slovenska
For a Free Sloveni
a
Letnik — Volume V.
CHICAGO, ILLINOIS, 20. FEBRUARJA, 1954
Številka 2 — Number 2
NAŠA SKUPNA UST
Slovenska državna ideja ni nekaj novega. Iz davna gori v srcih zavednih Slovencev. Ta ideja se je pojavljala v različnih oblikah in ob različnih prilikah, zdaj rahlo, zdaj zopet močneje.
V dobi, ko je slovenski narod trpel pod trojno okupacijo, ko se je v nekaj dneh razbila jugoslovanska državna utvara, je narod instiktivno čutil, da mora to idejo izpovedati znova, če hoče dospeti do cilja — popolna državna suverenost.
Med okupacijo, ko so se tri naše "tradicionalne" stranke krčevito oklepale jugoslovanske "rešilne bilke", je del slovenske inteligence podal Izjavo i v kateri se je izrekel za lastno slovensko državnost brez jusoslovanskega pokroviteljstva. Še bolj vidno obliko je dal tej ideji Akcijski odbor za suvereno slovensko državo leta 1946 v Rimu. Slovenska izjava, objavljena leta 1950 v Chicagu, ponovno v treh kratkih točkah zapopade naš na-rodno-politični program. O-krog tega programa se danes zbirajo zavedni Slovenci po vseh kontinentih sveta.
Slovenska izjava je naš vse-narodni program. Zahteva po suvereni slovenski državi ni vzrastla v krogu starih političnih skupin, pognala je iz ljudstva samega. Akcijski odbor za suvereno slovensko državo in Slovenska Narodna Zveza vršita le to, kar bi morale danes vršiti vse slovenske politične skupine, pa na žalost tega ne vrše v taki obliki kot to zahteva naša slovenska čast in slovenska narodna korist.
Slovenska državna ideja ni
«
isključna last kake politične stranke ali skupine. Slovenska državna ideja je lastnina vseh Slovencev, ki pošteno mislijo in hočejo svojemu narodu res dobro. Okrog te državne ideje se zbira vse, kar je v narodu zdravega in pozitivnega. Smešno je, če se danes igramo stranke: SLS, JNS in socialiste. To ni važno! Važno je samo delo za narodno rešitev izpod komunizma in izpod tujega gospodstva.
Vsa slovenska antikomuni-stična emigracija bi morala danes poznati samo eno gibanje — vseslovensko narodno giba-
VRNITEV V MOSKVO?
nje. Poleg raznih "skupnosti" nam mora biti danes najbolj pri srcu slovenska državna skupnost! Tej slovenski državni skupnosti morajo biti podrejeni majhni in veliki interesi posameznikov in strank.
Mislimo predvsem na rešitev lastnega naroda. Rešimo se u-tvare "jugoslovanstva", ki nam ni prineslo tega, kar bi v skupni državi po pravici smeli pričakovati in morali dobiti. Imejmo pred očmi, da je v srbskih strankah ostal stari duh: duh nadvlade srbstva nad ostalimi narodi, duh mržnje in neiskrenosti, duh izžemanja in izkoriščanja.
Služba narodu, to je danes prva zapoved. Vsi pripadniki strank in skupin naj vsak v svojem območju visoko dvignejo prapor slovenske državnosti ! To naj bo prvi korak k vse-narodnem slovenskemu državnemu gibanju in sporozumu!
Narod doma trpi, obsojen je na molk. Ne more povedati tega, kar bi rad: Rešite nas komunizma, rešite nas tujega gospodstva, hočemo biti svobodni, hočemo suvereno slovensko državo v sklopu ..drugih svobodnih evropskih držav. Slovenska emigracija je edino tipanje naših trpečih bratov in sester v domovini. S strahom gledajo v svobodni svet in prisluškujejo, če se ta njihova neizrečena želja dovolj glasno sliši. Ali bodo znova varani v svojih upih?
Slovenska državna ideja je močna kot je močen slovenski narod, o katerem pravi I. Cankar: "Moj slovenski narod, koliko si trpel, moj Bog, kdo toliko! Točili so ti ognja in strupa, Ti pa si pil kakor žlahtno vino in še smehljal si se, ko ti je gorel drob. Gore se odpirajo in rušijo grmeč, morja se razlivajo čez bregove, svetovi se podirajo ... in ti ubogo zrno v pesku se smehljaš! Kako le moreš, kako ti srce da . . . Kaj te ni prav nič izučilo tisočletno hlapčevanje sebi in vsem." V trpljenju se je slovenska državna ideja izkristalizirala in pognala globoke korenine. Vere v zmago slovenske državne misli brez kakega tujega pokroviteljstva si slovenski narod več ne da vzeti, ne doma in ne v tujini. Ta vera živi in raste
Sean McGoldrick, ki je bil devet mesecev dopisnik United Press v Pragi, poroča v tedniku The Ensign, da je obojestransko snubljenje doseglo tako stopnjo, da ne more biti več daleč do javnega ali tajnega pobratenja med Jugoslavijo in SSSR.
Dopisnik pravi, da je bila vsa bitka samo zmerjanje med .starimi prijatelji, ki se ni nikdar spremenila v klofute. Kot razloge, ki kažejo v smer po-mirjenja, navaja:
1)	Milovan Djilas je bil izključen iz stranke, ker se ni u-prl novi smeri "komunistične solidarnosti" in obrnitvi hrbta Zapadu.
2)	Jugoslavija in SSSR sta obnovili diplomatske odnoša-je. Novi sovjetski poslanik Vasilij Aleksejevič je bil zastopnik Sovjetije v Beogradu v času, ko se je razvil spor s Ko-minformo. Tito je novega poslanika zelo slovesno sprejel.
3)	Tudi ostale satelitske države so obnovile diplomatske zveze z Jugoslavijo.
4)	Jugoslavija je dobila sedež v Podonavski komisiji.
Svetovno javnost je na razvoj dogodkov v to smer opozoril bivši Titov tiskovani šef Bogdan Radica, ko je objavil članek v magacinu "The Free-man." Informacije je po lastnem zatrdilu dobil od članov tajne policije ter članov komunističnega centralnega komiteja, ko je v ta namen obiskal meje Jugoslavije.
Medtem je uradno glasilo Kominforme 29. januarja javno povabilo Jugoslavijo, naj obnovi stare zveze s Sovjetijo.
Tito in ves uradni propagandni aparat resničnost teh vesti
NAŠ NOVI NASLOV: SLOVENSKA DRŽAVA 1636 West 21st Plače Chicago 8, Illinois
zanikajo, češ da je to sovjetska propaganda, ki bi rada povzročila, da Zapad Titu ne bi več zaupal in ga nehal podpirati.
Da med obema oblikama komunizma ni bistvenih razlik, si je vsak na jasnem, kdor pozna resnične razmere v Jugoslaviji. Zato morebitno tajno ali javno zbližanje ne bi bilo nikako presenečenje. Tito je že pobijal ameriške letalce in sestre-ljeval ameriška letala in nič čudnega ne bi bilo za komunistično moralo, če bi kedaj izdatno vojaško pomoč Zapada izrabil proti Zapadu.
Notranje politično bi se razmere seveda še bolj zaostrile, ker bi celotno življenje v državi moralo služiti samo sovjetskim interesom in bi postalo gospodarstvo Jugoslavije zopet kolonija Sovjetije. Enako bi bila za nasprotnike komunističnega režima Siberija zopet dokaj realistična nevarnost.
Zunanjepolitično bi verjetno največ pridobila Italija, ker bi ji Zapadni politiki izpolnili zahteve po slovenski zemlji in ljudeh.
kljub trpljenju in ponižanju, kljub tolikim razočaranjem! Stranke in osebe, ki z narodom več ne žive in zato ne upajo kreniti na nova pota resnične narodne suverenosti, bodo prešle v pozabo, narod bo ostal in dočakal dan, po katerem hrepeni.
Djilasove pregrehe
V kolikor so dostopni razni citati Djilasovih članok v Borbi in Novi misli, se nekateri značilni stavki glase:
Džilas je dosleden marksist, ki veruje v neizbežnost zgodovinskega razvoja. "Živimo v dobi borbe za demokracijo. To borbo je mogoče ovirati in povzročiti zamude, toda ni je mogoče zadržati. Tega ne pišem, da bi si pridobil dobro službo ali iz otročje neubogljivosti, ali da bi postal slaven, marveč zato, ker moram to storiti, ker sem enako kot drugi žrtev objektivnega socialnega procesa, ki me sili, da to storim" (24. decembra).
20. decembra je zapisal: "Danes ne more biti edini izra^ objektivnih potreb celotne družbe nobena stranka ali skupina. Niti en razred sam, ne; more prevzeti izključne pravice uravnavati proizvajalnih sil, ne da bi jih usužnjil, vkjuč-no najvažnejšo med njimi, človeka. Ni in ne more biti drugega izhoda kot več demokracije, več svobodnega razpravlja-
Published Monthly by the "Slovenska Država" Publ. Co.
For the Editorial Board, Col. Stanko Palčič, Editor
Subscription rates $3.00 per year Address: 1636 West 21st Plače, Chicago 8, 111., USA.
Slovenska Država izhaja vsakega 20. v mesecu.
Naročnina letno: Za USA $3.00, za Canado $3.00, Argentino 20 pesov, Brazilijo 50 cruzeirov, Anglijo pol funta, Avstrijo 30 Šil., Avstralijo 2 avstr. funt, Italija in Trst (F.T.T.) 600 Lir. Francija 500 frc.
Djilasove pregrehe
(Nadaljevanje s 1. str.)
nja, bolj svobodne volitve družbene vlade in gospodarskih organov, boljše izvajanje zakonov".
Džilas je očitno mnenja, da je socijalizem v Jugoslaviji dosegel stopnjo, ko mora diktaturo komunizma nadomestiti brezrazredna družba. Zato je treba odpraviti privilegirani položaj stranke. Komunistične celice naj postanejo samo de-batni krožki in udeležba prostovoljna. 7. januarja je celo zapisal, da revolucionarna komunistična stranka nima več prostora v Jugoslaviji. "Danes je napredek možen samo v demokratični obliki".
