Hermina Jug-Kranjec
Filozofska fakulteta, Ljubljana
O POMENSKI IN STILNI VLOGI BESEDNEGA REDA PRI OBLIKOVANJU SPOROČILNE PERSPEKTIVE POVEDI*
Besedni red nastopa v jeziku kot slovnično, pomenskorazlikovalno in stilno sredstvo. Vse tri vloge besednega reda so med seboj povezane in druga od druge odvisne. Združujejo se v osnovno vlogo besednega reda, ki je v oblikovanju razumljive, enopomenske povedi.
Slovnična vloga besednega reda prevladuje v jezikih s tako imenovanim »stalnim« besednim redom, npr. v angleščini. Skladenjska vloga besed in besednih zvez kot neposrednih sestavin povedi je v teh jezikih določena z njihovo besednoredno razmestitvijo v povedi. Pomenskorazlikovalna vloga je omejena predvsem na razlikovanje med slovnično oz. logično pravilno in nepravilno oblikovano povedjo ali pa med pomensko različnima povedma^ V jezikih, v katerih je skladenjska vloga besed in besednih zvez večinoma določena z oblikoslovnimi sredstvi, je pomenskorazlikovalna vloga besednega reda drugačna. Z njim v okviru členitve po aktualnosti oblikujemo sporočilno perspektivo povedi. Tak jezik je tudi slovenščina. Če torej upoštevamo še stilno vlogo besednega reda, lahko rečemo, da s spremenjenim besednim redom neposrednih sestavin povedi v slovenščini oblikujemo troje vrst povedi:
a) povedi z drugačno sporočilno perspektivo,
b) stilno zaznamovane povedi z obrnjeno stavo izhodišča in jedra in
c) povedi s stilno zaznamovano zgradbo frazne strukture v okviru izhodišča ali jedra. V tem članku se bomo ukvarjali predvsem s prvima dvema oblikama povedi.
¦ Analiza konkretnega besedila je obenem tudi preverjanje in dopolnjevanje teoretične Informacije o obravnavanih problemili. Ko sem analizirala besedni red v Pregljevem romanu Bogovec Jernej, sem v literaturi o besednem redu v slovenščini pogrešala natančnejše kriterije za določanje pomenske opaznosti v povedih z enakimi leksikalnimi sestavinami, a zamenjanim vrstnim redom. Ker brez njih pomenska in stilna analiza-besedila - tako umetnostnega kot neumetnostnega - ni mogoča, sem jih poskušala določiti. Pri tem sem se oprla na izsledke češkega in novejšega ruskega jezikoslovja, predvsem na dognanja, do katerih sta v razpravah in knjigi o besednem redu v ruščini prišli sovjetski je-zikoslovki O. Krylova in S. Havronina.
' Tu mislimo na obvezno razmestitev aktantov v povedi, zgrajeni po slcladenjskem vzorcu osebek - povedek - predmet. Razmestitev cirkumstantov v povedi je bolj »svobodna« in je z njo mogoče izraziti tudi sporočilno perspektivo. (Primeri: The chimpanzze ate some bananas. ¦ ' Some bananas ale the chimpanzze. - The horse kicked the rider.: The rider kicked the horse. - Yeslerday John wen( to London. : John wenl to London yeslerday. Prim. Lyons 1975, 78-79 in 226-27. Drugi primer je iz knjige D. Blaganje - I Konte: Modern English Grammar. Lj. 1979.)
37!
