UDK 811.16+821.16.09(05)
ISSN 0350-6894 (tisk - print) ISSN 1855-7570 (splet - online)
SLAVISTIČNA REVIJA
ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY STUDIES
IZDAJA - ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE
SRL	LETNIK VOLUME	ŠT. 1 NO.	STR. 1-108	LJUBLJANA	JANUAR-MAREC 2020
VSEBINA
RAZPRAVE
Kozma Ahačič: Razvoj slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju v številkah........................3
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Vzrok v slovenščini: predlogi in predložne zveze.................21
Primož Vitez: Besedilne in terminološke novosti v drugem slovenskem prevodu
Saussurjeve knjige.........................................................................................................................41
Mira Krajnc Ivič: Obravnava besedil: merila za razlikovanje med besedilno vrsto
in besedilnim tipom.......................................................................................................................55
Krzysztof Tomasz Witczak: Are There Traces of a Finno-Ugric Substratum in Proto-Slavic? ... 73 Krystyna Pienl^žek-Markovic: Dalmacija i banska Hrvatska u Pavlinovicevim Putima (Godine 1867-75)............................................................................................................91
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
Andreja Žele: Ob jubileju Ade Vidovič Muha.............................................................................103
Urška Perenič: Zaslužni profesorici dr. Adi Vidovič Muha ob 80. rojstnem dnevu..............107
^ I Slavistična revija (http://www.srl.si) je ponujena pod licenco: I^MSH Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international
Izdajatelj — Issued by: Slavistično društvo Slovenije
Uredniški odbor — Editorial Board: Aleksandra Derganc, Miran Hladnik (odg. ur. - executive ed.), Miha Javornik (gl. ur. za literarne vede - ed. in chief for literary studies), Irena Orel, Urška Perenič, Blaž Podlesnik (tudi spletni urednik - also web editor), Ada Vidovič Muha (gl. ur. za jezikoslovje - ed. in chief for linguistics), Durda Strsoglavec, Andreja Žele (Univerza v Ljubljani), Nina Mečkovska (Univerza v Minsku), Timothy Pogačar (Državna univerza Bowling Green), Ivo Pospišil (Masarykova univerza, Brno)
Tehnični urednik — Technical Editor: Rok Mrvič
Časopisni svet — Advisory Council: Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru), Janko Kos Naslov uredništva — Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/II, 1000 Ljubljana, Slovenija
Račun pri Slavističnem društvu Slovenije — Bank Account: 02083-018125980 (za SR). Naročnina velja
do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 22 €, za člane Slavističnega društva
Slovenije 15,50 €, za študente 8,50 €, za inštitucije in knjigarne 33 €, za tujino 35 €.
Annual subscription price: individuals 22 €; members of Slavistično društvo Slovenije 15,50 €;
students 8,50 €; institutions and bookstores 33 €; outside of Slovenia 35 €.
Natisnil — Printed by: Para d. o. o.
Naklada — Circulation: 300 izvodov - 300 copies
Vključenost Slavistične revije v podatkovne baze — Slavistična revija is indexed/abstracted in:
Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), DOAJ, Scopus (Elsevier), EBSCO, Cabell's Directories of Publishing Opportunities, Bibliographie Linguistique (BL), European Reference Index for the Humanities (ERIH PLUS), Modern Language Association of America (MLA) Directory of Periodicals (New York), Cambridge Scientific Abstracts (CSA), Linguistic Abstracts (Uni Arizona), ProQuest Online Information Service.
CONTENTS
ARTICLES
Kozma Ahačič: The Development of Sixteenth-Century Standard Slovenian in Numbers....................3
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Expressing Cause in Slovenian: Prepositions and Prepositional
Phrases...............................................................................................................................................21
Primož Vitez: Textual and Terminological Solutions for a New Slovene Translation of Saussure's
Book...................................................................................................................................................41
Mira Krajnc Ivič: Discussing Texts: Criteria for Differentiating Genre and Text Type..................55
Krzysztof Tomasz Witczak: Are There Traces of a Finno-Ugric Substratum in Proto-Slavic?.......73
Krystyna Pieni^žek-Markovič: Dalmatia and the Banate of Croatia in Pavlinovic's Puti (Godine 1867-75) .............................................................................................................................91
REVIEWS - REPORTS - NOTES - MATERIAL
Andreja Žele: In Recognition of Professor Ada Vidovič Muha......................................................103
Urška Perenič: Eminent Professor Ada Vidovič Muha at Eighty....................................................107
Zgodba se začne nekako takole:
V Notranjem stoji vas, Št. Peter po imenu. [...]
Ne, pravzaprav gre takole, saj je bila tedaj že nekaj let vzpostavljena rapalska meja:
Na Primorskem stoji vas, Šempeter (it. San Pietro del Carso) po imenu. V tej vasici se je 1940. leta rodila Ada. Ni bilo pozimi, čeprav razkladajo, da je v nekdanjih časih tod sneg
ležal krog in krog. Bilo je spomladi ...
Urška Perenič ob navdihu pripovedke Frana Levstika
Sourednici Adi Vidovič Muha ob osebnem jubileju.
UDK 811.163.6'373"15"
Kozma Ahačič
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša kozma.ahacic@zrc-sazu.si
RAZVOJ SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA V 16. STOLETJU V
ŠTEVILKAH
Prispevek s pomočjo treh podatkovnih zbirk opisuje tiste številčne značilnosti del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ki imajo lahko pomembnejši vpliv na raziskave slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju: število znakov v posamezni knjigi, število besed v posamezni knjigi, število različnih besed (»potencialnih iztočnic«) v posamezni knjigi in število novih besed, ki jih je glede na predhodne vpeljala posamezna knjiga. Primerjava razmerij med navedenimi podatki omogoča objektiven pogled na oblikovanje slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju in opozarja na doslej premalo opažena dejstva.
Ključne besede: Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj, zgodovina jezika, novo besedje
This article uses three databases to describe quantitative features of works by sixteenth-century Slovenian Protestant writers that may have a major impact on studies of sixteenth-century standard Slovenian: the number of characters in an individual book, the number of different words (potential headwords) in an individual book, and the number of new words a book introduces. A comparison of the ratios between these data provides an objective perspective on the formation of sixteenth-century standard Slovenian, drawing attention to facts that have to date been insufficiently observed.
Keywords: Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj, history of language, new words
1 Izhodišča raziskave
1.1 Priprava zgodovinskega Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja1 je omogočila oblikovanje treh podatkovnih zbirk, ki bodo v prihodnosti zelo uporaben vir za raziskovanje razvoja slovenskega knjižnega jezika na vseh ravneh. Prvi dve zbirki, Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (Merše idr. 2014) in Korpus 16: Korpus besedil slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (Ahačič idr. 2019) sta že objavljeni in dostopni na portalih Fran.si in CLARIN.si. Tretja, slovarska se še izdeluje (končan je celotni del A-D in z njim povezana gesla drugih črk), a bo sprotno dostopna še pred izdelavo celote.
1 Prispevek je pripravljen ob minuli 70-letnici moje sodelavke Majde Merše, dolgoletne vodje Sekcije za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, brez katere gradiva za to raziskavo ne bi bilo, in ob prihajajoči 80-letnici moje profesorice Ade Vidovič Muha, FF UL, ki je med drugim pisala o vzpostavljanju slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju z vidika njegove naro-dotvorne vloge (Vidovič Muha 2009) in o tvorbi novih besed v besedilih 16. stoletja. Prispevek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira ARRS.
4
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Na podlagi podatkov iz omenjenih treh zbirk ter z njihovim kombiniranjem bomo v prispevku skušali številčno ovrednotiti in opazovati pomen posameznih knjig slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja za slovenski knjižni jezik 16. stoletja kot celoto. Pokazati bomo skušali, kako lahko realni podatki, ki doslej še niso bili na voljo, dodatno osvetlijo nekatere temeljne tokove v razvoju slovenskega knjižnega jezika. To je za raziskave v slovenskem prostoru temeljnega pomena, saj je videti, da so trenutno najbolj razisk(ov)ana predvsem tista dela, ki so zanimiva zlasti z vidika zgodovine slovenske književnosti ali kulturne zgodovine.2
1.2	Številčno raziskovanje zgodovine jezika ima seveda tudi svoje pomanjkljivosti, saj so neustrezno interpretirani podatki lahko zavajajoči. V raziskavi, ki sledi, se je pokazalo, da številčni podatki predvsem opozarjajo na problematiko, ki jo je treba nato reševati z natančnejšimi pregledi, predvsem pa z dobrim poznavanjem različnih okoliščin.
Podatki iz treh podatkovnih zbirk (predvsem iz Besedja in Slovarja) so že sami po sebi interpretacija. To je najotipljiveje razvidno iz dejstva, da termin »iztočnica« v podatkovni bazi Besedja ne ustreza povsem terminu »iztočnica« v podatkovni bazi Slovarja: v Besedju so na primer izrazi britbar, britvar in britfar obravnavani pod ločenimi geselskimi iztočnicami, v Slovarju pa pod enotno geselsko iztočnico britvar, saj gre v vseh primerih zgolj za različen glasovni razvoj iste besede. Medtem ko je rešitev iz Slovarja primernejša za slovarsko obravnavo, nam rešitev iz Besedja ponuja priročnejše podatke za opazovanje razvoja jezika v času njegovega najzgodnejšega oblikovanja v knjižni jezik.
Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati tudi, da so homonimne geselske iztočnice, nastale s prehodom v drugo besedno vrsto, obravnavane kot ločene samostojne iztočnice. Kadar govorimo o geselski iztočnici, zato v nadaljevanju uporabljamo izraz »potencialna iztočnica«, izhodiščni podatek zanjo pa je podatek v Besedju. Kot »potencialne iztočnice« niso upoštevana lastna imena, ki ne izkazujejo občnoimenske rabe, tujejezični citati in številčne/črkovne oznake, upoštevani pa so leksemi, ki so v Registru DB 1584 ter v slovarjih (MD 1592, MTh 1603) označeni kot narečni.3
1.3	Podobno zavajajoč je lahko podatek o številu znakov ter besed v posameznem delu. Zaradi velikega števila različnih elementov na povprečni strani protestantske knjige (glava, noga, številčenje, opombe) se je kot objektivnejši podatek izkazal podatek o številu znakov brez presledkov.
Prav tako se je bilo treba odločiti, kaj bo pomenil izraz »beseda«: neupoštevanje različnih elementov, kot so kustode, oznake strani, oznake poglavij v glavi ipd., je dalo manj objektivne rezultate, zato smo se odločili, da kot »besedo« upoštevamo vse, kar
2	Prim. npr. pregled raziskav v Narat (2009), Merše (2009), Legan Ravnikar (2009) in Ahačič (2009).
3	Prim. Merše idr. 2014 [=2011]: 8-9.
Kozma Ahačič: Razvoj slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju v številkah
5
je med dvema presledkoma. To seveda pomeni, da imajo knjige, ki so številčene, že v izhodišču nekoliko več besed kot knjige, ki niso številčene. 4
Treba se je bilo odločiti tudi, kako obravnavati slovarja (MD 1592, MTh 1603) in slovnico (BH 1584) kot večjezična dela. Kot najustrezneje se je izkazalo, da jih iz primerjalnega pregleda knjig glede na skupno število znakov izločimo, saj nobena vrsta številčnega podatka ni bila uporabna za primerj avo z drugimi knj igami. Ta podatek nato lahko nadomestimo s primerjavo števila vseh potencialnih iztočnic in povsem novih potencialnih iztočnic v teh delih.
2 Obseg glede na znake brez presledkov in število besed
2.1 Po obsegu glede na znake brez presledkov5 celotni nabor slovenskih besedil v 16. stoletju brez večjezičnih slovarjev (MD 1592, MTh 1603), v latinščini pisane slovnice (BH 1584) ter letakov (BTa 1580 in poskusni odtis DBu 1580) obsega 16.145.852 znakov brez presledkov. Več kot polovico vseh besedil tako tvorijo tri največja: DB 1584 (4.822.131), TPo 1595 (2.484.177) in JPo 1578 (1.229.037), v nabor »velikih besedil« pa lahko uvrstimo še TT 1581-82 (999.517), DB 1578 (741.008) in TT 1557 (589.746). Logična meja med temi in preostalimi knjigami je še jasneje razvidna, če obseg glede na znake brez presledkov kombiniramo s podatki o obsegu glede na število besed:6 razlika med TT 1557 in naslednjim najobsežnejšim delom (TO 1564) je namreč na ravni števila besed očitnejša.7
Vrstni red glede na razmerje med številom znakov s presledki in številom vseh besed se tudi vsebinsko potrjuje kot pomemben podatek pri opazovanju jezika: gre za besedila, ki izstopajo tudi pri vsebinski obdelavi na ravni geselskih sestavkov za Slovar, kakor je razvidno iz podatkovne zbirke. Številčnost ima namreč ne glede na kvaliteto svoj nespregledljivi jezikovni vpliv. Še enkrat pa opozarjamo, da ti podatki niso relevantni za slovarja Hieronima Megiserja in slovnico Adama Bohoriča.
Knjiga	Število znakov brez presledkov	Število besed (enot med presledki)
DB 1584	4.822.131	978.832
TPo 1595	2.484.177	508.052
4	Primer je DPa 1576, ki ima malo oznak zunaj jedrnega besedila in je zato tudi prvo besedilo, kjer se vrstni red na podlagi števila znakov brez presledkov ne ujema z vrstnim redom po številu besed (prim. graf 1).
5	Vir za določanje števila znakov brez presledkov je bila podatkovna zbirka Korpus 16. V štetje seveda niso bile vključene oznake elementov v zbirki v jeziku xml.
6	Vir za določanje števila besed je bila podatkovna zbirka Korpus 16. Datoteke xml smo pred štetjem pretvorili v običajne tekstovne datoteke, kot enoto pa upoštevali znake med dvema presledkoma.
7	TT 1557: število znakov brez presledkov 589.746, število besed 185.946; TO 1564: število znakov brez presledkov 480.538, število besed 97.829. Odstopanja, ki pričajo o bogatejši zunanji opremljenosti besedil, so se tu pokazala kot relevantna.
6
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
JPo 1518	1.229.037	240.425
TT 1581-82	999.517	218.533
DB 1518	741.008	150.749
TT 1557	589.746	185.946
TO 1564	480.538	97.829
TT 1577	470.008	96.799
TR 1558	421.136	85.816
TC 1575	400.671	81.400
KPo 1561	360.765	13.188
TPs 1566	342.167	71.418
TAr1562	256.057	51.334
TL 1561	193.787	40.569
TL 1567	190.109	38.625
TkM 1579	165.986	32.347
TfC 1595	160.429	32.962
TfM 1595	145.383	28.689
DM 1584	143.355	28.208
DJ 1515	132.911	27.942
DC 1584	127.686	26.375
TT 1560	121.756	25.163
DPa 1516	120.537	25.828
TC 1550	118.815	25.437
TE 1555	116.800	25.363
ZK 1595	113.276	22.195
TtPre 1588	105.784	20.288
DC 1579	93.035	19.124
*P 1563	83.540	16.874
TC 1555	70.388	14.872
DPr 1580	68.031	13.442
TC 1574	60.768	12.422
KB 1566	44.496	8.641
DC 1580	38.412	1.551
Kozma Ahačič: Razvoj slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju v številkah
7
DAg 1585	34.585	6.748
TC 1567	18.040	3.455
DC 1585	17.591	3.512
TP 1575	15.677	3.197
TA 1550	11.714	2.484
TP 1567	7.564	1.544
TPs 1567	6.878	1.393
TA 1555	6.773	1.574
TA 1566	5.554	1.201
TM 1555	5.548	1.128
TPs1579	3.686	759
BTa 1580	neupoštevano	neupoštevano
DBu 1580	neupoštevano	neupoštevano
BH 1584	neupoštevano	neupoštevano
MD 1592	neupoštevano	neupoštevano
MTh 1603	neupoštevano	neupoštevano
Graf 1: Knjige slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja glede na število znakov brez presledkov in glede na število besed (enot med presledki)
Med največjimi besedili zagotovo ne presenečajo tista, ki so nastajala daljši čas z vmesnimi objavami. Vendar moramo ob tem poudariti, da Dalmatinov prevod celotne Biblije leta 1584 z vmesnimi objavami DJ 1575, DB 1578, DPr 1580, DBu 1580 prinaša cca. 3.875.000 znakov novega besedila, medtem ko JPo 1578 in TT 1581-82 znatneje izgubita svoj delež, ko jim odštejemo predhodne objave (KPo 1578 pri JPo 1578; TE 1555, TT 1557, TL 1561, TL 1567, TT 1567, TT 1577 pri TT 1581-82). V vseh treh primerih seveda tudi naknadni posegi v že obstoječe prevode niso zanemarljivi in so za spremljanje jezikovnega razvoja nadvse pomembni. Vendarle pa z vidika številčne vloge pri jezikovnem razvoju bistveno težo pridobita TT 1557 (zaradi zgodnje letnice) in TPo 1595 (kljub pozni letnici).
2.2 Med večjimi besedili, ki ne prinašajo predvsem prevodov svetopisemskih besedil, velja omeniti še TO 1564 (480.538), TR 1558 (421.136), TC 1575 (400.671) in KPo 1567 (360.765), med prevodi svetopisemskih besedil pa sta v tej skupini TT 1577 (470.008) in TPs 1566 (342.167). Sem bi sodila tudi slovnica (BH 1584) in Megiserjev tezaver (MTh 1603), če bi upoštevali njuno celotno večjezično besedilo.
8
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
2.3	Večavtorske pesmarice so razvrščene povsem predvidljivo:8 TfC 1595 (160.429), DC 1584 (127.686), DC 1579 (93.035), TC 1574 (60.768), TP 1575 (posebna večav-torska objava, 11.714) in (zelo poškodovana) TPs 1567 (6.878). Po obsegu odstopa od predvidljivega razvojnega loka samo neavtorizirana pesmarica, Juričičeva/Klombnerjeva *P 1563 (83.540), v katere pesmi je bilo kasneje opravljenih precej zelo potrebnih uredniških posegov, tudi črtanj.
2.4	Brez pesmaric je sicer razmerje med objavami Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina 7.314.551 : 6.118.561, kar je presenetljivo izenačeno (zlasti, če upoštevamo, da je bila TPo 1595 izdana posthumno), močno zadaj jima sledi Jurij Juričič (1.229.037).
3 Potencialne iztočnice v primerjavi z vsemi besedami po knjigah
3.1 Odstotek posameznih potencialnih iztočnic9 (kazalke niso upoštevane) je praviloma v čistem obratnem sorazmerju s številom vseh besed v knjigi, zato so odstopanja v številu različnih besed glede na zapovrstje po številu vseh besed v posamezni knjigi pomemben jezikovni podatek. Izračun odstotkov potencialnih iztočnic glede na število vseh besed v knjigi močno izpostavi Juričičev in Kreljev prevod postile (KPo 1567, JPo 1578), nekoliko manj molitvenik Janža Tulščaka (TkM 1579), nespregle-dljivo pa tudi prvi dve Dalmatinovi prevodni objavi (DJ 1575, DB 1578). Medtem ko gre pri Juriju Juričiču in Sebastijanu Krelju za (zavesten) jezikovni odklon (o čemer več v nadaljevanju), je večjo besedno pestrost v ostalih treh primerih povzročil manj poenoten in zato številčno pestrejši jezik.
Knjiga	Število potencialnih iztočnic v knjigi	Odstotek potencialnih iztočnic glede na število vseh besed v knjigi	Število vseh besed (enot med presledki) v knjigi
DB 1584	11.275	1,15	978.832
JPo 1578	7.339	3,05	240.425
TPo 1595	7.322	1,44	508.052
TT 1581-82	5.701	2,61	218.533
TT 1557	5.414	2,91	185.946
MTh 1603	5.207	ni podatka	ni podatka
MD 1592	4.876	ni podatka	ni podatka
DB 1578	4.638	3,08	150.749
8	Upoštevati moramo, da vse niso ohranjene v celoti in da so se vsebinsko prekrivale in hkrati dopolnjevale.
9	Vir za določanje števila potencialnih iztočnic je bila podatkovna zbirka Besedja, iskanje pa je bilo opravljeno prek portala Fran.si z logičnima operatorjema AND ter NOT.
Kozma Ahačič: Razvoj slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju v številkah
9
KPo 1567	4.347	5,94	73.188
TT 1577	3.760	3,88	96.799
TC 1575	3.457	4,25	81.400
TPs 1566	3.391	4,75	71.418
TR 1558	3.346	3,90	85.876
TO 1564	3.335	3,41	97.829
TkM 1579	2.677	8,28	32.347
TAr1562	2.668	5,20	51.334
DJ1575	2.667	9,54	27.942
TfC1595	2.631	7,98	32.962
TL 1567	2.503	6,48	38.625
TL 1561	2.447	6,03	40.569
ZK 1595	2.288	10,31	22.195
DC 1584	2.287	8,67	26.375
DPa 1576	2.052	7,94	25.828
*P 1563	2.049	12,14	16.874
BH 1584	2.048	ni podatka	ni podatka
TE 1555	2.046	8,07	25.363
TtPre 1588	2.004	9,88	20.288
DC 1579	2.003	10,47	19.124
DM 1584	1.955	6,93	28.208
TfM1595	1.949	6,79	28.689
DPr 1580	1.809	13,46	13.442
TT 1560	1.805	7,17	25.163
TC 1550	1.675	6,58	25.437
TC 1574	1.513	12,18	12.422
TC 1555	1.487	10,00	14.872
KB 1566	1.403	16,24	8.641
DC 1580	1.074	14,21	7.557
DAg 1585	989	14,66	6.748
DC 1585	872	24,83	3.512
10
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
TP 1575	802	25,09	3.197
TA 1550	686	27,62	2.484
TA 1555	528	33,55	1.574
TP 1567	433	28,04	1.544
TPs 1567	417	29,94	1.393
TC 1567	416	12,04	3.455
TM 1555	394	34,93	1.128
TA 1566	365	30,39	1.201
TPs 1579	313	41,24	759
Graf 2: Knjige slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja glede na razmerje med številom potencialnih iztočnic in številom vseh besed (enot med presledki) v posamezni knjigi
3.2 Glede na povedano postane razumljivejši tudi podatek o številu potencialnih iztočnic v posameznih knjigah, saj se v primerjavi z razvrstitvijo po številu znakov/ besed po DB 1584 (11.275) na drugem in tretjem mestu zamenjata JPo 1578 (7.339) in TPo 1595 (7.322). Glede na večjezično naravo del lahko šele v tem razdelku relevantno umestimo tudi oba Megiserjeva slovarja in Bohoričevo slovnico. Iz grafa 2 je razvidno, da se vrstni red ostalih »najpomembnejših« del nekoliko spremeni. Sledijo namreč TT 1581-82 (5.701), MTh 1603 (5.207), TT 1557 (5.028), MD 1592 (4.876), DB 1578 (4.638) in KPo 1567 (4.638).
4 Pritok novega besedja v slovenski knjižni jezik 16. stoletja
4.1 Skupaj lahko na ravni potencialnih iztočnic v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja spremljamo 22.184 različnih leksemov. Glede na odstotek novega besedja v posamezni knjigi10 glede na potencialne iztočnice v posamezni knjigi je Trubarjev Katekizem (TC 1550) kot prva slovenska knjiga seveda na nespornem prvem mestu. Sledijo TE 1555 (46,58 %), TT 1557 (45,01 %), TA 1550 (37,46 %) in TC 1555 (31,88 %), kar se ujema s predpostavko o pomenu prvih knjig za vzpostavitev slovenskega knjižnega jezika, jo pa dopolnjuje z zanimivim podatkom o vrstnem redu.
10 Vir za določanje novega besedja je bila podatkovna zbirka Besedja, iskanje pa je bilo opravljeno prek portala Fran.si z logičnima operatorjema AND ter NOT, primer: ''TtPre 1588'' NOT ''DC 1585'' NOT ''DAg 1585'' NOT ''BH 1584'' NOT ''DM 1584'' NOT ''DC 1584'' NOT ''DB 1584'' NOT ''TT 1581-82'' NOT ''DC 1580'' NOT ''DPr 1580'' NOT ''DBu 1580'' NOT ''BTa 1580'' NOT ''DC 1579'' NOT ''TPs 1579'' NOT ''TkM 1579'' NOT ''DB 1578'' NOT ''JPo 1578'' NOT ''TT 1577'' NOT ''DJ 1575'' NOT ''TC 1575'' NOT ''TP 1575'' NOT ''TC 1574'' NOT ''KPo 1567'' NOT ''TPs 1567'' NOT ''TP 1567'' NOT ''TL 1567'' NOT ''TC 1567'' NOT ''KB 1566'' NOT ''TA 1566'' NOT ''TPs 1566'' NOT ''TO 1564'' NOT ''P 1563'' NOT ''TAr 1562'' NOT ''TL 1561'' NOT ''TT 1560'' NOT ''TR 1558'' NOT ''TKo 1557'' NOT ''TT 1557'' NOT ''TM 1555'' NOT ''TA 1555'' NOT ''TE 1555'' NOT ''TC 1550'' NOT ''TA 1550'' NOT ''TC 1555'' NOT ''gl''.
Kozma Ahačič: Razvoj slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju v številkah
11
4.2 Po vzpostavitvi Trubarjevega knjižnega jezika lahko na ravni novega besedja opazimo še štiri jezikovne tokove, ki so bistveni tudi za opazovanje splošne zgodovine slovenskega jezika v 16. stoletju:
1.	zastranitve: Kreljev in Juričičev jezik (KP 1567: 27,35 %; JPo 1578: 28,16 % -opazen pritok novega besedja kot poskus vzpostavitve knjižnega jezika na drugi narečni osnovi pri Krelju ter kot posledica vplivov hrvaščine pri Juričiču); jezik »Juričičeve«/»Klombnerjeve« pesmarice (*P 1563: 18,64 %);
2.	uveljavljanje Dalmatinovega jezika (DB 1578: 22,14 %; DB 1584: 27,13 % -pritok novega besedja na podlagi novih vsebinskih področij);
3.	slovarja in slovnica kot neverska besedila (MD 1592: 19,81 %;u BH 1584: 17,24 - pritok besedja s področja vsakdanjega življenja);
4.	pomen večjih del (obseg dela veča možnost za večjo vsebinsko raznovrstost, s tem pa tudi za novo besedje).
Pomen večjih del nam še dodatno osvetlijo stvarne številke o novem besedju glede na posamezno knjigo (prvih osem: DB 1584: 3.059, TT 1557: 2.437, JPo 1578: 2.067, TC 1550: 1.675, TPo 1595: 1.303, KPo 1567: 1.189, DB 1578: 1.027, MD 1592: 966), seveda pa ta pomen ni absoluten (TT 1581-82 je po številu novega besedja razmeroma nizko: 131 [2,30 %], saj je bila večina besedila predhodno že objavljena, popravki pa niso posegali na besedno raven v smeri iskanja novosti, ampak predvsem v smeri enotenja jezika).12
Knjiga	Novo besedje	Odstotek novega besedja glede na potencialne iztočnice v knjigi	Število potencialnih iztočnic v knjigi
TC 1550	1.675	100,00	1.675
TA 1550	257	37,46	686
TC 1555	474	31,88	1.487
TE 1555	953	46,58	2.046
TA 1555	18	3,41	528
TM 1555	27	6,85	394
TT 1557	2.437	45,01	5.414
TR 1558	619	18,50	3.346
TT 1560	173	9,58	1.805
TL 1561	334	13,65	2.447
TAr1562	387	14,51	2.668
11	Prim. Merše 2014: 42-66.
12	Prim. Merše 1990: 163-179.
12
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
*P 1563	382	18,64	2.049
TO 1564	485	14,54	3.335
TPs 1566	602	17,75	3.391
TA 1566	15	4,11	365
KB 1566	236	16,82	1.403
TC 1567	1	0,24	416
TL 1567	236	9,43	2.503
TP 1567	6	1,39	433
TPs 1567	S	1,92	417
KPo 1567	1.189	27,35	4.347
TC 1574	66	4,36	1.513
TP 1575	30	3,74	802
TC 1575	35S	10,36	3.457
DJ 1575	415	15,56	2.667
DPa 1576	119	5,80	2.052
TT 1577	420	11,17	3.760
JPo 1578	2.067	28,16	7.339
DB 1578	1.027	22,14	4.638
TkM 1579	210	7,84	2.677
TPs 1579	5	1,60	313
DC 1579	13	0,65	2.003
BTa 1580	1	1,30	77
DBu 1580	0	0,00	243
DPr 1580	112	6,19	1.809
DC 1580	9	0,84	1.074
TT 1581-82	131	2,30	5.701
DB 1584	3.059	27,13	11.275
DC 1584	36	1,57	2.287
DM 1584	55	2,81	1.955
BH 1584	353	17,24	2.048
DAg 1585	9	0,91	989
Kozma Ahačič: Razvoj slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju v številkah
13
DC 1585	35	4,01	872
TtPre 1588	59	2,94	2.004
MD 1592	966	19,81	4.876
TPo 1595	1.303	17,80	7.322
TfM1595	2	0,10	1.949
TfC1595	20	0,76	2.631
ZK 1595	105	4,59	2.288
MTh 1603	685	13,16	5.207
Graf 3: Knjige slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja glede na razmerje med novim besedjem in številom potencialnih iztočnic v posamezni knjigi (kronološko)
5 Razmerja v pritoku novega besedja po avtorjih
5.1 Razmerje med novimi besedami, ki jih je uvedel Primož Trubar (10.916), in novimi besedami, ki jih je uvedel Jurij Dalmatin (4.840), ni presenetljivo. Čeprav je njuna produkcija po številu znakov brez presledkov skoraj izenačena, nam očitna razlika v številu besed, ki sta jih uvedla na novo, potrjuje rezultate že obstoječih raziskav: da se je Dalmatin pri besedju in drugih rešitvah v prevodnih besedilih skušal naslanjati na Trubarja, kjer mu je to njegov jezikovni čut le dopuščal. Primerjava med Dalmatinom in Trubarjem na ravni znakov brez presledkov, na ravni upoštevanja predhodnih prevajalskih rešitev (kjer je isto svetopisemsko besedilo pred Dalmatinom prevedel Trubar) in na ravni razmerja med novimi besedami nam poda odličen opis jezikovnega razmerja med obema avtorjema. Precej jasno je namreč razvidno, da je Dalmatin po eni strani sledil Trubarju, da pa mu je hkrati širitev vsebinskih področij omogočala tudi dopolnjevanje knjižnega jezika z novim besedjem.
Število novih potencialnih iztočnic (brez pesmaric)
4340
10916
■ Trubar Dalmatin
Graf 4: Jezikovna razmerja med Primožem Trubarjem in Jurijem Dalmatinom
14
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
5.2	Vpliva novih besed, ki jih je uvedel Megiser v obeh slovarjih, na tem mestu ne moremo ocenjevati, ker nimamo dovolj podatkov za 17. in 18. stoletje, lahko pa navedemo natančen odstotek novih besed v obeh slovarjih: MD 1592 - 19,81 % in MTh 1603 - (dodatnih) 13,16 %; skupaj gre za 1651 novih besed.
5.3	Številčni podatki nam tako za Krelja kot za Juričiča pokažejo, da njune novosti niso naletele na odmev.13 Pri Juričiču odmeva ni našlo kar 1.543 od 2.067 novih besed, pri Krelju pa kar 987 od 1.425.14 Podoben rezultat nam da tudi vpogled v nove besede v Juričičevi/Klombnerjevi pesmarici (od 387 jih 71 ni imelo odmeva - kljub siceršnji tradiciji pesmaric, 32 pa se jih pojavi samo pri Juričiču, v Dalmatinovih registrih ali pri Megiserju).
Avtor	Novo besedje
P. Trubar	10.916
J. Dalmatin	4.840
J. Juričič	2.067
H. Megiser	1.651
S. Krelj	1.425
pesmarice	555
A. Bohorič	354
J. Tulščak	210
J. Znojilšek	105
M. Trošt	59
F. Trubar	2
Graf 5: Novo besedje po avtorjih
13	Na tem mestu se mi zdi potrebno ponovno opozoriti na tezo, da Krelj ni vplival na Bohoričev/Dalmatinov črkopis nič bolj kot kdo drug. Jezikovne odločitve niso vedno linearne (nasledniki ne nadgrajujejo vedno predhodnikov) in preveč dejstev (tudi neodmevnost Kreljevega jezika) govori o tem, da je šlo pri bohoričici za odločitev, ki je ne moremo neposredno povezati s Kreljevo jezikovno dejavnostjo, ampak z mnogo širšim premislekom. Slabo vplivnost Krelja lahko pripišemo med drugim tudi njegovemu precej očitnemu napadu na Trubarjevo delo (Ahačič 2007: 228-230).
14	Štetje odmevnosti novih Kreljevih besed smo morali po ureditvi zbirke (na podlagi iskanja po Besedju na portalu Fran.si z logičnimi operatorji ter v programih Oxygen in iLex) opraviti ročno, saj nekatere njegove besede prevzemajo kot (hrvaške) posebnosti Dalmatinova registra in Megiserjevi slovarji, na nekaj mestih tudi Bohorič, v prvi knjigi postile pa besede večinoma ohranja tudi Juričič. Gre za zaprti krog, ki ga je treba ločevati od siceršnje vplivnosti posameznih novih besed. Od 1.425 novih besed samo pri Krelju najdemo 490 besed, samo pri Juričiču jih je še nadaljnjih 389, pri Dalmatinu (predvsem oba registra), Megiserju in Bohoriču pa še 208. Primerjalno: TC 1575 kot vsebinsko podobno (in jezikovno zelo inovativno) Trubarjevo besedilo iz podobnega časa ima 358 novih besed, od katerih jih nima nadaljnjega odmeva 120.
Kozma Ahačič: Razvoj slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju v številkah
15
6 Sklep
Številčni vpogled v delo slovenskih protestantskih piscev lahko postavlja prihodnje raziskave razvoja slovenskega knjižnega jezika v nov okvir: zlasti nas lahko znova opozori, da dela, ki so najzanimivej ša za zgodovino slovenske knj iževnosti ter kulturno in splošno zgodovino, niso nujno tudi jezikovno najpomembnejša dela. Hkrati pa nam vpogled kaže tudi, kako pomembno za pravilno razumevanje številčnih podatkov je podrobnejše poznavanje pojavov in okoliščin, ki se navzven odražajo v posameznih številčnih podatkih.
Z vidika besedja lahko kot jezikovno najpomembnejša besedila 16. stoletja na podlagi številčnih podatkov razpoznamo naslednja besedila: DB 1584, TT 1581-82, TPo 1595, DB 1578 (vsebovano v DB 1584), TT 1557, TC 1550, TE 1555, TC 1555, MTh 1603, MD 1592, pesmarice kot ločeno enoto, kot večji zastranitvi pa še JPo 1578 in KPo 1567. Na jezik sta daleč najbolj vplivala Primož Trubar in Jurij Dalmatin.
Obseg knjig glede na število znakov brez presledkov (1550-1603)
Pritok novega besedja v slovenski knjižni jezik (1550-1603)
Graf 6: Grafični prikaz razmerij med obsegom knjig glede na število znakov brez presledkov in glede na pritok novega besedja v slovenski knjižni jezik
16
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Viri
TC 1550 = Trubar, Primož, 1550: Catechifmus. Tübingen.
TA 1550 = Trubar, Primož, 1550: Abecedarium vnd der klein Catechifmus. Tübingen.
TA 1555 = Trubar, Primož, 1555: ABECEDARIVM. Tübingen.
TC 1555 = Trubar, Primož, 1555: CATECHISMVS. Tübingen.
TE 1555 = Trubar, Primož, 1555: TA EVANGELISVETIGA MATEVSHA. Tübingen.
TM 1555 = Trubar, Primož, 1555: ENA MOLITOVTIHKERSzhenikou. Tübingen.
TT 1557 = Trubar, Primož, 1557: TA PERVIDEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA.
Tübingen.
TKo 1557 = Trubar, Primož, 1557: TA SLOVENSKIKOLENDAR. Tübingen.
TR 1558 = Trubar, Primož, 1558: ENREGISHTER. Tübingen.
TT 1560 = Trubar, Primož, 1560: TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA.
Tübingen.
TL 1561 = Trubar, Primož, 1561: SVETIGA PAVLA TA DVA LISTY. Tübingen. TR 1561 = Trubar, Primož, 1561: Regifter vnd fummarifcher Innhalt. Tübingen. TAr 1562 = Trubar, Primož, 1562: ARTICVLIOLIDEILI, TE PRAVE STARE VERE KERSZHANSKE. Tübingen.
*P 1563 = ENEDVHOVNEPEISNI, Tübingen, 1563. TO 1564 = Trubar, Primož, 1564: CERKOVNA ORDNINGA. Tübingen. TPs 1566 = Trubar, Primož, 1566: Ta Celi Pfalter Dauidou. Tübingen. TA 1566 = Trubar, Primož, 1566: ABECEDARIVM, OLI TABLIZA. Tübingen. KB 1566 = Krelj, Sebastijan, 1566: OTROZHIA BIBLIA. Regensburg. TC 1567 = Trubar, Primož, 1567: TA CELI CATEHISMVS. Tübingen. TL 1567 = Trubar, Primož, 1567: SVETIGA PAVLA LYSTVVI. Tübingen. TP 1567 = Trubar, Primož, 1567: ENA DVHOVSKA PEISSENSVBPER TVRKE. Tübingen.
TPs 1567 = Trubar, Primož, 1567: ENIPSALMI, TA CELI CATEhifmus. Tübingen.
KPo 1567 = Krelj, Sebastijan, 1567: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg.
TC 1574 = Trubar, Primož, 1574: TA CELI CA TEHISMVS. Tübingen.
TP 1575 = Trubar, Primož, 1575: Try Duhouske peifsni. Tübingen.
TC 1575 = Trubar, Primož, 1575: CATEHISMVSSDVEIMAISLAGAMA. Tübingen.
DJ 1575 = Dalmatin, Jurij, 1575: JESVSSIRAH. Ljubljana.
DPa 1576 = Dalmatin, Jurij, 1576: PASSION. Ljubljana.
TT 1577 = Trubar, Primož, 1577: NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNIDEIL. Tübingen. JPo 1578 = Juričič, Jurij, 1578: POSTILLA. Ljubljana.
DB 1578 = Dalmatin, Jurij, 1578: BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL. Ljubljana.
TkM 1579 = Tulščak, Janž, 1579: Kerfzhanske LEIPEMOLITVE. Ljubljana.
TPs 1579 = Trubar, Primož, 1579: TA PERVI PSALM SHNEGA TRIIEMIISLAGAMI.
Tübingen.
DC 1579 = Dalmatin, Jurij, 1579: TA CELI CATEHISMVS. Ljubljana. BTa 1580 = Bohorič Adam, 1580: OTROZHIA TABLA. Ljubljana. DBu 1580 = Dalmatin, Jurij, 1580: PERVEBVQVEMOSESSOVE. Ljubljana. DPr 1580 = Dalmatin, Jurij, 1580: SALOMONOVEPRIPVVISTI. Ljubljana.
Kozma Ahačič: Razvoj slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju v številkah
17
DC 1580 = Dalmatin, Jurij, 1580: CATEHISMVS. Ljubljana.
TT 1581-82 = Trubar, Primož, 1581-82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen.
DB 1584 = Dalmatin, Jurij, 1584: BIBLIA. Wittenberg.
DC 1584 = Dalmatin, Jurij, 1584: TA CELI CATEHISMVS, ENIPSALMI. Wittenberg. DM 1584 = Dalmatin, Jurij, 1584: KARSZANSKE LEPE MOLITVE. Wittenberg. BH 1584 = Bohorič, Adam, 1584: Arcticae horulae fuccijivae. Wittenberg. DAg 1585 = Dalmatin, Jurij, 1585: AGENDA. Wittenberg.
DC 1585 = Dalmatin, Jurij, 1585: TA KRATKI WIRTEMBERSKI CATECHISMVS. Wittenberg.
TtPre 1588 = Trost, Matija, 1588: ENA LEPA INVPRIDNA PREDIGA. Tübingen. MD 1592 = Megiser, Hieronymus, 1592: DICTIONARIVMQVATVORLINGVARVM. Graz. TPo 1595 = Trubar, Primož, 1595: HISHNA POSTILLA. Tübingen. TfM 1595 = Trubar, Felicijan, 1595: LEPEKARSZHANSKEMOLITVE. Tübingen. TfC 1595 = Trubar, Felicijan, 1595: TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI. Tübingen. ZK 1595 = Znojilšek, Janž, 1595: KATECHISMVS DOCTORIA MARtina Luthra. Tübingen.
MTh 1603 = Megiser, Hieronymus, 1603: Thefaurus Polyglottus. Frankfurt.
Literatura
Kozma Ahačič, 2009: Skladnja in retorični modeli v slovenskem knjižnem jeziku 16.
stoletja. Slavistična revija 57/Trubaijeva številka. 93-104. Tudi na spletu. Alenka Jelovšek in Tomaž Erjavec, 2019: A corpus based study of 16th-century Slovene clitics and clitic-like elements. Slovenski Jezik/Slovene Liguistic Studies
12.	3-19. Tudi na spletu.
Andreja Legan Ravnikar, 2009: Besedotvorna podoba slovenske knjižne leksike 16. stoletja s poudarkom na pridevniških tvorjenkah. Slavistična revija 57/Trubarjeva številka. 69-91. Tudi na spletu. Ada Vidovič Muha, 2009: 16. stoletje - čas vzpostavitve narodotvorne vloge jezika. Slavistična revija 57/Trubarjeva številka. 13-22. Tudi na spletu. Majda Merše, 1990: Jezikovne spremembe v Trubarjevih prevodih Nove Zaveze. Razprave: Razred 2 / Classis 2, Razred za filološke in literarne vede / Philologia et litterae
13.	163-179.
Majda Merše, 2009: Oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Slavistična
revija 57/Trubarjeva številka. 47-68. Tudi na spletu. Majda Merše, 2014: Megiseijeva slovarja 1592 in 1603 v slovenski jezikoslovni zavesti ter prekrivnost slovenskega besedja v njih. Stati inu obstati: revija za vprašanja protestantizma 19-20. 42-66, 428-429. Jožica Narat, 2009: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja v luči besedoslovnih raziskav. Slavistična revija 57/Trubarjeva številka. 105-138. Tudi na spletu.
18
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Podatkovne zbirke
Besedje gl. Merše idr. 2014.
Korpus 16 gl. Ahačič idr. 2019.
Kozma Ahačič, Andrej a Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Narat, France Novak, 2014: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2014. Na spletu.
Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Alenka Jelovšek (ur.), 2019: Korpus 16: Korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, različica 1.0. Ljubljana: Založba ZRC. Na spletu.
Kozma Ahačič, Metod Čepar, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Narat, France Novak, Francka Premk, 2020: Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Podatkovna zbirka v delu, neobjavljeno.
Slovar gl. Ahačič idr. 2020.
Summary
In terms of the number of characters without spaces, the three longest works comprise more than half of all sixteenth-century standard Slovenian texts: DB 1584 (4,822,131), TPo 1595 (2,484,177), and JPo 1578 (1,229,037). In addition to these, TT 1581-82 (999,517), DB 1578 (741,008), and TT 1557 (589,746) can also be categorized as "major texts.'' As a rule, the percentage of different words (potential headwords) in an individual book is inversely proportionate to the total number of words in the book, and any deviations from this norm indicate special linguistic features.
