182 ■ Proteus 85/4 • December 2022 183Paleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • Paleontologija Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • Pogovori previsu Poljšiška ali Poglejska cerkev. Vida Pohar, ki je obdelala favno, zapiše: »Ker leži grušč s kulturno plastjo na moreni, lahko mirno trdimo, da so prebivali svizci, gamsi, kozorogi in druge živali v okolici previsa že po umiku zadnjega ledenika. Vendar je bilo podnebje toli- ko hladno, da se visokogorski zastopniki še niso umaknili v gore. Tudi aridno je moralo biti, kar dokazuje prisotnost hrčka, stepskega bizo- na in orjaškega jelena. […] Izsledki dosedanjih paleontoloških raziskav mezolitskih najdišč […] kažejo, da alpskega svizca v zgodnjem holoce- nu vsaj v nižinskih predelih Slovenije ni bilo več. Ker tudi med holocensko favno visokogor- skih najdišč Potočke zijalke in Mokriške jame ni zastopan, domnevam, da je konec pleistocena izumrl. […] Na podlagi vsega povedanega lah- ko favno iz Poljšiške cerkve uvrstimo v konec poznega glaciala ali natančneje v umikalno fazo hladnega sunka mlašega dryasa.« (Pohar, 1991: 330.) Če poskušamo opisno umestitev Vide Pohar prevesti še v časovni okvir, bi to okvirno pomenilo obdobje od približno 12.600 let do 11.700 let pred sedanjostjo. Na podlagi pelodnih analiz, opravljenih v okolici Blejskega jezera, se je razkrilo, da je na tem območju v zadnjem poledenitve- nem sunku zadnje ledene dobe, okoli 14.300 let pred sedanjostjo, že zaznati pojav bora in breze. Okoli 13.800 let pred sedanjostjo se znatno povečata prisotnost peloda li- pe, hrasta in bresta ter prisotnost breze in smreke, kar kaže na podnebno otoplitev. Z bližanjem mlajšega dryasa (od 12.600 do 11.700 let pred sedanjostjo) pa prisotnost peloda dreves upade in se pojavijo zelišča, kar ponovno kaže na hladnejšo in bolj su- ho podnebje (Andrič, 2011: 235). Pelodne analize torej pritrjujejo ocenam Vide Pahor, ki je najdišče s svizci iz Poljšiške cerkve na podlagi analize živalskih ostankov umestila v čas pojenjavanja hladnega obdobja mlaj- šega dryasa, in Brodarja, ki je najdišče na podlagi arheoloških najdb umestil v isti čas (Brodar, 1995). Vseh sedem najdišč ostankov kostnih ostankov ali sledi njegovih bivališč (ro- vi) na obravnavanem območju lahko glede na medsebojno bližino in enake prostorske okoliščine, ki jih kažejo mesta odkritij, pri- pišemo podobnemu časovnemu obdobju. Na temelju številčnosti ostankov svizca na naj- dišču Poljšiška cerkev in odkritja sledi ka- menih orodij in drugih sledi ledenodobnih lovcev tudi na območju Fortune, Zasipa in Podhoma (Jamnik, 2018) morda lahko do- mnevamo, da so bili svizci pomemben člen v prehranjevalni verigi takratnih ljudi. Gle- de na številčnost odkritih svižčevih ostan- kov na obravnavanem območju je mogoče domnevati, da je bila populacija svizcev v času tik pred koncem pleistocena (ledene dobe) na območju in v okolici Bleda zelo številčna. Koliko je na njeno izumrtje in umik svizcev, poleg podnebnih sprememb, prispeval tudi lov kamenodobnih ljudi, pa na podlagi podatkov, ki jih imamo, kljub vsemu ni mogoče zanesljivo presojati. Do- mnevamo pa, da je imel na zmanjševanje in dokončno izginotje alpskega svizca delno vpliv tudi lov kamenodobnih ljudi. Literatura: Andrič, M., 2011: Poznoglacialna vegetacija v okolici Blejskega jezera in Gribelj (Bela krajina): primerjava v zadnjem stadialu poledenele in nepoledenele pokrajine. V: Toškan, B. (ur.),: Drobci ledenodobnega okolja. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 235-250. Brodar, M., 1995: Končni paleolitik iz Poljšiške cerkve pri Poljšici. Arheološki vestnik, 46: 9-24. Cimerman, F., 1966: Najdba svižčevih ostankov pri Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Proteus, 29: 58-59. Jamnik, P., 2018: Najdbe kamenih orodij – skromnih sledi najstarejših prebivalcev Bleda in okolice. Razgledi muzejskega društva Bled, 10: 43-48. Križnar, M, 2008: Najdbe rovov pleistocenskih svizcev v Škofjeloškem in Polhograjskem hribovju. Loški razgledi, 55 (1): 13-20. Pavšič, J., 2005: Ostanki svižčevih rovov. Gea, 15 (1): 45-46. Pohar, V., 1991: Poznowürmska sesalska favna iz Poljšiške cerkve. Razprave IV. razreda SAZU, XXXII: 316-337. Rakovec, I., 1935: Diluvialni svizci južnovzhodnih Alp. Prirodoslovne razprave, 2 (5): 245-292. Rakovec, I., 1961: O novih svižčevih ostankih iz Slovenije. Razprave IV. razreda SAZU, 6: 353-365. Rakovec, I., 1973: Razvoj kvartarne sesalske favne v Sloveniji. Arheološki vestnik, 24: 225-270. Šuklje, F., 1933: Iz prošlosti sisara. Priroda (Popularni časopis Hrvatskog prirodoslovnog društva), 23 (6): 177- 181. Vidic, J., 1994: Alpski svizec (Marmota marmota L. 1758) v Triglavskem narodnem parku in drugod po Sloveniji. Razprave in raziskave, Triglavski narodni park TNP, 3: 21-23. Slovarček: Dryas. Zadnja tri (starejše, srednje in mlaj- še) najhladnejša ledenodobna obdobja pred holocenom. Glacial. Hladne dobe (v vseh geoloških ob- dobjih), v našem primeru pleistocenu. Interglacial. Tople, medledene dobe (obdo- bja med poledenitvami, glaciali). R iss. R iška hladna doba, trajanje od 347.000 do 128.000 let pred sedanjostjo, predzadnje obdobje po razvrstitvi za Alpe. Würm. Würmska hladna doba, trajanje od 115.000 do 11.700 let pred sedanjostjo, za- dnje obdobje po razvrstitvi za Alpe. Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji Jana Vidic Stane Peterlin. univ. dipl. biolog, je leta 1961 v Referatu za varstvo prirode pri Za- vodu za spomeniško varstvo Ljudske repu- blike Slovenije kot po vrsti tretji poklicni naravovarstvenik začel svojo službeno pot. Zaključil jo je z upokojitvijo leta 2000 na Ministrstvu za okolje in prostor kot sveto- valec vlade za področje ohranjanja narave. Je začetnik in snovalec doktrine poklicnega naravovarstvenega dela, naslednik botani- čarke in naravovarstvenice dr. Angele Pi- skernik, most med preteklo in sedanjo ge- neracijo poklicnih naravovarstvenikov. Rodil se je pred 85 leti (13. 12. 1937). Bil je tudi urednik zbornika Varstvo narave (v letih od 1963 do 1991) in revije Proteus (v letih od 1995 do 2002) ter dejaven član Prirodoslov- nega društva Slovenije. Spoštovani Stane, okolje in danosti v mla- dosti nas običajno močno zaznamujejo; ne da bi se zavedali, nam utirijo življenje in odkažejo smer. Tebi so jo močno v bližino narave, najprej kot študentu biologije in nato kot poklicnemu naravovarstveniku. Kako se spominjaš svoje mladosti? Kje in kako si jo preživel? Zrastel sem na vasi Velike Poljane pri Or- tneku, za kar sem usodi neskončno hvale- žen. Dano mi je bilo spoznati kmečko ži- vljenje, biti del vaške skupnosti, biti tesno povezan z naravo, z rastjo in zorenjem pri- delkov, neposredno zaznavati menjavanje letnih časov … Na bližnji Mali Gori, kjer so bile enkrat letno košene senožeti, sem se srečeval z orhidejami, za mene takrat skriv- nostno majnico, mravlinjimi volkci, mo- drasom, ki je več let živel na istem mestu, vevericami, srnami, divjimi prašiči, zajci in sledovi vseh teh živali. Tam sem prvič prav od blizu srečal tudi medveda, volka, še da- nes vidim pred očmi njegov košat rep, ko je skočil tik pred naju s stricem, ko sva šla v gozd po drva, pa jazbeca, ki je tik pred 184 ■ Proteus 85/4 • December 2022 185Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji menoj zagodel in zbežal s svojo potresajočo se postavo. Posebno doživetje za nas otroke je bil večerni vzpon na hrib Grmado (864 metrov) v Mali Gori, od koder smo v dalja- vi občudovali luči Ljubljane, ob lepih in ja- snih dnevih pa na obzorju Kamniške Alpe, ki so nas vabile in nam budile hrepenenje po gorah in novih doživetjih. Osnovno šolo sem obiskoval na Velikih Poljanah, nižjo gi- mnazijo v Ribnici, višjo gimnazijo pa v Ko- čevju, kamor sem se vozil z vlakom. V višji gimnaziji sem se vključil med tabornike in kot tabornik sodeloval v Gorski straži. V tej vlogi sem prvič zaznal namen in poslanstvo varstva narave. Tvoj študij biologije je potekal v letih od 1956 do 1961. Kaj bi izpostavil kot poseb- no dragocenost iz tistega življenjskega ob- dobja? Študij biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani imam v lepem spominu. Bili smo majhna študijska generacija, bilo je nas le 17, študij nas je končalo manj kot 10. V času študija sem prejemal štipendijo koče- vskega okraja z obveznostjo, da po koncu študija poučujem biologijo ali naravoslovje v šoli, česar sem se zelo veselil. Nato pa so se dogodile spremembe. Ob koncu študija so bili okraji ukinjeni, s tem tudi moja pogod- ba o štipendiranju in posredno obveznost poučevanja v šoli. V tem času, ko sem za pol leta podaljšal absolventski staž, sem bil primoran opravljati razna dela, da sem lah- ko preživel. Po končanem študiju te je pot zanesla v poklicno naravovarstvo? Kako se spomi- njaš začetkov? Moj študijski kolega Boštjan Kiauta je že med študijem občasno pomagal dr. Angeli Piskernik, referentki za varstvo narave pri Zavodu za spomeniško varstvo Ljudske re- publike Slovenije. Ko je izvedel, da iščem službo, mi je svetoval, naj se oglasim pri njej, ker je sam imel druge načrte. Res sem se oglasil pri njej in dr. Angela Piskernik, botaničarka, prva doktorica znanosti, velika osebnost, me je prijazno sprejela. Posebej jo je zanimalo moje delovanje pri Gorski straži. Takoj mi je ponudila dvourno, malo kasneje pa štiriurno delo na dan. Opravljal sem razna tehnična dela in urejal arhive s predlogi za zavarovanje. Očitno sem jo z izdelki prepričal, saj mi je delo podaljšala in mi obenem povedala, da se želi upoko- jiti. Pri vodstvu Zavoda me je priporočila za svojega naslednika, vendar s pogojem, da zaključim študij. Res sem novembra leta 1961 diplomiral in s prvim decembrom is- tega leta nastopil službo poklicnega naravo- varstvenika v Referatu za varstvo narave pri Zavodu Ljudske republike Slovenije za spo- meniško varstvo s polnim delovnim časom. Ostala mi je še vojaščina, ki sem jo nastopil marca leta 1962. Ko sem se po letu dni vr- nil, me je čakala redna služba. Žal pa ni bilo denarja za dve osebi in tako je dr. Angela Piskernik morala zapu- stiti službo, še preden me je prav uvedla v de- lo. Vendar sva ostala v tesnih stikih še naprej. Nanjo me vežejo lepi spomini, bila je velika osebnost in zelo cenim vse njeno delo. Takratno poznavanje narave je temeljilo na zbranih in objavlje- nih podatkih o priro- dnih oziroma naravnih znamenitostih, zlasti iz prispevka Narav- ni spomeniki Kranjske, ki ga je objavil bota- nik Alfonz Paulin le- ta 1905, iz turističnih vodnikov, ki jih je v letih od 1913 do 1924 napisa l potopisec in Stane in Marjana Peterlin leta 2016 na Jezerskem pri rastišču lepega čeveljca (Cypripedium calceolus). Foto: Jana Vidic. Angela Piskernik in Stane Peterlin na Zavodu za spomeniško varstvo Ljudske republike Slovenije leta 1961. Foto: Tone Wraber. 