izdelave 
(npr. inv. št. A 3602 in 3638).
“ ° V plasti sonde iz leta 1953 so najdbe 
močno pomešane, mlajše pa prevladujoče, 
zato je delitev na zgornjo (0—25) in spod­
njo (25—50) zgolj tehnična.
5 1 S. Pahič (op. 1) 135, T. 1: 20. Po É. 
Bonis, Folia archaeologica 14 (1962) 26 ss in 
I. Mikl-Curk (op. 6) 886, bi sodil k »zgodnjim 
ptujskim žaram z žigom«.
5 2 Npr.: AV 29, T. 12: 16, 17, 19.
5 3 Porozna glina teh ostankov (A V 29, T. 
13: 28) kaže bolj organske primesi kot pešče­
ne, kakršne ima npr. enak ročaj iz Spodnjega 
Grušovja (inv. št. A 6655). O takih ročajih:
S. Pahič (op. 1) 154 ss.
5 4 S. Pahič (op. 1) 157, tab. 4, T. 12—13.
5 5 Npr. AV 29, T. 3: 20; 6: 1, 12 ter na 
drugih kosih sten loncev (pri inv. št. A 6733 
tudi tik pod vratom).
5 6 Ob precejšnji sorodnosti profilov je 
treba opozoriti na razlike v glini, ki je le na 
Brinjevi gori pretežno nasičena z apnenčevim 
drobirjem.
5 7 Na kosih sten loncev, včasih zelo izra­
zito (npr. T. 2: 2).
5 8 Po pogosti drobni luknjičavosti celotne 
stene imajo posode iz Spodnjega Grušovja 
precej skupnega s tistimi iz Slovenske Bist­
rice. Če to pomeni kaj več kot (verjetno) pe­
čenje pri večji vročini bo pokazalo primer­
janje oblik posod ob upoštevanju teh podat­
kov.
5 9 H. Kerchler (op. 5) 39, omenja pri najd­
bah iz gomilnih grobov pokrove »razmeroma 
grobe in preproste« izvedbe. Med poznimi 
najdbami iz Spodnjega Grušovja prostoročno 
izdelanih pokrovov (med bornimi fragmenti 
te vrste) ni. V Slovenski Bistrici so taki po­
krovi predvsem pri stavbi B .
6 0 Tako imajo npr. sklede s premerom 
ustja okrog 30 cm stene od roba navzdol 
stanjšane tudi do debeline 4 mm.
6 1 O takih podlagah npr.: J. Korošec (op. 
38) 212, sl. 91 b, c.
6 2 R. Ložar (op. 1) 191, op. 7; J. Korošec 
(op. 24) 242 in (op. 38) 212. O primitivnem 
vretenu v Spodnjem Grušovju: I. Mikl-Curk 
(op. 1: ČZN) 19 in (op. 6) 886. K enaki raz­
lagi za lonček iz groba pod Brinjevo goro 
(I. Mikl-Curk, op. 6, 887) glej spodaj str. 396 
(in op. 66). O primitivni izdelavi v zvezi s 
takimi robovi pri najstarejših zgodnje sred­
njeveških posodah še npr. M. Bajalovič, H. 
Pešić, Materijali 9 (1972) 141.
6 3 Slovenska Bistrica: AV 29, T. 1: 33, 37 
in T. 6: 10; V Spodnji Novi vasi gre za uvo­
ženo skodelo iz skupine boljšega posodja, a 
izdelano iz peskane gline, kjer ima dno že
prstanast rob (AV 29, T. 9: 21); za Veleni! 
glej: AV 29, T. 30: 4. K
6 4 Gradiva je po najdiščih premalo, da bi 
lahko npr. primerjali skupine z enakimi pre­
meri, ki se vrte med 5 in 12 cm. Med njimi 
ni velikih (shrambenih) loncev.
6 5 Npr. pri dnu inv. št. A 3626 in 3636 z 
Brinjeve gore (3 mm visok rob z obrobnim 
žlebičem ali tudi še v Spodnjem Grušovju 
pri podobni posodi inv. št. A 6592 (9 m m 
širok rob: T. 4: 2). Podobno še v Slovenski 
Bistrici: AV 29: T. 1: 37. Podoben »Standring« 
omenja A. Neumann (op. 3) 152.
6 6 Gre za dobro vrten izdelek z (ne po­
vsem simetrično) vzboklim dnom, ki mu je 
bil prstanast rob potreben (S. Pahič, Razprave 
1. razr. SAZU 6 [1969] 260, T. 10: 6).
6 7 A. Rieth, Die Entwicklung der Töpfer­
scheibe (1939).
6 8 Vboklina še: inv. št. A 7288 iz Spod­
nje Nove vasi. Za plastičen krog na dnu po­
sode v Veleniku prim.: AV 29, T. 30: 4 .
6 9 Za tanjša dna prim. npr.: AV 29: T . 
11: 14 (Spodnja Nova vas), 1: 33 (Slovenska 
Bistrica L.) 6: 10, 12 (Slovenska Bistrica B .), 
12: 19 (Velenik) in druga (tudi debelejša) 
neobjavljena. Razmerje celote je 20 tanj­
ših : 3 debelejšim. Največ tanjših (8) je na Bri­
njevi gori, debelejša so le prav tam (2) in v 
Spodnji Novi vasi. Večinoma gre za lonce 
srednje velikosti, izjemoma pa imajo tanjša 
dna tudi široke posode (globoke sklede ?). Po 
enkrat imata tanjše (AV 29, 12: 19) in debelej­
še (Spodnja Nova vas inv. Št. A 7276) dno tudi 
velika, shrambena lonca.
7 9 Na Brinjevi gori bo treba take primere 
še preveriti, ker je bilo v okolišu sonde iz 
leta 1953 več recentnih najdb. V Slovenski 
Bistrici so s tem mišljeni nekateri kosci posod 
pri stavbi A (AV 29, T. 2: 2, 3, 5, 8).
7 1 Npr. za prvo: AV 29, T. 1 : 19, 38; T. 
6: 12, 15 in za drugo: AV 29, T. 4: 20, T. 6 : 
18, 11—14; T. 12: 19 kot najočitnejši primeri.
7 2 Npr. pri trinožnikih: ali AV 29, T. 3 : 
23 ali T. 7: 23 ter pri pokrovih ali AV 29, 
T. 6 : 1 ali T. 8: 32.
7 3 AV 29, T. 13: 1 4 —15. Tudi pri trinož­
niku AV 29, T. 3: 23 in pri nekaterih nogah 
teh večjih posod.