Besedni red in sporočilna perspektiva povedi v okviru objektivne členitve po aktualnosti
V slovenščini besedni red zelo redko odloča o skladenjski vrednosti delov povedi, in sicer le v primerih, ko ta ni določena z oblikoslovnimi sredstvi (Tele gleda hebe.}} Če pa v angleški povedi John loves Mary (John ljubi Mary) - spremenimo besedni red, se spremeni tudi pomen povedi: Mary loves John (Mary ljubi Johna). Slovenski prevod kaže, da povedi nista sinonimni, saj prva poved, ki govori o Johnovem nagnjenju do Mary, ne vključuje sporočila, da tudi Mary ljubi Johna, in obratno. V slovenščini pa povedi z zamenjanim besednim redom Janez ljubi Mojco in Mojco ljubi Janez govorita izključno o Janezovem nagnjenju do Mojce, sta torej v tem smislu sinonimni. Nista pa sinonimni glede na sporočilno perspektivo, ki je urejena s členitvijo po aktualnosti. SS 1976 določa ureditev sporočilne perspektive povedi takole: »Razen pri vprašalnih stavkih z vprašalnim zaimkom najprej povemo manj važni del sporočila (v mnogih primerih se navezuje na že povedano), nato pa važnejši.«^ V povedi Janez ljubi Mojco tvori važnejši del sporočila - jedro -predmet Mojco, v povedi Mojco ljubi Janez pa osebek Janez. V slovenščini je torej možnost, da z besednim redom v okviru členitve po aktualnosti posameznim delom povedi pripišemo večji oziroma manjši pomen in tako povedi pomensko modificiramo. Takšno spreminjanje pomena povedi dosežemo v govoru tudi s poudarjanjem. Govoreči s poudarjanjem opozori naslovnika na to, kateri del povedi je pomembnejši." Kšoči pa opozori naslovnika na pomembni del povedi tako, da uporabi priložnostni besedni red. Stavčni člen oz. člene, ki jih hoče poudariti, umesti v jedro povedi. (Mogoča je seveda tudi rešitev z drugačnim tiskom, vendar je redka.) Pogostnejši od priložnostnega besednega reda je pričakovani besedni red.' O njem govorimo, kadar se v povedi uresniči skladenjska struktura splošnega stavčnega vzorca, temelječega na vzorcu fraznih struktur, predvsem na zgradbi glagolske fraze. V tako oblikovani povedi se členitev po aktualnosti ujema s skladenjsko členitvijo (Janez ljubi Mojco.).
Tako pričakovani kot priložnostni besedni red sta torej v slovenščini sredstvo, s katerim avtor oblikuje sporočilno perspektivo povedi kot dela nadpovednega besedila. Na to še vedno prevečkrat pozabljamo, kljub Breznikovim opozorilom, da je treba upoštevati »miselni odstavek«' oz. »govor« in njegovim očitkom jezikoslovcem, ki so se pred njim ukvarjali z besednim redom. Kot »vsem skupn{o) največj(o) napak(o)« jim namreč očita, »da določajo stavo po posameznih, iz konteksta iztrganih stavkih, zato ne morejo podati nobenega zadovol(j)ivega rezultata«.' Če pričakovani in priložnostni besedni red opazujemo v daljšem zaključenem besedilu, vidimo, da je oboja stava stilno nezaznamovana, mogoča tudi v strokovnem in znanstvenem jeziku.*
Prvo vprašanje, na katero moramo odgovoriti, je, v kakšnem hierarhičnem razmerju sta skladenjska členitev in členitev po aktualnosti. Primerjajmo ju v povedih, kjer sta pričakovani, predvsem pa priložnostni besedni red določena s sobesedilom.
I. Pozno zvečer je. Janez piše pismo. Naslovi ga na ravnatelja šole.
' Prim. SS 1976, 54!. ' Prim. SS 1976, 533. " Prim. SS 1976, 447-48.
' Navadno se uporabljata poimenovanji priložnostni (okazionalni) in običajni (uzualni) besedni red. Pomenska opozicija lahko pripelje do napačnega sklepanja, da je normalen, tj. stilno nezaznamovan, samo običajni, ne pa tudi priložnostni besedni red. Zato uporabljam izraz pričakovani besedni red. ' Tako poimenuje Breznik zaključeno sporočilo, daljše od povedi (diskurz). ' Prim. Breznik 1908, 259-60.
