154 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2023/1 paleti stališč je mogoče biti tiho ali pa skušati ujeti prav to – raznolikost opre- delitev posameznikov iz različnih soci- alnih, nacionalnih, političnih okolij, ki so ravno tako kot danes tudi nekoč bila pisana, predvsem pa vse kaj drugega kot enostavna in enoznačna. In prav to je odlika pričujoče monografije,« je ocenil dr. Jure Gašparič. Druga recenzent- ka dr. Mojca Šorn pa je o monografi- ji zapisala, da pomenijo predstavitve »vrednotenj, doživljanj, izkušenj celoto različnih in medsebojnih usod ter tvo- rijo zapuščino, ki povezuje preteklost s prihodnostjo«. Z obema se lahko zgolj in samo strinjamo. Marjan Toš BRANKO ŠÖMEN: MOLITEV ZA JASENOVAC Znanstveno raziskovani center SA- ZU, urednik dr. Oto Luthar in glavni ured nik mag. Aleš Pogačnik, Ljubljana 2023, 148 str. Ob letošnjem mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, ki ga obeležujemo 27. januarja v spomin na ta dan leta 1945, ko so vojaki Rdeče armade osvobodili največje nemško koncentracijsko in uničevalno tabori- 5 Jasenovac je bilo prvo ustaško taborišče, ki je delovalo po nacističnem vzoru. Vjekoslav Luburić Maks, ustaški funkcionar, zadolžen za delovanje taborišča, je preživel nekaj ča- sa celo v Nemčiji kot gost Gestapa do začetka oktobra 1941. Med tem časom je obiskal več koncentracijskih taborišč, po povratku v NDH pa je izvedel reorganizacijo obstoje- čih taborišč in ustanovil nova, po zgledu tistih v Nemčiji. Po organizaciji je Jasenovac spominjal na taborišča v Nemčiji, vendar pa so bili umori izvršeni drugače. Na mnogo bolj surovi način, tudi z množičnim »klanjem« taboriščnikov. Bilo je prvo sistematično šče Auschwitz v okupirani Poljski, je ZRC SAZU izdal knjigo Branka Šömna z več kot sporočilno pretresljivim na- slovom Molitev za Jasenovac. Avtor, ki je slovenski javnosti dobro znan kot pe- snik, pisatelj, scenarist, filmski kritik, vodilni poznavalec zgodovine prosto- zidarstva na Slovenskem in plodoviti publicist, je s tem naslovom izpostavil značaj najhujšega koncentracijskega taborišča na Balkanu, hrvaški Jaseno- vac v Neodvisni hrvaški državi (NDH) 1941–19455. Jasenovca se je namreč POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 155 prijela oznaka »balkanski Auschwitz«, saj so bila grozodejstva, ki so jih izva- jali ustaši v tem taborišču ob reki Savi, celo hujša od grozot, ki so jih doživlja- li taboriščniki v Auschwitzu oz. Au- schwitz – Birkenau. O tem zgovorno pričajo celo nemški dokumenti, saj so se celo visoki nacistični funkcionarji in predstavniki tretjega rajha v Zagrebu čudili in zgražali, kako je mogoče na tako zverinski način moriti ljudi. Zato je avtor, ki je literarno spretno in pre- pričljivo opisal usode taboriščnikov v Jasenovcu, izbral naslov knjige, ki sam po sebi pove vse. Iz njegovega pisanja se zrcalijo usode posameznikov in skupin, ki so doživljali negotove dneve, včasih pa celo ure in minute, preden jih je do- segel ustaški »srbosjek« ali kij. Izjemno dobro zasnovana in napisana knjiga, ki seveda ni nobena znanstvena mo- nografija ali zgodovinska kronologija o tem taborišču (to tudi ni bil avtorjev namen), nam kljub temu o njem pove vse. Treba jo je skrbno brati in tudi med vrsticami iskati poglavitne poudarke, s katerimi nam avtor verodostojno po- nuja podobe nepredstavljivih in še ve- dno nerazumljivih usod taboriščnikov, vključno s tragedijo sedmih slovenskih duhovnikov. Avtor nam niti v uvodu ne opisuje historičnih dejstev o nastanku in na- menu tega taborišča, ki je bilo najhujše v verigi mnogih koncentracijskih tabo- rišč v NDH. To se mi zdi dobro, saj je njegov prvenstveni namen predstaviti trpljenje in usode ljudi, posameznikov, postavljeno taborišče na območju takratne ustaške NDH in edino, ki je delovalo ne- prekinjeno od leta 1941 do 1945. Imelo je