7 4 Za Velenik in Spodnjo Novo vas glej 
op. 53! Poleg ročajev vrčev iz Slovenske Bist­
rice — inv. št. A 6749 in 6751 še nastavka 
ročajev pri posodah AV 29, T. 3: 28 in T. 6 : 
9. Na drugih najdiščih takih najdb ni. Tudi 
drugod redki: sivi lonec z ročajem kot iz­
jemo omenja W. Schmid (op. 12) 387, v Sta­
rem trgu. Ročaj vrča iz peskane gline objavlja 
P. Korošec (op. 1) 499, T. 10: 8. Izjemni so 
ročaji na skledi in lončku iz Povirja na Kra­
s U (N . Osmuk, op. 1, 77, T. 1: 1 — 2). Nekaj 
vprašljivih ročajev navaja A. Neumann (op. 
3) 152. Da je bilo število vrčev z ročaji v 
niestnih naselbinah večje (I. Mikl-Curk, op. 
6 , 884 ss) je razumljivo.
w Trinožna skodela iz Spodnjega Grušov- 
ja (inv. št. A 6505) še ni objavljena. Podobne 
(?) držaje kot na Brinjevi gori omenja na 
posodah s »hallstattskim značajem« v Starem 
trgu W . Schmid (op. 12) 387.
? » Prim.- zgoraj str. 394 z op. 43!
7 7 Le v Slovenski Bistrici, npr.: AV 29, 
T . 2 : 33 in T. 4: 2.
7 8 Morda kateri izmed teh načinov ni bil 
spoznan (glej op. 90!), saj je o takih pojavih 
drugod nekaj sporočil kot npr.: I. Mikl-Curk 
(o p . 1 : AV 9—10, 175) — o navidez rahlo 
prevlečenih sivo rjavih površinah pokrovov in 
(op. 6 ) 884 — o tanki »prozorni« plasti kot 
posledici plastenja še vlažne gline pri obliko­
vanju; O. Brukner (op. 3) 36 — o tankem 
sloju prečiščene zemlje, ki prekriva grobo 
fakturo; P. Korošec (op. 1) 500 — o prevleki 
z bolj ali manj fino glino; H. J. Kellner, 
Bayerische Vorgeschichtsblätter 25 (1960) 151 
__ o občasnih prevlekah fine gline pred žga­
njem .
7 6 Pri A. Schörgendorferju (op. 5) 107, 
prvič opredeljeno v posebno skupino »rauh- 
w andiges Geschirr«. Podobno E. Gose, Ge- 
fässtypen der römischen Keramik im Rhein­
land (1950) 45: »rauhwandig-tongrundiges
Geschirr«.
s » O tem pri nas npr. I. Mikl-Curk (op. 
1 0 ) 83 in (op. 6) 893 ss.
si O lončenini (v Emoni, na Gorenjskem 
in Notranjskem), ki se voščeno sveti: I. Mikl- 
Curk (op. 6) 889 ss — redkeje v zgodnji, šte- 
vilneje v pozni antiki. H. J. Kellner (op. 29) 
7 0 , omenja, da se površina čuti nekoliko 
mastna zaradi določenih pustil.
8 2 I. Mikl-Curk (op. 10) 83 in (op. 6 )
8 9 3 ss.
8 8 S , Pahič (op. 1) 153 ss, za T. 8: 7, 31; T. 
9 : 21, 22; T. 10: 1, 5, 9, 10, 16 id.
8 4 S . Pahič (op. 1) 146 za T. 2: 28, za Po­
etovio: I. Mikl-Curk (op. 6) 886.
8 5 V Spodnji Novi vasi: inv. št. A 7204, 
7270, 7271, 7316 (= AV 29, T. 9: 23), v Slo­
venski Bistrici: A V 29, T. 2: 18, 31, 43 in inv. 
št. A 6879. Podobne najdbe iz Velenika (inv. 
št. A 7072 a, 7039 d in 7041 = AV 29, T. 13:
1 7 ) imajo nekoliko drugačno glino.
8 6 S . Pahič (op. 8) 151; I. Mikl-Curk (op. 
2 : AV) 127 in (op. 6) 885.
8 7 S . Pahič (op. 1) 146 za T. 2: 18. Po ob­
liki profila sorodni posodi iz Spodnje Nove 
vasi (AV 29, T. 10: 10) in gomile št. 2 v Ve- 
leniku (A V 29, T. 21: 6) imata istovetno gli­
no, le da je posoda iz Velenika bila očitno 
ob sežigu mrtveca v ognju in je zato postala 
drobno porozna in prhka.
8 8 Tudi drugod je govora predvsem o 
črnih prevlekah — glej spodaj str. 404 in op. 
143. Pordečenje omenja I. Mikl-Curk (op. 6) 
884.
8 9 Npr. AV 29, T. 5: 27 (v ognju prežga­
no); T. 6: 10, 22 (samo zunaj), 20; T. 7: 5, 23, 
17 (samo zunaj); tudi inv. št. A 6793, 6796, 
6861, 6862.
9 0 Povsem svetlo siv je le ročaj vrča inv. 
št. A 6749 z drobljenim kremencem na po­
vršini. Del stene posode (trinožnika ?) inv. št. 
A 6879 je svetlo siv na notranji steni in zu­
nanji polovici preloma, kjer ima površina 
rdečkasto barvo in ostanke črne prevleke. 
Tudi dva lonca (A V 29, T. 7: 8, 12) imata 
svetlo sivo, sprano, le notranjo površino. Po­
doben prelom in površino ima del stene po­
sode (inv. št. A 7039 c) iz Velenika, ki pa 
ima še ohranjeno svetlo rjavo (zaglajeno ali 
barvano ?) povrhnjico. Podobno, z močno 
razjedeno površino na obeh straneh v Spod­
njem Grušovju — inv. št. A 6684 e.
9 1 Inv. št. A 3358, 3486 in 3503. Takšno 
zunanjo površino in polovico preloma ima 
tudi latenski lonček T. 5: 2.
9 2 Posebnih opazovanj prelomov kot npr. 
pri prazgodovinskem in zgodnjesrednjeveškem 
posodju (J. Korošec, op. 24, 26, 96) še ni 
bilo? Nekaj o tem sedaj P. Korošec (op. 1 ) 
499 ss.
9 3 Vzrok take barve pečenja ni povsem ja­
sen, saj gre po večini za ostanke navadnih 
loncev, ki imajo večinoma rjavo površino 
(npr. Slovenska Bistrica: AV 29, T. 5: 1). 
Vmes so tudi uvoženi izdelki zvrsti boljšega 
posodja, a iz peskane gline (ročaj vrča inv. 
št. A 6749 v Slovenski Bistrici in ročaja am­
fore v Veleniku: AV 29, T. 13: 28).
9 4 Od tega listasto: Brin jeva gora — 16 °/o . 
