Tomo Dadič ŠPORT KOT ORODJE SOCIALNEGA DELA UVOD Napisati prispevek o vlogi športa v socialnem delu je zame skorajda nemogoče, ne da bi mu dodal osebno doživljajsko komponento. Že med izbiro študija sta me obe področji enako zanimali in odlo- čitev o pravi izbiri zame ni bila lahka. Ker sem s športom v taki ali drugačni obliki povezan nad 30 let (tekmovalec, trener), so mi z njim povezane dejavnosti tudi v socialnem delu vedno pomenile izziv. S športom kot orodjem v socialnem delu sem se tako prvič srečal ob koncu 80. in na začet- ku 90. let v klubu zdravljenih alkoholikov Vihar- nik - Piran in v programih Skupin mladih za zdra- vo življenje, ki sta jih ustanovila Tone Kladnik in Branka Knific s sodelavci. Zame je bila to dragoce- na izkušnja, ki mi je v poznejših socialnodelavskih akcijah prišla nadvse prav. Začetno obdobje mo- jega poklicnega delovanja na področju oseb s po- sebnimi potrebami sovpada z ekspanzijo razvoja športa na področju oseb s posebnimi potrebami. Gibanje Specialne olimpiade je bilo v vse večjem zamahu, tako v kvantitativnem kakor tudi v kvali- tativnem smislu. Začela so se ligaška tekmovanja v nogometu med ekipami varstveno delovnih cen- trov (VDC). Skratka, šport je postal pomemben člen v življenju oseb s posebnimi potrebami. Po- membna povezava med uporabniki in zunanjim okoljem na Obali so bile Skupine mladih za zdra- vo življenje in dobre medčloveške odnose. Nekaj uporabnikov je bilo rednih članov skupin ter so sodelovali pri rednih (tudi športnih) aktivnostih skupin. Tako so sodelovali na veliko tekaških prire- ditvah, namenjenih širokim množicam, doma in v Italiji. V letu 1994 je bila pri Judo klubu Portorož ustanovljena prva G judo sekcija s 5 uporabniki. To so bili zametki današnjega G judo gibanja, ki v Sloveniji vključuje okoli 60 oseb s posebnimi po- trebami, vključenih v običajne športne kolektive. ŠPORT V ŠIRŠEM DRUŽBENEM KONTEKSTU Šport je v današnjem času kompleksen pojav, s katerim je prepletena celotna družba. Vsakodnev- no nas mediji zasipajo z različnimi informacijami, rezultati, dosežki tako tistih vrhunskih kakor tudi množičnih športnih dogodkov. Vsakodnevno se rojevajo novi športi, za katere je na tržišču tudi vedno več (največkrat drage) nove športne opre- me. Na tržišču se pojavlja tudi vse več najrazlič- nejših preparatov, ki »pomagajo« do boljših dosežkov posameznikov. Namen tega prispevka je osvetliti vlogo športa (konkretno juda) v kon- tekstu socialnega dela. Šport kot orodje socialnega dela je prisotno v najrazličnejših področjih, ki jih obravnava socialno delo (pri delu z mladino, od- visniki, osebami s posebnimi potrebami, starost- niki ...). Verjetno ste tudi vi, spoštovane bralke in bralci tega prispevka, pri svojem delu uporabili kakšno od športnih dejavnosti, ali pa je (bil) šport sestavni del izvajane dejavnosti. Kakor vse dejavnosti v življenju človeka, ima tudi šport svoj smisel in namen. Tako je lahko komu vir zaslužka, komu pa zgolj razbremenitev po napornem delu. Nas kot socialne delavce se- veda zanima predvsem njegova vloga v socialnem delu. Da bi si odgovorili na to vprašanje, je treba verjetno poiskati skupne točke - presek med so- cialnim delom, kineziologijo kot znanostjo o športu in obravnavanim uporabnikom ali skupino. Prav tako lahko najdemo povezave med oblikami dela obeh strok (s posameznikom, skupino, skup- nostjo ...). Pomemben povezovalni element je tudi raba terminologije. Socialno delo in kineziologija imata še eno zelo zanimivo (ne)naključno skupno lastnost, in sicer to, da sta prav v zadnjih deset- letjih doživela velik razmah. Hitre družbene spremembe, ki smo jih doživeli 