Take ideje so komunistični kliki nevarne
16. januarja ob 3 popoldne je bila seja komunističnega centralnega komiteja. Vsi člani so se pripreljali v avtomobilih, Džilas pa je prišel peš v spremstvu Titovega življenje-pisca Vladimira Dedijera, ki je prijatelj Tita in Džilasa. Obsodba seveda ni izostala, črnogorski partizan, ki so ga mnogi smatrali za Titovega naslednika, je izgubil vse funkcije v stranki, predvsem seveda
predsedstvo parlamenta. Niso pa ga še izključili iz stranke ali mu naprtili procesa. To bo verjetno odvisno od tega, ali bodo še naprej polagali važnost, da slepe Zapad, ali pa bodo postali zopet bolj poslušni in tudi na zunaj pokorni služabniki Sovjetov. Džilas namreč že pred prelomom Jugoslavije s Kominformo ni bil preveč čislan v Moskvi, češ da je izjavil, da so sovjetski častniki manj vredni kot angleški. Tudi njegovemu marksizmu niso povsem zaupali.
Ker je Džilas izgubil vse svoje funkcije, so morali vodilna mesta v Jugoslaviji ponovno razdeliti. Tito je bil 30. januarja zaprisežen za predsednika Jugoslavije za novo dobo. E. Kardelj in A. Rankovič sta ostala podpredsednika, nova podpredsednika pa sta Sveto-zar Vukmanovič — Temp^, nekdanji vodja gospodarstva in Radoljub čolakovič, bivši' šef za kulturo in znanost. Prejšnji podpredsednik Moša Pija-de je postal predsednik parlamenta. Edini član federativnega izvršenega odbora, ki ni o-benem član osrednjega odbora komunistične lige, je M. Kosa-novič, ki je pa znan levičar že iz prejšnjega časa.
Sprememba v uredništvu SD
Kakor je razvidno na drugem mestu te številke, je odstopil dosedanji urednik S.D. g. Mirko Geratič. Na seji Konzorcija SD, dne 31. januarja je bil izvoljen za novega urednika g. polkovnik Stanko Palčič.
Konzorcij SD želi izreči tudi v imenu številnih prijateljev našega lista, iskreno zahvalo g. Mirkotu Geratiču za njegovo tri in pol letno požrtvovalno delo pri glasilu slovenske državne ideje. G. Mirko Geratič je vršil važno pionirsko delo proti vsem poskusom tistih oz-kosrčnežev, ki so skušali omalovaževati pomen gibanja za slovensko državo ter jim je bila pri tem vsaka spletka in vsak zaveznik dobrodošel. Slovenski državni program je zasnoval mladi rod slovenskega izobraženstva v najtežji, dobi druge vojne, ogražen od naci-fašitične okupacije in komunistične revolucije. Akcijski Od-
bor za Slovensko Državo je ta program v zvezi s Tržaškim vprašanjem leta 1946 predložil Mirovni Konferenci v Parizu in tako uveljavil slovensko državo idejo na mednarodnem diplomatskem polju, toda naš list Slovenska Država je to idejo ponesla med najširše kroge Slovencev kjerkoli prebivajo, tako da je danes močno zasidrana tudi v zasužnjeni domovini. V tej ideji gleda slovenski narod svojo osvoboditev izpod komunizma, kakor tudi dosego svoje popolne politične samostojnosti. Da je SD svoja prva težka leta prestala, je nedvomno doprinesel velik delež njen prvi urednik, g. Mirko Geratič, za kar mu bodo svobodni Slovenci vedno hvaležni.
Novi urednik g. polk. Stanko Palčič je splošno znan po svojem izklesanem značaju in veliki slovenski zavednosti. Kot
Koncert božičnih pesmi narodov za železno zaveso
V nedeljo 10. januarja so prvič nastopil narodi pod žale-sno zaveso in skupno na koncertu božičnih pesmi, pokazali bogastvo svojih narodnih pesmi, predvsem božičnih.
Koncert se je vršil pod pokroviteljstvom American Friends of Antibolshevik Blok of Nations v velikem avditoriju Lane Tech. High School na Ad-dison Str.
Dvorana je bila polna in občinstvo je nestrpno pričakovalo pričetka. Na pročelju odra so visele zastave vseh sodelujočih narodov, med njimi tudi slovenska. Oder sam je bil zelo okusno opremljen, veliko božično drevo, v ozadju velike jaslice, na drugi strani odra je gorela božična sveča v spomin onih narodov, ki doma pod komunističnim terorjem ne morejo praznovati po krščansko Božiča. Ob sveči so bile razporejene zastavice narodov pod železno zaveso.
Prireditev je otvoril predsednik ukrajinske veje AFAB N W. Diduch. Po lepem govoru podpredsednice ukrajinske A FABN, Mrs. Ulane Celewych se je pričel koncertni del sporeda.
Prvi je nastopil ukrajinski mešani zbor grko-kat. župnije sv. Nikolaja; za njim ženski zbor Belorusov, nato pa slovenski pevski zbor fare sv. Štefana. Zbor okrog 25 pevcev
visoki orožniški častnik je v bivši Jugoslavji vedno javno izpovedoval svoje slovensko prepričanje ter je bil zaradi tega službeno zapostavljen in je moral zapustiti toliko ljubljeno Slovenijo, ker je bil premeščen v južne kraje Jugoslavije, kjer so premnogi naši slovenski fantje v njem našli veliko oporo. Ob nastopu komunistične revolucije v Sloveniji, je takoj spoznal, da pomeni komunizem naj krutejšo diktaturo in zasužnjenje slovenskega naroda, zato se je odločno in koraj-žno postavil proti komunizmu, na stran svobode. Ko se je seznanil z idejami slovenskega državnega gibanja, se je temu gibanju pridružil z dušo in srcem ; bil je eden izmed prvih podpisnikov Slovenske Izjave, predsednik Slovenske Narodne Zveze v Ameriki in je stalni član Konzorcija SD. člani Konzorcija mu čestitajo k izvolitvi ter mu želijo veliko uspehov v njegovom težkem in odgovornem delu. Vse prijatelje slovenskega državnega gibanja "pa prosijo, da podprejo težko finančno stanje lista, kar bodo najljepše čestitke novemu uredniku.
Konzorcij SD
in pevk, večina v narodnih nošah je pod vodstvom dirigenta Rev. Vendelina zapel štiri božične pesmi: Prišla je noč, Glej zvezdice božje, Angelj-sko petje in Raduj, človek moj. Za izvrstno podano izvajanje je zbor žel spontani aplavz, ki se kar ni hotel poleči. Slovenska pesem je osvojil^ poslušalce. Zato moramo biti iskreno hvaležni vsem pevcem in pevkam, zlasti pa tudi p. Vendeli-nu za toliko požrtvovalnost katero so pokazali s tem, da so nastopili na tem koncertu. Tudi narodne noše so ozbudile pozornost. Naj bo ta njihov nastop na tej mednarodni prireditvi vzpodbuda za v bodoče, kadar bo spet treba slovensko pesem ponesti med a-meriško javnost. Zahvala naj velja tudi požrtvovalnima sodelavkama, ki sta bile v pri-pravlj. odboru: Mrs. Stephanie Banicb in Miss Mihaela Arko. Iskrena hvala tudi maestra, g. Fišingerju za spremljavo na Klavirju!
Močen je bil litvanski moški zbor, ki je štel okrog 40 pevcev, nastopili so Estonci od Hrvatov pa je zadivil občinstvo poznani operni pevec g. Dra-gotin šoštarko. Slikovit in naravnost mojstrski pa je bil nastop moškega ukrajinskega zbora "Surma". V ličnih narodnih nošah je zapel tri lepe ukrajinske narodne božične pesmi, ki so bile dovršeno podane.
Za zaključek so združeno zapeli vsi sodelujoči zbori več-nolepo božično: Silent Night. Ta prizor ob spremljavi fanfar je bil nekaj nebeško lepega.. Vsa pestrost številnih narodnih noš, enotnost narodov, ki trpe pod komunizmom, je prišla lepo do izraza.
Slovenci so bili na koncertu častno zastopani. Gotovo ni bilo nobenemu žal. Vsak je bil deležen lepega glasbenega u-žitka. Gotovo pa je želja vseh Slovencev, da bi naš slovenski cerkveni pevski zbor imel priliko še kdaj nastopiti v tako pestri družini narodov, kot je Mla v nedeljo 10. januarja.
PROTIKOMUNISTIČNE CELICE
Bostonski nadškof je povabil bivšega komunističnega u-rednika Louisa Budenza, ki sedaj predava narodno gospodarstvo na jezuitski Fordham-ski univerzi, da bo v šestih do osmih tednih poučil 60 do 80 oseb o namenih in metodah komunizma. Te osebe bodo potem vodile druge v razkrinkavanju komunizma in v borbi proti njemu.
RDEČA SFINGA
Zadnji mesec se mnogo piše po ameriškem in svetovnem časopisju, da je v Sovjetiji "pre-vzela oblast Rdeča armada, ki je vzela vso moč zloglasni tajili policiji ali NKVD".* To domnevo utemeljujejo z eksekucijo Stalinovega krvnika Berije in pa ker je eden voditeljev Rdeče armade predsedoval sodnemu tribunalu, ki je obsodbo potrdil — zaradi lepšega in da se domači in tuji javnpsti nasuje pesek v oči, kajti sklenjena je bila med rdečimi tolovaji na vrhu sovjetske piramide v mračni tihoti Kremljevih zidov. "Politični izvedenci", ki špekulirajo s takšnimi domnevami pozabljajo, da Beria ni bil prvi sovjetski policijski minister, ki je zdrknil po krvavi dilci; tudi njegov prednik Jagoda ni umrli od starosti — ampak teroristična tajna policija je kljub temu — ostala in naprej strahovala komunistično partijo in vesoljno Rusijo! Policijski poglavarji in krvniki pridejo in izginejo, toda teroristične ustanove, katerim na-čeljujejo, ostanejo tako dolgo, dokler obstaja nasilje, ki jih je rodilo. Noben nasilni režim se ne more vzdrževati na obla-"sti brez strahovanja, zatiranja in preganjanja, pri čemur je tajna policija glavno orodje nasilnikov. To velja še posebno za komunizem, ki bi bil v VSEH DEŽELAH že davno propadel, če bi se ne vzdrževal s terorjem, ki ga v našem času simbolizirajo začetnice kot OGPU, NKVD, in OZNA in i-mena kot Jagoda, Beria in Rankovič. Toda zapadni svet z Ameriko vred se očividno še ni naučil, da je bistvo komunizma brezpogojno nasilje, s katerim je nemogoče vsako mirno sožitje ali kompromis
Če bi bil veliki Abraham Lincoln danes živ, bi gotovo posplošil svarilo, ki ga je izrekel med ameriško civilno bojno—"Dežela ne more obstajati na pol svobodna in na pol zasužnjena!" — da bi se glasilo: "Svet ne more obstajati na pol svoboden in na pol zasužnjen ali bo postal ves svoboden, ali pa ves zasužnjen!" Na žalost naši današnji državniki in politiki kljub vsem bridkim izkušnjam zadnjih let tega še ne razumejo. Da bi spregledali,
preden bo prepozno!
