stališče kartelov v pravnem zistemu. 2Wl
Stališče kartelov v pravnem zistemu.
Spisal Rudolf Sega. IV.
Pravne podlage kartelnih organizacij.
Na vprašanje, na kakšni podlagi se formalno snujejo karteli, :;u moremo ob kratkem odgovoriti. Za sestavo nove kartelne združbe pride namreč v poštev več različnih koncentracijskih oblik.
Dr. F. B a u C h navaja v svoji knjigi »Dic i^echtsform der Kartelle« zelo obširno nastopne kartelne formacije s posebnim ozi-rom na nemški zakon: navadna pogodbena zveza; pravno nesposobna društva; družbe državljanskega prava (analo^cne družbam avstrijskega obč. drž. zak. §§ 1175 in nasl.); pravno sposobna društva; javne trgovske družbe; delniške družbe; družbe z omejeno zavezo; zadruge; »deželnopravne zadruge« (ki uživajo še posebne privilegije obstoječega partikularnega prava nemških zveznih držav); konečno pogodbene združbe več posameznih podjetnikov z drugim gospodarskim subjektom (banko ali samostojno organizirano centralno razpečevalnico).
Jasno je torej, da je pravni učinek kartelne pogodbe odvisen od vsakokratne pravne oblike kartelne združbe in mora biti v vsakem slučaju glede vsebine popolnoma različen.
Dočim torej pri ustanovitvi kartelov potom navadnih dogovorov ni treba nikakršne nadaljnje oblike, se morajo pri vseh tistih kartelih, ki so organizirani kot društva, natančno izpolniti vse zakonito predpisane formalne določbe pri ustanovitvi in nadziranju s i^trani državne oblasti.
Pri kartelnih delniških družbah — naj si bodo posamezni kartelirani podjetniki delniške družbe, ali pa naj kartel kot tak reprezentira delniško družbo, ali pa naj bo končno le eksekucijski organ kartela, t. j. centralna razpečevalnica, organiziran kot delniška družba — se morajo analogno uporabljati tozadevni predpisi akcijskega zakonodajstva (akcijski regulativ z dno 20. septembra 1899, drž. zak. št. 175), oziroma trg. zakonik, kolikor gre za ustanovitev akcijskih družb, za dolžnost naznanitve.
230 Stališče kartelov v pravnem zistemu.
kontrolo formalnih izprememb organizacij, varovanje javnosti, državno nadziranje občnih zborov itd.
Pri kartelni obliki trgovskih družb, za katero veljajo seveda določbe trgov, zakonika, pristopijo posamezna podjetja takorekoč kot posamezni družabniki združbi, ki se naj nanovo ustanovi. Pri tem je treba rešiti pravno vprašanje, ali morejo biti tudi javne trgovske družbe družabnice kartela, ki je organiziran kot javna trgovska družba?
Po naziranju nemškega državnega višjega sodišča, kakor tudi po sodbah avstrijskega vrhovnega sodišča z dne .3. aprila 1901, št. 4532, in z dne 23. januarja 1902, št. 461, ne more biti javna trgovska družba javna družabnica druge javne družbe (kartela). Ta tendenca se razvidi že iz besedila členov 85, 86, odst. 2 i, in 105 trg. zak., v katerih se označujejo le »osebe«, torej fizične ali pa juristične osebe, kot javne družabnice.
Kartelna oblika zadruge se tiče le zadrug z omejeno zavezo in se le tedaj uporablja, kadar ne nameravajo skleniti le recipročno učinkujočega dogovora glede cen, marveč le hočejo, kakor meni avstrijski zakon z dne 9. aprila 1873, drž. zak. št. 70, pospeševati pridobivanje in gospodarstvo karteliranih podjetnikov potom skupnega poslovnega obrata.
Kar se tiče prej omenjenega spornega vprašanja glede trgovskih družb, morejo biti po veljavnem pravnem naziranju korporacije kakršnekoli organizacijske oblike, torej trgovske družbe, akcijske družbe, zadruge in društva — članice kartela, organiziranega v zadruge, ne da bi morale posamezne osebe, ki pripadajo podrejeni korporaciji, zopet ad personam pristopiti kartelni zadrugi.
Posebno pripravna za smotre kartelov je organizacijska oblika družbe z omejeno zavezo. Dejstvo. ¦ da more in mora v tem slučaju vršiti kartelne posle le par poslovodij, oprošča velik del karteliranih podjetnikov osebnega sodelovanja za kartelne interese, ne da se izključijo iz njihovega lastnega podjetja, ki ,ga ravnotako kakor prej osebno vodijo.
Družba z omejeno zavezo nudi pri karteliranju vobče bistveno enake prednosti kakor organizacija akcijske družbe. Natančno je namreč omejena mera glavničnega vplačila, jamstva in rizika pri karteliranem velepodjetju. Družba z omejeno zavezo ima pa za specialno kartelno funkcijo še to prednost, da more, če nastane v
stališče kartelov v pravnem zistemu. 231
kartelnem obratu potreba, brez težkoč in sitnosti zvišati prvotno glavnično vplačilo, dočim se morajo v tem oziru pri akcijskih družbah natančno izpolniti komplicirane določbe trg. zakonika in regu-Lativa. Družba z om. zavezo se v nasprotju s trgovsko družbo ne razide, če eden izmed družabnikov odpove, umrje ali pa napove konkurz, marveč, kakor določa § 84 avstr. zakona o družbah z om. zavezo, po preteku gotovega časa, če ni tozadevnih določb v družbeni pogodbi, po izrecnem tozadevnem sklepu družabnikov, vsled otvoritve konkurza o družbinem premoženju, končno vsled odredbe nierodajnih upravnih oblastev ali pa vsled sklepa pristojnega trgovinskega sodišča.