101 TOMO DADIC v obdobju zadnjih desetih let, so terjale odgovore na prenekatera vprašanja. Nove situacije so zahte- vale nove, inovativne pristope in orodja pri pomo- či ljudem v stiski in pri obravnavanju marginalnih skupin. Na tem mestu morda ni odveč poudariti pomen interdisciplinarnega sodelovanja med stro- kami, ki imajo sicer same odgovore na mnoga vprašanja, vendar je vprašanje, ali so ti dovolj celo- stni. Tako Poštrak (1994: 325) citira G. Tomca, ki pravi, da »delitev znanosti na posamezne disci- pline ne odraža neke delitve v sami realnosti, tem- več korespondira z interesi in zmožnostmi samih raziskovalcev. Delitev na biologijo, psihologijo in sociologijo ne odraža neke izvorne fragmentacije človeka. Človek je prav nasprotno celota vseh bioloških, psiholoških, družbenih danosti.« Nadaljujemo lahko z ugotovitvijo Muleja (2000: 23), »da soodvisnost ni samo zelo pomembna, ampak tudi pogosto spregledana lastnost!« Z zdru- ževanjem različnih znanosti, oblik in pristopov, ki neizogibno pomenijo tudi sodelovanje med različnimi ljudmi in njihovimi subjektivnimi izho- dišči, je mogoče bolje reševati marsikateri (so- cialni) problem. Tudi na športnem polju se kaže moč posamez- nika ali skupine. Če gledamo na človeka kot celoto več razsežnosti (telesne, duševne, duhovne, so- cialne ...), je šport sredstvo, ki ima nedvomno vpliv na prav vsako od njih. Torej nam je lahko kot socialnim delavcem dober pripomoček pri delu z populacijo, ki jo obravnavamo. Dandanes ima kineziologija odgovore - pristope, ki na podlagi strokovnih spoznanj in rezultatov raziskav potrju- jejo pomembno vlogo športa v življenju najširše populacije, pa tudi marginalnih skupin (oseb s posebnimi potrebami, odvisnikov ...). Hkrati zagotavljajo možnost ukvarjanja s športom in kar najbolj varno, učinkovito, prilagojeno vadbo vsakemu posamezniku. DEFINICIJA ŠPORTA i o linr/. Ni nujno, da je vsaka gibalna dejavnost že šport. Športni sociologi se v splošnem strinjajo s tole definicijo športa (Bednarik in sod. 2000: 32-33): »Šport je institucionahzirana tekmovalna aktiv- nost, ki vključuje različne fizične aktivnosti in sposobnosti posameznikov.« Da lahko govorimo o institucionalizirani obliki športa, morajo biti izpolnjeni ti pogoji: • pravila aktivnosti postanejo standardizirana • pravila določajo in predpisujejo ustrezne uradno priznane organizacije • organizacijski in tehnični aspekt postane pomemben • učenje spretnosti postane formalizirano ob pomoči strokovnega teama (trenerji, zdravniki, funkcionarji...) Bednarik (2000: 33) nadaljuje: »Presek med različnimi oblikami športa, ki imajo razHčne funk- cije, in oblikami športa, ki imajo tudi funkcijo tek- movanja in so opredeljene s svetovno priznanimi normami, torej pravili tekmovanja, je lahko mini- malen. Vendar ta presek mora obstajati!« Če ne, potem ne moremo govoriti o športni dejavnosti, temveč le o neke vrste telesni aktivnosti. Tako je razlika med na primer kolesarjenjem in vožnjo s kolesom po opravkih ali med hojo kot atletsko disciplino in sprostitveno hojo v naravi. S stališča posameznika morda sploh ni pomembna jasna umestitev. Za posameznika, ki doživlja ugodje v gibalni dejavnosti (ne nujno športni), ni pomem- bno, kako je ta definirana. Ko pa govorimo o špor- tu v kontekstu socialnega dela, je po mojem mne- nju ta opredelitev nujna. Povedano drugače: treba je vztrajati pri njej! Zakaj? Definiranje športa nam daje točno določene okvire, pravila, norme obnašanja, vloge, ki v niče- mer ne odstopajo od vlog »normalne« populacije. Drugačnost ni več posebnost! Drugačnost ni več označba, ki osebo s posebnimi potrebami postav- lja