*
Te dni mi je po naključju prišla v roke knjiga "The Yen-an Way" (Jenanski način, po kitajski provinci istega imena, kjer je dozorel kitajski komunizem), katere avtor Eudocia Ravenas je bil nekoč eden glavnih Stalinovih agentov v Južni Ameriki, čeprav sem prebray že na tucate knjig o
komunizmu, komunističnih voditeljih in komunistični zaroti proti človeštvu, je Ravenasova knjiga vplivala name kot pravo razodetje! Zlasti me je zanimalo poglevlje o španski državljanski vojni, v katerem pisatelj odkrije, kako so Stalinovi komunisti s svojimi vnebov-pijočimi zločini in svinjarijami dobesedno prisilili španski narod, da je v interesu svojega obstanka obrnil hrbet republiki in pomagal do zmage — Franciscu Francu. To knjigo bi morali brati vsi tisti zahodni državniki, ki še upajo, da je mogoče izpreobrniti Sovjete v dobre sosede!
*
Kar berem o rojakinjah, ki v dopisih o obisku v Jugoslaviji opravičujejo Titov komunistični režim in komunistično nasilje nad slovenskim narodom me kar nič ne preseneča. Nekatere ženske so pač preplitve, da bi mogle izpregledati komunistično propagando, zlasti, ko jim pihajo na dušo navihani tovariši priliznjenih manir in medenih jezikov. Vem, saj so tudi neko mojo bližnji sorodni-co tako naplahtali, da me je po povratku nagnala s — fašistom ! Uspešno zoprstavljanje komunistični propagandi zahteva razboritost, značaj in korenito poznavanje komunističnih sleparij. Teh lastnosti pa še na visokih mestih v mednarodni politiki ne najdete vedno dovolj in v pravem razmerju!
Ivan Jontez
roško pogoltnila kot pogoltne' kača svoj plen.
Nemški listi, ki skrbe za "dušni in telesni blagor" zadnjega Nemca na svetovni polobli, so danes v strahu pred Slovenci na Koroškem, ki terjajo svoje naravne pravice. Govorijo in pišejo o "Slovenski ire-denti", ki zahteva nekaj, kar Slovencem ne pripada.
"Salzburger Nachrichten", in "Volkszeintung" ustvarjata sovražno ozračje. "Vindišarji" so zopet na dnevnem redu. Predstoječe občinske volitve so dale povod zato. Vsenemški šovinisti, ki zahtevajo za vsakega Nemca na svetu vse privilegije, se zgražajo nad mrvico slovenščine v ljudskih šolah. Bode jih skromna slovenska beseda. Ne gre jim v trde in o-šabne betice, da sme poleg njih obstati še kak drug narod, ki govori, moli in poje drugače kot "izvoljeni" nemški narod.
V Velikovcu se je zopet pričelo. Gonja proti borim ostankom slovenščine v šoli je zopet v polnem teku. Vodi jo VdU in zanjo stoje vsi Nemci brez raz-
like stanu, vere in političnega prepričanja. Pouk slovenščine so skrčili na borno urico v tednu. Pa še tega ne prenesejo. Izginiti mora, da bo odslej vladala samo nemščina. Tega pa ne pomislijo, da je v deželi še nad 80.000 slovensko govorečih ljudi in dlpi je okolica Beljaka še slovenska.
Zagrizenost, da ji ni primere. in hinavščina! Za vsakega Nemca pod Lahi zahtjevajo vse privilegije od ljudske šolo do cerkve in uradov. Za Slovenca, ki je ravno tako od Boga ustvarjen, pa nimajo nobe-nega smisla. Kdaj bo konec te nemške farizejščine?
Kaj store Slovenci v emigra-ciji, da svetovne javnost za nasilje, ki vlada v "demokratični" Avstriji nad slovensko manjšino? Žal Slovenci v ta-kozvani "matični državi" nima jno nobene zaslombe! Koroška OF dre čez dm in stra z vsenemško "Socialistische Partei". In z njimi še nekateri, ki bi morali biti predvsem Slovenci in katoličani, pa niso. KOROŠKI OPAZOVALEC
Naročnikom, sodelavcem in prijateljem
Slovenske Države. Tehtni vzroki so me dovedli do tega koraka. Ostal pa bodem tudi v
Slovenski Korotan
SLOVENSKI KOROTAN —
je naša slovenska zemlja. Koroška je zibelj slovenstva. V slovenski Karantaniji je pred davnimi stoletji slovenski kmet ustoličeval svoje vladarje — kneze slovenske krvi. Gospa Sveta in Gospovetsko polje z vojvodskim kamnom sta živa priča, da je tukaj živel in še živi slovenski rod, ki po slovensko marnja in žebra k svojemu Stvarniku. In vendar — ta zemlja je danes predmet, na katerega je pozabila "materna država". In rod, ki tukaj živi, naj bi bil zapisan smrti, ker tako hoče "Herrenvolk", in ker je nato pristal breznarodni komunizem.
Toda "naš narod umreti noče"! "Umreti nočemo", je zapisal pred desetletji slov. pisatelj Ksaver Meško, ki se je ves posvetil slovenskemu živ-lju v zibeljski slovenstva — Koroški.
Kako je danes tam? Večkrat smo o tem pisali. Nekateri so nam to zamerili in skušali prilagoditi svoje gledanje gledanju nemške večine, ki je Ko-
Tri leta in pol je, odkar sem v mesecu juliju 1950 prevzel uredništvo "Slovenske Države". Tri in pol leta sem zvesto, kolikor so mi le moči dopuščale, vodil uredništvo in upravo lista. Začetek ni bil -lahek, mnogo je bilo dela, skrbi in težav. Kljub temu se je list dvigal in bil odločni glasnik svobodnih Slovencev v zamejstvu — glasnik po naravni pravici Slovencev — svobodni in suvereni slovenski državi, obenem pa tudi odločen in neizposen borec proti breznarodnemu, nekulturnemu in zločinskemu komunizmu, bodisi v tej ali oni obliki.
Danes se poslavljam od či-tateljev, sodelavcev in prijateljev kot odgovorni ^urednik
bodoče sodelavec pri vseh po-okretih in akcijah, ki vodijo k našemu skupnemu cilju — svobodna in suverena Slovenija., tako v odboru SNZ za Chicago in zastopnik chicaške podružnice v centralnem odboru SNZ za Ameriko, vse svoje proste moči bom posvetil tudi v bodoče podpisniski akciji za Slovensko Izjavo.
Ob tej priliki se prav iz srca zahvaljujem vsem sodelavcem širom sveta, naročnikom in prijateljem in prosim, da o-stanejo zvesti listu tudi v bodoče pod novim urednikom.
Mirko Geratič, l.r.
Slovenian Herald
Novi slovenski časopis v angleškem jeziku, Slovenian Herald, je vzbudil precejšnje zanimanje, predvsem med mlajšo ameriško-slovensko generacijo, ki slovenščine ne obvlada, kakor tudi v ameriških krogih samih. Uredništvo S.H. je prejelo več naročil na novi časopis, da omenimo samo znano mesečno revijo the Freeman iz N.Y. Naši prijatelji iz različnih predelov so čestitali novemu listu. V Kos iz Venezuele je poslal svojo naročnina, ter plačal naročnino za znani tednik Time, venecuelsko zuri. mini-sterstvo ter največje državne knjižice, čestita k ustanovitvi lista: "Vedno sem bil mnenja, da rabimo v tujini tujejezično časopisje, ki naj tujcem govori o naših problemih."
Iz Argentine smo prejeli več
dopisov, med njimi je g. L. Bradaška poslal zelo tehtno razpravo v angleščini o Tržaškem vprašanju. Uredništvo in uprava S. H. sporočata svojim prijateljem, da je naslednja številka list že pripravljena ter bo izšla čim bodo zadostna finančna sredstva na razpolago. Prvo številko so plačali u-stanovitelji lista sami. Ker pa so z nadaljnjim izdajanjem zvezani veliki stroški, zato vabimo zavedne Slovence, da se na list naročijo ter prispevajo v tiskovni sklad. Dokler ne bomo imeli dovolj naročnikov, bomo list izdajali četrletno, pozneje mesečno. Svojo naročnino, denarne prispevke in članke v angleščini, pošljite na naslov:
SLOVENIAN HERALD,
820 North Wabash Ave.,
Chicago 11, Illinois.
Nekaj številk iz gospodarstva Slovenije
Na splošno je znano, da je težko dobiti zanesljive statistične podatke iz komunističnih dežel. Največjo oviro predstavlja propagandna obdelava številk, ki jih po navadi podajajo v odstotkih, ne pa v absolutnih številkah. Tudi je izhodiščna številka po navadi zamegljena ali celo potvorjena. Tudi komunistični režim v Jugoslaviji ne predstavlja v tem oziru nobene izjeme. Ker pa so uradni in propagandni podatki edini vir, iz katerega sploh kaj zvemo, ei moramo pomagati pač tako, da skušamo ločiti resnico od videza.
V neslednjem podajemo nekaj številk iz publikacije "Dejanja govore — LR Slovenija 1945 _ 1953". Izdalo in založilo časopisno založniško po-djete SDLZ "Naš tisk", oktober 1953, 32 strani.