Končno inoramo registrirati najoriginalnejšo pravno obliko kartelnih podjetij, namreč dogovor, pri katerem ne sklenejo posamezni podjetniki, ki se nameravajo kartelirati, med seboj posebne kartelne pogodbe, marveč s tretjim pravnim subjektom. Na ta način se podjetniki zavežejo napram temu piavnemu nositelju kartela, ki je obenem izvrševalni orga.i kartela, da bodo ravnali po gotovih določbah. Ta tretji gospodarski subjekt je navadno banka ali samostojno organizirana in protokolirana centralna razpečevalnica, nakupovalnica ali pa podjetnik iste stroke, ki prevladuje s svojo gospodarsko močjo vse druge.
Pogodba, ki se sklene s tako banko ali pa s popolnoma samostojno centralno pisarno, ima navadno nedolžni in bistveno tudi pravilni značaj komisijske pogodbe ali pa tudi pogodbe, s katero se izroče centrali pravice in dolžnosti trgovskega pooblaščenca v zmislu trg. zakonika. Nadalje se pa more med posameznimi podjetniki, ki se nameravajo kartelirati, in med centralo skleniti tudi takorekoč iiduciarna komisijska kupčija, ko nastopa razpečevalnica na zunaj kot samostojna nakupovalka. Končno pa more biti razpečevalnica, tudi če je članica javne trgovske družbe ali družbe z omejeno zavezo, nekako enakopravna družabnica in koordinirana posameznim karteliranim produkcijskim podjetjem.
Ta organizacijska oblika kartela ima prednost, da na zunaj sploh ne obstoja kartelna pogodba, tako da se pravnim potom, kakor se to prakticira v nekaterih državah, ne more razveljaviti. Saj je vendar nedvomno, da more na primer banka popolnoma svobodno skleniti z več tovarnami poljubno število posebnih, čeprav po vse-
232 Stališče kartelov v pravnem zistemu.
bini enakih pogodb glede nakupovanja ali komisijskega prodajanja blaga, ki ga izdelujejo omenjene tovarne.
Do popolne fuzije t. j. združbe vseh posameznih podjetij v eno veliko akcijsko družbo , je le še en korak. Proti takemu fuzijskemu podjetju je pa vsako zakonito sredstvo brez moči in nesmotreno. In skoro gotovo bodo ravno to organizacijsko obliko (fuzijo) uspešno uporabljali proti omejevalnim poskusom državne oblasti, ki se propagirajo proti kartelom.
V.
Starejše zakonite omejitve.
Kartelno gibanje je z današnjim pravnim redom v največjem na.sprotju. Naš pravni red je navzlic energičnemu odporu mnogih modernih stremljenj ostal individualističen. In tudi nove kodifikacije so ostale na tem temelju. Stremljenja po socialnejši uredbi družabnega življenja so le nekoliko priznana v posameznih družabnih napravah in tozadevnih specialnih zakonih.
Veliko centralistično stremljenje novega časa s svojimi velikanskimi zavodi, s svojim velikim obratom, s svojimi zadružnimi organizacijami i. dr. stoji nasproti pravnemu zistemu, ki, pripravljen le za manjše razmere, upošteva le posamezno osebo in ne ve, kaj naj stori z novimi pojavi. Ce torej mora sodišče napram takemu novemu družabnemu problemu zavzeti stališče, se seveda posluži analogije in uporablja za nove pojave pravne predpise, ki so bili izdani za juristično morda podobne, gospodarsko pa popolnoma drugačne razmere. Tako pridemo do juristično podobnih, toda gospodarsko popolnoma drugačnih rezultatov, ki so čestokrat ravno vsled tega krivični. Ta formalna pravičnost poleg največje materijalnc i-.ri-vice je skoro značilna za naš današnji pravni red.
Kartelno gibanje je še toliko bolj na neugodnem, ker sploh še ni, vsaj v Evropi, zakonito urejeno in ker se juristično presoja le po svoji zunanji obliki kot privatnopravna pogodba, društvo ali akcijska družba.
Že v starem veku so s posebnimi zakoni nastopali zoper kartelom podobna stremljenja.
stališče kartelov v pravnem zistemu. 3^ :
Humoristično se omenjajo tozadevni rimski zakoni že začetkoma tretjega dejanja komedije »Captivi«, ki jo je spisal Plautus, ko razlaga lačni parazit Ergasilus svoj načrt:
»Nune harbarica lege certum "st jus meum omne persequi.
Qui consilium iniere, quo nos victu et vita prohibeant,
His diem dicam, inrogabo multam, ut mihi coenas decem
Meo arbitratu dent, quum cara annona sit; sic egero.«
Staro rimsko pravo se bavi v dveh slučajih s podjetniškimi družbami. Najprvo jih omenja nek narodni zakon iz prve dobe cesarstva glede trgovine z žitom. Nadalje imamo iz poznejše dobe cesarstva dva ukaza.
V imenovanem narodnem zakonu se označuje kot kaznivo dejanje, če posamezniki ali družbe umetno draže žito, zadržujejo zaloge in nočejo prodajati za primerne cene ali pa namenoma preprečujejo dovoz žita. Dotični trgovci so bili po tem zakonu kaznovani s tem, da so jim odvzeli obrtno pravico ali so jih pa izgnali iz dežele. Osebe višjega stanu so obsodili k javnemu prisilnemu delu. Sicer pa je bila skrb za zadostni dovoz žita in primerne cene, pozneje celo brezplačno razdeljevanje žita med siromašne državljane važna panoga rimske državne uprave, kolikor je prišlo v poštev glavno mesto. Trgovina z žitom je bila torej takorekoč podržavljena in so imele prej omenjene kazenske določbe pravzaprav le za rimske province praktičen pomen.