Spodnje Grušovje — 1 5 °/o , Slovenska Bistri­
ca L . — 2 °/o in B. — 6°/o, Spodnja Nova 
vas — 1 % ter Velenik — 7 %; računano od 
vsega posodja.
9 5 Primeri temno sivih — črnih obrobij z 
Brinjeve gore kažejo, da površini sten navzlic 
temu nista vselej enake barve, temveč veči­
noma rjave, kakršen je vedno tudi prelom.
9 6 G. Wurmbrandt, Das Urnenfeld von 
Maria Rast, Archiv für Anthropologie 1 1 
(1879) 255. A. Schörgendorfer (op. 5) 107. J. 
Korošec (op. 26) 80, navaja kot znak slabega 
žganja rjavkasto, rdečkasto sivkasto in rdeč­
kasto barvo preloma.
9 7 Npr. J. Korošec, Razprave 1. razr. 
SAZU 3 (1953) 48 in (op. 26) 80. G. Mossier
(op. 3) 124. P. Korošec (op. 1) 499. J. Koro­
šec (op. 24) 234.
0 8 J. Korošec (op. 96) 49.
9 9 Npr. v Oseku (S. Pahič, op. 8, 150 ss), 
a tudi na Brinjevi gori (S. Pahič, kot prej, 
141).
1 0 0 prim. podatke o lončarskih pečeh pri 
P. Petru (op. 1) 489 ss z op. 28; tudi Rimska 
keramika v Sloveniji (1973) 6 ss.
1 0 1 D. Strmole (op. 20). Tudi W. Schmid 
(op. 12) 385. Za kremenec glej: V. Osterc 
(op. 9) 127.
1 0 2 P. Schleiss (op. 12) 1 ss. T. Bregant
(op. 28) 36.
1 9 3 D. Strmole (op. 20).
1 0 4 R. Ložar (op. 1) 206, omenja tudi raz­
lična vpliva odvoda dima. G. Mossier (op. 3) 
124 ss, navaja možnost žganja ob večji vro­
čini, če je glini izdatno primešan kremenčev 
pesek (ali celò sol ?). P. Schleiss (op. 12) 1 , 
ugotavlja, da pri 900° žgana posoda v sredici 
preloma sicer še ohrani sivo črno barvo, po­
vršina pa postane »ilnate barve, rumenkasto 
do rdečkaste«.
1 0 5 S. Pahič (op. 1) 156. V Slovenski Bist­
rici kaže posledice večje vročine le stena 
lončka (A V 29, T. 5: 27) z rdečkasto in sivo 
lisasto površino ter povsem luknjičavim 
rdeče-temno sivo-rdečim prelomom.
1 0 6 Glej tab. 2 in razpredelnico na str. 404.
1 0 7 Dve tretjini od tega so lonci, sicer pa 
sklede in skodele ter posamič lonček in po­
krov.
1 0 8 Tu je delež loncev še nekoliko višji 
(68 %), drugo so predvsem skodele in trinož­
niki.
4 9 9 A V 29, T. 1: 25, 42.
1 1 9 Za gotovo lonci A V 29, T. 3: 4, 11 
(= recenten?); T. 5: 7, 8, 13; T. 6: 9; T. 7: 
2, 5.
1 1 1 Inv. št. A 7325 b.
1 1 2 AV 29, T. 9: 16.
na AV 29, T. 13: 2, 11—12; 1 4 —15, 28, 
33—34.
1 1 4 s. Felgengauer, Archaeologia Austriaca 
61—62 (1977) 256 ss, poudarja »oksidacijski 
postopek« žganja na rjavo, rjavkasto in rdeč­
kasto, poleg žganja na sivo črno in ob pri­
četku »redukcijskega žganja« na sivo v 12. 
stoletju. Ali gre v naših primerih za podoben 
antični razvoj?
1 1 5 Po odstotkih se taki problemi zvrste: 
Slovenska Bistrica L 20 % > , Spodnja Nova 
vas 8 9 /o, Slovenska Bistrica B 7 9 /o, Brinjeva 
gora 5 °/o, Spodnje Grušovje in Velenik po 
2 °/o .
1 1 6 W. Schmid (op. 12) 385 omenja tako 
možnost »ob širokem žganju na odprtem 
ognju«.
1 1 7 T. 5: 1—6 za prvo in T. 11: 1, y 
za drugo skupino.
1 1 8 Spodnje Grušovje, inv. št. A 6684 e
1 1 9 Gre za izpad zrnc med krčenjem gljne 
pri sušenju in žganju: V. Osterc (op. 9) 125. 
tudi Z. Harej, Poročilo o raziskovanju pa[ 
leolita, neolita in eneolita v Sloveniji 5 (1976- , 
91 ter J. Korošec (op. 96) 48 in (op. 26) 8 0 - 
glej tudi op. 28! Pri grobi hišni lončenini ta­
kih opazovanj še ni bilo?
120 ]s(pr. Z a Ljubljansko barje: V. Osterc 
(op. 9) 123 ss. Za Hallstatt delno: P. Schleiss 
(op. 12) 36. Prim. še: G. Mossier (op. 3) 124 
ss, za Štalenski vrh.
1 2 1 W. Schmid (op. 12) 284 in Glasnik 
Muzejskega društva za Slovenijo 20 (1939) 
109. A. Sós, Acta Archaeologica Huno n
(1961) 279 ss.
1 2 2 Kot npr. že pri zgodnji prazgodovinski 
lončenini: T. Bregant (op. 28) 45.
1 2 : 1 É. Bónis, Die spätkeltische Siedlung 
Gellerthegy-Taban in Budapest, Archaeologia 
Hungarica SN 47 (1969) 185, omenja močno 
luknjičavo površino pri psevdografitnih lon­
cih, izdelanih iz gline z malo ali brez grafita 
toda močno peskane in z navpičnimi pote­
zami po trupu. Na ostankih podobnih posod 
na Rifniku (A. Bolta, op. 29, 278 ss), Posteli 
(v mariborskem muzeju) in Brinjevi gori (T. 
5) ni luknjičavosti.
1 2 4 S. Pahič, Časopis za zgodovino in na­
rodopisje NV 6 (1970) 164, T. 1 : 1 —13.
1 2 5 W. Schmid (op. 12) 385.
1 2 6 Glej op. 70!
1 2 7 Npr. pri posodah s trikotnim robom 
ustja — inv. št. A 3500, 3534 in 3567 ter ti­
stih z valovnico — inv. št. A 3396, 3397, 
3576 id. Tu npr. T. 11: 1— 2, 12: 1.
1 2 8 J. Korošec (op. 24) 236 ter (op. 96) T . 