In terms of the number of potential headwords, DB 1584 (11,275) is the most extensive, followed by JPo 1578 (7,339), TPo 1595 (7,322), TT 1581-82 (5,701), MTh 1603 (5,207), TT 1557 (5,028), MD 1592 (4,876), DB 1578 (4,638), and KPo 1567 (4,638).
Potential headwords in sixteenth-century standard Slovenian comprise a total of 22,184 different lexemes.
In terms of the percentage of new words among potential headwords in an individual book, Trubar's Catechismus (TC 1550; 100%) is followed by TE 1555 (46.58%), TT 1557 (45.01%), TA 1550 (37.46%), and TC 1555 (31.88%). This agrees with the assumption about the importance of the first books for the establishment of standard Slovenian, and it supplements this with interesting information on their relative importance. In terms of the absolute value of new vocabulary, the following works can be highlighted: DB 1584 (3,059 new words), TT 1557 (2,437), JPo 1578 (2,067), TC 1550 (1,675), TPo 1595 (1,303), KPo 1567 (1,189), DB 1578 (1,027), and MD 1592 (966). The authors can be ranked in the following order in terms of the number of newly introduced words: Primož Trubar (10,916), Jurij Dalmatin (4,480), Juraj Juričic (2,067), Hieronymus Megiser (1,651), Sebastian Krelj (1,425), and others.
Based on these data, all major sixteenth-century Slovenian linguistic tendencies can be evaluated numerically: 1) Sebastian Krelj's and Juraj Juričic's language usage as deviations, 2) the manner in which Jurij Dalmatin's language became established, 3) the importance of non-religious texts, and 4) the importance of extensive texts.
Kozma Ahačič: Razvoj slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju v številkah
19
In terms of the vocabulary used, the numerical data show that the following sixteenth-century texts are most important linguistically: DB 1584, TT 1581-82, TPo 1595, DB 1578 (contained in DB 1584), TT 1557, TC 1550, TE 1555, TC 1555, MTh 1603, MD 1592, hymnals as a separate unit, and JPo 1578 and KPo 1567 as two major deviations. Primož Trubar and Jurij Dalmatin had by far the greatest impact on the language.
20	Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
UDK 811.163.6'367.633
Mladen Uhlik
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani mladen.uhlik@ff.uni-lj.si
Andreja Žele
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani,
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
andreja.zele@ff.uni-lj.si
VZROK V SLOVENŠČINI: PREDLOGI IN PREDLOŽNE ZVEZE
Adi, kot iskalki vzrokov in pojasnjevalki posledic v raziskovanju slovenščine.
Prispevek predstavlja predloge in predložne zveze, ki v slovenščini lahko uvajajo različna vzročna razmerja; dodana je še kontrastivna obravnava vzročne predložne rabe v ruščini in deloma tudi v štokavščini. Predstavljena so merila, po katerih lahko opredelimo različne podvrste vzročnega razmerja. Hkrati je opozorjeno na propozicijsko in medpropozicijsko vrednost določenih predlogov in predložnih zvez.
Ključne besede: vzrok, vzročnost, predlogi, predložne zveze, slovenščina, ruščina
The paper presents Slovenian prepositions and prepositional phrases that introduce various causal relations. It includes a contrastive analysis of causal prepositions in Russian and partly in Štokavian. The article sets forth criteria that can be used to define different subtypes of a causal relation and draws attention to the propositional and interpropositional value of specific prepositions in prepositional phrases.
Keywords: cause, causality, prepositions, prepositional phrases, Slovenian, Russian Uvod
Vzrok se pogosto izraža z metaforizacijo različnih prostorskih in časovnih razmerij: metaforično uporabljeni predlogi, povezani s prostorskimi in iz njih izpeljanimi časovnimi razmerji, vzpostavljajo vzročno-posledična razmerja med dogodki in situacijami.1 Ravno zmožnost izražanja vzročno-posledičnega razmerja omogoča vzročnim predložnim zvezam, da lahko različna prostorska in časovna razmerja vključijo in povežejo v meddogodkovna oz. medsituacijska razmerja. Slednja se v jezikih izražajo kot medpropozicijska razmerja znotraj eno- ali večstavčnih povedi.
Prispevek se osredotoča na obravnavo predlogov, ki so sposobni izražati medpre-pozicijska vzročna razmerja. Medpropozicijsko razmerje se vzpostavlja z vključitvijo
1 V tej obravnavi se bomo omejili samo na izražanje vzroka, brez upoštevanja razmerij kot namen, pogoj dopustnost, ozir, ki jih lahko vključujemo v širše pojmovano vzročnost/kavzalnost (prim. Slovensko slovnico (1976) in Novo slovensko skladnjo (1982)).
22
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
predložne zveze tipa od bolečine, iz radovednosti, kot izvora vzroka, v vzročno-posle-dično razmerje s končno posledico. Ta je navadno izražena z matičnim povedkom, npr. Jokal je od bolečine, ali s posamostaljenim dejanjem/stanjem, npr. jok od bolečine.2
Vzročni predlogi so v predložnih zvezah torej sposobni izražati različna vzročna razmerja med propozicijskimi udeleženci, npr. Navdušen je nad ukrepi, ali nepre-pozicijskimi udeleženci, npr. Navdušen je nad športniki, in oba udeleženca sta v teh primerih vezljiva.
Na izrazni ravni je vzrok lahko vezljivi predložni predmet, npr. Ponosen sem na dosežke/športnike, ali nevezljivo prislovno določilo, npr. Zaradi hvaležnosti mu je
napisal posvetilo.
1	Slovenski predlogi, ki vzpostavljajo vzročna razmerja
S pomenskoskladenjskega vidika so predlogi prislovni morfemi, ki kot posplošene okoliščine opredeljujejo glagole v povedju in hkrati vzpostavljajo različna okoliščinska razmerja z drugimi udeleženci v povedi3; predlog torej izraža prislovno specifikacijo samostalnika, usmerjano od glagolskega pomena (Nikitina 1979: 108).
Za opredelitev predlogov je torej odločilna skladenjska funkcija, ki je hkrati po-menskorazločevalna tudi pri ločevanju predlogov od prislovov (Uryson 2017: 37). Zagotovo je ena odločilnih tudi oblikovnih lastnosti predlogov njihova vezavnost s sklonom oz. vezavno (oblikoskladenjsko) usmerjanje sklona, npr. Ljudje so stali okrog ognja (nasproti: Ljudje so stali okrog).
Tu bomo predstavili najpogosteje uporabljane slovenske predloge, ki lahko vzpostavljajo vzročna razmerja iz, od, za, ob, na, po, glede in okoli. Izjema je sklopni predlog zaradi, ki deluje kot krovni vzročni predlog; drugi, pretežno sekundarni predlogi, bodo sproti pokomentirani pod črto.
2	Izražanje vzročnega razmerja v povezavi s prostorom in časom: (ne)propo-zicijskost vzročnih predložnih zvez
Pri nas je bilo na propozicijskost vzročnih zvez še najbolj eksplicitno opozorjeno z ugotovitvijo A. Vidovič Muha v monografiji Slovensko leksikalno pomenoslovje (2000: 37): »Vzrok, kot ga izražata jedrna vzročna prislova zakaj - zato, oblikuje svoj denotat v besedilu oz. z vzročnimi stavčnimi in nestavčnimi (samostalniškimi) besednimi zvezami; pomen teh zvez oz. njihov denotat odloča o ev. propozicijski vrednosti prislova vzroka.« Pri isti avtorici (Vidovič Muha 2000: 76-77) lahko beremo o možnosti
2	Pri opisu situacijskega okvira vzročnosti Piper (2005: 788) opozarja na tri elemente: izhodiščno vzročno situacijo, končno posledično situacijo in vzpostavljeno vzročno-posledično razmerje.
3	Po najstarejših virih za indoevropske jezike naj bi se predlogi (kot tudi predpone) razvili iz krajevnih prislovov, torej naj bi prvotno natančneje določevali glagolsko dejanje in naj bi bila preverbialna raba starejša od prepozicionalne (Bajec 1959: 9).
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Vzrok v slovenščini: predlogi in predložne zveze
23
propozicijskega izražanja vzroka še s pretvorbnega vidika,4 in sicer z vidika vloge t. i. vrstnih prislovov, kjer navaja, da so izrazljive/zunanje okoliščine, poleg prostora in časa tudi sredstvo (snov), spremstvo, vzrok, ozir ali izid, navadno skladenjskopomensko vezljive in zato hkrati tudi propozicijske,5 npr. zakonsko zagotoviti, slovnično popraviti, klinično živeti/umreti, krvno maščevati ipd. Torej potencialne samostojne sestavine propozicije so lahko tudi vzročne zveze s konkretnimi entitetami.6 Vzrok in ozir izražata neposredno razmerje s predmetom, kjer je bistvena sestavina 'prostorskost' (o tem že V. V. Vinogradov 1947: 377, 379).
Prostor je tudi sicer izhodišče izražanja vzročnosti/kavzalnosti, ki zajema tako vzrok kot namen, slednja pa se razlikujeta glede na usmeritev dejanja: vzrok je ponavadi usmerjen v preddobnost glede na trenutek govorjenja, namen pa v zadobnost; vzrok se lahko razlaga tudi kot izvor dejanja, medtem ko namen izraža ciljno usmerjenost dejanja (Luraghi 2014: 128).7
2.1 Merila za prepoznavanje in opredelitve tipov vzročnosti
Pri delitvi tipov vzročnosti je prvenstvena umeščenost vzroka v prostoru (glede na to, ali vzrok označuje situacijo znotraj ali zunaj osebka posledične povedi) in času (ali sta vzrok in posledica prostorsko in časovno povezana).
Glede na prostorsko in časovno umestitev lahko naredimo izhodiščno delitev na notranji in zunanji vzrok.8
Če predložna zveza izraža stanje ali lastnost osebka posledične povedi, govorimo o notranjem vzroku, npr. Zbolel je od žalosti9 V primerih, kot je npr. Zbudil se je zaradi hrupa, je vzrok umeščen zunaj osebka povedi, torej gre za zunanji vzrok. Notranji vzrok je po navadi neposredno povezan s posledično situacijo (neposredni vzrok), npr. Vprašal sem jo iz radovednosti, medtem ko je zunanji vzrok pogosteje posredno povezan s posledično situacijo (posredni vzrok), npr. Vprašal sem jo zaradi varnosti na cesti.
4	Tudi sicer je bila večkrat in v različnih obdobjih opisana pretvorbna naveza vršilec/povzročitelj -sredstvo - orodje - vzrok, ki jo pogosto pretvorbno-izrazno zgošča vrstni prislov (prim. Mrazek 1976: 90, Vidovič Muha 2000).
5	P. Piper (2001: 45) tako npr. ločuje nepropozicijsko notranjo kavzalnost, npr. oženiti se iz ljubavi, od zunanje kavzalnosti, npr. umreti od naboja, ki je propozicijska.
6	Entiteta v tem primeru označuje materialno pojavnost, ki je vezana na obstoj v prostoru in času.
7	Tako znotraj vzročnosti lahko govorimo tudi o prostorskih razmerjih med ozirom, vzrokom in namenom (Luraghi 2014: 130).
8	S. Pavlovic (2006: 251) v zvezi z notranjim in zunanjim vzrokom glede na nosilca vzroka piše o subjektivni interni situaciji in o objektivni eksterni situaciji. Z vidika nosilstva vzroka pa efektorja (učinko-valca) in stimulatorja (spodbujevalca) vključuje v izražanje neposrednega vzroka, medtem ko inicializatorja (posrednega sprožilca) umešča v izražanje posrednega vzroka.
9	Tu za boljšo predstavo navajamo nekaj iskalnih vzorcev za posamezne predložne rabe po korpusu, ki lahko dajo primerljive rezultate rabe: [lemma="jokati"][word="od"][word="žalosti''] = 46; [lemma=''jokati''] [word=''zaradi"][word="žalosti''] = 3; [lemma="jokati"][word="iz"][word="žalosti''] = 1.
24
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Pri notranjem vzroku je odločilno sovpadanje vloge osebka in vloge nosilca vzroka,10 kar hkrati pomeni sovpad neizraženega osebka vzroka z izraženim osebkom posledice.
V slovenščini se notranji vzrok povezuje z rabo predložnih zvez z iz in od, ki prvotno označujejo pomen premikanja iz izhodišča.11
Pri določanju tipov vzrokov je pomemben vidik zavestnega in nezavednega ravnanja. Ta delitev je relevantna predvsem pri notranjem vzroku, ko je zavestno ravnanje povezano z notranjo motivacijo osebka, npr. To je storil iz preračunljivosti, Odskočil je iz strahu, nezavedno dejanje/stanje pa s stanjem, ki ga osebek ne more nadzorovati,
npr. Meša se mu od strahu, Odskočil je od strahu.11
Zgornja delitvena merila omogočajo nadaljnje izpeljavne opredelitve, ki so lahko izhodiščna vodila pri presoji in izbiranju predlogov za izražanje vzročnosti (prim. Iordanska, Mel'čuk (1995: 200-202).
Izhodišče kot neposredni prostorski ali časovni stik omogoča razvoj tudi aktualnega vzroka (Nikitina 1979: 121), tj. ko sta vzrok in posledica neposredno povezani, npr. pobledeti od strahu odpovedati prihod iz strahu (istočasnost vzroka in posledice) vs. odpovedati zaradi bolezni (možna neistočasnost vzroka in posledice).13 V nasprotju z iz in od uporaba predlogov po ali zaradi med vzrokom in posledico ne zahteva vedno neposrednega prostorskega ali časovnega razmerja in zato vzroka ne aktualizira, bolj ga zgolj ugotavlja, npr. v hrepeneti po sreči ali hrepeneti zaradi pomanjkanja sreče.
Glede na razmerje osebek posledičnega povedka vs. nosilec vzroka je za izražanje vzročnega razmerja določilno tudi, ali je osebek izvor vzroka, kar ustvarja tesen vzajemni odnos med osebkom in vzrokom, ki vpliva tudi na izbor tako glagolov kot predlogov. Za posredni ali neposredni vzročno-posledični odnos, povezan z notranjim vzrokom, so značilni zlasti povratni glagoli duševnih stanj in procesov (Pavlovic 2006: 253): bati se, sramovati se, veseliti se.
10	Sintagma nosilec vzroka izraža udeležensko vlogo nosilca določenega stanja ali procesa, ki je v konkretnem besedilu določen kot vzrok.
11	Predlog iz je v svojem prvotnem prostorskem pomenu povezan z elativnim pomenom (tj. 'iz notranjosti') oz. z izhodiščnim prostorom/krajem znotraj orientatorja; predlog od pa se povezuje z ablativnim pomenom v ožjem smislu (tj. 'od bližine'), pri katerem je izhodišče prostor/kraj zunaj orientatorja (Šekli 2015: 724).
12	S. Say opozarja, da je nasprotje med dvema vzrokoma - stanjem, na katero osebek ne more vplivati, in zavestnim motiviranim ravnanjem, v slovanskih jezikih ustaljeno (Say: v tisku).
13	Na časovno sosledje na nivoju zložene povedi z vzročnim odvisnikom je bilo tudi v slovenščini že opozorjeno (prim. Gabrovšek, Žele 2019). Znotraj vzroka dejanja je narejena enaka delitev kot pri časovnem odvisniku, saj je tudi pri vzročnem odvisniku (in na splošno pri vzročno-posledičnih razmerjih) pomembna sosledica časov: preddobnost: dejanje v odvisniku se zgodi pred dejanjem v nadrednem stavku, to dejanje je posledica prejšnjega dejanja: Sodišče ga je oprostilo, ker ni našlo dovolj dokazov, Ker se je otoplilo, se je sneg stopil; istodobnost oz. prosta časovna določitev: Dejanji potekata istočasno ali pa ni pomembno oziroma točno določeno, kdaj se dejanji dogajata: Bodi skoncentriran, ker nimamo časa za ponavljanje; zadobnost: Dejanje v odvisnem stavku se zgodi za dejanjem v glavnem stavku: Takšne priložnosti pač ne smete izpustiti, ker se ne bo kmalu ponovila.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Vzrok v slovenščini: predlogi in predložne zveze
25
Pri omenjenih glagolih ima prednost izražanje neposrednega vzroka, ki pa se z uporabo predloga zaradi razširi še na možne dodane udeležence, ki so nosilci zunanjega vzroka, npr. Boji se neznanja vs. Boji se .svojega/sinovega neznanja.14
Pri zunanjem vzroku, ko osebek ni izvor vzroka in osebkova vloga ne sovpada z vlogo nosilca vzroka, se to odraža tudi s širšim in poljubnejšim izborom glagolov in z njimi še zlasti predlogov, npr. Boji se novih besednih napadov / Boji se zaradi novih besednih napadov, Strah ga je pred novimi besednimi napadi / Trese se pred novimi napadi / Trese se od mraza, Boji se očitkov / Beži pred očitki.
Še večja arbitrarnost izražanja vzročnih razmerij pa se odkrije pri neizraženem izvoru vzroka, npr. Boji se jutrišnjega dne, Trese se pred jutrišnjim dnevom ipd.15
Med vsemi potencialno vzročnimi predlogi v slovenščini kot najpogosteje rabljen izstopa predlog zaradi. K njegovim posebnostim se bomo vrnili v sopostavitveni analizi z ruščino.
3 Pogostejše predložnosklonske rabe za izražanje vzroka in širše vzročnosti: sopostavitev slovenščine z ruščino
Za izhodišče nadaljnje analize slovenskih vzročnih predlogov in predložnih zvez smo izbrali sopostavitev z ruskimi in zgolj problemsko tudi s štokavskimi (v izbranem gradivu srbskimi) predložnimi zgradbami.
Za to sopostavitev je ruščina zelo ustrezna, saj ima v primerjavi s slovenščino bolj specializirano izražanje različnih tipov vzrokov - ruščini to omogoča raba različnih vzročnih predložnih zvez in nepredložnega orodnika, ki za slovenščino ni značilen.16
Za analizo in medjezikovno sopostavitev smo uporabili sodobno rusko leposlovno besedilo (yji^Kaa 2006) in kot vzporedni besedilni zbirki njegov slovenski (Ulicka 2009) in srbski prevod (Ulicka 2007).
Ker se v prispevku osredotočamo predvsem na značilnosti izražanja vzroka v slovenščini, je pri vseh primerih na prvem mestu naveden slovenski zgled, ne glede na to, da izhajamo iz prevodov ruskega besedila. Če v izbranem gradivu ni bilo določenega
14	O pomenskoskladenjskih značilnostih glagola bati se in različnih možnostih izražanja vzroka glej tudi Uhlik, Žele (2017: 94).
15	Na to je s kontrastivnega češko-ruskega vidika opozorjeno v Barnetova, Beličova idr. (1979: 773-780).
16	Tako predlog kot sklon sta oblikovna pokazatelja pomenskih razmerij, in vsekakor je predlog tudi potencialni funkcijski morfem sklona, zato je celovita slovnično-pomenska enota šele predložni sklon. Znotraj predložnih sklonov na modifikacijsko usmerjevalno moč predlogov in njihov vezavni vpliv na večjo konkretizacijo sklonskega pomena opozarja Kopečny (1958: 56) in za njim Beličova (1982: 14, 85-86). Po splošnem jezikoslovnem prepričanju naj bi bil namreč pomen sklona širši kot je lahko pomen predloga, saj skloni izražajo najširša osnovna skladenjskopomenska razmerja, ki se z naknadnim dodajanjem predlogov praviloma pomensko specializirajo.
26
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
predloga, ki se v slovenščini sicer pogosto uporablja, smo izbrali primer iz slovenskega referenčnega korpusa Gigafida 2.0.
3.1 Obravnava posameznih predlogov
Večina vzročnih predlogov je prostorsko motivirana, zato bomo začeli z njimi. Obravnavi slovenskih predlogov v najpogostejših predložnih zvezah bodo sledile obravnave ruskih predlogov s kontrastivnimi komentarji.
Iz je predlog, ki v gradivu kaže veliko stopnjo pomenskega ujemanja v slovenščini, srbščini in ruščini. V vseh treh jezikih izraža prvenstveno notranji nagib,17 ki označuje notranji vzrok18 zavestnega dejanja osebka v posledični situaciji. V nasprotju z drugimi upoštevanimi slovenskimi predlogi je iz pri izražanju vzroka še najbolj pomensko razločevalen, primerjalno z drugimi najmanj nadomestljiv z zaradi in zato v slovenščini najbolj specifičen.
Vzročne predložne zveze z iz najposteje nastopajo z glagoli dejanja ali stanja v posledičnem delu stavčne povedi, na katera osebek lahko zavestno vpliva (pomenljivo je, da se je srbski prevajalec izognil vzročni predložni zvezi in za izražanje okoliščine uporabil motiv):
(1)	slvn. Temu lahko dodamo še eno okoliščino, ki jo iz politične vljudnosti ponavadi zamolčijo.
rušč. K ?roMy go6aBnaeTca eme 0gH0 06craaTeflbCTB0, o kotopom Ma^HHBaroT
H3 COOSpa^eHHH nO^HTHHeCKOH Be^^HBOCTH.
srb. U tekstovima se skrivao još jedan motiv koji se obično ne pominje glasno.
V primeru (2) se srbski prevajalec ni odločil za prevod s predložno zvezo, temveč z odvisnikom, kar potrjuje propozicijskost vzročnih zvez.
(2)	slvn. Odgovoril sem, da sem to naredil iz sočutja, saj ti ljudje niso naredili ničesar slabega.
rušč. — oTBeTH^, hto cge^a^ ^TO H3 cocrpagaHHH, noTOMy hto ^TH nrogn He cge^a^H HHnero n^oxoro.
srb. Odgovorio sam da sam to uradio zato što mi je bilo žao.
(3)	slvn. Vendar jih ne hranimo iz koristoljubja, pravi Daniel.
rušč. Ho Begb mm hx kopmhm He H3 kopbicth, - robopnr ^aHro^b. srb. Ali mi ih ne hranimo iz koristoljublja, - reče Daniel.
17	Glej A. Breznik (1916: 160-161), pri katerem je predlog iz razložen kot »'nagib dejanja': iz jeze kaj storiti; iz hudobije, iz lakomnosti«.
18	Notranji vzrok izhaja iz stanja ali lastnosti osebka, ki je sicer vršilec ali nosilec v posledični situaciji.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Vzrok v slovenščini: predlogi in predložne zveze
27
Primer (4) opozarja, da predložne zveze z iz zahtevajo zavestno dejanje v povedku, v nasprotnem primeru (5), ko gre za nizko stopnjo vršilskosti (nezavedno stanje ali dejanje), pa se namesto iz uporablja od:19
(4)	slvn. Govoril je tudi nekaj v tem smislu, da Vatikan iz strahu pred arabskim svetom politično spletkari v korist Arabcev.
rus. Oh TaK^e BbiCKa3biBa^ca b tom CMbic^e, hto BaTUKaH beget noamuheckjro HHTpHry b nonb3y apa6oB H3 CTpaxa nepeg apa6cKHM MupoM. srb. On je takode izjavljivao da Vatikan vodi političke intrige u korist Arapa iz straha od arapskog sveta.
(5)	slvn. Potem je vstopil in rekel, da bi bil skoraj umrl od strahu zame. rus. noTOM oh Bornea u CKa3an, hto oh nyTb He yMep ot CTpaxa 3a MeHa. srb. Potom je ušao i rekao da samo što nije umro od straha za mene.
Primera (4) in (5) jasno kažeta na možnost t. i. vzročnega veriženja (po Piper, Antonic idr. 2005: 789 »uzročni lanac«) v izbranih jezikih, poleg tega je v (4) zveza strahu pred/cmpax neped obrazložena kot predvidena nevarnost, medtem ko je v (5) zveza strah zalcmpax 3a izražena kot izvor skrbi.
V nasprotju z iz se predlog od v vzročnih predložnih zvezah obravnavanih jezikov le delno pomensko prekriva.20
Njegova pomenska prekrivnost je povezana s tem, da lahko v slovenščini, ruščini in srbščini označuje nezavedni notranji vzrok, na katerega osebek kot nosilec posledičnega stanja ne more vplivati. Toda tudi pri izražanju notranjega nezavednega vzroka v analiziranem slovenskem prevodu gradiva prevajalec niha med prevajanjem ruskega vzročnega ot z od (6) in zaradi (7). To lahko pomeni, da slovenščina za izražanje notranjega vzroka stanja ali dejanja z nizko stopnjo vršilskosti dopušča bolj arbitrarno uporabo vzročnih predlogov (7, 8).21
(6)	slvn. Brat je umrl od sepse pri šestnajstih letih, še preden se je vrnila iz taborišča. rus. EpaT yMep ot cencHca b mecTHaroararceTHeM Bo3pacTe go ee Bo3Bpa^eHua H3 narepa.
srb. Brat je umro od sepse kada mu je bilo šesnaest godina.
19	S kognitivnega vidika na zelo redko pojavljanje predloga od ob glagolih zavestnega ravnanja opozarja A. B^dkowksa-Kopczyk (263: 2011).
20	Predlog od z rodilnikom je npr. že v stari srbščini potrjen kot osnovno skladenjsko sredstvo za izražanje učinkovalca pri neposrednem (notranjem ali zunanjem) vzroku, medtem ko se je iz z rodilnikom uporabljal ob spodbujevalcu pri neposrednem notranjem vzroku (Pavlovic 2006: 256, 258).
21	Ruščina strogo ločuje med neposrednim in posrednim vzrokom (Iordanskaja, Mel'čuk 1995: 173), npr. nempyMep om pan (rane so neposredni vzrok smrti) vs. nempyMep us-sa pan (rane so posredni vzrok, morda je šlo za rane drugega ali za časovni razmik med konkretno poškodbo in smrtjo). V slovenščini se omenjeno ločevanje med neposrednim in posrednim vzrokom in med vzročnimi zvezami z od in zaradi, ki označujejo notranji vzrok, zabrisuje.
28
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
(7)	slvn. Nekaj let pozneje pa je Metek nenadoma umrl zaradi zastoja srca in ona se je popolnoma zaprla vase.
rus. A nepe3 HecKonbKo neT MeTeK Heo^ngaHHo CKOH^a^CH ot ociaiiOBKM cep^a, h OHa coBceM 3aMKHy^acb H cbe^H^acb.
srb. A posle nekoliko godina Metek je iznenada umro od infarkta, i ona se sasvim zatvorila.
V	nasprotju z ruščino se v slovenščini in srbščini pri izražanju vzroka duševnih in telesnih stanj uporabljata tudi slvn. zaradi in srb. zbog (8):
(8)	slvn. Ženske so v ljubezni skoraj vedno žrtve. Ženske bolj trpijo zaradi ljubezni. rus. ^eH^HHH b ™6bh noHTH Bcerga ^epTBbi. ^ch^hhh 6ornme CTpagaror ot ^m6bh.
srb. Žena je u ljubavi skoro uvek žrtva. Žene više pate zbog ljubavi.
Bistvena razlika med slovenščino in drugima vključenima slovanskima jezikoma je, da je raba od/ot v ruščini in srbščini veliko širša, kar pomeni, da lahko poleg notranjega nezavednega vzroka izraža tudi zunanji vzrok, ki ne more biti povezan z zavestnim ali nezavednim ravnanjem osebka.
Pri določenih glagolih v povedku in njihovih samostalniških izpeljavah se pri izražanju zunanjega vzroka v ruščini in srbščini uporabljata ot oz. od, medtem ko je v slovenščini pogosto uporabljen tudi predlog pred.
(9)	slvn. Še vedno imam pred očmi to podobo: cesta, zatrpana z vozovi, množice pešcev, vsi zelo potrti: bežali so pred Nemci, vendar so bežali neznano kam. rus. KapTHHa ^Ta ctoht nepeg raa3aMn: 3a6nraa n0B03KaMH gopora, Tonmi nemexogoB, Bce 6bmn oneHb nogaB^eHbi: y6era.™ ot HeMueB, ho y6erann Hen3BecTHO Kyga.
srb. Pred očima mi stoji ova slika: put zakrčen zaprežnim kolima, gomile pešaka. Svi utučeni; bežali su od Nemaca, ali su bežali u nepoznato.
(10) slvn. ... ko sem bil mlad, sem se celo poldrugo leto skrival pred Nemci pri nunah v razdejanem samostanu.
rus. ... Korga a 6bm Mo^og, CKptma^CH ot Hei^eB y MoHaxHHb b pa3opeHHoM MoHacTbipe no^Topa roga.
srb. ... kad sam bio mlad, krio sam se od Nemaca kod monahinja u razorenom manastiru cele pola godine.
V	zgornjih primerih (9, 10) je zunanji vzrok ob aktivnih glagolih premikanja (bežati, uiti) in ravnanja (skrivati se, rešiti, varovati) predstavljen kot nevarnost: v slovenščini je to nevarnost pred katero bežimo, v ruščini in srbščini pa kot točka, od katere se oddaljujemo.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Vzrok v slovenščini: predlogi in predložne zveze
29
Pri glagolih premikanja se kot posebnost lahko obravnava tudi (11), pri katerem je zunanji vzrok v slovenščini izražen z nepredložnim dajalnikom:
(11)	slvn. Nobenega načrta nisva imela, vedela sva le, da morava uiti Nemcem. rus. y Hac He 6bMO HHKaKoro n^aHa, mm 3Ha^H to^ko, hto Hago yxogHTb ot HeM^B.
srb. Nismo imali nikakav plan, znali smo samo da treba bežati od Nemaca.
Primerjava izražanja zunanjega vzroka - nevarnosti s predložno zvezo s pred (uiti pred Nemci) in z nepredložnim dajalnikom (uiti Nemcem), hkrati kaže, da je predložna zveza (predNemci) manj dvoumna, tj. izraža potencialno nevarnost, ki je pred osebkom, medtem ko izražanje z dajalnikom lahko pomeni, ali da je osebek ujet ali, da je v potencialni nevarnosti, kateri se mora še pravočasno izogniti.
Tudi sicer izražanje zunanjega vzroka v slovenščini v primerjavi z ruščino omogoča uporabo več različnih predlogov, ki ustrezajo rabi ruskega predloga ot. V srbščini povedek v (12) dopušča izražanje vzroka s pomočjo nepredložnega orodnika, ki v slovenščini ni v rabi.
(12)	slvn. Ko sem prenehala hoditi na univerzitetne zabave, je bil čisto navdušen nad mojo taktnostjo.
rus. ... Korga a nepecTa^a xogHTb Ha hx yHHBepcHTeTCKne pa3B^eHeHHa, oh npocTO npnme^ b Bocropr ot Moen ge^HKaraocTH.
srb. kad sam prestala da odlazim na njihove univerzitetske zabave, on je prosto bio oduševljen mojom delikatnošcu.
Primer (13) kaže, da se v slovenščini tudi pri izražanju zunanjega posrednega vzroka, ki je v ruščini lahko izražen z ot, uporablja predložna zveza z zaradi.
(13)	slvn. Mi, arabski kristjani, pa smo sploh stisnjeni v kot - zaradi vaših zmag in zaradi vaših porazov.
rus. HaM, apa6aM-xpHcmaHaM, B006me geBaTbca HeKyga - h ot i(aiini\ noSeg, h ot i(aiini\ iiopaškciniii.
srb. Mi, Arapi-hrišcani, nemarno kud da se denemo - ni od vaših pobeda ni od vaših poraza.
Pri slovenskem predlogu za se križa izražanje namena in vzroka, za razlikovanje je bistveno upoštevanje časovnih razmerij: vzrok se povezuje s situacijo, ki je preddobna (retrospektivna) v odnosu do matičnega povedka posledice (14, 15):
(14)	slvn. ... žalujemo za tistimi, ki so umrli strašne mučeniške smrti od fašistične roke. rus. ... CkopShm o Tex, kto norn6 y®acHOH MyHHTe^bHOH CMepTbro ot pyK ^amncTOB.
srb. ... žalimo za onima koji su umrli mučeniškom smrcu od fašističke ruke.
30
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
(15)	slvn. Tvoja žalost je razumljiva - hudo ti je za umrlo žensko. rus. rope tboS n0HHTH0 - ^a^KO norn6myro ^eH^HHy. srb. Tuga tvoja je shvatljiva - žao ti je žene koja je umrla.
V	nasprotju z navadno preddobnim vzročnim za je za namenski za značilna zadobna (prospektivna) situacija, ki jo v ruščini izražajo drugi predlogi, npr. dlja in na (16):
(16)	slvn. Vodim vse računovodstvo, plačujem delavcem, ki smo jih morali najeti za dela na strehi. (= najeti, da bi delali na strehi = namen)
rus. — Begy bcm 6yxra^TepHM, Bce pacnera c pa6oHHMH, kotopmx npum^ocb ii;iiiiim;i'ii> g.ra paSoTti Ha Kpbime.
srb. Ja vodim celo računovodstvo, sve obračune s radnicima koje smo morali da unajmimo za rad na krovu.
V	slovenščini, ruščini in srbščini se raba vzročnih predložnih zvez pogosto navezuje na skladenjski pomen glagola. Prednostno izstopajo glagoli s pomeni pozitivnega odnosa in nagrajevanja (zahvaliti se za = no6^arogapnTb 3a; nagraditi za = B03HarpagnTb 3a) ali negativnega odnosa oz. sankcioniranja (slvn. kaznovati za / srb. kazniti za = HaKa3arb 3a, slvn. oštevati za / srb. grditi za = ynpeKaTb 3a, slvn. kritizirati za / srb. kritikovati za = KpuTHKOBaTb 3a).
Toda glagolov pozitivnega odnosa, pri katerih se vzrok izraža z za, je v slovenščini manj kakor v ruščini, ker je v slovenščini predlog za prvenstveno uporabljen za izražanje namena, medtem ko je izražanje vzroka, povezanega s pozitivnim odnosom, možno tudi s predlogom zaradi:
(17)	slvn. Vsi smo ga poznali kot zanesljivega in priljubljenega delavca, ki so ga ljudje spoštovali zaradi osebne poštenosti in odkritosti (Gigafida 2. 0)
rus. Mm Bce ero 3Ha^H KaK Hage^Horo h nro6HMoro pa6oTHHKa, KOToporo nrogu yBa^a^H 3a ^HHHyro necraocTt h otkpbItoctb.
srb. Svi su ga poznavali kao pouzdanog i popularnog radnika kojeg su ljudi voleli zbog poštenja i otvorenosti.
(18)	slvn. V Združenem kraljestvu vas izredno cenijo zaradi ustvarjalnosti in tržnega uspeha (Gigafida 2. 0)
rus. B 06"begnHeHHoM Kopo^eBCTBe Bac oneHb ^hht 3a KpearaBHOCTt h Pmhohhuh ycnex.
srb. U Ujedinjenom kraljevstvu vas vrlo cene zbog kreativnosti i tržišnog uspeha.
Med slovenskimi, ruskimi in tudi srbskimi vzročnimi predlogi ima posebno mesto slovenski predlog ob, ki ohranja tesnejšo povezavo med zunanjim vzrokom in časovno
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Vzrok v slovenščini: predlogi in predložne zveze
31
povezanostjo dveh situacij (19, 20). Predložne zveze z ob namreč izražajo zunanji povod,22 ki je neposredno časovno povezan s situacijo v povedku.
(19)	slvn. Malo pred božičem pa je Karin priredila sprejem ob svoji petdesetletnici. rus. He3agoflro go Po^gecTBa KapuH ycTpoH^a npneM no noBogy CBoero nHTHgeCHTH^eTHH.
srb. Malo pre Božiča Karin je organizovala proslavu svog pedesetog rodendana.
(20)	slvn. Kljub temu pa je v meni živel nagon po samoohranitvi in kakor žival sem odskočil ob najmanjši nevarnosti.
rus. Ho npu ^T0M bo MHe hhcthhkt caMocoxpaHeHna, u a, KaK ®HB0TH0e, mapaxa^CH npn Ma^eflmefl onacHoeTH.
srb. Ali u meni je živeo instinkt samoodržanja, i kao životinja, trzao sam se pri najmanjoj opasnosti.
Če v zgornjih primerih (19, 20) predlog ob zamenjamo z zaradi, izgubimo neposredno časovno povezanost med vzrokom in posledico. Vzročne predložne zveze z ob se v ruščino najpogosteje prevajajo ali s predložnimi zvezami s pri (20), saj ta predlog lahko označuje tako vzrok kot prostorsko in časovno povezanost, ali s predložno zvezo po povodu, ki uvaja dogodek kot povod dogajanja (19).
V	slovenščini je za izražanje vzročnega pomena dokaj obrobna raba predloga na. Zožena je predvsem na razmerje 'zahteva' vs. 'odziv na zahtevo,' npr. odzvati se na poziv, na prošnjo, na vabilo, na ukaz:
(21)	slvn. ... na župnikovo prošnjo je ta škof včasih kakšnega mladeniča posvetil v duhovnika.
rus. ... no npocbSe HacTOHTean enucKon uHorga pyKono^ara^ b CBa^eHHHHecKun caH Mo^ogbix nrogen.
srb. ... na molbu nastojnika episkop je ponekad rukopolagao mlade ljude.
Ruska ustreznica tovrstnih vzročnih zvez je najpogosteje predložna zveza s po (no npuKasy = na ukaz, no npu^aw.eHuw = na poziv). Raba po je v vzročnih predložnih zvezah v slovenščini veliko bolj omejena kot v ruščini.
V	slovenščini in ruščini se vzročne zveze s po uporabljajo tudi za izražanje notranjega vzroka (po neumnosti, po krivdi), ki ima negativno posledico; za srbščino pa tovrstna raba predloga po ni značilna:
(22)	slvn. Po neumnosti sem se ji pobahal, da sem dobil nagrado za knjigo o parti-zanščini Jiddischlanda .
22 Tudi štokavščina pozna rabo predloga o za izražanje dogodka, ki je kot zunanji podov z dogajanjem
neposredno časovno in vzročno povezan: o prazniku, o Novoj godini (Rečnik srpskohrvatskoga književnog
jezika III: 835). Ta je v nasprotju s slovenskim ob zaznamovana kot arhaična.
32
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
rus. no r.ynocra a noxBacTa^, hto no^yHH^ npeMuro 3a khhij o napTroaHmuHe «HgumnaHga» ...
srb. Zbog svoje gluposti sam se pohvalio da sam dobio nagradu za knjigu o partizanima Jidišlanda ...
V ruščini se vzročni po pojavlja pri zvezah (po družbe, po znakomstvu, po ljubvi), ki jih navadno slovenimo s predlogom zaradi (23):
(23)	slvn. Zaradi starega prijateljstva te prosim, da nas ne obremenjujete z verniki, že tako imamo dela čez glavo.
rus. no CTapofl gpy^6e npomy, He 3arpy®anTe Hac pe^HrH03HHKaMH, h TaK gen no ropno.
srb. Kao starog druga vas molim, ne opterecujte nas religioznima, ionako imamo posla preko glave.
Slovenski po lahko izraža tudi posredni zunanji vzrok, ki poudarja izvor, ki sproži nadaljnjo aktivnost osebka v posledičnem delu povedi.
(24)	Zaposleni so nam priznali, da pse ubijejo po naročilu nadrejenih. (Gigafida 2. 0) rus. Pa6oTaromHe npu3Ha^H HaM, hto co6aK y6nBaroT no nopyneHHM Hana^bCTBa.
srb. Zaposlenici su nam priznali da pse ubijaju prema naredbi vodstva.
(25)	slvn. Conte se je Gibanju pridružil po prigovarjanju svojega prijatelja Alfonsa Bonafedeja, odvetnika in desne roke vodje populističnega gibanja Di Maia. (Gigafida 2. 0)
rus. KoHTe npucoegHHHnca k ^bh^hum nam 3Be3g noc.ro yroBopoB CBoero gpyra A^b^oHca BoHa^egea, agBoKaTa h npaBon pyKH nony^ucTHHecKoro gBH^eHHa flu Maa.
srb. Konte se je pridružio Pokretu pet zvezdica po nagovoru/na nagovaranje svog prij atelj a Alfonsa Bonafeda, advokata i desne ruke populističkog pokreta Di Maia.
Predlog glede že po svoji motivaciji izraža v prvi vrsti ozir, kar lahko razlagamo kot 'v zvezi z nečim, nekom'. Pri izražanju ozira je vzrok šele drugotnega pomena, saj je osnovna vloga ozira vzpostavljanje določevalnega, in ne vzročno-posledičnega razmerja.
Pri vzajemnih (simetričnih) glagolih (26) - spreti se, skregati se, prepirati se - in njihovih samostalniških izpeljavah (27) se lahko raba glede povezuje z vzrokom.
(26)	»Prepirava se glede bivališča,« se je oglasil zajec. »Prosim, podaj nama svojo sodbo« (Gigafida 2. 0)
rus. «Mm cnopHM H3-3a	cKa3an 3aan «CKa^u, no®anyncTa, hto th
o6 ^TOM gyMaemb?»
srb. Prepiremo se oko prebivališta«, reče zec. »Kaži, molim, što ti o tome misliš?«
(27)	slvn. Vsi so takoj pozabili na spore glede predsednikove navzočnosti. rus. Bce TyT ®e 3a6bmu o cnope BoKpyr noe3gKH npe3HgeHTa.
srb. Svi su odmah zaboravili na sporove oko predsjednikovog dolaska.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Vzrok v slovenščini: predlogi in predložne zveze
33
Kot je razvidno iz (26, 27), je ob vzajemnih glagolih v srbščini vzročni predložni predmet lahko izraža s predlogom oko, ki je prav tako prostorsko motiviran. Tudi v
pogovorni slovenščini se ob omenjenih glagolih za izražanje vzroka uporablja drugotni predlog (pog. slvn. prepirata se okoli denarja = prepirata se glede denarja = prepirata se zaradi denarja).
Dosedaj obravnavana razmerja med slovenskimi in ruskimi predlogi kažejo, da za izražanje tako zunanjega kot notranjega vzroka prevladuje predlog zaradi. Predlog zaradi izraža vzročna in namenilna razmerja tudi v drugih južnoslovanskih jezikih (bolg. zarad(i),2 arh. štok. zarad(i),24 sred. čak. zaradi,25 kajk. zarad(i)26), vendar v nobenem od naštetih nima tako celostne vzročne rabe, tj. prednostne vloge za izražanje različnih vzročnih razmerij, kot v slovenščini. V slovenščini je vzročna specializiranost predloga zaradi, povezana z izražanjem različnih tipov vzroka, tudi v tem, da izvorno ni prostorsko motiviran; izraža tako vzrok kot namen.
V nadaljevanju pa spodnja primera (28, 29) kažeta na nasprotje med iz, ki izraža izključno neposredno notranjo motivacijo, in zaradi, ki lahko vključuje tako neposredno kot posredno notranjo motivacijo ali zunanjo motivacijo. Posredna notranja motivacija namreč obvezno pomeni istovetnost osebka - vršilca (policija) in neizraženega nosilca motivacijskega stanja (iz objestnosti). Posebnost predloga zaradi je, da v tem primeru odpira možnost dvoumnega razumevanja, ko npr. nosilec vzročnega stanja (ne)sovpada prizadetim glavnega povedka.
(28)	slvn. Policija je pretepala protestnike iz objestnosti.
rus. no^^Ha H36nB&ra ynacTHHKOB npoTecTHon aKUHH H3 HaraocTH.