več podružnic, ki so bile v kratkih časovnih presledkih ustanovljene na območju Jasenovca. Med žrtvami tega taborišča je bilo največ Srbov, Judov in Romov in tudi hrvaških antifašistov. V tem taborišču je bilo med drugo svetovno vojno zaprtih okoli 400 Slovencev; 282 jih je tam umrlo. ki so v vrstah čakali, kdaj bodo umorje- ni in tudi na kakšen način. To je več kot ilustrativno opisano z različnih zor- nih kotov in doživljanja tega peklen- skega časa, v katerem je bila možnost preživet ja skoraj nična. Ko si bil enkrat noter, je bilo težko priti ven živ. Zato je avtor v zelo kratkem uvodu, ki ga je naslovil Spominska plošča pravilno za- pisal, da »ne bomo nikoli izvedeli, koliko ljudi je izginilo v drugi svetovni vojni in po njej. Vsak dan je manj možnosti, da bi ljudje pričali, kako je bilo na številnih bojiščih in v različnih taboriščih, kjer se je med ubijanjem celo »smrt utrudila do smrti«: vsak dan nastajajo nove zgodbe, odlomki iz spominov, kako je bilo in ka- ko ni bilo in kako bi bilo lahko, če … Živ- ljenje ponuja zgodbe potem, ko je smrt odvzela ljudem njihove obraze, usode in sanje. Jasenovac ni izjema, celo potrdilo je, kako je bilo, in to so tragedije, ki so nastale kot žlahtni alkimijski zvarek, iz solza spletenega trpljenja, iz ščepca naivnosti po vonju meščanskih skrinj, obledelih družinskih fotografij, skritih gramov zlata, sproženih spominčic iz zaklenjenega herbarija, iz vsega, kar je ostalo na dnu kartonastih kovč kov brez naslova, med najdenimi muzejskimi predmeti, med mrtvimi spomini živih taboriščnikov, ki so preživeli grozo ne- opisane grozote.« Branko Šömen je skrbno preštudi- ral razpoložljivo strokovno literaturo o Jasenovcu, ki potrjuje njegov srhljivi opis razmer v tem taborišču. Z njim se je treba v prvi vrsti strinjati pri oceni, 156 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2023/1 da se od večine nesrečnikov, ki so bili zverinsko umorjeni v Jasenovcu, ni- smo poslovili. To velja tudi za vsa druga koncentracijska taborišča in še bolj za uničevalna, med katera uvrščamo tudi hrvaški Jasenovac. Ne vem, kaj bi bilo treba bralcu, ki bo vzel to knjigo v roke, pred branjem sploh še povedati. Mor- da zgolj opozoriti na pisateljevo misel, da »s prerezanim grlom ne moreš spre- govoriti, z zvezanimi rokami na hrbtu nikogar objeti, slep ne moreš prepoznati krivca in rablja, lahko pa s svojo smrtjo preneseš sporočilo, spomin na neumr- ljivost, slabo vest neopredeljenim, ki še vedno ne znajo ali nočejo ali ne morejo ločiti dobrega od zla, lepote od vsakda- njosti, vsakdanjosti od boleče resnice«. To je po mojem mnenju bistvo sporo- čila te knjige, ki bo marsikoga pretresla do kosti. Knjiga je več kot zgolj literarni mozaik o trpljenju, ponižanju in raz- človečenju taboriščnikov Jasenovca. Je dokument, ki prepriča tudi najbolj vnete zanikovalce te tragedije na Hrva- škem in v širšem prostoru, saj širi vede- nje o najhujšem zlu 20. stoletja na svetu. Avtor je knjigo razdelil na šest smi- selno zaokroženih poglavij. Vsako od njih je zgodba zase, a na koncu so vse zgodbe le skupna »molitev« za tisoče pobitih in zaklanih ljudi. Prvo poglavje ima naslov Tretji hram in predstavlja začetek te tragedije in tudi odnose med ljudmi, ki so še do včeraj skupaj brali iste čitanke, v vojni pa si stojijo na nasprotnih bregovih kot smrtni sovra- žniki. To poglavje je polno simbolike in skicira razmere in položaj v NDH ob njeni ustanovitvi aprila 1941 ter ukre- pih, ki so bili sprejeti v skladu z ustaško 6 V Jasenovcu so umrli slovenski duhovniki: Franc Grobler, Franc Ksaverij Kač, Janez Kodrič, Franc Orešnik, p. Anzelm Polak, Janez Rančigaj in Jakob Sem. ideologijo zoper vse, ki bi jim tako ali drugače nasprotovali. Skiciran je celo portret poglavnika Anteja Pavelića, ki je vztrajal pri oceni, da »Judje niso ko- ristni, da ne morejo živeti