184 ■ Proteus 85/4 • December 2022 185Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji menoj zagodel in zbežal s svojo potresajočo se postavo. Posebno doživetje za nas otroke je bil večerni vzpon na hrib Grmado (864 metrov) v Mali Gori, od koder smo v dalja- vi občudovali luči Ljubljane, ob lepih in ja- snih dnevih pa na obzorju Kamniške Alpe, ki so nas vabile in nam budile hrepenenje po gorah in novih doživetjih. Osnovno šolo sem obiskoval na Velikih Poljanah, nižjo gi- mnazijo v Ribnici, višjo gimnazijo pa v Ko- čevju, kamor sem se vozil z vlakom. V višji gimnaziji sem se vključil med tabornike in kot tabornik sodeloval v Gorski straži. V tej vlogi sem prvič zaznal namen in poslanstvo varstva narave. Tvoj študij biologije je potekal v letih od 1956 do 1961. Kaj bi izpostavil kot poseb- no dragocenost iz tistega življenjskega ob- dobja? Študij biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani imam v lepem spominu. Bili smo majhna študijska generacija, bilo je nas le 17, študij nas je končalo manj kot 10. V času študija sem prejemal štipendijo koče- vskega okraja z obveznostjo, da po koncu študija poučujem biologijo ali naravoslovje v šoli, česar sem se zelo veselil. Nato pa so se dogodile spremembe. Ob koncu študija so bili okraji ukinjeni, s tem tudi moja pogod- ba o štipendiranju in posredno obveznost poučevanja v šoli. V tem času, ko sem za pol leta podaljšal absolventski staž, sem bil primoran opravljati razna dela, da sem lah- ko preživel. Po končanem študiju te je pot zanesla v poklicno naravovarstvo? Kako se spomi- njaš začetkov? Moj študijski kolega Boštjan Kiauta je že med študijem občasno pomagal dr. Angeli Piskernik, referentki za varstvo narave pri Zavodu za spomeniško varstvo Ljudske re- publike Slovenije. Ko je izvedel, da iščem službo, mi je svetoval, naj se oglasim pri njej, ker je sam imel druge načrte. Res sem se oglasil pri njej in dr. Angela Piskernik, botaničarka, prva doktorica znanosti, velika osebnost, me je prijazno sprejela. Posebej jo je zanimalo moje delovanje pri Gorski straži. Takoj mi je ponudila dvourno, malo kasneje pa štiriurno delo na dan. Opravljal sem razna tehnična dela in urejal arhive s predlogi za zavarovanje. Očitno sem jo z izdelki prepričal, saj mi je delo podaljšala in mi obenem povedala, da se želi upoko- jiti. Pri vodstvu Zavoda me je priporočila za svojega naslednika, vendar s pogojem, da zaključim študij. Res sem novembra leta 1961 diplomiral in s prvim decembrom is- tega leta nastopil službo poklicnega naravo- varstvenika v Referatu za varstvo narave pri Zavodu Ljudske republike Slovenije za spo- meniško varstvo s polnim delovnim časom. Ostala mi je še vojaščina, ki sem jo nastopil marca leta 1962. Ko sem se po letu dni vr- nil, me je čakala redna služba. Žal pa ni bilo denarja za dve osebi in tako je dr. Angela Piskernik morala zapu- stiti službo, še preden me je prav uvedla v de- lo. Vendar sva ostala v tesnih stikih še naprej. Nanjo me vežejo lepi spomini, bila je velika osebnost in zelo cenim vse njeno delo. Takratno poznavanje narave je temeljilo na zbranih in objavlje- nih podatkih o priro- dnih oziroma naravnih znamenitostih, zlasti iz prispevka Narav- ni spomeniki Kranjske, ki ga je objavil bota- nik Alfonz Paulin le- ta 1905, iz turističnih vodnikov, ki jih je v letih od 1913 do 1924 napisa l potopisec in Stane in Marjana Peterlin leta 2016 na Jezerskem pri rastišču lepega čeveljca (Cypripedium calceolus). Foto: Jana Vidic. Angela Piskernik in Stane Peterlin na Zavodu za spomeniško varstvo Ljudske republike Slovenije leta 1961. Foto: Tone Wraber. 186 ■ Proteus 85/4 • December 2022 187Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji organizator planinstva Rudolf Badjura, ter iz prispevka Domovinski prirodni spomeniki, ki ga je v letu 1944 objavil gozdarski inže- nir Anton Šivic. Na podlagi teh objav sva z dr. Angelo Piskernik pripravila enoten pregled naravnih znamenitosti in ga obja- vila leta 1962 v prvi številki zbornika Var- stvo narave pod naslovom Pregled zaščitenih in zaščite vrednih naravnih objektov Slovenije. Leta 1961 je bil sprejet Odlok o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park. Z dr. Piskernikovo sva začela organizirano zbirati strokovno gradivo za razširitev parka. Vsega gradiva je bilo veliko in dr. Piskernikova je dosegla ustanovitev samostojnega zbornika za varstvo narave, ker so bili članki o var- stvu narave prej objavljani v zborniku Var- stvo spomenikov. Tako je izšla prva številka