BOMO DOBiLI NOVO PORODNJŠNIGO?
Rdeča hiša rdeča od sramu
Kakor /e po enl atranl res, da Je družbena skrb za otroka prl nas šlrokogrudna, Je po drugistrani rea, da je prvl pozdrav otroku, kl prljoka na avet, vae prej kot vzpodbuden. ZakaJ? Zato, ker ae rodl v najalabšlh proatorth, kar Jlh Je v Slovenljl in naša Rdeča hiša, kl več kot 60 let služl za porodnlšnlco, zardeva od sramu, aaj dela v razmerah, kl kllčejo po apremem-bah.
Zgradba, kot vemo, je bila 1895. leta namenjena hiralnici in je povsem zastarela. Ne gre le za prostorsko neustreznost, temveč tudi za inštalacije, ki že zdavnaj več ne zadoščajo. Prišlo je tako daleč, da jim zmanjkuje vode in zgodilo se je že, da so pipe ostale suhe sredi dperacije. Poraba vode je vse večja, saj je dejavnost te bolnice nenehoma rasla v če-dalje bolj utesnjenih prosto-rih. Vsi oddelki so prenatrpa-ni in osebju porodnišnice je težko vzdrževati čistočo, če manjka umivalnikov in stra-nišč. Straniščnih školjk je to-
liko, da pride na eno školjko kar 30 žensk. Ni čudno, da je lani prišlo do okužbe, zaradi katere so morali bolnišnico zapreti.
Na najslabšem je porodni oddelek, se pravi tisti, ki bi po vseh načelih naše skrbi za zdrav rod, moral biti najboljši. V eni sobi je kar šest poro-dnih postelj na kupu, ločenih le z ubogimi zavesami. Hkrati lahko rojeva le 12 žensk, dru-ga pa stoje čakajo na hodniku v strahu, ali bo še pravočasno prišla do postelje in rodila kot se spodobi ali pa jo bodo mo-
rali položiti kar na voziček. Za nameček je v tem oddelku eno samo stranišče, en sam prostor za klistiranje, ena sa-ma kopalnica in porodničarji komaj vzdržujejo strokovni nivo porajanja v nemogočih razmerah.
Ni čudno, da v takih razme-rah tudi babice in strežnice ne zdržijo dolgo in jih je iz dneva v dan manj, ki še želijo delati v porodnem oddelku, kjer je delo ponoči, ob nedeljah in praznikih, saj rojstva niso ura-dniška zadeva. Za 12 poro-dnic so komaj tri babice, vča-sih celo samo dve, kar je od-ločno premalo, da bi ženske prihajale rodit brez strahu. Tožbe, da so vse prevečkrat v najbolj napetih trenutkih svo-jega življenja in življenja po-rajajočega se otroka, prepu-ščene same sebi, so prepogo-ste. A v porodnišnici nemoč-no dvigujejo roke, saj jim se-stre kar naprej uhajajo v vrtce, banke, pisarne in dru-gam, kjer je delo laže, povrhu pa še bolje plačano in brez mučnih dežurstev. V poro-dnem oddelku pa na primer včasih nimajo časa niti za ma-lico, kavico pa na hitro popije-jo v kopalnici za klistirnico, ker drugega prostora nimajo.
Če kaj v Ljubljani resnično potrebujemo, potem je to no-va porodnišnica in ni je žene, ki bi rekla ne, če se bomo od-ločili za samoprispevek v te namene. V načrtu za nasled-nje srednjeročno obdobje je porodnišnica na prioritetni li-sti, vendar bomo morali biti v vseh ljubljanskih občinah precej glasni, da bomo otro-kom zagotovili to, kar morajo imeti za čim ugodnejši štart v življenje: varen, topel in stro-kovni sprejem, kakršnega tu-di vrhunski porodničarji v stari porodnišnici ne morejo zagotoviti. A. P. Adamič