Proizvodnja električne energije v Sloveniji se je povečala od 350 milijonov kwh (1939) na 1046 milijonov kwh (1952). Nove hidrocentrale proizvajajo letno: Mariborski otok 219, Moste 54 in Medvode 65 milijonov kwh.
Industrijska proizvodnja kaže naslednjo sliko:
gospodarsko 1. 1939 leto 1952-53
surovo železo
50.988 ton 107.278 ton jeklo 140.040 ton 245.004 ton valjani proizvodi
78.360 ton 117.193 ton valjana žica
5.232 ton 25.721 ton
pločevina
26.136 ton 73.252 ton Tovarna Litostroj v Ljubljani je do konca 1. 1952 izdelala 62 turbin za električne centrale. Tovarna avtomobilov v Mariboru je izdelala doselj 3400 kamionov. Tovarna pohištva v Novi Gorici daje letno 5500 garnitur pohištva, v glavnem spalnic. Letna proizvodnja nafte znaša 50.000ton. Zadruge so dogradile 113 zadružnih domov. Kmetijstvo je dobilo preko zadrug doslej 905 traktorjev, 613 pogonskih strojev, 160 traktorskih in rigolnih plugov, 218 motornih škropilnic. Na novo je bilo zasajenih 500 ha strnjenih sadovnjakov.
število radijskih naročnikov se je dvignilo od 19.406 v 1. 1939 na 72.822 v 1. 1951. Moč oddajnih postaj je znašala 1. 1951 140 kvv.
število šol znaša: 1206 ljudskih, 305 strokovnih, 200 gimnazij, 39 umetnostnih šol, 8 u-čiteljišč, 79 ljudskih univerz. Stalnih gledališč je 11 in kino-matografov 128. Naklada knjig in brošur v razdobju 1935 — 1944 je znašala 5 milijonov, v razdobju 1945 — 1950 pa 10.5 milijonov. Naklada šolskih knjig se je dvignila od 512.000 v 1. 1947 na 1,108.-000 v 1. 1951.
Publikacija je polna ilustracij in podatkov o kapaciteti in o bodoči proizvodnji. Take številke pa so seveda nezanesljive, zato ji ne navajamo.
Smrt ali življenje?
Edi Gobec, St. Louis, Mo. — Če pomsilimo, da smo Slovenci od 9. stoletja do danes izgubili dve tretjini svojega narodnega ozemlja, da skušajo. Italijani poitalijaniti našo Primorsko, kjer Slovence ob vsaki priliki zapostavljajo, krčijo že itak premajhno število slovenskih šol, — obdani iz treh strani od morja — naseljujejo na slovensko obalo" svoje južnjake, da bi nam tako zaprli naše edino okno v svet če z grozo ugotovimo, kako zelo so v teku zadnjih desetletih Avstrijci ponemčili našo ljubo Koroško, zibel slovenstva, če pošteno priznamo, da se tudi v izseljen-stvu potapljamo hitreje kakor kdajkoli, potem se smemo in moramo pač upravičeno vprašati: ali in kako dolgo bo naš izmučeni narod načrtni, skrbno organizirani pritisk močnih tujcev vzdržal, ali in kako dolgo bo ohranil svoje sicer tako bogato življenje.
Krvavitev slovenskega naroda na Koroškem, Primorskem, ^ladjarskem in po vsem svetu
v izseljenstvu postavlja pred vse svobodne Slovence veliko — morda za ta rod največjo — zgodovinsko nalogo, da obve-žemo rane, ustavimoMcri; da rešimo svoje meje in s tem — svoj narod. Načrtni, složni in organizirani napori Italijanov in Nemcev pa nas uče, da bomo mogli njih kruti pritfsk vzdržati le, če bomo tudi mi sami čvrsto in složno organizirani v posebni narodno-obrambni organizaciji.
Knjižica "SMRT ALI ŽIVLJENJE?" je menda prvo slovensko javno razmišljanje o taki organizaciji, ki jo imenuje preprosto "Slovenska narod no-obrambna zveza".
Član lahko postane vsak zavedni Slovenec, star ali "nov", pripadnik te ali one stranke (ali nobene), vsakdo, kdor v resnici ljubi svoj narod in se želi boriti zoper našo narodno smrt in za — življenje. Vsi taki dobijo knjižico "Smrt ali življenje?" zastonj in bre-zobvezno na naslovu:
Založba Akademik
4332 A Lindell . St. Louis 8, Mo.
Komunistično potvarjanje dejstev
(naš naročnik piše:)
Meseca augusta sem na obisku pri neki slovenski družini v Sacramento, Calif. čital v komunističnem časopisu "Tovariš" dopis iz Fontane, Calif. Pisala ga je meni osebno poznana Jozefina Brezovec. Vsebina dopisa je bila hudo pretirana, samo gorje in stradanje v Ameriki. Njen mož je kovač in ti so že primerno plačani. Pri sebi sem si mislil, da bi si v par letih že bila lahko toliko prihranila, da bi se vrnila domov, ali pa bi si bila denar izposodila, toda ji je menda le bolj dišalo ostati v nasi naj bolj "izkoriščani" deželi.
črez nekaj tednov sem srečal omenjeno dopisnico in sem ji omenil njen dopis. Ona je pa huda postala: "Jaz nisem nikoli tega pisala, da smo morali spati na golih deskah in podobno. Takoj sem jim pisala in
jih zelo oštela, čemu so sami toliko grdega pisanja prMja-li."
Vidite kaj so komunisti zmožni. Pa to ni čuda. Poglejte kakšne "misijonarje" nam pošiljajo, kakor Toneta Seliškar-ja. V Ameriki je videl stanovanja, ki v Sloveniji živina ne bi hotela, stanovati v njih. Kako je kritiziral rojake v stari domovini, da delajo sramota domovini, ker nadlegujejo sorodnike v Ameriki za pakete, toda sam pa je prosil za pisalne potrebščine gl. urad S.N.P. J. To je zapisano v uradnem zapisniku.
Kaj bi počeli naši ljudje doma, če ne bi bilo pomoči iz A-merike? Poznam tukaj rojake, ki so že poslali črez sto paketov.
John Bartol,
San Francisco, Calif.

TEŽAVE IN NALOGE DELA ZA ZDRUŽENO EVROPO
Eden glavnih borcev za Združeno Evropo, francoski zunanji minister Robert Schu-man, je napisal za The New York Times Magazine (27. septembra 1953) optimističen članek o delu za združitev Evrope v enoto.
Med ovirami navaja pretirani nacionalzem, gospodarski protekcionalizem ter politično nevtralnost Evrope v sporu med ZDA ter SSSR.
Pretirani nacionalizem, ki se pojavlja na vseh področjih, tako na vojaškem kot tudi gospodarskem ter političnem, se je že dokaj unesel, čeprav se ni izumrl, vendar ne privlačuje več mladine. Bolj nevaren je na področju protekcionizma, ki se kaže v carinskih postavkah (zaščitna carina, zaščitne tarife za prevoz), omejitvah pri vseljevanju in potovanju, itd. Stanje je v toliko težje, ker je gospodarsko razcepljena Evropa stisnjena med tri velike gospodarske bloke: ZDA, Britanski imperij ter SSSR. Skupnost za premog in železo, ki obsega 6 držav s 156 milijoni prebivalcev je dober začetek, vendar šele začetek.
Evropsko skupnost je treba organizirati ne kot nujnost obrambe pred komunistično nevarnostjo, marveč kot enoto, ki ima svojo vrednost ter razlog za obstoj sama po sebi.
Zapadni prijatelji Združene Evrope morajo biti pripravljeni na dejansko pomoč tudi v tem smislu, da bodo jamčili skupnost, pri kateri se ne bo treba nikomur bati, da se bo skušala sprevreči v nadoblast ter premoč ene države nad drugimi. Trenutne težave, ki se še vedno pojavljajo, naj ne plaše nikogar, ker so bili do-
sedanji uspehi, čeprav ne veliki, z ozirom na obstoječe razdejanje zelo pomembni.
NOVI ODBOR SLOVENSKEGA RADIJSKEGA KLUBA
Slovenski radijski klub T Chicagu, ki je bil ustanovljen v namenu, da goji družabnost med chikaškimi Slovenci in posebno da s pomočjo slovenskih radijskih oddaj spoznava ameriško javnost s slovensko pesmijo in kulturo, je na svojem -tretjem občnem zboru izvolil naslednji odbor: Dr. Ludvik Leskovar, predsednik, Eddie Blatnik, podpreds., Mary Foya Lauretic, tajnica in Rose Grill, blagajničarka. V odbor direktorjev si bili izvoljeni: John Gottlieb, John Kochevar, Ot-mar Tašner, Joe Kness, Ann Poznecki, Ann Podlesnik, Ann Terdin, Ann Kness, Mitzie Chernich, Joe Osterman in Anton Wencel. Univ. profesor John Zvetina je klubov stalni častni predsednik.
Triletno delovanje slovenskega radijskega kluba je zarezalo globoke brazde v chica-škem javnem življenju. Klub ima tudi svojo samostojno športno in kegljaško ligo. Radijski klub velja za enega izmed najbolj delavnih slovenskih društev v Chicagu ter njegove prireditve pritegnejo tisoče in tisoče Ameriških Slovencev.
V TISKOVNI SKLAD SD SO DAROVALI:
Peter Jančar, $4.00, Andrej Pučko, $2.00, Konrad Poklar, $2.00, Rev. John Sifrer, $3.00, John Dečman, $7.00, Cvetko Slak, $1.00, Matija Slak, $1.00, Jože Jeretina, $2.00, in Vlad-ko Kos, $1.00. Vsem iskrena hvala za njihov narodni dar. želimo, da bi našli mnogo posnemovalcev.