Obe cesarski konstituciji, ena iz 1. 473, druga iz 1. 483 po Kr. r., se nahajata v Justinianovi zbirki zakonov v 59. odstavku 4. knjige codexa. Interesanten je že naslov tega odstavka, ki se glasi: O monopolijah in nedovoljenem sporazumu trgovcev ter o prepovedanih in nedovoljenih pogodbah rokodelcev, poslovodij in lastnikov kopališč. Prva odredba cesarja Leona nam je ostala le nepopolno ohranjena. Dotični ostanek je bil objavljen šele v našem stoletju po nekem rokopisu, ki so ga bili našli v Veroni, vsled česar pri recepciji rimskega prava in v občepravni teoriji seveda ni prišel v poštev. Kakor razvidno, je ta cesarska naredba urejala postopanje oblastev pri podeljevanju monopolnih pravic.
Pomembnejša in zanimivejša je naredba cesarja Zena iz 1. 483. Ne nanaša se le na žito ali živila, marveč na vse uporabne predmete, da celo na delo. Predvsem prepoveduje izvrševanje monopola, čeprav se lahko dotični podjetnik sklicuje na to, da je dobil pravico,
234 Stališče kartelov v pravnem zistemu.
izključno izvrševati dotično trKovino ali obrt. Nadalje prepoveduje vse dogovore, da se to ali ono blago ne sme prodajati pod določeno ceno. Končno prepoveduje obrtnikom ali poslovodjem, dogovarjati se, da ne sme nihče izmed njih nadaljevati ali končati dela, ki so ga pričeli, toda opustili njihovi tovariši. Izvrševanje monopola so kaznovali s tem, da so dotičniku konfiscirali premoženje ter ga za vedno piegnali. Ravnokar omenjene nedovoljene dogovore so kaznovali z denarno globo 50 funtov v zlatu. Poduradnika, ki je zanemarjal zasledovanje tega kaznivega dejanja, so kaznovali z denarno globo 40 funtov v zlatu.
Na te zakone se je naslanjal večstoletni pravni razvoj. Zakoiio-dajstvo stare nemške države se je opetovano pečalo z organizacijami, podobnimi kartelom. Nemški državni odloki iz let 1512. 1524, 1530 in 1532. pozneje državni policijski redi iz let 1548 in 1577 predpisujejo za »Monopolia und schadlichen Fiirkauff« stroge kazni, vendar pa menda nišo dosegli velikih uspehov. Celo državni policijski red iz 1. 1577. pravi: »¦Wiewohl die Monopolia, betriigliche. gefahrliche und ungebiihrliche Fiirkauff nicht allein in gemeinen beschriebenen Rechten, sondern auch in gemachten und publizierten Reichs-Abschieden, bei grossen Poenen und Straffen, als Verlust aller Hab und Giither und Verweiseung des Landsverboten, so ist doch solchen Satzungen. Abschieden und Verbot bis anher mit ge-biihrlicher und schuldiger VoUziehung gar nicht nachkommen, noch .s-.elebt worden. sondern sevnd in kurtzen lahren etwa viel grosse Gesellschafft in Kaufmanns-Geschafften. auch etliche sonderbare Personen, Handthierer und Kauffleuth im Reich auffgestanden, die allerley Waaren und Kaufmanns-Oiither, auch Wein, Korn und an-ders dergleichen ... in ihre Hand und Qe\valt allein zu bringen unterstehen, Fiirkauff damit treiben, und denselben Waaren einen ¦NVerth nach ihrem Willen und Oefallen zu setzen, oder dem Kauffer oder Verkauffer anzudingen, solche 'SVaaren niemands, dann ihnen zu kauffen zu geben, oder zu behalten. oder. dass er, der Verkauffer, sie nicht naher oder anders geben woll, dann wie mit ihnie iiber-kommen, fitgen damit dem Heil, Reich und allen Standen desselbigen merklichen Schaden zu, wieder obvermcldte gem.eine beschriebene Recht und alle Erbarkeit.«
Trgovce naj je nekoliko pomiril izrecen dostavek, da so dovoljene poštene »kompanije«. Prepovedano pa je bilo, da bi ena sama
stališče kartelov v pravnem zistemu. 235
o.seba nakupila blago ter mu postavila poljubno ceno. Nadalje je bilo prepovedano, da bi se prodajalec in kupec dogovorila, da prvi ne bo nobenemu drugemu prodal, zadnji pa od nobenega drugega kupil. Končno je bil tudi prepovedan dogovor, da se blago ne sme prodajati pod določeno ceno. Državni zakoni so kaznovali te prestopke s konfiskacijo premoženja, z izgonom in s tem, da so trgovci izgubili pravico varnega spremstva na njih potovanjih. Krajevna oblast je bila dolžna, uporabljati ta kazenska določila. In cesarski fiskal je moral tožiti krajevna oblastva, če niso vršila svoje dolžnosti, pri državnem sodišču.
Na podlagi omenjenih predpisov rimskega prava in nemškega državnega zakonodajstva sta teorija in praksa občega nemškega kazenskega prava ustvarili poseben pojem zločina, ki se označuje deloma kot »monopolium«, deloma kot »dardanariat«. Teorija navaja sledeče načine tega zločina: a) monopoliziranje, če posameznik ali družba nakupi določeno vrsto blaga v to svrho, da prevlada trg (accaparement); b) pogodbe med trgovci, prevozniki ali obrtniki z zgoraj označeno vsebino; c) ta zločin stori pa tudi oni, ki zadržuje zaloge potrebnih živil ali ki jih noče prodajati za priinerno ceno.