v poseben (seveda manjvreden, manj cenjen) položaj. Torej ima tudi športna dejavnost, ki jo gojijo osebe s posebnimi potrebami, svojo vred- nost, ki v bistvu ni nič manjša od vrhunskih rezul- tatov. Skratka, ko gre za šport oseb s posebnimi potrebami, ne moremo in ne smemo govoriti le o neki »gibalni« ali »terapevtski« dejavnosti. Še zlasti ne, če na to gledamo kot na »terapevtski« odnos. Ne morem si kaj, da ne bi omenil bizarne slike v eni slovenskih institucij, kjer je »terapevt« v beli halji, stoječ pod košem, podajal žogo upo- rabniku, ki je metal na koš. Seveda taka aktivnost s športom nima nobene povezave! i¡f ■ ŠPORT IN OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI Športno rekreativna dejavnost ima v življenju oseb s posebnimi potrebami pomembno mesto. Na splošno bi lahko rekli, da se je pogled na šport oseb s posebnimi potrebami spreminjal skladno 102 ŠPORT KOT ORODJE SOCIALNEGA DELA z nastajajočimi spremembami in pristopi v stro- kaii, ki omenjeno problematiko obravnavajo. Še ne dolgo tega (pred 15, 20 leti) je veljalo, da je za to populacijo primerneje, če se izogiba pretirane- mu naprezanju, saj bi to utegnilo poslabšati njiho- vo zdravstveno stanje. Danes te osebe sodelujejo v najrazličnejših športnih (tudi v maratonu in borilnih športih) ter tekmujejo na najrazličnejših ravneh tekmovanj (od lokalnih do svetovnih iger). Seveda je tekmovalna komponenta le ena od po- membnih. V preteklem obdobju mojega delovanja v špor- tu oseb s posebnimi potrebami se je nabralo kar nekaj zgodb, dogodkov in anekdot, ki bi se jih dalo kvalitativno obdelati ter razjasniti vlogo špor- ta v njihovem življenju. Med tisoči kilometrov za volanom kombija, ko smo se vračali z najrazlič- nejših tekmovanj (doma in na tujem), je bilo v komentarjih športnikov slišati marsikatero misel, ki me je dodobra presunila. »Vse sem zajebal jaz sem kriv, da smo izgubili!« je mogoče ena od izjav, ki govori o vsej resnosti doživljanja športne aktivnosti pri uporabnikih. »Ne bom odstopil, tudi če me peljejo v bolnico,« je naslednji komentar, ki mi ga je ponavljal uporabnik (oseba s cerebral- no paralizo), ko sva tekla mali maraton (21 km). »Ko bom zaigral za Koper, bo zame navijal cel stadion!« je še ena, ki še kako opisuje pomen športa v njihovem življenju. Takim in podobnim izjavam sem priča na skoraj vsaki športni ak- tivnosti. Žal je domačih raziskav s področja vpliva športa na osebe s posebnimi potrebami zelo malo. To še posebej velja za področje oseb z motnjo v duševnem razvoju. Pa vendar je tudi na tem po- dročju čutiti povečan interes, saj je že kar nekaj diplomskih del na različnih fakultetah ljubljanske univerze namenjenih tej tematiki. Omeniti je treba longitudinalno študijo strokovnjakov s Fakultete za šport (Berčič in sod. 1983; 1988; 1996), ki je pokazala, da šport in športna rekreacija pozitivno vplivata na osebe s telesno prizadetostjo na vseh stopnjah rehabilitacije. Ob celostnem pristopu ima šport oziroma športna rekreacija pomembne funkcije v različnih stopnjah rehabilitacije. Študija je pomembna predvsem z vidika celostnega pri- stopa k obravnavani problematiki, saj je obrav- navala socialnoekonomski položaj in zdravstveno stanje v povezavi s športno-rekreativno dejav- nostjo. KAKŠNA JE PRIMERNA ŠPORTNA DEJAVNOST ZA OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI? Odgovor na to vprašanje bi najlažje ponazorili s citatom direktorja Specialne Olimpiade Slovenije Marijana Lačna: »Nobena oseba z motnjo v dušev- nem razvoju nima takih težav s srcem, da ne bi tudi tekla, nobena tudi takih težav z epilepsijo, da ne bi tudi plavala - seveda v skladu s svojimi sposobnostmi!