Kmetijſke in rokodělſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
N 3.
V ſrédo 6. grudna.
1843.
Osnanilo.
taro léto gré h konzu; prizhijozhe novize ſe tadaj priporozhajo ſvojim prijatlam sa
prihodno novo leto, de naj jih ſhe sanaprej, kakor dosdaj, podpérajo.
Kteri jih jemljejo in ſo she sa eno zelo leto plazhali, jih bodo ſhe prihodniga pol leta
dobivali; kteri ſo pa le sa pol leta plazhali, naj sopet plazhilo sa pol leta sa naprej poſhljejo.
Kteri jih pa shelé v prihodnim letu na novizh dobiti, naj s plazhilam tudi ſvoje imena in ſtanova-
nja blishni poſhti napovéjo, ali pa piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe v hiſhni numeri 195 bliso
Brega; tudi natiſkovavez Joshef Blasnik na Bregu Nr. 190 plazhilo jemlje. Ker med tem ne-
kteri morebiti shelé, tudi liſte tekozhiga pol leta dobiti, ſo povabljeni, ſe ſkoraj sa té oglaſiti,
ſizer bi jim posnej ne mogli vſtrézhi.
Zena oſtane pri ſtarim. Ljubljanzhani in drugi, ki jih po poſhti ne dobivajo, plazhajo
sa zelo leto 2 goldinarja — sa pol leta 1 goldinar, zhe jih ſami per natiſkovavzu jemljejo; zhe
jih pa hozhejo na dom poſlane dobiti, sato ſhe 20 krajzarjev sa zelo leto plazhajo. Po poſhti
veljajo sa zelo leto 2 goldinarja in 30 krajzarjev — sa pol leta 1 goldinar in 15 krajzarjev.
Proſimo bersh ko je mogozhe imena napovedati in plazhilo poſlati, de ſe bomo sana-
prej pri natiſu po tem ravnati vedli.
V liſtu Nr. 25 in 26 bodemo imena vſih deléshnikov téh noviz na snanje dali, kterih
je lepo ſhtevilo — in miſlimo, de bode to naſhim bravzam prav.
S novim letam pa bodemo novize sopet s numero 1 sazheli, ker je bolj pripravno in
tudi pri drusih novizah navadno, pervi liſt v novim letu s numero 1 sazheti. Konez leta 1844
bodemo kasalo vſih rezhí pridjali, ktere ſo bile perviga pol leta, in ktere bodo prihodno leto v
novizah natiſnjene. Tudi bodemo takrat sagláven ali predimkov liſt (Titelblatt) in lep savitek
(Umschlag) pridjali, de bode vſak ſvoje novize lahko kakor bukve vesati dal in jih pri hiſhi
ſpravil. — Natiſkovavez je dal nalaſh bolj ozhitne zherke narediti, de bode tudi sadna ſtran vſa-
kiga liſta sa ſlabſhi ozhi lagleji sa brati.
Tiſtim pa, ki ſo sa naſhe novize piſali, ſe pri tej priloshnoſti poſébno sahvalimo in pri-
porozhimo, jih tudi sanaprej tako prijasno podpérati. Vſaka poveſt is deshele nam bo veſelje
naredila. Savoljo tega nam bodejo tudi druge rezhi — ne ſamo kmetijſke in rokodélſke — pri-
jétne, ker namen teh noviz je kaj sa poduk in kaj sa kratek zhaſ Slovenzam povedati. Kakor
ſmo ſliſhali, nektere bravze poſebno po novizah mika; tudi tém bodemo vſtrezhi ſe prisadjali in
v prihodnim letu ſhe vezh noviga povedali. Ker bodemo rasun poveſt is ſlovenſkih deshel tudi
poſebne unajne prigodbe sa prihodno na snanje dajali, ſklénemo to osnanilo s tiſtimi beſedami,
s kterimi je naſh ſlavni pevez Vodnik ljubljanſke novize v letu 1797 sazhél:
Od tega Novize
Al umnoſti jmajo
„Je kaſha savréla,
Lublanſke pov'dò;
Po ſvejti kej vezh?
