Fedor Gradišnik
Uprizoritev
Cankarjevega »Kralja na Betajnovi« v svobodnem Beogradu 12. II. 1945. leta
Ob osvoboditvi Beograda (20. oktobra 1944. 1.) smo v mestu živeči slovenski izseljenci najprej navezali stike z našim političnim vodstvom, katerega predstavniki so oktobra 1944. 1. prišli v državno prestolnico. Treba je bilo vzpostaviti organizirano nastopanje Slovencev v Srbiji pod okriljem Osvobodilne fronte in za večjo vključitev v NOVJ. Sledila je ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda za Srbijo v Beogradu. Organizacija je imela svoj sedež v Krunski ulici 19. Ob vhodu v hišo smo namestili veliko tablo z napisom: Osvobodilna fronta slovenskega naroda za Srbijo. Na čelo odbora smo postavili akademskega kiparja Lojzeta Dolinarja. Na prvem sestanku smo sklenili prirediti veliko javno zborovanje slovenskih izseljencev že takoj 1. novembra. Časa je bilo malo in morali smo hiteti. Sestavili smo pevski zbor, ki je pod vodstvom Srečka Kumarja pričel z vajami. Poseben odsek je organiziral udeležbo iz notranjosti Srbije. Za glavnega govornika so določili mene.
Na dan 1. novembra 1944. 1. se je skozi Beograd pomikal veličasten sprevod z zastavami in transparenti proti Vukovemu spomeniku. Na trgu se je zbralo več kot 5000 ljudi. Bili so tam tudi člani SNOS, ki so tedaj bivali v Beogradu. S te mogočne manifestacije za novo Jugoslavijo smo izgnani Slovenci poslali svoje pozdrave rojakom v domovini, ki so se morah še trdo boriti za končno osvoboditev.
Postavili smo si delovni program. Akcijo smo izvajali v soglasju z ljudmi, vodilnimi v našem političnem življenju. Bili so to Boris Ziherl, dr. Anton Kržišnik, Jože Rus, Edvard Kocbek, dr. Ivan Vašič in dr.
Iz notranjosti Srbije se je v Beograd preselilo več tovarišev. V našem domu je od jutra do večera vladala živa dejavnost. Pec Šegula je organiziral moški in ženski pevski zbor, Uroš Prevoršek in Ivan Turšič pa orkester. Zbirali smo se tudi že gledališčniki.
A
"h-
j /V
tu, - /i	*	s/jifr
"tkM 41	/// .
__ SLOVENSKO KULTURNO PROSVETNO DRUŠTVO
„FRANCE ROZMAN" — BEOGRAD
Ivan Cankar:
KRALJ NA BETAJNOVI
drama v treh dejanjih Režija: Cirila Medvedova
Osebe:
Jožef Kantor,'fabrikanc	. . . .
Hana, njegova žena...............
Francka, njuna hči...............
Francelj j ,ljuna otroka Nina, sorodnica Kantorjeva . Krneč, nekdaj krčmar in štacunar .
Maks, njegov sin.................
Župnik...........................
France Bernot, posestnik . . . .
Sodnik ..........................
Adjunkt..........................
Lužarica.........................
Oskrbnik ........................
Kantorjevi gostje Kmetje
Fedor Gradišnik Ruša Bojčeva Marjana Savinškova Marjanca Jemec Nuša Jemec Lidija Kosmač Stanko Mikuš Jože Jurač Vilko Bojc Leopold Logonder Jože Erman Tone Vrabl Anica Jernejčič Lado Uršič
Vrši se v jeseni, v malem trgu Betajnovi
Plakat slovenske uprizoritve »Kralja na Betajnovi-« v Beogradu 12. 2. 1945
Medtem so se po vsej Srbiji snovale množične politične in družbene organizacije, med temi tudi Narodni front. Zdaj ni bilo več primemo, da bi se ločeno od teh Slovenci politično zase združevali v OF. Zato se je ta preosnovala v kultumo-prosvetno društvo »Franc Rozman«.
Dne 17. decembra je bila konferenca, na kateri je bilo sklenjeno, da Slovenci pomagajo pri obnovi Srbije in njeni oblasti, da delajo v Narodni fronti in zato ni kazalo imeti še posebno OF.
Kultumo-prosvetno društvo »Franc Rozman« je delalo zelo uspešno. Ustanovilo je lastno prepotrebno menzo za slovenske izseljence in osnovalo slovensko šolo za otroke beograjskih rojakov.
Z veliko vnemo smo pripravili proslavo slovenskega kulturnega praznika — obletnice Prešernove smrti. To je bila naša prva javna kulturna prireditev pred zahtevnim beograjskim občinstvom, zato je morala biti na dostojni umet-
niški višini. Prirejena v nedeljo 11. februarja 1945 je močno izzvenela in navdušila polno dvorano Kolarčeve univerze.
V tem času smo v režiji bivše članice SNG v Ljubljani Cirile Medvedove-Skerljeve že naštudirali Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi« in jo že naslednji dan po Prešernovi proslavi 12 februarja 1945 uprizorili z reprizo na odru današnjega Jugoslovanskega dramskega gledališča. Letak te uprizoritve objavljamo v našem zapisu. Francka je bila Marjana Savinškova, vdova po ustreljenem Slavku Savinšku, med drugimi igralci pa moji celjski tovariši Stane Mikuž, Jože Jurač in Tone Vrabl, katerega brata Vančija so Nemci ustrelili obenem s Slavkom Savinškom. Po sodbi strokovne kritike je uprizoritev dosegla visoko umetniško raven. Veliki dialog med Kantorjem (Fedor Gradišnik) im Maksom (Jože Jurač) je oddajala beograjska radijska postaja, katere slovenski oddelek je tedaj vodil pisatelj Anton Ingolič.
Zanimivo je, da je »Kralj na Betajnovi« doživel svojo premiero v Beogradu istega dne, ko so v Stranicah pri Frankolovem Nemci zverinsko obesili 100 talcev (oziroma 99, ker so enega, ki je skušal pobegniti, ustrelili) kot maščevanje za na istem mestu ustreljenega kreisleiterja Dorfmeistra. Partizanska puška ga je zadela 3. februarja 1945.
* * *
Cirila Medvedova-Škerl jeva, režiserka slovenske uprizoritve »Kralja na Betajnovi« v Beogradu 12:2. 1945
V seznamu doslej evidentiranih uprizoritev Cankarjevih del je bila beograjska uprizoritev »Kralja na Betajnovi« v režiji Cirile Medvedove neznana. Menim, da je za zgodovino uprizoritev Cankarjevih odrskih del toliko zanimiva in obenem pomembna, da zasluži podrobnejšo obravnavo. To sem skušal storiti s tem zapisom in tako rešiti pozabe doslej neznano uprizoritev »Kralja na Betajnovi« v svobodnem Beogradu leta 1945.
La représentation de la pièce de Cankar »Le Roi de la Betajnova« à Belgrade libéré, le 12. 2. 1945
Pendant la deuxième guerre mondiale alors que la Slovénie était encore occupée par les Allemands, les émigrants Slovènes à Belgrade montèrent à Belgrade qui était déjà libéré la pièce de Cankar »Le Roi de la Betajnova«. Parmi les promoteurs de cette représentation qui vient seulement d’être enregistrée il y avait aussi l’auteur de ce rapport, l’acteur, metteur en scène et directeur du Théâtre populaire de Celje — Fedor Gradišnik. La mise en scène fut de Cirila Medved, actrice Slovène, récemment décédée. La représentation eut lieu sur la scène de l’actuel théâtre yougoslave. La critique reconnut à la représentation un haut niveau artistique.