Kaj sem bral? V »Slovencu« od 25. septembra t. 1. je priobčil g. Franjo Šuklje podlistek z naslo* vom »Tri dni na zagrebškem »Kaptolu«.« Med drugimi pomenki je zapisal tudi stavek, ki mi je prav posebno padel v oči in mi po= vzročil nekaj bežnih misli, ki naj jih zapi* šem. Dotični stavek slovi: Narodni organi« zator nikoli ni odvetnik, niti uradnik ali pro= fesor, preveč se križajo interesi in preslabot* na je vez medsebojnega zaupanja — za to prevažno delo je predvsem sposoben sveče* nik, ki kmeta spremlja od zibelke do groba.« Nikakor nimam namena, da bi se s spo* štovanim piscem spuščal v polemiko radi pravilnosti in resničnosti zgoraj zapisanega dejstva. To bo gospod že sam s seboj opravil in sam dognal ali je res tako ali ne. Moj na* men je le ugotoviti popolno negacijo učitelj* skega stanu, ki, kakor je videti, pri g. piscu sploh v poštev ne pride, kaj šele, da bi nje= govo delo vzporedno skušal oceniti. Tako mišljenje, kakršnega očituje čestiti pisec, je sploh značilno, ali bolje povedano, je sploh bilo značilno prav za vse akademično izobra« žene javne funkcijonarje, pri katerih se je človek začenjal šele pri doktorju ... Na misel mi prihaja dogodbica, v kateri igra uradni naslednik čestitega pisca v službi deželnega glavarja kranjskega, blagopokojni dr. Šušteršič in prav tako blagopokojni šol« ski ravnatelj Kalinger značilni ulogi. Zgod= bico mi je pripovedoval pokojni ravnatelj Kalinger sam večkrat in se je vselej od srca nasmejal, kolikorkrat jo je povedal. Takole je bilo: Ko je stekla tržiška železnica, je glavni akcijonar, veleposestnik baron Born, povabil na dan otvoritve železnice na kosilo vse ves ljake daleč naokoli. Med njimi omenim biv= šega deželnega glavarja dr. Šušteršiča. Ob ta* ki slovesni priliki seveda baron ni mogel prezreti tudi učiteljstva tržiške osnovne šole in za učiteljski zbor sva bila povabljena jaz in pa učitelj Miklič. Veste, takrat sem- bil fejst fant. Vrgel sem se v črnino in ne bom prav nič tajil, da je moja impozantna posta* va napravljala uprav aristokratski vtis. Malo pred določeno uro sva stopila s tovarišem Mikličem v grajsko dvorano, kjer je bilo že mnogo odličnjakov zbranih in ni treba niti omenjati, da slovenščine nismo slišali. Pred« stavljanja ni bilo ne konca ne kraja. Vendar pa sem ujel par mirnih trenutkov, da sem pod ogledalom spregovoril ne vem več s kom, par besed. Tedaj se odpro vrata in vstopil je dr. Šušteršič. Z znanci se je pozdravil, nato pa pogledal okrog po neznancih in opazil mene. Gotovo sem moral napraviti nanj vtis kakor da sem kaka visoka živina, zakaj pustil je druge navzoče in prav elastično in pogumno nameril svoj korak k meni, rekoč: Dovolite, midva se še ne poznava, jaz sem deželni gla« var I. I.« Jaz sem pa z vso svojo priznano mirnostjo dejal: »Jaz pa učitelj I. I.« Da ste ga videli, kako se je brez besede obrnil in šel k drugim gospodom. Nikoli ne bom poza= bil tega svojevrstnega srečanja. Od srca sem se nasmejal in spoznal, da učitelj še ni člo* vek... Ne bom nadaljeval pripovedovanja po* kojnega šolskega ravnatelja Kalingerja. Po» vedal sem zadosti. Na to zgodbico sem se spomnil in kar toplo mi je bilo pri srcu, ko sem bral uvodoma omenjen podlistek. Žali* bog je takih ljudi, pri katerih se začne člo* vek šele pri doktorju, še danes zadosti, če« prav imamo za seboj svetovno vojno in če* prav smo prepričani, da titel sam ničesar ne pomeni. A. L.