Za poduk in kratek čas. Slovenka piše iz Amerike. Ob času stavljenja južne železnice prišla sta iz Ceskega 2 uboga delavca, mož in žena v Slivnico pri Mariboiu. Imela sta 2 deklici seboj, koji sta pri 2 rodbinama v Slivnici zapustila v odreji ter odpotovala na Cesko in potem črez morje v daljno Severno Ameriko. Tukaj v mestu Allegheni v deželi Pensilvaniji se sedaj stanujeta, višo 20 let, kot naselnika iu posestnika. Zapuščeni deklici ste pa v Slivnici kot Slovenki dorastli v zala in pridna dekleta. Pred 3 leti ste se podali k svojim starišem v Ameriko. Starejša, Marija Houdek po imeuu, je te dni mično pisruo pisala iz Amerike, iz katerega nam je dovoljeno eledefie posneti: Amerika, kolikor sem nje že videla, je Evropi zelo podobna. lma lepe ravnine in visoke bregove pa tudi še veliko pustih krajev in prazne zemlje. Kajti ljudi je še premalo za obdelovanje te obširne zemlje. Dve tretjini Evropcev bi se lahko tukaj naselili. V pustih kiajih je še veliko zveriue. Prebivalci prebivajo večjidel po mestih. Tukaj v Pensilvaniji je poleti večja vročina, kakor na Stajerskem, zima pa je veliko bolj huda. Pogosto nam klepečejo okna od inočnih vetrov. Snega, kar sem tukaj, ni padlo črez 2" na visoko. Bolj proti severu pa pade veliko snega in je prav trda zima. V bolj južnib deželah pa, kakor slišim, ni nobeuega snega in nobene prare zime. Zato rastejo smokve, pomeranče in drug južen sadež. Vročina je ondi tolika, da njo le tamo rojeni zamorejo prenašati. Tukaj v Pensilvaniji smo imeli lani lepo spomlad in prav rodovitno poletje. Sadja je bilo prav obilo vsake vrste, le sliv ne. Zemlja je rodovitna, vse rado raste. Lansko leto nam je vsega toliko prirastlo, da smo se čudili. Najbolj sejejo pšenico. Rži sejejo malo, ker rženega kruha uihee jesti neče. Imajo pšeničnega dosti in se tega včasih na cesto in na ulice mečejo. Veckrat sem si oči zatisnila, da tega ridela nebi. Bojim ge; da nas nebi Ijubi Bog zavolj tolike prevzetnosti kaznil in kruha prikrajšal. Vinograde tudi imajo tukajšni posestniki. Kako da njih obdelujejo, tega prav ne vem. Mislim pa, da njih ne obrezujejo, ker je trsovje povsod silno visoke rasti. Kolja ne rabijo. Marveč trs vežejo k latam, ki so soham pribite. Grozdje je večjidel črno in takega okusa, kakor ga ima pri vas ,,Izabela". Vina ne delajo veliko, ker večjidel grozdje na prodajo v mesto odpeljajo. Vino je zato pri nas precej drago. Polič aineriškega velja 50 kr., evropskega pa 70 kr. V mestih se popije uajveČ pive. Tudi jaz si nje včasih knpitn za 5 kr. Kedar sem dobre volje, tedaj popevam stajerske, slovenske mile pesni; vendar le, kedar sve s sestro sami, ker se nama drugače Amerikanci smejijo, ki slovenski ne umejo. Ob taki priliki se sponiinjam žlahne kaplice štajerskega vina in zmislim na tisti veliki sod v cerkveni kleti na Svetih gorah pri Šentpetru, iz katerega pobožni romar dobiva blage kaplice in novih moci za vrnitev na dom. Ljudje živijo tukaj navadiio od kafeta, pšenice in mesa. Mi pa, ki bodimo v fabrike in fužine delat, imamo zjutraj kupico kare in še le na večer obedvamo. Fabrik je tukaj veliko. Naučila sem se tkati. Tkem na 5 stolih ali mašinah in zaslužim na dan 40—70—80 kr. Možki pa imajo lepe zaslužke, po 10 do 18 tolarjev, to je 20—37 fl. na teden. (Konec piih.) Valentin Orožen, slovenski pesnik. (Konec.) Leta 1873 je začel slabeti in podal se je v pokoj na Okonino. Mrtvud mu je vedno pretil. Po naklučbi sem imel priliko v pretečenem letu s preblagim peanikom v Topolških toplicab pod zeleno-košato lipo, ktera je ravno krasen duh razprostirala, se pogovarjati. — Bil sem takrat po vojaško napravljen — kot npodčastnik" — Šaljivi rajni gospod me je za ^oberlajtnanta" zmerjal. Smejali smo se vsi navzoči mnogitn šaljivkam mirno povedanim — in v slovenski senci kozarce si natakaje, smo obrano — glasno zakrožili: nKje so inoje rožice". — Č. g. Oroženje od kraja nam krepko dostavljal; a pri kitici: nKje je moja utica, Utica zelena, Kje je hladna senčica? 'Z lipice spletena? — Hud vihar podrl je njo; ' ' Oh zelena več ne bo. — je postalo poprej radostno oko tužno — razvedreno lice se je stemnilo — in trepavnice so iz bistrosivih očij odrinile vročo solzo, ktera mu je kanila nježno pred sabo držečo roko. — Ginjcnost starceka je tudi nas ginila v kroga stoječe, da smo kitico: ,Kje je tista deklica, V vrtu je sedela, Lepa, kakor rožica, Pesmice je pela? Hitro, hitro mine čas, Mine tudi lep obraz." — pianissimo - tužno končali, kakor se nam bi bi.lo dozdevalo, da bode »Kje je fantič zdaj vesel, Ki je to prepeval? domači slavček skoro zapustil zelen log, v kojem je s svojiuii prijatelji vbiral sladke, globoko v srce segajoce glasove, da so odmevali od rseh sloveuskih pokrajin. — In v resnici! — Ne dolgo potem sem poizrcdel, da je sivega starčeka zadel smrten udarec. — Leto in dan je voljno prenašal to žalostno stanje — dokler ga Božja previdnost v boljšo bodočnost ne pokliče. — Slovesen pogreb je bil na dan nebohoda Gospodovega. Spremljalo je ranjkega muogo ljudi na zadnjem potu do tihe gomile. — Govor, kojega so č. g. dekan Gornjegradski rajnemu za glovo v krasni slovenščini govorili, je ganil narzoče do solz — omenjajoč med drugim blizo tako-le: „ Vsakemu mrtvemn se stavlja na gomilo križec ali kak spominek; — ali se pa bode našemu prijatelju kak križeo postavil, tega ne včm. — Zagotarljam pa in dobro vetn, da železo zrjavi, kamen se razruši; — veudar pa bode na gomili rajnega ostal spominek nestrohljiv, ncminljiv, dokler se le bo glasila kaka slovenska beseda v predragi, mili naši domovini." Spavaj tedaj preblagi, neumrljivi, milosrčni pevec mirno v tmini groba; sanjaj pod prstjo stvarjenja rajski mir, ker si nam tako lepoVsem ostalim zemljanom zagotovil, da — v\se mine." Počivaj v miru! 1. Cizelj, nadučitelj.