PISMO IZ CLEVELANDA
Dne 17. jnauarja je podala koncert naša mlada pevka June Babitt Priče, kljub svoji mladosti stara znanka naše glasbene publike, saj poje že kakih deset let pri Glasbeni Matici. Koncert je bil zame čudovit glasbeni dogodek. Pevka nas je očarala s svojim petjem; bila je ljubka, sigurna v nastopu in glasovno dovršena. Spored je bil zares bogat. Dvorana je bila domala polna in se je tresla od navdušenega ploskanja. Zlasti je June vžgala s Schubertovo prelepo Ave Marijo, s čudovitimi arijami iz Rossinijevega Seviljskega brivca in Bizetove Carmen, z M. Eegerjevo Virgin Slumber Seng in Ivan Zormanovima ljubkima Kje boš Ti? in Dekliška pesem pa s čudovito lepim Očenašem (Lord's Prayer, A. H. Malotte), ki je navzočim segel tako globoko v srce, da niso odnehali, dokler ga ni pevka ponovila. Mene je njeno petje tako prevzrelo, da sem načeč-kal na rob programa: "čudovit glas! čudovito dekle! Nebeški užitek!" — Užitek je še povečala izborna klavirska spremljava naprekosljive Vere Slej ko.
*
Podolgem času sem zadnjič spet bral v Prosveti "farmske glasove" bivšega gl. urednika Toneta Gardna, ki se je tako žalostno proslavil s svojim kramparskim žurnalističnim slogom in pravo pravcato marksleninistično neotesanostjo. Po njegovem robantenju zoper "reakcionarne obsku-rantiste" (to je markslenini-stična latovščina, prijatelji) razvidim, da še vedno rabi pero kakor kramp.
Ampak Tone ima tudi svoje križe in težave. Zlasti mu kvarijo prebavo verske resnice, ki jih je sicer zmetal na smetišče še pred davnimi leti obenem v svojim slovenskim imenom. "Resnica je," stoka možakar, "da je veliko laže verjeti v dogme nego si beliti glavo s študijami o postanku sveta in življenja, o neskončnem vse-mirju in postanku človeških šeg in navad in vere in tradicij in institucij!" Ubogi Tone! Saj se mu bo še zmešalo, če bo tako naporno "študiral" ob svojem "tajprajterju", ko nalik papigi ponavlja svoje "svobodomiselne" in marksleninstič-ne dogme in neslanosti! Se reče, kot pravi sosed Miha, če je ostalo v njegovi glavi še kaj,
kar ni že zmešano?
*
častitljivi starina Frank Kerže, ki je nekoč izdajal revijo čas, je dregnil v sršenovo gnezdo na Lawndalskih oza-rah, ko je v Enakopravnosti predlagal, da bi clevelandska
zarjavela devica prevzela ali kupila Prosveto in jo prenesla v metropolo, češ da je list Slovenski narodni podporni jed-noti itak samo v breme kakor mlinski kamen okrog vratu. Posebno je s tem razkačil bivšega sopotniškega urednika in današnjega upravnika Prosve-te Milana Medveška, ki je oči-vidno prevzel od svojega prednika Gardna tudi njegov "slog", domišljavost in surovost. Ubogega Keržeta je v svoji rubriki "Od časa do časa" zlasal in oklofutal kakor hribovski kmet zanikrnega paglavca! Iz vsega njegovega neotesanega besnenja pa veje bojazen, da se ne bi članstvo jednote naveličalo subvencira-ti dnevnika in ga odpravilo.
Nu, pameten človek bi temu članstvu kaj takega pač ne mogel zameriti. Gardnov in Med-veškov kramparski žurnalizem je najmočnejši argument za odpravo takšnega "fratenali-stičnega" tiska, v kakršnega se je degenerirala Prosveta pod tema sopotniškima surovinama.
*
Tudi Milan Medvešek ima svoj predlog za rešitev krize pri Prosveti. "Najprvo se naj bi združila časopisa Glas naroda in Prosveta," priporoča v glasilu SNPJ. "S tem bi pridobili dobro moč, ki je pri Glasu naroda, pri Prosveti pa potrebujemo dobre moči."
Ta "dobra moč" je Ivan Bo-štjančič ali Bostjancich, o katerem je pričal znani podtalni agent zvezne tajne službe (F BI) Matt Cvetkovič, pred kongresnim odsekom, da je bil e-den glavnih komunističnih kol-lovodij v državi Ohio. Komentar k temu priporočilu Prosve-tinega upravnika bi bil res čisto odveč!
*
Vprašanje obstanka Prosve-ite, Enakopravnosti in drugih slovenskih listov bo rešila bližnja bodočnost, če nam je prav ali ne, bo v prihodnjih desetih letih večini naših listov zaklen-kal mrtvaški zvon. čez deset let bo v Ameriki komaj še dovolj starih slovenskih priseljencev, da bodo mogli vzdrževati en dnevnik. Zadnji slovenski dnevnik bo izdihnil v Cle-velandu ki najbrž ne bo "napreden". Predlogi, kakršen je Keržetov, bi morda podaljšali življenje enemu ali drugemu listu za nekaj let, toda smrti jih ne reši noben padar in nobena žavba. Slovenski tisk v Ameriki je bil obsojen na smrt po prvi svetovni vojni, ko je Amerika ustavila prost dotok priseljencev s takozvanimi kvotnimi omejitvami, ki so priseljevanje iz Slovenije domala čisto preprečile. Peščica no-
vih priseljencev - beguncev po drugi svetovni vojni položaja bistveno ne spremni. Da bi se naš tisk mogel vzdržati na današnji višini, bi bilo potrebnih nekaj tisoč novih priseljencev vsako leto. To so hladna, neizpodbitna dejstva o tej stvari, katerih ne ovrže vse surovo ro-blatenje lawndalskih titovskih sopotnikov.
*
Naj dodam še eno opazko k Medveškovemu razsajanju. Možakar očita Keržetu, da ni nič storil za naš narod v Ameriki. Toda zgodovina pravi drugače. Frank Kerže je bil deloven na slovenskem narodnem polju v Ameriki, ko Milana Medveška še v plenicah ni bilo! Deloval je tudi pri SN PJ v prvih letih njenega obstanka, pozneje pa je več let izdajal poljudno mesečno revijo čas, ki je bila med našimi starimi priseljenci zelo priljubljena. To je mnogo, mnogo več kakor se bo moglo kdaj reči o M. Medvešku, kateremu gre v precejšnji meri zasluga, da je bila SNPJ potegnjena v komunistično sopotništvo in da
se je Prosveta spremenila v navadno titovsko propagandna cunjo!
*
Dne 24. januarja je nastopil na tukajšnji televizijski postaji WXEL mladi pevski zbor Korotan z enournim sporedom, ki je vključeval petje, govore in ples ob zvokih harmonike. Program je bil izboren, zlasti sta mi ugajala moški in mešan zbor, med govorniki pa Msgr. Oman in Frank Surtz. Tudi plesi so bili slikoviti in zanimivi. Toda Korotan me je nekoliko razočaral. Poznalo se mu je, da mu manjka vaje. Če bo hotel s pridom nastopati pred ameriško televizijsko publiko se bo moral mnogo, mnogo bolj potruditi!
To povem zato, ker želim, da bi ta naš najmlajši Zbor dosegel višino in ugaljenost naših najboljših zborov. Moči, glasove ima, dobrega učitelja tudi in volje mu očividno ne manjka. Treba pa bo še več truda in požrtvovalnosti, preden bo ta cilj dosežen.
Ivan Jontez
Vaba za debeloglave kaline
Zdi se, kakor da je Malen-kov usmeril sovjetsko delovanje v svetu za zunaj nekoliko drugače kot Stalin. Cilj je ostal seveda isti — svetovna revolucija in uničenje nekomunističnega sveta, toda izrazoslovje se je omililo in cela vrsta dejanj kaže, da je Sovjetom mnogo ležeče na tem, da prepričajo ljudi izven železne zavese, da vrag le ni tako črn, kakor ga slikajo.
"»s
Sovjeti skušajo razširiti trgovino z nekomunističnim svetom. Železo in mangan prodajajo Angliji in svoje nakupe plačujejo z zlatom, v Franciji kupujejo tekstilno blago, V nemčiji so naročili ribiške ladje, trgovino so povečali z Dansko, Norveško in švedsko, z Grčijo so sklenili trgovinsko pogodbo za $10,000.000, Egiptu prodajajo blago ceneje kot nje same stane, priprave za vrtanje nafte so prodali Argentini, itd. V Moskvo vabijo trgovinsko delegacijo za delegacijo. Komunistične stranke na Zapadu izvajajo istočasno ves možni pritisk na javno mnenje in vlade za poživitev trgovinskih vezi s Sovjetijo in sateliti.
Obmejne narode skušajo Sovjeti pridobiti s tem, da jim obljubljajo vse mogoče ugodnosti, če ostanejo nevtralni in se ne priključijo zapadnemu bloku. Za vzbujanje dobre volje izpuščajo nemške, avstrijske in italijanske vojne u-tjetnike. Donavo so odprli za mednarodno plovbo in zopet pripustili Jugoslavijo v Podonavsko komisijo, obnovili so di-
plomatske odnose z Jugoslavijo in Grčijo, ne povdarjajo več ozemeljskih zahtev do Turčije, itd.
Nenadoma so začutili potrebo po izmenjavi kulturnih in športnih stikov. Sonjo Henie bi radi videli v Moskvi in na Nizozemsko so poslali svoj orkester na gostovanje. V Sovjetijo vabijo tuje časnikarje in celo turiste. Sovjetski diplomati so postali vljudnejši in celo gostoljubni. Sovjeti so zamenjali vojaško kontrolo v Avstriji s civilno in že sami plačujejo stroške okupacije — v zadrego Francozov in Angležev. V glavnem se zadovoljujejo s spretnim izkoriščanjem krajevnih zapletljajev, pri katerih se pa vendar jasno pokaže, da skušajo povsod pokazati na Združene države kot ono silo, ki povzroča zgago na svetu.
Ta nova taktika, ki ji mnogi že nasedajo, je mnogo nevarnejša od pobiranja podpisov za mir. Svet hoče uspavati, da ne bo nudil odpora, ko bo šlo za res.
