LISTEK. Kako naj širi šola med narod smisel za snago? Peter MedvešžeK.*) Soaga in red vzdržuje svet. Izrek. Snaga je lastnost, ki je človeku deloma prirojena, » še več |mn je je treba privaditi. Da je človeku prirojena, nam izpričujejo Ijudstra, ki žive še v prrotnem stanju brez omike, a tudi mnoge živali ljubijo snago, posebno mačke, ptiči itd. Z ljudsko omiko raste tudi njegova smisel za snago. Ni brez podlage trditev, da se omiko kakega naroda meri po porabi mila. Naš narod je že precej napredoval v splošni omiki, napredoval je tudi v smislu na snago, a ne v toliki meri, kakor bi želeli. Šola, ki *) Porožal fpri okrajni uoit. konf. t Gorici inniia 1908 dne 3. jnnija 1908. dne živi v vedni dotiki z domom, z narodom po otrokih posebno, čuti, v koliko in kje ni še pravega smisla za snago. Eer je naloga Ijudske šole vzgajati mladino za življenje, imamo skrbeti no le za snago v šoli, ampak tudi vplivati, da se širi smisel za snago med narodom, ki naj prodre medenj v najširšem pomenu besede. Važna je torej ualoga, ki jo ima letos rešiti naša konferenca. Preden odgovarjamo vprašanju, k a k o naj širi šola med narod smisel za snago, razmotrivajmo, 1. kaj naj bo snažno in 2. kateri so vzroki in nasledki nesnage? I. Eaj naj bo snažno? 1. Snažninaj soljudje,kiso najimenitnejša stvar na zemlji. Negovanje suage telesa človeškega se začenja z DJegovim rojstvom. Smelo trdim, da je smisel za snago otrok t zorni raladosti med našim narodom na preeej visoki stopnji. V prvem letu prinašajo matere svoja deteta k cepljeoju koz in pri tej priliki vidimo, da so otročiči skoro brez izjeme jako snažni. Dovoljen dokaz, uaše matere imajo razvit smisel za snago srojih otrok v zorni mladosti, a čvrsta, lepo razvita deteta. Neki zdravnik, ki visoko čisla snago kot eden glavnih pogojev zdravju, je poudarjal, da imajo matere t lepi Vipavski dolini precej smisla za snago svojih otrok v prvih letib. Žal, da nastopi v poznejših letib neka zanemarjenost Med vzroke, zakaj tako skrbno goje naše matere snago novorojenčkov, sodi tudi cepljenje kozic, ia sicer javno cepljenje. Ako bi to ne dosegalo drugega namena, v kar pa se ne smemo in ne moremo spuščati, je že opravi čila 8voj obstoj naprava jarnega cepljenja otrok v prvem letu. Ako bi ne bilo cepljenje nič drugega nego razstava otrok, je že dovolj opravičeno. Prepričan sem, da skrbe naše matere za suago in s tem za zdravje svojih otročičev tudi z ozirom na prvo cepljenje. Škoda, da nimamo zakona, ki bi nalagal našim materam, vsako leto razkazovati sroje otroke. Eo je enkrat odpravljeoo cepljenje, že začnejo matere zanemarjati snago svojih otrok. Umivanje se zanemarja, ko otročiči zapuščajo materino naročje. Eedno se pričenja šele s 6 letom, z nastopom šolske dolžnosti. 0 vzrokih kasneje! 2. Snažna naj bo n a j b 1 i ž j a o k o 1 i c a našega telesa. Med to sodi obleka, poBebno perilo. Žal, da je v resnici narobe res; zaradi očesa, zaradi drugih Ijudi se pazi bolj na anago gornje, zunanje obleke uego na perilo. Poslednje na je v neposredni dotiki s človeškim telesom, zato bodi največja skrb za perilo. V tem pogledu je precejšen razloček med Iposameznimi deli naše ožje domovine. Brda, Eras in Gore menda zaradi pomanjkanja vode manj skrbe za snago perila nego Vipavsko, kjer imajo precejšnjo smisel za snago perila. To opazujemo tudi pri balah naših nevest. Dekleta v dolinah imajo mnogo več perila nego drugod. Dovolj perila je pogojsnagi. Marsikje je podobna odrasla mladina, posebno dekleta jabolku, ki je zunaj lepo rdeče, a znotraj gnjilo, trhlo. 3. Snažna bodi tudi druga okolica, naše stanovanje. Jedro našega naroda je naš kmet, zato se bom oziral v glavnem na njegovo stanovanje. Od zunaj se jako razločuje stanovanje, kiša dolinca od hribovca. Prvi ima večkrat skrito svojo hišico med saduim drevjem, opleteno z vinsko trto; poslednji pa med gozdnim drevjem. Eno in drugo je prav, da je le; prijetno je stanovanje v senci zelenega drevja. Stopimo h hiši našega kmeta! Večkrat bomo razočarani, prijetni vtisk, ki stno ga dobili s pogledom na hišo nam izgine. Prestopimo prag in poglejmo, kako je v hiši! Otroei, kokoši, pes in mačke, a tudi prešič večkrat. — Vse to je le ena družba. Bes je, da se je v tem pogledu obrnilo na bolje, a še vedno ni tako glede snage, kakor bi moralo biti. Le redkokje še prebivajo ponoči in podnevi pod eno streho in v enem prostoru Ijudje in domače živali, kar se je dogajalo v nedolgi preteklosti kaj pogostoma. Da taka stanovanja ne morejo biti snažna in tudi ne zdrava, moremo prijeti z roko. Ljudje naj imajo svoja, a živali druga, ločena stanovanja! (Dalje.)