Şe terga kej nít?
Sa nov lejt potize
Al drujga kej snajo ,
Kaj ſoſed moj dela?
Şhe take ni b'lò.“
Kó jàbuka pezh?
Şim praſhati ſit.
Jesénské misli.
eštevilne zemlja mati
Poklonjuje nam darí
U spomladi, u poletji,
Clo do pozne jesení:
Blagodarno krilo svoje
U proletji razgernè,
Vse ustaja, vse se oživlja,
Vse oterpno se maje.
Raznopisan pèrt pregerne
Naglo vse straní svetá,
Ki se v rajskih barvah svojih
Veličavno lesketá;
Mlado cvétje nježno klico
V čistih nedrijih redí,
Ki se v leti al' jeseni
V sad presladki spremení.
V zraku, v vôdi in na suhim
Tisuč bitij mergolí,
Skerbno v dnevi in u noči
Zemlja mat' za nje budí.
Mračnost zato, — če se zmislim
Merzle zime — me obgrè,
Ktera zemljo z nje blagóstmi
V belo krilo nam zaprè;
Pa gledeč na spomlad mlado
Ki jo 'z spanja vzdigne spet,
Ki vse bitja opočila
Delat' kliče in živét',
Mislim: saj je to prirodno
V snu iskát' sgubljeno moč.
S' tihim glasam tedej rečem:
„Blaga zemlja, lahko noč!"
S
Sakaj ſim ter tje tako malo ſadniga
drevja ladé?
Shé Abraham je v Barsabi veliko drevja
ſadil in prav je ſtoril. Sna biti, de je, kakor
judovſki piſmoúki miſlijo, ſvoje verſtnike obil-
noſti nature, in s tem vſigamogozhnoſti, modroſti
in dobrotljivoſti boshje opominjati hotel, ali pa,
de bi popotnikam hladen kraj sa pozhivati in
shlahtne prigriſke pripravil; morebiti v tém tudi
ſebi dobizhek perdobil. Kdor dreveſa ſadí, nima
ſamo dobizhka in veſelja; tudi sa naſlédnike dobro
déla, kterim dobizhke in veſelje pripravlja.
Pa zhe ſo ravno dobizhki, ktere ſadja reja
prineſe, tako ozhitni, ſe vunder ſhe ſilno malo
kmetovavzov vidi, ki bi s vſo pridnoſtjo ſadno
drevje redili in oſkerbovali.
Od kód pa to pride?
Doſtikrat ſe mora rezhi, de to od nekake
lenobe in sanikernoſti pride, ktero tudi dru-
go kmetovanje prizha. Kakor ſe zéſta ne popra-
vi, dokler ni vſa rasorána; kakor ſe njiva ne
pléve , dokler ni vſa puſta; kakor ſe kúpi kam-
nja, ternje, nepotrébna goſháva na travnikih in
na njivah od léta do léta pri miru puſhajo — vſe
is lenôbe in sanikernoſti —: tako ſe tudi ſadno
drevje ne ſadí, ker ſe mora s nekolikim trudam
ſaditi. Zhe bi ſamo od ſebe raſtlo, bi ga ſhe
raſti puſtili, ker ſe pa to ne godí, ſo nar bolj
pripravni kraji prasni.
Nekteri pa pravijo:
1. „Jeſt nesnam srejo ſadniga drevja
v zakar iti." — Tadaj ſe pa uzhi, prijatel! Do-
ſti je k poduzhenju v reji ſadniga drevja piſani-
ga; tudi ſo povſod, ſaj nekteri ſkuſheni redniki
drevja. Kdor ſe vadi, bo mojſter in kar je po-
trebno, ſe da kmalo nauzhiti. Tudi ſhe v ſta-
roſti je mogozhe ſe to uzhiti, kar pri marſikterih
drusih rezhéh ni tako.