SKRAJNI CENTRALIZEM
Ko je Stalin razpustil Ko-mintern, da bi pomiril zapad-ne zaveznike, jo je kmalu nadomestil Kominform s sedežem v Beogradu. Njen namen ni bil izmenjava informacij, kot bi morda dalo sklepati njeno ime, marveč biti nadzorni organ nad delovanjem včlanjenih komunističnih strank. To se je dobro videlo pri izdaja-
Španijav evropskem
(Od našega dopisnika v Madridu)
Ob priliki podpisa obrambne pogodbe med Severno Ameriškimi Združenimi Državami in Španijo, je "španski problem" ponovno zavzel važno mesto v časopisnih uvodnikih in političnih središčih. Vplivno mednarodno časopisje je stvarno obravnavalo pomembnost sklenjene zveze, a tudi niso izostale vsakovrstne kritike, in protesti. Vsa odklonilna stališča so sicer skušala podpreti svoja izvajanja z "nepristranskimi" dokazi, vendar se je v vseh kritikah mogla videti skrajno slabo poznanje zgodovinske, kulturne, verske in vo-jaško-politične Španije. Ne sme nas presenetiti tradicionalno in ideološko nasprotovanje raznih protikatoliških struj, ki, bodisi pod firmo socializma, liberalizma ali komunizma, nikakor ne morejo sprejeti najnovejše mednarodne reafirmacije Španije; kajti še vedno ne morejo pozabiti, da so skozi stoletja prav v tej deželi vedno naleteli na najhujši odpor in doživeli prene-kateri poraz. Tp je zgodovinska resnica pa naj že skušamo presojati tako ali tako večnih nekoliko prenapeti španski in-dividualizem, njihov katolicizem in trdno zakoreninjeno tradicijo. Španija je dežela kontrastov, v vseh pogledih. Že sam zemljepisni značaj je tako raznolik, kakor nikjer drugje v Evropi; je dežela tradicionalizma in močnih pa vendar družitvenih regijona-lizmov ter izredno močnega katoliškega pojmovanja javnega in zasebnega življenja, kar je zelo težko razumljivo tujim obiskovalcem. Tuji časnikarji, ki prihajajo v Španijo, prav dobro vedo, da se je ne more poznati niti razumeti v par dneh, tednih, mesecih niti v par letih. Ne more se je razumeti v Madridu ali Barceloni, temveč je treba iti študirat Vaskonijo, Asturijo, Galicijo, Navaro, Katalunijo, Andaluzijo in Kastilijo. Obiskovalci, ki gredo preko Španije kot muhe enodnevnice, le preradi objavljajo najbolj nespametne in smešne "kronike", katerih edini učinek je ta, da še bolj za-megljijo že itak zastrupljeno mednarodno ozračje.
Kadar bomo dobro razumeli naj poglavitne jše značilne poteze Španije in Špancev, bodisi v njihovem zgodovinskem razvoju, bodisi v sedanjosti, takrat bomo veliko lažje razumeli sodobne težnje njihove zunanje politike, ki gre v tri različne smeri: arabske dežele, Amerika, Evropa; vendar samo takšna Evropa, ki bi bila zgrajena na krščanskih nače-
obrambnem sistemu
lih. Priznati moramo, da je takšna politika Španije prav v zadnjem času doživela neizpodbitne mednarodne uspehe. Prijateljstvo z arabskim svetom je tesnejše kot s katerimi koli drugimi državami. Pogodba z USA je nedvomno ojačila španski mednarodni položaj in bo imela povoljne gospodarske posledice za španski narod. Celo "španska evropska politika" in njen koncept združene krščanske Evrope sta naletela na mnogo simpatij ne samo med tradicijolnalnimi katoliškimi evropskimi krogi, temveč celo izven evropskega kontinenta. Tudi politika o "Hispa-nidad" (to se pravi čim močnejša zavest duhovne in kulturne skupnosti med Španijo in špansko Ameriko), more že slaviti zelo vidne uspehe. Prav v zadnjem času smo imeli prili-1 ko slišati v Madridu odlične južnoameriške osebnosti, da je "dostop v južno Ameriko samo preko Španije in da južna A-merika more iti v Evropo tudi samo preko Španije". S temi pravilno doumetimi dejstvi, bomo znali dati pravi pomen trem oz. štirim dogodkom, s katerimi se je Španija zopet vključila v aktivno mednarodno politiko:
Podpis konkordata s Sveto Stolico je bil duhovni uspeh generala Franka, ki je globoko odjeknil v svetu potrdil je namreč samo že obstoječe prijateljsko razmerje med Cerkvijo in špansko državo.
Obrambna pogodba z USA pomeni vsekakor ogromno politično zmago španske zunanje politike, in to samo šest let po odpoklicu diplomatskih zastopnikov iz Madrida, na ukaz UNO. Pomeni tudi še zadnji milostni udarec proti-frankovi emigraciji, ki je bila že itak popolnoma diskreditirana v svetu, a še mnogo bolj med lastnim španskim narodom. Bil je tudi dobro odmerjeni u-darec angleškim, francoskim in drugim evropskim ter izven evropskim socijalistom in liberalcem, ki nikdar niso mogli Španije pa naj bi bila fran-kistična ali, ne, samo zato, ker ne more biti drugo kot katoli-škain konservativna.
Pomembna mednarodna kulturna afirmacija, je tudi proslava sedem sta letnice sal-matinske univerze. Univerza v Salamanki je poleg one v Parizu, Oxfordu in Bologni, najstarejša univerza na svetu. Na proslavi, ki se je vršila v prvih dneh oktobra, je bilo za-stojanih 35 držav in več kot 120 vseučilišč. Tudi UNESCO je poslala svojo delegacijo.
Omembe vreden dogodek je tudi študijski kongres, ki se je vršil pod okriljem "Centro Eu-
ropeo de Documentacion" in pod pokroviteljstvom "Institu-to de Cultura Hispanica" v Madridu v zadnjih dneh septembra. čeprav, verjetno, ne bo imel vidnejšega mednarodnega odmeva, ker je hotel o-stati samo "evropski dokumentacijski in študijski krožek", je vendar potrebno o njem zapisati par besed, ker zastopa novo krščansko ureditev združene Evrope po osvoboditvi, ki naj bi slonela na nacijonalnih samostajnih edinicah. Hoče biti torej nekak protiutež Združeni Evropi "made in Stras-bourg", ki skuša oživeti Evropo v stilu "nation pool", kakor je ustvaril znani "carbon pool". Zaradi kategorije udeležencev (vseučiliški profesorji, generali, politiki, poslanci in časnikarji, itd. iz skoro vseh zapadno evropskih dežel) smo spregovorili o tem konceptu Združene Evrope v posebnem članku, zlasti ker je važen za Slovence, ker postavlja kot ogelni kamen bodočih evropskih združenih držav tako imenovano podonavsko federacijo. Prav je, da Slovenci že zdaj, mirno in trezno, brez vsake naglice zavzamemo pravilno stališče do vseh mogočih evropskih konceptov, da tako v danem položaju ne bomo čisto nepripravljeni mahali brezupno pa zraku. Udeleženci kongresa so u-živali najširše simpatije španske vlade. Bili so sprejeti pri generalu Franku in zunanjem ministru ki je tudi predsedoval svečano zaključnemu zborovanju, kjer je obljubil takšnemu evropskemu gibanju politično in moralno podporo.
Vidimo torej, da se Španija zopet vključuje v mednarodni koncert narodov tako v versko-moralnem, kot kulturnem in političnem pogledu. Upajmo, da bo njena, vsak dan pomembnejša mednarodna vloga, i-mela kar najugodnejše posledice za zasužnjene narode in za izmaterijalizirano človeštvo.
—ce.
ZANIMIVE PRIMJERAVE
Vladimiri Dedijer je napisal obširno delo o Titu (izšlo tudi v New Yorku pod naslovom "Tito"). Namen knjige, ki ima vse Titove blagoslove, je očitno ta, da bi v dneh Titove politične osamljenosti prepričala Zapad, da je njegov prelom z Moskvo dokončen in da moreta zapadni sestav ter Titov "socializem" (besede komunizem se zadnje čase izogiba, ker socializem na Zapadu ni tako razvpit; trdijo celo, da se Tito poteguje za sprejem v socialistično internacionalno) složno živeti drug ob drugem. V knjigi je kljub njeni tendenčnosti mnogo zanimivih podatkov,
kako se obnašajo sodrugi med sabo. Za danes navajamo dva primera, kako dosledno centralističen je komunizem in kako neizbirčen v izbiri sredstva za dosego svojih ciljev.
SKRAJNI CENTRALIZEM
(Nadaljevanje s 5. str.)
nju uradnega časopisa Komin-forma. Po pravilih je imenovala vsaka članica po enega zastopnika v uredniški odbor. Toda odločal je izključno zastopnik sovjetov Pavel Juditt, ki so ga označevali kot najboljšega filozofa med agenti NKVD in najboljšega agenta NKVD med filozofi. Vsako: številko časopisa so razen tega poslali s posebnim letalom v. Moskvo, kjer sta ga Stalin in Molotov osebno pregledala. Odobritev in ev. manjše popravke so sporočali po posebnem direktnem kablu v Beograd, nakar šele so začeli s tiskom. Primerilo pa se je dokaj pogosto, da so morali popraviti cele članke in lomiti številko še enkrat.
Tito je zadnje čase uvedel nekaj upravnih sprememb, da bi njegova tiranija dobila bolj demokratični videz. Seveda obvlada ves državni aparat komunistična stranka, kjer pa je izveden skrajni centralizem, ki je s pomočjo tajne policije dovolj močan, da prepreči vsako politično svobodo, ki jo je Tito v razgovoru z evropskim urednikom lista U.S. News Sa World Report Ch. Foltzem ml. 6. aprila t.l. imenoval "anarhijo". Tudi sicer mu je odkrito priznal, da morata biti kontrola in koordinacija načrta centralizirani. S tem je jasno povedal, da je decentralizacija samo zavajajoči napis, da pa ostane bistvo njegovega sistema enako kot sovjetskega — skrajni centralizem.