15: 23; T. 21: 36; T. 24: 40. Med posodami 
iz Brezja le ena luknjičava (S. Pahič, op. 6 6 , 
246, T. 10: 5). Prim. še R. Ložar (op. 1) 1 8 4 , 
195!
1 2 9 I. Mikl-Curk (op. 6) 894. Prim. še S . 
Felgengauer (op. 114) 257 ss.
1 3 0 G. Mossier (op. 3) 124, npr. navaja 
»trdo, pogosto zveneče žgano« glino kot eno 
izmed lastnosti štalenske domače, poznokelt- 
ske lončenine.
1 3 1 Sivo oziroma črno površino imata tri­
nožnika AV 29, T. 9: 22 in T. 10: 1 .
1 3 2 S . Pahič (op. 1) 153, T. 9: 16, a tudi
T. 9: 3 in T. 10: 5; glej še op. 131!
1 3 3 Našteto v op. 85 in 87. Kako je bila 
osredotočena proizvodnja trinožnikov, npr. v 
Poetovioni ali še kod na podravskem pode­
želju, še ni raziskano. Pri pokrovih iz »uvoza« 
so mišljeni npr. AV 29, T. 6: 1 in podobni,
a tudi A V 29: T. 2: 36 (zaradi drugačne 
gline).
im V Slovenski Bistrici AV 29, T. 4: 1 ; 
T . 7: 16. V Veleniku npr. A V 29, T. 13: 9, 
1 3— 14, 16 33; T. 30: 4. V Spodnji Novi vasi 
npr. AV 29, T. 9: 6; T. 11: 13; T. 12: 8.
im Rjavo v Veleniku AV 29, T. 13: 14, 
33; T - 30: 4. V Spodnji Novi vasi kot v op. 
1 3 4 .
w e Slabše žganje (temno rjav prelom) bi 
veljalo za primere iz Spodnje Nove vasi. 
Drobljivi so le ostanki loncev.
is? Npr. v Veleniku AV 29, T. 18: 6; T. 
1 9 : 6 — 7; T. 21: 6 (pretežno trinožniki). Med 
naselbinskim gradivom istovetnih najdb prav­
zaprav ni — - gre le za mejne prehode od 
drobljivega k prhkemu.
w e Taki pojavi so drugod, npr. v Dolgi 
vasi (I. Miki, op. 1 , 174) in Emoni (I. Mikl- 
Curk, op. 6, 889).
1 3 9 Od rabe počrnjene notranje stene po­
sod omenja W . Schmid (op. 1) 23.
w o Gledano s tega vidika je zanimivo, da 
takih posod skoraj ni na Brinjevi gori, pač pa 
v naseljih ob rimski cesti, in sicer po odstot­
kih: Slovenska Bistrica L — 24 °/o , Slovenska 
Bistrica B. — 10°/o, Spodnja Nova vas — 
g « /o , Spodnje Grušovje — 5 % > , Velenik — 
4 0/0 . Že zaradi velikih razlik vzroki tega po­
java tudi tu niso enotni.
1 4 1 Rjavo v Spodnjem Grušovju, inv. št. A 
6526 d in 6656; rdeče rjavo v Spodnji Novi 
vasi, inv. št. A 7297 a.
w 2 Glej op. 116!
1 4 3 črno prevleko omenja I. Mikl-Curk v 
D olgi vasi (op. 1) 174 ter na poznih skodelah 
in vrčih (op. 6) 886. Tudi B . Vikič-Belančič, 
Arheološki vestnik 26 (1975) 26.
1 4 4 Trinožniki: Spodnja Nova vas — AV 
29, T. 9: 23. Slovenska Bistrica B. — AV 29, 
T. 2: 20; T. 3: 25; T. 7: 23.
W s O dimljenju npr.: J. Korošec op. 96) 
48, za prazgodovinsko posodje; B . Vikič-Be­
lančič (op. 143) 26; O. Brukner (op. 3) 36; H. 
J. Kellner, G. Ulbert (op. 29) 70; L. Barkóczi, 
É . Bónis, Acta Archaeologica Hung. 4 (1954) 
1 6 9 , op. 240.
i4 5 a Npr. na loncu AV 29, T. 9: 6 in tri­
nožniku T. 10: 18. Podobni sledovi še na 
dveh loncih in nogi trinožnika inv. št. A 
7204 b, 7209 a ter 7270.
1 4 6 Odstotki v razpredelnici se presegajo, 
ker se nekateri načini pojavljajo hkrati na 
istih podobah.
1 4 7 Najčešče se omenjata glavnik (glavni- 
ček, glavnikast predmet) in metlica. Od dru­
gih npr.: »ščetka« (J. Korošec, op. 24, 260; 
26, 81; 28, 218); »čopič« (W . Schmid, op. 12, 
385); »nekak greben« (W . Schmid, op. 1, 23);
»deščica« (W . Schmid, op. 12, 385); »večzoba 
paličica« (A . Neumann, op. 3, 148) ali tudi 
kar »orodje« (G. Mossier, op. 3, 128), med­
tem ko »vilice« (J. Korošec, op. 24, 258) v 
naših primerih ne pridejo v poštev.
1 4 8 Pri nas npr. med prvimi W . Schmid 
(op. 12) 385 ss, s starejšimi citati. Drugi izrazi 
še: »vrezi« (J. šašel, Arheološki vestnik 4 
[1953] 312; S . Pahič, op. 4, 100; I. Mikl-Curk, 
op. 10: ČZN, 75; M . Urleb, op. 1 , 478 id.), 
tudi »zareze« (I. Miki, op. 1 : AV 9—10, 174) 
in »razice« (J. Šašel, kot prej); »vrezane črti­
ce« (S . Pahič, op. 4, 44); »poteze« (J. Koro­
šec, op. 24, 258 id.; I. Mikl-Curk, op. 6, 884 
ss) in »potegi« (N. Osmuk, op. 1 , 77); »kane- 
lure« (A . Valič, Arheološki vestnik 15—1 6 
[1964—1965]325); »žlebički« (S . Pahič, op. 4, 
110) in »žlebičaste črte« in celò »gostoris« 
(S. Pahič, op. 1, 153).
1 4 9 G. Mossier (op. 3) 128 omenja 6—1 2 
zobcev.
4 5 » Dosedanja razločevanja npr.: I. Miki 
(op. 1 : AV 9—10) 174 navaja za T. 5: 5 upo­
rabo »nekakega glavnička z redkejšimi, ostri­
mi ali topimi ali zelo gostimi zobci«; T. 1 : 1 0 
pa izdelavo »z nekako metlico«. V. Kolšek 
(op. 1 ) 13 označuje za T. 1 : 7 in večino drugih 
»metlični ornament«, a za T. 6: 2 4—25 in 
redke druge »ornament z glavnikom« (16). 