štok. Policija je tukla učesnike demonstracija iz obijesti.
(29)	slvn. Policija je pretepala protestnike zaradi objestnosti .
rus. nO^^HH H36HB&ia ynaCTHHKOB npOTeCTHOH a^HH H3-3a Hx/C06CTBeHH0H
HaraocTH.
štok. Policija je tukla učesnike demonstracija zbog njihove obijesti.
Predlog zaradi se poleg vzroka uporablja tudi za izražanje namena.27 V našem gradivu - prevodu ruskega romana - so zveze z zaradi uporabljene 87-krat, le dva primera se nanašata na namen (2,3 %), vsi drugi zgledi (97,7 %) so povezani z vzrokom, kar potrjuje, da se zaradi prvenstveno uporablja za izražanje vzroka. S kontrastivnega vidika je povedno, da se v ruskih ustreznicah namenskih slovenskih zvez z zaradi pojavlja predlog dlja:
23	Gl. slovar PeHHHK Ha 6t^rapcKHa e3HK http://ibl.bas.bg/rbe/lang/bg/3apagH/ (datum ogleda 15. 12. 2019)
24	Po našem poizvedovanju je v štokavskem prostoru zarad(i) značilno predvsem za srbske govore, kjer izraža tako namen kot vzrok. Večina vprašanih ga ocenjuje kot arhaičnega.
25	Gl. M. Benič § 92/ XXX: v tisku.
26	Gl. slovar T. Lipljin (2013: 2198).
27	Primerjaj slovarsko spletišče Fran.
34
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
(30)	slvn. Zbiramo pa se zato, da bi se učili ljubezni ..., in ne zaradi bogoslovskih razprav.
rus. A BMecre mh co6npaeMca, hto6h ynHTbca jjk6bu a He gan 6orocaoBCKHx gHCKyCCHH.
srb. Okupljamo se da se učimo ljubavi ..., a ne zbog bogoslovskih diskusija.
V našem gradivu prevajalec vzročne zveze z zaradi uporablja za prevajanje ruskih zvez z ot in iz-za. Kot je že napisano, se v slovenščini vzročni od uporablja predvsem z izražanje notranjega neposrednega vzroka. V ruščini je raba ot širša, opozorili smo na razmerje rus. ot vs. slvn. pred, opozoriti pa moramo še na primere, ko prevajalec ruske vzročne zveze z ot, povezane z zunanjim vzrokom prevaja z zaradi ali pa za izrazitev zunanjega vzroka uporablja drugo pripovedno izhodišče (rus. ljudi ne delajutsa huže vs. slvn. tudi vojna ljudi ne pokvari):
(31)	slvn. Zelo dobrih ljudi tudi vojna ne pokvari, nasploh pa ljudje zaradi vojne in ječe izgubijo človeški obraz.
rus. OneHb xopomne jkcth h ot bohhu He genaKTca xy®e, ho Boo6me-TO - ot bohhu h TroptMti arogn TepHMT HejOBeHeCKOe jh^. srb. Pre ce biti da veoma dobri ljudi od rata ne postaju gori, ali uopšte - od rata i zatvora ljudi gube ljudsko lice.
Na to, da raba predloga zaradi v slovenščini obsega tako pozitivna kot negativna notranja in zunanja vzročna razmerja, dovolj jasno opozorja primerjava z ruščino.
Kot posebnost ruščine, v primeru, če osebek posledičnega povedka označuje živo, se kaže razlikovanje med zunanjim pozitivnim in negativnim zunanjim vzrokom, ki jo izražata predloga us-sa (32) in 6na^o^apx (33). Pri izražanju zunanjega vzroka, je samoumevno, da gre najpogosteje za neujemanje med povzročiteljem in osebkom posledičnega dela povedi: (prim. Iordanskaja, Mel'čuk 1995: 171)
(32)	slvn. Zmeraj boš mislila, da sem jaz pogubil očeta s svojim samizdatom in ječo, da mu je srce odpovedalo prav zaradi mene.
rus. Th Bcerga 6ygemb cnuTaTb, hto a nory6uj o^a cboum caMrogaroM, TKpbMon, h cep^^e ero He Btigep:»:aao HMeHHo H3-3a MeHH.
srb. Ti ceš uvek smatrati da sam ja uništio oca svojim samoizdatom, zatvorom, i da njegovo srce nije izdržalo upravo zbog mene.
(33)	slvn. Samo zaradi najine ljubezni se nama je posrečilo preživeti - med vojno in zdaj.
rus. TojbKo SaarogapH Hamefl aroČBH HaM ygajocb BbmHTb - h b bohhy, h Tenepb. 3gecb oneHb-oneHb HenerKaa ®H3Hb.
srb. Samo zahvaljujuci našoj ljubavi uspeli smo da preživimo - i u ratu i sada.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Vzrok v slovenščini: predlogi in predložne zveze
35
Posebnost ruskega predloga iz-za28 torej je, da je njegova uporaba vezana na izražanje negativne (glede na osebek) vzročnosti (32) le, če je povezana z živim osebkom, sicer pri neživih osebkih lahko posredni vzrok, ki je lahko tako negativen kot pozitiven; za izražanje pozitivnega vzroka (33) pa je navadno zamenjan z 6.na^o^apx.29
Tu moramo še pripomniti, da se slovenski zahvaljujoč, v nasprotju z ruskim bla-godarja, redko uporablja v predložni rabi.
Predlog zaradi izkazuje svojo specializiranost za izražanje vzročnih razmerij in hkrati vseobvladovanje vzročnih razmerij s tem,30 da se lahko pri osebku kot nosilcu vzroka uporabi za izražanje vseh vrst vzroka, tj. notranjega ali zunanjega vzroka, npr. zboleti zaradi ljubosumja ali zboleti zaradi mraza, ali v primerih, ko osebek in nosilec vzroka v stavčnočlenski vlogi predmeta ne sovpadata, npr. Matije oštevala sina zaradi njegove lahkomišljenosti / Mati je oštevala sina zaradi nereda v sobi, Takšna stališča ima zaradi očeta, ipd.
Primerjava z ruskimi vzročnimi zgradbami kaže na pomembno razliko med jezikoma: v ruščini se lahko vzrok, v nasprotju s slovenščino, izraža tudi z nepredložnim orodnikom. Orodniška nepredložna raba je možna tako pri izražanju načinovno-vzročne okoliščine (34) kot pri vezljivem udeležencu kot povzročitelju čustva (35).31 V prevodu (34, 35) je uporabljena predložna zveza z zaradi, kar potrjuje njeno univerzalno vzročnost.
(34)	rus. Mory CKa3arb: tbohmh MO^HTBaMH, nago, 6ega orom^a.
slvn. Lahko rečem: zaradi tvojih molitev, otrok moj, je šla nesreča mimo mene. srb. Mogu da kažem: zahvaljujuci tvojim molitvama, beda je otišla.
(35)	rus. — TaK B3BO^HOBaHa ^toh BCTpeneu, hto He Mory Bbipa3HTb Bcero, hto y MeHH b gyme.
slvn. Tako sem vznemirjena zaradi tega srečanja, da ne morem izraziti vsega, kar mi leži na duši.
srb. Ja sam bila tako uzbudena zbog tog susreta da ne mogu da izrazim sve što mi je na duši.
28	Ruski predlog u3-3a, ki ima sicer prvotno prostorski pomen umeščenosti za nečim, se v izbranem gradivu precej pogosteje uporablja v vzročnem, kot v prostorskem pomenu (samo 10 % predložnih zvez izraža prostor, vse drugo pa vzrok).
29	O pogosto odločujoči vlogi kategorije živosti pri osebku matičnega stavka gl. tudi pri Uhlik, Žele (2019: 136).
30	Vsevzročnost predloga zaradi potrjuje tudi podatek, da so tudi v stari uradovalni srbščini za + tož. in rod. + radi precej bolj pogoste za izražanje posrednega vzroka (Pavlovič 2006: 259). Eno izmed sredstev izražanja posrednega vzroka v stari uradovalni srbščini je tudi zveza, v kateri se med za in radi vriva rodil-niški samostalnik: za + rod + radi.
31	Izražanje vzroka s pomočjo nepredložnega orodnika je med slovanskimi jeziki značilno predvsem za češčino (Beličeva 1984: 4). M. Ivič je opozorila na diahroni proces izpodrivanja vzročnega nepredložnega orodnika s predložnimi zvezami v štokavščini (Ivič 1953: 194). Na variantno rabo vzročnega nepredložnega orodnika v sodobni srbščini je opozorjeno tudi v Piper, Antonič idr. (2005: 796).
36
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Pomenskoskladenjsko različna primera (34, 35) nazorno pokažeta prevladujoče medpropozicijsko izražanje vzročno-posledičnega razmerja.
4 Za sklep
V prispevku obravnavamo slovenske predložne zveze s predlogi iz, od, za, ob, na, po, glede, okoli in zaradi, ki vzpostavljajo vzročno-posledična razmerja med dogodki in situacijami; na ravni povedi so to navadno medpropozicijska razmerja. Večina izbranih predlogov je prvotno prostorsko motivirana, izjema je predlog zaradi, ki v slovenščini izraža vzročna in namenska razmerja. Kontrastivna obravnava slovenščine z ruščino in srbščino kaže, da ima ruščina najbolj specializiran način razlikovanja različnih tipov vzročnosti, tj. notranji vs. zunanji vzrok; neposredni vs. posredni vzrok; pozitivni vs. negativni vzrok. V slovenščini večino tipov vzročnosti lahko izraža predložna zveza z zaradi; izjema je neposredni notranji motivirani vzrok s predlogom iz, ki izraža motivirano dejanje in je v večini primerov nezamenljiv z zaradi.
Primerjava z ruskim in štokavskim gradivom kaže, da je raba predloga od v slovenščini veliko redkejša in omejena na neposredni notranji vzrok, tj. stanje, na katerega živi osebek ne more vplivati.
Viri in literatura
Anton Bajec, 1959: Besedotvorje slovenskega jezika IV: Predlogi in predpone. Ljubljana: SAZU.
Vilma Barnetova, Helena Beličova-Križkova idr., 1979: PyccKax ^paMMamuKa 2. Praha: Československe akademie ved.
[Vilma Barnetova, Helena Beličova-Križkova idr., 1979: Russkaja grammatika 2. Praha: Československe akademie ved.]
Helena Beličova, 1982: Semanticka struktura vety a kategorie padu. Prispevek k porov-navacisyntaxi ruske a česke jednoduche vety. Praha: Československe akademie ved.
Helena Beličova, 1984: K systemu kauzalnich určeniv současnych slovanskych spi-sovnych jazycich. Slavica slovaca 19/1. 3-14.
Mislav Benic, v tisku. Gramatika govora Kukljice. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje.
Agnieszka B^dkowska-Kopczyk, 2011: Emotions as causes of human behaviour in Polish and Slovene. Slavic Linguistics in a Cognitive Framework. Ed. M. Grygiel, L. A. Janda. Frankfurt am Main, Berlin, Bruxelles, New York, Oxford, Wien: Peter Lang.
Anton Breznik, 1916: Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec. 3. izd., Prevalje 1924: Družba sv. Mohorja. 4. pomnožena izd., Celje 1934: Družba sv. Mohorja.
Dejan Gabrovsek, Andreja Žele, 2019: Tipologija stavčnočlenskih odvisnikov v slovenščini. Slavistična revija 67/3. 487-507.
Gigafida 2.0 = Besedilni korpus slovenskega jezika. Na spletu.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Vzrok v slovenščini: predlogi in predložne zveze
37
Milka Ivič, 1954: Uzročne konstrukcije s predlogom zbog, od, iz u savremenom knji-ževnom jeziku. Naš jezik 5/ 5-6. 186-194.
František Kopečny, 1958: Zaklady česke skladby. Praha: Statni pedagogicke nakladatelstvi.
Tomislav Lipljin, 2013: Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora. Drugo, prošireno izdanje. Varaždin: Stanek media.
Silvia Luraghi, 2014: Plotting diachronic semantic maps. The role of metaphors. Typological Studies in Language 106. Perspectives on Semantic Roles. Ed. S. Luraghi, H. Narrog. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 99-150.
Roman Mrazek, 1976: Problematika tzv. hierarchizace propozice. Slovo a slovesnost XXXVII/2. Praha: ČAV 86-96.
Slobodan Pavlovič, 2006: Determinativni padeži u starosrpskoj poslovnopravnoj pismenosti. Novi Sad: Matica srpska.
Predrag Piper, 2001: Jezik i prostor. Drugo izdanje. Beograd: Biblioteka XX vek.
Predrag Piper, Ivana Antonič, idr. 2005: Sintaksa savremenoga srpskog jezika. Prosta rečenica. Beograd: Institut za srpski jezik SANU, Beogradska knjiga, Matica srpska.
Sergej Say, (v tisku): Nominal causal constructions across Slavic: semantic contrasts in a parallel corpus perspective. Slavia.
Marko Snoj, 2003: Slovenski etimološki slovar. Druga izdaja. Ljubljana: Modrijan.
Matej Šekli, 2015: Prislovna določila v jeziku Brežinskih spomenikov. Simpozij Obdobja 34. Slovnica in slovar - aktualni jezikovni opis. 721-729.
SSKJ 2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Na spletu.
Jože Toporišič, 1982: Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS.
Jože Toporišič, 1976, 2000: Slovenska slovnica (SS). Prva in četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja.
Mladen Uhlik, Andreja Žele, 2017: Semantic and syntactic features of the verbs bati se 'to fear' and upati (si/se) 'to hope; to dare' in the Slovenian sentence. Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 11. 87-109.
Mladen Uhlik, Andrej a Žele, 2019: Comitative constructions in Slovenian: A Comparison with other South Slavic languages and Russian. Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 12. 135-156.
Ljudmila Ulicka, 2007: Danijel Štajn, prevodilac. Prev. L. Milinčic. Beograd: Paidea.
Ljudmila E. Ulicka, 2009: Daniel Stein, prevajalec. Prev. L. Dejak. Maribor: Litera.
Ada Vidovič Muha, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
ropnn ,3,. AnPEC^H, Ba^emuHa M. Aotecah [u gp.], 2003: Hobhh o6'bacHHTe^bHbiH c^OBapb pyccKoro a3bma. MocKBa: fflKona ^3mkh c^aBaHOKOH KyflbTypbi.
[Jurij D. Apresjan, Valentina Ju. Apresjan [i dr.], 2003: Novyj ob'jasnitel'nyj slovar' russkogo jazyka. Moskva: Škola Jazyki slavjanskoj kul'tury.]
BuKTop B. BHHorPAgoB, 1947: PyccKuu H3UK (^paMMamuuecKoe yueHue o cnoee). MocKBa, .eHHHipag: y^negrro.
[Viktor V Vinogradov, 1947: Russkijjazyk (grammatičeskoe učenie o slove). Moskva, Leningrad: Učpedgiz.]
.ugua H. Hop^ahcka^, Hropb A. Me^bhyk, 1996: K ceMamuKe pyccKux npuHHHHbix npeg^oroB. MocKoecKuu mmeucmmecKuu wypnan 2. 162-211.
38
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
[Lidija N. Iordanskaja, Igor' A. Mel'cuk. 1996: K semantike russkih pričinnyh
predlogov. Moskovskij lingvističeskij žurnal 2. 162-211.] HpuHa E. .ebohthha, 2003. H3-3a 4, H3 8. 1, ot 6, no I.7, c I.10, 3a II.8, ônarogapa, no npHHHHe, BcnegcTBue, b pe3ynbTare, BBugy, b cuny. Hoeuu oôbxcHumenbHuû cnoeapbpyccKo^o %3UKa. Peg. ro. AnpecaH, B. ro. AnpecaH [h gp.]. MocKBa: fflKona ^3MKH cnaBaHcKou Kynbrypbi. 430-437. [Irina B. Levontina, 2003. Iz-za 4, iz 8. 1, ot 6, po I.7, s I.10, za II.8, blagodarja, po pričine, vsledstvie, v rezul'tate, vvidu, v silu. Novyj ob"jasnitel 'nyj slovar ' russ-kogo jazyka. Red. Ju. D. Apresjan, V. Ju. Apresjan [i dr.]. Moskva: Škola Jazyki slavjanskoj kul'tury. 430-437.] Cepa^uMa E. Hhkhthha, 1979: O ceMamunecKoM BapbupoBaHuu pyccKux npegnoroB -npegMeT 3aganu u cnocoô onucoBaHua. CeMcmmunecme u (popManbnoe eapbupoeauue. Peg. B. H. Hp^Ba. Hhctutjt a3biKo3HaHua. MocKBa: HayKa. 111-132. [Serafima E. Nikitina, 1979: O semantičeskom var'irovanii russkih predlogov - predmet zadači i sposob opisovanija. Semantičeskoe i formal'noe var 'irovanie. Red. V. N. Jarceva. Institut jazykoznanija. Moskva: Nauka. 107-132.] PeHHUK cpncKoxpeamcKoea KmuweeHozjesum (I-IV), 1967. Hobu Cag, 3arpe6: MaTuua
cpncKa, Mara^ xpBarcKa. [Rečnik srpskohrvatskoga književnog jezika (I-IV), 1967. Novi Sad, Zagreb: Matica
srpska, Matica hrvatska.] PennuK Ha ôbMsapcKun esuK, 2001. Peg. K. ^onaKoœa. Bropo gomnHeHo u npepaôoTeHo u3gaHue. Co$ua: EtnrapcKa aKageMua Ha HayKHTe, Hhctutjt 3a ôrnrapcKH e3uK. Na spletu.
[Rečnik na balgarskija ezik, 2001. Red. K. Čolakova. Vtoro dopalneno i preraboteno izdanie. Sofija: Balgarska akademija na naukite, Institut za balgarski ezik. Na spletu.] .HrogMuna E. yjj^KAH, 2006: ftaH^nb W^maùH, nepeeoduuK. MocKBa: ^KCM0. [Ljudmila E. Ulickaja, 2006: Danièl'Štajn, perevodčik. Moskva: Èksmo.] EneHa B. ypmcoh, 2017: npegnor unu Hapenue? ^acTepeHHbiu cTaryc HapenHbix
npegnoroB. Bonpocu R3bwo3HaHuR 5. 36-55. [Elena V. Uryson, 2017: Predlog ili narečie? Časterečnyj status narečnyh predlogov/ Adverbial prepositions as a subclass of adverbs. Voprosyjazykoznanija 5. 36-55.]
PE3MME
CTaTba paccMaTpuBaeT ocoôeHHocrn BtipaxeHna npnHnHti npu noMo^n npegno^Htix KoHcTpyKUHH b cnoBeHcKoM a3tiKe b cpaBHeHuu c pyccKMMn u mToKaBcKMMn aHanoraMu Ha MaTepuane cnoBeHcKoro u cepôcKoro nepeBogoB pyccKoft xygoxecTBeHHoft nurepaTypti.
OgHMM M3 cnocoôoB BMpaxeHua EpuraHmoc™ b cnoBeHcKoM a3MKe aBnaroTca KoHcTpyK^M c npegnoraMu iz, od, za, ob, na, po, gledé, okoli u zaràdi. nocKonbKy TBopnTenbHtm nagex Bcerga ynoTpeônaeTca c npegnoroM, BbipaxeHue npuHuHM TBopuTenbHMM ôecnpegnoxHbiM gna cnoBeHcKoro, b oraunue ot mTOKaBcKoro u pyccKoro, HexapaKTepHo.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Vzrok v slovenščini: predlogi in predložne zveze
39
EojibmuHCTBO npegjoroB (iz, od, za, ob, na, po, okoli), KaK h b gpyrux aHajH3upyeMbix A3biKax, HMeeT nepBHHHyro np0CTpaHCTBeHHyro M0THBa^Hro, 3a HCKjroneHHeM npoH3BogHoro npegnora zaradi, K0T0pbiH, aHajorarao mTOK. zbog, cjyxHT gja BbipaxeHHA npHHHHbi h u,ejH.
ConocTaBjeHue raoBeHCKoro A3biKa c pyccKHM u mTOKaBCKHM noKa3biBaeT, hto b pyc-ckom «3HKe npegcTaBjeHH Han6ojee cne^ajronpoBaHHbie cnoco6bi pa3JHHeHua TunoB npuHHHHOCTH (BHyTpeHHM h BHemHaa npuHHHa; npaMaa u KOCBeHHaa npuHHHa; no3HTHB-Haa h HeraTHBHaa npuHHHa). TaKHM 06pa30M B pyccKOM A3biKe TOHHee, HeM B 0CTajbHbix paccMaTpuBaeMHx A3biKax, OHepHeHbi rpaHH^i ynoTpe6jeHua npegjoroB. B cjOBeHCKOM A3biKe pa3H^a Mexgy TunaMH npuHHH HacTO 3aTepTa, 3aT0 Ha^e Bcero ucnojb3yeTca koh-CTpy^HA c npegjoroM zaradi, K0T0paa MO^eT Bbipa^aTb KaK BHyTpeHue h BHemHue, TaK h npaMbie h KOCBeHHMe npHHHHbi. HcKjroneHHeM aBjaeTca coHeTaHHe c npegnoroM iz, KOTopoe npu BHpa^eHuu HenocpegcTBeHHon BHyTpeHHen npuHHHbi HeB3auM03aMeHaeM0 c zaradi.
B cjynae cjOBeHCKoro npegnora od cpaBHeHHe noKa3ajo, hto oh Hcnojb3yeTca cpaBHH-TejbHO pegKO h orpaHHHeH BbipaxeHHeM BHyTpeHHeH npHHHHbi, T.e. cocToaHHa, Ha rooropoe ogymeBjeHHoe nognexa^ee He MO^eT noBJHaTb. PyccKHe h cep5cKHe K0HCTpy^HH c npHHHH-hmm om/od, OTHOca^ueca k KOCBeHHOH BHemHeH npHHHHe hjh npaMOH BHyTpeHHeH npHHHHe npu He0gymeBjeHH0M nognexa^eM, Ha cjOBeHCKHH Ha^e Bcero nepeBogaTca npegnoraoM K0HCTpyK^eH c zaradi.
B CTaTbe onncHBaeTca ^jeBoe u npuHHHHoe ynoTpe6jeHne raoBeHCKoro npegjora za. 3HaHeHHe K0HCTpy^HH c ^THM npegjoroM OHeHb HacTO 3aBHCHT ot BpeMeHHbix 0TH0meHHH: npuHHHa o6hhho CBa3aHa c npegmecTByro^en cnTya^en, a ^jb - c nocjegyro^en no 0TH0meHHro k MaTpuHH0My npeguKaTy cnTya^en.
CjOBeHCKHH npegjor ob, cjyxa^nn gja Bbipa^eHna npHHHHbi, B 3tom 3HaHeHHH He HMeeT aHajoroB B pyccK0M u C0BpeMeHH0M mTOKaBCKOM. Oh coxpaHaeT TecHyro CBa3b Mexgy BHemHeH npuHHHOH u BpeMeHHOH CB«3bro gByx cnTya^n, n0CK0JbKy npegjo:®Hbie K0HCTpy^HH c ob o6o3HaHaroT BHemHHH noBog, HenocpegcTBeHHO CBfl3aHHbin c cnTya^en B CKa3yeM0M B HacTH npegjo^eHna, Bbipa^aro^en nocjegcTBue. B CTaTbe TaK^e paccMa-TpuBaeTca npegjor glede, KOTopbin B nepByro OHepegb Bbipa^aeT noacHeHue, a c npuHHHOH CBa3aH HCKjroHHTejbHO npu B3aHMHbix rjarojax (cjbh. prepirati se / kregati se glede denarja «ccopumbcn u3-3a ^eHe^»).
ecjh o6paTHTbca k 6ojee mup0K0My Kpyry roxH0CjaB«HCKux «3hkob, to mo^ho 3aMe-THTb, hto gja hhx xapaKTepH0 ynoTpe5jeHHe npoH3BogHMx ^pHHHHH0-^eJeBMx npegjoroB, 06pa30BaHHHx H3 coHeTaHua npocTHx npegjoroB za u po u ^HHajbHoro npegjora radi/ padu: cjbh. zaradi, KaHK. zarad(i),poradi, cpeg. HaK. zaradi, ycT. mTOK. zarad(i),poradi, MaK. 3apad(u), nopadu, 6ojr. 3apadu, nopadu. B cjOBeHCKOM «3HKe zaradi, BnepBbie 3a^HKcnpo-BaHHoe b XVII b., b HacToa^ee BpeMa aBjaeTca caMbiM pacnpocTpaHeHHHM npegjoroM, BHpa^aro^HM pa3HHe THnbi npuHHHH.
40	Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
UDK 81:81'25:001.4
Primož Vitez
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani primoz.vitez@guest.arnes.si
BESEDILNE IN TERMINOLOŠKE NOVOSTI V DRUGEM SLOVENSKEM PREVODU SAUSSURJEVE KNJIGE
Članek predstavlja konceptualne in besedilne motivacije, nato pa pojmovne rešitve, ki so pripeljale do izida novega prevoda Saussurjevega Splošnega jezikoslovja (1916). Gre za znanstveno besedilo, ki ni vplivalo le na razvoj sodobnega jezikoslovja, temveč je usmerilo analitično razmišljanje na vseh področjih humanistike in družboslovja. Prevajalka Saša Jerele se je v sodelovanju z uredniško ekipo posebej posvetila razčlembi terminoloških dihotomij, ki so v jedru Saussurjeve jezikoslovne misli. Ob upoštevanju prevodne tradicije se je naslonila na najnovejše interpretacije tega ključnega teksta, ki so se močno zgostile v desetletju pred stoto obletnico izida izvirnika (2006-2016). Uredniški in prevajalski razmislek, bistven za nastanek prevoda, najprej zadeva naslov besedila, nato pa zlasti temeljno dialektiko teoretičnih razmerij med jezikom (langue) in govorom (parole), označevalcem in označenim, sinhronijo in diahronijo ter ključna koncepta jezikovnega znaka in njegove arbitrarnosti.
Ključne besede: Ferdinand de Saussure, Splošno jezikoslovje, jezikoslovna terminologija, dihotomija, prevod znanstvenega besedila
The paper first presents conceptual and textual motivations and then translation solutions that inform a new Slovene edition of Saussure's Cours de linguistique générale (1916). This scientific text not only influenced the main directions in modern linguistics, but affected analytical thought in all areas of the humanities and social sciences. In collaboration with the editorial team, Saša Jerele, the translator, paid particular attention to the analysis of terminological dichotomies, the core of Saussure's linguistic ideas. Following translation traditions, she considered the latest interpretations of this key text, which was condensed in the decade before the centennial of the original (2006-2016). The editor's and translator's reflections focus especially on the text's title as well as the elementary dialectics of theoretical relations between language (langue) and speech (parole), signifier and signified, synchrony and diachrony, and the crucial concepts of the linguistic sign and its arbitrariness.
Keywords: Ferdinand de Saussure, Course in General Linguistics, linguistic terminology, dichotomy, translation of scientific text
»[L]ingvistika danes sploh ni več saussurovska, pa čeprav se še zmerom sklicujemo na Saussurovo ime. Vendar Saussurov poskus ostaja presenetljiv in občudovanja vreden. Lingviste prisili, da jim nič ni evidentno«
(Milner 2003: 39)
42
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
1 Novi prevod Splošnega jezikoslovja
V	naravi jezikovne dejavnosti je, da sporazumevalni prijemi v kontinuirani rabi na najrazličnejših ravneh postanejo samodejni. Med jezikovnimi uporabniki se med govorjenjem redkokdo sprašuje, kako je izgovorjen ta in ta soglasnik, kako je tvorjena ta in ta skladenjska zveza, kako je izpeljana ta in ta množinska oblika samostalnika, pridevnika, glagola. Tudi na besedilni ravni stvari sčasoma postanejo samodejne. Tako je v zadnjih petih stoletjih postalo samoumevno, da Sveto pismo lahko beremo v slovenščini, v zadnjih dvajsetih pa, da tudi Saussurjevo knjigo študiramo v slovenskem prevodu. A ker se je v stoletjih razvijala slovenščina, obenem pa se je napredovala tudi teološka eksegeza, Dalmatinova Biblija ni ostala edini prevod krščanskih sakralnih besedil v slovenščini. Prav tako se je v zadnjih dvajsetih letih močno razmahnila interpretacija saussurjanskih osnov sodobnega jezikoslovja (mdr. Arrivé 2015, Fehr 2000, Forel, Robert 2017, Gasparov 2013, Normand 2000, Rastier 2015, Sofia 2017, Urbain 2016, Vincent 2017), še posebej v času obeleževanja stote obletnice (2016) izida Cours de linguistique générale (v nadaljevanju CLG), ključne knjige za usmerjanje razvoja znanstvene lingvistike dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Samoumevnost v recepciji in uporabi besedil je značilna za tiste jezikovne uporabnike, ki se po navadi ne posvečajo refleksiji tvorjenja in nastanka jezikovnih izdelkov, temveč jih uporabljajo tako, kot uporabljajo vsako jezikovno danost.
Kljub dejstvu, da uveljavljena besedila postanejo del jezikovne konvencije (Vitez 2019: 44) - ali pa prav zaradi tega - se tekstualno jezikoslovje, med drugim osredotoča na Saussurjevo trditev, da so nekatera načela tako očitna, »da nihče ni pomislil na to, da bi jih izrazil, bržkone zato, ker so se zdela preveč preprosta.« (Saussure 2018: 103) Ena od nalog lingvista je ta, da razmišlja, zakaj nekatera besedila postanejo konvenci-onalna in ali nemara kljub dejstvu, da se zdijo nedotakljiva, obstajajo razlogi, da bi ta besedila v zgodovinski razsežnosti svojega bivanja morala doživeti spremembo. Poleg novih spoznanj o nastanku, smislu in terminoloških izpeljavah Saussurjevega Splošnega jezikoslovja je ob odločitvi za novi slovenski prevod (Saussure 2018) francoskega izvirnika pomembno vlogo odigralo tudi nekaj pragmatičnih dejstev: po eni strani je bil prvi prevod, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, ob razmeroma nizki nakladi hitro razprodan in ga je danes skoraj nemogoče dobiti tudi v antikvariatih, po drugi pa je bilo zaznati, da Saussurjev tekst pogosto manjka v bibliografijah najsodobnejšega slovenskega jezikoslovja. Novi prevod je prinesel motiv za posodobljeno analizo izvirnika, ki je bistven postopek v nastajanju prevoda in novih prevodnih rešitev, obenem pa priložnost, da slovenski humanisti in družboslovci na novo premislijo izvore svojih raziskovalnih in študijskih interesov.
V	nadaljevanju so najprej predstavljena analitična stališča, ki izhajajo iz branja izvirnega besedila, nato pa razčlenjujemo poglavitne besedilne, jezikovne in terminološke posebnosti novega slovenskega prevoda.
Primož Vitez: Besedilne in terminološke novosti v drugem slovenskem prevodu Saussurjeve knjige 43
2 Nastanek izvirnika
Geneza Splošnega jezikoslovja zadeva bistvo odnosa med govorom in pisanjem. Saussure je avtor skupno kakih šeststo strani pisnih besedil (člankov, povzetkov, poročil, zapiskov ipd.), vendar pa vsebine svojih predavanj iz splošnega jezikoslovja ni nameraval izoblikovati v knjigo. Morda bi to kdaj storil, vendar tega ni mogoče predvidevati, ker je 22. februarja 1913 umrl. Poleg tega je profesor v zadnjih desetih letih življenja objavljal vse manj. Da je ta knjiga nastala, sta morala profesorjeva mlajša kolega zbrati zapiske iz treh semestralnih sklopov predavanj, jih sistematično urediti in na njihovi podlagi redigirati primerno razčlenjen tekst. Bally in Sechehaye nista prisostvovala Saussurjevim predavanjem. Poleg nekaterih drugih sta pridobila tudi zapiske svojega kolega Alberta Riedlingerja, ki je Saussurja poslušal, ni pa sodeloval pri redakciji pisnega besedila. Poskusila sta delati tudi po fragmentih profesorjevih pisnih osnutkov, pozneje objavljenih v Saussure (2002), vendar iz njih po njunih besedah (Predgovor) ni bilo mogoče sestaviti celotnega besedila. O genezi CLG obširno in poglobljeno piše Sofia (2015).
Formulacije, ki jih beremo v Splošnem jezikoslovju, so torej delo dveh Saussurjevih naslednikov, ki sta njegove besede najprej povzemala po zapiskih (te sta zbrala od različnih slušateljev) in redkih pisnih predavateljskih skicah, nato pa vse skupaj še enkrat interpretirala v integralnem besedilu. Razlika med govornim kot časovnim jezikovnim medijem in pisanjem kot prostorsko izpeljavo jezikovnega izraza je v produkcijskem smislu bistvena. Predavatelj ni zmeraj enako razpoložen niti vselej optimalno zbran; njegovo govorno izvajanje je samo po sebi podvrženo specifičnim tvorbenim zakonitostim govora, učinek izgovorjenega je pogosto odmerjen s premolki, prozodičnimi odtenki, ponavljanjem in formalno redundanco; po vsebinski plati je predavanje pogosto opremljeno z zastranitvami, ki imajo v govoru prav tako svojo narativno vlogo. Nasprotno pisni znanstveni tekst favorizira skladenjsko fluidnost in vsebinsko zgoščenost, sintetičnost izraza, rigorozno razčlembo in besedilno organizacijo, ki v nobenem primeru ne more podati dobesednega prenosa govora, ker bi zapisovalec s tem tvegal motečo neberljivost pisnega besedila. Naloga tistega, ki skuša analitično govorno intervencijo prevesti v pisni medij, je zahtevna in terja veščega poslušalca, bralca in pisca, ki bo sposoben celostnega razumevanja in nato preciznega zapisovanja. Toliko bolj, če gre za celo serijo govornih posegov, razpršeno v štiri ali pet let predavanj z daljšimi premori: v tem primeru mora biti kontinuiteta spremljanja profesorjevega govora podprta s težnjo po verodostojni koherentnosti zelo raznorodnih predavateljskih intervencij - in v Saussurjevem primeru po jasnosti pri razvozlavanju različno kakovostnih zapiskov. Kakor koli obrnemo: odgovornost za ustrezen povzetek in pisno interpretacijo Saussurjeve teorije nosita Charles Bally in Albert Sechehaye. Njuno delo je v grobem primerljivo s filološko metodo tekstovne rekonstrukcije, kakršno je uporabljalo historično jezikoslovje pri predvidevanju razvoja posameznih jezikovnih sistemov. Umevanje splošnega jezikoslovja, kakor ga je odpredaval veliki ženevski lingvist, je torej v mnogočem odvisno od njune interpretacije, s tem pa v bistvu od zaupanja v smiselno delo piscev. Danes ne bi vedeli, kaj je govoril Saussure, če Bally in Sechehaye po njegovih besedah ne bi napisala knjige CLG. Ostaja pa dejstvo, da bi Saussure, če bi sam napisal svojo knjigo (pa je ni), besedilo zanesljivo oblikoval drugače,
44
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
kot sta ga njegova mlajša kolega. To velja tako za celostno organizacijo teksta kot za posamične formulacije teoretskih izpeljav in narativnih postopkov. Glede na nekatere bolj ali manj prezrte poteze v tekstu je mogoče sklepati, da umevanje Saussurjeve jezikoslovne teorije, kakor se je pokazalo v njeni poznejši recepciji, ni zmeraj upoštevalo vseh razsežnosti Saussurjeve misli.
Uspeh Saussurjeve jezikoslovne teorije je pripisati zlasti razvidnosti dualnih1 konceptov, ki tvorijo jedro njenega spoznavnega postopka, četudi se lahko zdi, da so njihove teoretske izpeljave mestoma poenostavljene. Te poenostavitve so bile zanesljivo produktivne v šolski predavateljski rabi, vendar jih Saussure v svojem govornem izvajanju glede na pričevanja slušateljev ni uporabljal kot končne rešitve zastavljenih problemov, temveč jih je sproti problematiziral in jih puščal odprte k nadaljnjim premislekom. Nasprotno pa fiksnost pisnega besedila mestoma ustvarja občutek, da ponujene dihoto-mije zapirajo Saussurjev miselni sistem. Prav zato so bile te dualne sheme v poznejših odzivih na ženevsko lingvistično šolo pogosto deležne kritike s strani jezikoslovcev (mdr. Benveniste 1988, Eco 1992), ki so Saussurjevo teorijo nadgrajevali, dopolnjevali ali pa se od nje na ta ali oni način distancirali. Analiza univerzalnih jezikovnih pojavov in njihovih temeljnih lastnosti je po Saussurju nenehno utemeljena na dvojnem pogledu: enemu opazovanemu pojavu je sistematično zoperstavljen drugi, ki funkcionira kot kontrast prvega, vendar oba obstajata le, kolikor bivata v vzajemnosti. Stvar metodološke odločitve je, kateremu od obeh ločenih pojavov bo raziskovalec namenil svojo analitično pozornost.2 Vendarle drži, da je mišljenje v okviru konceptualnih dihotomij Saussurja pripeljalo do ključnih distinkcij, s pomočjo katerih, najsplošneje rečeno, reprezentativne forme ločuje od njihove rabe. Nasploh je bilo Saussurjevo prepričanje, skoraj mimogrede navrženo kot aforizem, da je »pogosto precej laže odkriti resnico, kot pa jo umestiti, kakor je treba in kakor ji gre«. (2018: 101)
3 Problem govora
V analizi človekove jezikovno-sporazumevalne dejavnosti je Saussure na podlagi formalnih raziskav zgodovine indoevropskih jezikov prišel do prve znamenite terminološke dihotomije, v kateri je jezik (fr. langue) konceptualno in načelno ločen od govora (fr. parole). Takšna teoretska izpeljava opredeljuje langue kot sistem, v katerem posamezne jezikovne enote in podsistemi, sestavljeni iz teh enot, stopajo v odnose in tvorijo podlago za komunikacijsko zmožnost, ki jo govorci vsakokrat sproti realizirajo kot parole. V tej terminološki shemi nastopi jezik (in ne govor) kot ekskluzivni predmet
1	Saussurjev binarni pristop za humanistiko in družboslovje pomeni preskok iz tradicionalnih trinarnih shem. Te so človeško sporazumevalno dejavnost od antike naprej povezovale s triado inventio/dispositio/ locutio, v kartezijanskem racionalizmu pa še z razmerjem med conception/jugement/raisonnement.
2	V nadaljevanju diskusije o metodološkem prvenstvu v jezikoslovju poroča Chomsky (2000: 72) o svoji debati s Searlom. Tudi tadva sta ubrala metaforično pot k razjasnitvi vprašanja: Searle je prepričan, da srčni kirurg vsekakor mora do potankosti poznati ustroj in delovanje srčne mišice in žil, da pa je to znanje pridobljeno in osmišljeno zato, ker je kirurgov izvorni namen rešiti pacientovo življenje.
Primož Vitez: Besedilne in terminološke novosti v drugem slovenskem prevodu Saussurjeve knjige 45
sinhrone oziroma statične jezikoslovne analize. Splošno jezikoslovje se konča s trditvijo,3 da je jezik (langue) »edini in resnični predmet jezikoslovja«, ker ga »proučujemo v njem samem in zaradi njega samega«. Ta generalni sklep teksta je rdeča nit vseh poznejših interpretacij, ki so za nekaj časa zamejile teoretski domet Saussurjevega teksta, še posebej strogo pa je določil metodološko usmeritev strukturalnega jezikoslovja. Posledica ekskluzivnosti te trditve (tekst nekaj vrstic višje dejansko govori o »negativnem nauku«) je predvsem ta, da se strukturalno jezikoslovje, ki se nanjo sklicuje, izključno posveča opisovanju stabilnosti jezikovnih sistemov, to pa pomeni, da iz svojih jezikoslovnih analiz izključuje vse kontekstualne prvine, ki sicer - kot vemo iz vsakršne jezikovne izkušnje - bistveno zaznamujejo sleherno jezikovno dejavnost. Sistemsko jezikoslovje kot sinhrona analiza slovnic in njihovih morebitnih strukturnih univerzalij se s tem ograjuje od sporazumevalnih dejavnikov, v okviru katerih se sistemske strukture udejanjijo vsakokrat, ko govorec tvori jezikovno sporočilo.
Stvar je toliko bolj paradoksna, ker Bally in Sechehaye v predgovoru k prvi izdaji Splošnega jezikoslovja - ko govorita o nekaterih vsebinskih pomanjkljivostih knjige, na primer odsotnosti semantike - sama navedeta tole: »Nimava občutka, da bi te vrzeli škodovale splošni arhitekturi. Odsotnost jezikoslovja govora' je bolj občutna. Obljubil jo je slušateljem tretjega cikla predavanj in v nadaljnjih ciklih bi prav gotovo dobila častno mesto; a še predobro vemo, zakaj te obljube ni mogel izpolniti.« Če bi Saussure živel dlje, bi svojo jezikoslovno teorijo dopolnil z analizo parole, to pa pomeni, da bi njegova teorija spregovorila tudi o govoru, torej o tisti jezikovni stvarnosti, ki se oblikuje v realnih sporazumevalnih situacijah in ki jo CLG - ko jo primerja s statusom jezikovnega sistema - opisuje kot »skupek raznorodnih stvari brez medsebojne povezave«. Še več, v poročilu, ki ga je Saussure napisal ob odprtju katedre za stilistiko na ženevski univerzi (prevzel jo je prav Bally), stoji tole: »Jezikoslovje je sestavljeno iz dveh delov: prvi je bližji jeziku, pasivnemu skladišču, drugi pa je bližji govoru, dejavni sili in resničnemu izvoru pojavov, ki jih je pozneje postopoma opaziti v drugem delu govorice.« (Saussure 2002: 272) Strukturalistični pogled na Saussurjevo teorijo - da je edino pravo jezikoslovje sistemsko - je torej na nenavaden način določen z nesrečno okoliščino, da je njen avtor umrl tako zgodaj. Vrzel po imenu »jezikoslovje govora« je tako šele slabih petdeset let po izidu CLG zapolnil Benveniste, ki velja za enega od začetnikov kontekstualne lingvistike.
3 Arrivé (2015) po nekaterih izvornih indicih sklepa, da je ta domnevno ključna trditev CLG apokrif, ki naj ga Saussure ne bi izrekel v tej obliki, marveč je avtorsko delo obeh zapisovalcev. Kljub temu je strukturalizem tej sklepni formulaciji podelil kanonsko razsežnost in sporazumevalnim kontekstom odvzel analitično veljavo. Tudi na tem mestu se odpira delikatno vprašanje razmerja med izvornimi vsebinami profesorjevega govora in smislom grafičnega zapisa njegovih predavanj.
46
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Eksplicitno metodološko ločevanje jezika od govora4 je ena od tistih poenostavitev, ki se jih je zavedal že Saussure sam, ko je - kot navajata avtorja zapisa njegovih predavanj - dvomil o tem, da bi delovanje jezika lahko zadovoljivo opisali jezikoslovci sami. Jezikovni dejavnosti je v Splošnem jezikoslovju pripisana dvojna funkcija. Po eni strani deluje na individualni ravni (govor), ker vsak posameznik zase oblikuje svojo jezikovno stvarnost, po drugi strani pa je jezik družbeno dejstvo, ker poznavanje jezikovnega sistema vsem posameznikom omogoča, da stopajo v sporazumevalne odnose z drugimi posamezniki.