« Ob primernem - celostnem pristopu k vsa- kemu posamezniku skorajda ni športne aktivno- sti, ki bi je osebe s posebnimi potrebami ne mogle izvajati. Seveda je nujno zagotoviti vse potrebne (varnostne, zdravstvene, organizacijske) pogoje. To pomeni, da morajo izvajalci športne dejavnosti vsakega posameznika dobro poznati (zdravstvene in ostale posebnosti). Da pa bi zadostili omenje- nim pogojem, je treba zagotoviti dobro sodelo- vanje med trenerji, zdravstvenim osebjem, starši in strokovnimi delavci v institucijah, ki jih osebe s posebnimi potrebami obiskujejo. Dejstvo je, da je v času obveznega šolanja za ukvarjanje s športno aktivnostjo razmeroma do- bro poskrbljeno (ure športne vzgoje). Težave na- stopijo s prehodom v varstveno delovne centre, ki jim pristojno ministrstvo (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve) ne namenja posebnih sredstev (niti kadra) za izvajanje športno-rekrea- tivne dejavnosti. Po drugi strani pa je pri popula- ciji oseb s posebnimi potrebami problem ravno pomanjkanje gibanja. Če sledimo načelom Svetov- ne zdravstvene organizacije (WHO), ki priporoča približno pol ure telesne (športne) aktivnosti dnevno večino dni v tednu, lahko rečemo, da je telesna aktivnost za osebe s posebnimi potrebami še posebej priporočljiva. Torej sta naša poglavitna cilja ohranjanje zdrav- ja in telesnih sposobnosti (samostojnega življenja v delovnem in domačem okolju). Povedano drugače, redno in organizirano uk- varjanje s športno aktivnostjo zahteva od vsakega uporabnika dolgotrajen napor, ki pa je bogato poplačan (ohranjanje zdravja, samostojnost, vklju- čenost v »običajno športno sfero«, več mogočih življenjskih izbir, navezovanja stikov...). In ravno to je kvaliteta, ki nam jo ponuja šport. Tej kom- ponenti je treba dodati še vsaj dve. Druga je šport- nikova samopodoba. Biti športnik, tekmovalec, daje uporabnikom več možnosti sodelovanja pri različnih tekmovanjih, druženju, spoznavanju 103: TOMO DADIČ novih ljudi in krajev in sklepanju novih prija- teljstev. Tretja pomembna komponenta je možnost vključevanja uporabnikov v običajne športne ko- lektive. Ravno na tem področju imamo na Obali (Judo klub Koper in Judo klub Portorož) izkušnjo, ki bo morda nekoč prerasla v organiziran sistem vključevanja oseb s posebnimi potrebami v obi- čajne športne kolektive. Vključitev v običajen športni kolektiv je s sta- lišča integracije in doživljanja osebe s posebnimi potrebami še kako pomembna. Oseba s posebni- mi potrebami ima seveda enake pravice in dolž- nosti kot ostali člani kluba. Ko govorim o sociali- zacijski komponenti, mislim zlasti na doživljanje pripadnosti športnika kolektivu in širši druščini športnikov, s katerimi se srečuje, druži, prijate- ljuje. Gre za prevzem vlog v družbi, ki naj bi ne bile namenjene tej populaciji. Vsakič znova nas navduši občutek, ki ga doživimo, ko vidimo naše judoiste, ko pomešani z ostalimi, večinoma po- klicnimi športniki korakajo po hodnikih športne dvorane Bonifika. In oboji doživljajo to kot nekaj običajnega. Osebe s posebnimi potrebami se udeležujejo treningov v prostem času, v običajnem športnem kolektivu. V dolgoletnem športnem ukvarjanju z osebami s posebnimi potrebami smo vse bolj prepričani, da ni več nobene dileme o tem, kam sodi šport oseb s posebnimi potrebami. To nam dokazujejo primeri, ki smo jih imeli trenerji juda priložnost videti na Nizozemskem in v Veliki Bri- taniji. Morda na tem mestu ni odveč povedati, da imajo tudi veliki evropski nogometni klubi sekcije oseb s posebnimi potrebami. Se več, imajo zapo- slene celo profesionalne trenerje zanje. Judo je torej šport, kjer