V rimskih in nemških zakonih predpisanih kazni ni uporabljala sodna praksa, pač pa jih je izpreminjala v arbitrarne denarne in zaporne kazni. Ta pravni položaj je ostal do konca 18., deloma tudi še v 19. stoletju, ker so šele novejši nemški partikularni kazenski z:ikoniki, ki so nastali pod vplivom moderne narodnogospodarske teorije, skoro popolnoma odstranili zločin dardanariata.
Popolnoma podoben je bil pravni razvoj na Francoskem. Pri-čenši s kapitulacijami Karla Velikega se bavi izvanredno veliko število kraljevskih naredb in odločb parlamentov na enak način z omenjenimi pravnimi položaji. Merlin navaja razsodbo parlamenta v Metzu z dne 21. junija 1763, s katero je bil krivim spoznan monopo-liziranja trgovec, ne da bi se dogovoril z drugimi, ker je nakupil vse zaloge kemične tvarine, ki se je bila rabila proti živinski epidemiji, ter potem neprimerno dvignil prodajne cene. Navedena razsodba pripominja: »La Cour convoit que cette manoeugre est, dans ceux qui la pratiauent, 1' effet de 1' interet le plus sordide; vouloir tirer profit du fleau accablant, a la cessation duquel il est du devoir de tous, les hommes de veiller, c' est une bassesse qui degrade 1' hu-
236 Stališče kartelov v pravnem zistemu.
manite, en meme temps qu' elle doit soulever toute V indignation de la Cour.«
Višek tozadevnega zakonodajstva Francije tvorijo, kakor znano, grozni zakoni leta 1793, ki so kaznovali oderuški nakup potrebnih predmetov (accaparement) s smrtno kaznijo. O novejšem francoskem zakonodajstvu bomo znabiti poročali pozneje.
Materialno popolnoma soglaša tudi pravni razvoj na A n g 1 e -.š k e m. V tem oziru je treba le odpreti starejše izdaje Blackstonovih komentarjev in prepričamo se, da so tvorili še koncem 18. stoletja »forestalling«, »regrating«, »engrossing«, »monopoly« kaznive dejanske stane takratnega angleškega kriminalnega prava, ki so bistveno soglašali s prej navedenimi zločini rimskega in nemškega kazenskega prava.
K a n o n i s t i razločujejo predvsem med zakonito ceno (pretium legitimum) in naravno ceno (pretium naturale seu vulgare). Zakonito ceno določa merodajno oblastvo, naravno ceno pa splošno naziranje ljudij. Različni avtorji navajajo za odločilne vzroke te naravne cene dejstva, ki jih še danes smatra narodnogospodarska teorija odločilnimi za tržne cene: koristnost blaga, produkcijski stroški in razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Splošno so priznavali, da naravna cena ni neizpremenljiva. V tem oziru so razlikovali tri stopinje: najnižjo ali milostivo ceno (pretium infimum seu pium), pod katero se na pravičen način ni smelo ničesar kupiti; srednjo ali zmerno ceno (pretium medium seu moderatum) in najvišjo ali strogo ceno (pretium summum seu rigorosurn), nad katero se ni smelo ničesar prodati. Vse tri navedene stopnje še spadajo pod pravično ceno (pretium justum); še le na to prične krivična cena. Če se je dogovorila taka cena, se proti njej še ni moglo civilnopravnim potom ugovarjati, dokler ni presegala kršitev polovice (laesio ultra dirni-dium), pač pa je bila predpisana in foro conscientiae, torej pred duhovnikom, vsled dogovora precej krivične cene — odškodnina.
Iz tega lahko razvidimo, kakšno je bilo naziranje kanonistov glede monopolističnih stremljenj, predvsem obrtnikov in trgovcev. Taka stremljenja hočejo navadno doseči nenaravne in krivične cene, in nasprotujejo torej pravičnosti.
Stališče kartelov v pravnem zistemu. 237
VI.
Moderni pravni razvoj v Avstrl|L
Danes še nimamo v Avstriji zakona, ki bi bil nalašč naperjen proti kartelom in ki bi ga mogli oficialno označiti za protikartelni zakon. Pač pa je tu zakon, ki se v svojem glavnem smotru tiče popolnoma drugih pravnih razmer, vendar pa ima določbo, v katero kaj rado posega pravosodje, kadar presoja pravno stališče kartelnih pogodb. To je avstrijski koalicijski zakon z dne 7. aprila 1870, drž. zak. št. 43.
Liberalna naziranja 19. stoletja so povzročila, da so večje evropske države popolnoma odpravile do tedaj veljavne koalicijske prepovedi delodajalcev in delojemalcev ali jih pa vsaj omejile. V Angliji so razveljavili koalicijsko prepoved 1. 1824. V Franciji so z zakonom z dne 25. marcal864 odstranili kazenskopravno zasledovanje koalicij, dočim so popolno koalicijsko svobodo zajamčili še le z zakoni z dne 30. junija 1881 in 21. marca 1884. V Prusiji so z zakonom z dne 24. aprila 1854 določili, da koalicije delodajalcev niso prepovedane. Za severnoncmško zvezo je zakon z dne 1. oktobra 1869 priznal koalicijsko svobodo. Za Nemčijo je konečno § 152 obrtnega reda popolnoma razveljavil vse prepovedi in kazenske določbe glede koalicij, ki so jih bili že ustanovili ali ki jih še le nameravajo ustanoviti. Nato je tudi Avstrija že s prej omenjenim zakonom uredila koalicijsko pravo.