A. Schörgendorfer (op. 5) 112 ss omenja le 
»Kammstrichornament« in našteva »Besen- 
strich« pri T. 11: 167 le kot poznolatensko iz­
jemo (119); É. Bónis (op. 5) 35 pozna le 
»Kammstrichornament«, tudi na poznokelt- 
ski lončenini (op. 123), kjer ugotavlja »un- 
gleichinässige Besenstrichverzierung« (118) le 
na prazgodovinski posodi sl. 66: 1 8 .
1 5 1 Npr. A. Smodič, Časopis za zgodovino 
in narodopisje 34 (1939) 18 označuje okras 
na loncu risbe 6: 2 »naprasnjen z metlico«. 
V. Kolšek (op. 1) 13 opisuje posodo T. 2: 1 5 
»glajeno z metlico«. N. Osmuk (op. 1) '77 vidi 
na skledah T. 1 : 1 , 3 »sledove površnega met- 
ličastega okrasa«. G. Mossier (op. 3) 128 pa 
npr. meni, da so manj skrbno izvedene in 
pošev se križajoče črte na štalenskih loncih 
podobne prazgodovinskemu, halštatskemu 
metličastemu okrasu in pomenijo »morda do­
ločen propad glavničastega okrasa«, ki bi so­
dil nekako na konec 1 . stoletja po n. š.
4 5 2 O poreklu prim. npr.: G. Mossier (op.
3) 120; P. Petru (op. 12) 19 ss; tudi A. Valič 
(op. 148) 327.
iss AV 29, T. 10: 12, 17.
154 Npr. T. 7: 2 (tanke poteze) in 3 (raz­
lično široke črte).
1 5 5 R. Ložar (op. 1) 213 ugotavlja podob­
no pri srednjeveški žlebljeni lončenini. J. Ša­
šel (op. 148) 310 omenja »rahle rotacijske
žlebiče«. I. Miki (op. 1) 174 domneva to, ker 
so »zareze pogosto plitve«. S. Pahič (op. 4) 
98 navaja »vodoravne žlebičke od vrtenja«. 
L. Plesničar-Gec (op. 12) 459 razločuje med 
»glavnikastim ornamentom« in »sledovi vo­
doravnih vrezov, ki so nastali pri oblikovanju 
lonca na vitlu«.
1 5 8 Kar je npr. na Gellerthegy vodoravnih 
potez, so to po É. Bónis (op. 123) 41 za sl. 
39: 26 le »dicht eingetiefte Rillen«, medtem 
ko se »dichte Kammstriche« pojavljajo šele 
na izrazito rimsko provincialnih posodah 
(prav tam, 89 za sl. 47: 3—4).
1 5 7 A. Schörgendorfer (op. 5) 117 poudar­
ja, da je »Rillenverzierung« daleč najčešča 
in latenskega porekla.
1 5 8 Enojne in skrbneje izvedene npr. v 
Spodnji Novi vasi A V 29, T. 8: 7 in T. 10 9 
(na uvoženih posodah) ter v Veleniku AV 
29, T. 13: 33—35. Na Brinjevi gori take le še 
redko na navadnih posodah (T. 11: 3—6).
1 5 9 Za ovalne prim.: A V 29, T. 12: 17 in 
T. 13: 27! Za jamice v črti omenja J. Korošec 
(op. 24) 258 pri podobnih zgodnje srednje­
veških primerih uporabo »orodja v obliki vi­
lic ali glavnika«.
1 6 0 A. Schörgendorfer (op. 5) teh načinov 
krašenja sploh ne navaja. Rebra redka tudi v 
zgodnjem srednjem veku (J. Korošec, op. 24, 
264 in op. 38, 218).
1 0 1 L. Plesničar-Gec (op. 13) 37, T. 4: 1 1 
do 19, vendar pa tudi že na posodi iz zgod­
njega 1. stoletja (prav tam, 39, T. 4: 22). W . 
Schmid (op. 1) 23 trdi, da so glavničaste vo­
doravne poteze po vsej steni lonca »tipičen 
poznolatenski okras«. I. Mikl-Curk (op. 6) 893 
meni, da se zgodnejše vodoravne poteze po­
javijo številnejše »praviloma na južnem delu 
slovenskega ozemlja«. H. Kerchler (op. 5) 32 
omenja vodoravne in poševne pasove glav- 
ničasitih črt kot nadaljevanje prvotnih navpič­
nih, a brez določnejše časovne opredelitve.
1 8 2 To naj bi bila po I. Mikl-Curk (op. 6) 
884 značilnost zgodnje antike, a ne brez iz­
jem (npr. v Emoni — 888 ss); na Brinjevi 
gori npr. inv. št. A 3653, 3658.
7 6 3 Le pri skodeli A V 29, T. 2: 24 iz Slo­
venske Bistrice in posodi inv. št. A 5496 iz 
Spodnjega Grušovja. Drugi posegi preko vra­
tu še v Spodnji Novi vasi — AV 29, T. 9: 1, 
6 in Slovenski Bistrici — AV 29, T. 3: 1 .
k m Npr. tu T.7: 5 (podobno A V 29. T. 
1: 39) iz Slovenske Bistrice.
1 8 5 Na fragmentu T. 7: 3 je videti, da je 
izdelovalec zamenjal orodje, saj se je širina 
črt spremenila od 1 na 2 do 2,5 mm. Na po­
dobnem fragmentu iz Slovenske Bistrice (inv. 
št. A 6745 e) je razločneje vidno, kako širše
poteze prekrivajo ožje. Oba kosa sta si precei 
podobna tudi po sestavi in barvi gline, poroz 
nosti ter notranji obdelavi s prsti.
1 6 6 prim. npr. poševne črtice na fragmentu 
A V 29, T. 9: 6 ali redko združbo s črticami 
in polkrogi na trinožniku AV 29, T. 16: 4 \z 
gomile v Spodnji Novi vasi.
1 6 7 Valovnica: še AV 29, T. 13: 33— -3 5 
Poševne črtice med vodoravnimi potezami so 
vsesplošno razširjene od 1. stoletja dalje (P 
Bónis, op. 123, 93, sl. 47: 3—4) najbrž vse do 
konca četrtega (L. Plesničar-Gec, op. 13, T. 4- 
21).
1 8 8 AV 29, T. 3: 1 (Slovenska Bistrica B I 
T. 21: 1 (Velenik, gomila 1).
1 8 9 AV 29, T. 12: 7 (Spodnja Nova vas).
Tudi npr. I. Miki (op.l: AV 9—10) 175, T 3' 
13. ' '
1 7 9 Ni pa več takih v združbi z vodorav­
nimi kot npr. v Veleniku: AV 29, T. 21: 1. 