nam je to najprej uspe- lo. Podobna sodelovanja načrtujemo še z neka- terimi drugimi športi (nogomet, plavanje). OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI IN TEKMOVALNI ŠPORT Tekmovalna komponenta športa je ena pomemb- nejših. Tekmovati pomeni primerjati se z drugimi ali s samim sabo. Gre za naravno človeško potrebo ali motiv. Seveda so lahko cilji in želje različni. V desetletnem delu v športu z osebami s posebnimi potrebami sem pri športnikih zaznaval sorazmerje med potrebo (želje) po športnem udejstvovanju in željo po tekmovanju. Specialna olimpiada je gibanje, ki je na področju športa oseb z motnjo v duševnem razvoju najbolj zaslužno za uvajanje in širitev športne aktivnosti med omenjeno popu- lacijo. Tudi v Sloveniji ima Specialna ohmpiada bogato tradicijo. Je regijsko organizirana in omogo- ča treninge in tekmovanja vsem osebam z motnjo v duševnem razvoju, če je to seveda njihov interes. Tudi specialna olimpijska prisega vsebuje tekmo- valno komponento športa: »Pustite mi zmagati! Če ne morem zmagati, naj bom pogumen v svo- jem poskusu!« Drugo pomembno gibanje je para- olimpijsko gibanje, ki je prvenstveno namenjeno drugim vrstam prizadetosti, ima pa prav tako pri nas bogato tradicijo. OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI IN OBIČAJNI ŠPORTNI KOLEKTIV Dejstvo je, da so pri nas športni klubi (društva), ne glede na stopnjo organiziranosti in nivo tekmo- vanja, usmerjeni k rezultatom. Temu so podrejene tudi aktivnosti klubov. Žal se je treba na tem mestu dotakniti tudi temne plati športa, ki je njegov ne- izogibni spremljevalec, kadar višji, nezdravi cilji nadvladajo zdrav športni duh. Pa vendar je ravno športni klub prostor, kjer je najbolj celostno in strokovno poskrbljeno za izvajanje športne pano- ge. Seveda se na tem mestu kar samo ponuja vpra- šanje: »Imajo v športnem klubu mesto tudi osebe s posebnimi potrebami?« Odgovor je seveda: Da! Vendar morajo biti za to izpolnjeni določeni po- goji. Lep primer tovrstne integracije smo videli tre- nerji juda, ki smo se udeležili seminarja v Cardiffu. Organizacija Welsh Integrated Sports Plan (WISP) je bila ustanovljena leta 1988 z namenom, da vzpostavi in vzdržuje mrežo integriranih športnih sekcij in klubov, ki bi omogočali športno udejstvo- vanje osebam s posebnimi potrebami, in sicer v različnih športih. Organizacijsko so aktivnosti vezane na obsto- ječo infrastrukturo in strokovni kader v klubih, kjer posamezni šport gojijo. Tako športniki, ki trenirajo v teh klubih, prihajajo na treninge inte- griranih sekcij in trenirajo skupaj z osebami s po- sebnimi potrebami in narobe. Aktivnosti potekajo v judu, košarki, nogometu, sabljanju, dviganju uteži in ragbiju. Temeljna iz- hodišča WISP so: • Osebe s posebnimi potrebami niso samo sposobne sodelovati v športu oz. fizičnih aktivno- 104 ŠPORT KOT ORODJE SOCIALNEGA DELA stih, nekatere med njimi lahko postanejo v športu, ki so ga izbrale, celo zelo dobre. • Osebe s posebnimi potrebami morajo imeti pravico izbire športa, ki ga bodo gojile, v najširšem smislu svojih sposobnosti kot tekmovalci, rekrea- tivci, pomočniki, administratorji ali uradne osebe. • Športna aktivnost oseb s posebnimi potre- bami ne sme biti razumljena ozko kot terapevtska dejavnost, ampak v smislu vseh prednosti, ki jih prinaša šport, in sicer: vzpostavljanja socialnih kontaktov, zdravja, zabave, možnosti potovanj, afirmacije. ' • Za nekatere skupine oseb ali posameznike s posebnimi potrebami je pomembno, da trenirajo na začetku v ločenih sekcijah. Mogoče se bo taka skupina ali posameznik šele pozneje želela vklju- čiti v integrirano sekcijo. ; PRIMER VKLJUČEVANJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI V OBIČAJEN ŠPORTNI KOLEKTIV IN PANOŽNO ZVEZO G sekcija pri Judo klubu Koper deluje od decem- bra 2000. Ob že obstoječi sekciji pri Judo klubu Portorož delujeta še dve. Prva pri Judo klubu Zmajčki v Ljubljani, druga pa pri Judo klubu Jese- nice. Skupaj v projektu vključevanja (gan: vklju- čevalna, ju: mehka, do: pot) deluje 8 trenerjev. Prav tako pa je pri Judo zvezi ustanovljena ko- misija za judo oseb s posebnimi potrebami. Torej gre s stališča socialnega dela za bistven premik, ko se posameznik športno ne udejstvuje oz. zdru- žuje na podlagi vrste prizadetosti, ampak na pod- lagi športa, ki si ga je izbral! Trdim torej, da mora panožna zveza združevati vse razUčnosti posa- meznikov, ki se želijo ukvarjati z določenim špor- tom. Seveda nas v praksi na tem področju čaka še veliko dela. Gre pravzaprav za miselni preskok, ki postavlja na glavo veliko stvari v športu oseb s posebnimi potrebami. Seveda pa je problem zelo kompleksen in zah- teva veliko priprav. V samem športnem kolektivu, ki je praviloma rezultatsko orientiran, je treba (ob kadru, suportu itn.) ustvariti klimo, ki bo vklju- čitev posamezne osebe s posebnimi potrebami dejansko sprejela kot novo kvaliteto. Naše izku- šnje kažejo, da je res tako. Vključevanje je v klubu sprožilo še cel spekter vzporednih, posledičnih dogajanj, ki jih trenerji nismo pričakovali oziroma o njih nismo razmišljali (npr. pozitivna identifika- cija članov prvega moštva z G sekcijo, kohezivnost med sekcijami in znotraj njih itn.). O judu (ali katerem koli drugem športu) torej ne moremo govoriti kot o zgolj terapevtski dejav- nosti, oziroma o odnosu terapevta (trenerja), ki »daje« terapijo športniku (ki to »terapijo potre- buje«). Ob vseh ostalih prednostih pred drugimi športi ima judo še to, da so si z vstopom v dojo (dvorano) vsi udeleženci med sabo enaki. Stroge norme obnašanja namreč temeljijo na medseboj- nem spoštovanju, torej tudi spoštovanju drugač- nosti. Ravno to je občutek, ki smo ga nastopajoči čutili med letošnjim nastopom na evropskem prven- stvu v Mariboru. Vsi udeleženci smo pred vstopom dobili enake akreditacije kot ostali tekmovalci. Pred nastopom smo se ogrevali v istih prostorih, na istem tatamiju (blazini) kot tekmovalci, ki so čakali svoje finalne nastope. Ogrevali smo se sku- paj z olimpijskimi in svetovnimi prvaki! Zgodba zase je tudi topel sprejem, ki so nam ga namenili organizatorji evropskega prvenstva, in odziv pub- like, ki je spremljala naš nastop. Z aplavzom je bila nagrajena domala vsaka prikazana poteza na predstavitvenem treningu. Trenerji smo z prikazom metodike treninga v marsikom »odprli kakšno novo dimenzijo« v doje- manju juda in športa oseb s posebnimi potrebami. Tudi sebi. : ■■■-м^г/h., UMEŠČENOST G SEKCIJE V JUDO KLUB KOPER Sekcijo »obdajajo« zainteresirani subjekti (Varst- veno delovni center Koper, Sožitje, Sklad Silva in Obalno društvo za cerebralno paralizo). Pred- stavniki teh zainteresiranih subjektov sestavljajo skupaj s trenerji (odgovornimi za strokovni del) koordinacijo, ki skrbi za izvajanje dejavnosti. G sekcija je torej le eden od programov kluba, ki jih gojimo v klubu (drugi zadevajo pionirje, mladince, člansko ekipo, veterane itn.). Podobna organizi- ranost G sekcij poteka še v treh klubih (Portorož, Zmajčki in Jesenice). Skratka, gre za zagotavljanje pogojev delovanja G sekcije znotraj običajnega športnega kolektiva. Klub se na višji ravni nave- zuje na panožno zvezo, v našem primeru Judo zvezo Slovenije, ki s komisijo za osebe s posebnimi potrebami varuje interese judoistov, ki so osebe s posebnimi