2. „Pre vezh zhaſa terpi, préden mi
moje drevéſa kaj obrodé.“ — Kdaj pa vun-
der! Zhaſ pride, in sgubljen trud ſe obilno po-
plazha. Koliko zhaſa ſe mora zhakati, preden
brésovje kaj dobizhka vershe! koliko zhaſa, pre-
den vſjano borovo in ſmerékovo ſéme kaj do-
bizhka prineſe! Sadno drevje pa she zhes malo
lét ſad prineſe in potém vſako léto, bres de bi
bilo ſhe kadaj treba ſejati in ſaditi. Saj kmet
tudi eno leto shitne shetve rad zhaka in kdor
zhe rokodelez biti, ſe 3 — 5 let pri mojſtru uzhi
s upanjem príhodnih dobizhkov!
3. „Pre ſtar ſim sa tó; malo dobizh-
ka bom imel, malo ſadú bom pridélal."
— No, koliko ſtar ſi le? Sheſtdeſét lét ſtar zhlo-
vek sná ſhe smeraj upati, de bo ſad vſajeniga
drevja vezh ko 10 lét vshival; 8o lét ſtariga sna ſaj
veſelje doletéti, de ſvoje drevje raſti gléda in
sraven imá tudi ſhe dobro véſt, de je tudi k
pridu ſvojih mlajſhev kaj ſtoril. — In kdo bo
pa ſamo na-ſe in na ſvoj dobizhek glédal! Kaj
nimaſh otrók? — Zhe bi bili vaſhi ſpredniki tudi
tako nesaupljivi in ſamogoltni bili, bi mi malo
borſhtov in ſtariga drevja iméli; veliko koriſtnih
narédb i. t. d. bi ne bilo.
4. „Jes nimam zhaſa!“ — Ni reſ! — ne-
kaj zhaſa oſtane ſhe smiraj, tudi zhloveku, ki
imá veliko opravkov, slaſti zhe je zhaſ dobro
odmérjen. Zhe bi kdo ſam ravno ne smogel kaj
oſkerbéti, mu bo pa ſadno drevo obilno pover-
91
nilo majhne potroſhke, ktére pri reji drevja ima.
Marſikaj bi pa tudi otrozi lahko ſtorili, kterim
je tako opravilo koriſtno in prijetno. Kaj majhin
fantizh ni sa drugo, kakor sa krave in lenobo paſti?
5. „Sadno drevje ſaditi veliko denar-
jev veljá." — Reſ je, de drevéſa nekaj kraj-
zarjev veljajo, kadar ſe pervi krat kupijo; njih
oſkerbovanje je pa ſleherno léto zenejſhi, in v
kratkim zhaſu ſo denarji povernjeni in védno
obilnejſhi je povrazhilo. In zhe bi perva zéna
dreveſ pre velika bila, ſi pa vſak v pravim zha-
ſu lahko drevja saſêje.
6. „Prevêzhkrat ſlabe létinje pride-
jo in zhlovek ob vſe veſelje pride." —
Réſ je, de vzhaſi goſénze in pôsen mras in hu-
do vreme upanje podrejo; pa to ſe ne priméri
vſako leto. Vſak kmetovavez, vinogradnik in vert-
nar je v enaki nevarnoſti, pa nobeden ne sgubi
veſelja; vſak ſe s tém toláshi, de sna prihodno
leto dobro ſtoriti, kar je létaſhno vsélo.
7. „Drevje ſenzo déla in trava v ſen-
zi ne raſte dobro.“ — Tako ſe nar vezhkrat
govoriti ſliſhi; mi pa pravimo, de ni vſélej réſ.