Razen tega h keltskim črepinjam še ne po­
znamo ustreznih robov ustij.
1 7 1 Prim. tudi AV 29, T. 10: 12!
7 7 2 Inv. št. A 6756 b in 6831.
1 7 3 Pri L. Plesničar-Gec (op. 13) T. 4 bi to 
bilo okrog začetka 2. stoletja, čeprav so mož­
ne tudi izjeme (npr. T. 4: 16 ali celò 28).
ma A V 29, T. 9: 17 (Spodnja Nova vas)
1 7 4 Tudi AV 29, T. 9: 1 (Spodnja Nova 
vas).
1 7 5 Podobno, a s širšimi črtami: A. Schör­
gendorfer (op. 5) 113, T. 22: 299.
1 7 6 Pri prvih gre večinoma za prostoročne 
izdelke, pri drugih, poznoantičnih, pa more­
biti (poleg tega ?) še za drugačen postopek 
pri vrtenju.
1 7 7 Na posodi AV 29, T. 9: 1 tudi sledovi 
oblikovanja s prsti.
1 7 8 Tudi na notranji strani posode T . 10: 
2 in v spodnjem Grušovju, inv. št. A 6505, 
6526 j in 6624.
1 7 9 v Veleniku še: inv. št. A 7045 in 
7083 b. V Spodnjem Grušovju na trinožni 
skodeli inv. št. A 6505, kjer so žlebičaste 
črte tudi po vsej notranji steni (glej op. 178). 
Na Brinjevi gori inv. št. A 3604, 3636, 3654 
(tu večkrat tudi širni žlebički — na gornji 
strani fragmentov s T. 4).
iso Velenik: inv. št. A 7084.
lsi AV 29, T. 1: 23—22: 17 (profili trinož­
nikov). Profili z Brinjeve gore in Spodnjega 
Grušovja: Arheološki vestnik 31 (v tisku).
is» Velenik: AV 29, T. 13: 14—15. Spod­
nje Grušovje: inv. št. A 6563. Brinjeva gora: 
inv. št. A 3346.
1 8 3 Npr. AV 29, T. 4: 9—10; T. 6: 3; T. 
13: 31. Spodnje Grušovje: I. Mikl-Curk (op. 
1: ČZN) 28, T. 2: 2 ter inv. št. A 6648. Brinje-
va gora: inv. št. A 3328, 3340, 3405, 3506, 
3517.
i» 4 Za prve prim. AV 29, T. 6: 1 1 !
«s S . Pahič (op. 1) 129 ss, T. 2: 21— 22; T. 
5 - 25; T. 9: 5; T. 16: 16, T. 18: 5.
is o AV 29: T. 3: 9; T. 5: 22— 24; T. 7: 18; 
T . 13: 10—12 (na malih posodah so seveda 
žlebiči mnogo ožji).
«i Tudi I. Mikl-Curk (op. 1: ČZN) 22, T. 
3 : 27.
iss Tudi AV 29, T. 7: 7; T. 9: 16; T. 10: 
5( 1 5 — na raznih vrstah posod.
issa Slovenska Bistrica: AV 29, T. 5: 27; 
Spodnja Nova vas: T. 9: 17.
«a Enako v Veleniku: AV 29: T. 13: 33 
do 35. Npr. tudi drugod (I. Mikl-Curk, op. 
6 , 884), npr.: I. Miki (op. 1: AV 9—10) 174, 
T . 1 : 8; T. 8: 5 — Dolga vas; V. Kolšek 
(op. 1 ) 35, T. 38: 35. = Šempeter. I. Horvat- 
Šavel (op. 1) 296, T. 8: 6, 13: 4 = Ivanci. 
Prek vzporednih žlebov vgrebene valovnice, 
najčešče na Gradišču nad Bašljem in »za 
slovensko keramiko najbolj značilen okras«, 
omenja R. Ložar (op. 1 ) 199, ki pa bi, — gle­
de na tamošnje antične najdbe (200, op. 31 
in I. Mikl-Curk, op. 6, 891), — lahko bile 
tudi antične.
iso Na Brinjevi gori še na nekaj črepinjah, 
za Spodnjo Novo vas prim.: AV 29, T. 10: 
9 . Tudi Velenik: A V 29, T. 16: 16 (med iz­
boklinami — sedaj po čiščenju izbrisano).
1 9 1 V podobni obliki in v združbi z jami­
cami že v Veleniku (AV 29, T. 12: 17). Za 
T. 12: 4 glej op. 187.
1 9 2 J. Korošec (op. 24), T. sl. 54, 59, 61, 
78, 101—102; 107 — vse v jasnejših obrisih 
in veččrtni izvedbi, ki je na Brinjevi gori 
zabrisana.
1 9 3 v so n < ji jz jota 1953 na Brinjevi gori 
ni bilo stratigrafskih podatkov, saj so bile 
v plasti med 20— 50 vse črepinje pomešane 
(prenešene z erozijo z višje lege pobočja?).
1 9 4 S . Pahič (op. 66) 260 ss, T. 10: 1 — 5 . 
I. Mikl-Curk (op. 6) 887.
m a A V 29j T 12. 17 in T 13; 27
i ® 5 Za T. 12: 19— 21 prim. podobno na 
Ptujskem gradu (J. Korošec, op. 24, T. sl. 41), 
kjer so sicer značilni vbodi po štiri jamice v 
obratni smeri (prav tam, T. sl. 62, 65, 73).
1 9 6 Pri žlebasto-rebrasto valovitih delih 
sten bi sicer bilo mogoče govoriti o plastič­
nem okrasu (A . Smodič, op. 151, 18: »precej 
izbočeni reliefni obroči« na trinožniku risba 
6: 9; V. Kolšek (op. 1) 13 ss govori le o 
»narebreni površini« za T. 2: 1 1 id., vendar 
so izdelovalci oblikovali najprej žlebiče, tako 
da lahko vmesna rebra v največji meri pre­
sojamo le kot ostanek prvotne gladke po­
vršine. Rebro na trinožniku T. 9: 5 je že 
zaradi oglatega profila poseben primer, tisto 
na loncu AV 29, T. 9: 2 pa izhaja iz keltske 
dediščine: npr. É. Bónis, op. 123, sl. 4: 25 do 
55: 21 ali A. Rybovä, Laténskà sidlisté ve 
vychodrüch Čechach a prilehlé oblasti stfedo- 
ceské, Fontes Musei Reginaehradecensis, Sup­
plementum 3 (1968) T. 4: 10, 17: 15 ipd.
1 9 7 S . Pahič (op. 1) 185, T. 16: 16. Izjemno 
tudi v Šempetru: V. Kolšek (op. 1) 35, T. 38:
1 7 .