* Stilne nezaznamovanosti glede stave izhodišča in jedra v povedih s priložnostnim besednim redom pa ne smemo mešati s pomensko zaznamovanostjo povedi s posebno sporočilno perspektivo, ki je nujno predmet stilistične raziskave.
38
II. Sklenili so, da mu napišejo pismo. Pismo piše Janez. S težavo se prebije čez uvodne besede.
III. Nima se smisla razburjati zaradi Janezovega poznega odgovora. Janez pismo piše. Ko ga bo končal, ga bom sama nesla v nabiralnik.
Vse tri povedi imajo iste leksikalne sestavine. Druga in tretja poved sta pomenska modifikacija prve povedi. V vseh treh povedih si izhodišče in jedro sledita v normalnem zaporedju, zapolnjeni pa sta vsakokrat z drugimi stavčnimi členi.
Pričakovani in uresničeni stavčni vzorec se ujemata.
Pričakovani in uresničeni stavčni vzorec se ne ujemata.
Pričakovani in uresničeni stavčni vzorec se ne ujemata.
Tretji primer dokazuje, da so odnosi členitve po aktualnosti nadrejeni odnosom skladenjske členitve. Predmet, ki je v skladenjski členitvi dopolnilo povedka, je v aktualni členitvi del izhodišča, povedek pa je jedro. Glagolska fraza pisati pismo je s tako delitvijo razbita, zato je ne občutimo kot invertirano. Da je pismo del izhodišča, je mogoče opaziti tudi v segmentaciji povedi.
Navedeni primeri obenem ponazarjajo trditev, da vsak od štirih glavnih stavčnih členov v povedi ob primernem sobesedilu lahko nastopa kot jedro. Na to opozarja že Toporišič, vendar se njegova trditev in zgled nanašata le na besedilo, tematizirano po vzorcu jedro 1 izhodišče Z, jedro 2 = izhodišče 3 itd.,'' ne pa na povedi z istim leksikalnim sestavom, a z različno besednoredno ureditvijo (pri normalnem zaporedju izhodišča in jedra) v različnih sobesedilih.
Priložnostni besedni red pa najdemo tudi v povedih, pri katerih vpliva sobesedila ni mogoče dokazati. Na to je opozorila že Breda Pogorelec: »Podobno učinkujejo tudi posebne rešitve besednega reda. Zvezo s semantiko celotnega dela, v katero uvajajo, kažejo sicer teoretično nemotivirani začetni stavki v besedilih. Čeprav bi na začetku zaradi nemotiviranosti pričakovali vzorec, v katerem je osebkova beseda na prvem mestu, je poved realizirana po možnostih, ki jih omogoča načelo členitve po aktualnosti: osebkova beseda je postavljena na konec, dinamična perspektiva je tako uprta na pomensko jedro povedi. (Krčmar Ehja: Na hrib je stopil tujec.) Bistvo take figure razlagam z asociativnim nasprotovanjem med realizacijo v povedi in med izhodiščnim univerzalnim vzorcem na sintag-matski ravnini.«'"
Priložnostni besedni red je v taki povedi znanilec posebne, pomensko aktuahzirane perspektive povedi v okviru objektivnega besednega reda. Taka na videz nemotivirana sporočilna perspektiva pa nas obenem spomni, da, razen v dvogovoru, kjer enakopravo sodelujeta oba udeleženca, pomensko perspektivo besedila oblikuje avtor sporočila. Ta sicer ves čas ohranja zvezo z naslovnikom, tako da pri uvajanju novega opozarja na že znano, dano, obenem pa izhaja iz sobesedila okoliščin, ki naslovniku niso vedno znane, izbira
Tam ob cesti je sedel zbor beguncev: nei^aj mošlciti, sicer žensice in otroci. Nelcateri so imeli svežnje obleke in posteljnine, večina pa ničesar. Krog njih so bili zbrani otroci iz vse vasi. Prim. SS 1976, 533. " Prim. JiS 1974/75, 276.