Pod drevjem trava bolj raſte, poſebno v viſoko
leshézhih vertih in na klanzih, kjer jo prevró-
zhiga ſolnza varjejo in tako naredé, de ji ſuſha
kmalo ne ſhkodje; drevje tudi s liſtjem, ki ſe
v jeſeni obletí, semljo gnoji. Zhe ſe pa tudi prav
dati móra, de velíke drevéſa v rodovitnih ver-
tih travi nekóliko ſhkodjejo, je pa dobizhek
vunder vézhji, kakor sguba. Drevo, pri kterim
je mogozhe, de ſe i zent trave pod njim v letu
sgubí, pa tudi gotovo, leto na leto rajtajmo,
na léto 3 mirnike ſadja obrodí. Rajtajmo pa tudi
sdaj ſeno po 24 — 48 krajzarjev, 3 mirnike
ſadja pa po 3 — 5 goldinarjev, je vunder 1 — 2
goldinarja dobizhka v letu, bres liſtja, ki je sa
ſteljo dobro. —
8. „Zhe ſe prevezh ſadniga drevja
naſadi, je ſadje bres zéne in nihzhe ne
mara sa-nje.“ — To ſe le tako sdi, ſkuſhnja
je pa drugazhe pokasala. Doshiveli ſmo, de je
ſadje dobro obrodilo, in vunder ſe je dalo ſpe-
zhati. Zhe ſe pa tudi ſadje tako pomnóshi, de
bi ga ne bilo mogozhe ſpezhati, ſe pa môſht
in jéſih is jabelk, ſliv in zhréſhenj naredí; vſa-
ko ſadje ſe da poſuſhiti in da poléti hladno
in sdravo jéd; is ſliv ſe dela dobro shganje, —
ſlivoviza — i. t. d. Nikoli ni ſadja prevezh!
9. „Sadja prevezh pokradejo.“ — To
je réſ, in vidi ſe, de tatvínſke roké sdaj kak
kol, sdaj perve pogánjke drevéſz. in sdaj veliko
ſadja pokrádejo. To je réſ shaloſtno, pa vunder
ſi marſikaj tega vbrani, kdor zhuje. Pri velizih
vertih je dobro, zhe imá kdo zhuvaja, kadar je
ſadje na dreveſu. Ker pa ljudjé ſadje savoljo tega
kradejo, ker ga je premalo, ſe temu lahko po-
maga, zhe ſe ſadja rêja med ljudmí rasſhirja.
Kolikor ljudjé vezh ſadniga drevja ſadé, toliko
mènj bodo ſadje krádli, ker bodo lóshje saſtojn
ali sa majhne dnarje vezh ſadja dobili. Tudi ſe
tatvina tako ne posná, zhe ſe od 1000 drevéſ
kaj vkrade, kakor od 100 drevéſ. Kolikor je vezh
gojsdov v kakim kraji, toliko mènj ſe poſameſnim
gojsdam na leſu posná. Vſakdo ve, de ne pri-
neſe dobizhka, zhe med drugim ſadjam ena
ſama njiva turſhize ſtoji, ker plzhi in tatje le
od te njive ſe paſejo. Zhe je pa polje okoli in
okoli s turſhizo obſajeno, ſe tatvina ſkoraj nizh
ne posná.
10. „Jes imám she doſti drevja." —
Ker ſadne drevéſa velíko dobizhka vershejo, jih
tudi nikóli prevezh biti ne móre.
11. „Pri naſ ni kraj sa dobro ſadje.“
—
Skuſhnja uzhí, de shlahtno ſadje tudi tam
tékne, kjér bi kdó ne miſlil. In kjer kaka ſorta
ne tékne, pa druga toliko bólj obrodí.
12. „Jeſt ne vém kjé ſadniga drévja
sa rejo dobiti.“ — V danaſhim zhaſu drevnih
saſadiſhev (Baumschule) ne manka, is kterih ſe
lahko dreveſza dobivajo. Vſak priden kmetovavez
ſi bo bres velikih vtrat ſam tako rediſhe na-
redil; trud ſe mu bo obilno poplazhal.
Mojfter Skása.
(Na dalje.)
Ako ſe po meſtih mojſtri Skáse najdejo in ſe sh-njimi
táka godí, — o rákova maſt! — kaj bo pa ſhe le po deshéli!