V dvajsetem stoletju se je iz Saussurjevega koncepta razlikovanja med jezikom in govorom razvila cela vrsta humanističnih, družboslovnih in antropoloških dihotomij, ki temeljijo na podobnem razločevanju forme in njenih stvarnih aktualizacij: izraz/ vsebina (Hjelmslev), kompetenca/performanca (Chomsky), moda/obleka (Barthes), kod/sporočilo (Jakobson), recept/juha (Greimas), zbirka/eksponat (Baudrillard), koncept/izdelek (Floch), vse do najsplošnejših, kakršne so slovnica/poved, konvencija/ intervencija, pravopis/pisanje, norma/raba, načrt/stavba, partitura/izvedba, navsezadnje tudi družbeno/individualno, zakon/dejanje, monument/dogodek itd.
4 Statično in dinamično jezikoslovje
Saussure je v odprti formi svojih predavanj pogosto ponavljal, da si oba pristopa, statični (sistemski) in dinamični (evolutivni), zaslužita znanstveno pozornost, da pa vsak od njiju terja specifično metodologijo. V prvih (in žal edinih) treh ciklih predmeta Splošno jezikoslovje si je Saussure prizadeval za opis jezikovnih univerzalij in razčlembo statičnega jezikoslovja. S tem je tudi pri obeh zapisovalcih njegovih besed ustvaril vtis, da je ta jezikoslovni segment edini, ki je vreden sistematične znanstvene obravnave. Nova dihotomija razmerja med diahronim in sinhronim jezikoslovjem je torej manj enoznačna, kot so jo pozneje razumeli njeni interpreti, zlasti strukturalisti in generativisti. Saussure je že sam opozarjal, da tudi ta pojmovni par ni sestavljen iz izključujočih se terminov in da je torej tudi jezikoslovni pristop zaznamovan z aspek-tualno dvojnostjo, v kateri en pogled omogoča drugega in obratno. In res je vsakršno veljavno stanje jezikovnega sistema mogoče razumeti le kot eno od etap v razvoju sistema, celoten razvoj pa kot zgodovinsko zaporedje poenotenih stanj.
4 Labov (1972: 185-186) iz tega terminološkega para splete sociolingvistično zanko, ki jo poimenuje »Saussurjev paradoks«: »Če res vsakdo pozna strukturo jezika in če je struktura jezika res 'slovnični sistem, ki virtualno obstaja v vsakih možganih', potem se jezikoslovec v zvezi s tem lahko nasloni na pričevanje prvega, ki pride mimo, konec koncev tudi nase. Po drugi strani pa je jezikovna dejstva mogoče raziskovati le tako, da posameznike proučujemo takrat, ko jezik uporabljajo. Odtod Saussurjev paradoks: družbeni vidik jezika opazujemo samo pri posameznikih, posamezne jezikovne rabe pa je mogoče opazovati le, kadar delujejo v družbenem kontekstu.« (prev. P. V.) Ob tem velja opozoriti še na kočljivo vprašanje, v kolikšni meri lingvistova lastna jezikovna izkušnja vpliva na njegovo metajezikovno znanstveno delo. Kakor za vsakega govorca tudi za jezikoslovca velja, da je njegova osebnost pogojena z individualno jezikovno rabo, pri čemer je jasno, da jezikoslovec pri svojem delu skuša objektivizirati pogled na tisto, kar temeljno določa tudi njega samega - kot govorca in opazovalca v eni osebi. Cilj strukturalistične težnje k objektivizaciji opazovanja je poimenovan »oddaljeni pogled« in je razčlenjen v Lévi-Strauss (1985).
Primož Vitez: Besedilne in terminološke novosti v drugem slovenskem prevodu Saussurjeve knjige 47
Ena od avtorskih kvalitet Saussurjeve jezikoslovne teorije je narativni pristop, v katerem je avtor metaforiziral5 svoje koncepte in jih - pač v funkciji govornega nastopanja - s primerjavami iz vsakdanjega izkustva približeval študentom. Razmerje med časovnim razvojem jezikovnega sistema in njegovimi aktualnostmi je ponazarjal s podobami, kakršna je na primer slika prereza rastlinskega stebla, pri čemer je mesto prereza le odslikava določenega stanj a v rasti celotnega stebla. Njegova najodmevnej ša teoretska metafora je primerjava ustroja in delovanja jezikovnega sistema s pravili in potekom šahovske partije: da bi razumeli določeno stanje na šahovnici (torej etapo v poteku partije), nam ni treba poznati dotlejšnjega razvoja partije. Prav tako se določenega jezikovnega sistema lahko naučimo, ne da bi nam bilo treba vedeti, kako se je sistem razvijal v času. Da lahko partijo odigrata, morata oba šahovska partnerja poznati osnovna pravila igre, ta pa so dovolj preprosta, da šah lahko igra kdorkoli, ki se z njimi vsaj na hitro seznani. Če pa hočeta šahista igrati na določeni kakovostni ravni, mora biti zelo solidno tudi njuno poznavanje možnih potekov igre in sposobnost predvidevanja novih situacij na šahovnic nekaj potez vnaprej. Če gre za izredno izurjena šahista, lahko igrata, denimo, za naslov svetovnega prvaka: v tem primeru bo njuna šahovska kompetenca vrhunska in bo vključevala tudi podrobno poznavanje zgodovine šaha.
5 Dvojnost jezikovnega znaka
Tretje močno oporišče Saussurjeve jezikoslovne teorije je analiza narave jezikovnega znaka. V smislu dualnega principa, ki uravnava bivanje vsakega jezikovnega pojava, je znak pojasnjen kot pomenska enota z nedeljivo dvojno naravo. Jezikovni znak je produkt delovanja dveh pomenotvornih sfer, namreč označevalca (signifiant) - tistega, kar pomeni - in označenega (signifié), torej tistega, kar je pomenjeno. Saussure je tudi dvojno naravo jezikovnega znaka ponazoril z metaforo, namreč s podobo lista papirja, katerega ustroj si je nemogoče predstavljati brez sprednje in zadnje strani. Ta primerjava je - za razliko od tistih, ki govorijo o časovnih razsežnostih jezikovnega sistema - manj izčrpna, ker govori le o nedeljivem soobstoju obojega, ne pojasni pa ničesar o razmerju med označevalcem in označenim.
Med najvplivnejše Saussurjeve teoretske inovacije sodi prav pojasnilo, da je za obstoj jezikovnega znaka bistven odnos med označenim in označevalcem, torej relacija med izvorom in nosilcem pomena. Jezik ne more biti snovna imitacija sveta, o katerem govori, ker je njegova substanca omejena z akustičnimi ali grafičnimi sredstvi. Zato je od jezika nemogoče pričakovati, da bo jezikovni označevalec »konj« posnemal snovno podobo mentalne reprezentacije tovrstne živali. Odnos med označenim in označevalcem je torej po Saussurju arbitraren, kar pomeni, da gre za dve snovni identiteti in da med njima ni mogoče potegniti substančnega enačaja. S tem načelom Saussure tako rekoč mimogrede razloži poglavitni razlog, zakaj med posameznimi jeziki obstajajo tako pomembne razlike, da se je tujih jezikov treba učiti posebej. Če ta odnos ne bi bil
5 Odnos med jezikom in govorom je med drugim pojasnil z razmerjem med partituro glasbene skladbe in njeno izvedbo, pri čemer mnogovrstnost in raznolikost možnih izvedb praviloma nima vpliva na ustroj notne predloge.
48
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
arbitraren6 in posameznim jezikovnim sistemom kot specifičnim vizijam nejezikovne stvarnosti ne bi omogočal, da sami izoblikujejo svojo akustično konvencijo, potem bi za vsak koncept sistematično obstajala le ena označevalna rešitev. Iz izkušnje pa vemo, da je »konj« tako označen le v maloštevilnih jezikih in da je v drugih ta miselni koncept zvočno in grafično upomenjen povsem drugače, denimo kot Pferd, cheval, caballo, horse, paard itd.
Jezikovni označevalec, tako Saussure, ni motiviran s snovnimi lastnostmi označenega, temveč ga jezik izoblikuje na podlagi dogovora (konvencije), ki je skupen vsem uporabnikom jezika. Kot izjema so običajno navedeni onomatopejski označevalci, katerih arbitrarnost je zmanjšana7 spričo akustične motivacije oziroma zvočnega posnemanja označenega. Slovenski označevalec »mijavkati« je na primer poskus akustične imitacije mačjih glasovnih tvorb, vendar tudi v tem primeru ni mogoče govoriti o popolni odsotnosti arbitrarnega odnosa med označevalcem in označenim. Francoska inačica te onomatopeje je namreč »miauler« in ni težko ugotoviti, da je ta označevalec tvorjen iz istega predstavnega koncepta, da pa je zgrajen na principih francoske morfologije, se pravi sistemskih jezikovnih pravil, značilnih za francoščino. Onomatopoija je v jeziku torej le navidezna ukinitev arbitrarnega. Pri podrobnejši analizi arbitrarnosti jezikovnega znaka je prav tako mogoče skleniti, da obstaja v jeziku več stopenj nemotiviranosti, ki se kažejo znotraj posameznega jezika (v slovenščini je števnik »deset« bolj arbitraren od sestavljenega označevalca »enaindvajset«) ali pa kot leksikalne posebnosti v različnih jezikih (slovenski »slap« je manj motiviran od angleškega »waterfall«, prav kakor je slovenski pridevnik »plitev« bolj arbitraren od francoskega ustreznika »peu profond«, sl. »ne prav globok«). Posebej visoko stopnjo arbitrarnosti v razčlembi označevalcev je opaziti pri najobičajnejših osebnih imenih, kjer je označevalec najmanj transparenten in je lahko motiviran z marsičim, le z nosilcem imena ne: najpreprosteje gre stvar pojasniti z dejstvom, da ni mogoče samo z motivacijskim sklepanjem na podlagi zunanjega videza ali katere koli druge zaznavne lastnosti ugotoviti, kako je ime neznani osebi, ki jo vidimo prvič, četudi je osebno ime najpomembnejši identifikacijski označevalec v njenem življenju. Prav tako, kot je treba izvedeti, kako se človek imenuje, se moramo v procesu usvajanja jezika naučiti, kako se posameznim rečem ali konceptom reče.
6 Besedilne in jezikovne posebnosti novega prevoda Splošnega jezikoslovja
Odnos med označevalcem in označenim zaznamuje tudi proces prevajanja, v katerem naj bi novi označevalci (v ciljnem jeziku) ustrezno nadomestili tiste, ki realizirajo smisel izvirnika. Razmerje je tu še nekoliko bolj kompleksno, ker že originalno besedilo samo predstavlja polje označenega, ki ga mora prevod reformulirati. Pri prevajanju je namreč ena od ključnih produkcijskih prvin tekstovne pretvorbe postopek deverbalizacije, torej
6	V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je Benveniste (slov. prev. 1988) dodatno pojasnil in dopolnil Saussurjevo tezo o nemotiviranosti jezikovnega znaka. Njegova interpretacija pravi, da odnos med označevalcem in označenim ni arbitraren, temveč nujen. Kar je po Benvenistu arbitrarno, je odnos med jezikovnim znakom in segmentom nejezikovne stvarnosti, ki jo znak imenuje.
7	Podobno je o redukciji arbitrarnosti jezikovnega znaka mogoče razmišljati v primeru poezije, kjer je besedilni postopek organiziran tako, da zvočna snov označevalcev postane bistvena konstituanta njihovega smisla in s tem ustvarja akustično podobo označenega poetičnega sveta.
Primož Vitez: Besedilne in terminološke novosti v drugem slovenskem prevodu Saussurjeve knjige 49
abstrahiranja izvirnih označevalcev, s čimer prevajalec dostopa do smisla označenega in ga realizira z novo aktualizacijo znotraj ciljnega jezikovnega sistema. Najširša opredelitev prevajanja je vsakršno prehajanje sporočil iz enega medija v drugega, med drugim tudi tako imenovani intersemiotični prevod ali transmutacija.8 Prenos govornih vsebin v pisno aktualizacijo oziroma transkripcija je v tem smislu eminentna prevodna dejavnost, tako da je že pisni izvirnik transmutacijski prevod govornega izvora. Saussurjeva knjiga je sama po sebi izvrsten primer večstopenjske pomenske organizacije teksta, nastalega s prehajanjem označevalcev iz ene izrazne sfere v drugo.
V tem smislu se novi prevod Splošnega jezikoslovja posveča zbliževanju obeh izraznih medijev, govornega in pisnega. Prevajalka Saša Jerele je sistematično iskala skladenjska sredstva, ki bodo v pisnem besedilu Saussurjeve teoretske izpeljave formulirale tako, da bodo bralcu približale govorni izvor besedila in posredovale vtis, da so bile izgovorjene na predavanju. V preambulah zapisanih predavateljskih izjav uporablja tipične govorne najave, kakršne so »govorimo«, »vzemimo«, »denimo«, »poglejmo si«, »če se vrnemo« (izmed množice tovrstnih primerov, posejanih po vsem besedilu, vsi tu navedeni le na dveh straneh Saussure 2018: 158-159), in sicer v inkluzivni prvi osebi množine, ki priča o predavateljski situaciji z navzočnostjo slušateljev.
Kar zadeva poglavitni prevajalski problem v Splošnem jezikoslovju, njegovo di-hotomično oziroma binarno terminologijo, je prevajalske rešitve mogoče obravnavati na šestih ravneh: naslov besedila, jezik/govor, jezikovni znak, označevalec/označeno, arbitrarnost jezikovnega znaka, sinhronija/diahronija.
6.1 Naslov
Naslov drugega slovenskega prevoda Saussurjevega teksta je glede na prvega,9 pa tudi glede na naslov izvirnika, nekoliko spremenjen. V francoskem naslovu Cours de linguistique générale je izrečeno dejstvo, da tekst zapisuje predavanja, ki jih je profesor Saussure v prosti govorni obliki izvedel na ženevski univerzi med letoma 1907 in 1911. Zaradi posebnosti francoske samostalniške morfologije in odsotnosti člena niti ni jasno, ali je beseda »cours« mišljena v ednini ali množini - ali gre torej za »kurz« ali za »predavanja« - in če je v ednini, ali naslov nemara ne sugerira kurza kot »smeri« ali »usmeritve« splošnega jezikoslovja. Kakor koli že, splošno znano je, da Saussure ni neposredni avtor tega slavnega besedila, temveč da je knjiga nastala kot avtorska transkripcija profesorjevih predavanj. Avtorja (redaktorja in izdajatelja) transkripta Charles Bally in Albert Sechehaye sta se že v osnovi odločila, da Saussurja na naslovnici navedeta kot tistega, ki je odgovoren za vsebino besedila - da avtorstvo torej določita z njegovim in ne s svojima imenoma. Zadeva je nekoliko protislovna,
8	Jakobson (1996: 204).
9	Ferdinand de Saussure, 1997: Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Prev. Boštjan M. Turk. Ljubljana: Studia humanitatis. Sicer pa je prvi poskus slovenskega prevoda uvodnega dela poglavja Splošna načela delo slovenistke, profesorice Brede Pogorelec, ki je izhodiščne teze Saussurjeve teorije o naravi jezikovnega znaka (trinajst strani besedila) leta 1982 prevedla za potrebe svojega jezikoslovnega seminarja. Dotlej so slovenski bralci k tekstu dostopali v izvirniku ali v katerem od prevodov, pri nas večinoma v srbskem.
50
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
ker je Saussure svoj ženevski seminar naslovil kot Splošno jezikoslovje, predavanja pa so govorna oblika sporočanja spoznavnih vsebin. Če bi se redaktorja podpisala kot avtorja besedila - in z večine vidikov tudi sta avtorja pisnega teksta - potem bi bilo bolj smiselno, da knjiga v naslovu izpostavi svoj govorni izvor. Razen tega besedilo na približno tristo straneh po poglavjih ni razčlenjeno tako, da bi bila iz njegove strukture razvidna predavateljska predloga. Ker je torej Saussure že od vsega začetka povsod naveden kot avtor, je prevajalka Saša Jerele v tokratnem prevodu po posvetovanju z urednikom neposredno sledila besedni zvezi, ki je označevala njegov predmet na ženevski univerzi: Splošno jezikoslovje}0
6.2	Jezik/govor
Branje Saussurjeve teorije vselej zahteva temeljit epistemološki premislek. Koncept »parole« je v dihotomiji z »langue« trd terminološki oreh, kar se navadno pokaže pri večini poskusov prevajanja CLG iz francoščine. Saussurjeva izbira označevalca »parole« je že v francoskem izvirniku problematična, ker je v njegovi pojavnosti jasno konotiran govor kot akustična jezikovna realizacija. Iz definicije termina pa je razvidno, da gre pri saussurjanski »parole« za vsakršno jezikovno uresničitev, katere tvorjenje je - če hočemo, da bo sporazumevalno učinkovita - odvisno od obvladovanja »langue«. Gre torej v enaki meri za govorne in pisne jezikovne realizacije, ki z akustičnimi oziroma grafičnimi rezultati nastopajo kot udejanjenje jezikovne zmožnosti. Zaradi te nejasnosti se večina angleških verzij CLG prevajalskega problema »parole« sploh ne dotakne, temveč pušča ta termin v francoskem izvirniku, s čimer se vsaj v prevodu izogne interpretativnim dilemam. Nasprotno pa srbski prevod (Sosir 1977) »parole« interpretira kot »živa reč« (v slovenščini nekaj takega kot »živa beseda«) in na ta način poudari stvarno aktualizacijsko razsežnost »parole« v odnosu do »jezika«, opredeljenega kot statična kategorija. Slovenščina s svojo specifiko samostalniškega pregibanja ne dovoljuje fluentne rabe izvirnika »parole«, zato se je prevajalka Saša Jerele (kot pred njo že prvi prevajalec CLG Boštjan M. Turk) odločila za slovensko prevodno rešitev »govor«, četudi (podobno kot v francoščini) ta terminološka odločitev spričo konotirane primarnosti akustične substance jezikovnih tvorb pušča priokus nezadostnosti. Če bi šel slovenski prevod odločneje v smer analitične interpretacije, bi se mu lahko ponudila leksikalna možnost »jezikovna raba«, vendar se je prevajalka tej opciji odrekla, ker je slovenski pojem »raba« preblizu francoskemu »usage«, ki v izvornem besedilu nosi neterminološki pomen.
6.3	Jezikovni znak
»Znak«, po Saussurju jezikovna entiteta dvojne narave (fr. »signe«), je iz jezikoslovnega specialističnega besednjaka prešel v vse druge slovenske terminologije humanističnih in družboslovnih ved, ki se ukvarjajo s teorijo komunikacije, tudi v semiologijo, četudi se njegov pomen formalno ne uvršča v semantični koncept »pomen,
10 Podoben razmislek je, kot kaže, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opravil srbski prevajalec CLG Sreten Marič, ko je svoj prevod v beograjski humanistični zbirki Nolit naslovil kot Opšta lingvistika.
Primož Vitez: Besedilne in terminološke novosti v drugem slovenskem prevodu Saussurjeve knjige 51
pomeniti«. Tudi prvi slovenski prevod Splošnega jezikoslovja uporablja termin »znak«. Pogorelec (1982) in Toporišič (1992) sicer predlagata termin »znamenje«, ki pa se spričo razumljive težnje k interdisciplinarnemu terminološkemu poenotenju tudi v slo-venistiki ni uveljavil. Francist Vladimir Pogačnik, ki je spočetka sodeloval pri idejnem zasnutku novega prevoda (2015), je predlagal še variantni predlog »pomenka«, nastal zaradi semantične enotnosti s konceptom »pomen«, seveda zato, ker je v francoščini iz termina »signe« neposredno izpeljan tudi koncept »signification« (dobesedno: »tvorba pomena« oziroma »pomenotvornost«). Prevod Saše Jerele v skladu z uveljavljeno terminološko prakso ohranja »znak«.
6.4	Označevalec/označeno
V smislu svojega predloga »znamenje« Pogorelec (1982) francosko terminološko dihotomijo »signifiant/signifié« v slovenščini razrešuje kot »zaznamujoča prvina/zaznamovano«. Posebej zanimiv je prvi termin, ki upošteva aktivno udeležbo označevalca v imenovanju koncepta, vendar skuša denotirati njegovo »elementarnost«, o kateri pa v Saussurjevem razrezu pojmov ni govora.
Novi prevod Saše Jerele uvaja v slovensko terminologijo leksikalno rešitev »označeno«, ki za razliko od prejšnje - »označenec« (Saussure 1997) - v slovensko jezikoslovno terminologijo prinaša jasno upoštevanje ključne slovnične oziroma kategorialne razlike v terminologiji izvirnika. »Signifié« je namreč v francoščini strukturno zaznamovan s trpnostjo in kot tak stopa v jasno razmerje z dejavno obliko »signifiant«. »Označeno« je mentalna enota v pasivnem depoju govorčeve izkustvene kompetence, označevalec pa je aktivna pomenska podoba znaka, ki govorcu oblikuje jezikovno zmožnost, in sicer tako, da dejavno nastopa v inventarju jezikovnih sredstev, ki jih ima na voljo. V obeh primerih gre za samostalnik, vendar je prvi izpeljan iz trpnega, drugi pa iz tvornega deležnika. »Označeno« je koncept oziroma predstavna referenca tistega, kar označevalec izreče. Nima objektne vrednosti: ni torej pomenjena stvar sama, na primer konj, temveč »konj«, enotna, posplošena mentalna reprezentacija konja kot živali z določenimi distinktivnimi lastnostmi, ki jo označevalec ubesedi oziroma ji prisodi jezikovni izraz. Miselni koncept »konj « je univerzalen in neodvisen od posameznih jezikovnih izrazov. Označevalec pa je akustična (ali grafična) podoba, objekt označenega in je podvržena konvencionalnim prijemom, ki oblikujejo specifiko posameznih jezikov.
6.5	Arbitrarnost jezikovnega znaka
Novi prevod glede na francoski izvirnik »arbitraire« vztraja pri ožje zamejenem terminu »arbitrarnost«, ker bi se morebitno slovenjenje »poljubnost« preveč približevalo pojmu »vseenosti«. Takšna rešitev bi šla na škodo jasnosti tega pomembnega koncepta, ker v nobenem jeziku ni »vseeno«, kakšno je razmerje med označevalcem in označenim, in ker je nujno (Benveniste 1988), da je posamezen koncept označen z natančno dogovorjenim, konvencionalnim označevalcem.
52
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
6.6 Sinhronija/diahronija
Splošno jezikoslovje, kakor ga je ubesedil Saussure, ni teoretski osamelec, ki bi ga avtor domislil ločeno od lastnega raziskovalnega historiata. Njegova predavanja so zrasla iz dolgoletnega poglobljenega ukvarjanja z zgodovinskim in primerjalnim jezi-koslovjem.11 Ni naključje, da je Saussure že v naslovu svoje primerjalno-jezikoslovne diplomske naloge iz leta 1879 uporabil termin »sistem«. Iz analize razvoja indoevrop-skih jezikov je Saussure ugotovil, da ta razvoj v funkcionalnem smislu ni absolutno kontinuiran, temveč da prihaja v evoluciji posameznih jezikov do stopenj, ko se sistem stabilizira kot podlaga za vzpostavitev sporazumevalnega koda, ki določeni skupnosti omogoči jezikovno interakcijo. Glede na ta sklep je razvil stališče, da se mora znanstveno jezikoslovje s svojimi analitičnimi prijemi suvereno odločiti, s katerim od obeh vidikov obstoja jezikovnih sistemov se bo ukvarjalo, če hoče svojemu raziskovanju zagotoviti metodološko doslednost: razvojni oziroma dinamični vidik jezika raziskuje diahrono jezikoslovje, medtem ko sinhrono jezikoslovje proučuje stabilne oziroma statične vidike posameznih jezikovnih sistemov.
Oba izraza sta Saussurjeva terminološka invencija, s katero je avtor po eni strani jasno razločil zgodovinske in sistemske pristope k jezikoslovju, po drugi pa pokazal, da je njegovo zavzemanje za prvenstvo sinhronije v sodobnem jezikoslovju nadgradnja njegovih dotlejšnjih teoretskih prizadevanj v tradicionalnih okvirih diahrone lingvi-stike. Ker gre za izrecen avtorski terminološki neologizem, je prevajalka ob ustrezni oblikovni slovenitvi ohranila grško etimologijo teh dveh izrazov.
Podobno je ravnala v primeru francoskega termina »alternance«, ki zadeva nekatere razvojne procese v diahronem spreminjanju glasovnih razmerij v posameznih jezikovnih sistemih. Prvi prevod uporablja slovenitev »premena«, ki pa je bližji francoskemu pojmu »changement«, pogosto rabljenemu v tradicionalnih izpeljavah evolutivnih fonetičnih raziskav v zgodovinskem primerjalnem jezikoslovju, tudi pri novogramatikih, in s katerim Saussure sam uvede tretji, diahroni del Splošnega jezikoslovja. Ker je prenova terminologije že v osnovni Saussurjevi avtorski intenci »posplošitve« jezikoslovja, se je prevajalka držala latinske osnove izvirnega termina in ga prevajala z »alternanco«.
7 Sklep
Splošno jezikoslovje je v francoskem izhodišču narejeno kot serija pisnih označevalcev, povezanih s tistimi vsebinami, ki jih sugerirajo bolj ali manj dokumentirane domneve o profesorjevem predavateljskem (govornem) izvajanju. V logiki razmerja med označenim in označevalcem je mogoče reči, da so bila Saussurjeva predavanja vrsta linearnih jezikovnih dogodkov, po katerih je najprej nastala zbirka fragmentarnih dokumentov (zapiskov, tekstovnih skic), nato pa je bil ta reprezentativni univerzum označenega preoblikovan v pisni monument, v mogočen korpus označevalcev.
11 V svoji tridesetletni akademski karieri je Saussure večinoma predaval zgodovinsko jezikoslovje in tudi njegov najodmevnejši kurz (Splošno jezikoslovje) je zaradi univerzitetnih programskih potreb vseboval dobršen delež primerjalnih in historičnih prvin.
Primož Vitez: Besedilne in terminološke novosti v drugem slovenskem prevodu Saussurjeve knjige 53
Slovenski prevod je utemeljen na podobnem odnosu, saj v prevodnem postopku francoski izvirnik deluje kot polje označenega, le da gre v tem primeru za klasičen proces medjezikovnega prevajanja z upoštevanjem govornih razsežnosti predavateljskega diskurza. Prevajalka Saša Jerele je v procesu tvorjenja slovenskih saussurjanskih označevalcev na podlagi najsodobnejših analiz ustvarila kompleksen in sistematičen terminološki aparat, ki v slovenščini deluje enako koherentno kot v izvirniku.
Viri in literatura
Michel Arrivé, 2015: Saussure retrouvé. Paris: Classiques Garnier. Gaston Bachelard, 2012: Oblikovanje znanstvenega duha. Ljubljana: Studia humanitatis. Émile Benveniste, 1966: Saussure après un demi-siècle. Cahiers Ferdinand de Saussure 2. 7-21.
Émile Benveniste, 1988: Problemi splošne lingvistike I. Prev. I. Žagar, B. Nežmah.
Ljubljana: Studia humanitatis. Umberto Eco, 1992: La production des signes. Prev. M. Bouzaher. Paris: Le Livre de Poche.
Johannes Fehr, 2000: Saussure entre linguistique et sémiologie. Paris: Presses
Universitaires de France. Claire Forel, Thomas Robert, 2017: Saussure. Une source d'inspiration intacte.
Genève: MetisPresses. Hans Georg Gadamer, 2008: Človek in jezik. Prev. B. Klun. Spisi o govoru. Ur. P.
Vitez. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalna založba Filozofske fakultete. 21-27. Boris Gasparov, 2013: Beyond Pure Reason. Ferdinand de Saussure 's Philosophy of Language and Its Early Romantic Antecedents. New York: Columbia University Press. Roman Jakobson, 1996: Lingvistični in drugi spisi. Prev. D. Bajt. Ljubljana: Studia humanitatis.
William Labov, 1972: Sociolinguisticpatterns. Philadelphia: University of Pennsylvania Press.
Claude Lévi-Strauss, 1985: Oddaljeni pogled. Prev. B. Kovič, B. Rotar, V. Troha, J.
Zlodre, J. Žuraj. Ljubljana: Studia humanitatis. Sreten Maric, 1977: Sosirova lingvistika i misao o čoveku. F. de Sosir: Opšta lingvi-
stika. Prev. S. Maric. Beograd: Nolit. 9-48. Tullio de Mauro, 1967 : Introduzione, traduzione e commento di Ferdinand de Saussure:
Corso di linguistica generale. Bari: Laterza. Jean-Claude Milner, 2003: Strukturalizem. Liki in paradigma. Prev. K. Rotar, M.
Dolar, E. D. Bahovec, A. Zupančič. Ljubljana: Krtina. Claudine Normand, 2000: Saussure. Paris: Les Belles Lettres. Breda Pogorelec, 1982: Ferdinand de Saussure: splošna načela. Kserografiran seminarski izroček, 13 str. Ljubljana: FF UL. François Rastier, 2015: Saussure au futur. Paris: Les belles lettres. Ferdinand de Saussure, 1997: Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Prev. B. M. Turk. Ljubljana: Studia humanitatis.
54
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Ferdinand de Saussure, 2002: Écrits de linguistique générale. Paris: Gallimard.
Ferdinand de Saussure, 2016: Cours de linguistique générale. 1. izd. 1916. Paris: Payot & Rivages.
Ferdinand de Saussure, 2018: Splošno jezikoslovje. Prev. S. Jerele. Ljubljana: Studia humanitatis.
Estanislao Sofia, 2015: La 'Collation Sechehaye 'du 'cours de linguistique générale' de F. de Saussure. Leuven: Peeters.
Ferdinand de Sosir, 1977: Opšta lingvistika. Prev. S. Maric. Beograd: Nolit.
Dubravko Škiljan, 2008: Dolga zgodovina jezikoslovja govora. Spisi o govoru. Ur. P. Vitez. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 29-37.
Jean-Didier Urbain, 2016: L'homme descend du signe. La révolution saussurienne. F. de Saussure: Cours de linguistique générale. Paris: Payot & Rivages. 7-51.
Jože Toporišič, 1992: Enciklopedija slovenskegajezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
François Vincent, 2017: À propos des sources du premier cours de linguistique générale. Saussure. Une source d'inspiration intacte. Ur. C. Forel, T. Robert. Genève: MetisPresses.
Primož Vitez, 2019: Besedilna invencija in citat. Spomin II, Ars&Humanitas 13/1. Ur. K. Mahnič, N. Golob. Ljubljana: Znanstvena založba FF UL.
Résumé
Comme dans l'usage des structures linguistiques systémiques, les locuteurs développent un certain automatisme dans la réception de certains textes. Il devient sous-entendu de pouvoir lire un texte important en traduction locale. Si les locuteurs ordinaires n'ont pas pour tâche de réfléchir la genèse du texte - si, dans la logique de la métaphore saussurienne des échecs, il peuvent venir inspecter le jeux textuel à n'importe quelle étape de sa réception - les linguistes textuels se doivent d'analyser la nécessité d'une éventuelle retraduction d'un texte dont ils détectent certains manques à n'importe quel niveau textuel. L'un des éléments cruciaux du processus traductif contemporain consiste à analyser les aspects linguistiques, contextuels et pragmatiques de l'original. La nouvelle traduction du CLG vers le slovène reconsidère en profondeur les caractéristiques essentielles de sa genèse et de ses appareils discursif et terminologique. Elle analyse la majorité des interprétations les plus récentes, celles surtout qui émergeaient à l'occasion du centenaire de la publication de l'original français (1916 - 2016). L'impact que le CLG exerçait sur l'ensemble des sciences humaines et sociales dans sa postérité jusqu'au moment actuel concerne la totalité de son discours relayant la source orale du Cours avec sa (tran)scription par Bally et Sechehaye, mais se résume particulièrement bien par les dichotomies de base, notamment celles qui opposent langue et parole, signifiant et signifié, synchronie et diachronie, et ensuite par les concepts du signe linguistique et de son arbitraire. La nouvelle traduction (2018), effectuée par Saša Jerele, se concentre particulièrement sur la résolution du problème du titre de l'ouvrage, puis celle du «signifié», puisque la première (1997) ne tenait pas explicitement compte de ses composantes essentielles, celles da sa «passivité» et de sa non-discontinuité formelle.
UDK 81'42
Mira Krajnc Ivič
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru mira.krajnc@um.si
OBRAVNAVA BESEDIL: MERILA ZA RAZLIKOVANJE MED BESEDILNO VRSTO IN BESEDILNIM TIPOM1
Besedila, ki izkazujejo skupne prototipične lastnosti, pogosto skupinimo v besedilne tipe ali besedilne vrste. Besedilne vrste so rezultati ustaljenih jezikovno-vedenjskih dejanj znotraj komunikacijskega področja določene diskurzivne skupnosti. Ta opredelitev izhaja iz opredelitve besedila po komplementarnem modelu. Za razliko od besedilnih vrst so besedilni tipi vezani na besedilno infrastrukturo in kot taki pravzaprav niso del sistematike skupinjenja (klasifikacije in tipologizacije) besedil. Znanje o besedilnih vrstah sodi med nujna znanja, da lahko sodelujemo v družbenih procesih.
Ključne besede: besedilo, besedilna vrsta, besedilni tip, klasifikacija, tipologizacija
Texts that display common prototypical characteristics are often grouped into text types or genres. Genres are the result of habitual language and behavioural activities within the communicative field of a specific discursive community. The definition of a genre derives from the complementary model of text definitions. Unlike genres, text types are formed based on language infrastructure; they are not part of systematic text grouping (classification and typologisation). Knowledge of genres is crucial to participating in social processes.
Keywords: text, genre, text type, classification, typologisation
1 Uvod
Sodobna komunikacijska sredstva in nova spoznanja na različnih področjih človekovega delovanja vplivajo na spreminjanje razumevanja pojmov besedilo, besedilna vrsta oziroma besedilni tip. Navidezno sopomenska izraza besedilna vrsta oziroma besedilni tip v sebi skrivata različna merila skupinjenja besedil. Tako se izraz besedilni tip nanaša na skupine besedil, ki se med seboj razlikujejo izključno na osnovi jezikovnih meril, kot sta na primer slog in slogovni postopek. Izraz besedilna vrsta pa na besedilne skupine, ki so rezultati ustaljenih jezikovno-vedenjskih dejanj znotraj komunikacijskega področja določene diskurzivne skupnosti.
O besedilnih skupinah je precej objavljenega v tujini in pri nas, a je treba upoštevati, da imajo te svoje posebnosti v vsaki družbeni in jezikovni skupnosti. Pri nas imamo tako podrobne opredelitve in tipologijo novinarskih besedilnih vrst in zvrsti ter znotraj literarne vede umetnostnih besedil za komunikacijski področji mediji in umetnost. Znanstvene
1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6-0156 (Slovenskojezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine - vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.
56
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
publikacije, ki bi prinašala podrobno klasifikacijo in tipologizacijo besedilnih vrst po drugih komunikacijskih področjih, pa še nimamo. Poleg tega že obstoječe tipologije ne razlikujejo med besedilnim tipom in besedilno vrsto, zaradi česar ne vpeljujejo vertikalne klasifikacije besedil. To pravzaprav nakazuje, da je skupinjenje besedil pri nas še malo raziskano, da v obstoječem večinoma le učbeniškem in priročniškem gradivu prevladujejo, z redkimi izjemami, nepopolne opredelitve besedilnih skupin in poskusi njihovega sistemskega skupinjenja. Na potrebo po sistematizaciji na tem področju v učbeniškem gradivu (torej tudi na sploh) pokaže tudi raziskava Ahačiča idr. (2017),2 v kateri avtorji izraze, ki se nanašajo na besedilo, umestijo med skladnjo (besedilna skladnja) ali fonetiko (besedilna fonetika).
2 Besedilo in skupinjenje besedil
2.1 Problem opredelitve besedila
Na področju slovenističnega besediloslovja je še vedno uveljavljena opredelitev besedila po de Beaugrandu in Dresslerju (1992) kot komunikacijske pojavitve, ki izpolnjuje sedem kriterijev besedilnosti, med katerimi sta vsaj informativnost in sprejemljivost izrazito subjektivna. Prav zato ta opredelitev besedila ne zadostuje. Na besedilo je treba gledati z več vidikov hkrati, in sicer s strukturno-slovničnega, komu-nikacijsko-funkcijskega (pragmatičnega) in semantičnega vidika, ki si tudi razvojno sledijo v navedenem zaporedju. Strukturno-slovnični vidik daje poudarek na analizi besedilotvornih, zlasti zaimenskih in morfemskih sredstev vezanja besedilnih enot, komunikacijsko-funkcijski ali pragmatični na sporočevalni vlogi besedila v danih okoliščinah in semantični na pomenskem razmerju med besedilnimi enotami/propozicijami (t. i. besedilna sklenjenost). Zanemariti ne gre niti naslovnika, ki s svojim pogledom na svet prispeva k interpretaciji besedila, in na povezanost besedila z drugimi semiotskimi sistemi (Starc 2011: 434, Vičar 2015: 802). Besedilo je tako komplementarni, multi-modalni kulturno-družbeni fenomen (Gansel in Jürgens 2007: 51; Starc 2011: 433). To med drugimi potrjujejo spletna besedila, v katerih se prepletajo značilnosti govorjenih in zapisanih besedil in pri katerih je običajno linearno branje deloma ali v celoti nadomestilo izbirno.3 Opredelitev besedila kot mesta pogajanja o smislu sporočenega (Katnic Bakaršic 1999: 80) vključuje naslovnikov vidik in se prav tako zdi upravičena. Pri teh pogajanjih je naslovnikova naloga, da se skuša kar najbolj približati tvorče-vim dejanskim ciljem (Eco 1999). Besedilo je opredeljeno tudi kot sestavljeni znak, konkretni označevalec glede na jezikovna, družbeno-kulturna in druga pravila namreč evocira točno določenega označenca in obratno. Tvorec pri tvorjenju in naslovnik pri interpretaciji vključujeta »svoja lastna življenjska izkustva, lastne poglede, nazore« (Virk 1999: 143 po Eco 1999), kar po Verschuernu (2000) predstavlja posameznikov mentalni svet, Simpson (2014: 23) pa to po Hallidayju povzame z besedami, da jezik zrcali udeleženčevo mentalno sliko sveta.
2	Raziskava prinaša pregled rabe jezikoslovne terminologije, njen cilj pa je »poenotenje jezikoslovnih izrazov pri slovenščini in drugih jezikih na pojmovni in izrazni ravni« (Ahačič 2017: 4).
3	Izbirno branje naslovniku omogoča, da sam izbere ne le vsebine, ki jih bo bral, ampak tudi smer branja in s tem zaporedje branih vsebin.
Mira Krajnc Ivič: Obravnava besedil: merila za razlikovanje med besedilno vrsto in besedilnim tipom 57
Opredelitev besedila lahko po Ganselu in Jürgensu (2007: 51) povzamemo tako: besedilo je v sebi koherentna celota jezikovnega komuniciranja v danem kontekstu, ima prepoznavne komunikacijske naloge in na poseben način oblikovano strukturo, tj. zvezo slovničnih in semantičnih relacij med stavki oz. propozicijami, ki tvorijo besedilo in ki vplivajo na njegovo notranjo povezanost ali koherentnost.4
2.2 Predlog sistemskega skupinjenja besedil
Besedila glede na prototipične zunaj - in znotrajbesedilne prvine skupinimo na besedilne tipe, vrste, razrede, različice idr. Skupinjenje besedil je predlog v smislu sistem-sko-teoretičnega vidika in je prav tako temeljno raziskovalno področje besediloslovja. Poznavanje znotraj- in zunajbesedilnih prvin neke besedilne skupine povečuje stopnjo objektivnosti pri sicer opisni analizi konkretnega posameznega besedila in posledično posameznikovo jezikovno sporazumevalno zmožnost. Posameznik pri (tvorjenju ali) interpretaciji nekega besedila lahko opazuje, ali dano besedilo pri določenih prvinah odstopa od pričakovanega, torej pritegne pozornost, ali ne; tako lahko ne le po občutku, ampak s konkretnimi primeri prikaže, zakaj meni, da je tvorec, recimo, negotov pri podajanju informacij, da morda katere informacije prikriva ipd.
2.2.1 Besedilni tip
Besedilna skupina, ki jo pojmujemo in poimenujemo z besedno zvezo besedilni tip, po Gansel, Jürgens (2007: 68) ni vezana na posameznikove aktivnosti znotraj nekega komunikacijskega področja, temveč na besedilno infrastrukturo. Tako besedilom nekega besedilnega tipa pripisujemo značilnosti izključno na osnovi jezikovnih meril, kot so a) slog (ironično),5 b) kanal (digitalno), c) vloga/funkcija besedila, (povezovalno) in č) slogovni postopek ali tematski razvoj (pripovedno besedilo) (Gansel, Jürgens 2007: 69).6 Besedilni tipi glede na svoje jezikovne značilnosti predstavljajo »vir za tvorjenje
4	Kot kriterije besedilnosti navajata: medbesedilnost, funkcionalnost, celostnost, materialnost in medij-skost. Pri tem se materialnost in medij skost nanašata na razlikovanj e med digitalnim in klasičnim besedilom ter na načine posredovanja besedila naslovniku (internet, radio, televizija). Funkcionalnost je določena s primarnimi zunajbesedilnimi značilnostmi, kot so družbena institucionalnost, situacijskost, intencionalnost, sprejemljivost in informativnost. Celostnost pa temelji na integracijski moči komunikacijske naloge, katere sestavine določajo ciljnost in namernost besedila. Celostnost se kaže v znotrajbesedilnih merilih, kot sta kohezivost in koherentnost, ter tematskosti in tudi v zgradbi besedila.
5	Slog ali stil je po Juvanu (2003: 16) razpoznaven način rabe jezika, ki določa področje besedilnega smisla in izdaja tvorčeve subjektne pozicije, slog je torej, tako Juvan, »identitetna navigacija«, zato se izraz slog ne prekriva z izrazom slogovni postopek (več opomba 6), skupno jima je, da oba s še drugimi jezikovnimi in nejezikovnimi značilnostmi sooblikujeta smisel besedila. Ironično besedilo je lahko pripovedno, opisno ali argumentativno, morda tudi razlagalno.
6	Po van Dijku (1980: 134) vsako besedilo, torej tudi govorjeno, sodi k vsaj enemu prevladujočemu slogovnemu postopku. Ti postopki so po Heinemannu (2000b: 358) opisovanje dejstev v prostoru, pripovedovanje, ki vrednoti fenomene v času, ekspozicija ali razlaganje, ki je razgradnja konceptov, in argumentacija, utemeljena na razmerju med izrekom in tvorcem. Heinemann sicer izhodiščno navaja le 3 besedilne tipe, tj. opisovanje, pripovedovanje in argumentiranje, a kasneje k razlaganju doda še instrukcije. Navedene slogovne postopke pa vzporeja z van Dijkovimi superstrukturami (1980: 128-159). Naj omenim še Vičar (2013), ki po Martinu (1989) ne govori o slogovnih postopkih, temveč o stvarnih besedilnih vrst (angl. factual genres).