SVOBODA IN DEMOKRACIJA NE OBVARUJETA PRED KOMUNIZMOM
Znana časnikarka Dorothjr Thompson je ob priliki nedavnega obiska v Ottawi povedala nekaj tehtnih misli o komunizmu. "Ateizma ni mogoče pobiti z ateizmom". "Ni se mogoče boriti z materializmom proti filozofiji, ki obljublja snovno blagostanje". Ideje kot "svoboda" in "demokracija" niso dovolj dobi-e, da bi obvarovale ljudi pred komunizmom, ke? jih je mogoče različno razumeti. Kaka oseba lahko zatrjuje, da je istočasno demokrat in komunist, ne more pa trditi, da je kristjan in komunist, "če se Zapad ne povrne k pravim koreninam svoje kulture, bo končal v moralni in duhovni zmedi, v kateri bi lahko ribarila vsaka filozofija kot je komunizem."
Vsako sredstvo je dobro, če le vodi
do cilja
čepravje Stalin ob več prilikah odlikoval Tita bolj kot o-stale predstavnike komunističnih strank, ga je po poročilu Dedijerja grajal glede dveh stvari. Uvedbo rdečih zvezd na čepicah in zastavi ter razglasitev republike je smatral Stalin kot nepotrebno draženje Angležev ter Amerikancev ter nepotrebno izdajanje končnih ciljev komunizma. Djilasu je Stalin dejal: "Kakšnemu namenu služijo rdeče zvezde na zastavah in čepicah? Služile bodo samo za draženje Angležev in Amerikancev. To ste slabo storili: Ni važna oblika, ampak vsebina". L. 1944 pa je rekel Titu, da bi bila treba postaviti Petra nazaj na prestol. Seveda ne za vedno, marveč samo začasno. Ob ugodni priliki naj bi mu pozneje zasadil nož med pleča.
V že omenjenem razgovoru je Tito priznal, da je edini cilj dovoljevanja večje svobode kmetom večja proizvodnja. E-nako je posredno priznal, da bodo nove zadruge prostovoljne samo na papirju. Dobesedno je izjavil: "Toda storili bo mo vse, kar le moremo, da bomo pomagali kmetom, ki zdru žijo svoja posestva. Ostali bodo tako prišli do zaključka, da majhne posesti, ki se posamično obdelujejo, v novi družbi ne prinašajo nobenega dobička". Zgodovina sovjetskega gospodarstva nam priča o po-
dobnih primerih, ko je prisilna kolektivizacija vojnega komunizma ter prve petletke privedla do hude lakote in so sovjeti skušali dvigniti proizvodnjo živil s dovolitvijo nekoliko več svobode kmetom (Nova ekonomska politika, četrta doba sovjetskega gospodarstva). Da je to popuščanje samo začasno, dokazuje tudi Titova izjava, da uvajanje tekmovanja v gospodarstvo (ki ga pa Tito drugače pojmuje kot Zapad: "Tekma je dejansko gonilna moč za dvig proizvodnje in zboljšanje kakovosti proizvodnje, toda tekma med delavskimi sveti v vsaki tovarni z ostalimi", torej tekma za dosego a-li celo presežek načrta, ne pa za dosego proizvodnje ob kar se da nizkih stroških) ne pomeni razvoja k obnovitvi zasebnega podjetja. "Ne vračamo se k staremu sistemu. Spreminjamo samo metode našega socializma in reorganiziramo, toda še vedno zasledujemo iste cilje".
Pri vsem Titovem snubljenju Zapada se moramo čuditi, da je v svojih izjavah toliko odkrit. Računa pač verjetno, da njegovih izjav na Zapadu delno ne bodo razumeli, delno jih bodo tolmačili po svojih željah, delno pa se bodo postavili na Churchillovo stališče, češ da sami itak ne bodo živeli v Titovi deželi.
žično mučenje omililo, toda ves čas so pridno uporabljali metode, da bi uničili njih osebnost in človeško dostojanstvo. Zaprti so bili z navadnimi kriminalci in več let jim niso dovolile nobene duhovne literature. Duhovniki, ki so bili izpuščeni, izredno slabo izgledajo in kažejo sledove velikega trpljenja. Večina jih za dokaj časa ne bo mogla opravljati duhovniške službe. Neki škof, ki sta se mu javila dVa njegovih duhovnikov, je izjavil, da sta "kot živeča trupla . . . človeška avtomata, ki ju bo treba vzgajati in poučevati kot otroke, da bosta zopet sposobna za normalno življenje".
PREDAVANJE O TRSTU
Zaveden član SNZ v Ameriki in eden prvih pionirjev slovenske državne ideje v Ameriki, Mr. Louis Novak, je bil po-vablen od majorja R. Whitte-na, da predava o tržaškem vprašanju rezervnim častnikom v Los Angelesu. Mr. Novak je 5. januarja v svojem predavanju podal na kratko sliko o legi mesta "njegov ekonomski etnografski in geopolitični pogled pa nas privede do zaključka, da je za mesto edino praviča rešitev 'status quo', v bližnji bodočnosti pa povezava mesta z njegovim gospodarskim zaledjem." Čeprav je bilo med poslušalci veliko število častnikov italijanskega porekla, so vsi priznali, da je to najboljša rešitev, ki bo prinesla tako pereče vprašanje Trsta do mirnega zaključka.
PREGANJANJE DUHOVNIKOV V JUGOSLAVIJI
Katoliški tednik Kanade The Enisgn prinaša v številki 6. februarja dve veliki sliki o preganjanju duhovnikov v Jugoslaviji. Sliki sta originalni fotografiji dogodka, ki se je primeril v Dubrovniku, ko so
komunisti napadli nekega duhovnika. Dogodek je fotografiral neki turist na ladji "Dalmacija". Uspelo mu je, da jih je prinesel iz države. Komunisti so duhovnika napadli, ga pretepli in vrgli v morje. Duhovnik je od izčrpanja in krvavlje nja izgubil v vodi zavest. Zadnji trenutek so ga potegnili na ladjo. Njegova nadaljnja usoda ni znana, ker ga potniki ladje niso več videli. To sliko bi bilo treba p6slati vsem, ki potujejo po Jugoslaviji, pa ne morejo zapaziti nikjer verskega preganjanja.
DRUGO PROTIKOMUNISTIČNO ZBOROVANJE V WASHINGTONU 30. januarja je bilo v Wash-ingtonu drugo zborovanje predstavnikov protikomunisti-čnih organizacij. (International Conference for Peace and Freedom through Liberation). Slovenska narodna zveza v A-meriki je prejela 7. januarja vabilo, da se udeleži te konference. Ker pa je bil delegat SN ZA nepričakovano zadržan, je SNZA poslala predsedniku Hon. O. K. Armstrongu sledečo brzojavko: Spoštovani: Z velikim obžalovanjem Vam sporočamo, da se ne moremo u-deležiti zborovanja, vendar želimo konferenci mnogo uspeha in kot člani AF of ABN izrekamo vso podporo tej organizaciji v borbi za dosego njenih idealov.
Slovenska narodna zveza v Ameriki Bogdan Novak, preds. Frank Schonta, preds. Public Relations.
\
JETNIKI V JUGOSLAVIJI IZGLEDAJO KOT OKOSTNJAKI
Jugoslovanska vlada je po poročilih iz Gradca izpustila koncem novembra in v začetku decembra nekaj političnih jetnikov, med njimi kakih 45 duhovnikov in redovnikov. Duhovniki so dobili ob izpustu vozni listek do kraja zadnjega službovanja ter nekaj malega gotovine. Nekateri so bili pet ali več let v koncentracijskem taborišču, ne da bi bili sojeni. Večino so obsodila "ljudska sodišča". Prva leta zapora so večino pretepali, pozneje se je fi-
LAŠKA PROPAGANDA MED KOLUMBOVIMI VITEZI
Uredništvo SD je prejelo od uglednega slovenskega duhovnika naslednje pismo, katerega zaradi važnosti objavljamo v izvlečku:
"Vzrok, da Vam pišem tole pismo, je najnovejši članek "Italy's claim to Trieste", ki sem ga bral v februarski številki mesečnika in uradnega glasila "Knights of Columbus" (Kolumbovi Vitezi) v Ameriki, članek me je pogrel predvsem zato, ker ga je priobčil največji katoliški mesečnik v Ameriki in ker tako enostranskega in podlo zvitega članka niti svetni časopisi niso priobčili.
Moj skromni predlog bi bil, da bi tisti, ki se javno pečajo s temi problemi, odgovorili in temeljito pojasnili vsaj katoliškim krogom tu v Ameriki. Jaz osebno bom protestiral na u-
(Nadaljevanje na 8. str.)
Novice iz Toronta
Občni zbor Slov. hranilnice in posojilnice je bil v nedeljo 31. januarja. Pri volitvah so prišli vsi prejšnji odborniki zopet nazaj na svoja mesta, le tajnik g. Koželj in predsednik dr. čuješ sta zamenjala položaje. članov je že čez 150.
Dne 24. januarja je Slov. Narodna Zveza za Kanado priredila v Torontu uspelo kino-predstavo, ki je bila mamenje-na predvsem mladini. Obisk je bil zelo velik. Na sporedu sta bila dva krajša kulturna filma, zabavna risanica in Walt Dysnejeva "Sneguljčiča". Ljudje so bili zelo zadovoljni. Čisti dobiček je šel za slovensko cerkev v Torontu.
Vsak petek ob 8. zvečer se vrši na 61 McFarland Ave. v prostorih Slov. hran. in pos. ter Slov. Narodne Zveze Družboslovno narodnogospodarski tečaj. Predava dr. R. čuješ. Želeti bi bilo večjega obiska.
Slovenska Narodna Zveza V Torontu bo priredila kmalu več kinopredstav z zelo dobrimi filmi. Slovence v Torontu in okolici na to priliko že danes pozarjamo. čas in kraj bo naznanjen z letaki.
Slovenska župnija v Torontu je pričela 7. februarja z drugo kampanjo za slovensko cerkev Marije Pomagaj v Torontu. Višina kampanje je določena na $14.000, da bo dvorana pod streho brez dolga, kar daje možnost dozidave cerkve še v letošnjem marijanskem letu.
Dramatski krožek v Torontu, ki je bil nedavno ustanovljen, je krepko zavihal rokave. 31. januarja je postavil na o-der v St. Helen's Hali komedijo "Upniki na plan". Igra je bila dobro pripravljena, razpoloženje je bilo zelo dobro. Glavni igralec in režiser je bil g. Brunšek. So bile sicer tu in-tam napake (kje pa jih ni), kar pač gre na račun neljunih okoliščin. Ni stalne dvorane, ni stalnega mesta za vaje, velika zaposljenost; a vendar, vsak, ki je posetil prireditev, je odšel domov zadovoljen, in s hvaležnostjo v srcu do vseh, ki so igro pripravili in nam dali nekaj dobre duhovne hrane.