Okóli po vaſéh je vezh sbrihtnih, rózhnih, bérdkih in po-
ſhtenih rokodélzov, kteri ſe kadaj ſhe zeló meſtnih ne vſtra-
ſhijo ; pa vender ſhtevilo mojſtrov Skás povſod premagúje.
Na desheli ti ni treba daljezh iti, de bi vidil léno sdelane,
nàpak narejene in ſkashene rezhi. Isdelke boſh vidil vezh-
krat is debéliga ſtorjéne, bres nikakih permér, de ſi jih
sháloſten. de tvoje ſerzé in moſhnjo boli. — Tukaj je tá
mozhno obzhótal, sakaj? pretéſno obuválo ga je satiſhálo
in hudó oglodálo, de naprej ne more. — Na unim tamlè
viſé oblazhila kakor na drógu, kaj mu neki je? ali hira,
ſe ſuſhi, bo poginil? o kratko nikar! naméril ſe je na ne-
umniga krajazha ali shnidarja, ki nizh ne saſtópi. —
Tà ti britev nabrúſi, de menj reshe kakor popred, —
uni ti sa dobro plazhilo konja sakôva, de ga ſhtir tjédne
vezh vprezhi ne moreſh. Mojſter ti klobuk naredi; le en-
krat greſh sh-njim na dèsh, in ti poſtane kakor zúnja. Sidár
ſpodbije pege ispod moſtá, in móſt ſe pogresne. Terdno
pezh ti lonzhár obezha, pa trikrat jo sakúrich in shé
vſa je raskúhana. Kolár ti ſvoje poſhtenje in duſho sa-
ſtavi, de ti bo is usórjeniga leſá vós napravil; na njega
beſedo ſe sanéſeſh, drashej mu ga plazhaſh in puſtiſh lép-
ſhi okovati, pa sa tri meſze ſe ſhpize objushejo in plavajo
v masilu, de, od njega ſpezhán, ſe ſramujeſh, jesiſh in ſi
perſiljen ga dati prekovati. Kakiga imena ſo vſi taki in enaki
rokodelzi vredni? in úni, ki vam na vaſhih hiſhnih si-
dóvih od sunaj s zeglavo moko trivoglate mamke boshje
in druge ſvetnike narede, kteri s ſvojo gerdobo memogre-
dozhe vezh rasshalijo, kakor omezhijo ; ali kraſhki kam-
narji, kteri kakor oſamoúki, na velike kamnitne krishe ne-
kaj, kakor ſlézheno shábizo (urha) isreshejo, in tó imá po-
meniti ? ne — tukaj ne — nam ni perpuſheno nar ſvetej-
ſhiga imena isrezhi! Ali niſo vſi ti mojſtri ˛Skase?
Od kod pa pride, de ſo rokodelzi po desheli takó malo
prida ali malo koriſtni? Eni ſo ſamouki; od tazih je teſhko
miſliti, de bi ſe bili rokodelſtva prav uzhili, ker niſo imeli
priloshnoſti vezh zhaſa gledati, kako mojſtri kako rezh rôzhno,
O
Poſlavijenje.
Goſpod Franz Kutnar — naſh zhaſtitljivi rojak —
dosdaj vikſhi ſhólſki zhuvaj, kórar in kapitulár v Salzburgu,
ſo bili 23. liſtopada sa ſhkofa in firſhta Sht. Andraſhke
ſhkofije (Lavant) isvóleni.
zhiſto in po pravih mérah isdelujejo. K temu, kar umeten
rokodelz naredi v dvéh urah, ſe mudí famouk vezhkrat zél
dan in vender ſi puſti saſlushik po smujénim zhaſu plazhati.