58
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
besedilnih vrst v različnih komunikacijskih položajih« (p. t.). Naj navedeno ponazorim s primerom besedilnega tipa glede na sporočevalno namero, to je recimo prošnja. Da tvorec lahko oblikuje svoje besedilo neke besedilne vrste (prošnja za pridobitev štipendije, prošnja za izvolitev v naziv ipd.), s katerim želi ubesediti, da naslovnika kaj prosi, mora temo oblikovati skladno z značilnostmi nekega slogovnega postopka, v danem primeru z utemeljevanjem (kar je prav tako besedilni tip) in skladno z značilnostmi prenosnika, recimo vidno-pisnega (tudi to je besedilni tip). Poleg teh jezikovnih značilnosti pa naj bi pri tvorjenju upošteval še nejezikovne značilnosti določenega komunikacijskega področja (recimo izobraževanje), kar vse sooblikuje značilnosti konkretnega posamičnega komunikacijskega stika, in tako skupaj z jezikovnimi značilnostmi tvori enkratno in neponovljivo besedilo neke besedilne vrste.
Besedilni tip povzema več različnih jezikovnih značilnosti, dobiva različne značilnosti različnih besedilnih razredov in drugih hierarhičnih nivojev klasifikacije in tipologizacije besedilnih vrst ter po mnenju Gansela in Jürgensa ni del sistematike besedilnih vrst.
2.2.2 Besedilna vrsta
Najpogostejše poimenovanje za skupino besedil je besedilna vrsta. Način, kako raziskovalci poimenujejo in pojmujejo besedilno vrsto, je odvisen od njihovega pojmovanja besedila. Tako je pri nas besedilna vrsta opredeljena kot stalna oblika besedil (Toporišič 2000: 721). V povezavi s funkcijsko zvrstnostjo (npr. Skubic 2005) in pragmalingvistiko (npr. Mikolič 2007, Mikolič 2007a, Mikolič in Romih 2015) se uporablja termin besedilna vrsta, znotraj sistemsko-funkcijskega jezikoslovja (npr. Bizjak 2005, Vičar 2013) pa žanr.
Besedilne vrste so presečišče različnih jezikovnih, družbenih in kognitivnih vprašanj, njihovo poznanje predstavlja splošni orientacijski okvir za procese tvorjenja in razumevanja besedil. Kot navajata Gansel, Jürgens (2007: 92), se besedilne vrste konstituirajo prek prototipičnih medsebojno povezanih kontekstualnih in strukturnih značilnosti. Po njunem mnenju se tako oblikuje okvir za prototipične značilnosti besedil. Te značilnosti so se oblikovale na osnovi konvencij jezikovnih uporabnikov o jezikov-no-komunikacijskih vzorcih, za katere so značilni le določeni sporočevalni nameni7 glede na medijsko-položajne in tematske značilnosti. Heinemann in Vieweger (1991: 148-150) sporočevalne namene oziroma besedilne funkcije opišeta kot a) funkcijo besedila v interakciji, b) prispevek besedila k realizaciji družbenih okvirjev/možnosti, c) k posameznikovim ciljem in č) h konstituiranju družbenih razmerij. Avtorja navedeta štiri primarne medsebojno inkluzivne besedilne funkcije, izražene z glagoli izraziti, povezati, informirati in usmerjati. Zavedata se, da je te funkcije mogoče doseči tudi z nejezikovnim komuniciranjem. Tako razumevanje sporočevalnega namena vključuje
7 Izraze sporočevalni namen, besedilna funkcija/vloga oziroma vloga/funkcija besedila in tvorčeva namera uporabljam sopomensko, čeprav se termin tvorčeva namera nanaša na namero posameznega tvorca v trenutku komuniciranja, sporočevalni namen na namen sporočanja, torej izmenjavanja sporočil, medtem ko termin besedilna funkcija v ospredje postavlja delovanje in predvideno učinkovanje besedila kot celote z vidika vseh udeležencev.
Mira Krajnc Ivič: Obravnava besedil: merila za razlikovanje med besedilno vrsto in besedilnim tipom 59
večfunkcijski vidik, ki ga poudarja jezikovna pragmatika in ga povezuje s funkcijami besedila po Bühlerju in Jakobsonu. To nujno potrebno povezavo v nekoliko drugačni obliki zagovarja že Kunst Gnamuš (1994a: 54-55 po Nuyts 1992: 60). Vse navedene spremenljivke pogojujejo značilno in ustrezno obliko strukture besedila kot predstavnika določene besedilne vrste.
2.2.2.1 Besedilne vrste v povezavi s »komunikacijskimi področji/družbenimi sistemi«
Izraz »družbeni sistem« Gansel in Jürgens (2007) uporabljata sopomensko za »komunikacijsko področje«. Pri tem termina »komunikacijsko področje« ne gre enačiti s pojmom področja, kot ga uporablja Mikolič (2007, 2007a). Družbeni sistem pa se ne nanaša na družbeno ureditev, ampak pomeni način organiziranja vedenja in ravnanja neke skupnosti na različnih področjih, ki so potreba za doseganje skupnih interesov te skupnosti.8
2.2.2.1.1 Vloga družbenih dogovorov
Že Aristotel (Kušej, Pavčnik, Perenič 1993: 24) navaja, da je človek družbeno in družabno bitje. Oblike sožitja z drugimi, kot navajajo Kušej, Pavčnik in Perenič (1993: 24-25), se nenehno spreminjajo, saj je za človeka značilno t. i. produktivno delo, torej proizvodnja življenjsko pomembnih materialnih dobrin kot podlaga za oblikovanje skupnosti oziroma družbe. »Pojem družbe nosi sam v sebi prvine urejenosti, se pravi sistema določenega vedenja in ravnanja posameznikov, ki družbo sestavljajo« (Kušej, Pavčnik, Perenič 1993: 26). Družbena razmerja med posamezniki so lahko »v tolikšni meri interesno konfliktna, da njihovo pravno neurejanje ogroža temeljne človekove dobrine in onemogoča, da temeljne družbene dejavnosti nemoteno delujejo« (Pavčnik 1997: 22), zato vsaka oblika družbenega sožitja zahteva določena pravna pravila in pravna načela, »ki [...] urejajo življenjsko pomembno zunanje vedenje in ravnanje ljudi v državnopravno organizirani družbi.« (Pavčnik 1997: 17-18). Gre za norme oziroma predpise (Kušej, Pavčnik, Perenič 1993: 59), ki terjajo od ljudi določeno družbeno zaželeno vedenje ali ravnanje. V tem primeru je poudarek na regulatorni vsebini in funkciji norme. Norma pa pomeni tudi tako ravnanje ali vedenje v družbi, ki se v ustreznem okolju, v ustrezni skupnosti ali skupini šteje za »normalno«, to je povprečno, veljavno, običajno, torej ravnanja ali vedenja, ki se ga ljudje dejansko držijo in zavoljo česar se nanje lahko zanesemo.
2.2.2.1.1.1 Komunikacijska področja
Po Gansel in Jürgens (2007: 70) je komunikacijsko področje »določeno družbeno področje, za katero so konstitutivne specifične norme dejanj in vrednotenja. Komunikacijsko področje lahko opišemo kot položajno in družbeno opredeljene komplete besedilnih
8 Morda bi ustreznejši izraz bil družbene infrastrukture, saj gre za to, kar je potrebno, da skupnost opravlja svoje poslanstvo, a termin sistem poudarja red, ki omogoča in določa delovanje skupnosti.
60
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
vrst.« Ta področja so vzgoja, množični mediji, gospodarstvo, pravo, religija, znanost, politika in umetnost.9 Znotraj navedenih področij nadalje govorita (2007: 75) o besedilnih vrstah v ožjem in širšem smislu. Npr. za znanstveno področje je izvirni znanstveni prispevek prototipična besedilna vrsta oziroma besedilna vrsta v ožjem smislu, poljudnoznanstveni prispevek oziroma pogodba o zaposlitvi znanstvenega raziskovalca pa v širšem smislu, saj se prvi povezuje s področjem množičnih medijev, druga s pravom.
2.2.2.1.1.2 Besedilne vrste v zakonskih in podzakonskih predpisih
Tvoijenje besedilnih vrst določajo tudi zakonski in podzakonski predpisi, npr. navodilo za uporabo zdravil ima z Zakonom o zdravilih10 v 87. členu določene obvezne vsebinske enote. To velja tudi za vsebino zavarovalne police, za vabilo obtoženca na razpravo, ki ga obtožencu pošlje sodišče npr. po Zakonu o prekrških, 115. člen,11 obvezne vsebinske enote strokovnemu poročilo za izvolitev v naziv določajo pravilniki, statuti. Navedeno dodatno potrjuje opredelitev besedilnih vrst kot produktov konvencionalnih jezikovnih dejanj znotraj nekega komunikacijskega področja.
2.2.2.2 Klasifikacija in tipologizacija besedilnih vrst
Skupinjenje besedilnih vrst je predlog v smislu sistemsko-teoretičnega vidika razumevanja besedilnih vrst. Kot najstarejši poskus skupinjenja besedil glede na znotraj- in zunajbesedilne značilnosti velja delitev na funkcijske stile (Gansel, Jürgens 2007: 60-61), a ta delitev je zelo groba. 1972 je Sandig (povz. po Heinemann in Viehweger 1991: 135-136) izbrala 20 značilnosti (npr. govorjen, spontan, monološki, dialoški, prostorski in/ali časovni stik, velelniške oblike, elipse) in ugotavljala, katere od navedenih značilnosti so tipične za določeno besedilo, npr. za zdravniški recept je tako značilno, da ni niti govorjen niti spontan, med tvorcem in naslovnikom ni niti prostorske niti časovne hkratnosti, je enogovorno besedilo, ki ima značilna besedilni začetek in zaključek. Navedene razločevalne značilnosti spominjajo na merila ločevanja besedil na javna/zasebna,12 uradna/neuradna, enogovorna/dvogovorna, zapisana/govorjena itd. S temi merili opisujemo večinoma le zunajbesedilne značilnosti, zato tovrstni opisi besedilnih vrst predstavljajo le parcialno, nepopolno tipologijo besedilnih vrst (Heinemann in Viehweger 1991: 137, Heinemann 2000a: 509-511).
Skupinjenje besedil se pri nas v osnovi razume le kot tipologija besedil (Toporišič 2000: 715), a bi se pravzaprav moralo nanašati tudi na klasifikacijo, ki je po Gansel in Jurgens (2007: 64-68) vertikalna sistemska delitev glede na enake ali podobne lastnosti, npr. na področju umetnosti so umetnostna besedila epska, lirska ali dramska. Tipologizacija pa je horizontalna delitev, ki vprašanja o besedilnih vrstah razume kot vprašanja o delovanju ljudi na sploh znotraj komunikacijskih področij, npr. lirska
9	Nemara bi veljalo kot komunikacijsko področje dodati družino.
10	Zakon o zdravilih. Na spletu. Dostopno 25. 7. 2018.
11	Zakon o prekrških. Na spletu. Dostopno 25. 7. 2018.
12	O ustreznosti terminov zasebno in javno Skubic 2005: 90.
Mira Krajnc Ivič: Obravnava besedil: merila za razlikovanje med besedilno vrsto in besedilnim tipom 61
besedila so sonet, oda, romanca ... Prehodi med skupinami besedil so mehki, zato so možna prehajanja in prepletanja neprototipičnih značilnosti.
V okviru gradnje korpusa turističnih besedil se je z vprašanji delitve besedil ukvarjala Mikolič (2007 in 2007a).13 Avtorica (2007: 110) turistična besedila deli na a) pravna, b) znanstvena, c) strokovna in poljudnoznanstvena, d) publicistična besedila s področja turizma, e) turističnoposlovna in f) turističnooglaševalska. Že sama poimenovanja skupin kažejo, da turističnoposlovna in turističnooglaševalska besedila sodijo na jedrno področje reda turističnih besedil, ostala besedila na mejno, saj se povezujejo z drugimi komunikacijskimi področji (mediji, pravo), ali pa sodijo k drugim komunikacijskim področjem (znanost). Turizem je kot gospodarska panoga del komunikacijskega področja gospodarstvo. Možnost klasifikacije in tipologizacije turističnih besedil prikazuje tabela 1.
Tabela 1: Odsek prikaza možne klasifikacije in tipologizacije turističnih besedil
Razred	Besedila komunikacijskega področja gospodarstvo	
Red	Turistična besedila	
	Jedrno območje	Mejno območje
Družina 1	Turističnoposlovna besedila	
Besedilna vrsta	Razgovor ob sklenitvi turističnega aranžmaja	Pogodba o nakupu potovalne storitve
Družina 2	Turističnooglaševalska besedila	
Besedilna vrsta	Turistični vodnik	Ocena turističnega vodnika
Različica besedilne vrste	Turistični vodnik za mlade	
V slovenščini imamo podrobne opredelitve in tipologijo novinarskih besedilnih vrst in zvrsti za komunikacijsko področje mediji in znotraj literarne vede za komunikacijsko področje umetnost. Znanstvenega prispevka, ki bi prinašal podrobno klasifikacijo in tipologizacijo besedilnih vrst po drugih komunikacijskih področjih, še nimamo, poleg tega obstoječe tipologije ne razlikujejo med besedilnim tipom, besedilno vrsto in ne vpeljujejo vertikale klasifikacije besedil.
2.2.2.2.1 Vpliv tradicije na poimenovanje in pojmovanje besedilne vrste
Tradicija in vsakdanja raba izrazov, kot so pismo, prošnja, zahvala, precej vplivata na poimenovanje in pojmovanje, kaj je besedilna vrsta. Navedeno trditev skušam
13 Krajnc Ivič 2018.
62
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
prikazati s primeri za poimenovanje in pojmovanje skupin besedil, predstavljenih pod točkami 2.2.2.2.1.1 o pismu, 2.2.2.2.1.2 o vabilu in oglaševalskem besedilu in 2.2.2.2.1.3 o kritiki, komentarju, oceni ter recenziji.
2.2.2.2.1.1	Motivacijsko pismo je npr. poimenovanje, pogojevano s tradicijo vloge besedila, poslanega v pisemski ovojnici, ter predvidenim zaželenim perlokucijskim učinkom. Ožjeinteresno pismo14 namreč po Heinemannu (2000a) vsebuje glede na družbeno in emocionalno razmerje med dopisovalcema praviloma osebna doživetja (izkušnje) in po predpostavki tvorca za naslovnika relevantno primerno znanje. Vsebina pisma15 je določena s komunikacijskim položajem, in sicer glede na družbeno vlogo udeležencev in družbeno razmerje med njimi ter glede na zanimivost teme za ožji ali neomejen krog naslovnikov. Če gre za ožjeinteresna in uradna pisma, so ta lahko vnaprej dogovorjena besedila, ki služijo kot pisni dokazi, prikazi predhodnih ustnih namer in dogovorov med tvorcem in naslovnikom. Merilo slogovni postopek je določen z vsebino in besedilno vlogo. To besedilu določi tvorec glede na svoje trenutne želje, potrebe, hotenja v odnosu do naslovnika, zato so pisma lahko povezovalna (voščilo, čestitka, zahvala, sožalje, pozdrav, opravičevanje), pozivna (vprašanje, želja, prošnja, prošnja/poziv za opravičenje, očitek), predstavitvena (soglasje, novica), vrednotenj-ska (predlog, navodilo, nasvet, graja), izvršilna (obljuba, zagotovilo, opomin) ali večfunkcijska. Pozdrav je nepogrešljiva sestavina pisma, kar pomeni, da je osnovna besedilna vloga ožjeinteresnega neuradnega pisma povezovalna. Izraz motivacijski zgolj izpostavlja to besedilno vlogo, saj tvorec želi spodbuditi, da naslovnik z njim vstopi v komunikacijski stik.
Poimenovanje (e-)pismo se enako kot poimenovanje telefonski pogovor, letak ali brošura nanaša na besedilni tip. Pri tem je merilo ločevanja kanal, prek katerega je bilo besedilo posredovano med udeležencema.
2.2.2.2.1.2	Vabilo in oglaševalsko besedilo
Opredeljevanje besedilne vrste le glede na prevladujoč sporočevalni namen predstavlja dodatno težavo. Kot prvo, gre za merilo razlikovanja med besedilnimi tipi, kot drugo tudi za besedila velja, da so večfunkcijska, hibridna. Vabilo je hkrati uteme-ljevalno pozivno in izvršilno besedilo, še posebej, če je poziv izražen z eksplicitnim performativnim glagolom vabim(o). Manj izrazita je izvršilna ilokucijska vloga, če je namera izražena v deležniški obliki vabljeni, vabljen ob elipsi glagola biti v 2. os. (si, ste, sta). Pri vrinjeni sekvenci v potekajoče pogovarjanje A prideš jutri? - Joj, ne utegnem. Hvala ti, da si se spomnil name. je motivacijska replika večfunkcijska, saj govoreči na svoje vprašanje pričakuje odgovor, sogovorca vabi in se zaveže, da bo v primeru soudeleženčevega pritrdilnega odziva ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu. Ali lahko širšeinteresno vabilo razumemo kot oglaševalsko besedilo? Tega sicer ne moremo opredeliti po Searlovih pogojih posrečenosti govornega dejanja, razen če izhajamo iz prevladujočih tvorčevih namer, in sicer predstavitvene - oglaševalno
14	Značilnosti pisma veljajo tudi za e-pismo.
15	Krajnc Ivič 2017.
Mira Krajnc Ivič: Obravnava besedil: merila za razlikovanje med besedilno vrsto in besedilnim tipom 63
besedilo predstavlja prodajno ali storitveno novost - in pozivne - tovrstno besedilo poziva naslovnika, da naj si oglaševano privošči oziroma stori, kot je oglaševano. To pomeni, da je skupina besedil, ki jih označujemo s poimenovanjem oglaševalno besedilo, opredeljena z drugimi merili kot zahvala, opravičilo ali prošnja, katerih opredelitev temelji na tvorčevi nameri (torej gre za besedilne tipe), ali kot okrogla miza,16 letak, brošura, katerih pojmovanje in poimenovanje temeljita spet na drugih merilih.
2.2.2.2.1.3 Kritika, komentar, ocena in recenzija
Ali je s komunikacijskim področjem povezano razlikovanje v poimenovanju besedilnih skupin kritika, komentar, ocena in recenzija? Ta besedila so utemeljevalna, odzivna in mnenjska, po Gansel in Jürgens (2007: 70) ne sodijo v isti besedilni razred, komentar je medijsko besedilo, recenzija znanstveno. A ta ugotovitev deluje precej splošno. Zato sem skušala najti povezave med poimenovanjem tovrstnih besedil glede na komunikacijsko področje.
Komentar po Gansel in Jürgens (2007: 70) kot argumentativno mnenjsko besedilo poziva k spreminjanju mnenja/delovanja ali k nadaljnjim komentarjem. Oblikovan je lahko tako, da predstavi dve ali več ločenih videnj ali po načelu za - proti. Tak komentar nujno vključuje zaključek. Nadalje je komentar lahko izraz strinjanja z izhodiščnim besedilom/dogodkom/filmom idr. Tretja različica komentarja je kratki komentar, ki temelji le na citatih. Znano je, da komentarji ne nastajajo le v okviru poklicnih udejstvovanj tvorca, npr. tema dneva kot stalna rubrika dnevnika Delo, ampak lahko npr. na spletu (komentar na spletnih forumih) vsakdo komentira nogometno tekmo, aktualna politična dogajanja, stanje na cestah, vremenske razmere ipd. Po drugi strani je komentar značilna skupina besedil za izražanje mnenj o športu in ga pišejo športni kritiki, komentator pa spremlja neposredne prenose športnih dogodkov.
Komentar je na komunikacijskem področju mediji torej besedilo, ki ga tvori strokovnjak nekega področja (npr. športa, aktualnih političnih dogajanj). Za poimenovanje vrednotenjskega mnenjskega besedila na komunikacijskem področju umetnost pa se uporabljajo izrazi kritika, redkeje ocena, a tudi recenzija (tabela 3).
Možna so tudi poimenovanja z desnim prilastkom, npr. ocena filma (290 pojavi-tev17)/knjige (128)/likovnih (2)/leposlovnih (1)/književnih (4)/knjižnih (2)/literarnih (1)/razstavljenih (4)/predstavljenih (1) del.
Po podatkih zbirke Gigafida je leksem ocena (224.493) pogosteje rabljen kot kritika (58.611), ocenjevalec (2.220) pa kljub temu redkeje kot kritik (41.736). Če sta smiselni besedni zvezi kritična ocena in kritični ocenjevalec, po podatkih Gigafide ni rabe besedne zveze ocenjevalna kritika. To bi pomenilo, da je pomensko polje lekse-ma ocena širše od pomenskega polja leksema kritika, a primer s področja leposlovja prikazuje tudi sopomensko rabo:
16	Ali je besedna zveza okrogla miza ustrezno poimenovanje besedilne vrste? Gre namreč za besedilo, ki nastaja ob (javnem) soočanju o temi, o kateri imajo enakopravni sodelujoči lahko nasprotujoča si stališča, mnenja.
17	Podatki v oklepajih so navedeni po Gigafidi, 25. 7. 2018.
64
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Petra Vidali je Glazerjevo listino prejela za publicistično, kritiško in uredniško delo. Svoje ocene leposlovnih del objavlja [...] ter v Večerovi prilogi Čitalnica, ki je pod njenim uredništvom postala prepoznaven prostor za objavljanje knjižnih ocen. Njene literarne kritike odlikujejo (Gigafida, 19. 2. 2018).
Tabela 3: Poimenovanja za mnenjske skupine besedil in njihova pojavitev v Gigafidi
Področje	Skupine besedil			Tvorec
	Kritika	Ocena	Recenzija	Strokovnjak18
Likovna	227	7	1	Likovni kritik
Filmska	308	2119	27	Filmski kritik
Glasbena	205	12	7	Glasbeni kritik
Gledališka	26820	1721	5	Gledališki kritik
Literarna	668	22	7	Literarni kritik
Kiparska	1	/	/	/
Književna	63	14	5	Književni kritik
Knjižna	9	101	45	Knjižni kritik
Kuharska	1	/	/	Kuharski kritik
Kulturna	39	2	55	Kulturni kritik
Koncertna	2	/	6	Koncertni kritik
Avtomobilska	4	/	1	Avtomobilski kritik
Računalniška	/	8	2	/
Jezikoslovna	7	/	1	/
Preveriti bi veljalo še, ali ta trditev velja tudi za komunikacijsko področje, v okviru katerega je besedilo nastalo. To bi pomenilo, da je treba obravnavo skupino besedil, kot sta kritika in ocena, vezati na tista komunikacijska področja, za katera je pogostejša raba
18	Po podatkih Gigafide so zelo redka poimenovanja s samostalnikom ocenjevalec, in sicer po ena pojavitev za področje filma in likovne umetnosti ter 3 za glasbo in literaturo, 2 pojavitvi s pridevnikom knjižni.
19	Ta je lahko tudi številčna in ni nujno, da jo tvori strokovnjak, torej ocena ne nosi iste teže kot filmska kritika, zato ne gre za sopomenski izraz.
20	Besedna zveza se v zbirki Gigafida pojavlja od 1992 dalje.
21	Besedna zveza se pojavi v letu 1999 pojavi enkrat, ostale pojavitve po letu 2000. Zanimiv je primer rabe
Na dolgem seznamu vlog v ljubljanski Drami je le malo takih, ki jim pravimo nosilne in jih običajno kritiki izpostavijo v gledaliških ocenah (Gigafida, 19. 2. 2018), v katerem je razvidno, da je tvorec ocene kritik.
Mira Krajnc Ivič: Obravnava besedil: merila za razlikovanje med besedilno vrsto in besedilnim tipom 65
poimenovanja ocena oziroma kritika.22 Morda je prikazana raba le posledica težnje po slovenjenju na nekem komunikacijskem področju, na drugem pa je raba termina ocena ustreznejša, npr. ocena zaključnega dela, lahko da gre za laična poimenovanja, deloma prilagojena težnji po drugačnosti od npr. konkurenčnega izdajatelja istovrstnih besedil podobnih vsebin,23 ki postopoma lahko vodi v razvoj različic neke skupine besedil, te se namreč zgodovinsko-razvojno oblikujejo na osnovi različnih besedilnih vzorcev neke besedilne vrste (Gansel in Jürgens 2007: 56).24
Poleg ocene in kritike se za poimenovanje skupine vrednotenjskih mnenjskih besedil pojavlja še izraz recenzija, in sicer je raba izrazita na komunikacijskih področjih, vezanih na umetnost in knjige. V zadnjem času se izraz recenzija pojavlja z levim določilom video, kar velja tudi za komentar, ki je lahko avdio ali video. Določili kažeta na kanal ali način posredovanja besedila naslovniku, ne pa tudi področja, torej na vsebino, temo, na katero se recenzija/komentar nanaša.25
2.2.2.3 Skupinjenje in pojmovanje skupin besedil v učbenikih in učnih načrtih za slovenščino
Dokument Splošne specifikacije vaj in nalog26 prinaša pregled obstoječih in s strani ministrstva potrj enih učbenikov za slovenščino za osnovno šolo in gimnazij ske programe, obstoječih e-gradiv, učnega načrta za slovenščino v OŠ in za gimnazijske programe in le deloma za druge srednješolske programe ter kratek pregled relevantnih strokovnih in znanstvenih prispevkov. Ugotovljeno je bilo, da se v zbranem gradivu obravnava v povprečju petinsedemdeset besedil, učečim se predstavljenih kot besedilne vrste, npr. voščilo, čestitka, zahvala, opravičilo, prošnja/vloga/prijava, življenjepis,27 opis osebe/ kraja/postopka, pripoved o življenju osebe, vabilo, oglaševalsko besedilo, mali oglas, komentar, ocena, zapisnik, e-pošta, pismo, potrdilo, pooblastilo, intervju. Sam izraz besedilna vrsta ni natančno opredeljen. Merila, kdaj gre za besedilno vrsto in kdaj ne, niso enotna, saj je npr. besedilna vrsta prošnja, vabilo, zahvala, določena na osnovi sporočevalnega namena, medtem ko to merilo ne velja za življenjepis ali e-pismo. Nadalje učeči se ločeno in po stopnjah spoznava vsebinske strukturne enote eseja, tako se najprej seznani z opisom osebe (zunanje, telesne značilnosti), nato z oznako osebe (predstavitev njenega značaja), nazadnje še s pripovedjo o osebi (dogodki iz njenega življenja). Z didaktičnega vidika je tak način verjetno ustrezen, a vzbuja vtis, da se izrazi opis, oznaka, pripoved nanašajo na besedilne vrste, čeprav so to poimenovanja besedilnih tipov. Opis osebe je del npr. besedilne vrste zaslišanje priče v kazenskem postopku.
22	Tvorec besedila ima torej na voljo več poimenovanj za isti denotat vsaj dve poimenovalni možnosti, izbira pa je lahko odvisna od konteksta (Ulčnik 2014).
23	Za potrditev navedenega bi bile nujne nadaljnje besedilnovrstne raziskave.
24	Kot primera različic besedilne vrste navajata besedilno vrsto vremenska napoved in njeni različici vremensko napoved za sosednje pokrajine in vremensko napoved za pomorščake.
25	Podobno je v prvi vrsti na komunikacijsko področje religija vezano poimenovanje besedilne vrste oznanilo, ki je po SSKJ 'duhovnikovo sporočilo, obvestilo ob koncu maše o cerkvenih dogodkih v prihodnjem tednu'.
26	Dokument Specifikacija zbirke besedili BERTA je trenutno interno gradivo projekta Slovenščina na dlani, ki smo ga pripravljale Mira Krajnc Ivič, Darinka Verdonik, Tanja Brčic Petek, Branislava Vičar in Ines Voršič.
27	Kljub uveljavljeni splošni rabi življenjepisa v obliki europass se učeči se z njim med formalnim izobraževanjem ne seznanijo oziroma je odločitev, ali bodo obravnavali to obliko življenjepisa, prepuščena učitelju.
66
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
2.2.2.3.1 Merila skupinjenja besedil v učbeniškem gradivu
Besedila se v pregledanem gradivu skupinijo po naslednjih merilih: a) vsebini, temi (turistična, pravna besedila), b) perlokucijskem učinku (humorna besedila),
c)	ilokucijski vlogi (pozivna, zavezovalna), č) tvorcu besedila (novinarska besedila),28
d)	slogovnem postopku (pripoved o življenju osebe, predstavitev/opis osebe/kraja, prepričevalni pogovor). A med temi merili ni vzpostavljenih medsebojnih razmerij, kar pred učečega in učečega se postavlja ovire. Še posebej, a) če upoštevamo, da se besedila v srednješolskih učbenikih (npr. Bešter 1999: 60-67 in 87-90) po vlogi enkrat skupinijo skladno z Jakobsonovo (1996: 149-160) opredelitvijo funkcije jezika, ki jo povzema tudi Toporišič (2000: 724-725), in drugič s Searlovimi razredi govornih dejanj, b) pod a-d navedena merila v učbenikih niso predstavljena kot merila skupinjenja besedil in c) glede na jezikovna merila besedila skupinimo na besedilne tipe in ne na besedilne vrste.
V pregledanem osnovno- in srednješolskem gradivu so prisotna povezovanja med slogovnimi postopki in tvorčevo namero ali med tvorčevo namero in slovničnimi značilnostmi besedilne vrste, a le pri zapisanih besedilih, kar implicira, da se npr. tema govorjenih besedil ne razvija skladno z značilnostmi vsaj enega slogovnega postopka in da za govorjena besedila ne velja povezava med slovničnimi značilnostmi in tvorčevo namero.
Za ponazoritev navajam opredelitve zapisnika in zahvale.
2.2.2.3.1.1 Zapisnik - primer povezovanja slogovnega postopka in tvorčeve namere
Zapisnik je opredeljen kot predstavitveno »besedilo o enkratnem preteklem dogodku, zato sodi med pripovedna besedila« (Križaj Ortar idr. 2005: 91).29 Če naj bi bil zapisnik objektivno predstavitveno besedilo, bi se tema lahko razvijala kot opisovanje, in sicer poročanje, saj je bistvo pripovedovanja vrednotenje preteklega dogodka (npr. van Dijk 1980: 140; Heinemann 2000b: 359, Simpson 2014: 122-126). V delu, v katerem so navedeni sklepi, je zapisnik izvršilno besedilo, saj s potrditvijo zapisnika tam navedeni sklepi dobijo izvršilno moč. Z vidika tvorčeve namere je zapisnik torej hibridno besedilo, vsebuje namreč značilnosti dveh skupin besedil, ločenih glede na razrede govornih dejanj: sporočanjsko-vplivanjske in izvršilne (Skubic 2005: 100). Iz tega izhaja, da je v učbenikih (npr. Vogel idr. 2013, Križaj Ortar idr. 2005) zapisnik kot
28	Novinarska besedila so red besedil znotraj komunikacijskega področja medijska besedila (Krajnc Ivič 2018). Tvorec besedila pa je le ena od spremenljivk, ki določajo komunikacijsko področje.
29	V učbeniku Slovenščina 2: z besedo do besede (Vogel idr. 2013: 126-127) je pod naslovom Zapisnik obravnavano poročilo s seje dijaškega parlamenta. Iz nalog, ki se nanašajo na besedilo, izhaja, da je zapisnik, ali morda poročilo, razumljen kot pripovedovanje o preteklem dogodku.
Mira Krajnc Ivič: Obravnava besedil: merila za razlikovanje med besedilno vrsto in besedilnim tipom 67
pripovedno, torej vrednotenjsko besedilo napačno predstavljen.30 Dodati je treba, da zapisnik nastaja hkrati z dogodkom, na katerega se nanaša, torej sta ustrezna sedanjik (dr. Novak pove) in preteklik (dr. Novak je povedal).
2.2.2.3.1.2 Zahvala - primer povezovanja tvorčeve namere in slovničnih značilnosti
Zahvala je opredeljena kot:
Zahvala je besedilo, s katerim izrazimo hvaležnost. Lahko je neuradna ali uradna. Neuradna zahvala je besedilo, v katerem se sporočevalec navadno zahvali posamezniku, predvsem komu od najbližjih, prijateljev ali znancev. V neuradni zahvali se običajno zahvaljujemo za dejanje, ki je že izvršeno, zato je zahvala napisana v pretekliku. Uradna zahvala je besedilo, v katerem sporočevalec v imenu ustanove izrazi hvaležnost naslovniku za pomoč in sodelovanje. Naslovnika vljudno nagovorimo (npr. z besedo spoštovani), ga vikamo, uradno pozdravimo in se podpišemo s polnim imenom in priimkom, navadno napišemo tudi funkcijo. Uradna zahvala je namenjena posamezniku (npr. uradni osebi) ali ustanovi in ima predpisano obliko. Lahko jo posredujemo tudi po elektronski pošti. Tudi v uradni zahvali se zahvaljujemo za izvršeno dejanje, zato je napisana v pretekliku. (Kocjan Barle in Perme 2011: 84-85)31
Pri navedeni opredelitvi izstopa, da se od devetih povedi le prva nanaša na funkcij -sko značilnost obravnavane besedilne vrste. Četrta in deveta poved govorita ločeno o isti slovnični značilnosti zahvale, a ta značilnost ne velja niti za uradno niti neuradno zahvalo. Glavni stavek ali izrek, s katerim izrazimo prevladujočo tvorčevo namero pri zahvaljevanju je namreč v sedanjiku, če je uporabljena osebna glagolska oblika, npr. Zahvaljujem se, da ...; sicer čas dogajanja enačimo s časom izrekanja, npr. Hvala, da ... Opis dejanja, za katerega se naslovniku zahvaljujemo, je v pretekliku. Očitna je implikacija, da v komunikacijski praksi ne obstajajo uradne govorjene zahvale, saj definicija navaja oblikovne sestavine (nagovor, podpis s polnim imenom in priimkom) uradne zapisane in neuradne govorjene zahvale. Manjkajo primeri leksikalnih enot za eksplicitno ubeseditev zahvale. Opredelitev je torej pretežno položajno-funkcijska in strukturno-slovnična.32 Temelji na tvorčevi nameri, zato gre za besedilni tip, navedene značilnosti so namreč vir za tvorjenje besedilnih vrst v različnih komunikacijskih položajih. To potrjujejo govorna dejanja, ki jih frazeologija uvršča med t. i. pragmatične
30	»Uradna prošnja je v jedrnem delu pripovedno in utemeljevalno besedilo« (Križaj Ortar idr. 2003: 94-95), a uradna pisna prošnja je subjektivno-objektivno besedilo, zato se tema ne more razvijati pripovedno, temveč le utemeljevalno. Z drugimi besedami, pri izpisani opredelitvi je neustrezno rabljen veznik in, saj se tema ne razvija nujno hkrati na oba načina. Če pa se razvija na več kot en način, si ti načini niso v enakovrednem razmerju. Dodatno, izraz subjektivno se tu nanaša na tvorčevo možnost subjektivnega presojanja, katere podatke bo vključil v besedilo.
31	Tudi v tej opredelitvi najdemo opise zunajbesedilnih značilnosti, ki po Heinemannu (2000a: 509-511) predstavljajo le parcialno tipologijo besedilnih vrst.
32	Krajnc Ivič 2017.
68
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
frazeme33 (Jakob 2006). Zanimivo bi bilo raziskati, kdaj je besedilo z eksplicitno zahvalo samostojno besedilo in kdaj del druge besedilne vrste.34
2.2.2.3.2 V pregledanem osnovno-in srednješolskem gradivu skupinjenje besedil ni enotno. Med različnimi načini skupinjenja tudi ni vzpostavljenega razmerja, kar za učečega lahko predstavlja težave. Dodatno težavo predstavlja ugotovitev, da se v izobraževalnem sistemu pravzaprav obravnavajo besedilni tipi, manj besedilne vrste, čeprav se za poimenovanje skupin besedil skoraj dosledno uporablja izraz besedilna vrsta. Smiselnost seznanjanja učečega se s skupinami besedil, kot so komentar, kritika, ocena in recenzija, ter njihovo medsebojno razlikovanje sta odvisna od konkretnih značilnosti posamezne skupine besedil, njene umestitve na komunikacijska področja in načina podajanja učnih vsebin skladno z dejansko rabo teh skupin besedil ter od stopnje in smeri izobraževanja. Nujno bi bilo znanja o besedilih in besedilnih vrstah prevetriti in vpeljati novosti, saj po Heinemannu in Viehwegerju (1991: 130-131) jezikovni uporabnik v procesu socializacije usvoji, da k ustaljeni besedilni obliki sodijo določene vsebine in funkcije, če pa se kasneje v življenju izkaže, da pridobljeno znanje ni uporabno, se izgubi pomembnost in s tem smiselnost naučenih vsebin.
3 Sklep
Besedila izkazujejo jezikovne in nejezikovne skupne lastnosti, zato jih lahko s sistemsko-teoretičnega vidika skupinimo, to je klasificiramo in tipologiziramo. Pri tem besedilne skupine, ki jih oblikujemo na osnovi jezikovnih meril, kot sta med drugim slogovni postopek in funkcija, imenujemo besedilni tipi, besedilne skupine, ki poleg prototipičnih jezikovnih lastnosti izkazujejo še skupne prototipične nejezikovne lastnosti in so produkti konvencionalnih jezikovnih dejanj znotraj nekega komunikacijskega področja, pa besedilna vrsta. Za razliko od besedilnih vrst besedilni tipi niso del klasifikacije in tipologizacije, saj predstavljajo vire za tvorjenje besedilnih vrst v različnih komunikacijskih področjih.
Prispevek se je teoretično pretežno naslonil na literaturo s področja nemškega bese-diloslovja, a tam predstavljenih dognanj ne le povzema, temveč skuša upoštevati tudi razlike v delovanju obeh družbenih in jezikovnih skupnosti. Obenem skuša nakazati tudi možne raziskovalne poti in kritično pretresti opredelitve izbranih besedilnih tipov (zahvala, pismo, prošnja), ki so v učbenikih sicer predstavljeni kot besedilne vrste.
33	Npr. zgled pod točko 2.2.2.2.1.2.
34	Pri gradnji prototipa učnega e-okolja Slovenščina na dlani smo za besedilno raven pripravili dva tipa vaj, in sicer označevanje pravilnega odgovora o besedilni vrsti in o njenih značilnostih ter premeščanje besedilnih enot v smiselno zaporedje. Vaje smo oblikovali na osnovi korpusa 500.000 besed. Poiskali smo primere, ki so dali točne rezultate, to pomeni, da so rezultati dali iskane skupine besedil. Kot iskalne pogoje smo določili »opravičujem« ali »opravičujemo«; »čestitam« ali »čestitamo«; »zahvaljujem« ali »zahvaljujemo« in za vremensko napoved »oblačno«. Pri čestitki in zahvali se je pokazalo, da sta pogosto del besedilne vrste. Pri ostalih skupinah besedil (prosim, prosimo, voščim, voščimo, trdim, trdimo) pa bi bilo treba dodatno filtrirati besedila, saj smo dobili preveč neustreznih zadetkov.
Mira Krajnc Ivič: Obravnava besedil: merila za razlikovanje med besedilno vrsto in besedilnim tipom 69
Literatura
Kozma Ahačič (ur.), 2017: Primerjalni prikaz rabe jezikovnih izrazov pri pouku tujih jezikov v osnovnih in srednjih šolah. Delovno gradivo za pripravljavce učnih načrtov, učbenikov in drugih učnih gradiv. Ljubljana: Zavod za šolstvo. Na spletu.
Aleksandra Bizjak Končar, 2005: Pridiga kot žanr. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Linguistica et philologica, 11).
Teun A. Van Dijk, 1980: Textwissenschaft. Eine interdisziplinäre Einführung. Tübingen: Max Niemeyer Verlag.
Umberto Eco, 1999: Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove. Prev. V Troha. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura (Zbirka Labirinti).
Christina Gansel, Frank Jürgens, 2007: Textlinguistik und Textgrammatik (eine Einführung). Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Wolfgang Heinemann, 2000a: Textsorte - Textmuster - Texttyp. Text- und Gesprächslinguistik: ein internationales Handbuch zeitgenössischer Forschung. Ur. K. Brinker, G. Antos, W. Heinemann, S. F. Sager. Berlin, New York: Walter de Gruyter (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft; Zv. 16). 507-523.
Wolfgang Heinemann, 2000b: Vertextungmuster Deskription. Text- und Gesprächslinguistik: ein internationales Handbuch zeitgenössischer Forschung. Ur. K. Brinker, G. Antos, W. Heinemann, S. F. Sager. Berlin, New York; Walter de Gruyter (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft; Zv. 16). 356-369.
Wolfgang Heinemann, Dieter Viehweger, 1991: Textlinguistik. Eine Einführung. Tübingen: Max Niemeyer Verlag.
Nataša Jakob, 2006: Pragmatičnafrazeologija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Roman Jakobson, 1996: Lingvistični in drugi spisi. 1. ponatis. Ljubljana.
Marko Juvan, 2003: Stil in identiteta. Jezik in slovstvo 48/5. 3-18.
Marina Katnic-Bakarsic, 1999: Lingvistička stilistika. Budimpešta: Open Society Institute.
Mira Krajnc Ivič, 2015: Kohezivno-konektorska sredstva v besedilih, nastalih v predvolilnih obdobjih. Slavistična revija 63/3. 269-283.
Mira Krajnc Ivič, 2017: Med materinščino in vero - iz pisem Zdenki Serajnik. Svetloba drami našega duha: znanstvene razprave o delih Zdenke Serajnik. Ur. S. Krajnc. Slovenske Konjice: Občina, Ljubljana: Teološka fakulteta. 107-120.
Mira Krajnc Ivič, 2018: Besedilne vrste v slovenskem besediloslovju. Jezik in slovstvo 63/2-3. 75-86, 276.
Gorazd Kusej, Marijan Pavcnik, Anton Perenic, 1993: Uvod v pravoznanstvo. Učbenik. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Vesna Mikolič, 2007: Modifikacija podstave in argumentacijska struktura besedilnih vrst. Slavistična revija 55/1-2. 341-355.
Vesna Mikolič, 2007a: Tipologija turističnih besedil s poudarkom na turističnoogla-ševalskih besedilih. Jezik in slovstvo 52/3-4. 107-116.
Vesna Mikolič, Maša Rolih, 2015: Besedilna zvrstnost v novih medijih kot slovarska vsebina. Slovnica in slovar - aktualni jezikovni opis. Ur. M. Smolej. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete (Obdobja, 34).
70
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Marijan Pavčnik, 1997: Teorija prava: prispevek k razumevanju prava. Ljubljana: Cankarjeva založba (Pravna obzorja, 8). 17-38.
John R. Searle, 1971: Sprechakte. Ein sprachphilosophischer Essay. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
Paul Simpson, 20142: Stylistics. A Resource book for students. New York: Routledge.
Andrej Skubic, 2005: Obrazi jezika. Ljubljana: Študentska založba.
Sonja Starc, 2011: Razmišljati o pismenosti v začetku 21. stoletja. Razvijanje različnih pismenosti. Ur. M. Cotič, V Medved-Udovič, S. Starc. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales (Annales Ludus). 9-10.
Sonja Starc, 2015: Jezik ustvarjamo in se ga učimo iz besedila - neumetnostnega in umetnostnega. Jezik in slovstvo 60/3-4. 151-159.
Jože Toporišič, 20 004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Natalija Ulčnik, 2014: Dvojnici bolnica - bolnišnica v 19. stoletju in danes. Slavistična revija 62/4. 647-663.
Branislava Vičar, 2013: Peticija kot besedilna vrsta in njena politična umešče-nost. Družbenafunkcijskost jezika: vidiki, merila, opredelitve. Ur. A. Žele. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete (Obdobja, 32). 473-479.
