Nezdrava komodnost
Dne 4. septembra 1948 sem hotel v prodajalni potrošnižke zadruge z višjimi komercialntmi cenami v Ptuju nabaviti otroku jopico. Iz pro-dajalne sem moral oditi brez nje, ker mi je prodajalka na žiroko tol-mačila, da moram naenkrat izkori-stiti celo patrošni'ško nakaznico za dopolnilno preskrbo po nižjih enot-nih cenah (vse dopolnilne bone), češ, da bi Narodna banka imela preveč dela, če bi se še mo^ala ukvarjati s temri odrezki.
Pri tem slučaju mora s1ovek e-hote pomisliti, čemu se je potrošilo toliko papirja, ko tekmujemo v šted-nji materiala, da so se tiskali ločeni boni po 200, 100 itd. ter še celo po
1 din, ko bi se po zgoraj navede-nern lahko na majhnem koščku pa-pirja določila pripadajoča vsota.
Sodeč po omenjeni nakaznici, ka-tera ima veljavo do 28. febr. 1949, naj bi bila dana potrošnikom mož-nost nabave raznega nujno potreb-nega blaga. Neumestno in tudi skup-nosti škodljivo pa je, če moraš v eni prodajalni in hkrati nabaviti večijo kcličino gotovega blaga, kakor ga trenutno potrebuješ. Tako bo blago neizrabljeno ležalo doma v omari, medtem ko bo drugi to nujno potre-boval, pa istega ne bo mogel naba-viti, ker je moral v prodajalni dru-gega artikla prav tako nesmiseino ! izkoristiti nakazaico.               J. P.