§ 1 zakona o koalicijskem pravu z dne 7. aprila 1S70 je razveljavil kazenske določbe §§ 479, 480 in 481 kaz. zakona iz 1. 1852. § 2 koalicijskega zakona pa določa, da so brez pravnega učinka natančnejše kvalificirana koalicijska stremljenja delodajalcev proti delojemalcem, ravnotako pa tudi vice versa taka stremljenja delojemalcev proti podjetnikom, konečno tudi vsi dogovori v svrho podpiranja onih, ki vzdrže pri omenjenih dogovorih, in pa dogovori v svrho oškodovanja onih, ki se nočejo več držati dogovorov.
§ 3 vsebuje par kazenskopravnih določb. Te določbe ne pridejo v poštev le v zgoraj označenih koalicijskih slučajih, marveč so velikega pomena tudi pri kazenskopravnih momentih dejanskega stanu v postopanju proti kartelom, kakor je razvidno iz prvih besed § 4 tega zakona.
238 Stališče l<artelov v pravnem zistemu. i
Za kartelno pravo pa pride edino in v prvi vrsti v poštev § 4 tega zakona, ki pravi: »Kar določujeta §§ 2 in 3, — vsled katerih nimajo tozadevni dogovori nobenega pravnega učinka — to velja tudi za dogovore obrtnikov v svrho, da zvišajo ceno kakega blaga občinstvu na škodo.«
Ta §4 koalicijskega zakona tvori zakonito podlago vsega pravosodja v Avstriji, ki se bori proti kartelni politiki. V ta paragraf so interpretirali in še interpretirajo kar najobširnejše tendence, da ga po volji pravosodja in upravne politike polagoma preustroje v drakoničen protikartelen paragraf. Redaktorji koalicijskega zakona so nedvomno pri sestavljanju tega § 4 mislili na maloobrtne razmere, predvsem na izdelovalce potrebščin vsakdanjega življenja. S prepovedjo dogovorov glede cen so gotovo hoteli preprečiti in onemogočiti specialno sleparsko lokalno draginjo. Za velikopotezne zveze tovarniških podjetij, ki naposled tudi nameravajo in izvajajo zvišanje cen, pa ta paragraf nedvomno ni bil namenjen. Zakon je hotel s § 4 varovati male konsumente. Takratno zakonodajstvo pa pač ni nameravalo zgraditi trdnega jeza proti velekapitalistični koncentracijski politiki. Ce naj bi § 4 veljal za vse podjetnike, tedaj bi zakonodajalci rekli v § 4: ». . . za dogovore podjetnikov, navedenih v § 2, odst. 1 , . .« V § 4 je pa izrecno rečeno »obrtniki« v nasprotju s kategorijo delodajalcev v § 2, kjer so izrecno navedeni tudi voditelji tovarn, rudnikov in plavžev.
Dočim je bilo karteliranje do 1. 1870 vsled določb §§ 479 in 480 kazenskega zakonika direktno prepovedano in kot prestopek kaznivo, je koalicijski zakon odstranil to prepoved. Statuiral je le dejstvo, da kartelne pogodbe civilnopravno nimajo nobenega učinka.
Kar se tiče predvsem kazenskopravnih funkcij koalicijskega zakona z ozirom na kartele (§ 3 v zvezi s § 4 tega zakona), moramo poudarjati, da nikakor ni moči izvajati iz besedila teh dveh paragrafov kazenskopravnega sankcioniranja civilnopravne neveljavnosti kartelne pogodbe. Kaznivi so snovalci kartela le tedaj, kadar hočejo z nasilnimi sredstvi ustanoviti, razširiti ali izvesti kartelni dogovor in če v to svrho s strahovanjem in silo poskušajo braniti, ali branijo še ne karteliranim obrtnikom, da bi ti še nadalje samostojno producirali ter ostali izven kartela.
Stališče kartelov v pravnem zistemu. 239
Važnejši je pa civilnopravni pomen § 4 koalicijskega zakona. Ker se navaja v §-u 4 — § 2, se s tem določa, da so dogovori obrtnikov v svrho, da se zviša cena kakemu blagu občinstvu na škodo, brez pravnega učinka.
Takratni gospodarski položaj je bil pač tak, da so avstrijski zakonodajalci, kakor smo že prej omenili, mislili predvsem na koalicijske pravice delojemalcev. Učinkovit političen in jurističen pomen so tedaj pripisovali pač le delavskim koalicijam. Kaj so pač vedeli v sedemdesetih letih o zvezah delodajalcev in o kartelih?! Stavke so pa bile vsaj teoretično znane. Tedaj taktično ni bilo niti v Avstriji niti drugje gospodarskih kartelov, kakor jih imamo danes. Se le po 1. 1880 so se pojavili ti novi gospodarski stvori, ki jih pa tedaj še niso znali prav ceniti in spoštovati.
Friderik Kleinwachter naglasa prvi v svoji knijigi: »Die Kartelle. Innsbruck 1883.« velik pomen teh pojavov. Pohle pravi v svoji knjigi: »Die KarteUe der gevverblichen Unternehmer, Leipzig 1898,« da je Kleinwachter našel kartele. Od tedaj je v Avstriji in tudi drugih državah izšla zelo bogata literatura o kartelih.
Čudno in značilno pa je, kako kontrastira s to bogato znanstveno literaturo o kartelnem problemu avstrijska judikatura, ki se je le malo pečala s tem vprašanjem. Nikakor pa ni avstrijskim razsodbam odrekati velike prejudicialne moči. ker vse te razsodbe direktno označujejo markantno glavno vprašanje pravnega obstoja ali pravne labilltete kartelov in ne tratijo časa in prostora z razlaganjem malenkostnih postranskih momentov.