samostojnega naravovarstvenega zbornika leta 1962. Prva leta sem v službi varstva narave na re- publiškem zavodu deloval sam, v naslednjih letih pa so se mi pridruževali novi sodelavci, nekateri le začasno, drugi za nedoločen čas. Do leta 1980 so bili to Rok Golob, Milan Natek, Janez Gregori, Milan Orožen Ada- mič, Marjan Ravbar (vsi le za kratek čas), Franc Vardjan, Rado Smerdu (vse do njego- ve prezgodnje smrti v soteski Predaslja leta 1984), Peter Skoberne, Baldomir Svetličič, Matjaž Puc. Kasneje, po letu 1980, so na- stajali tudi regionalni zavodi za spomeniško varstvo in v njihovem okrilju tudi sodelavci za varstvo narave. Kakšen je bil v začetnem času tvojega službovanja odnos družbe do narave? Je bilo varstvo narave družbeno sprejeta de- javnost? Dr. Angela Piskernik me je poleg dela na Zavodu želela vključiti tudi v odbor Pri- rodoslovnega društva Slovenije, kjer je tu- di sama delovala. Na društvu sem bil lepo sprejet, sam pa sem hitro dojel, da službeno delo lahko dobro povezujem z društvenim. Že kmalu po začetku službovanja me je doletela prva velika »naravovarstvena pre- izkušnja«, povezana z nameravano gradnjo hidroelektrarne na reki Soči pri Trnovem, z velikim jezom v Bovški kotlini. Sočo naj bi zajezili v zoženi dolini med vznožjem Ka- nina in Polovnika z osemdeset metrov vi- sokim nasipom. Za njim naj bi nastal devet kilometrov dolg in do en kilometer širok vodni zbiralnik z okrog dvajsetmetrskim nihanjem vodne gladine. Tako bi bil velik del doline Soče in del Koritnice pod vodo, v celoti tudi vas Čezsoča. Potrebna so bila velika prizadevanja, prepričevanja, utemelje- vanja, soočanja, da se to ni zgodilo in da je reka Soča v tem delu ostala ohranjena. Pri tem je k našim službenim prizadeva- njem zelo veliko pripomogel med drugimi dr. Maks Wraber, botanik, f itocenolog in pedagog, ki je bil kot zagovornik ohranitve doline Soče dejaven že pred tem. Sodeloval pa je tudi pri Prirodoslovnem društvu Slo- venije. Javnost je burno protestirala in pro- jekt je bil zavrnjen. V tem času je predsedovanje Prirodoslovne- ga društva prevzel dr. Miroslav Kališnik, ki je bil varstvu narave zelo naklonjen. Skupaj sva zasnovala idejo za širšo popularizacijo varstva narave in tako smo pri društvu leta 1967 organizirali Teden varstva narave (pro- gram smo objavili v 9.-10. številki lanskega letnika), ki je lepo uspel. Dr. Kališnik, ki je bil zelo uspešen organizator, je dal pobudo, da bi zbrano gradivo objavili v brošuri. Za urednika sem bil izbran jaz. Ko smo zbrali prispevke, smo ugotovili, da je gradiva za celo knjigo. Tako je nastala Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji, pregledno po- ročilo o stanju okolja v Sloveniji, ki jo je društvo posvetilo slovenski javnosti in so jo odnesli na Konferenco Združenih narodov o človekovem okolju v Stockholmu leta 1972. Ena od vidnih pobud pri društvu je bila ureditev Muzeja v naravi pri Divjem jezeru v Idriji, ki smo ga lahko povezovali tudi z naravovarstveno službo pri Zavodu. Iskali in našli smo podporo pri idrijskem muze- ju, ki ga je vodil Jurij Bavdaž, in tudi pri idrijski gozdarski službi. Jeseni leta 1972 je bil razglašen kot Muzej v naravi. Društvo in Zavod za varstvo narave sta tudi tu de- lovala z roko v roki. Prvič smo za panoje uporabili melapan plošče, ki so bile odporne proti vremenskim vplivom. Omenil si, da si svoje naravovarstveno delo izvajal tudi pri akcijah v okviru Pri- rodoslovnega društva Slovenije. Kaj je še zajemalo tvoje delo pri društvu? Ker me je pedagoško delo veselilo že iz gi- mnazijskih let, saj sem bil že kot gimnazijec tabornik in član gorske straže, sem z vese- ljem sodeloval tudi pri društvenih akcijah z mladimi. Društvo je imelo utečene ekskur- zije za krožkarje in njihove mentorje. Nara- voslovni krožki so namreč delovali vse šol- sko leto in društvu so poročali o rezultatih svojega dela. Za nagrado so mentorje in di- jake, ki so bili izbrani na nagradnih ekskur- zijah, po manj znanih delih Slovenije vodili priznani strokovnjaki za določena področja. Imel sem srečo, da je službo na društvu prevzela moja žena Marjana, biologinja, in skupaj sva lahko uresničevala vrsto idej, ki so širile naravoslovno zavest. Društveni program je vseboval vrsto članskih ekskur- zij, delavnic, srečanj, in člani društva so pri vseh radi sodelovali. Tudi tako smo utrjevali naravoslovno idejo. V kasnejših letih smo pri društvu organizi- rali tudi čezmejne ekskurzije, na katerih so nas sprejemali in pokazali svoje posebnosti naši naravoslovni prijatelji, na primer tren- tinski naravoslovni muzej, švicarski narodni park, Schwarzwald in drugi. V času delovanja žene Marjane je društvo poleg malih razstav, namenjenih predvsem šolam, pripravilo tudi dve veliki pregledni razstavi o društvenem delu – ob petdesetle- Divje jezero pri Idriji, leta 1972 opremljeno kot Muzej v naravi. Foto: Stane Peterlin. 