> SLOVENCI KUPUJE JO V J SLpVENSKI TRGOVINI <
" JOE G0MILAR jj
1801 W. Cermak Road, I; Chicago, 111.
Vse, kar potrebujete za kuhinjo,*! iobite pri J. GOMILARJU: tudiv {OKUSNE KRANJSKE KLOBA.I* £SE, SUHE ŠUNKE, PREKAJE-f >N E SVINJSKE ŽELODCE;*! jIPRAV SEDAJ PA IMA IZVRST-I; ,NO KISLO REPO. in ajdovo mo-IJ o.
Pridite, videli boste, da bost« Jdobili dobro blago!
SVOJI K SVOJIM! 'AV.v/.VNVV.V.V.V.V.V.V.V^
ZA SAMOSTOJNOST NARODOV
4. do 5. decembra in 30. januarja sta se vršili dve važni zborovanji zastopnikov anti-komunističnih organizacij v Washingtonu (The National Conference on Freedom and Peace through Liberation). Na zborovanju je bilo, kot smo že poročali, zastopana tudi Slovenska narodna zveza v Ameriki.
Posebno važno je za nas dejstvo, da sta se pokazali dve popolnoma dograjeni gledanji na protikomunistično borbo in na namene te borbe. Oboje gledanj je prišlo na zborovanju večkrat, posebno v prosti debati, do izraza.
Prvo gledanje bi lahko na kratko imenovali v svojih zasnovah imperijalistično, drugo pa narodno. Glavni govornik prvega gledanja je bil Eugene Lyons, Senior Editor Reader's Digest, ki je osvetlil sledeče probleme: V protikomunistični borbi je prvo uničiti komunizem; ko bo to strašno zlo strto, potem se bomo razgovorili o bodoči ureditvi sveta. Vezati z protikojnunistično borbo rešitev nacionalnih problemov pomeni razbijati enotni tabor protikomunistične fronte. Naci-jonalne probleme so reševali stoletja in še vedno niso hašli zadovoljive rešitve. Posebno velja to za narode Sovjetske zveze. Ako vežemo rešitev teh vprašanj s protikomunistično borbo, postane rešitev tako zamotana, da se bo končno skupna fronta, ki je nujno potrebna, omajala in razbila. S tem pa koristimo samo obstoju komunizma. Vsi ti narodi, ki hočejo vezati protikomunistično borbo z rešitvijo nacijonalnih problemov delajo videz, da se bore proti vsemu ruskemu narodu, ki ravno tako trpi pod komunistično diktaturo in ki je prav tako pripravljen boriti se proti komunizmu, če hočemo res uničiti komunistično tiranijo potem moramo najti ono najosnovnejšo in najpriprostejšo rešitev za katero smo vsi, to pa je protikomunistična borba. Pod tem razumemo uničenje komunistične centrale v Moskvi in vseh njenih ekspozitur. Ko bo uničena komunistična o-blast, bomo našli vedno dovolj časa in dobre volje, da bomo na demokratskih temeljih skušali rešit vsa ostala zapletena vprašanja in želje neruskih in ruskega naroda.
Drugo gledanje je objasnil dr. Leo E. Dobriansky, profe-
sor Georgetown univerze in predsednik Ukrajinskega kongresa. Povdaril je, da je predvsem važno, da narodi vedo, zakaj se bore. Niso se pripravljeni boriti samo proti nečemu, oni morajo tudi vedeti zakaj, Mi jim moramo zagotoviti, da bo po padcu komunistične diktature konec vseh diktatur in da se bore zato ne samo proti komunizmu, temveč za svobodo. Narod pa je svoboden samo takrat, kadar vlada sam sebe. Zato moramo v protikomunistični borbi visoko dvigniti prapor svobode, svobode za vsak narod. Osnovna zahteva vse protikomunistične borbe mora biti, da se prizna pravice vsakemu narodu, pravice do njegove samoodločitve. S tem bomo v sami Sovjetski zvezi dvignili miljone ljudi, ki se bo do združili v borbi proti komunizmu in proti vsakemu impe-rijalizmu v borbi za svojo sa mostojnost in svobodo. To je o-na največja sila, ki se je komunisti najbolj boje, ker vedo, da pomeni njihov pogin.
Pri tem so padli očitki, da bomo s tem dvignili neruske narode proti ruskemu narodu, ki sam ni kriv niti soudeležen pri komunistični diktaturi. Takim pomislekom lahko mirno odgovorimo, da nimamo nič proti ruskemu narodu, ki trpi in si želi svobode in rešitve izpod komunistično diktature prav tako kot vsi drugi zasužnjeni. Mislim, da so vsi Ukrajinci pripravljeni dati svoja življenja in se boriti ramo ob rami z Rusi proti komunizmu in za svobodno Rusijo, toda samo, če so se tudi Rusi pripravljeni boriti istočasno za svobodno Ukrajino. Narodi za železno zaveso gledajo zelo kritično na .obljube, da se bo pozneje vse uredilo na demokratski podlagi. Prevečkrat so že bili s takimi obljubami potegnjeni za nos.Kdor misli resno s takimi obljubami naj jih že danes spre*jme kot. podlago antikomunistične borbe.
Omeniti moramo, da so bili zastopniki Poljskege kongresa v Ameriki nekako v sredi, ali bolje rečeno, niso se opredelili ne za eno ne za drugo mneje, vendar pa so stali na stališču borbe proti komunizmu in za svobodno Poljsko. S tem pa so podprli nujno drugo mišljenje, da ni dovolj biti proti nečemu, temveč se je treba boriti za gotov postavljen ideal, za svobodno narodno državo.
Ob tej priliki je na mestu, da spregovorimo tudi nekaj o Slovencih in o gibanju za Slovensko državo. ■*
Naši nasprotniki so hoteli večkrat naslikati naše pristaše kot zaletel in osamljen primer, ki mu niti ni treba posvečati večje pozornosti in ki ne more uspeti, ker se razvijajo vsi svetovni dogodki ravno v obratno smer. Ta zborovanja pa so pokazala, da slovenska državna ideja ni osamel pojav, muha enodnevnica, temveč je povezan v velik blok preko AFAB N, člani katerega zagovarjajo protikomunistično borbo na o-snovi pravice vsakega naroda do samoodločitve.
Slovenci smo tako bili zastopani na teh zborovanjih preko SNZA in NO. Slovenska narodna zveza je podpirala protikomunistično borbo na o-snovi pravice do samoodločitve, dočim je NO hote ali nehote podpiral težnje veliko-ru-skega bloka, ki so mu stali ob strani poleg jugoslovanskega še zastopniki češko-slovaškega koncepta. Zanimivo je nadalje, da so edino zastopniki NO, torej Slovenci, zastopali jugoslovansko linijo, dočim je Srb dr. Slobodan Draškovič, zastopnik srbskega centralnega narodnega komiteta, zastopal Srbe na narodnostnem načelu. Hrvatje so bili zastopani po zastopnikih gibanja za hrvatsko državo. Le oni Slovenci, ki so zastopali NO, so zastopali tudi Jugoslavijo in s tem podprli neposredno takoimenovano imperialistično veliko-rusko tezo.
N-n.
pisma, katerega smo zelo veseli. Več tukaajšnjih članov Kolumbovih vitezov nam je že sporočilo, da so poslali protestna pisma proti šovinistični laški propagandi v tem uglednem katoliškem časopisu. Vabi-co še druge Slov. člane omenjene organizacije, da protestirajo proti takemu skrajno neobjektivnemu prikazovanju dejstev.
PREDPUSTNA ZABAVA SNZ V CHICAGU
V nedeljo dne 21. februarja je priredila SNZ v Chicagu lepo uspelo predpustno zabavo v dvorani Sv. Štefana. Spored je bil zelo pester; šaljive dekla-macije, dva filma, in šaljivi prizor Nace Hlačnica. Razume se da tudi krofov ni manjkalo. SNZ v Chicagu želimo, da priredi še več tako lepih domačih prireditev.
MEDEN APPLIANCES
Television Sales and Service Refrigerators — Washing Machines 1804 W. CERMAK RD., CHICAGO 8, ILL.
LAŠKA PROPAGANDA
(Nadaljevanje s 7. str.)
pravi mesečnika "Columbian" kar bi lahko storili tudi tisti Slovenci tukaj, ki so člani "Knights of Columbus" organizacije."
Pripomba uredništva: Na o-menjeni članek smo bili opozorjeni že pred prejemom tega
IZ SLOVENSKE ZGODOVINE
V	6. st. smo prišli Slovenci iz današnje južne Rusije, se naselili po porečjih Drave, Mure, Save in Soče in živeli tu po večini kot svoboden narod.
623—658 je vladal kralj Samo, ki je združil polabske Slovane, Čehe in zapadni del južnih Slovanov v eno mogočno slovansko državo.
704 Slovenska vojska popolnoma premaga furlanskega vojvodo Ferdulfa.
V	začetku 7. st. je že obstojala prva samostojna slovenska država, Karatanija, ki so ji vladali slovenski vojvode (Valuk, Borut, in dr.). Te so si Slovenci volili sami in jih po demokratičnem obredu ustoli-čevali na Gosposvetskem polju.
743 je vojvoda Borut priznal bavarsko nadoblast, ker so mu ti pomagali v boju proti Obrom. Začne se pokristjanjevanje Slovencev, ga pospeševala zlasti Gora z d in Hotimir.
(Nadaljevanje prihodnjič)
ki sta kneza

g g
s?
1 S? i m
s
s? s? S?
i i 1 i ¥
S
I
9 5 a I S 9 s? 9 ¥ 9 s M
9 s?
M «
dr. LUDVIK LESKGVAR,
ravnatelj slovenske radijske ure v Chicagu, 111.
820 North Wabash Avenue.
Telefon: Ml-chigan 2-2442 DE-laware 7-8515