Književnost. 635 gozdu, ob luninem svitu, pri žetvi, pri ženitbi; kdor hoče iz njih proučevati jezik in zasledovati njih snovi in razlike, bo pa vzel v roke Strek-ljevo zbirko. Ko je pred leti izdal Scheinigg koroške narodne pesmi se^ je proti njemu dvignil precejšen odpor: Zbirka je imela značaj beletri-stične knjige in se je zato sodila po zakonih leposlovja. Dr. Štrekelj pa se je že naprej zavaroval zoper tako umevanje svojega znanstvenega truda. In res: Najbolj strastna erotična pesem postane mrzla in krotka, ko pride izpod secirskega noža znanstvenega anatoma. Ta zbirka „zaljub-ljenih" pesmi ni erotična zbirka, ravno tako, kakor njegova knjiga pobožnih pesmi ne bo molitvenik, ampak folklorističen zbornik v znanstvene namene. Če pa knjigo sodimo z znanstvenega stališča, moramo izreči g. profesorju vse priznanje za velikanski trud in za občudovanja vredno natančnost, s katero je uredil tako obširno tvarino. On ni le zbral pesmi, ampak jih je po strogih načelih, ki se lajiku zde celo pedantična, proučil, razkosal, preiskal do zadnje pičice v vseh variantah, v katerih jih je mogel zaslediti. „Napraviti narodni pesmi novo redakcijo, se pravi, grešiti zoper narodno pesem; zapisati novo varianto, pa se pravi, pridobiti nov kamen za zgradbo poslopja narodne poezije; znanost prvo obsoja, drugo pa priporoča" (4. snopič, stran IX.). Po tem pravilu je delal dr. Štrekelj. Vsak zapisek ima zanj vrednost znanstvenega dokumenta, katerega uporablja z vestnostjo kritičnega zgodovinarja; vse primerja, ni-česa ne izpreminja, ničesa ne dodaje, tako da imamo tu v celoti ohranjene tudi vire. Ne glede na večjo ali manjšo vrednost pesmi samih, moramo to zbirko imenovati najnatančnejše in znanstveno najpopolnejše delo v slovenskem narodo znanskem slovstvu. Dr. E. L. Sad greha. Drama v štirih dejanjih. Spisal Engelbert Gangl. „Slovanskeknjižnice" 102.—104. snopič. — Kdor prebere to najnovejšo pisateljevo delo, mora reči: To ni več Gangl! Vsak pisatelj pokaže navadno prav kmalu, kaj je njegova smer, kaj prija njegovi muzi. Iz labirinta mlade-niških sanj in negotovih poizkusov pride na neko pot, katere se stalno drži, ki se prilega njegovim močem, njegovemu duhu in značaju — ; njegovi spisi so in morajo biti individualni, in mi pravimo : „Tu je pisatelj doma, to je njegova stroka." Ne tako Gangl. Vsakdo pozna njegove sentimentalne, cesto mehke, včasih nekoliko meglene pesmi. Tudi njegovo dramo „Sin" je prav dobro ocenil tisti, ki je rekel: „Kakor je oče, tako je ,Sin'!" Meni se ta beseda zdi nekaka pohvala, ker je fjasen dokaz, da je pesnik Črpal iz sebe, ne pa kompiliral iz vesoljne literature. Zakaj vsi tisti, ki hočejo, da bi bil pesnik, vsaj epik, tako-le čisto zunaj pozorišča, ne umejo tvarjajoče pesniške duše popolnoma nič. Kdor zataji v umetnosti svoj jaz, ta ni umetnik, ta je rokodelec. Opili in ogladi ter polika lahko spis, a vkljub temu bo brez srčne krvi, omleden in mrzel, kakor kamen. Ganglova drama „Sad greha" je taka, da je v njej vse pomešano: idealizem (profesor KlemenČič), ateizem, najgorje močvirje, pobožnost, moraliziranje — cel labirint. Vsakdo mora reči, da v pisatelju nekaj vre in se kuha, a se še ne ve, kaj pride iz tega, in sam bržkone tudi ne ve Ali ga je pretresel dunajski velikomestni vzduh tako silno, kakor Samson mališki tempelj ? Ali ni nevarno, da bi bil podsut pod razvalinami, liki Samson? Torej — to ni Gangl — ali če hočete — ni tisti nam znani Gangl. Če je ta drama odsev njegove duše, se mora v nji kmalu zjasniti, ali pa bodo padle močne sence nanjo. Samo s tega stališča zapišem nekaj stavkov v kritiko. Zakaj kritikovali so drugi že obširno, a pikro in vničujoče. Junakinja Pavlina — sad greha — ali sad dekadentne domišljije, je nekaj strašnega. Osemnajst-letna institutka govori od prvega do zadnjega dejanja vedno o tem, da „se bo prodala" in „se bo prodala", da „se je prodala" — vuninvun! In to brez stida v lice tujcem in domačim, materi in sorodnikom — in tudi brez vzroka. Vzroka zastonj iščemo v značaju, v razmerah; iskali bi ga edino v vzgoji, a tam ga Gangl zanika. Vzrok je prava paglavska trma, neka maščevavnost nad materjo, češ, če si ti, bom pa še jaz! In to žensko vidi KlemenČič prvikrat v življenju, ona mu pove odkrito svoje nazore — in ta ubogi profesor, priletni samec — blaga duša, jo v istem hipu zaljubi in zaprosi roke, da bi jo rešil. V treh tednih je poroka; Pavlina ga vara, ga suje od sebe, pospeši celo smrt njegove matere — revež pa caplja in joka brez energije in nazadnje se celo obesi — siromak! Edini pošteni duši v drami dene Gangl sramotno vrv za vrat, mater Pavline, ki vsaj na videz nosi vso dramatično krivdo, pa zadene ,božji žlak'. To ne gre in ne gre! — Solnca, luči treba, varne smeri, sicer se človek opoteče in pade! F. S. F. Prvi listi Spisali slovenski in hrvatski učiteljski abiturijenti. Tiskala Narodna tiskarna v Ljubljani 1901. — To so res „Prvi listi", prvi mladeniško-nezreli poizkusi, spisani v ozkem obzorju človeka, ki še ne pozna življenja, marveč stopa šele vanje, poizkusi, ki bi k večjemu spadali v kake pisane „Vaje", nikakor pa ne v krog tiskanih knjig, namenjenih duševnemu užitku. Za nas bodi ta slovstveni pojav resen opomin, da se povzpnemo do strožje in natančnejše literarne kritike. Težko bi bil Levstik kdaj bolj na svojem mestu, kakor v sedanjih časih, „ko že na Kranjskem vsak pisari". 636 Književnost. Knjiga ima dva dela, slovenski in hrvaški; priznati moramo, da je zadnji mnogo boljši od prvega. Tu se pozna, da Hrvatje niso zabredli tako daleč v brezmiselnem hlepenju po „modernosti", kakor nekateri Slovenci. V slovenskem delu se hoče zlasti odlikovati pesnik Z mag o-slav s cikli, ki nosijo čudne napise, kakor „Li-bele", „Priliznjena mačica". Nomen est omen! Res, da je mnogokrat ta stavek neresničen, ali v tem slučaju lahko sodimo pesmi po napisih. Bombastičen simbolizem, vedno in vedno ponavljajoče se neumljive primere, ki se naravnost upirajo zdravemu razumu, hlastajoče samo po efektih („Aj srce, so li tvoje Črne sence postale kori kerubimov pevajočih", str. 45 ; „ Ogrodje srečnih dnij", str. 49; „Mimo okna mojega prijahal na konju Črnem genij črn