Dočim so prej smatrali za »obrtnike« v zmislu koalicijskega zakona le rokodelce in producente vsakdanjih življenskih potrebščin, kakor peke, mesarje itd., je najvišje sodišče razsodilo dne 20. januarja 1898 št. 242, da pripadajo pod ta zakon tudi tisti producemi, ki tovarniško izdelujejo blago. »Čeprav govori koalicij, zakon v § 4 le o obrtnikih, se morajo tem prištevati tudi tisti obrtniški producenti, ki preko okvira navadnega rokodelskega obrata tovarniško izdelujejo blago. (Primerjaj per analogiam čl. XXIII. uvedb, zakona k civilno-pravdnemu redu in čl. XXX. uvedb, zakona k izvršilnemu redu, in tudi označbe obrtnega reda, v katerih obsega pojem »obrt« tudi obrt, ki tovarniško izdeluje.) Ni uvideti, zakaj naj bi zakon varoval občinstvo samo napram rokodelcem, ki morejo spričo svojega majhnega obrata občinstvo razmeroma manj oškodovati,   na-
240 Stališče kartelov v pravnem zistemu.
sprotno pa ne napram tovarnarjem, ki morejo mnogo bolj oškodovati konsumente. Za vporabo § 4 koal. zakona pa pri tem ni odločilno, ali j.e imel kartel faktično učinek, da se je cena blagu za občinstvo zvišala, kajti zakon ne zahteva tega, da označi tak dogovor pravno neveljavnim; pač pa zadošča že možnost, da bi mogla vsled takega kartela postati cena kakemu blagu za občinstvo neugodnejša.«
Po tem natančno označenem naziranju najvišjega sodišča torej ne pride v poštev dejstvo, da se je cena faktično zvišala, ker ni tako zvišanje vedno posledica kartelne pogodbe in more nastati tudi brez vsakega ozira na kartel. Ce se hoče vporabiti koalicijski zakon, ni treba dokazati, da se je cena blagu zvišala le vsled karteliranja produkcije.
»Popolnoma napačna je razlaga zakona, da je kartelna zveza samo napram občinstvu brez pravnega učinka, nikakor pa ne med člani podjetniške zveze. Ne sme se prezreti, kako bi mogel zakon doseči svoj smoter, da varuje občinstvo, če bi imel eden izmed članov kartelne zveze pravico, prisiliti drugega člana, da se drži kartela. Tudi utesnitev kartelovih kupčij na omejeni okoliš (argum. navedeni členi XXIII. uvedb, zakona: v »tuzemskem prometu«) in na določen čas seveda ne more izpremeniti neveljavne kartelne zveze v veljavno.«
Načelno važna je tudi razsodba najv. sodišča z dne 6. aprila 1899 št. 3419. Od tega sodišča so direktno zahtevali, naj razveljavi kartelni dogovor, ki ga je sklenilo več tovarnarjev. Zastopnik karte-liranih podjetnikov je naglašal, da pri omenjenem dogovoru ni šlo za to, da se oškoduje občinstvo, marveč da se odstrani dobiček posre-dujočih trgovcev, da se čimbolj zmanjšajo stroški, obenem pa ustvari večji okoliš za razpečavanje. Nameravana organizacija po mnenju zastopnika kartela ni bila naperjena proti širšemu občinstvu, marveč le proti posredujočim trgovcem in posameznim kupovalcem, ki so pa kartelirani material rabili le kot pomožno sredstvo.
Temu nasproti je zavzelo najvišje sodišče sledeče stališče:
»Koalicijski zakon ne nudi oporišča za to, da zadeva le umetno podraženje potrebščin vsakdanjega življenja — kakor tupatam mislijo — vsled tega, ker tangira javne interese.«
Zakon ne govori, kakor razveljavljeni § 479 kaz. zak. (v nasprotju s § 482 kaz. zak.), o potrebščinah vsakdanjega življenja. Za;-
Stališče kartelov v pravnem zistemu. 241
došča, da gre za blago, čegar podraženje bi občutilo občinstvo, torej za predmete, ki jih občinstvo rabi, bodisi za pomožno tvarino ali pa za gotove izdelke.
»Razlaga pojma »občinstvo« na navedenem mestu zakona v tem zmislu, kakor da bi morala biti splošnost prebivalstva neposredno prizadeta, je preobširna. Z označbo »občinstvo« se hoče oči-vidno le poudariti, da gre za blago, ki služi splošnemu prometu ter zadošča potrebščinam splošnosti, v nasprotju s predmeti, ki jih kupujejo le posamezne osebe, kakor umetnine in podobno. Iz zakona se pa ne da sklepati, da mora biti kupujočemu občinstvu povzročena škoda velika.«
»Namen koalicijskega zakona je le, varovati konsumente kakega blaga pred umetnim podraženjem, ki ga povzroča dogovor producentov. Zakon ne razločuje med brezpogojno potrebnimi potrebščinami in drugim blagom. Smatrati ga moramo torej za zakon, ki obsega vse blago, ki ga rabi prebivalstvo sploh, ne pa samo posamezne osebe neposredno ali pa pri izdelovanju drugega blaga. S tem je prizadeta potrebščina precej velikega ali razširjenega dela prebivalstva, torej občinstva, čeprav ta potrebščina ni neobhodno potrebna za življenje.«
»Podražitev blaga ima pa vedno za posledico, da mora nositi stroške podražitve kupovalec, občinstvo, ki je torej vsled tega oškodovano. Nasprotno se pa ne sme pojem oškodovanja v toliko omejiti, da niora iz tega slediti nevarnost za nakupovanje dotičnega blaga ali pa le občutno pritiskanje kupujočih.«
»Da se vporabi § 4 koalicijskega zakona, se seveda ne sme zahtevati predpogoj, da ima sklenjeni dogovor izrecno namen zvišati ceno občinstvu na škodo, kajti na ta način bi bila vpo-raba zakona naravnost iluzorična, ker bi potem producenti nikakor ne označevali tega namena v pogodbi, predvsem pa ne v pogodbeni listini, marveč bi skušali ta namen kolikor mogoče prikriti. Nasprotno mora sodnik ne oziraje se na namene, označene v pogodbi, presoditi, ali se more iz medsebojnih obveznosti, ki so jih prevzeli člani zveze, in iz pred sklepom pogodbe se vršečih dogovorov in pogovorov sklepati, da so imeli namen, ceno blagu občinstvu na škodo zvišati.«
Z vso strogostjo se mora vporabljati določba zakona o neveljavnosti kartelnih pogodb v vseh slučajih, v katerih   je   zvišanje