186 ■ Proteus 85/4 • December 2022 187Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji organizator planinstva Rudolf Badjura, ter iz prispevka Domovinski prirodni spomeniki, ki ga je v letu 1944 objavil gozdarski inže- nir Anton Šivic. Na podlagi teh objav sva z dr. Angelo Piskernik pripravila enoten pregled naravnih znamenitosti in ga obja- vila leta 1962 v prvi številki zbornika Var- stvo narave pod naslovom Pregled zaščitenih in zaščite vrednih naravnih objektov Slovenije. Leta 1961 je bil sprejet Odlok o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park. Z dr. Piskernikovo sva začela organizirano zbirati strokovno gradivo za razširitev parka. Vsega gradiva je bilo veliko in dr. Piskernikova je dosegla ustanovitev samostojnega zbornika za varstvo narave, ker so bili članki o var- stvu narave prej objavljani v zborniku Var- stvo spomenikov. Tako je izšla prva številka samostojnega naravovarstvenega zbornika leta 1962. Prva leta sem v službi varstva narave na re- publiškem zavodu deloval sam, v naslednjih letih pa so se mi pridruževali novi sodelavci, nekateri le začasno, drugi za nedoločen čas. Do leta 1980 so bili to Rok Golob, Milan Natek, Janez Gregori, Milan Orožen Ada- mič, Marjan Ravbar (vsi le za kratek čas), Franc Vardjan, Rado Smerdu (vse do njego- ve prezgodnje smrti v soteski Predaslja leta 1984), Peter Skoberne, Baldomir Svetličič, Matjaž Puc. Kasneje, po letu 1980, so na- stajali tudi regionalni zavodi za spomeniško varstvo in v njihovem okrilju tudi sodelavci za varstvo narave. Kakšen je bil v začetnem času tvojega službovanja odnos družbe do narave? Je bilo varstvo narave družbeno sprejeta de- javnost? Dr. Angela Piskernik me je poleg dela na Zavodu želela vključiti tudi v odbor Pri- rodoslovnega društva Slovenije, kjer je tu- di sama delovala. Na društvu sem bil lepo sprejet, sam pa sem hitro dojel, da službeno delo lahko dobro povezujem z društvenim. Že kmalu po začetku službovanja me je doletela prva velika »naravovarstvena pre- izkušnja«, povezana z nameravano gradnjo hidroelektrarne na reki Soči pri Trnovem, z velikim jezom v Bovški kotlini. Sočo naj bi zajezili v zoženi dolini med vznožjem Ka- nina in Polovnika z osemdeset metrov vi- sokim nasipom. Za njim naj bi nastal devet kilometrov dolg in do en kilometer širok vodni zbiralnik z okrog dvajsetmetrskim nihanjem vodne gladine. Tako bi bil velik del doline Soče in del Koritnice pod vodo, v celoti tudi vas Čezsoča. Potrebna so bila velika prizadevanja, prepričevanja, utemelje- vanja, soočanja, da se to ni zgodilo in da je reka Soča v tem delu ostala ohranjena. Pri tem je k našim službenim prizadeva- njem zelo veliko pripomogel med drugimi dr. Maks Wraber, botanik, f itocenolog in pedagog, ki je bil kot zagovornik ohranitve doline Soče dejaven že pred tem. Sodeloval pa je tudi pri Prirodoslovnem društvu Slo- venije. Javnost je burno protestirala in pro- jekt je bil zavrnjen. V tem času je predsedovanje Prirodoslovne- ga društva prevzel dr. Miroslav Kališnik, ki je bil varstvu narave zelo naklonjen. Skupaj sva zasnovala idejo za širšo popularizacijo varstva narave in tako smo pri društvu leta 1967 organizirali Teden varstva narave (pro- gram smo objavili v 9.-10. številki lanskega letnika), ki je lepo uspel. Dr. Kališnik, ki je bil zelo uspešen organizator, je dal pobudo, da bi zbrano gradivo objavili v brošuri. Za urednika sem bil izbran jaz. Ko smo zbrali prispevke, smo ugotovili, da je gradiva za celo knjigo. Tako je nastala Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji, pregledno po- ročilo o stanju okolja v Sloveniji, ki jo je društvo posvetilo slovenski javnosti in so jo odnesli na Konferenco Združenih narodov o človekovem okolju v Stockholmu leta 1972. Ena od vidnih pobud pri društvu je bila ureditev Muzeja v naravi pri Divjem jezeru v Idriji, ki smo ga lahko povezovali tudi z naravovarstveno službo pri Zavodu. Iskali in našli smo podporo pri idrijskem muze- ju, ki ga je vodil Jurij Bavdaž, in tudi pri idrijski gozdarski službi. Jeseni leta 1972 je bil razglašen kot Muzej v naravi. Društvo in Zavod za varstvo narave sta tudi tu de- lovala z roko v roki. Prvič smo za panoje uporabili melapan plošče, ki so bile odporne proti vremenskim vplivom. Omenil si, da si svoje naravovarstveno delo izvajal tudi pri akcijah v okviru Pri- rodoslovnega društva Slovenije. Kaj je še zajemalo tvoje delo pri društvu? Ker me je pedagoško delo veselilo že iz gi- mnazijskih let, saj sem bil že kot gimnazijec tabornik in član gorske straže, sem z vese- ljem sodeloval tudi pri društvenih akcijah z mladimi. Društvo je imelo utečene ekskur- zije za krožkarje in njihove mentorje. Nara- voslovni krožki so namreč delovali vse šol- sko leto in društvu so poročali o rezultatih svojega dela. Za nagrado so mentorje in di- jake, ki so bili izbrani na nagradnih ekskur- zijah, po manj znanih delih Slovenije vodili priznani strokovnjaki za določena področja. Imel sem srečo, da je službo na društvu prevzela moja žena Marjana, biologinja, in skupaj sva lahko uresničevala vrsto idej, ki so širile naravoslovno zavest. Društveni program je vseboval vrsto članskih ekskur- zij, delavnic, srečanj, in člani društva so pri vseh radi sodelovali. Tudi tako smo utrjevali naravoslovno idejo. V kasnejših letih smo pri društvu organizi- rali tudi čezmejne ekskurzije, na katerih so nas sprejemali in pokazali svoje posebnosti naši naravoslovni prijatelji, na primer tren- tinski naravoslovni muzej, švicarski narodni park, Schwarzwald in drugi. V času delovanja žene Marjane je društvo poleg malih razstav, namenjenih predvsem šolam, pripravilo tudi dve veliki pregledni razstavi o društvenem delu – ob petdesetle- Divje jezero pri Idriji, leta 1972 opremljeno kot Muzej v naravi. Foto: Stane Peterlin. 