na Hrvaškem in služiti judovskemu komunizmu«. Pa ne le Judje. Srbi so bili za ustaše najve- čje zlo, zoper katero ni treba izbirati sredstev. In tudi nesrečni Romi (avtor dosledno uporablja izraz »Cigani«) komunisti, prostozidarji in antifašisti. Poglavnik je imel pri udejanjanju te ge- nocidne politike zveste podanike, celo hujše od sebe, na primer v osebi Dida Kvaternika, kar nam pisatelj v tem po- glavju zgovorno pove. Drugo poglavje nosi naslov Homilija in je posvečeno slovenskim duhovnikom, zaklanim v Jasenovcu leta 1942. Sedem jih je po nečloveškem trpljenju, strahot nem mučenju in ponižanju moralo za ve- dno oditi iz tega sveta, vsi nedolžni, brutalno umorjeni kot »žive priče«6. Način in brutalnost ubijanja si je res težko predstavljati, predvsem pa je ne- mogoče razumeti, kako je lahko človek človeku povzročil tolikšno gorje in ga poslal na drugi svet celo zato, da je na stavah med klavci zmagal, ker je njegov »srbosjek« prerezal največ vratov. Tret- je poglavje Kletka je verodostojna slika razmer v taborišču in principov mno- žičnega ubijanja. Razumi, kdor more, na kakšen način so ustaši »izpolnjevali svoje poslanstvo«. Branko Šömen je v teh orisih poleg simbolike gradil tudi na dejstvih, za vedno dokazljivih. Sledi poglavje Rezanje kamenja, v katerem nas avtor sooči tudi z izpraševanjem vesti rabljev. »Ne morem več klati, ubi- jati,« je ustaš Željko potožil zdravni- POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 157 ku. A ko na poti iz ambulante zasliši novico o dva tisoč zajetih Bosancih s Kozare, je izpraševanja vesti konec. »Mene prevzame, vse telo se mi napne kot struna. Klati sovražnika je užitek. Bolje od domačih kolin.« Ilustrativno in grozljivo hkrati. Najbolj pretresljivo se mi zdi predzadnje poglavje v knji- gi z naslovom Ciganski cintor. V njem nam pisatelj oriše križev pot Romov – Ciganov, ki so bili v Jasenovcu pobiti na posebej grozljivi način. O tem ima- mo v zadnjih letih tudi veliko novih znanstvenih študij hrvaških kolegov – zgodovinarjev, ki zelo načrtno in sis- tematično raziskujejo romski genocid. Ne samo poboje Romov v Jasencu, pač pa na številnih drugih moriščih širom po Hrvaški, in s tem dokumentirajo doslej javnosti premalo poznani del medvojnega dogajanja v NDH. Naj- novejša znanstvena odkritja in izdane publikacije potrjujejo Šömnovo lite- rarno sliko o množičnem uničevanju »Ciganov« v Jasenovcu. Uničevanje bi lahko bilo še večje, če bi imeli v tabori- šču krematorije, se pritožujejo nekateri »klavci«. Na vprašanje predstojnikom, kaj naj naredijo z množico zajetih »Ci- ganov«, dobijo kratek in jasen odgovor: »Kot so tiho prišli, tako naj neopazno odidejo«. Komentar k temu ni potre- ben, odvratno in sprevrženo do konca. Knjigo zaokroža poglavje Romeo in Julija iz Jasenovca, ki nam iz množice klavcev potegne tudi posameznika, ki je bil po sili razmer med rablji, a je ven- darle s človeško vestjo kljub hudemu tveganju zase pomagal preživeti sicer redkim taboriščnikom. Za ceno po- polnega tveganja, a v neznosnem besu tako, da je ustašu, namesto da bi žrtvi prerezal vrat, zasadil nož v njegove prsi in zbežal. Do Save in v njo. Vse, ki ni- so uspeli zbežati z njim in so padli pod kroglami razjarjenih ustašev, je s »klici na pomoč izginilo v megli, vse je odnesla voda. Reka Sava«. S tem se grozljivka iz Jasenovca konča in nas opominja, da naj se zlo ne ponovi. Trka na našo zavest, da ostanimo vselej in za vedno ljudje, ki bomo znali razumeti in po- slušati tudi drugačne. In z njimi sobi- vati. Zla Jasenovca in drugih prizorišč »pekla na zemlji« med drugo svetovno vojno pa ne bomo nikoli pozabili in ga tudi ne smemo pozabiti. Zgodilo se je, spominjajmo se in Branko Šömen je k spominjanju dodal še en dragocen kamenček. Pretresljiv od začetka do konca, a literarno prepričljiv in vreden pozornega branja. Marjan Toš