Drugi ſo ſe uzhili rokodelſtva pri takih, kteri ga ſami niſo
snali; ſo bili per njih pogoſtama vezh zhaſa bres dela, in
ſo ſe sh-njimi sa úk na nar krajſhi zhaſ, ki je mogozhe
bilo, smenili. Komaj sna otrozháj shaganzo preshagati, in
je ſhe ne prav poublati, pa shé meni, de je misar ali
tiſhlar, in de bi na ſvojo roko sazhel delati. — Tudi ſmeti
in svérshki meſtnih rokodelſtev ſe po vaſeh raspaſejo. Leni
delavzi, kterim ni bilo mar, de bi ſe bili rokodelſtva prav
isuzhili, in kteri niſo imeli per nobenim mojſtru oſtánka,
pridejo na deshelo; is perviga ſe dershé preſherno, pa hitro
jim ſerze vpade in takó pomnoshijo ozhitno ſhtevilo mojſtrov
Skás.
Vſi ti, poſebno pa poſlednji, ki is meſt pridejo, ſe ſamí
uvérijo, de je kmet saróbljen, de nizh ne saſtópi, de je sa-nj
hitro kaj prav ſtorjeno, in de ſe da oſlepáriti. O neumni,
samásani rokodelzi, kako ſami ſebe ſlepite! Kmet ni vezh
takó nevéden, kakor ga ſhtejete. Kdor je navajen, vſako
kmetijſko delo ne le ſamo prav, temuzh tudi zhiſto in
ozhitno ſtoriti, ko gre v meſto, vidi lepe, prav narejéne
in prijetne isdelke, popraſha sa njih kup, in v téj hipi ſe
preprizha, de mora domá ſlabo narejene rezhi veliko drashej
plazhávati. To ga ogréje, de ſklene sa naprej ſi gorſhi
rokodelze pojiſkati. Béſhtri ſantje po desheli, kteri ſe ſnashno
dershijo, in ktere mika, tudi ſprávno noſiti ſe, s biſtrim
ozheſam vàdle raslozhijo, kdo sna oblazhilo ali obuválo nar
bolj prav narediti. Vſaka novo ismiſhljena prav in po lepih
mérah naréjena, ali bolj perprávna rezh, naj bo oródje,
poſóda, ali karſikoli bodi drusiga, mladim ljudém dopade;
vezhkrat ne dajo né mirú ne pokoja, dokler ſtarſhi tega v
hiſho ne perpravijo. Kjer ſe kóli na desheli umeten in po-
ſhten rokodelez vſtávi, ſo ga ljudje veſéli; ſrezhne ſe
ſhtejejo, de ſo ga dobili. Tudi je sazhelo ſhtevilo tazih
rokodelzov po vaſéh zhesdalje mnoshiti ſe.
(Konez ſledí.)
Martinzhki.
Vézh del na Krajnſkim ob vſih ˛Svetih ali vahtih na-
vado imajo, de majhne pogazhize — préſhize ali vahzhe
imenovane — pekó in jih réveshem delé.
V Saplani je pa navadno martinzhke pêzhi in
deliti. Imé imajo od ſ. Martina, kteriga v veliki zhaſti do-
mazha, kakor tudi blishne ſoſeſke imajo. —
Povéſt je, de je pred nekólikimi létmi huda shivinſka
kuga bila, in takrat ſo ſi ſ. Martina v Saplani — sa Verh-
niſhko planino — pomozhnika v tej ſili isvolili, Sapla-
ninzi pa namenili, nameſt vahzhev martinzhke v dan pred
ſ. Martinam deliti. — Vſaki kmet veliko martinzhkov od 6o
do 100 ſpêzhe, in ga grosno veſeli, zhe vſe isdeli. —
Letaſ je pa nék kmet prav shaloſten bil, ker ni mogel
martinzhkov rasdeliti; — usrok je ta bil, ker je ſnég 2
pedi viſok bil. Vpraſhan, sakaj de je shaloſten; odgovori:
„˛Star pregovor je: zhe ſe vſi martinzhki isdelé, ſe je dobre
létinje nadjati; — zhe pa oſtanejo, ſe je prihodno léto
lakote bati“.