39
iz njega dele sporočila in jih razvršča po pomembnosti. To osnovno načelo tematizacije velja še zlasti za umetnostna besedila.
Besedni red v okviru subjektivne členitve po aktualnosti
I. Janez je odpotoval.
II. Odpotoval je Janez.
III. Odpotoval je Janez.
Če v prvi povedi spremenimo besedni red, dobimo glede na različno členitev po aktualnosti lahko poved z drugačno sporočilno perspektivo (drugi primer) oziroma poved z zamenjano stavo izhodišča in jedra (tretji primer).
Oglejmo si razmerje med prvo in drugo povedjo;
Janez je odpotoval. Odpotoval je Janez.
osebek - povedek povedek - osebek
I J I J
V drugi povedi se zaporedje izhodišče - jedro ni spremenilo, spremenila pa se je sestava obeh: osebek, ki je v prvi povedi izhodišče, je postal jedro druge povedi, povedek, ki je v prvi povedi jedro, ima v drugi vlogo izhodišča. Glede na členitev po aktualnosti sta torej obe povedi nezaznamovani, pomensko pa se razlikujeta glede na sporočilno perspektivo. Prva odgovarja na vprašanje Kaj je z Janezom? ali Kje je Janez?, druga na vprašanje Kdo je odpotoval?
Razmerje med prvo in tretjo povedjo pa je drugačno:
Janez je odpotoval. Odpotoval je Janez,
osebek - povedek povedek - osebek
I J JI
Obe povedi se ujemata v naslednjem:
1) Leksikalna sestava je enaka.
2) Pomensko sta povedi istovetni. Obe odgovarjata na vprašanje Kje je Janez? oziroma Kaj je z Janezom?
3) Sestava izhodišča in jedra se ni spremenila: v obeh povedih je osebek izhodišče, povedek pa jedro.
Povedi se razlikujeta:
1) V zaporedju izhodišča in jedra.
2) V stavčni intonaciji. V prvi povedi je stavčna intonacija nevtralna, v drugi zaznamovana - jedro ima emfatični poudarek.
Glede na besedni red sta si povedi v razmerju stilno nezaznamovana : stilno zaznamovana.
Razmerje med drugo in tretjo povedjo:
Odpotoval je Janez. Odpotoval je Janez,
povedek - osebek povedek - osebek I           J JI
40
Povedi se ujemata:
1) Leksikalna sestava obeh povedi je enaka,
2) Enak je tudi besedni red v obeh povedih. Povedi se razlikujeta:
1) V zaporedju izhodišča in jedra,
2) v tem, da pomensko nista istovetni, ter
3) v stavčni intonaciji in poudarku.
Glede na besedni red sta torej povedi v razmerju stilno nezaznamovana poved s posebno pomensko perspektivo : stilno zaznamovana poved.