16
242 Stališče kartelov v pravnem zistemu.
produkcije napram označenemu začetnemu stanju odvisno od odredbe kartelove centralne pisarne, v katerih centralna pisarna ne sme prodajati pod določeno minimalno ceno in v katerih se konečno s konvencionalnimi kaznimi kaznuje vsako prodajanje brez posredovanja centralne pisarne in vsak separaten dogovor glede prodajanja ali določevanja cene, ki ga sklene ena izmed karteliranih tovarn brez vednosti centralne pisarne. Kajti iz takih določb v pogodbi se more sklepati, da nameravajo »onemogočiti vsako znižanje cene od strani enega izmed članov ter izročiti množino produkcije kakor tudi določevanje cen centralni razpečevalnici, torej izločiti vsako konkurenco med člani kartela. Ce je število udeležencev pri dogovoru, ki ima namen zvišati cene. večje ali manjše, to ne odloča pri koalicijskem zakonu, kajti že manjše število udeležencev, posebno če, kakor je pri industrijskem kartelu pač večinoma, obvladujejo največji del produkcije v deželi, more vplivati na blagovni trg ter učinkovati s tem, da odstrani konkurenco med posameznimi producenti, na cene konsumentom na škodo.«
Celo dogovori, ki nameravajo zboljšati kakovost blaga ter obenem zvišati ceno, spadajo v gotovih slučajih po mnenju sodišč pod ta zakon. Tako je najvišji sodni dvor z razsodbo z dne 26. septembra 1905 razveljavil razsodbi obeh podrejenih instanc, ki sta priznali ustanovne pogodbe mednarodnega sindikata za žarnice za pravnoveljavne, ter dopustil dokaz, da je sindikat nameraval zvišati ceno. V razlogih pravi sodni dvor, da se sicer niso zvišale cene splošno občinstvu na škodo, če je kartel dal za višjo ceno boljšo kakovost. Ozirati se pa mora tudi na to, ali škoduje zvišanje cene manj premožnemu prebivalstvu, ki čestokrat težko ali sploh ne more plačati zvišane cene. Vseeno je, ali ima dogovor izrecno namen, zvišati ceno. Zadošča, če se more iz okolščin izvajati namen, zvišati ceno blagu občinstvu na škodo. Ravnotsko ne pride v poštev dejanski učinek. 2e samo možnost, neugodno za občinstvo učinkovati na cene, zadošča, da izgubi dogovor pravno veljavo.
Kartelne pogodbe, ki so se sklenile v inozemstvu, se morajo po razsodbi najvišjega sodnega dvora presojati po avstrijskem pravu. *   '^ji'*^
Vrhovno sodišče v Avstriji dozdaj še ni aprobiralo nobene kartelne pogodbe, o kateri je moralo razsojati.
Stališče kartelov v pravnem zistemu. 243
Vendar je pa še zdaj dvomljivo, ali veljajo te določbe za vse vrste kartelov in ali niso gotove vrste izvzete.
Če vpoštevamo utemeljevanje avstrijskega zakonskega načrta proti kartelom iz 1. 1897., tedaj ne spadajo pod omenjeni zakon oni karteli, ki
1.) ne nameravajo zvišati cen, marveč le ohraniti obstoječe cene blagu, n. pr. spričo padajoče konjunkture;
2.) vsebujejo znižanje nakupnih cen surovinam, polfabrikatom in pod., bodisi da se direktno dogovore glede cen ali pa porazdele okoliše, od koder dobivajo surovine (nakupovalni karteli);
3.) nameravajo le ugodnejšo uredbo drugih produkcijskih pogojev (n. pr. stroškov za transportno zavarovanje itd.).
Toda tudi to vprašanje je v literaturi in pravosodju deloma še sporno. Sploh obstoji v Avstriji tendenca, spraviti vse kartelne pogodbe pod koalicijski zakon.
Da se vsemu temu izognejo, so začeli karteli ustanavljati posebna razsodišča, ki naj odločujejo o sporih, nastajajočih iz kartelnih pogodb. Toda s tem ne dosežejo več svojega cilja, odkar je stopil v veljavo sedanji avstrijski civilnopravdni red. Paragraf 595, št. 5. tega zakona določa, da je izrek razsodišča neveljaven, če nasprotuje prisilnim pravnim predpisom, nadalje določa št.7 istega paragrafa, da je tak izrek razsodišča neveljaven v slučaju, če je to ali ono stranko obsodilo k zakonito nedopustnemu ali prepovedanemu činu.
