----- 321 ------ Zabavno berilo. Črtice o Pavliha-Zvonovcih. Rodoljubni „Zvon" od pol do pol meseca otožneje poje balade o nesrečni osodi resnice, vednosti, omike, poštenosti in drugih čednosti med surovimi Slovenci ; človeku, ki te žalostne glasove sliši, se kar srce topi britkosti in tuge. Nate nekoliko izpodbudivnih vrstic, kako „Zvonovi" očetje in sinovi te nebeške device iskreno ljubijo in po* božno spoštujejo; morda njihov lep izgled vendar kakega lenega Slovenca ogreje. Bilo je okoli polovice marca meseca t. L, ko pride „rodoljubni resnicoljub" Pavliha-Zvonove baze k večerji v gostilno „Zlamal", sede k mizi, pri kteri sem sam sedel, ter se začne z mano razgovarjati. Razgovori so se potem ponavljali večer za večerom o raznih predmetih, posebno pa o avstrijskih političnih razmerah. Iz poslednjih je bilo razvidno, da s Cehi „rodoljuba ni celo nič zadovoljen, ker se ne udajo političnemu liberalizmu, kakoršnega G iskro ve i hočejo. — Jaz menim, da mora biti Slovan politično pokvarjen, kteri se v tem z „rodoljubom" ne strinja, kajti kdor moža pozna, mora biti „moralično prepričan", da on bolje v6, kakor tistih pet ali šest,milijonov Cehov, kaj je pravo: ali to, kar zahtevajo Cehi, ali ono, kar ponuja Gi-skra. Giskra mu je bil edini mogoč osrečitelj avstrijskih narodov. V svetem ognju za-nj plameč je vprašal, da ,,naj se mu imenuje le en mož, ki bi bil sposoben Giskro nadomestiti". Odgovoril si je naglo sam: „Er ist der einzige osterreichische Staatsmann von einigem Gewicht in pravi demokrat". — V tem ima „resnicoljub" tudi prav. Avstrija res nima okriž-čenega ekscelenc-demokrata razun Giskre. „Bleiweisa mora „rodoljubni resnicoljub" v dunajskih krogih desavjerati, kajti narod ni tak, kakoršni so prvaki". — Ako človek pomisli, da se vdeležujejo volitev samo „še preotročji", in da obiskujejo tabore samo „politično uže pokvarjeni" Slovenci, da tedaj tisto soglasno potrjevanje dr. Bleiweisovega političnega programa, naj se ponavlja kolikorkrat hoče, nima ni-kakoršne veljave, — se mora priznati, da „resnicoljubni rodoljub" prav modro ravnd po „dunajskih krogih" in da zasluži njegovo desavjeranje tim več vere, ker uže kakih petnajst let ni imel priložnosti se med narodom slovenskim „kvariti" — tak mož je gotovo še popolnoma nepokvarjen. Ko se je bil Giskra iz ministerskega stola uže izdrsnil, se je „rodqljub" v pravem pomenu besede tresel ter zdihoval: „Ceski fevdalizem in ultramonta-nizem se bo začel šopiriti, in gorje nam (Giskra-libe-ralcem)". — Tu ima mož uže spet prav, kajti, kdor je kedaj v zgodovino pogledal, ve, da so češkega ultra-montana Husa in fevdalca Žižko in Prokopa^, ravno komaj bili ukrotili liberalni nemški bajonetje; Cehi pa še dandanes po Žižka-Husovem duhu cikajo. Kakih štirinajst večerov zaporedoma me je Resnicoljub" uril v takih resnicah, in, kakor vsak vidi, navadil sem se jih prav dobro. Potem, menda misle, da je treba spet kje kakega učenca za cislajtansko-liberalno resnicoljubnost vjeti, se je preselil spet v drugo gostilno, pa dolgo še popraševal, „zakaj me ni ------ 322 ------ za njim" od gostilne do gostilne po Dunaji, kakor sv. Peter za Kristusom od mesta do mesta po Izraelu. Nek drug „rodoljub" iste sipe, ki pa živi uže nekaj mesecev, ako se ne motim, v tisti „smrdljivi kaluži" nekega jako „omikanega" učenjaka, „v kteri ostudne živali druga drugo požreti hote", mi je zatrdil: „Mi ) (liberalni Slovenci) smo pripravni z Dežmanom paktirati, a s Tomanom nikdar ne". — Kak politično pokvarjen" Slovenec bi mu morda rekel: Tedaj tudi z narodom našim ne, in z Dežmanom le zoper narodov program. Kdor pa ni politično pokvarjen, v6, da to paktiranje naroda in njegovega programa nič ne zadeva. Mož se čuti vrlega narodnjaka ter je bistra glavica, misliti sije treba tedaj kaj druzega, na priliko, da nosi v žepu kako čarodejno vonjavo, s ktero bo o svojem času kar mahoma iz narodnih prvakov odpadnike, iz odpadnikov pa narodne prvake naredil. Dežman je v veliki nevarnosti. Ko je dr. Toman na smrtni postelji ležal, je tretji jako goreč „resnieoljub" Pavliha-Zvonove