Primeri in primerjava med aktualno in skladenjsko členitvijo kažejo, da tudi inverzija izhodišča in jedra ter stilna zaznamovanost kot njena posledica nastaneta s spremembo reda besed kot sestavnih delov aktualne členitve, ne pa s spremembo reda besed kot stavčnih členov. Spremenjeni besedni red sam po sebi ne zadošča, da bi neki povedi pripisali invertirano stavo. Šele spremenjeni besedni red in emfatični poudarek na jedru kot začetku povedi" sta znamenje, da gre za zamenjano stavo izhodišča in jedra.'^
Primerjava med prvo in tretjo povedjo opozarja na to, da sta dve povedi z enako leksi-kalno sestavo, a z različnim besednim redom v razmerju stilno nezaznamovano : stilno zaznamovano le takrat, kadar sta pomensko istovetni". Ta kriterij nam lahko prihrani marsikatero napačno domnevo glede zamenjane stave izhodišča in jedra v umetnostnih besedihh. Taka stava je namreč v pisanih besedihh dokaj redka,'^ predvsem v proznih, nekohko pogostoje jo nahajamo v poeziji in dramatiki. Zdi se, da je prav emfatični poudarek eden od vzrokov za takšno stanje. Razen z grahčnimi sredstvi (razprti tisk itd.) avtor namreč ne more opozoriti naslovnika, da gre za takšno stavo. Uporabi jo lahko samo takrat, kadar je poved vpeta v sobesedilo, iz katerega je razvidno, da gre za zamenjano stavo izhodišča in jedra, ne pa za poved s posebno sporočilno perspektivo in normalno aktualno členitvijo. V govoru pa nevarnosti zamenjave med tema dvema tipoma povedi ni, zato je taka stava pogostejša. Pogoste pa so v govornem jeziku tudi nemotivirane inverzije izhodišča in jedra, ki spadajo na ravnini členitve po aktualnosti v podobno skupino kot ana-kolut na skladenjski ravnini. Na to opozarja Toporišič: »Do zelo čudnega besednega reda pa dostikrat pride v prostem govornem jeziku, ker govorečemu, ko začne govoriti, še ni v zavesti celoten skladenjski vzorec, in pač začne govoriti, kar mu najprej pride na mi-sel.«'5 To omenjam ne samo zato, ker je treba ločiti motivirane inverzije v govoru od nemotiviranih, ampak tudi zato, ker jih pisatelji v scenskih prizorih pogosto posnemajo in z njimi stilizirajo dvogovor v smislu prostega govornega jezika.
Tako pri povedih z nezaznamovano kot tudi pri povedih z zamenjano stavo izhodišča in jedra pride do besednorednih inverzij tudi v frazah znotraj izhodišča in jedra. Ker je to področje besednega reda v slovenščini izredno natančno in obširno obdelano"", ga v tem delu članka nisem omenjala. V drugem delu članka, ki bo na gradivu prikazal besednoredno ureditev skladenjsko bolj razvite slovenske povedi in njeno povezanost z nadpo-vednim besedilom, jih bom poskušala sproti obravnavati.
" Prim. SS 1976, 542. " Prim. SR 1967, 253. '> Prim. Krylova-Havronina 1975, 137-43.
Na to posebej opozarja Grammatika sovremennogo russkogo jazyka 1970. " Prim. SS 1976, 542.
" Glej opis fraznih struktur in stilno opaznih odmikov od njihove nevtralne zgradbe v SS 1976.
41
Literatura:
Adamec, P.: Poriadok slov v sovremennom russkom jazyke. Praha 1966.
Breznik, A.: Besedni red v govoru. DS XXI, 1908, 222-30, 258-67.
Červenka, M.: O tematycznym nast^pstwie. V: Tekst i j^zyk. Wrociaw itd. 1974, 85-97.
Danes, F.: Semantyczna i tematyczna struktura zdania i tekstu. V: Tekst i jfjzyk. Wroctaw itd. 1974, 23-39.
Grammatika sovremennogo russkogo literatumogo jazyka. (Otv, red. N. Ju. Švedova). Moskva 1970.
Krylova, O. A. - Havronina, S. A.: Porjadok slov v russkom jazyke. Moskva 1976.
Lyons, J.: Einiiihrung in die modeme Linguistik. 4. Auf. München 1975.
Martemianov, J.: Problem aktualnego rozcztonkowania. V.: O spojnošci tekstu. Wrociaw itd. 1971, 21-46. Mathesius, V.: O tak zvanem aktualnim členeni vetnem. SaS 1939, V: O spojnošci tekstu. Wrodaw itd. 1971, 7-19. Mistrik, J.: Slovosled a vetosled v slovenčine. Bratislava 1966.
Pogorelec, B.: Metodologija jezikovnostilistične raziskave Cankarjeve proze. JiS XX, 1974/75, 272-77. Toporišič, J.: Slovenski jezik na pločama. Zagreb 1961.
Toporišič, J.: Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku. SR XV, 1967, 251-74. Toporišič, J.: Slovenska slovnica. Maribor 1976.