1 9 8 V odstotkih: Spodnja Nova vas — 
56 » /o , Spodnje Grušovje — 42 °/o (S . Pahič, 
op. 1, 149 in 194).
1 9 9 V Spodnjem Grušovju to le na čre­
pinji T. 12: 4.
8 0 0 S. Pahič, Arheološki vestnik 31 (v ti­
sku).
EINIGE ANGABEN ÜBER DIE RAUHWANDIGE HAUSKERAMIK AUS DEN 
FUNDORTEN AM SÜDRAND DES POHORIE
Zusammenfassung
An Hand der neueren Funde aus den Siedlungsstellen an der Römerstrasse zwi­
schen Slovenske Konjice (Brinjeva gora) und Pragersko wird hier versucht, die heimische 
Gebrauchskeramik vorerst in technologischer Hinsicht näher vorzustellen.1 -6 Der hier 
behandelte Fundstoff umfasst insgesamt 970 von verschiedenen Gefässscherben von Brinjeva 
gora (Grabung 1953), Spodnje Grušovje (Grabungen 1973, 1977), Slovenska Bistrica (Grabun­
gen 1974—1977), Spodnja Nova vas (Probeschnitte 1977), Velenik (Grabungen 1976 bis 
1977) 7 -8 j5ie Beobachtungsart und ihre zahlenmässigen Ergebnisse sind auf Tabelle 1 
dargelegt.9 -1 1 Es handelt sich um die Reste verschiedener Töpfe, Schüsseln und Schalen, 
Dreifussgefässe, Deckel und vereinzelt noch einiger anderer (T a fe l l ) . 1 2 - 1 4 Nur auf der 
Brinjeva gora bilden die Schüsseln und Schalen die Hälfte des Gesamtbestandes, sonst ist 
der Anteil der Töpfe weitaus am grössten.1 5
Zuerst werden der zur Herstellung verwendete Ton und seine Beimischungen besprochen 
(Tabelle Seite 391).1 6 -1 9 Für Brinjeva gora ist der sehr starke Zusatz von Kalzitkörnchen, 
für andere Fundorte dasselbe, aufgelöst in löcherigen Wänden, sowie mehr der Quarzit
und die Anwesenheit der für das Pohorje charakteristischen Minerale massgebend.2 "-2 a 
Gebrauch von Magerungsmitteln geht auch hierzulande in die ferne Urgeschichte zurück 
wird aber zur Römerzeit und im frühen Mittelalter besonders eingesetzt.2 9 -3 2 Die im T on’ 
enthaltenen feinsten Teile von Glimmer (Tabele Seite 393) wurden offensichtlich nirgend«, 
absichtlich beigemengt.3 3 -3 7 s Q s
Der allergrösste Teil der Gefässe wurde auf der Drehscheibe hergestellt. Namentlich 
in Spodnja Nova vas gab es rohe Töpfe, die mit freier Hand geformt und dann meist am 
Mundsaum nachgedreht wurden.3 8 -4 8 Die spatlatènezeitliche Töpfertätigkeit ist nur auf 
der Brinjeva gora zu beobachten (T a fe l 5), sonst kommt die vorrömische Tradition nur in 
allgemeinen Formen sowie in der Verzierung der Gefässe zum Ausdruck.4 9 -5 0 Da die 
meisten Gefässe eine sorgfältigere Ausarbeitung zeigen, lässt sich die hierorts hergestelle 
Ware oft nur schwer von der (aus Poetovio ?) eingeführten unterscheiden.5 1 -6 1
Es sei noch an die Bödenformen (Tabelle Seite 395) sowie an die verschiedene Wanddicke 
die sich zwischen 3 mm bei den Töpfchen und über 10 mm bei Vorratsgefässen bewegt 
hingewiesen.6 2 -7 3 Henkel kommen bei dieser Keramikgattung nur selten (an Krügen uswi 
vor.7 4 -7 5
Die Aussenflächen der Gefässe wurden schon durch das Drehen auf der Töpferscheibe 
meist ausreichend ausgeglättet, eine zusätzliche Bearbeitung hat man jedoch nicht bemerkt. 
Nur wenige Gefässe waren schon von Anfang an rauhwandig, die meisten wurden es erst 
später durch den Gebrauch und den langen Verbleib in der Erde.7 6 -8 0 Dennoch kann man 
einen Grossteil der Scherben (durch Antasten) als glatt und kaum rauh bezeichnen (Tabelle 
Seite 397). Merklich rauhwandig sind nur einige Gefässe der Frühzeit (»Trinkbecher« 
Dreifußschalen), die Gefässe aus dem stark mit Sand gemengtem Ton und — natürlich — die 
Scherben mit ausgewaschener Oberfläche.8 1 -8 7
Um von dem Brand der Gefässe einiges zu erfahren, hat man die Färbung der Aussen- 
und Innenflächen sowie am Wandbruch beobachtet (Tabelle 2). Ein Drittel der Gefässe 
konnte somit als hell (braun), die übrigen als dunkler (braun und grau) bezeichnet wer­
den.8 8 -9 1 Die Bruchfarbe dagegen ist jedoch vorherrschend dunkelgrau bis schwarz, wobei 
man in einigen Fällen die andersfarbige (meist braune) Umsäumung wie auch zweifärbige 
Brüche beobachten konnte (Tabelle 3).9 2 -9 4
Bei dem vorwiegend dunklen Brand sind die Gefässe dennoch meist von guter Qualität 
obwohl die Kalzitkörnchen (z. B. auf der Brinjeva gora) oft noch nicht zerfallen sind.9 5 - 1 0 1 
Wenn der (dunkel) braune Ton noch als Naturfarbe bezeichnet werden kann, deuten die 
hellen (braun und rot) Färbungen schon die Oxydationsprozesse an.1 0 2 - 1 0 5 Die Unterschiede, 
die sich unter den Fundorten ergeben, sind meist auf die andersartigen Brandprozesse sowie 
auch auf verschiedene Tonmassen zurückzuführen.1 0 6 -1 1 8
Die zumeist erst durch den Brand verursachte Porosität (Tabelle Seite 404) umfast 
auf verschiedene Weisen 86 °/o der Gefässe. Ausser des Zerfalls der Kalzitkörnchen, wo­
durch oft nur die Oberflächen löcherig wurden, tragen manchmal auch andere Zutaten 
oder Zustände des Tons dazu bei.1 1 9 -1 2 1 Auch die Porosität begann schon in der frühen 
Urgeschichte und wurde dann für die Spät-La-Töne sowie die römische und frühmittelal­
terliche Epoche kennzeichnend.1 2 2 -1 2 9
Die Gefässwände sind trotz des schwarzen Brandes und der häufigen Porosität über­
wiegend genug (jedoch nie klingend) hart. Die eingeführte Ware grösseren Töpferwerk­
stätten hat dabei den Vorrang.1 3 0 -1 3 3 Unter den heimischen Erzeugnissen sind nur in Velenik 
namentlich spröde und brüchige Scherben aufgefallen, was wahrscheinlich auch in den Einwir­
kungen der sauren Lehmschichten dieser Gegend seine Ursache hat.1 3 4 -1 3 7
ln einigen Fällen konnte man die späteren Hitzeeinwirkungen (fleckige Wände), aus­
gesprochen dunkle Oberflächen (durch Brand und Gebrauch) sowie Reste des schwarzen 
Überzugs nachweisen (Tabelle Seite 406).1 3 8 -1 4 5 Sonst gibt es nur ausnahmsweise Spuren von 
etwaiger braunen Farbauftragung, jedoch bei 49 % der Scherben Reste eines meist grauen 
»Überzuges« auf der ursprünglichen hell braunen Oberfläche.