. Razentega določa čl. XXIII., št. 1 uvedb, zakona k avstrijskemu civilnopravdnemu redu:
»Pogodba glede razsodišča je zlasti neveljavna, če jo je pritožnik sklenil z ozirom na dogovor članov podjetniške zveze (kartela), da se za njegovo obrtno produkcijo potrebno blago; orodje in druga pomožna sredstva prodajajo v tozemskem prometu le pod tem pogojem, če se kupovalec glede sporov, nastalih iz kupčije, podvrže borznemu razsodišču; pravici, opirati se na to neveljavnost, se ni moči veljavno odpovedati pred pričetkom. razprave pred lazsodiščem«
Ravnotako določa čl. XXX. uvedb, zakona k avstrijskemu izvršilnemu redu:
»Na podlagi izreka razsodišča dovoljena eksekucija se mora nadalje na zahtevo zavezanca ustaviti, če je obvezanec sklenil po-
16*
244 Stališče kartelov v pravnem zistemu.
godbo glede razsodišča z ozirom na dogovor članov podjetniške zveze (kartela), da se ... (kakor zgoraj).«
Proti submisijskim kartelom je naperjena sledeča določba dekreta dvorne pisarne z dne 27. avgusta 1838:
»Neveljavne so pogodbe, s katerimi obljubi kdo, da ne bo prišel kot soponudnik na javno dražbo, prirejeno od katerekoli oblasti, ali da bo dražil le do gotove cene ali le po določeni meri ali pa sploh ne.«
Ker so kartelne pogodbe neveljavne, tedaj sledi iz tega, da ima udeleženec tudi pravico, nazaj zahtevati naročene kavcije; pač pa se ne morejo nazaj zahtevati plačila, ki so se že vplačala v svrho, da se zadosti taki pogodbi (§ 1432 obč. drž. zak.).
Poudariti moramo, da vse določbe uveljavljajo le civilnopravno neveljavnost nezakonitih pogodb, ne omenjajo pa kazenskopravne sankcije prepovedi. Kaznuje se le poskus, izsiliti s sredstvi ustrahovanja ali nasilstva sklep ali izvršitev kartelnih dogovorov. Tako postopanje se smatra za prestopek ter se kaznuje z zaporom od osmih dni do 3 mesecev.
Društva s kartelnimi smotri je moči na podlagi § 6 društvenega zakona z dne 15. novembra 1867 razpustiti. Na podlagi te določbe se morejo prepovedati društva, ki so po svojem smotru ali ustanovi protizakonita ali protipravna ali državi nevarna.
Vlada more prepovedati ustanovitev akcijskih družb s kartelnimi smotri (prodajne sindikate in pod.) eventuelno na podlagi § 14 ces. patenta z dne 26. novembra 1852 ter utemeljiti to s tem, da taka akcijska družba ne ustreza javnim interesom. Vendar pa dozdaj še niso vporabili te določbe, marveč so opetovano dovolili, da so se ustanovile kartelne akcijske družbe.
Kot rezume naših raziskovanj o pravnih učinkih koalicijskega zakona moremo torej konstatirati, da je najvišje sodišče vporab-Ijalo § 4 omenjenega zakona proti kartelom na najstrožji način, kakor to zahteva besedilo zakona. Kot pravno neveljavne je torej označila judikatura vse kartelne dogovore, ki naj bi učinkovali na gospodarsko življenje, izvzemši morda čiste nakupovalne in kondi-cijske kartele. Nasprotuje ali vsaj teoretično more nasprotovati tudi vsem jurističnim konstrukcijam, ki imajo namen, indirektno pridobiti kartelnim dogovorom, oziroma njihovim funkcijam pravno veljavo, in sicer na podlagi pozitivnih zak. predpisov koalicijskega
stališče kartelov v pravnem zistemu. 245
^^^^^^
zakona, obeh navedenih členov uvedb, zakona in pa z analogno vporabo navedene določbe drž. zakonika (§ 1432).
Toda navzlic tej strogosti pravosodja .še vedno obstojajo v Avstriji karteli in se mogočno razvijajo. In ravno iz tega dejstva sledi čudna dvojna funkcija in dvojno presojanje koalicijskega zakona. Ta zakon naj varuje občinstvo pred karteli. Pri tem pa ne more faktično onemogočiti kartelov. Kartele hoče sploh uničiti, vendar pa ne more odstraniti škodljivih izrodkov kartelov. Privrženci kartelov zahtevajo, naj se odstrani zakon, ker preprečuje pravni obstoj kartelov ter omogočuje kršenje kartelnih pogodb. Nasprotniki kartelov pa zahtevajo, naj se zakoniti predpisi kolikor mogoče poostre, ker je dosedanji zakon faktično premalo občuten za kartele.
Razumni narodnogospodarski politiki so že pred časom prišli do prepričanja, da to strogo pravno presojanje kartelov ni prava metoda, da se kartele odvrne od njihovih principov in koalicijskih stremljenj. Nasprotno. Kartele se s tem postopanjem sodišč prisili, da še bolj energično kot doslej, toda skrivoma zasledujejo svoje smotre. In tako se bodo karteli v boju za svojo pravno ekzistenco polagoma približali fuzijam, kakor jih imamo v Ameriki (trusti). Jasno pa je, da razvoj organizacije iz kartela v trust ne koristi niti konkurentom niti konsumentom. Fuzijsko podjetje je samo en edin praven subjekt. In državna avtoriteta se more v njegovo poslovanje vmešavati le na podlagi formalnih kontrolnih pravic, ki jih ji nudijo akcijski regulativ al pa trgovski zakonik. Fuzija ni več koalicija, pa tudi ne kartel. In proti takim koncentracijskim oblikam bi v Avstriji ne pomagal noben koalicijski zakon, pa tudi nobena ekstenzivna interpretacija.