potrebami. Model je mogoče presHkati na katero koli športno panogo oziroma klub. Ob že omenjenem 105 TOMO DADIC WISP imajo prakso vključevanja tudi vrhunski nogometni klubi Evrope. Še več, zaposlene imajo celo trenerje za osebe s posebnimi potrebami. Zanimivo je obravnavanje medijev, ko poro- čajo o športnih prireditvah ali dosežkih oseb s posebnimi potrebami. Da omenjene novice objav- ljajo športne redakcije medijskih hiš, je bolj izjema kot pravilo. Šport »invalidov« kar nekako »ne so- di« na športne strani. Izjema so po mojih opaža- njih poročanja s Paraolimpijskih iger. O športnem dogodku oseb s posebnimi potrebami beremo zgolj vestičke v rubrikah »Iz naših krajev« in po- dobne. Nekoč je neki regijski list objavil poročilo z evropskega turnirja v judu v rubriki »Saj ne bodo objavili« ob članku, ki je govoril o tem, kako je neki gobar našel izjemno velikega jurčka. Zgled poročanja o istem dogodku je Nedelo (2001), ki je članek objavilo na športnih straneh, tik ob poročilu z zgodovinske zmage naših nogometašev z Romunijo. - SKLEP Verjetno se na koncu vsakemu od nas postavlja vprašanje, kako je lahko oseba s tako ali drugačno oviranostjo rezultatsko »konkurenčna« športniku tekmovalcu? Vendar to ni pravo vprašanje, na ka- terega bi bilo treba odgovoriti, in bi ga bilo treba zato obrniti. Torej - zakaj oseba s tako ali drugač- no oviranostjo ne bi sodelovala, trenirala v običaj- nem športnem kolektivu? Ko govorimo o ukvarja- nju oseb s posebnimi potrebami s športom, je treba poudariti, da hočejo biti te osebe le šport- niki, tako kot vsi ostali, ki jih določen šport navdu- šuje, in nič drugega! Zato je še kako pomembno v tem kontekstu jasno potegniti mejo med t. i. »športno aktivnostjo« oziroma »terapevtskim de- lovanjem - pozitivnim vplivom določenega športa na posameznika« in športom, ki nosi v sebi celo- ten spekter dogajanj in procesov. To v praksi po- meni, da šport daje tudi osebi s posebnimi po- trebami priložnost, da trenira, potuje, tekmuje, doživlja uspehe in neuspehe, veselja in žalosti. Da bi imel šport pravo vrednost, gledano v prese- ku s socialnim delom, mora to biti način življenja. In tu je po mojem mnenju odgovor na dilemo, ali osebe s posebnimi potrebami sodijo v običajen športni kolektiv. Področje socialnega dela je vsekakor zadosti široko in odprto za nove pristope in ideje, ki po- magajo pri reševanju posameznih težav celotne populacije. Tudi za kineziologijo velja, da je veda, ki proučuje zelo široko področje športa - od vrhun- skega tekmovalnega športa, šolskega športa do rekreacije - , in proučuje tudi vpliv športa na razne marginalne skupine. Torej presek med socialnim delom in kineziologijo obstaja. Na strokovnjakih obeh ved je, da najdemo sinergijske učinke in izkoristimo dane priložnosti. 106 ŠPORT KOT ORODJE SOCIALNEGA DELA LITERATURA Bednarik, J. (2000), Izdatki za šport v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport. Berčič, h., Ažman, d., Šavrin, R., Tušak, M., Veličkovič-Perat, M., Vute, R. (1996), Šport in športna rekreacija v funkciji kakovosti življenja telesno prizadetih. Ljubljana: Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, Inštitut za kineziologijo. MuLEj, M. (2000), Dialektična in druge mehkosistemske teorije. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta Univerze v Mariboru. Petrovič, K., Doupona, M. (1996), Sociologija športa. Ljubljana: Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani. Poštrak, M. (1994), V znamenju trojstev. Socialno delo, 33, 4: 325-342. Sozzi, G. (1994), Ragazzi difficili? Cremona: Centro di Formazione Professionale e Centro Socio Educativo di Cremona. 107