In ker ſ. Martina blishne fare kakor pomozhnika sa
ſvojo shivino ſposnajo, — ga tudi na njegov ſpomin 11. dan
liſtopada pozhaſté. Paſtirzhki in paſterize sgodaj tiſti dan
vſtanejo, in zhe je lepo vrême, ſe she ob ſhtirih ali petih
sjutraj njih glaſ veſelja po saplaninſkih hribih in dolinah
rasglaſuje; ker ſo veſeli, de ſo ſrezhno paſli, in bodo —
zhe ſhe niſo — kmalo ſvojo paſho konzhali. V sahvalo tega
tudi vſak paſtirzhek ſvoj dar ſ. Martinu perneſe.
Nekaj sa popivke.
Umen in prebriſan mosh, Pavl Merula, nam v ras-
laganju ſtarih rimſkih poſtav pripoveduje od hudih kasin ali
ſhtrafing, ki ſo sadele sheno, ako je bila od ſvojiga mosha
— ne kakor bi morebiti vi miſlili, ob sakonſki nesveſtobi,
temuzh — per kupizi vina salésena. Kaj bi terdoſerzhni
rimſki poſtavodajavez she od tiſtih pivſkih ſeſtriz rekel, od
kterih ſlovezh krajnſki pevez Vodnik piſhe:
Popivka ga zhivka ,
Bod' ſlab, al mozhan:
Pa ſvêta mu pèta,
Poſréba ſhe kan.
Reſ je ſizer, de je pijana shenſka poſhaſt, zhes ktero
ſe ſama natura pritoshi, ali terda rimſka poſtava ne govori
od pijanoſti, ampak od pijazhe ſploh, in to bi bilo pazh ne-
uſmiljeno, bratza vino od ſeſtrize ljubesni kervavo lozhiti.
J. D.
Smér.
(Délovzi ſkoraj vſi miſlijo,) de je shganje po-
trébna pijázha, ker zhloveku pri teshkim in ojſtrim dělu
mozh dáje in de je savoljo tega dobra in nedolshna pijazha.
Pa nobena miſel ne more bolj napzhna, nobena bolj ne-
umna biti, kakor tá. ˛Skuſhnja je vſe tému naſprotno uzhila.
Nihzhe ne dela bolj ſtanovitno, bolj veſélo in bolj lahko ,
nihzhe ne terpí loshje viharjev oſórniga podnebja, hudiga
vremena in premémbe létnih zhaſov , kakor ravno tiſti, ki
zló nizh shganja ne pijó. Oh, kako hudo, teſhko je po-
védati, de ſe je med námi na tó isſhlo, de miſlimo, de ni
mogozhe bres shganja teſhkiga dela opraviti, teshav in hudiga
vremena preſtati! 168 bark je ſhlo v letu 1835 is meſta Nov
Botford morſke ſôme lovit, bres de bi bila le ena kaj shga-
nja s ſabo vsela; mornarji ſo teſhko, truda polno voshnjo
veliko ſrézhniſhi in bershejſhi konzháli, kakor druge póta
in kakor mornarji drusih bark, kteri ſhe dobrotnoſti isder-
shanja niſo ſposnali. Zhe je mornarjem mogozhe, ſe shga-
nih pijazh varovati, ali bi mi ſhe dvomili ali zviblali, de
je to tudi nam mogozhe ſtoriti? — Ne, gotovo ne!
Sdravilniki nekiga méſta na Nemſhkim ſo ſe prepri-
zhali, de je pijazha shganja ſploh ſhkodljiva in de ſe v
navadnih okoljſtavah shivljenja lahko bres njega preſtane in
de tudi sdravji ni ſhkodljivo, zhe ſe ga kdo s nagloma odvádi.
Snajdba vganjke Nr. 4. v poprejſhnim liſtu je:
˛Shetine ſkós luknjo.
U Ljubljani
U Krajnu
Shitni kup.
29. liſtopada.
27. liſtapada.
fl.
kr.
fl. kr.
mernik Pſhenize domazhe
„
banaſhke
„ Turſhize . .
„ Sorſhize . .
„ Ershi . . . .
„ Jezhmena . . .
Proſa . . . .
Ajde . . .
„
Ovſa . .
26
30
4
1
1
1
1
50
1
Zh.
12
37
1
20
38
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.