188 ■ Proteus 85/4 • December 2022 189Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji tnici in šestdesetletnici delovanja. Prva je predstavila predvsem vlogo društva in šol pri varstvu narave, druga pa je pokazala vse delovanje društva v šest- desetih letih. Obe in vse male razstave je oblikovala naša in društvena prija- teljica in podpornica arhitektka Edita Kobe, za kar se ji tudi tu iskreno za- hvaljujemo. Ob šestdeseti obletnici pa je društvo odlikoval tudi takratni pred- sednik države gospod Milan Kučan. Tudi tega smo bili veseli. Pri društvu sem se vsa leta počutil zelo do- bro, ker sem občutil, da mnogi člani, ne- kateri kot cele družine, dojemajo poslanstvo varstva narave, in zdelo se mi je, da s tem doprinašam k širitvi dobrih idej. V pogovoru za revijo Varstvo narave, ki jo je izdal Zavod Republike Slovenije za var- stvo narave oktobra leta 2022, si podrobno opisal aktivnosti svojega službenega delo- vanja. Katere posebej izpostavljaš? Po odhodu Angele Piskernik v pokoj leta 1963 sem nadaljeval z uresničevanjem nje- nega načrta za vzpostavitev velikega Tri- glavskega narodnega parka. Leta 1961 je bil namreč sprejet zakon, s katerim je bila zavarovana le Dolina Triglavskih jezer z delom Komarče. Potrebnega je bilo več kot desetletje dela, prepričevanj in usklajevanj, da je bil končno, 28. maja leta 1981, sprejet zakon o velikem parku. Ena od pomembnih nalog v sedemdese- tih in osemdesetih letih je bila poglobljeno vrednotenje narave Slovenije in izpopolni- tev meril vrednotenja za opredeljevanje na- ravne dediščine Slovenije. Na podlagi teh prizadevanj je v letu 1976 nastal Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, katerega urednik sem bil. K delu smo pri- tegnili vse takratne eminentne naravoslovne strokovnjake, ki so z velikim zanosom in prizadevnostjo pri tem sodelovali. V letih od 1980 do 1986 je potekala nomi- nacija za vpis prve slovenske lokalitete na Unescov seznam. Poleg sodelavcev Zavoda je bil zelo dejaven tudi takratni direktor Parka Albin Debevec. Prizadevanja so ob- rodila rezultat: 28. novembra leta 1986 so bile Škocjanske jame kot prva lokaliteta v Sloveniji vpisane na Unescov seznam sve- tovne dediščine. Vsa leta tvojega službenega delovanja si bil neformalni mentor celi generaciji na- ravovarstvenikov in povezovalec formalno samostojnih (republiške in regionalnih) služb varstva narave. Na kakšen način si to dosegel? Naravovarstveniki republiškega in regio- nalnih zavodov smo se redno srečevali na tematskih sestankih, velikokrat smo se se- stali tudi na terenu, skupaj obravnavali pro- bleme in skupaj iskali rešitve. Name so se za nasvet večkrat obrnili kolegi z regional- nih enot, zlasti mlajši, ki so se kmalu po začetku svoje službene poti znašli v težkih in konf liktnih položajih. Vedno sem po- skušal delovati povezovalno, zavedal sem se zahtevnosti naravovarstvenega poklica, ki v primerih zoperstavljanja ogrožanju narave terja veliko mero družbene izpostavljenosti in odgovornosti. Pri tem je pomembno, da je naravovarstvena ideja temeljito preverjena, utrjena. Temu so bile namenjene medseboj- ne razprave, pogovori in terenska preverja- nja. Članska ekskurzija Prirodoslovnega društva Slovenije v dolino Dragonje junija 1987. Foto: Marjana Peterlin. Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan na razstavi ob šestdeseti obletnici društva v družbi društvenega predsednika in tajnika z zanimanjem prebira zgodovino društva. Foto: arhiv Prirodoslovnega društva Slovenije. Marija Gosar je v okviru mladinske raziskovalne akcije Raziskovanje onesnaženosti zraka s šolami po vsej Sloveniji vodila akcijo Zrak. Pod strokovnim vodstvom Franca Batiča so izdelali lišajsko karto Slovenije, ki je bila v javnosti zelo odmevna. Foto: Stane Peterlin. 188 ■ Proteus 85/4 • December 2022 189Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji tnici in šestdesetletnici delovanja. Prva je predstavila predvsem vlogo društva in šol pri varstvu narave, druga pa je pokazala vse delovanje društva v šest- desetih letih. Obe in vse male razstave je oblikovala naša in društvena prija- teljica in podpornica arhitektka Edita Kobe, za kar se ji tudi tu iskreno za- hvaljujemo. Ob šestdeseti obletnici pa je društvo odlikoval tudi takratni pred- sednik države gospod Milan Kučan. Tudi tega smo bili veseli. Pri društvu sem se vsa leta počutil zelo do- bro, ker sem občutil, da mnogi člani, ne- kateri kot cele družine, dojemajo poslanstvo varstva narave, in zdelo se mi je, da s tem doprinašam k širitvi dobrih idej. V pogovoru za revijo Varstvo narave, ki jo je izdal Zavod Republike Slovenije za var- stvo narave oktobra leta 2022, si