Tomo Virk, 1999: Blišč in beda fikcije. V: Umberto Eco, 1999: Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura (Zbirka Labirint). 139-148.
Jef Verschueren, 2000: Razumetipragmatiko. Ljubljana: Založba *cf.
Zakon o zdravilih. Na spletu.
Zakon o prekrških. Na spletu.
Gradivo
Andreja Golob, 2016: Merila določanja besedilnih vrst v učbenikih od leta 1990 do
danes. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta. Mira Krajnc Ivič, Darinka Verdonik, Tanja Brčic Petek, Branislava Vičar, Ines Voršič, 2018: Specifikacije zbirke za vaje iz besedil (zbirka BEsedil pRakTičnega sporazumevanjA - BERTA) za e-učno okolje projekta Slovenščina na dlani. Gradivo projekta Slovenščina na dlani. Maribor: Univerza v Mariboru. Martina Križaj Ortar idr., 2005: Na pragu besedila 3. Učbenik za slovenski jezik v
3.	letniku gimnazij, strokovnih in tehniških šol. Ljubljana: Rokus.
Martina Križaj Ortar idr., 2011: Na pragu besedila 4. Učbenik za slovenski jezik v
4.	letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. 2. izdaja. Ljubljana: Rokus Klett. Jerica Vogel idr., 2013: Slovenščina 2: z besedo do besede. Učbenik za slovenščino - jezik v 2. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. 2. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Mira Krajnc Ivič: Obravnava besedil: merila za razlikovanje med besedilno vrsto in besedilnim tipom 71
Summary
Modern ways of communicating and new knowledge of different fields of human activity impact our changing understandings of the concepts of texts, genres and text types. A text is a complementary multimodal cultural and socio-linguistic phenomenon with recognisable communicative functions and structure formed in a specific way. Text structure is a union of grammatical and semantic relations between sentences or propositions that form a text and influence its inner connections or coherency. Seemingly synonymous words like genre and text type mask different criteria for forming text groups. Thus, genres are the basic research field of textual linguistics and at the same time an intersection of various language, social, and cognitive questions. They are the result of habitual language and behavioural activities within the communication field of a specific discursive community. Genres co-create these fields, so the knowledge of genres is part of knowledge crucial to participating in communicative processes—something that is confirmed by the fact that some genres' obligatory content units are regulated by legislation (e.g., instructions for the use of medicines). Unlike genres, text types are formed on the basis of language infrastructure and are sources for different genres. Such language criteria as style, text function, channel, and style process differentiate text types. Text types are not part of the system of genres, which can be arranged vertically (classification) and horizontally (typologisation) at the same time. Differentiating between genres and text types is highly influenced by the tradition of identifying and naming genres, such as a personal letter, motivational letter, acknowledgement, or greeting card.
72	Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
UDK 811.16'373.45:811.511 Krzysztof Tomasz Witczak Uniwersytet Lodzki / Univerza v Lodžu krzysztof.witczak@uni.lodz.pl
ARE THERE TRACES OF A FINNO-UGRIC SUBSTRATUM IN PROTO-SLAVIC?1
The author discusses the problem of possible Uralic borrowings in Proto-Slavic, hypothesizing that the Proto-Slavs in their homeland (presumably located in Eastern Europe) were neighbours of some unknown Finno-Ugric tribes. Moreover, he suggests that Proto-Slavic loanwords of Uralic origin refer not only to plants (e.g., oak, tinder fungus) and the natural environment (e.g., PSl. *kgpa f. 'a hillock or an island overgrown with trees'), but also to some basic social terms (e.g., PSl. *čbloveki> m. 'human being, man, husband, serf, servant'; *mgžb m. 'man, husband'). Language contacts between the Proto-Slavs and a Finno-Ugric substratum must have been exceptionally intensive, as the Proto-Slavs borrowed some verbs—e.g., PSl. *kgpati 'to immerse in water, to bathe, to wash', PSl. *ličiti 'to count, reckon, calculate'.
Keywords: borrowings, language contacts, Proto-Slavic, substratum, Uralic influence
Avtor obravnava vprašanje morebitnih uralskih izposojenk v praslovanščini, izhajajoč iz domneve, da so Praslovani v svoji pradomovini (ki je bila verjetno v vzhodni Evropi) živeli v soseščini z neznanimi ugrofinskimi plemeni. Naposled ugotavlja, da se praslovanske izposojenke uralskega (ugrofinskega) izvora niso nanašale le na rastline (npr. hrast, kresilno gobo) in naravno okolje (npr. psl. *kgpa f. 'z drevjem poraščena vzpetina na močvirnatem svetu'), pač pa tudi na osnovne socialne termine (npr. psl. *čbloveki> m. 'človek, moški, hlapec'; *mgžb m. 'mož, moški'). Praslovansko-ugrofinski stiki so morali biti nadvse intenzivni, saj so Praslovani iz uralskega vira prevzeli tudi nekatere glagole (npr. psl. *kgpati 'kopati se', psl. *ličiti 'šteti, računati').
Ključne besede: izposojenke, jezikovni stiki, praslovanščina, substrat, uralski vpliv
1 Introduction
It is widely believed that Uralic tribes, especially the Finno-Ugrians, represent the oldest language layer in Eastern Europe (Kallio 2015: 77; 2017: 187). Five thousand years ago vast East-European areas, once occupied by tribes of Uralic origin, were dominated by Indo-European people speaking Indo-Iranian, Germanic, Baltic and Slavic languages.
The first language contacts between the Finno-Ugric and Balto-Slavic populations have begun in the third millennium BC. We can distinguish numerous Late Indo-European borrowings in some Uralic (especially Finno-Ugric) languages. They are
1 The present article is part of the research project entitled Prehistoric contacts between Indo-European and Uralic, financed by the scholarly development fund of the Faculty of Philology, University of Lodz.
74
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
taken mainly from Indo-Iranian, Balto-Slavic or Germanic (Bednarczuk 1999: 7-15; Napol'skich 2002: 265-271). The number of borrowings in the opposite direction seems to be relatively modest, which is probably related to the higher level of material culture of the Indo-European peoples. Even if Uralic borrowings were less frequent in Indo-European languages2, I would still believe that a number of ancient Finno-Ugric borrowings can be distinguished in the Proto-Slavic language.
My aim is to discuss selected proposals previously submitted by other researchers (e.g. Polak 1964: 568-588; Bednarczuk 1976: 39-64), as well as to offer further suggestions, which have not been taken into account in the literature on the subject. The following Proto-Slavic terms of Finno-Ugric origin are being reviewed in my paper:
(1)	PSl. *cblovekb m. 'human being, man, husband, serf, servant' (^ FU. *kilan pojka 'country boy; boy of the village, servant');
(2)	PSl. *dgbb m. 'oak, Quercus' (^ FU. *toma-puwe 'oak; oak wood');
(3)	PSl. *gc>ba f. 'mushroom, fungus; polypore, bracket fungus' (^ FU. *kampV 'mushroom, fungus');
(4)	PSl. *kqpati 'to immerse in water, to bathe, to wash' (^ Ur. *kumpa 'wave; to float on the water, to swim causing waves, to splash (about fish)');
(5)	PSl. *kgpa f. 'a hillock or an island overgrown with trees and surrounded by a river or marsh; a group of trees or shrubs' (^ FU. *kumpa 'small hillock in the marsh area');
(6)	PSl. *likb m. 'number', *liciti 'to count, reckon, calculate' (^ Ur. *luke 'number; to count, reckon, calculate');
(7)	PSl. *mgzb m. 'husband, man' (^ FU. *mance 'husband, man, human being');
(8)	PSl. *polb m. 'half, side; sex' (^ Ur. *pala 'half, side');
(9)	PSl. *sbja f. 'neck, nape' (^ FU. *sepa 'neck, nape').
The discussion on the etymology of the above-mentioned Proto-Slavic words is carried out in a uniform form. Each heading is created as a Proto-Slavic archetype, reconstructed in Slavic comparative and etymological dictionaries. Selected lexical material, attested in South, West and East Slavic languages, is given after each heading, and then the Slavic forms are compared with their possible Baltic equivalents and their Indo-European counterparts are carefully considered. Furthermore, the existing etymologies of the Slavic words are referred to. In order to justify the Finno-Ugric origin of the individual Proto-Slavic words, the Uralic lexical data are presented. Additionally, the hypothesis of each Finno-Ugricism in the Proto-Slavic language is substantiated in my own commentary.
2 I believe that the Late Indo-European word *bulis f. 'ass, backside, anus, vulva' (cf. Lith. bulls, bulé, bulé f. 'ass, backside, anus'; OInd. bulih, burih f. 'vulva, anus'; European Gypsy bul, bul 'backside, anus, vulva', Armenian Gypsy bul 'posterior', Maithili büri 'vulva', Hindi bul, bur, bur f. 'id.', perhaps also Marathi bull f. 'penis puerilis') is a borrowing of Fenno-Ugric (Finno-Permian to be more precise) origin, cf. Zyr. puli 'Schulterblatt', Cher. pulSs 'Schulter', dial. puls 'Achselgelenk' < FP. *pola 'some back part of the body (back, shoulder, nape, buttocks, tail) / irgendein hinterer Körperteil (Rücken, Schulter, Genick, Hinterteil, Schwanz)' (Rédei 1986: 734).
Krzysztof Tomasz Witczak: Are There Traces of a Finno-Ugric Substratum in Proto-Slavic?
75
2 PSl. *dQbt, -a m. 'oak, Quercus''
Lexical material: OCS. d^6b m. 'tree; oak'; Sln. dqb 'oak, Quercus'; Mac. da6 'd^b, Quercus'; Pol. dqb m. 'oak; oak wood; oak bark used for tanning hides'; Polab. dc>b 'oak, tree'; LSorb. dub 'oak, Quercus'; Cz. dub, Slk. dub m. 'oak; oak wood; oak bark used fot tanning hides'; Russ. dy6 'tree, oak'; BRus. dy6 'oak' etc. (Tpy6aneB 1978: V 95-97; Slawski 1981: IV 185-188; Derksen 2008: 114).
Baltic equivalents: There is a separate term for 'oak, Quercus' in Common Baltic: Lith. qzuolas m. 'common oak, Quercus roburL.', Latv. uozuols m. 'id.', OPrus. ansonis m. 'oak' (Smoczynski 2007: 39). The Old Prussian word dumpbis m. 'oak bark used for tanning hides' represents a borrowing from Polish, whereas Lith. dubai m. pl. derives from an East Slavonic source (Slawski 1981: IV 186).
Indo-European parallels: No obvious connections.
Etymology: The Proto-Slavic word in question has neither an obvious native etymology nor any evident counterparts in other Indo-European languages. This is evidenced by consistent statements of researchers: "An unclear etymology, as for numerous names of ancient trees / Etymologia niepewna jak wielu nazw dawnych drzew" (Slawski 1953-1956: I 139); "The term has no exact Indo-European counterparts / Wyraz nie ma dokladnych odpowiednikow indoeuropejskich" (Bednarczuk 1976: 55; 1993: 111); "Etymology unclear / Etimologija nejasna" (Bezlaj 1976: 105); "Etymology unclear. An old hypothesis is the connection with Gk. 'build', but this fails to convince me" (Derksen 2008: 114); "A very difficult word" (Orel 2001: I 326). Max Vasmer (®acMep 1986: I 547-548) and Ilona Janyskova (cf. Havlova 1994: III 143-144, s.v. dgb-b) give a comprehensive overview of existing etymologies3.
Uralic data: FV. *toma 'oak, Quercus': Fi. tammi (gen. sg. tammen) 'oak', Est. tamm (gen. sg. tamme) 'oak', Liv. tarn (gen. sg. tarn) 'ts.'; Zyr. tupu, Udm. tipi 'oak' (< PP. *tum-pu < *toma-puwe); Mord. (Erza) tumo, (Moksha) tuma 'oak'; Cher. tum, dial. tumo 'oak / Eiche' (Itkonen, Joki 1979: 1218; hmtkhh, TyjiaeB 1970: 286; Redei 1986: 798).
Commentary: Numerous linguists are in favour of the Finno-Ugric origin of the Proto-Slavic *dQbt 'oak' (TonopoB, Tpy6aneB 1962: 246; Polak 1964: 578; Machek 1968: 132; Bednarczuk 1976: 55; 1993: 111). Zyr. tupu and Udm. tipi 'oak' (< PP. *tum-pu) go back to the (Finno-Permian) compound *toma-puwe (literally 'oak-tree; oak wood'). The latter element of the compound represents Finno-Ugric *puwe 'tree; wood / Baum, Holz'4, cf. Fi.puu 'tree, wood, firewood', Est.puu 'id.', Hung. fa 'tree,
3	It is worth emphasizing that the Swedish linguist Knut-Olof Falk (®aitK 1958: 265-285) explains PSl. *d(jb,b 'oak' as 'a tree with hollows' on the basis of Baltic lexical data, cf. Lith. dumbe f. 'hole, hollow', dumbu, dubti 'to become hollow'. Blazek (2002: 23-24) follows Falk, suggesting a semantic model for similar designations of the oak. In my opinion, Falk's etymology is far from being certain.
4	Perhaps from Uralic *puye 'tree, wood' (Hiihh-Cbhtlih 1971: 184).
76
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
wood', Kam. pa 'tree; wood, firewood; forest', Koib. pa 'tree', pa 'forest' (Collinder 1977: 71; Redei 1986: 410). It is possible that a substratal derivative form, similar to the Proto-Permian prototype *tum-pu, was the basis for the borrowing in the case of the Proto-Slavic name for 'oak'. It should also be noted that the Hungarian (dialectal) appellative domb 'oak, Quercus' is not an inherited term but an old borrowing from a Slavonic source (Bezlaj 1976: 109), perhaps from Slovenian or Polish. In other words, the Hungarian appellative in question can be considered a back-borrowing.
3 PSl. *gQba f. 'mushroom, fungus; parasitic mushroom on a tree, polypore', secondarily also 'growth on the human body, convexity on the body, tumour'5
Lexical material: OCS. ^^6a f. 'sponge'; Sln. goba f. 'sponge; bracket fungus; tinder for striking fire'; SC. guba f. 'parasitic mushroom on a tree; tinder'; Bulg. ^b6a 'tinder fungus; sponge; cork'; OPol. g$ba f. 'sponge, Euspongia officinalis L.; summer truffle, Tuber aestivum Vittad', Pol. gqbka f. 'sponge, Euspongia officinalis L.', dial. gqbka, g^bka f. 'a kind of mushroom, e.g. Clavaria flava Schaeff.; Lycoperdon Pers.; tinder fungus; tinder for striking fire'6; Cz. houba f. 'tinder fungus; sponge; washing sponge', Slk. huba 'mushroom, sponge'; Russ. 2y6a f. 'polypore, fungus', dial. 'mushroom, a growth on the body', Ukr. ^y6u pl. 'mushrooms', BRus. ^y6a f. 'mushroom, tinder' itd. (Slawski 1953-1956: I 431-432; Bezlaj 1976: 154; Snoj 1997: 146-147).
Baltic equivalents: Latv. gumba f. 'growth, tumor' and Lith. gumbas m. 'convexity, growth' (Slawski 2001: VIII 161; Orel 2011: I 272) seem to demonstrate only the secondary meaning.
Indo-European parallels: Without obvious counterparts. Nor Lat. fungus m. 'mushroom', neither Gk. crcoyyoQ c^oyyo^ m. 'sponge' can be compared with PSl. *ggba f. 'mushroom, tinder fungus'7. The opinion of linguists is the following: "Further relationship is unclear / Dalje nejasno" (Bezlaj 1976: 154); "The connection with Gk. cnoyyo^, c^oyyo^ 'sponge' is formally very difficult" (Derksen 2008:182).
5	TpySaneB 1980: VII 78-80; Slawski 2001: VIII 159-161; Derksen 2008: 182. It should be emphasised that I consider the Proto-Slavic term *ggba f. 'lip, mouth, cheek, muzzle, mouth' to be homonymous to Psl. *ggba f. 'mushroom, fungus'.
6	The Polish appellative huba f. 'parasitic mushroom on tree trunks' is not a native word. It represents a borrowing from Czech or Ukrainian.
7	From the phonological point of view, it is easier to associate Lat. fungus m. 'mushroom, fungus' and Gk. onoyyoi;, o^oyyoi; m. 'sponge' with the Uralic archetype *paqka 'a mushroom species with narcotic properties, esp. fly agaric (Amanita muscaria Lam.)' (Redei 1986: 355). It is usually believed that the above-mentioned Uralic word remains in a vague relation to the Indo-Iranian archetype * bhanga- 'a narcotic plant, especially Indian hemp': OInd. bhanga- m. 'Indian hemp', bhanga- f. 'hemp; narcotic drink made from the hemp', Avest. bayha-, baygha- m. 'name of a plant containing the drug; juice from the plant', MPers. bang, manga 'narcotic', Wakhi bang 'Indian hemp, narcotic, hashish' etc. The direction of possible borrowing is not certain. Some of the Finno-Ugricists (cf. Korenchy 1972: 64-65) assume borrowing(s) from an Iranian source into some Uralic languages. It seems, however, that in this case the opposite direction should be assumed.
Krzysztof Tomasz Witczak: Are There Traces of a Finno-Ugric Substratum in Proto-Slavic?
77
Uralic lexical data: FU. *kampV 'mushroom': Lap. (in Norway) guobbar, dial. (Kola) kymbar 'mushroom'; Zyr. gob 'mushroom', Udm. gubi 'mushroom' (< Proto-Permic *gobi); it is suggested that Old Chuvash gumba 'mushroom' represents a loanword from a Permic source or from Mari gub (< *kumba) (H^hh-Cbhtbih 1971: 291-292; Dolgopolsky 2008: 862).
Etymology: PSl. *gQba (< BSl. *gumba) seems to resemble a Finno-Ugric substrate archetype *kumba, which is suggested e.g. for a Cheremis protoform. Lytkin-Gulaev's hypothesis according to which Russ. ^y6a f. 'mushroom' derives from a Permic source (Hmtkhh, TynaeB 1970: 77) is hardly convincing. The borrowing was taken from a Finno-Ugric (substrate) source in the Balto-Slavic or Early Proto-Slavic period.
Commentary: Aleksandr Anikin rejects the Finno-Ugric origin of the Slavic words in 'mushroom, fungus, sponge'. He follows Vladislav M. Illic-Svityc, suggesting a remote Nostratic relationship (Hothh-Cbhtbih 1971: 291-292; Ahhkhh 2000: 169). It should be stated that the reverse direction of borrowing (from Balto-Slavic to Finno-Ugric) cannot be upheld in the light of the Saami counterparts. What is more, there is no uniform name for 'mushroom, fungus' in Indo-European. It seems probable, then, that the Proto-Slavs took the term *gqba from a Finno-Ugric source, together with the habit of collecting mushrooms8.
4 PSl. (northern) *kgpa f. 'a tussock surrounded by a river or marsh; an island overgrown with trees; a group of trees or shrubs'
Lexical material: Pol. kqpa f. 'low flat islet on the river, lake or swamp, covered with trees; tussock on a swamp overgrown with bushes or trees; small, compact cluster of shrubs or trees'; Kash. kqpa f. 'shoal on a lake with reeds'; LSorb. kupa f. 'islet on a river, covered with trees'; HSorb. kupa f. 'island, hillock, cluster of trees'; Russ., Ukr., BRus. Kyna f. 'cluster of shrubs and trees' (Slawski 1958-1965: II 127-128; Tpy6aneB 1985: XII 56-57). The term in question is completely lost in all South Slavic languages, including Slovenian.
Baltic equivalents: Lith. kumpa f. 'thickening, swelling; growth, hump, tumour' (also 'staple') and Latv. kumpa f. 'hump, convexity' are two nouns derived from the verb kumipti 'to hunch, bend, win' (Smoczynski 2007: 323). The connection of both East Baltic appellatives with the Slavic words is possible on a phonological layer, although their semantics clearly differs.
Indo-European comparisons: Lat. campus m. 'plain, field' and Gk. Ka^rc^ f. 'curve, curvature', quoted as cognate terms in some etymological dictionaries (cf.
8 It is worth emphasizing that the Baltic terms for 'mushrooms' (Latv. senes 'mushrooms', Yatv.Jini 'id.') are obvious Finno-Ugricisms, cf. Fi. sieni 'mushroom, sponge / Pilz, Schwamm', dial. siena 'Erdschwamm', Est. seen (gen. seene) 'Pilz, Schwamm' < Ur. *söne 'tinder fungus / Zunder, Baumschwamm' (Redei 1986: 494). In turn, Lithuanian literary language prefers a Slavism, cf. Lith. grybai m. pl. 'mushrooms' (Zinkevicius 1992: 119).
78
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Slawski 1958-1965: II 127), seem to be etymologically independent from the Slavic words. The alleged relation of Proto-Slavic *kgpa to Ossetic (Iron) k'ypp, (Digoron) k'upp 'hill, hump. bulginess' is impossible for phonetic reasons. No Ossetic word of native origin can begin with the phoneme k'.
Uralic lexical data: Ur. *kumpa 'small hill in a swampy area', cf. Fi. kumpu 'Hügel, Anhöhe, Höhe'; Lap. (Lule) käbbä 'Anhöhe oder kleinerer Berg ohne steile Abhänge; isolierter Hügel oder kleiner Berg in einem Moor oder in einem sumpfigen Gelände'; Mord. (Moksha) komba 'hummock, floating islet / KOHKa; n^biByHHH ocrpoBOK', Erza (southern) 'small hillock on a meadow / kleiner Hügel auf der Wiese'; Udm. gibed 'humus, peat / neperaon, rop$'; Zyr. (Letka) gibad, (Prup) gibad, gubad, (Wycegda) gibe: d 'Moorgrund (im Sumpf); Heumahd, Wiese; Bülte (im Sumpf)' (Redei 1986: 203). It is worth noting that Björn Collinder separates words with the meaning 'to submerge, to swim (causing waves), to splash (of fish)' and 'wave' (Collinder 1977: 47-48), whereas Karoly Redei combines the above-mentioned terms with the Uralic homonym denoting 'wave / Welle' (Redei 1986: 203).
Etymology: The Slavic words in question are isolated on the Indo-European ground (the suggested Baltic counterparts are not certain) and therefore PSl. *kgpa should be treated as a substrate borrowing from FU. *kumpa 'small hillock in a swampy area'.
Commentary: Some linguists point out the difficulty in distinguishing reflexes of two Proto-Slavic archetypes: *kgpa f. 'a tussock on a river or a swamp, an islet overgrown with trees; a group of trees or shrubs' and *kupa f. 'heap, stack, a lot of things', also 'bunch of people, flock of animals' (Derksen 2008: 143; Orel 2011: II 169). Two homonymous roots *kumpa are also attested in Uralic.
5 PSl. *kgpati 'to immerse in water, to bathe, to wash'
Lexical material: Sln. kqpati (se) 'to bath(e) / (sich) baden' (Pletersnik 2006: I 430), also kqpa f. 'bath tub'; SC. küpati (se), Bulg. Kbrn (ce); Pol. kqpac (siq) 'to submerge in water to wash and refresh; to soak in water'; LSorb. kupas (sa); Cz. kou-pati (se), Slk. kupat' (sa); Russ. Kynämb(cx) etc. (Tpyöaneß 1985: XII 58-61; Slawski 1958-1965: II 119-120).
Baltic equivalents: No known counterparts.
Indo-European parallels: There are no cognates in other Indo-European languages9.
9 The Indo-Iranian noun *k(h)apha- m. 'foam, mucus' (cf. OInd. kapha- 'phlegm, foam'; Av. kafa- 'foam, mucus', Khot. khava 'foam', pl. khui 'waves', Oss. x&f& 'pus'; ^qe^tMaH, 2011: 165-166) can hardly be related to the Slavic verb *kppati 'to immerse in water, to bathe, to wash'. According to Lubotsky (2001: 311), the noun in question belongs to the Indo-Iranian isolates of substratal origin. It seems highly probable that Indo-Iranian *k(h)apha- m. 'foam, mucus' (originally perhaps 'wave') represents a borrowing of Uralic origin, cf. Ur. *kumpa 'wave', hence Hung. hab 'foam, white (of the egg); wave'.
Krzysztof Tomasz Witczak: Are There Traces of a Finno-Ugric Substratum in Proto-Slavic?
79
Uralic lexical data: Ur. *kumpa 'wave; to float on water, to swim causing waves, to splash (of fish)' (Collinder 1977: 47-48; Redei 1986: 203): Fi. kumpua-'gush forth, foam (of water)'; Est. kummu- 'sich häufen, sich ansammeln'; Lap. (Lule) käppälti- 'to float on water, to swim / auf der Wasser umhertreiben, schwimmen', (Norway) gobbolaste- 'in aqua dormire (de phoca)'; Mord. (Erza) kumboldo- 'to move with a wave-like motion, undulate', (Moksha) komboldo- 'to gush forth, surge, undulate, bubble up'; Zyr. gib- 'to swim in groups, so as to ruffle the water (of fish)', dial. (Prup) 'in scharen schwimmen, plätschern, spielen (Fische), wobei auf dem Wasser ein leichtes Wogen, kleine Wellen entstehen; auf das Wasser mit der Schwanz schlagen'; Yur. dial. (Ljamin) kampLe 'es schaukelt (ein Boot auf den Wellen)'; Selk. dial. (Turuchan) kämper- 'obenauf schwimmen'. The meaning 'wave' is generally attested in the Ugric and Samoyed languages, cf. Ost. kömp, dial. xump 'wave'; Vog. (Lozva) kump, dial. (Sosva) xump 'ts.'; Hung. hab 'foam, white (of the egg); wave / Schaum; Schnee (Ei); Welle, Woge'; Yur. dial. (Obdorsk) xämpa 'wave, tide'; Yen. kaba 'wave'; Tav. korfu (gen. kombu) 'id.'; Selk. dial. (Tas) qämpe, (Tym) qömp, (Ket) koombv, komb3 'wave'. The meaning 'wave' seems very archaic, as it is also attested in Balto-Finnic, cf. Fi. dial. kumpu 'high, round wave on the water's edge / hohe, runde Welle in der Stromschnelle'.
Etymology: The Proto-Slavic verb *kgpati cannot be explained as a native innovation or a term of Indo-European origin. This situation is clearly certified by the linguistic literature, see e.g. "Etymology uncertain / Etymologia niepewna" (Slawski 1958-1965: II 119); "It is etymologically difficult to explain, as the primary meaning remains in the sphere of hypotheses / trudne etymologicznie dlatego, ze znaczenie pierwotne pozostaje w sferze hipotez" (Bankowski 2000: I 654); "without a certain further etymology / bez pewnej dalszej etymologii" (Borys 2005: 226).
Commentary: I agree with Bednarczuk (1976: 56; 1993: 112) that the hypothesis of a substrate borrowing of Uralic origin (PSl. *kgpati 'to immerse in water, to bathe, to wash' ^ Ur. *kumpa 'to float on water, to swim causing waves, to splash [of fish]') seems highly probable from both the phonological and the semantic point of view.
6 PSl. (northern) *likt 'number', *liciti 'to count, reckon, calculate'
Lexical material: Pol. likm. 'number, large number, multitude', bezliku 'many', dial. (in Lithuania) 'number, counting; number three'; ORuss. nuKb m. 'number', Russ. dial. (Northern) nuK m. 'bill, number', BRus. nuK m. 'number, quantity' (TpyöaneB 1988: XV 82-83, 106-107; Slawski 1970-1974: IV 253). Bankowski (2000: II 44) believes that OCS. nuKb m. 'procession, choir', as well as other South Slavic counterparts, should be added to the Northern Slavic terms, although many researchers reconstruct a separate Proto-Slavic term of Germanic origin (Tpyöaneß 1988: XV 83; Erhart 1997: VII 424-425).
Baltic equivalents: OLith. lyka f. 'number', Lith. dial. 'odd number', takze lit. lykis 'number, numeral'. The same word appears in Lithuanian numerals from 11 to 19,
80
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
e.g. vienuolika 'eleven', dvylika 'twelve', trylika 'thirteen', keturiölika 'fourteen' etc. The above noun is related to the Lithuanian verb lykuoti 'to make the account, to count'.
Indo-European comparisons: No obvious cognates.
Uralic lexical data: Ur. *luke 'number; to count, reckon, calculate / Zahl, Anzahl; zählen, rechnen' (Redei 1986: 253; Collinder 1977: 142), cf. Fi. luku 'to read, count', also 'number, figure, account, consideration, chapter', Est. lugu 'to read, count', Cher. luöa- 'to read, count', Udm. lid 'number, quantity, sum', Zyr. lid, Komi vid 'number, counting'. The same term in Uralic languages means not only 'number', but also a specific (special) number, namely 'ten', see Lap. dial. (Kola) lokke 'ten (at cards)', Cher. lu 'ten', Vog. lov 'ten' (Redei 1986: 253; Honti 1993: 121; Blazek 1999: 97). What is more, this term is sometimes used to create numerals in some Samoyed languages. For example, Yurak (Northern) jeluku, (Southern) ileku 'four', a numeral derived from ja- 'three', seems to contain Ur. *luke as well (Blazek 1999: 97).
Etymology: Björn Collinder (1977: 142) compares the Uralic verb in question with the Indo-European root *leg- 'to gather, collect', secondary 'to read, speak', which in terms of phonology and semantics is not convincing. What is more, the Proto-Indo-European verbal root should be reconstructed as *sleg- 'to gather, collect' and not *leg- (Kaczynska 2016: 147-168).
Commentary: The only plausible explanation is that the Proto-Slavic word *likb m. 'number, quantity, counting' was borrowed from a Finno-Ugric substrate, in which the change of *u to i took place, see e.g, Udm. lid 'number, quantity, sum', Zyr. lid, Perm. vid 'number, bill'.
7 PSl. *mQzt m. 'man, husband'
Lexical material: OCS. M^wb m. 'man, husband'; Sln. mgz m. 'id.'; SC. müz m. 'husband, (obs.) man'; Pol. mqz m. 'man, husband', LSorb. muz 'id.', Cz., Slk. muz m.; Russ. Myw m. 'husband, (obs.) man' (TpyöaneB 1994: XX 158-161; Derksen 2008: 330; Orel 2011: II 300).
Baltic equivalents: There are no related words in Common Baltic. Lith. zmuo m. 'man' (also zmogus m. 'id.') can hardly be treated as a cognate to PSl. *mQzt m. 'id.'. It evidently derives from PIE. *dhghmon-s m. 'man' (^ PIE. *dhghem- f. 'earth').
Indo-European parallels: PSl. *mQzt is usually combined with Germanic terms (cf. ON. mannr, Eng. man, OHG. mann m. 'man, husband' < Gmc. *mannaz m. 'id.'), as well as Indo-Iranian ones (cf. OInd. manu- m. 'man') (Pokorny 1959: 700;
Krzysztof Tomasz Witczak: Are There Traces of a Finno-Ugric Substratum in Proto-Slavic?
81
Erhart 1998: VIII 498-450). However, the Germanic, Indo-Iranian and Slavic forms cannot go back to a uniform Indo-European archetype10.
Uralic lexical data: Ug. *manc3 'man, person, human being' is attested in Ost. (Vach) maht', (Irtys) moht', (Obdorsk) mas 'member of an Ostyak male team'; Vog. (Tavda) mahci, dial. (Sosva) mahsi 'Vogul; an unbaptized child'; Hung. magyar 'Hungarian' (Honti 1982: 164-165; Redei 1986: 866). The Ugric word in question may be part of the Finno-Ugric heritage if Fi. mies (gen. sg. miehen) 'man, person' goes back to BF. *mece and FU. *mance, as suggested by V. M. Illich-Svitych (H^hh-CBHTbra 1976: 58-59). Numerous cognate words are perfectly attested in Balto-Finnic languages, cf. Kar. mies (pl. miehet) 'man, person'; Lud. miez (pl. miehed) 'id.'; Veps. mez (pl. mehed) 'man, husband'; Ingr. mi>z (gen. sg. mqhen) 'man'; Vot. mez (gen. sg. mehe) 'id.'; Est. mees (gen. sg. mehe) 'id.'; Liv. mieZ (pl. mi'eD) 'man, person'.
Etymology: The Ugric words are usually treated as borrowings from Indo-Iranian *manus(a)- 'man, husband' (Jacobsohn 1922: 192; Korenchy 1982: 60; Redei 1986: 866), cf. OInd. manusa- m. 'man, husband', Av. Manus 'divine progenitor of (the Iranian) people', Manus.ciOra- 'vom Stammvater der Mennschen abstammed'. The motivation for this direction of borrowing is a partial isolation of the Ugric words within the Uralic vocabulary, as well as the very early attestations of the relevant appellatives in the Indo-Iranian languages.
Commentary: The Proto-Slavic word for 'man, husband' is hardly explicable from the point of view of a purely Slavic word-formation. A borrowing from a Finno-Ugric source (PSl. *m((zB m. 'man, husband' ^ FU. *mance 'man, person, human being') seems to be an attractive possibility. The change of the Finno-Ugric phoneme *c in the position after a nasal consonant to a voiced one is a common phenomenon (cf. Hung. gy |j]). It is a typical example of the Finno-Ugric lenition.
8 PSl. *polt m. 'half, side'
Lexical material: OCS. polb m. 'sex; half'; SC.po m.; Sln.polm. 'side, half'; Russ. non m. 'sex, half'; Cz.pulm., Slk.pol m. 'half', Pol.pot m. 'half' (Erhart 2002: XI 678-679; Derksen 2008: 412).
Baltic equivalents: No obvious cognates. It is not convincing to derive Lith. paltis f. 'flitch, lard from the whole side of porcine' from the East Baltic archetype *palutis (see PSl. *polbtb f. 'flitch'), though the syncope of -u- is theoretically possible. The Lithuanian word was probably borrowed from an East Slavic source, cf. BRus. nonomb f. 'flitch' (Smoczynski 2007, 437).
10 The Slavic word *m(jzb m. 'man, husband' is sometimes explained as a cross of PSl. *monb and PSl.
*zmy, gen. sg. zmene (cf. OLith. zmuo, Lith. zmogus m. 'man', pl. zmones 'men'), the alleged reflexes of IE. *manus m. 'man' and PIE. *dhghmHon m. 'id.' (Erhart 1998: VIII 499). The hypothesis of a substratum borrowing from an unknown Finno-Ugric source seems more probable from the phonological and morphological point of view.
82
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Indo-European parallels: There are no obvious cognates. Alb.pale f. 'pair, fold, group, class, party', quoted by Bednarczuk (1976: 58) as a possible equivalent of the Slavic words, seems to represent a Slavism11. Neither a derivation from the Proto-Indo-European root *spel- 'to split into two parts, to separate' (Bankowski 2000: II 689, s.v. poia; Wade 2002: 163) nor from PIE. *pel-/*pol- 'to split into two parts' (Bankowski 2000, II 751, s.v. pot) is acceptable. Generally, I agree with Cernyh's opinion that "cognates in non-Slavic Indo-European languages are not very convincing / ConocrB^eHHH b Hec^aBaHCKHx H.-e. a3bmax He oneHb yöegHTe^bHbi" (^epHbix 1999: II 51).
Uralic lexical data: Ur. *pälä 'half, side / halb, Hälfte; Seite' is preserved in a number of Finno-Ugric languages, cf. Lap. (Lule)pielle 'side, half ', (Norway) balle 'side; half (of a thing divided lengthways); one of a pair'; Mord. (Erza)pel', (Moksha) päl''side', (Erza)pele, (Moksha)pälä 'halb, Hälfte'; Hung. fel 'half; one of two parts'. It is also attested in most Samoyed languages, see Yur. (dial. Obdorsk) pele 'Hälfte, Stück'; Yen. (Chantaika) feöe, (Baicha) ferie 'halb, verwandt'; Tav. fealea 'halb, Verwandter'; Selk. dial. (Tas) paläl, (Ket) piläq 'halb, Hälfte', (Tym) päläk 'Hälfte; Seite'; Kam.pjel,pil,pel 'half, side'; Koib. nendoü 'half / nonoBHHa'; Mot. xom 'id.' (Collinder 1977: 67; Redei 1986: 362-363).
Etymology: According to Rozwadowski (1913: 52, 1961: 86), the Proto-Slavic word in question represents a Proto-Slavic borrowing of Uralic (Finno-Ugric) origin. Numerous researchers also advocate the old hypothesis of a Finno-Ugric borrowing in Proto-Slavic (e.g. TonopoB, TpyöaneB 1962: 246; Polak 1964: 577; Machek 1968: 499; Bednarczuk 1976: 114-115).
Commentary: The phonetic and semantic agreement between Ur. *pälä 'half, side' and PSl. *polt m. 'half, side' is so striking that the hypothesis of a Finno-Ugric borrowing in Proto-Slavic seems to be the most probable one12.
9 PSl. *stja f. 'neck, nape'
Lexical material: OCS. sija f. 'neck, nape'; Sln. sija f. 'neck / der Nacken; das Genick; der Hals' (Pletersnik 2006: II 620); SC. sija f. 'id.'; Bulg. mum 'id.'; Pol. szyja f. 'neck', dial. 'throat'; LSorb. syja f. 'neck'; Cz. sije f. 'neck', Slk. sija f. 'id.'; ORuss. MbH, mum f. 'neck, shoulders, back'; Russ. Mex f. 'neck'; BRus. mum f. 'neck', Ukr. mum f. 'id.' (< PSl. *stja f. 'neck, nape') (Borys 2005: 610; Manczak 2017: 193).
Baltic equivalents: No cognates are known.
11	A different etymology is given by Orel (2011: III 69).
12	More than fifty years ago, Vladimir M. Illich-Svitych suggested a prehistoric connection between the Indo-European (in fact, Proto-Slavic) and Uralic lexical data, reconstructing tentatively the Nostratic archetype *paiV 'half / no^oBHHa' (H^hh-Cbhtlih 1967: 356). In my opinion, the hypothesis of a Finno-Ugric borrowing in Proto-Slavic seems to be better founded.
Krzysztof Tomasz Witczak: Are There Traces of a Finno-Ugric Substratum in Proto-Slavic?
83
Indo-European parallels: There is no evident cognate. Alb. (Gheg) ski 'occiput' is a borrowing from Lat. sinus m. 'womb, belly' (Orel 1998: 414) and has nothing to do with the Slavic term for 'neck, nape'.
Uralic lexical data: Lap. (Norway) cwbet 'neck', dial. (Lule) cwppe 'id.'; Fi. sepä, sepi 'the front part of a sleigh'; Mord. sive, sivä 'shirt collar'; Udm. šil 'nape', šiäs 'hame', Zyr. ši, šily 'neck'; Cher. šü, šüj 'neck, occiput'; Vog. šaplo 'neck', šap 'collar'; Ost. säwal 'neck' < FU. *sepä 'neck, nape / Hals, Nacken' (Collinder 1977: 127; Redei 1986: 473-474).
Etymology: The Proto-Slavic word has no Indo-European cognate or a native motivation, since the association with the Proto-Slavic verb *šiti 'to sew'13 is semantically questionable. Researchers agree unambiguously on the origin of the Proto-Slavic term *šbja: "A word without clear etymology / Wyraz bez jasnej etymologii" (Bednarczuk 1976: 59; 1993: 115); "without established etymology / bez pewnej etymologii" (Borys 2005: 610); "Etymologically difficult" (Orel 2011: III 247). Many linguists opt for the Finno-Ugric origin of the Slavic words for 'neck, nape' (Polak 1964: 578; Machek 1968: 608; Bednarczuk 1976: 59).
Commentary: The Proto-Slavic word for 'neck, nape' was borrowed from an unknown Finno-Ugric substrate. It is worth emphasising that the Uralic phoneme *š changed to *š in a substrate language (see e.g. Cher. šüj, ,sü 'neck', Vog. šaplo 'neck'), whereas the intervocalic stop *p transformed into *v, and then into *j (this process is attested in some Finno-Ugric languages, see for example Zyr. ši, Cher. šüj 'neck').
10 Proto-Slavic *čelovekt / *čtlovekt m. 'a human being; man; husband, servant'
Lexical material: OCS. nnoenKb m. 'homo'; Sln. človek m. 'a human being; man'; Bulg. noeeK 'id.'; Pol. cziowiekm. 'a human being; man; husband', earlier also 'subject, servant, peasant, slave', HSoib. čiowjek m. 'homo', Cz. človek m. 'a human being; man', earlier also 'subject, slave'; Slk. človek m. 'a human being; man'; ORuss. nenoemKb, nonoenxb, nnoemKb m. 'a human being; man; subject, servant', Russ. nenoeex m. 'a human being, man', also 'courtier, servant, waiter', Ukr. nonoem m. 'a human being; man; husband', BRus. nanaeeK m. 'a human being; man; husband' (TpyöaneB 1977: IV 48-50; Slawski 1976: II 131-132; Derksen 2008: 80-81).
Baltic equivalents: There are no exact cognates, as Latv. cilvgks m. 'human being' is undoubtedly a borrowing from an Old Russian source. The second part of the compound (PSl. *-veki) is to be identified with Baltic *vaikas m. 'child, boy', cf. Lith. vaikas m. 'child, son, boy'; OPruss. waix 'farmhand' (Brückner 1985: 79; Slawski 1976: II 132; ®acMep 1987: IV 327). In my opinion, the Baltic (or Balto-Slavic) item is a borrowing from an unknown Finno-Ugric substrate (BSl. *vaikas ^ substratal *vojka < FU. *pojka 'chlopiec').
13 This native derivation is given or preferred in some etymological dictionaries of the Russian language (OacMep 1987: IV 434-435; HepHtix 1999: II 411; Wade 2002: 251-252; Orel 2011: III 247).
84
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Indo-European comparison: No obvious parallels.
Uralic lexical data: FU. *kilan pojka 'country boy', cf. FU. *kila 'settlement, village': Fi. kyla 'village', dial. 'flat, house / Wohnung, Haus'; Est. kula 'ts.'; Lap. (Lule) kille 'village', (Norway) gille 'cluster of houses or farms; hamlet'; Vog. (Sosva) kol 'house' (Redei 1986, 155); FU. *pojka 'son, boy / Sohn, Knabe': Fi.po-ika 'boy, son, cub'; Est.poeg 'son, youngster'; Lap. (Lule)paihka 'Junge; Bursche'; Mord. (Erza) bujo,pijo 'grandchild'; Udm.pi 'child, cub; son, boy, young man'; Zyr. pi 'boy, son, child, cub'; Ost. pay, pax 'boy, son'; Vog. puw, dial. (Sosva) piy 'son, boy, child'; OHung. fio, Hung. fiu, fi 'son, boy, child; young of an animal' (Collinder 1977: 122; Redei 1986: 390).
Etymology: The Proto-Slavic word *celovekt / *ctlovekt seems to continue a purely substrate formation *kilavojka, which ultimately goes back to the Finno-Ugric archetype *kilan pojka 'country boy'.