kompanije po Dunaji ljudi priverjal, da „Toman ni bolan, ampak se le bolnega hlini, da bi ne prišel pri volitvah in v zboru v zadrege, ker se je s prvaki skregal". — Pa to ni bila perfidna laž, pošteni „resnicoljub" raji „omolkne", kakor da bi lagal, kedar „resnice govoriti ne sme"; on je tako govoril le iz ljubezni do resnice, da se namreč resnica v toliko sijajnejšem svitu pokaže in — pokazala se je tistim „hinjavcem", ki „resnico zatirajo", na žalost, a „resnicoljubu" na veselje. „Resnicoljubni" mož ima tudi jako „omikano" in vrlo „rodoljubno" navado, po dunajskih kavanah Slovanom in Nemcem, kdorkoli hoče poslušati, pridigo-vati, da „slovenski narod, kakor je surov in brez duševnih zmožnosti, je za prihodnost ravno tako zgubljen, kakor preteklosti nima". — Kak „otročji" Slovenec bi znal tako postopanje imenovati nesramno ali tudi perfidno. Kdor pa ni „preotročji", prec vidi, kam pes taco molf. „Omikani resnicoljub" tako pridi-guje samo zato, da si otrese nekoliko tiste tuge, ktera mu srce „lomi", kedar si tako-le govori: „Oh, ko bi slovenski narod bil omikan, kakor jaz, kake umenjake bi rodil, ki je rodil zarobljen in surov Levstika, Stritarja in take učenjake!" — To so gotovo plemenite želje. In tako dalje — in tako dalje — glede rodoljubnega agitovanja omikane in resnicoljubne Pavliha-Zvo-nove sipe na Dunaji v prid in slavo slovenskemu narodu ter izpodbudiven izgled vsacemu, kdor bi rad postal mučenec resnice in omike. Pa še nekaj. Iz njihovih spisov se slovenski narod lahko mnogo uči, ko bi le ne bil „prelen" misliti ter jih prav tolmačiti. Rečeno je bilo v „Zvonu", na primer, da „se pri nas znanje in prava izobraženost zaničuje". To je istina. Gospodje profesorji, ki učč na univerzah, gimnazijah, realkah; možje, ki vedo vsa vodila, načela in pravila v matematiki in fiziki; ki so v zgodovini, astronomiji, naravoznanstvu izvedeni; ki so grško, latinsko, slovansko, angleško, francosko, nemško literaturo do zadnje pičice preštudovali; možje, ki «o izvrstni advokati, zdravniki, duhovni, inženirji itd.; ki so v svojih vednostih uže kaj spisali v poduk narodu ali za ožje kroge; možje, ki mirno na beletri-stičnem polji delajo, ali ki so komponisti, slikarji itd., naj nikar ne mislijo, da zato uže kaj znajo ali da so izobraženi — o, ne! — tako se meri znanje in izobraženost sicer pri drugih narodih, pri nas to ne velja! Pri nas — tako-le: Bodi „moralično prepričan", da je bog oče Darvin rodil boga sina človeka iz pinča, kateri se je naredil iz atomov sam po sebi od vekoma; zakaj tako stoji v vseh šestih govorih preroka Vogta; navadi se na pamet zapovedi vserazsvitijuijočega boga duha Rousseau-a; teh svetinj „surovemu" narodu ne imenuj z imenom, da ti jih ne oskruni; narod pripravljaj nanje s podukom v lepem sploh, na primier, kako se kužeka poslužiš, da Grallmeyerci sam nespodobno ne rečeš: sram te bodi; zvari tudi nekoliko verzov brez apostrofa; stopi na visoko goro, nastavi legat ter vpij na glas: moje pesme so brez apostrofa! dla bode svet vedel, da so tvoji verzi brez apostrofa. Ali pa tako-le: Spiši temeljito gramatiko; zapri se na kaki se ne dal naš narod Pavliha-Zvonovi sipi ljubiti? Prijatelj, ki je meni (kaka naključbai!) ravno v tem kolenu soroden, v kterem „Zvonovemiu" lastniku tisti, „ki je našim možem srca in obisti pnetipal", mi je rekel, da vse to postopanje Pavliha-Zwonovcev je nekaki malopridnosti podobno, in da tistii „Zvonov" krik: „gorje mu, kdor hoče pri nas resnico govoriti" — ni druzega nič nego potuhnjen protest zoper razodetje resnice. Jaz pa pravim, da to ni, dai bi to bilo, ter upam, da sem ga prepričal o resnicoljubnosti, učenosti, omiki in vseh drugih lepih čednosttih Pavliha-Zvonovcev; ko bi mi pa vendar še kedaj dvomil, pokličem vse najbolje prijatelje slovenskega naroda na pričo: ljubljanski „Tagblatt", dunajske tri „,Presse" in še sivolasega „Wandererja". Na take priče se bo tudi naš narod, ki se sicer tudi pred ni motil, gotovo za gran ložejšega srca zasmejal: Cujte, nu, kaka vera gre vsemu, kar so Zvon-Pavlihe o meni,