podrobno opisal aktivnosti svojega službenega delo- vanja. Katere posebej izpostavljaš? Po odhodu Angele Piskernik v pokoj leta 1963 sem nadaljeval z uresničevanjem nje- nega načrta za vzpostavitev velikega Tri- glavskega narodnega parka. Leta 1961 je bil namreč sprejet zakon, s katerim je bila zavarovana le Dolina Triglavskih jezer z delom Komarče. Potrebnega je bilo več kot desetletje dela, prepričevanj in usklajevanj, da je bil končno, 28. maja leta 1981, sprejet zakon o velikem parku. Ena od pomembnih nalog v sedemdese- tih in osemdesetih letih je bila poglobljeno vrednotenje narave Slovenije in izpopolni- tev meril vrednotenja za opredeljevanje na- ravne dediščine Slovenije. Na podlagi teh prizadevanj je v letu 1976 nastal Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, katerega urednik sem bil. K delu smo pri- tegnili vse takratne eminentne naravoslovne strokovnjake, ki so z velikim zanosom in prizadevnostjo pri tem sodelovali. V letih od 1980 do 1986 je potekala nomi- nacija za vpis prve slovenske lokalitete na Unescov seznam. Poleg sodelavcev Zavoda je bil zelo dejaven tudi takratni direktor Parka Albin Debevec. Prizadevanja so ob- rodila rezultat: 28. novembra leta 1986 so bile Škocjanske jame kot prva lokaliteta v Sloveniji vpisane na Unescov seznam sve- tovne dediščine. Vsa leta tvojega službenega delovanja si bil neformalni mentor celi generaciji na- ravovarstvenikov in povezovalec formalno samostojnih (republiške in regionalnih) služb varstva narave. Na kakšen način si to dosegel? Naravovarstveniki republiškega in regio- nalnih zavodov smo se redno srečevali na tematskih sestankih, velikokrat smo se se- stali tudi na terenu, skupaj obravnavali pro- bleme in skupaj iskali rešitve. Name so se za nasvet večkrat obrnili kolegi z regional- nih enot, zlasti mlajši, ki so se kmalu po začetku svoje službene poti znašli v težkih in konf liktnih položajih. Vedno sem po- skušal delovati povezovalno, zavedal sem se zahtevnosti naravovarstvenega poklica, ki v primerih zoperstavljanja ogrožanju narave terja veliko mero družbene izpostavljenosti in odgovornosti. Pri tem je pomembno, da je naravovarstvena ideja temeljito preverjena, utrjena. Temu so bile namenjene medseboj- ne razprave, pogovori in terenska preverja- nja. Članska ekskurzija Prirodoslovnega društva Slovenije v dolino Dragonje junija 1987. Foto: Marjana Peterlin. Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan na razstavi ob šestdeseti obletnici društva v družbi društvenega predsednika in tajnika z zanimanjem prebira zgodovino društva. Foto: arhiv Prirodoslovnega društva Slovenije. Marija Gosar je v okviru mladinske raziskovalne akcije Raziskovanje onesnaženosti zraka s šolami po vsej Sloveniji vodila akcijo Zrak. Pod strokovnim vodstvom Franca Batiča so izdelali lišajsko karto Slovenije, ki je bila v javnosti zelo odmevna. Foto: Stane Peterlin. 190 ■ Proteus 85/4 • December 2022 191Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje • Državna odlikovanjaPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji Državna odlikovanja • Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje Radovan Komel Predsednik Republike Slovenije Borut Pa- hor je na posebni slovesnosti v Predsedniški palači 9. septembra leta 2022 naši sodelav- ki, članici uredniškega odbora poljudno- znanstvene revije Proteus, prof. dr. Zvon- ki Zupanič Slavec, dr. med., vročil visoko državno odlikovanje, medaljo za zasluge za znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo na področju zgodovine slovenske medicine. Priznanje je počastilo in razveselilo tudi nas, sodelavce revije Proteus in člane Uprav- nega odbora Prirodoslovnega društva Slove- nije, zato profesorici Zupanič Slavec iskreno čestitamo, tudi v imenu ostalih članov Pri- rodoslovnega društva Slovenije. Dr. Zvonka Zupanič Slavec je redna pro- fesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in tam tudi predstojnica Inštituta za zgodovino medicine. V tridesetih letih vodenja Inštituta je pomembno prispevala k njegovemu razvoju in uveljavitvi zgodo- vine medicine doma in v svetu. Vztrajno zbira najrazličnejša gradiva in predmete iz slovenske zdravstvene tradicije in si priza- deva za institucionalizacijo zbirke, ki jo je vzpostavil inštitut, ter za vzpostavitev slo- venskega zdravstvenega muzeja. V svoja dela iz zgodovine medicine, medicinske humani- stike in kulturne zgodovine vnaša visoko strokovnost in iskreno navdušenje. Njen Te za konec lahko po- prosim še za kakšno misel a l i modrost s perspektive tvojih mi- nulih šestdesetih let, najprej v pok licnem varst vu narave, nato ob zavednem spremlja- nju dogajanj v naravi in družbi, ki bi jo pre- dal novim generacijam poklicnih naravovar- stvenikov. Moja prva velika pre- izkušnja je bi l načrt za potopitev reke Soče pri Bovcu. Pokazalo se je, da je bila podpora javnosti za ohranitev reke večja, kot smo pri- čakovali. Takrat smo se zavedli, da je treba javnost vključevati in z njo sodelovati. Naši zavezniki so bili tudi člani Prirodoslovnega društva Slovenije, Pla- ninske zveze Slovenije, gozdarske službe in