Commentary: A regular change is assumed for the substrate origin of the Balto-Slavic word: FU. *pojka 'boy, son' > substratal *vojka ^ BSl. *vaikas m. 'boy, young man'. A Finno-Ugric (substrate) borrowing in Balto-Slavic is not surprising. It is enough to notice that in the Middle Ages the Swedes borrowed the etymologically identical word 'boy' from a Finnish source (Swed.pojke 'boy' ^ Fi.poika). It is recorded in Swedish for the first time in 1600 (Wessen 1997: 336). The Finno-Ugric term in question was borrowed by the Balto-Slavic people not only in prehistorical times (as BSl. *vaikas), but also in modern ones14. It is more important to clarify in which socio-economic conditions the Proto-Slavic word in question was borrowed from an unknown substrate of Finno-Ugric origin (PSl. *cfclovekt ^ FU. *kilan pojka 'country boy'). I suppose that the prehistoric contacts of Indo-European and Finno-Ugric people were inseparable from the fairly regular exchange of women (young girls). Numerous Balto-Slavic words (of Indo-European origin) transferred to geographically distant Finno-Ugric languages, and vice versa - some Finno-Ugric languages entered the Balto-Slavic lexicon thanks to the women (wives) of foreign origin. The Proto-Slavs adopted the Finno-Ugric names for 'husband' and 'man' probably from their wives (women) of Finno-Ugric origin. It seems therefore that the Proto-Slavic term *ctlovekt was taken over when the Finno-Ugric population was still following a half-migratory gatherer-hunting lifestyle, and the Proto-Slavic population engaged in farming and breeding domesticated animals, concentrated in permanent settlements, usually in villages. From the point of view of Finno-Ugric women or young girls, every young man of the Proto-Slavic population perceived as a potential life partner could undoubtedly be regarded as a 'country boy', just like other male persons living in the same village. In this way the foreign substrate term of Finno-Ugric origin was introduced into the Proto-Slavic language (thanks to foreign women, obtained from outside of the native rural community). It not only became the general term for every adult male (a member of a Proto-Slavic rural community), but for a slave or a servant as well. The exchange of women in prehistoric times
14 Note that Latv. puika 'boy', Lith. dial. puika 'colleague' and Russ. dial. nou^a 'boy, child' represent secondary reborrowings of Finno-Ugric origin.
Krzysztof Tomasz Witczak: Are There Traces of a Finno-Ugric Substratum in Proto-Slavic?
85
was the most probable cause of some mixed anthropological types. The Proto-Slavs acquired a significant addition of the laponoid type, while the Finno-Ugric population, originally representing the laponoid type, succumbed to the proliferation of thorough Europeanisation in many areas. Today the Finns, the Estonians and the Hungarians do not differ in the anatomical features of their bodies from neighbouring nations. The purely laponoid type within the peoples who speak Uralic languages has been preserved only by the Saamis (Laponians) and the Samoyeds.
11 Conclusions
The paper discusses the origin and etymology of nine Proto-Slavic words. After a scrupulous analysis of the Slavic and Uralic lexical material I demonstrate that the following Proto-Slavic terms should be treated as Finno-Ugric borrowings: PSl. *cblovekb m. 'human being, man, husband, serf, servant' (^ FU. *kilanpojka 'country boy; boy of the village, servant'); PSl. *dc>bb m. 'id.' (^ PP. *tum-pu < FU. *toma-puwe 'oak; oak wood'); PSl. *gc>ba f. 'mushroom, fungus; polypore, bracket fungus' (^ FU. *kampV 'mushroom, fungus'); PSl. *kqpati 'to immerse in water, to bathe, to wash' (•^ Ur. *kumpa 'wave; to float on water, to swim causing waves, to splash (about the fish)'); PSl. *kqpa f. 'a tussock surrounded by a river or marsh; an island overgrown with trees; a group of trees or shrubs' (^ FU. *kumpa 'small hillock in a marsh area'); PSl. *likb m. 'number', *liciti 'to count, reckon, calculate' (^ Ur. *luke 'number; to count, reckon, calculate'); PSl. *mgzb m. 'id.' (^ FU. *mance 'husband, man, human being'); PSl. *polb m. 'half, side; sex' (^ Ur. *pala 'half, side'); PSl. *sbja f. 'neck, nape' (^ FU. *sepa 'neck, nape').
Abbreviations
Av. - Avestan; Balt. - Baltic; BF. - Balto-Finnic; BSl. - Balto-Slavic; BRus. -Belorussian; Bulg. - Bulgarian; Cher. - Cheremis (Mari); Cz. - Czech; dial. - dialektal; E. - English; Est. - Estonian; Fi. - Finnish; FP - Finno-Permic; FU. - Finno-Ugric; FV.
-	Finno-Volgian; Gmc. - Proto-Germanic; HSorb. - High Sorbian; Hung. - Hungarian; Gk. - Greek; Ingr. - Ingrian; Kam. - Kamassian Samoyed; Kar. - Karelian; Kash. -Kashubian; Koib. - Koibal Samoyed; Khot. - Khotan Saka; Lap. - Lappish (Saami); Lat. - Latin; Latv. - Latvian; Lith. - Lithuanian; Liv. - Livonian; LSorb. - Low Sorbian; Lud. - Ludic; Mac. - Macedonian (South Slavic); MPers. - Middle Persian; Mord. - Mordvin; Mot. - Motor Samoyed; OChuv. - Old Chuvash; OCS. - Old Church Slavonic; OHG. - Old High German; OHung. - Old Hungarian; OInd. - Old Indian; OLith. - Old Lithuanian; ON. - Old Norse; OPrus. - Old Prussian; ORuss. - Old Russian; Oss. - Ossetic; Ost. - Ostyak; PP. - Proto-Permic (Komi-Permic); PIE. - Proto-Indo-European; Pol. - Polish; Polab. - Polabian; PSl. - Proto-Slavic; Russ. - Russian; SC.
-	Serbo-Croatian; Selk. - Selkup Samoyed; Slk. - Slovak; Sln. - Slovenian; Tav. - Tavgi Samoyed; Udm. - Udmurt (Votyak); Ur. - Uralic; Ug. - Proto-Ugric; Ukr. - Ukrainian;
86
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Veps. - Vepsian; Vog. - Vogul; Vot. - Votic; Yatv. - Yatvingian; Yen. - Yenisei Samoyed; Yur. - Yurak Samoyed (Nenets); Zyr. - Zyriene (Komi).
References
Andrzej Bankowski, 2000: Stowniketymologiczny jazykapolskiego. Tom I—II. Warszawa:
Panstwowe Wydawnictwo PWN. Leszek Bednarczuk, 1976: Zapožyczenia ugrofinskie w j^zykach baltoslowianskich.
Acta Baltico-Slavica 9. 39-64. Leszek Bednarczuk, 1993: Jgzyki Wielkiego Ksigstwa Litewskiego na tleporöwnawczym.
Wilno: Uniwersytet Polski w Wilnie. Leszek Bednarczuk, 1999: Stosunki jqzykowe na ziemiach Wielkiego Ksiqstwa
Litewskiego. Krakow: Oficyna Wydawnicza EDUKACJA. France Bezlaj, 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika. Vol. I. Ljubljana: SAZU. Vaclav Blažek, 1999: Numerals. Comparative-Etymological Analyses of Numeral
Systems and Their Implications. Brno: Masarykova Univerzita v Brne. Vaclav Blažek, 2002: A Baltic key to the etymology of Germanic *aiko 'oak'. Baltistica 37/1. 23-24.
Wieslaw Borys, 2005: Etymologiczny stownikj^zykapolskiego. Krakow: Wydawnictwo Literackie.
Aleksander Brückner, 1985: Stownik etymologiczny jazyka polskiego. Warszawa: Wiedza Powszechna.
Björn Collinder, 1977: Fenno-Ugric Vocabulary. An Etymological Dictionary of the
Uralic Languages. Hamburg: Helmut Buske Verlag. Rick Derksen, 2008: Etymological Dictionary of the Slavic Inherited Lexicon. Leiden, Boston: Brill.
Aaron Dolgopolsky, 2008: NostraticDictionary. Cambridge: McDonald Institute for Archaeological Research. URL: http://www. dspace.cam.ac.uk/handle/1810/196512. Adolf Erhart (ed.), 1997, 1998, 2002: Etymologicky slovnikjazyka staroslovenskeho. Fasc. VII. Praha 1997; Fasc. VIII. Praha 1998; Fasc. XI. Praha 2002: Československa akademie ved. Üstav slavistiky. Eva Havlova (ed.), 1994: Etymologicky slovnik jazyka staroslovenskeho. Fasc. III.
Praha: Československa akademie ved. Üstav slavistiky. Laszlo Honti, 1982: Geschichte des obugrischen Vokalismus der ersten Silbe. Budapest: Akademiai Kiado.
Laszlo Honti, 1993: Die Grundzahlwörter der uralischen Sprachen. Budapest: Akademiai Kiado.
Erkki Itkonen, Aulis J. Joki, 1979: Suomen kielen etymologinen sanakirija. Vol. IV.
Helsinki: Suomalais-ugrilainen seura. Hermann Jacobsohn, 1922: Arier und Ugrofinnen. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. Elwira Kaczynska, 2016: Two Indo-European Verbal Roots *leg- and *sleg- in the Light of Old and New Lexical Data. The Journal of Indo-European Studies 44/1-2. 147-168.
Krzysztof Tomasz Witczak: Are There Traces of a Finno-Ugric Substratum in Proto-Slavic?
87
Petri Kallio, 2015: The Language Contact Situation in Prehistoric Northeastern Europe. The Linguistic Roots of Europe: Origin and Development of European Languages. Eds. R. Mailhammer, T. Vennemann, B. Anette Olsen. Copenhagen: Museum Tusculanum Press. 77-102.
Petri Kallio, 2017: The Indo-Europeans and the Non-Indo-Europeans in Prehistoric Northern Europe. Language and Prehistory of the Indo-European Peoples: A Cross-Disciplinary Perspective. Eds. A. Hyllested, B. Nielsen Whitehead, T. Olander, B. Anette Olsen. Copenhagen: Museum Tusculanum Press. 187-203.
Éva Korenchy, 1972: Iranische Lehnwörter in der obugrischen Sprachen. Budapest: Akadémiai Kiado.
Alexander Lubotsky, 2001: The Indo-Iranian Substratum. Early Contacts between Uralic and Indo-European: Linguistic and Archaeological Considerations. Papers Presented at an International Symposium held at the Tvärminne Research Station of the University of Helsinki 8-10 January, 1999. Eds. C. Carpelan, A. Parpola, P. Koskikallio. Helsinki 2001: Suomalais-Ugrilainen Seura. 301-317.
Vaclav Machek, 1968: Etymologicky slovnik jazyka českého. Praha: Academia.
Witold Manczak, 2017: Polski siownik etymologiczny. Krakow: Polska Akademia Umiejçtnosci.
Wladimir Napoeskich, 2002: Zu den ältesten Beziehungen zwischen Finno-Ugriern und zentraleuropäischen Indogermanen. Finno-Ugrians and Indo-Europeans: linguistic and literary contacts. Proceedings of the Symposium at the University of Groningen, November 22-24, 2001. Eds. R. Blokland, C. Hasselblatt. Maastricht: Shaker Publishing. 265-271.
Vladimir Orel, 1998: Albanian Etymological Dictionary. Leiden, Boston, Köln: Brill.
Vladimir Orel, 2011: Russian Etymological Dictionary. Vol. I-IV. Calgary: Octavia & Company Press.
Maks Pleteršnik, 2006: Slovensko-nemški slovar. Vol. I-II. Ur. M. Furlan. Ljubljana: Založba ZRC.
Julius Pokorny, 1959: Indogermanisches etymologisches Wörterbuch. Bern, München: Francke Verlag.
Vaclav Polak, 1964: Les éléments finno-ougriens en slave. Orbis 13/2. 568-588.
Karoly Rédei, 1986: Uralisches etymologisches Wörterbuch. Budapest: Akadémiai Kiado.
Jan Michal Rozwadowski, 1913: Kilka uwag do przedhistorycznych stosunkow wschodniej Europy i praojczyzny indoeuropejskiej na podstawie nazw wod. Rocznik Slawistyczny 6. 39-58.
Jan Michal Rozwadowski, 1961: Wybor pism. Tom II. Warszawa: Panstwowe Wydawnictwo Naukowe.
Franciszek Slawski, 1953-1956, 1958-1965, 1970-1974: Siownik etymologiczny jçzyka polskiego. Tom I. Krakow 1953-1956; Tom II. Krakow 1958-1965; Tom IV. Krakow 1970-1974: Towarzystwo Przyjaciol Jçzyka Polskiego.
Franciszek Slawski (ed.), 1976, 1981, 2001: Siownik prasiowianski. Tom II. Wroclaw, Warszawa, Krakow, Gdansk 1976; Tom IV. Wroclaw, Warszawa, Krakow, Gdansk, Lodz 1981; Tom VIII. Wroclaw, Warszawa, Krakow 2001: Zaklad Narodowy imienia Ossolinskich, Wydawnictwo PAN.
88
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Wojciech Smoczynski, 2007: Slownik etymologiczny jazyka litewskiego. Wilno:
Uniwersytet Wilenski. Marko Snoj, 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Založba Mladinska Knjiga. Terence Wade, 2002: Russian Etymological Dictionary. London: Bristol Classical Press. Elias Wessen, 1997: Vara ord. Kortfattad etymologisk ordbok. Stockholm: Norstedts Akademiska Forlag.
Zigmas Zinkevičius, 1992: A Polish-Yatvingian Vocabulary? Linguistic and Oriental
Studies from Poznan 1. 99-133. BjagncjaB Mapkobhh HmHH-CBHTtiH, 1967: Marepnajbi k cpaBHUTejbHOMy cjOBapro HOOTpaTHHecKHX 33MKOB. ^muMono^ux 1965. Mamepumu u uccnedoeanux no undoeeponeucKUMH3UKaM. Peg. O. H. Tpy6aneB. MocKBa: H3gareflbcTBO "HayKa". [Vladislav Markovič Illič-Svityč, 1967: Materialy k sravnitel'nomu slovarju nostra-tičeskih jazykov. Etimologija 1965. Materialy i issledovanija po indoevropejskim jazykam. Red. O. N. Trubačev. Moskva: Izdatel'stvo "Nauka".] BnagncnaB Mapkobhh Hmhh-Cbhtmh, 1971: Onum cpaenenux nocmpamunecxux
nsbiKoe. T. I. MocKBa: HgarejbcTBO "HayKa". [Vladislav Markovič Illič-Svityč, 1971: Opyt sravnenija nostratičeskih jazykov. T.
I.	Moskva: Izdatel'stvo "Nauka".]
BnagncnaB Mapkobhh Hmhh-Cbhtmh, 1976: Onum cpaenenux nocmpamunecxux
xsbiKoe. T. II. MocKBa: HgarejbcTBO "HayKa". [Vladislav Markovič Illič-Svityč, 1976: Opyt sravnenija nostratičeskih jazykov. T.
II.	Moskva: Izdatel'stvo "Nauka".]
Bacamn Hjbm .bitkhh, EBreHun CeMeHOBHH ryraeB, 1970: KpamKuu ^muMono^u^ecKuu
cmeapb komu H3UKa. MOcKBa: HgarejbcTBO "HayKa". [Vasilij Il'ič Lytkin, Evgenij Semenovič Guljaev, 1970: Kratkij etimologičeskij slovar'
komi jazyka. Moskva: Izdatel'stvo "Nauka".] BjaguMup HnKOjaeBHH TonoPOB, Ojer HnKOjaeBHH Tpyeaheb, 1962: MumeucmunecKuu anam.3 sudponuMoe BepxHe^o nodnenpoebH. MOcKBa: HgarejbcTBO ArageMHH
HayK CCCP.
[Vladimir Nikolaevič Toporov, Oleg Nikolaevič Trubačev, 1962: Lingvističeskij analiz gidronimov Verhnego Podneprov'ja. Moskva: Izdatel'stvo Akademii nauk SSSR.] Ojer HnKOjaeBHH Tpyeaheb (ed.), 1977, 1978, 1980, 1985, 1988, 1994: SmuMono^necmu cmeapb cnaexncKux X3bime. npacnaemcKuu neKcmecKuu $ohč. Tom IV. MOcKBa 1977; TOM V. MOcKBa 1978; TOM VII. MOcKBa 1980; TOM XII. MOcKBa 1985; TOM XV. MocKBa 1988; Tom XX. MocKBa 1994: HgarejbcTBO "HayKa". [Oleg Nikolaevič Trubačev (ed.), 1977, 1978, 1980, 1985, 1988, 1994: Etimologičeskij slovar' slavjanskih jazykov. Praslavjanskij leksičeskij fond. Tom IV. Moskva 1977; Tom V Moskva 1978; Tom VII. Moskva 1980; Tom XII. Moskva 1985; Tom XV. Moskva 1988; Tom XX. Moskva 1994: Izdatel'stvo "Nauka".] KHyT-Ojo$ ®a^lk, 1958: CnaB^HcKoe Ha3BaHue gy6a. Scando-Slavica 4. 265-285. [Knut-Olof Fal'k, 1958: Slavjanskoe nazvanie duba. Scando-Slavica 4. 265-285.] MaKc ®acmep [= Max Vasmer], 1986-1987: ^muMono^u^ecKUu cmeapb pyccKo^o
H3UKa. T. I-IV. MocKBa: "nporpec". [Maks Fasmer [= Max Vasmer], 1986-1987: Etimologičeskij slovar' russkogo jazyka. T. I-IV. Moskva: "Progres".]
Krzysztof Tomasz Witczak: Are There Traces of a Finno-Ugric Substratum in Proto-Slavic?
89
naBe^ ^KOB^eBHH ^EPHBIX, 1999: Hcm0puK0-^muM0M0^u^ecKuu cmeapb coepeMeHHo^o
pyccK020 asbiKa. T. I—II. MocKBa: H3gare^bCTBo "PyccKHH 33MK". [Pavel Jakovlevič Cernyh, 1999: Istoriko-etimologičeskij slovar' sovremennogo ru-sskogo jazyka. T. I—II. Moskva: Izdatel'stvo "Russkij jazyk".]
HocH^OBHa ^gE^tMAH, 2011: 3muMono8unecKuu cmeapb upancKux %3biKoe. T. IV. MocKBa: H3gare^bCKaa ®npMa «BocTOHHaa .HHTepaTypa». [Džoj Iosifovna Edel'man, 2011: Etimologičeskij slovar iranskih jazykov. T. IV. Moskva: Izdatel'skaja Firma «Vostočnaja Literatura».]
Povzetek
Prispevek predstavlja etimološke razlage devetih praslovanskih besed, ki so se večinoma ohranile tudi v slovenskem jeziku. Natančna analiza slovanskega in uralskega besednega gradiva kaže, da bi morali v nadaljevanju naštete slovenske in praslovanske besede obravnavati kot ugrofinske izposojenke: sln. clóvek < psl. *čblovekb m. 'človek, mož, moški, hlapec' (^ ugrofin. *kilanpojka 'vaški fant, hlapec'); sln. db 'Quercus' < psl. *dçbb m. 'hrast' (^ perm. *tum-pu < ugrofin. *toma-puwe 'hrast; hrastov les'); sln. goba < psl. *gçba f. 'goba, gliva; luknjarka, kresilna goba' (^ ugrofin. *kampV 'goba, gliva'); sln. kçpati (se) < psl. *kçpati 'kopati (se), umivati (se)' (^ ural. *kumpa 'val; plavati, ustvarjati valove, pljuskati (za ribe)'); psl. *kçpa f. 'travni šop, obkrožen z reko ali močvirjem; otok, preraščen z drevjem; skupina dreves ali grmov' (^ ugrofin. *kumpa 'manjša vzpetina v močvirnatem svetu'); psl. *likb m. 'število', *ličiti 'šteti, računati' (^ ural. *luke 'število; šteti, računati'); sln. mgž < psl. *mgžb m. 'moški, mož' (^ ugrofin. *mance 'mož, moški, človek'); sln. pol < psl. *polb m. 'polovica, stran; spol' (^ ural. *pala 'polovica, stran'); sln. šija < psl. *šbja f. 'vrat, tilnik' (^ ugrofin. *šepa 'vrat, tilnik').
90	Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
UDK 82U63.42.09Pavlinovic M.:329.73:008(497.13)
Krystyna Pieniqzek-Markovic
Uniwersytet im. Adama Mickiewicza w Poznaniu / Univerza Adama Mickiewicza v Poznanju krypien@amu.edu.pl
DALMACIJA I BANSKA HRVATSKA U PAVLINOVICEVIM
PUTIMA (GODINE 1867-75)
Cilj je članka rekonstrukcija dvaju krajolika koje Mihovil Pavlinovic konstruira na uvodnim stranicama svojega putopisa Puti (Godine 1867-75). Političko djelovanje toga dalmatinskog svečenika bilo je usmjereno prema ujedinjenju hrvatskih regija i pohrvacenju odnarodene i otudene (gradske i otočne) Dalmacije. Kako bi postigao cilj, preporodni putnik-pripovjedač gradi dvije oprečne slike južne i sjeverne Hrvatske. Rad prikazuje kojim se stilističkim sred-stvima služi i na koji način pokušava utjecati na čitatelja, dakle pridobiti pristalice pripajanja Dalmacije Banskoj Hrvatskoj. Pozivajuči se na polisenzorička iskustva uključujuči i osnovne fiziološke potrebe, Pavlinovic konstruira oprečne svjetove i oprečne prostore: sjevernohrvatski raj na zemlji i južnohrvatsko mrtvilo/groblje (svijet danji i nočni). Ujedno prikazuje tijesno povezivanje kulture i mentaliteta s prostorom, krajolikom, prirodom. Regije Trojedne Kraljevine u njegovu ostvarenju i u skladu sa zadacima preporodne književnosti predstavljaju književne ideološke krajolike. U istraživanju se oslanjam na metodologiju i koncepte humanističke geografije i prostornoga obrata.
Ključne riječi: preporod, integracija, kulturni krajolik, južna i sjeverna Hrvatska, putopis
The aim of this article is to reconstruct two landscapes that Mihovil Pavlinovic constructs in the introductory pages of his travelogue Puti (Godine 1867-75). The political activity of this Dalmatian priest is directed at the unification of the Croatian provinces and the Croatization of the detached and alienated (urban and island) Dalmatia. To achieve his goal, this national revival traveler-narrator builds two conflicting images of southern and northern Croatia. The article shows which stylistic means he uses and how he tries to influence the reader—that is, to gain supporters for Dalmatia's annexation of the Banate of Croatia. Referring to polysensory experiences, including basic physiological needs, Pavlinovic constructs opposing worlds and opposing spaces: a northern Croatian paradise on earth and a southern Croatian dead, burial ground (a world of day and night). It also shows the close connection of culture and mentality with space, landscape, and nature. The provinces of the Triune Kingdom, in its realization and in accordance with the tasks of revival literature, represent literary ideological landscapes. My research is grounded in humanistic geography and spatial reversal.
Keywords: national revival, integration, cultural landscape, southern and northern Croatia, travelogue
92
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Mihovil Pavlinovič (1831.-1887.) bio je hrvatski svečenik, pisac, političar i jedan od voda dalmatinskog narodnog preporoda1 koji je zagovarao sjedinjenje Dalmacije s ostalom Hrvatskom. Kao jedan od utemeljitelja Narodne stranke njezin program naslovljen Hrvatska misao upučivao je Hrvatima u svim regijama i za razliku od večine preporoditelja odustao od neodredenih pojmova slovinstvo, južnoslavenstvo ili ilirstvo u korist hrvatstva. U programu ističe tri osnovne vrijednosti koje je nužno ostvariti: samostalnost i cjelokupnost Hrvatske te hrvatski ustav. Bio je zagovornik hrvatstva i hrvatskog jezika. Najprije je u Dalmatinskom saboru kao prvi zastupnik održao govor na hrvatskom, a kasnije je to učinio i u Carevinskom viječu u Beču. Kako bi medu stanovništvom pridobio pristalice svojih ideja, probudio nacionalnu svijest i ojačao otpor prema autonomašima - koji su se, zajedno s dalmatinskim Srbima, protivili sjedinjenju Dalmacije s Banskom Hrvatskom - obilazio je Dalmaciju te putovao po Hrvatskoj, Slavoniji te Bosni i Hercegovini, prilikom čega je skupljao narodno blago: pjesme, popijevke, izreke, poslovice.
Emotivan putopisni subjekt
U svibnju 1867. god. - kako dokumentira u putopisu Puti objavljenom 1888. godine -Pavlinovic stiže u Zagreb, a ta mu je destinacija zapravo točka s koje polazi na putovanje po Hrvatskoj, Slavoniji i Bosni. Prožet domoljubnim, preporodnim i prosvjetiteljskim nazorima i osječajima, autor počinje svoj izvještaj s putovanja emo-tivnim iskazom2 o tome kako mu je teško ostaviti rodnu grudu, »primorske pozirke« (Pavlinovič 1888: 3). Glavni je razlog tome ljepota područja koje napušta, a koja se upravo u prolječe prikazuje u svom punom cvatu. Rekli bismo: nastavljajuči poetiku Mihanovičeve Lijepe naše, Pavlinovič govori o idiličnom prostoru mladenačkog lica u kojem se izdvajaju njegovi simboli, loza i masline, i to u izobilju koje osigurava osnovna sredstva za ishranu njegovih stanovnika. U tom bukoličnom ambijentu ne izostaje ni »slavuj na uranku« - još jedan simbol idile, doduše više pastirske nego ribarske, ali njegova prisutnost ne iznenaduje. Jer, roden u Podgori, Pavlinovič je pripadnik kopnene, zagorske preporodne dalmatinske inačice, pučke, ruralne, seoske (za razliku od mediteransko-urbane, gradske varijante Natka Nodila i Mihe Klaiča, vidjeti: Katarina Ivon, Stipe Kljaič, Nikša Stančič i dr).3 Evo, dakle, te idile koja je i
1	Preporodni pokret u Dalmaciji (i Istri) razvio se tridesetak godina kasnije nego u Banskoj Hrvatskoj. Dalmatinski sabor počinje svoj rad 1861., iste godine osnovana je Narodna stranka, a naredne 1862. godine pokrenut je Narodni list - glasilo dalmatinskih narodnjaka i utemeljena Matica dalmatinska. Glavna imena dalmatinskoga narodnog preporoda - pored Pavlinoviča - bili su Miho Klaič i Natko Nodilo.
2	Emocije i afekti su danas, izmedu ostaloga, predmet zanimanja emocionalne geografije (Emotional Geography) ili afektivne geografije (Affective Geography), smatraju se načinom upoznavanja i djelovanja te stoga mogu biti korisne za geografsku osjetljivost (sensibility). Emocije su stanja koja se situiraju izmedu ljudi i mjesta, svojevrsni su medijatori izmedu subjekta koji doživljava i prostora koji je doživljavan.
3	Dalmacija je u preporodno i Pavlinovičevo doba bila temeljno podvojena, drušveno-gospodarski, politički/ideološki, mentalno, pa čak i jezično (primorsko-otočni čakavci i zagorski štokavci ikavci). Jedan društveni sloj činile su primorske i otočne komune s gospodarskim sustavom kolonata s veleposjednicima i kolonima te različitim gradskim slojevima, drugi sloj je zagorski, »vlaški« (Stančič, 1980, I. poglavlje: Dvije Dalmacije, 23-61). Politička podjela odnosi se (ugrubo rečeno) na gradsku slavo-dalmatinsku ideju povezanu s talijanskom strujom (autonomaši) i hrvatsku nacionalnu ideju (započetu pod opčim južnoslavenskim ili slovinskim imenom) pučke zagorske inteligencije (integracionisti).
Krystyna Pieni^žek-Markovič: Dalmacija i Banska Hrvatska u Pavlinovičevim Putima (Godine 1867—75) 93
prostor nužne samoce: »U proljecu ljepota je naše primorje, kad šine loza, maslina se resom ospe, a tiho more prima sliku proljetnih oblaka, kao što zrcalo prima sjaj mla-denačkoga lica. Tad je težko ostaviti primorske pozirke, pregoriti slavulja na uranku, i tihu samocu« (Pavlinovic 1888: 3).
Uporaba metafore zrcalnoga odraza čini od primorske idile skoro nebeski raj - u moru se zrcali proljetno nebo. Takav uvod dao je putniku mogucnost da se predstavi kao osjetljiv i emotivan subjekt (u duhu romantizma4), koji gleda svijet oko sebe umjetničkim okom, te kao privrženik zavičaja. »U težkovolji« napušta Primorje da bi, došavši u Zagreb, odmah promijenio raspoloženje i ocjene. Primorske masline i loze nadmašila su u zagrebačkoj okolici »vilovita prigorja, obrasla vinogradom, šumom, votnjakom i cvietom svakojakim« (Pavlinovic 1888: 3). Prve stranice Pavlinoviceva putopisa dosljedno su gradene na toj opoziciji izmedu Dalmacije i Banske Hrvatske sa Zagrebom u središtu. Razlike - svaki put u korist sjeverne Hrvatske - obuhvacaju prirodu i ljude, dobivamo dakle oprečne kulturne krajolike dviju regija. Kulturni krajolik (na tragu Cosgrovea 1998) razumijem kao konstrukciju i kompoziciju kulturne slike prostora, kao način njegova gledanja. Krajolik čine dakle istodobno slika, estetski i polisenzorički doživljaj, trag pamcenja, način udomacivanja ili nepripadanja. Krajolik takoder »(kao oblik, značenje i reprezentacija) aktivno utjelovljuje društvene odnose koji sudjeluju u njegovu stvaranju« (Don Mitchell 2008: 82).
Uvjeravanje o ljepoti Banske Hrvatske koja na svim razinama nadmašuje Dalmaciju počinje od naizgled neutralnog sastavljanja, odnosno zamjenjivanja krajolika tijekom puta: »zamaklo mi sinje more, a puklo pred očima zeleno polje« (Pavlinovic 1888: 4). I dok se još ova konstatacija može smatrati jednostavnim bilježenjem pukih činjenica, naravno, ukoliko necemo ulaziti u simbolička značenja sinje i zelene boje,5 usporedbe koje slijede jednoznačno govore o prelasku s područja u kojem je jedva primjetno sve što se u izobilju očituje oko Zagreba. Drugim riječima, jedninu zamjenjuje množina (neizbrojivost, nepreglednost) što je tijesno povezano s ideološkim ciljem sjedinjenja Dalmacije sa sjevernom Hrvatskom:
ostavio sam u jednoj prodoli slavica, a ovde slavici zasnitili odasvud. U Primorju ruža proc-vala; a u Zagrebu cvate što je cvieta i što je bilja u svietu. Nije ovde koji vrtanjak, jali kakav miljak u zaklonici od bure, što pomnjiva ruka zalieva; nego su ti ovde prostrane dionice, livade i podvornice, ravni brdeljci i travni dolovi, debeliem hladom zaosienjeni, i bistricom nadojeni. Zagrebačka okolica! to je gotov perivoj (Pavlinovic 1888: 4).
4	Elžbieta Rybicka (2014: 271) podsjeca da je upravo romantizam oblikovao nacionalnu »emocionologi-ju«. Književnost romantizma je stvorila matricu emotivnih topografija, emocionalni registar i emocionalne tonalitete, kodove uzvišenosti i slikovnosti, kao i »obaveze« emocionalnih evokacija.
5	Idiom sinje more - nekada hrvatski naziv za Jadransko more - danas označava plavo more, ali u ovome kontekstu vrijedi podsjetiti da sinji (prema hrvatskim rječnicima) označava boju pepela, sivu, sivoplavu koja kontrastira sa zelenom, bojom nade: »osvježujuca, ljudska boja [...]. Zeleno je, kao i čovjek, toplo. [...] Zeleno je boja nade, snage, dugovječnosti [...]. Ono je boja besmrtnosti što je posvuda simbolizira zelena grančica« (Rječnik simbola, 783). Plava boja takoder je u opoziciji sa zelenom, »[u] borbi neba i zemlje plava i bijela povezuje se protiv crvene i zelene«. »Plava je i najmanje materijalna boja: u prirodi se obično prikazuje kao da je sačinjena od prozirnosti, to jest od nagomilane praznine [...]. Plava je i najhladnija od svih boja.« (Rječnik simbola, 510-511). Plavo kao slikovni sinonim Dalmacije i zeleno kao sinonim Banske Hrvatske znakovi su oprečnih prostora.
94
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Prožete emocijama Pavlinoviceve opise krajolika rječnikom kulturne geografije moglo bi se nazvati emotivnom topografjom. Doživljavanje prostora prate neskrivene emocije koje putopisac namjerava probuditi i kod čitatelja. Emotivan kraj navedenog fragmenta i nazivanje zagrebačke okolice perivojem omogucuje skretanje pozornosti na uspješnu suradnju prirode i čovjeka, odnosno efikasno i inventivno čovjekovo kultiviranje božjih darova, kreiranje krajolika - lijepe i plodne okolice. Perivoj je definiran kao »visokokultivirani zeleni prostor oblikovan čovjekovom kreativnošcu i elementima prirode, uključuju vegetaciju, gradevinske elemente (glavna i sporedne staze, odvodnja) i opremu (klupe, fontane, skulpture itd.) i eventualno jezero« (Hrvatski jezični portal). Predstavljenim »edenom« u kojem čovjek vješto upravlja zemljom Pavlinovic se služi s jasnim političkim ciljem uvjeravanja čitatelja u prednosti Hrvatske i hrvatstva. Zapravo neprestano (iako ne uvijek eksplicite) polemizira s autonomašima i predstavlja protuargumente u obliku dokaza i činjenica - po strani ostavljam odnos fikcije i faktografije u Putima.6 Hrvatski svečenik želi ne samo opisati, nego i aktivno utjecati na lokalni kontekst, dovesti do njegova preobražaja. Piščev pristup ostvarivanju cilja kroz »književna putovanja« približava ga konceptu geopoetike Elžbiete Rybicke koja osnovni zadatak te istraživačke orijentacije vidi u promatranju interakcije izmedu književnosti i zemljopisnog prostora. U perspektivi geopoetike književno stvaralaštvo promatra se kao pojava u cirkulaciji, u kulturnom protoku, u praksama koje poduzimaju čitatelji. Goepoetika naglašava performativnost književnosti, pretpostavlja da književnost utječe na stvarnost, kreira mentalne karte i oblikuje načine gledanja i interpretacije (Rybicka 2014: 10-11), a to su nedvojbeno i ciljevi Pavlinoviceve putopisne aktivnosti. Geopoetika istražuje procese pretvaranja prostora u mjesto, a Pavlinovic u Putima ostvaruje taj zadatak. Prostor sjeverne Hrvatske, koji je za Dalmatince prostorom zato što je nepoznat, neopisan, nedoživljen, pretvara u (lijepo, plodno, gostoljubivo) mjesto, jer ga upoznaje, doživljuje, opisuje.
6 Realnost osobe (autora-pripovjedača) i realnost svijeta koji putnik opisuje ne isključuje fikcionalno u samom tekstu. Definirajuci putopis, Janusz Slawinski primjecuje: na jednom kraju tog prostranog područja nalaze se faktografski izvještaji dokumentarnog karaktera, na drugom kraju priče o izmišljenim i fantastičnim putovanjima. Izmedu ta dva pola funkcioniraju brojni putopisni žanrovi u kojima se elementi dokumentarnih zapisa miješaju s elementima fikcije u različitim proporcijama i kombinacijama (Slawinski 1989: 363). Nije mi cilj provesti povijesno istraživanje i dokazati u kojem je stupnju Pavlinovicev tekst »fotografija« vremena i prostora o kojem govori. Za rekonstrukciju dvaju oprečnih krajolika koje konstruira Pavlinovic bitnije su naracijske strategije kojima se služi nego vjernost činjenicama. Točnost i »istinitost« slika nije ni pitanje kojim se bavi kulturna geografija koja reprezentacije promatra kao jedan od elemenata podataka (ljudskih i ne-ljudskih) što neprestano preobražavaju svijet (Soderstrom 2008). Na potrebu opreza u povezivanju geografske zbilje i književno preoblikovanih prostora, jer je izmedu njih dovoljno mjesta za stvaralačku imaginaciju, upucuju takoder Marja Boršnik (1966) i Miran Hladnik (2012: 278), koji primjecuje da fikcija biva ne manje vjerodostojna od geografske ili povijesne istine (Hladnik 2012: 279). Upucujem na tematski broj „Slavistične revije" posvecen meduodnosu geografskog prostora i slovenske književnosti (60/2012, št. 3, julij-september), vidjeti na primjer: Urška Perenič: Prostor v literaturi in literatura v prostoru, Miran Hladnik, Jerneja Fridl: Prostor v slovenski zgodovinski povesti in njegova geografska prezentacija i druge radove u istom broju.
Krystyna Pieni^žek-Markovič: Dalmacija i Banska Hrvatska u Pavlinovičevim Putima (Godine 1867—75) 95
Osmotopografija
Za vrijeme Pavlinoviceva djelovanja Dalmacija je bila gospodarski, kulturno i prosvjetiteljski zaostalo područje na periferiji Monarhije, sa službenim talijanskim jezikom, slavo-dalmatinskim smjerom primorskih gradova koji je zagovarao integriranje Dalmatinaca u talijansku naciju i sve vecom sklonosti autonomaša prema talijanskom nacionalizmu nakon 1866. (rat Monarhije s Prusijom i Italijom). Mladi ljudi koji su namjeravali nastaviti školovanje u visokim školama za svjetovne profesije zapravo su bili prisiljeni odlaziti na studij u Italiju (manji dio studirao je u Beču). Unatoč u dalmatinskim gradovima propagiranoj nenadmašivosti talijanskog kulturnog kruga u Putima upravo Banska Hrvatska napreduje u svemu, čak i godišnje doba tamo brže dolazi: »U primorju sam ostavio proljece, a ovde me zateklo ljeto« - sam Bog, pri-roda i sudbina odreduju taj prostor kao nacionalno središte, a to je argument protiv autonomaša koji su bili skloni pripojiti Dalmaciju bosanskom zaledu nego ju integrirati s Banskom Hrvatskom (Ivon 2012: 258). Pavlinovic je bio zagovornik spajanja Dalmacije, Hrvatske i Slavonije u sklopu federalizirane Habsburške Monarhije, unutar koje bi svi južnoslavenski krajevi bili okupljeni u federalnoj jedinici oko Zagreba i Trojedne Kraljevine. Prema podjeli Stipe Kljaica Puti pripadaju četvrtoj Pavlinovicevoj političkoj fazi kada je s jugoslavenstva prešao na hrvatstvo i državno-povijesno pravo Trojedne Kraljevine.7 U vrijeme kada krece na put (1867.) Monarhija se reorganizira u Austro-Ugarsku, Banska Hrvatska ostaje u ugarskom dijelu, a Dalmacija pripada austrijskom, što zapravo predstavlja nemogucnost ujedinjenja (premještanja Dalmacije u ugarski dio) jer bi taj korak značio neravnotežu u državi (Zelic-Bučan 1978: 62). Medutim, unatoč tim činjenicama, Pavlinovic ne odustaje od borbe za svoj najvažniji politički (domoljubni) cilj.
Argumente za tu koncepciju traži u prirodi (u tome što ona nudi) i u samim stanov-nicima mjesta i regija koje posjecuje te u njihovu odnosu prema radu (obavezama), obitelji, društvu, zemlji i Katoličkoj crkvi (hrvatstvo je naime kod njega nerazdvojivo od katoličanstva). U Putima se koncentrira na sjevernu Hrvatsku i Slavoniju,8 koje predstavlja uglavnom kroz ljepote, bogatstvo, izobilje, plodnost i veselje. Svih tih atributa lišena je tužna, gladna i siromašna priobalna Dalmacija i Dalmatinska zagora u kojima čak vanjština stanovnika svjedoči o neimaštini. Pavlinovicev putopis vrsta je senzualne, emotivne i (široko shvacene) kulinarne topografije koja naglašava antropološki aspekt geografskog prostora. Koristeci najjednostavnije stilističko sredstvo usporedivanja kaže:
7	Prva faza je Pavlinoviceva fascinacija ilirizmom, druga (kratka) prosrpskim pijemontizmom, treca jugoslavenstvom i jugoslavenskim etničkim jedinstvom (kako je sam govorio - prije svega s obzirom na pravoslavne Srbe i gradsko stanovništvo Dalmacije koje se slavenski osjecalo). »Nakon 1866. godine i rata Monarhije s Prusijom i Italijom, iz temelja se mijenja Pavlinovicev politički smjer. Poslije Viške bitke sve se više osjecalo naginjanje dalmatinskih autonomaša prema taljanskom nacionalizmu, dok su se dalmatinski Srbi sve više osjecali privučeni idealima Velike Srbije. Takoder je i sama Monarhija nakon teškog poraza od Prusa morala poci u pravcu dualističkog uredenja države 1867. Tako je dvije godine kasnije, 1869., Pavlinovic težište svoje nacionalne ideologije prebacio s jugoslavenstva na hrvatstvo, na državno povijesno pravo Trojedne Kraljevine, koja bi se trebala pretvoriti u hrvatsku nacionalnu državu« (Kljaic 2018: 631).
8	Poseban dio knjige posvečuje i Bosni, ali to pitanje ne ulazi u predmet ovoga članka.
96
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Ima i naša Dalmacija svojih proljetnih ljepota; ali gdi joj je veselje? Kad svane Jurjeva, eto u nas goleme nevolje! Seljaku nestalo hrane, pa gladujuc i dužec se, Zagorac jedva čeka, da ga utješi kap mlieka; a Primorac se veseli bieloj murvi kao majci, da ga zabavi. Težko je živiti uz sirotinju, koja te izdaleka rdjom zapahiva. I odjeca, i lica, i tugežljivi govori, sve ti spominje da si u siromašnoj zemlji. U banovini nije tako. Krave po livadah; čobani na konjima; kola po drumovih: odasvud mikljavina, trka, veselje blage i obilne prirode (Pavlinovic 1888: 4).
U ovoj senzoričkoj geografiji (Rodaway 1994, Howes 2006, Rembowska-Pluciennik 2010) hrvatskog putnika, koja prikazuje odnos izmedu ljudskoga sensorium i geo-grafskog i kulturnog prostora, senzualno iskustvo nije samo bilježenje osjecaja nego izvor dubljih značenja. Istraživanje senzualnih kodova otvara pitanje njihove uloge u kolektivnom i individualnom identitetu, njihovu komunikacijsku i političku vrijednost (Rembowska-Pluciennik 2010: 135). Dalmacija ima miris muke, nevolje, bijede (za-udara). Senzualan osmološki kod Pavlinovic pokrece u kreiranju kulturno-civilizacij-skog krajolika i ostvarivanju svog osnovnog ideološkog cilja. Osjetilo njuha, primarni biološki kod, namece se kao neosporiva fizička činjenica, gubi značaj privremenosti i efemernosti te postaje trajna oznaka prostora (reper) koja se uvlači u odjecu, lica, razgovore, dakle odreduje vanjštinu i osjecaje mještana. Mirisi su, neovisno o epohi, nositelji univerzalnih funkcija, važna su sastavnica rituala, obreda, medicinskih praksi. Imaju društveno definirane vrijednosti, odreduju meduljudske odnose, a u Pavlinovicevu putopisu i meduhrvatske, meduregionalne. Mirisi probuduju atavističke reakcije, uka-zuju na zadovoljstvo ili opasnost. Na značenje mirisa, okusa, vida i sluha u kreiranju karaktera odredenog prostora obraca pozornost i humanistička geografija (Tuan 1987: 23-28).9 Mirisni krajolik (smellscape) takoder ovisi o geografskim uvjetima i osobitosti konkretnog mjesta. Istraživanje uloge osjetila njuha u geografskom doživljavanju i kreiranju odnosa prema mjestu predmet je olfaktoričke geografije (Rodaway 1994: 62). U svojoj »osmotopografiji« Pavlinovic ne ulazi u nijanse osjetilnih doživljaja, služi se jednostavnim književnim sredstvima, tipičnim za popularnu književnost, posredstvom kojih namjerava uvjeriti čitatelja u svoje političke, nacionalne, patriotske ideje. Njegovi senzorički krajolici neovisno o jednostavnosti prikazivanja govore o suovisnosti i sukon-stituiranju čovjeka i doživljavanog prostora, što je i ključno pitanje antropologije mjesta.