Die Hälfte aller Gefässe waren mit eingetieften Linien und Grübchen verziert (T a fe ln 
5— 12), die aber auf verschiedene Weise angebracht worden waren (T a b e lle 4). Dicht 
geriffelte Linien sind am häufigsten, wobei man unter den schmalen und sorgfältiger auf­
getragenen Kamm- und den losen und breiteren Besenstrichen unterscheiden sollte.1 4 6 - 1 5 6 
Die zweithäufigste Verzierungsart sind eingekehlte Rillen verschiedener Ausführung, schon 
viel seltener aber eingekerbte Rillenlinien, eingeritzte Linien, eingepresste Grübchen und 
erhabene Leisten.5 1 7 -1 6 0
Die Häufigkeit und die Mannigfaltigkeit der Verzierungsmotive sind auf Tabelle 5 
dargelegt. Waagerecht verlaufende, — manchmal nur als Drehrillen entstandene — Kamm­
striche überwiegen weit, sie scheinen jedoch in senkrechten und schrägen Ausführungen eher 
zu erscheinen (Spodnja Nova vas).1 6 1 - 1 7 3 Es gibt auch mehrere Kombinationen: waagerechte 
und senkrechte Kammstriche, die Wellenlinie und Grübchen oberhalb der Kammstrich­
verzierung sowie senkrechte Strichelreihen zwischen den waagerechten Kammstrichbündeln. 
Oft kommen die Kammstrichlinien auch innerhalb der Gefässe, — - jedoch nicht als 
Verzierung, — vor, wo sie sich zu den senkrechten Fingerspuren gesellen.1 7 4 -1 « “
Die Rillenverzierung kommt an verschiedenen Gefässen und zu mehreren Zeitepochen 
vor. Die Dreifussschalen haben während der ganzen Zeit ihres Bestehens mit Rillen gewellte 
W ände. Bei den Töpfen findet man die Rillen am konischen Hals der frühen Gefässe sowie 
an der eingeengten Kehle mehrerer anderen. In der Spätzeit sind auch die tiefen Schüsseln 
und kleine Töpfe (Becher) mit Rillen versehen. Sie werden manchmal auch zusammen mit 
einigen anderen Verzierungsmotiven angebracht.1 8 1 -1 ® 6
Die einfachen eingekerbten Rillenlinien treten entweder allein (Brinjeva gora) oder 
kombiniert als Verzierung namentlich der Schalen und Töpfchen auf. Auch die ein- oder 
mehrfache Wellenlinie ist selten allein. Sie kann über die Kammstriche verlaufen oder von 
waagerechten Linien umgeben sein. In diesem letzten Fall ist sie, oft mit Grübchenreihen 
vergesellschaftet, für die spätesten Gefässe auf der Brinjeva gora charakteristisch.1 8 7 - 1 9 6 Die 
Leisten zwischen den Rillenreihen, — nur zweimal absichtlich ausgeprägt, — sowie nur 
einmal auftretende Warzen sind die einzige erhabene Verzierung dieser Gefässgattung.1 6 7 - 1 9 8
An Mannigfaltigkeit der Verzierungsmotive steht Brinjeva gora mit 23 Kombinationen 
an erster Stelle. Die Fundorte an der Römerstrasse sind in dieser Hinsicht viel ärmer, was 
vielleicht in der grösseren Einfuhr der feinen Ware seine Ursache hat.1 9 9 -2 6 0
©
T.2. 1 (7236) — Vi: Spodnja Nova vas, 2 (6691) — Vi: Spodnje Grušovje, 3 (3566) — Vi: 
Brinjeva gora, 4 (6819) — Vi: Slovenska Bistrica

T.4. 1 (3609) — Vi 4 (3659) — Vi, 5 (3650) — Vi, 6 (3624) — 2 / s : Brinjeva gora, 2 (6592) 
— Vi: Spodnje Grušovje, 3 (7288) — * /« : Spodnja Nova vas
T. 5. 1—6 (4491, 4303, 4479, 4446, 4302, 4342) - — vse približno Brinjeva gora
T.6. 1 (7273) — V a, 4 (7292) — V « , 5 (7323) — V a: Spodnja Nova vas, 2 (6572) — Vi: 
Spodnje Grušovje, 3 (3350 a) — Vi: Brinjeva gora
T. 7. 1 (6780) — Vi, 5 (6861) — V a: Slovenska Bistrica, 2 (3431 b) — V a, 3 (3359 d) — 1 .2
4 (3519 a) — 2 /s: Brinjeva gora
T 8 1 (6546) — Vi, 4 (6526) — 1.2, 5 (6617) — Vi: Spodnje Grušovje, 2 (7250) — Vi: Spod­
nja Nova vas, 3 (3322 c) — Vi: Brinjeva gora
T. 9. 1 (6724) — Vi, 4 (6732) — 4 /s, 6 (6869) — Vi: Slovenska Bistrica, 2 (3515) — Vi: 
Brinjeva gora, 3 (7067) — Vi: Velenik, 5 (7259) — 9 / io : Spodnja Nova vas
T. 10. 1 (7236) — V a: Spodnja Nova vas, 2 (3507 b) — Vi, 3 (3497) — 1.2, 4 (3430) — Vi: 
Brinjeva gora, 5 (6694) — Vi, 6 (6520) — Vi: Spodnje Grušovje
T. 11. 1 (3576) — Vi, 2 (3397) — Vi, 2 (3521) — 1.1, 4 (3507 e) — 1.6, 5 (3493) — 1.2, 6
(3484 č) — 2: Brinjeva gora
X . 12. 1 (3457) — 1.1, 2 (3577) — 1.2, 3 (3582) — 1.3: Brinjeva gora, 4 (6656) — 1.1: Spodnje
Grušovje