po- samezniki. Tako sem se naučil povezovati ljudi, ki jim je bila ideja varovanja blizu, in tako smo delovali tudi v razvijajoči se naravo- varstveni službi. Hvaležen pa sem tudi ženi Marjani in sinovoma Primožu in Marku, ker smo skupno lahko podoživljali naravo in razumeli potrebo po njenem varstvu. Danes pa tega delovanja ni več mogoče ta- ko uresničevati. Moji nasledniki imajo sicer mnogo dela, ki ostaja javnosti skrito. Mi- slim, da se morda premalo posvečajo tudi nevladnim organizacijam in ljudem, ki jih povezuje pravilen odnos do narave. Take posameznike in društva bi bilo treba pose- bej pohvaliti. Prirodoslovno društvo Slove- nije je pred leti uvedlo priznanja za posa- meznike in ustanove z željo, da jih pristojno ministrstvo sprejme kot državna naravovar- stvena priznanja. Vendar se to ni zgodilo in tako danes naravovarstveniki nimamo svojih priznanj, kar nas siromaši. Vem pa, da je to delo zahtevno in vendar lepo. Zato želim sedanji in novim generaci- jam veliko poguma in vztrajnosti pri njiho- vem poslanstvu. S Stanetom Peterlinom se je pogovarjala mag. Jana Vidic. Mag. Jana Vidic je na pot poklicnega naravovarstva stopila leta 1984 v Zavodu Socialistične republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine pod mentorstvom Staneta Peterlina. Danes je zaposlena v Sektorju za ohranjanje narave na Ministrstvu za naravne vire in prostor. Eden od primerov sodelovanja in povezovanja sorodnih ustanov. 190 ■ Proteus 85/4 • December 2022 191Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje • Državna odlikovanjaPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji Državna odlikovanja • Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje Radovan Komel Predsednik Republike Slovenije Borut Pa- hor je na posebni slovesnosti v Predsedniški palači 9. septembra leta 2022 naši sodelav- ki, članici uredniškega odbora poljudno- znanstvene revije Proteus, prof. dr. Zvon- ki Zupanič Slavec, dr. med., vročil visoko državno odlikovanje, medaljo za zasluge za znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo na področju zgodovine slovenske medicine. Priznanje je počastilo in razveselilo tudi nas, sodelavce revije Proteus in člane Uprav- nega odbora Prirodoslovnega društva Slove- nije, zato profesorici Zupanič Slavec iskreno čestitamo, tudi v imenu ostalih članov Pri- rodoslovnega društva Slovenije. Dr. Zvonka Zupanič Slavec je redna pro- fesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in tam tudi predstojnica Inštituta za zgodovino medicine. V tridesetih letih vodenja Inštituta je pomembno prispevala k njegovemu razvoju in uveljavitvi zgodo- vine medicine doma in v svetu. Vztrajno zbira najrazličnejša gradiva in predmete iz slovenske zdravstvene tradicije in si priza- deva za institucionalizacijo zbirke, ki jo je vzpostavil inštitut, ter za vzpostavitev slo- venskega zdravstvenega muzeja. V svoja dela iz zgodovine medicine, medicinske humani- stike in kulturne zgodovine vnaša visoko strokovnost in iskreno navdušenje. Njen Te za konec lahko po- prosim še za kakšno misel a l i modrost s perspektive tvojih mi- nulih šestdesetih let, najprej v pok licnem varst vu narave, nato ob zavednem spremlja- nju dogajanj v naravi in družbi, ki bi jo pre- dal novim generacijam poklicnih naravovar- stvenikov. Moja prva velika pre- izkušnja je bi l načrt za potopitev reke Soče pri Bovcu. Pokazalo se je, da je bila podpora javnosti za ohranitev reke večja, kot smo pri- čakovali. Takrat smo se zavedli, da je treba javnost vključevati in z njo sodelovati. Naši zavezniki so bili tudi člani Prirodoslovnega društva Slovenije, Pla- ninske zveze Slovenije, gozdarske službe in po- samezniki. Tako sem se naučil povezovati ljudi, ki jim je bila ideja varovanja blizu, in tako smo delovali tudi v razvijajoči se naravo- varstveni službi. Hvaležen pa sem tudi ženi Marjani in sinovoma Primožu in Marku, ker smo skupno lahko podoživljali naravo in razumeli potrebo po njenem varstvu. Danes pa tega delovanja ni več mogoče ta- ko uresničevati. Moji nasledniki imajo sicer mnogo dela, ki ostaja javnosti skrito. Mi- slim, da se morda premalo posvečajo tudi nevladnim organizacijam in ljudem, ki jih povezuje pravilen odnos do narave. Take posameznike in društva bi bilo treba pose- bej pohvaliti. Prirodoslovno društvo Slove- nije je pred leti uvedlo priznanja za posa- meznike in ustanove z željo, da jih pristojno ministrstvo sprejme kot državna naravovar- stvena priznanja. Vendar se to ni zgodilo in tako danes naravovarstveniki nimamo svojih priznanj, kar nas siromaši. Vem pa, da je to delo zahtevno in vendar lepo. Zato želim sedanji in novim generaci- jam veliko poguma in vztrajnosti pri njiho- vem poslanstvu. S Stanetom Peterlinom se je pogovarjala mag. Jana Vidic. Mag. Jana Vidic je na pot poklicnega naravovarstva stopila leta 1984 v Zavodu Socialistične republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine pod mentorstvom Staneta Peterlina. Danes je zaposlena v Sektorju za ohranjanje narave na Ministrstvu za naravne vire in prostor. Eden od primerov sodelovanja in povezovanja sorodnih ustanov.