1167
POROČANJE ALI OMALOVAŽEVANJE
V Stolpcu za nove knjige (Delo, 7. novembra 1961) smo prebrali tole poročilce: »Mitja Mejak je pri Državni založbi Slovenije izdal izbor svojih literarnih ocen pod naslovom »Književna kronika«. Petdeset objavljenih kritik je iz let od 1950 do 1961, spremljajo torej dobro desetletje sodobnega literarnega razvoja. Mejakove kritike so pisane v publicističnem stilu, saj so bile namenjene našemu dnevnemu in periodičnemu tisku. Zato tudi ne zasledujejo literarnih pojavov kontinuirano, temveč se zaustavljajo ob njih brez smotrne izbire, kakršno v knjižno strnjeni obliki in ob izbranem naslovu nekoliko pogrešamo.«
S kritikami Mitje Mejaka se seveda človek lahko strinja ali pa tudi ne. Lahko jih sprejme kot izraz pravične vere v slovensko literaturo ali pa kot izraz   zmotnega   ocenjevanja   domaČih   knjižnih   novitet.   Nadalje  ima   človek
pravico, da sog^Iaša z Mejakovimi literarno kritičnimi nazori, da jili sprejema s pridržki ali pa da se ogreva za docela nasprotne nazore. Mogoče je tudi razmišljati o slogovnih kvalitetah Mejakovih kritičnih ocen in ugotavljati dobre ali slabe strani tega sloga. In navsezadnje lahko človek analizira Mejakove kulturnopolitične poglede in hkrati s tem določi avtorjevo mesto v sodobni slovenski kritiki. Vse to je mogoče in vse to je že zdavnaj konvencija slehernega kolikor toliko razvitega kulturnopolitičnega in literarnega življenja. Odpraviti pa desetletno delo s kratko vestjo, ki očita kritični publicistiki to, kar ji je imanentno, namreč publicistični stil, je skoraj tako paradoksalno, kakor bi bilo paradoksalno, če bi nekemu pesniku očitali, da piše stihijsko, zato ker piše v stihih.
Kaj pa naj pomeni, da Mejak ni zasledoval literarnih pojavov »kontinuirano«, z vsemi umskimi napori ni mogoče razvozlati. Kajti, ali vseh petdeset Mejakovih ocen ni en sam in dovolj nazoren dokaz, da je naš avtor iz leta v leto spremljal pojave v slovenski literaturi, jih analiziral, razmišljal o njih in iskal in določal njihovo umetniško in estetsko vrednost? Skratka: ni živel s kovčkom v rokah, ne z voznimi kartami v žepu in ne s povabili v listnici na razne evropske in podevropske simpozije, tudi ni begal po prostoru med Triglavom in Kajmakčalanom, obtožujoč svoje literarne rojake in nabirajoč integralno jugoslovanska potrdila za svoj plasma v rojstnem kraju, marveč je pisal in napisal v potu svojega obraza ocene petdesetih slovenskih novitet, objavljal jih je v slovenskem in ne v kakem tujem jeziku, bil je domači delavec in ne psevdoevropski zefir, za kar zasluži vsaj — tlačansko priznanje.
Morebiti pa je v našem jeziku še kakšna drugačna razlaga besede kontinuiteta? Kaj pa, če je citirano poročilce izraz in potrditev kontinuitete slabega in površnega poročanja o slovenskih knjižnih novitetah, ki ga opazujemo v našem časnikarstvu že od Bleiweisovih »Novic«  dalje?
S
BEŽNA  MISEL (Ob branju nekega članka)
ŽiDljenje teče svojo pot brez perspektiv in brez besede, brez uresničevalnih zmot in brez fenomenalne zmede.
1168