Iskustva (kao spoj misli i osjecaja)10 koje navodi putopisni subjekt, a koja obuhva-caju senzualne doživljaje trebaju uvjeriti čitatelja u načelnu ideju: integraciju, povratak narodnim korijenima i njegovanje hrvatstva - a to su ujedno i uvjeti da cijela Trojedna Kraljevina postane mjesto. Prema shvacanjima humanističke geografije i podjeli Yi-Fu Tuana na mjesto i prostor Banska Hrvatska u Pavlinovicevoj reprezentaciji predstavlja mjesto, dakle centar i konkretizaciju vrijednosti, u kojem su zadovoljene kako biološke potrebe (hrana, pice, odmor, prokreacija; Tuan 1987: 14-15) tako i duhovne, kulturne i društvene. Dalmacija pak predstavlja vrstu ne-mjesta nepogodnog za život, bez hrane,
9 »Predmet ili mjesto dobiva konkretnu realnost ukoliko ga doživimo na totalan način, to znači svim osjetilima kao i aktivnom i refleksivnom mišlju« (Tuan 1987: 31).
10 Tuan primjecuje: dominira tendencija suprotstavljanja osjecaja i misli, prvi registriraju subjektivna stanja, drugi bilježe objektivnu stvarnost. U biti, jedni i drugi stoje na dva pola continuum doživljavanja, jedni i drugi su načini upoznavanja (Tuan 1987: 21).
Krystyna Pieni^žek-Markovič: Dalmacija i Banska Hrvatska u Pavlinovičevim Putima (Godine 1867—75) 97
sloge, smrdi, prljava je i ne pogoduje prokreaciji: »ni prostora, ni čistoče; sve ti spominje da je tu groblje živim ljudima« (Pavlinovič 1888: 6).
Gladna Dalmacija i sita Hrvatska
Jednostavnim sredstvima, crno-biljelom podjelom Pavlinovič progovara i u slje-dečem pasusu, gdje se pojavljuje i očita opozicija danjeg (cvjetnog, sitog, radosnog, plodnog) i nočnog svijeta (ubogih ulova, krša i kamena, slabih plodova uz nesrazmjeran ljudski napor):
Mladi ljudi, u cvieču do koljena, jur prvo sieno kose; a vesele mlade, cviečem okičene, voze im obilate objede; dok naši Primorci svu noč stoje na veslu, da koju ribu ulove; cio dan krče koji pedalj brežine, da mogu dočekati dva lista kupusa; a naše Primorke ni šake trave, ni biljice drva, ako ruke ne izbodu i ako preko tri brda ne zadju i gladne i žedne. Pa če ti se reči, dalmatinska sirotinjo, da se čuvaš gladnih Hrvata!? (Pavlinovič 1888: 4)
Identitet promatranih i posječivanih prostora čine i kulinarija, kjučno značenje u identifikaciji prostornog identiteta ima naime odnos izmedu podneblja i proizvoda koji iz njega potječu. Pavlinovič kreira naratora-promatrača koji upoznavanju okom dodaje percepciju ostalim osjetilima, a osjetilima dodaje emocije, ali se ne zaustavlja na polisenzoričkoj percepciji, več uključuje i modernu svijest o značaju gospodarskog razvitka. Prikazivanje gospodarske moči sjeverne Hrvatske bio je snažan argument za pridobivanje pristalica ujedinjenja Dalmacije s ostalim hrvatskim regijama medu samim Dalmatincima. Pavlinovič je naime osudivao autonomaško-talijanaško izdvajanje dalmatinskih gradskih slojeva »zbog svoje materijalne i kulturne superiornosti« (Stančič 1980: 210) iz cjeline nacije i gradanskog društva. Na ovome mjestu izravno ukazuje na laži takve politike, predstavlja se kao branitelj istine i zaštitnik puka (»dalmatinske sirotinje«), koji je bio i njegova »politička baza«.11 Argumenti nisu naročito sofisticirani i trebaju djelovati na osjetila. Drugi način obrazlaganja i navodenje drugih argumenata iz zbilje Banske Hrvatske - tvrdi putopisni subjekt u niže navedenom fragmentu - bilo bi neshvatljivo za sve koji nisu boravili izvan Dalamacije. Svakodnevnost obilate Hrvatske toliko je daleka od svakodnevice Dalmatinaca da im je nedokučiva, nestvarna, nevjerojatna (»teško da bi vjerovali«, Pavlinovič 1888: 5). Stoga se autoru najprikladnijim načinom uvjeravanja čini pozivanje na osnovne ljudske potrebe, na fiziologiju. Sto godina kasnije Yi-Fu Tuan formulira istu misao: Biologija uvjetuje svijet naše percepcije (Tuan 1987: 33). Hrvatska, piše dalmatinski svečenik, nije područje gladnih ljudi, kako tvrde njezini protivnici i protivnici ujedinjenja, ona ne samo da hrani svoje žitelje, nego i drugima nudi svoje proizvode. Gradske tržnice su za promatrača, naratora i neskrivenog ideologa mjerilo bogatstva i blagostanja, vrsta su punih stolova koji govore o mogučnosti ishrane svojih sinova: s jedne strane neishranjen Zadar, od gladi spašavanpuljižkom kapulom i ličkim krumpirom, a s druge strane zagrebački trg koji obiluje posebno kvalitetnom hranom:
11 »[U]pravo Pavlinovičev krug narodnjaka, koji predvode svečenici i franjevci kopnene Dalmacije, za svoju političku bazu uzima največim dijelom materijalno siromašno i kulturno nepismeno seosko stanovništvo dalmatinske unutrašnjosti od Zrmanje do Neretve« (Kljaič 2018: 630).
98
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Kukavice, što neprestance viju u ime hrvatsko, da samo jednom dodju na zagrebački trg! Tamo u glavnom Zadru, kotarsko kljuse sa drvenicom na golim sapima; amo doroti, kao pelivani, pod punim kolima. Tamo pod naramkom kukrike osukan ostrvljanin, i zamazana Kotarka uz koje jare; amo seljak pod klobukom na kolim hrane; a seljakinja, biela ruhom i tielom, pod krošnjom skorupa, masla i svakojaka povrtalja. Tamo koje pile na jagmu; amo teladi, peradi, lovine, što god boljega najbolja zemlja i radja i hrani. Eto bez Puljižke kapule nebi u Zadru ni popržke bilo; a bez Ličkih kumpira mnogim ni večere. Kumpir i kapulu spominjem, i samu hranu; jer da stanem nabrajati ostale obilnosti hrvatskoga života: dvore, pivnice, kupeli, kiseljake, gostbe, tko nije bio van Dalmacije, težko da bi vjerovao (Pavlinovic 1888: 5).
Produžetak punih i praznih stolova su ljudi i životinje pripadajucih prostora/krajolika. S jedne strane imamo dakle kotarsko kljuse, gole sape, nasukanog otočanina, zamazanu Kotarku, koje pile na jagmu, a s druge - doroti, kao pelivani, pod punim kolima, seljak pod klobukom na kolima hrane, seljakinja bijela ruhom i tijelom pod krošnjom skorupa, masla i svakojaka povrtalja, teladi, peradi, lovine, što god boljega najbolja zemlja i rada i hrani. Osim očitog zaključka koji proizlazi iz ovoga nabrajanja i usporedivanja treba obratiti pozornost na dvije tobože nebitne riječi: prljavštinu i klobuk. Moglo bi se reci da Dalmaciju u Putima odreduju glad, neimaština, smrad i prljavština. Sve su te karakteristike signali poremecenog poretka, kako ga tumači Mary Douglas u knjizi Purity and Danger. An Analysis of Concepts of Pollution and Taboo (1966). Autorica podsjeca da je prljavština izraz poremecaja poretka, nijedna pojedina stvar nije prljava u odvojenosti od sustava klasifikacije u koji se ne uklapa, prljavština je sve što »nije na mjestu« (Douglas 2007: 8 i 46).
Klobuk i kapa
Pavlinoviceva reprezentacija Dalmacije prikazuje pokrajinu koja »nije na mjestu«,12 koja se ne uklapa u sustav, jer to ne želi. A sinonim za sustav koji predstavlja Banska Hrvatska postaju bijela seljakinja (kao opreka zamazane Kotarke) i klobuk na glavi seljaka. Klobuk i kapa (gradanstvo i seljaštvo) u 19. st. predstavljali su osnovnu kulturnu i socijalnu opreku unutar Dalmacije. Katarina Ivon piše da je tu opoziciju Pavlinovic često spominjao u svojim prilozima: »Pod klobukom, odnosno klobučarima, podrazumijeva gradane koji su se prilagodili Mlečanima, Francuzima ili Austrijancima uzdižuci se tako od ostalog puka, njemu je klobuk simbol izdajstva, dok se pod kapom, tj. crvenkapom, skriva pravi narodni čovjek, domoljub i Hrvat« (Ivon 2012: 262). U sjevernoj Hrvatskoj klobuk je dio muške nošnje, pripovjedač govori dakle o činjenici, ali je Pavlinovicu taj faktor koristan kao simbol dostojanstva, pravog gospodstva, to jest posjednika, gospodara, kucebrižnika, plemica zbog svojih unutarnjih vrijednosti, za razliku od dalmatinskih odnarodenih besposličara, tobože gospodina i tobože plemica:
u Dalmaciji je gospodin tko navadno zapovieda, a ništa ne radi, nego se po gradskih ulicah voza; kasno liga, a kasnije ustaje; poljskoga rada ne zna; svoja dobra ne pregleda; tudj jezik govori, i tudje običaje drži; od sela bježi; u tudj sviet putuje, a svoje otačbine ne poznaje; zemlju prodaje, a kucu gradi; dobro svoje zalaga, a svione blazine kupuje; igre se igra, a
12 U prilog takvom čitanju ide slika prostora koji je odcijepljen, pluta po plimi i po oseki (Pavlinovic 1888: 8).
Krystyna Pieni^žek-Markovič: Dalmacija i Banska Hrvatska u Pavlinovičevim Putima (Godine 1867—75) 99
dugove trpa; ljudstvom se gradi, i želi da ga svak plemičem zove, a ljudstvo mu je oholija: sve mu je plemstvo, golo ime.
U banovini je gospodin, tko na svome sjedi, i gospodari: zna oru sidbi, rok žetvi; pregledati volove, pivnicu rediti, ždrebad upregnivati, mobu razredjivati; to je plemič od plemstva i od gospodstva. Gospoje su, koje znadu svoje goste dvoriti, u kuči svojoj gospodariti: šiti, presti, vezti svidjati; perivoje rediti; povrtalje gojiti; cvieče razsadjivati; dvorove kititi. Dakako da je tu goleme razlike izmedju ljudstva hrvatskoga i talijanaškoga!
Kakav ti gospodin, tko nema ni svoga kruha, ni svoga vina? Nit mu volovi oru, nit mu konji vršu; več da izbije koju florintu na aršinu, jali na peru, jali na zanatu. To se amo zovu bečari; i ti su ponajviše, Niemci doseljenici, i židovi (Pavlinovič 1888: 5-6).
Pavlinovič je zagovornik »osobnog rada kao generatora rasta ljudskog dostojanstva i blagostanja zajednice, koji jedini može potaknuti na ekonomski razvoj« (Kljaič 2018: 640). Največe su mane klobučara njihov nerad i tudinstvo, nezainteresiranost za narod, jezik, hrvatstvo. Pavlinovič na oprečan način potvrduje tezu talijanaša da je golema razlika izmedu njih i Hrvata, »da im je ljudstvo razlikovato« (Pavlinovič 1888: 5), ali izokreče značenje tvrdnje u korist Hrvata. U Pavlinovičevu mišljenju - a potvrdu svojih teza nalazi za vrijeme putovanja - največu opasnost za Hrvate predstavljaju stranci (drugi), u koje ubraja odnarodene talijanaše: »Drugi su prikazivani isključivo kao prijetnja, kao otimači sloboda hrvatskoga naroda« (Ivon 2012: 266).13 Dean Duda komentirajuči gore navedeni fragment Puti u knjizi Priča iputovanje naglašava u njemu prisutnu prosvjetiteljsku preporodnu ideju putopisnog subjekta:
središnja je Hrvatska nacionalno osvještenija od Dalmacije, ne zatire svoje korijene i zato, unatoč teškočama, bolje i složnije živi. Leksički sastav Pavlinovičeve usporedbe gomila-njem poslova što ih u Hrvatskoj obavljaju gospodar i gospodarica pretvaraju se u mali popis vrlina. Negacija dominira u prvom dijelu, a afirmacija u drugom. Kompozicijska snaga zavr-šetka prilično je jasna pouka i preokrenuti ideološki argument talijanaških shvačanja (Duda 1998: 116-117).
Svakodnevna marljivost gospodara sjeverne Hrvatske, koji znaju iskoristiti prirodne uvjete i koji njeguju društvenu i narodnu slogu, čini opisivani kraj idiličnim mjestom i matricom za prosvjetiteljske svrhe (model koji treba slijediti).
Podijeljena, otudena Dalmacija svoj antipod (i uzor) ima u Banskoj Hrvatskoj i Zagrebu kao mjestu ostvarivanja osnovnih političkih i nacionalnih ciljeva, preporodnih i
13 1865. u Narodnom koledaru (str. 22) Pavlinovič piše: »Onih mutnih i gluhih doba, kad Dalmacija osta na odmet domačim razdorim, istočnoj mlohavosti, ugarskoj samovolji, mletačkoj lukavosti, turskoj sili... « (cit. prema Ivon 2012: 266). Svi su navedeni narodi nositelji negativnih vrijednosti stoga što su zatirali hrvatsku narodnost. Osječaj nepouzdanja prenosi na sve druge nacije (Austrijance koji nisu ispunili obečanja, Francuze koji su mu najgori zbog novotarija francusko-talijanske uprave, a najvjerojatnije i zbog liberalizma oprečnog njegovu shvačanju tradicije i vjere - stožera identiteta (Ivon 2012: 267). Na taj način gradi dio hrvatskog imaginarija - sindrom okružene/opkoljene tvrdave. Prikazujuči strance/druge/ susjede isključivo kao nepritejatelje s kojima je nemoguče uspostaviti dijalog, Pavlinovič sukreira naraciju koja oporiče identifikaciju hrvatskih pokrajina s teritorijem pograničja/granice (vidjeti na primjer Pavličič 2007). Kako primječuje Jola Škulj (2004: 28) pograničnu kulturu konstituira njezino iskustvo i akceptacija kulturnih razlika, prihvačanje i poštovanje postojanja drugih. Dijalog je osnovna sastavnica pograničnog kulturnog identiteta i način njegova postojanja. U pograničnoj književnosti »ja« ostaje u responzivnom i zainteresiranom odnosu s drugim, a drugi je prihvačen kao poseban, individualan entitet.
100
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
prosvjetiteljskih, u »svedjer milu gradu s mnogih znanaca, s mnogih uspomena i mnogo više nada« (Pavlinovic 1888: 3). Zagreb je prije svega mjesto nacionalne integracije, koja je Pavlinoviceva najveca briga. Stoga naglašava plodove integracije vidljive u Zagrebu koji je i mjesto okupljanja svega što je najbolje, najljepše, najobrazovanije i najkulturnije: »u Zagrebu [...] sam zatekao cviet hrvatskog naroda u saboru. Što je mudrijega i bogatijega, što ljepšega i uljudnijega u zemlji hrvatskoj to se okupilo u Zagreb« (Pavlinovic 1888: 3). Pavlinovic stiže u Zagreb za vrijeme sabora, glavni grad mu postaje sinegdoha (slika, pregled) cijelog hrvatskog naroda (»sitnolik«, Pavlinovic 1888: 7) i prilika da se prouči »sva zemlja, njezine vrljine i nevolje«. Putopisac nabraja predstavnike svih slojeva društva, od bana do seoskog kneza, naglašavajuci kako svi čine jednu složnu »družinu« u saboru i izvan njega - što je naravno opet prigovor Dalmaciji i dalmatinskom saboru s »birokratičkim zaduhom i tudim jezikom«, gdje narod i nije zastupan.
Zaključak
Pavlinovic konstruira oprečne svjetove i oprečne prostore: sjevernohrvatski raj na zemlji i južnohrvatsko mrtvilo (svijet danji i nocni). Prostorne kategorije podredene su ideološkim ciljevima, proizvodnji kulturnih pojava (Warf, Arias 2009: 1) i narodnog identiteta. Regije Trojedne Kraljevine u njegovu ostvarenju predstavljaju književne ideološke krajolike. Tim se problemima aktivno bave na primjer britanski place studies (B. Sharrat, WritingBritains). Taj smjer istraživanja rezultat je uvjerenja da književnost stvara i transmitira nacionalne/narodne krajolike i ideološka mjesta (Rybicka 2014: 35) za što je primjer hrvatska književnost 19. st. a posebno brojni putopisi toga doba. Mitska (stoga što kreira mitski krajolik) geografija Pavlinovica sredstvo je postizanja osjecaja identifikacjie s prostorom (mjestom). Prikazuje tijesno povezivanje kulture i mentaliteta s prostorom, krajolikom, prirodom (te su veze danas predmet bavljenja smjerova koji izrastaju iz tzv. prostornog obrata).
Ideološka i kulturna geografija Pavlinoviceva putopisa ima namjeru osvijestiti čitatelja koliko kultura (boljitak ljudi i mjesta) ovisi o prostoru i krajoliku. Različitu, podijeljenu i sukobljenu kulturu Trojedne Kraljevine neizbježno predstavlja u prostornim granicama kao opreku dvaju krajolika, mentaliteta, identiteta. Spas za Dalmaciju koja propada preporodni ideolog i putopisni subjekt vidi u brisanju meduprostornih granica i prianjanju uz hrvatski stožer: »Dalmacija, kako je danas odciepljena, pluta po plimi i po oseki Hrvatska stoji kao živac kamen« (Pavlinovic 1888: 8).
Krystyna Pieni^žek-Markovič: Dalmacija i Banska Hrvatska u Pavlinovičevim Putima (Godine 1867—75) 101
IZVORI I LITERATURA
Marja Boršnik (ur.), 1966: Ivan Tavčar Zbrano delo. Ljubljana: DZS.
Jean Chevalier, Alain Gheerbrant, 1983: Rječnik simbola: mitovi, sni, običaji, geste, oblici, likovi, boje, brojevi. Prev. A. Buljan, D. Bučan, F. Vučak, M. Vekaric, N. Grujic. Zagreb: NZMH, Mladost.
Denis Cosgrove, 1998: Social Formation and Symbolic Landscape. London: Croom Helm.
Mary Douglas, 1966: Purity andDanger. AnAnalysis of Concepts of Pollution and Taboo. New York: Praeger. Polj. izd. Mary Douglas, 2007: Czystosč i zmaza. Analiza pojgč nieczystosci i tabu. Prev. M. Bucholc. Warszawa: Panstwowy Instytut Wydawniczy.
Miran Hladnik, 2012: Prostor v slovenskih literarnovednih študijah. Slavistična revija 60/3. 271-282.
Miran Hladnik, Jerneja Fridl, 2012: Prostor v slovenski zgodovinski povesti in njegova geografska prezentacija. Slavistična revija 60/3. 431-442.
Dawid Howes, (ur.) 2006: Empire of the Senses. The Sensual Culture Reader. Oxford: Berg.
John B. Harley, 2001: The New Nature of Maps: Essays in the History of Cartography. Chicago: University of Chicago Press.
Katarina Ivon, 2012: Mihovil Pavlinovic u Narodnom koledaru. Primjer kompleksnog osobnog imaginarija druge polovine XIX. stoljeca. Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Zadru 54. 251-272.
Stipe Kljaic, 2018: Postrevolucionarni konzervativizam političara i svečenika don Mihovila Pavlinoviča. Crkva u svijetu 53/4. 627-646.
Don Mitchel, 2008: Krajolik. Prev. D. Lalovič. Kulturna geografa. Kritički rječnik ključnihpojmova. Ur. D. Atkinson, P. Jackson, D. Siblez, N. Washbourne. Zagreb: Disput. 81-90.
Pavao Pavličic, 2007: Epika granice. Zagreb: Matica hrvatska.
Mihovil Pavlinovic, 1888: Puti (Godine 1867-75). Zadar: Brzotiskom „Narodnoga lista".
Urška Perenič, 2012: Prostor v literaturi in literatura v prostoru. Slavistična revija 60/3. 259-264.
Magdalena Rembowska-Pluciennik, 2010: Dlaczego warto wrocic do zmyslow? Wokol literaturoznawczych inspiracji antropologi^ zmyslow. Jaka antropologia literatury jest dzisiaj motliwa? Ur. P. Czaplinski, A. Legežynska, M. Telicki. Poznan: Wydawnictwo »Poznanskie Studia Polonistyczne«.
Paul Rodaway, 1994: Sensuos Geography. London: Routledge.
Elžbieta Rybicka, 2014: Geopoetyka. Przestrzen i miejsce we wspolczesnych teoriach i praktykach literackich. Krakow: Universitas.
Bernard Sharrat, 2001: Writing Britains. British Cultural Studies: Geography, Nationality, and Identity. Ur. D. Morley, K. Robins. Oxford: Oxford University Press.
Janusz Slawinski, (ur.) 1989: Slownik terminow literackich. Wroclaw-Warszawa-Krakow-Gdansk-Lodz: Zaklad Narodowy im. Ossolinskich.
Ola Soderstrom, 2008: Reprezentacija. Kulturna geografia. Kritički rječnik ključnih pojmova. Ur. D. Atkinson, P. Jackson, D. Siblez, N. Washbourne. Prev. D. Lalovic. Zagreb: Disput. 35-40.
102
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Nikša Stancič, 1980: Hrvatska nacionalna ideologijapreporodnogpokreta u Dalmaciji — Mihovil Pavlinovic i njegov krug do 1869. Zagreb: Institut za hrvatsku povijest Sveučilišta u Zagrebu (monografije, knj. 11).
Jola Škulj, 2004: Literature and space: textual, artistic and cultural spaces of tran-sgressiveness. Primerjalna književnost 27/Special Issue. 20-37.
Yi-Fu Tuan, 1987: Przestrzen i miejsce. Prev. A. Morawinska. Warszawa: Panstwowy Instytut Wydawniczy.
Barney Warf, Santa Arias (ed.), 2009: Introduction: the Reinsertion of Space into the Social Sciences and Humanities. The Spatial Turn. Ur. B. Warf, S. Arias. London, New York: Routledge. 1-10.
Benedikta Zelič-Bucan, 1978: Don Mihovilo Pavlinovic - hrvatski preporoditelj i političar. Crkva u svijetu 13/1. 59-70.
Benedikta Zelič-Bucan, 1982: Hrvatski preporod u Dalmaciji i Mihovil Pavlinovic. Crkva u svijetu 17/4. 386-395.
POVZETEK
Namen članka je rekonstruirati dve pokrajini, ki ju Mihovil Pavlinovic gradi na uvodnih straneh svojega potopisa Puti (Godine 1867-75). Politično delovanje tega dalmatinskega duhovnika je bilo usmerjeno v združevanje hrvaških pokrajin in pohrvatenje raznarodene in odtujene (mestne in otoške) Dalmacije. Za dosego svojega cilja gradi preporoditelj ski popot-nik-pripovedovalec kontrastni podobi južne in severne Hrvaške. Prispevek prikazuje, katerih stilističnih sredstev se pri tem poslužuje in kako poskuša vplivati na bralca, torej pridobivati podpornike pripojitve Dalmacije k Hrvaški banovini. Sklicujoč se na polisenzorne izkušnje, vključno z osnovnimi fiziološkimi potrebami, konstruira Pavlinovic kontrastna svetova in kontrastna prostora: severnohrvaški zemeljski raj in južnohrvaško mrtvilo/pokopališče (dnevni in nočni svet). Prav tako prikazuje tesno povezanost kulture in mentalnosti s prostorom, pokrajino, naravo. V skladu z nalogami preporoditeljske književnosti predstavljajo pokrajine Troedine kraljevine, kot jih upodablja, literarnoideološke pokrajine. V raziskavi se naslanjam na humanistično geografijo in prostorski obrat.
OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
OB JUBILEJU ADE VIDOVIČ MUHA
Vsi smo prostovoljno ali neprostovoljno do neke mere samohodci, eni to sprejmejo kot dejstvo in danost, ki jim omogoča več kot samo delo za sproti, saj si tako lahko opredelijo svoj namen, cilje, in z njimi živijo. Cilji, tako doseženi kot nedoseženi, so jim eno izmed življenjskih gonil, in bistvo je, da so jim gonilo prav vsi zastavljeni cilji, ker si pač vsa merila in ceno zanje postavljajo sami. In tudi to je ena izmed prednosti samohodništva. Samohodništvo je obsojeno na stalno samoizpolnjevanje in samozapolnjevanje, zato nikoli vnaprej ne računa na odzivnost ... tako ocene, vrednotenja, mnenja prihajajo, ali pa tudi ne, in največkrat ne. Vendar to, da lahko delaš tisto, kar želiš, in da to lahko uspešno delaš, ni samo danost, to je darilo!
Tako si svoje življenjske obletnice zadnja desetletja naša zaslužna profesorica Ada Vidovič Muha kar sama zaokroža z objavami lastnih monografij: leta 2000 je prvič izšlo njeno Slovensko leksikalnopomenoslovje, leta 2011 dopolnjena in razširjena izdaja njenega Slovenskega skladenjskega besedotvorja in leta 2019 je svoj nov jubilej napovedala z izdajo monografije Iz zgodovine slovenskega besedotvorja; in to še najbolj smiselno in povedno odslikuje kontinuirano prepletanje njenega življenja in dela. Tako Slovensko leksikalno pomenoslovje kot Slovensko skladenjsko besedotvorje pa sta tudi osnovna strokovna in študijska literatura današnjim študentom slovenistike.
Svojo raziskovalno pot je zaslužna profesorica FF UL Ada Vidovič Muha takorekoč nadaljevala kar iz študijskih klopi. V smislu slavističnih centrov na Češkem in v takratni Sovjetski zvezi se je pri seminarju profesorice Brede Pogorelec že lahko seznanjala z osnovami struk-turalistične jezikoslovne teorije. Široko področje strokovnega zanimanja Brede Pogorelec, od zgodovine slovenskega jezika do jezikovne zvrstnosti in stilne razslojenosti, sodobnih jezikovnih, zlasti sociolingvističnih pojavov, predvsem pa spoznanje, da mora slovenski knjižni jezik na podlagi teorije modernega evropskega jezikoslovja postati predmet samostojnega znanstvenega jezikoslovja, ji je omogočilo utrditev njene lastne suverene jezikoslovne usmeritve. Že med dodiplomskim študijem se je pri češkem lektoratu, pri odličnem bohemistu profesorju Borisu Urbančiču, dodobra seznanila s češkim jezikom in kulturo. Ta jo je tudi kot dober znanec čeških leksikologov leta 1963 skupaj s še nekaj mladimi bodočimi uredniki slovarja slovenskega knjižnega jezika napotil na podiplomsko izpopolnjevanje na Karlovo univerzo v Pragi. To praško obdobje in seveda praška šola, srečevanja z vidnimi češkimi jezikoslovci, kot je bil Alois Jedlička, in pa mladostna navdušenost so jo po vrnitvi potegnili v slovarsko delo, v leksikološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Strokovni dialogi in razčiščevanja z mladogramatikom Antonom Bajcem, s pronicljivim analitikom Jakobom Riglerjem in delovna doslednost Staneta Suhadolnika so jo izoblikovali v leksikologinjo. In ker prva zaposlitev, kot prva ljubezen, praviloma trajno zaznamuje človeka, je svoje leksikološko znanje na seminarjih prenašala na današnje generacije študentov, slovenistov in slavistov. Bila je soavtorica in sourednica prvih treh knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezika (1970, 1975, 1979) in višja strokovna sodelavka v leksikološki sekciji. Posledica natančnega potrpežljivega slovarskega dela in vzporednega študija je magistrsko delo Pomen pridevniške besede in njena skladenjska zveza (1977). Pomenska sistematizacija pridevniških besed z njihovimi podstavami,
104
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
ki odkrivajo pomenska razmerja, potrebna za razvrstitev v levem prilastku, je našla svoje mesto v Novi slovenski skladnji (1982) in v delno predelani slovnici Jožeta Toporišiča (1984).
Želja po pedagoškem delu jo je konec sedemdesetih let pripeljala na katedro za slovenski knjižni jezik in stilistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zlasti delovna intenzivnost in dosledna strokovnost sta ji posledično omogočali izoblikovanje samostojnih strokovnih stališč ob takratnih slovenističnih avtoritetah, kot sta bila Breda Pogorelec in Jože Toporišič. V razvoj slovenskega skladenjskega besedotvorja se je intenzivno vključila z utemeljitvijo slovenskega skladenjskega besedotvorja - uvedla in definirala je pojem besedotvorne skladnje, ki jo kot enota določa skladenjska podstava. Svoj prispevek k slovenski besedotvorni teoriji je potrdila in obranila z doktorsko disertacijo Zloženke v slovenskem knjižnem jeziku leta 1983. Predelano in problemsko razširjeno delo je leta 1988 izšlo v knjigi Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (SSB) in v začetku devetdesetih svojo znanstveno trajnost še utrjevalo v polemičnih nadaljevankah o slovenski besedotvorni teoriji s profesorjem Jožetom Toporišičem. V smislu, da je kritika v bistvu spodbuda in znak, da te opazijo, je nadaljevala svoje delo. Tudi v njem, čeprav je strokovno, se tu in tam opazi navezanost na domači kraj - kako si sicer razlagati, da npr. zgledu Zemlja - zemeljski sledi kar Pivka -piv-(š)ki (SSB) ali pa pripombe »beseda je uporabljana na Pivškem«. Lahko bi rekli, da njen pester opus samo potrjuje njeno večkrat izrečeno stališče, da »jezikoslovje, odrezano od jezikovne ustvarjalnosti, ne more biti verodostojna veda. V enaki meri tudi literarna veda brez jezikovnih razčlenitev ne more ohraniti ustvarjalne celovitosti«.
Podiplomsko praško obdobje jo je s prakticiranjem češčine zaneslo v prevajalstvo s prevodi Jana Grossmana, Ludovika Aškenazyja, Bohumila Hrabala, Františka Benharta, Ivana Vyskočila, Milana Kundere idr., objavljenih v Problemih, Naših razgledih, Sodobnosti in pri Mladinski knjigi. Pogosti pa so bili že bolj leksikografsko in leksikološko naravnani prispevki kot Razmišljanje o činitelju, faktorju, dejavniku, Zunaj in izven, Kdaj upravičiti in kdaj opravičiti, o razlikah med pokazateljem, pokazovalcem, kazalnikom in kazalcem, o žarkih alfa in o alfa žarkih (vse je izšlo v Gospodarskem vestniku leta 1968) ipd. Njene nekdanje inštitutske kolegice še danes povejo, kako so po njeni zaslugi bile opozorjene na zmrznjene in zamrznjene izdelke v trgovinah (Zmrzniti ali zamrzniti, JiS 1973/74). Ne moremo mimo nekaterih jezi-kovnozvrstnih in jezikovnostilnih prispevkov kot Oris dveh osnovnih pojavnih oblik sistema knjižnega jezika (1971/72) in Kategorizacija in stilna opredelitev ozko knjižne leksike (1972), ki so nanovo pridobljene slavistične smernice (spoznanja A. Jedličke, M. Salingove in J. Zime) skušali uveljaviti tudi na slovenskem gradivu.
Kot že rečeno, je bila v osemdesetih osrednja tema njenega znanstvenega delovanja skladenjsko besedotvorje, s katerim je pojasnjevala tudi probleme in razvojne zmožnosti slovenskega strokovnega izrazja (Slovenski jezik v znanosti, 1985, 1989, 1996). Dokazuje tudi, da ji večinoma strukturalni vidik omogoča nova in nova aktualna branja zgodovinske jezikoslovne zapuščine, npr. Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordningi (1986), Zgradba tvor-jenk v Brižinskih spomenikih (1989), Besedotvorna tipologija »novoslovenskega« gradiva pri Miklošiču (1992). S spoštovanjem do zgodovinske jezikoslovne zapuščine, zlasti še tiste prezrte, je s članki in razpravami strokovno in človeško oživila portret prvega slovenskega strukturali-stičnega jezikoslovca Radivoja Fraciscusa Mikuša in tako po dolgih letih vsem nam približala tega med Slovenci kar pozabljenega jezikoslovca. Tudi nekatere jezikoslovne ocene, kot je tista o Novi slovenski skladnji J. Toporišiča (SR 1984), prinašajo poleg obravnave posameznih jezikovnih pojavov tudi dragocen večravninski pregled sodobne jezikoslovne problematike, v tem primeru recimo konkretne predloge za novo funkcijskoskladenjsko delitev besednih vrst.
Andreja Žele: Ob jubileju Ade Vidovič Muha
105
V devetdesetih so v ospredje njenega zanimanja spet intenzivneje stopili leksikalno pome -noslovje, jezikovnosistemska stilistika in sociolingvistična vprašanja.
Obravnava še vedno ne povsem pomenskoskladenjsko dorečeno in zato problemsko vprašanje določnosti v Določnost kot besedilna prvina v slovničnem opisu slovenskega jezika (1996). Članka Razmerja med leksemi in homonimija (1997) in Čas in prostor, ujeta v slovenski slovar 20. stoletja (SJLK 1999) sta sistemsko uredila pomenoslovno izrazje in hkrati že napovedala profesoričino monografijo Slovensko leksikalnopomenoslovje. S prvotnostjo prostorskosti in iz nje izhajajočimi razmerji se ukvarja pri pomenskoskladenjskih in pretvorbenih povezavah med glagoloma biti in imeti v razpravi Pomenski preplet glagolov imeti in biti - njuna jezikovnosistemska stilistika (SR 1998).
Tudi prvi dve desetletji po letu 2000 sta bili za Ado Vidovič Muha zelo tvorni. Izšlo je Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja (2000) kot teoretično-metodološki rezultat njenega petnajstletnega redakcijskega dela pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika in prenašanja slovaropisnega znanja tudi v seminarje za študente. Sledilo je prenovljeno in razširjeno Slovensko skladenjsko besedotvorje (2011) in nato zlasti družbeno angažirana jezikoslovna monografija Moč in nemoč knjižnega jezika (2013), in nato spet vrnitev v čisto jezikoslovje z monografijo Iz zgodovine slovenskega besedotvorja (2019).
Vsaj iz zadnjega desetletja velja izpostaviti še nekaj bolj temeljnih razprav, mimo katerih se v nadaljnjih raziskavah ne bo moglo: Prostor v leksikalno-morfološkem segmentu jezika (antropocentrični vidik) (2014), Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi: vprašanje besednih vrst (poudarek na povedkovniku in členku) (2015), Spol - jezikovni sistem in ideologija (2019).
Za razvoj slovenističnega jezikoslovja so pomembne tudi njene ugotovitve in zahteve, objavljene v Delu, Večeru in Razgledih. Ugotavlja, da je dandanes za verodostojnost in aktualnost tako temeljnih kot aplikativnih slovenističnih jezikoslovnih raziskav nujna časovno podprta računalniška zbirka besedil, raziskovalno in pedagoško jedro pa je potrebno nadgrajevati v smislu, da mora slovenski znanstveni oz. strokovni jezik postati sestavina študijskega programa vseh fakultet slovenskih univerz. Vzporedno, zlasti z jezikovnokulturnega vidika, se mora še naprej razvijati stalno jezikovno svetovanje, še naprej je potrebno razvijati tudi programe za slovenščino kot drugi/tuji jezik.
Strokovno delo zaslužne profesorice Ade Vidovič Muha je bilo vezano tudi na različna uredništva in pomembne strokovne funkcije. Poleg souredništva pri prvih treh knjigah Slovarja slovenskega knjižnega jezika je uredila zbornik Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture (1986), bila urednica dveh zbornikov prispevkov s simpozijev Slovenski jezik v znanosti 1, 2 (1986, 1989), sourednica mednarodnega simpozija Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (1987), sourednica študijskih programov Slovenski jezik s književnostjo za študijski leti 1991/92 in 1993/94. Kot nacionalna koordinatorica mednarodnega raziskovalnega projekta Sodobne spremembe v slovanskih jezikih 1945-1995 je uredila zbornika Jezik in čas (1996) in Slovenski jezik (Opole 1998). Sodelovala je na mnogih posvetovanjih, kongresih in simpozijih doma in v tujini. Desetletje je tedensko predavala tudi na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Predavala je na univerzah v Tubingenu, Bratislavi, Gradcu, Celovcu, in bila v letih 1996/97 in 1997/98 gostujoča profesorica na Karlovi univerzi v Pragi, pozneje, po letu 2000, še na univerzah v Buenos Airesu, Tubingenu, Trstu, Vidmu itd.
Ada Vidovič Muha je bila v letih 1990-92 tudi predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti, od leta 1996 je bila predstojnica katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko,
106
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
od leta 1999 pa predstojnica Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik; in ko je bil leta 2002 ustanovljen Oddelek za slovenistiko, je bila njegova prva predstojnica.
Leta 2010 so ji podelili naziv častne članice Slavističnega društva Slovenije in naslednje leto 2011 še naziv zaslužne profesorice Univerze v Ljubljani.
Danes nadaljuje svoje aktivno jezikoslovno delo tudi kot odgovorna urednica za jezikoslovje pri Slavistični reviji.
Še zlasti skozi zadnja tri desetletja ostaja zelo aktualen njen kredo, da je pri obravnavi vlog slovenskega jezika v raziskovalni interes potrebno enakovredno zajeti celotni slovenski prostor z vsemi avtohtonimi slovenskimi manjšinami - tu pa se računa na konkretno podporo odgovornih državnih institucij, saj »slovenisti jezikoslovci pač ne moremo prevzemati odgovornosti za stanje, ko bodo slovenščino čez dvajset ali trideset let raziskovali ameriški in francoski jezikoslovci kot izjemno zanimiv jezik z mnogimi staroslovanskimi relikti, ki se po nekaterih odročnih krajih celo še govori«. In lahko ji pritrdimo, da je bistveni problem slovenščine danes verjetno res v tem, da »mnogi ne znajo ali celo nočejo biti v svojem jeziku«, in »Kam? Koliko jih je, ki so res lahko svobodni zunaj njega?«
Profesorici, mentorici in kolegici želimo še nadaljnjega življenjskega in ustvarjalnega elana!
Andreja Žele
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
andreja.zele@ff.uni-lj. si
ZASLUŽNI PROFESORICI DR. ADI VIDOVIČ MUHA
OB 80. ROJSTNEM DNEVU
Zgodba se začne nekako takole: V Notranjem stoji vas, St. Peter po imenu. [...] Ne, pravzaprav gre takole, saj je bila tedaj že nekaj let vzpostavljena rapalska meja: Na Primorskem stoji vas, Šempeter (it. San Pietro del Carso) po imenu. V tej vasici se je 1940. leta rodila Ada. Ni bilo pozimi, čeprav razkladajo, da je v nekdanjih časih tod sneg ležal krog in krog. Bilo je spomladi ...
Ta zavest krajevne in pokrajinske pripadnosti je pri prof. Vidovič Muha za vselej ostala in jo je bilo mogoče večkrat čutiti. S profesorico sem se prvič seznanila kot študentka generacije 2001 pri predmetu Slovenski knjižni jezik 1 (profesorica nam je sicer predavala še v tretjem letniku in zlasti s področja leksikalnega pomenoslovja). V spominu so mi najbolj ostala njena sistematično pripravljena predavanja, kako smo polemizirali o tedaj svežem Slovenskem pravopisu 1 in kako poglobljeno in kritično sem tedaj študirala predpisane jezikoslovne reference (izmed slovenskih seveda Toporišiča).
Vsaj tako močno pa se mi je v spomin usedlo »doživetje« na ustnem izpitu. Profesorica je imela vprašanja oštevilčena in razporejena po več vsebinskih sklopih. Asistent je študentu dal številke vprašanj, na katera naj bi odgovarjal. Ne vem več, katere številke sem dobila, vem pa, da sem si vprašanja prepisala na list papirja in stopila k profesorici. Imela je mizo ob oknu, sedeli sva druga nasproti druge, na vsa vprašanja sem pravilno odgovorila, bila je navdušena, skoraj sem že opravila, potem pa - nepričakovano. Profesorica je ugotovila - jaz pa tudi -, da sem povsem nezavedno prepisala vsa vprašanja iz istega vsebinskega sklopa. Mučna reč! Postala je nejevoljna, nezaupljivo me je pogledala in dejala, da me bo poslala ven, saj sem porabila svoj čas. Vedela sem, da imam za reakcijo na razpolago nekaj sekund. Da ne grem ven, sem izustila, ali nekaj takega. Profesorica me je začudeno pogledala, sledilo je vprašanje, ki je zahtevalo pojasnilo. Ker da pač ni bilo namerno in ker da slovnico obvladam, sem dejala. Tisti pogled z druge strani in svoje občutke težko odpišem, a pristala je, da nadaljujem. Malo pozneje so se profesoričine oči spet zasvetile, za njenim nasmehom se je skrivalo zadovoljstvo - jaz pa sem izstopila z najbolj grenko desetico.
Ko sem čez nekaj let vstopila v uredništvo Slavistične revije, kjer sem se morala kot sveža tehnična urednica seznaniti s člani uredništva, v katerem prof. Vidovič Muha še danes z vso skrbnostjo in ogromno energije opravlja vlogo glavne urednice za jezikoslovje, me je spremljal spomin na tisti pripetljaj. Mislila sem, da se bo profesorica vsega spomnila, pa se ni in je bilo nadvse prijetno in toplo srečanje. Navezali sva lep stik in najina srečanja, v glavnem spodbujena s sejami revije, so še danes takšna, k čemur gotovo prispeva tudi najina skupna pokrajinska pripadnost.
Ni običajno, da se literarna zgodovinarka poklanja jezikoslovki, vendar pri prof. Vidovič Muha ni mogoče niti mimo njenega stališča o povezovanju jezika in literature, elementov literarne vede in jezikoslovja v prid ohranjanja »ustvarjalne celovitosti«. Tudi v uredništvu SR je nemalokrat izrekla stališče o nesmiselnosti »kupčkanja literatura - jezik« in obratno, nekoč s pristavkom, naj se avtor sam odloči, »kje se mu bo bolje godilo.« Med literarno vedo in jezikoslovje je uvrstila tudi nekatere moje prispevke. Sploh sem vesela, ko kdaj z veliko zanimanja in natančnosti prebere, kar napišem, pa ne samo v reviji, ki nas na svojevrsten način povezuje.
108
Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 1, januar-marec
Nedavno mi je omenila, da me je brala in poslušala, ko sem govorila o literarni ustvarjalki in dami z začetkov slovenske književnosti.
Dama v več ozirih te besede je kakopak tudi profesorica Vidovič Muha. Draga Ada, vse najboljše!
Urška Perenič Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani urska.perenic@ff.uni-lj.si