NA OBISKU PRI
NAJSTAREJŠI
ŠENTJOŠČANKI
TEREZIJI
OSREDKAR
Zvestoba domu in zemlji           j
Najbrž ga ni človeka v vsem šentjoškem hribovju, ki je j ne bi poznal. Ko pa je s svojo častitljivo starostjo, kij »»skoraj za pet mladih fantov zaleže« in samoto takoj neminovno zaznamovala tukajšnje življenje in je tudij njena hiša z mičnimi stoletnimi relikvijami že kdove kako« dolgo priljubljena točka za vse, ki vzdihujejo za prete-i klostjo. Nedavno pa je svojo visoko starost zaokrožila v* jubilejno številko 90, in to je bil za kraj že pravi praznik, pa zato ni bilo prav nič čudno, da se je je spomnilo staro in mlado.
»Poglejte, kaj vsesomiprinesli!« jejubilantkaTerezi-ja Osredkar veselo pokazala na zajetno pečeno sladico z veliko vdelano številko 90, ko smo vstopili v njeno hišo. »To sta mi prinesli nečakinji iz Notranjih goric, toda tudi drugi Ijudje niso prišli ravno praznih rok. O, kar jejte, saj sama tako ali tako ne bom mogla vsega pojesti!«
Tereziji Osredkar se skromnost riše že na obrazu. Vselej je bila takšna, tako jb je naredilo življenje. Clovek pravzaprav že po prvih njenih besedah začuti, da se v tej hiši nikoli ni dalo živeti na veliki nogi. Treba je bilo delati, od zgodnjega jutra do poznega mraka, to je terjala zemlja.
»Tu je z mano dolgo živel tudi moj mož,« je Terezija zavzdihnila. »Leta 1977 pa je umr! in od tedaj sem sama. O, marsikaj sva dala skozi, pa ne le na njivi in senožeti, tudi drugače. Med vojno je tu pokalo, šmentano pokalo in kdove koliko noči nisva mogla zatisniti očesa. Takoj po vojni je bil v večini okoliških hiš le po en sam človek in sama sva bila s svojim sinom še najštevilnejša druiina. Zato se nas je prijel vzdevek »partizanska bajta...«
Terezija se je prvič srečala s šentjoškimi bregovi že leta 1926. Tedaj se je namreč poročila. Prej pa je živela doma v Notranjih goricah. »O kakih medenih tednih tačas seveda ni bilo govora, pač pa sem morala že prvi dan po poroki na njivo,« se je nasmehnila. »Na tej krpi zemije sem potem vztrajala polnih 57 let. O, tudi zdaj bi še delala, a mi moči ne dajo. Z berglami komajda še hodim okoli hiše. Najnujnejše stvari mi opravita nečakinji, kdaj pa kdaj pa mi priskoči na pomoč tudi bosedova Lenčka.
Sicer pa se počutim še kar zdravo, le noge me dajejo in slišim boij slabo. Pa saj mi je že kdove kdaj rekel zdravnik: da so le noge hladne in glava topla - potem bo življenje dolgo... Te besede postajajo, kot vidite, kruta resničnost.«
BRANKO VRHOVEC