SUHA STRUGA
Petar   Boškovski
Če jo gledaš s strani
se zdi da se po njej pretaka
zelenje gozda
Toda naneslo je vanjo
z globeli dobrega kamenja
in jo izpilo do zadnje kaplje
1260
Sonce je do kraja prižgano kosi plamenov padajo na želvin oklep
Kača se poganja
z vzdignjeno glavo
za prestrašeno kuščarico
Zažvižgam na štiri prste
naraščajoča povodenj udarja v bregove
nikogar ni nikogar ni
Čudni mozaiki v pesku
se spominjajo poslednjega žuborenja
a to ni nobena tolažba
Samo jok oblakov ji lahko vrne usahlo upanje
II
Naraščajo oblaki
in nekje za obzorjem
se kot testo nebo mesi
Pokličite vendar tiste otroke
ki se še vedno
igrajo v pesku
Razpočilo se je sonce razklalo se
ljudje so se razbežali
pomešala sta se nebo in zemlja
In že jo slišiš kako se bliža hihita se kamenje rjove poblaznelo od igre voda
1261
Odpre žile bregov
groza te stisne če jih pogledaš
si v njej razbijajo glave
Odeta s krvjo zemlje prihaja podivjana splakujoč svojo strugo
Bežeči človek v pelerini obstane in zamahne z roko most je odneslo ni ga
Gorje po vasi po njivah razkriva njeno zgodovino starci pripovedujejo zgodbe
In tiho prihajajoč na dež
ljudje prosijo boga
da bi jih hudega obvaroval
1262