je", str. 51); puhle misli, katerih vsakdanjost naj bi zakrile bliščeče besede v nezmiselnih zvezah, in prazne puhlice: to so značilne poteze Zmagoslavovih pesmi. Mi gotovo nočemo pretiravati, a vsakdo se sam prepričaj in priznal nam bo, da sodimo še jako milo. Da je simbolizem v obče v poeziji nezdrav pojav, ki svedoči očividno pešanje in rakovo pot že samo radi tega, ker je nasprotnik glavnemu pravilu prave umetnosti, plastiki in jasnosti —: tega pameten literat ne more tajiti. A da bi se ravno mi Slovenci morali zadovoljevati z vsem, kar je okuženega, in privzemati od drugih same izrodke, tega nam tudi nihče ne sme prisojati. Značilno je za Zmagoslava, da v njegovih pesmah nismo našli ne ritma ne rim. Kjer smo naleteli na stike, so se mu primerili samo slučajno, kakor se dogaja mnogokrat tudi v prosti govorici. Ko bi bil Zmagoslav poznal zlato Goethejevo pravilo, da se pesnik kaže šele mojstra v mirni umerjenosti, ko bi bil vedel, da je baš ritmično gibanje in srokovanje pravemu pesniku blagodejna spona nebrzdani njegovi domišljiji in tako prvi pogoj poeziji, bi bile njegove pesmi malo boljše, nego so. Seveda njemu so stiki nepotrebna Prokrustova postelja. Zato beremo v zbirki pesmi, kakor sta naslednji dve, ki ju dajemo čitateljem za primer Zmagoslavovega „pesni-kovanja" : Tat. Dobro jutro, tulipe rosne! Ste dobro spanjčkale, lepo sanjčkale ? Dobro jutro, tulipe rosne! No, kaj vam pa je, pisane cvetke, kaj tako se name ozirate, poglede stroge vame upirate? „Ti nam ukradel si mamico, našo lepo mlado Julijo, ti tatic, tatic, tat!" (Iz cikla „Libele" str. 26.) Pri v i n c u. E, bil je lep večer, in z muciko priliznjeno sedela sva pri vincu . . . „No, mucika priliznjena, povej mi zdaj, Če veš, čegav sem jaz!" „Čegav si?" In zbrala čelo je v gube filozofične, nato pa se je nasmejala: „Hi, ljubček, moj si, moj!" In luna je videla nekaj ... (Iz cikla „MaČica" str. 34.) To pač ni „pesnjenje", ampak pravo „pesni-kovanje". Naša sodba o pesnih pesnika Zmagoslava je: Rimana proza, da, niti rim ni! Razen Zmagoslava sta priobčila v knjigi Še dva druga slovenska učiteljska abiturijenta plodove svoje muze Hotimir in Kompoljski, oba v prozi. Prvi izmed njiju je zagazil še dalje, nego njegov prednik v nejasnost in brezmiselnost. Ne moremo si kaj, ali tudi tukaj so — „nomina omina". Kajti tu označujejo naslovi spisov še jasneje njih ne-zmiselno vsebino. Najsi čitamo nadpis celega cikla — mladi pesniki radi pevajo v ciklih —: „Tre-petajoči zvoki" ali najsi pogledamo naslove posameznim delom, izmed katerih imenujemo značil-nejše: „V nirvano", „V poznih nočnih urah", „Le pri živih dušah", „Blazno hrepenenje", in beremo njih začetne vrste, povsod nam veje nasproti pesimizem, seveda popolnoma drugačen in različen od onega, ki ga najdemo pri velikih pesnikih, n. pr. Puškinu, kjer izhaja iz življenja, kjer ga pesnik s silo svojih stvarjajočih misli pretvarja v tožno melanholijo. Tukaj pa imamo ljudi, ki jadikujejo nad življenjem, predno so ga okusili. In ta slog! Stavki kratki, raztrgani, nejasni do skrajnosti, brez logične zveze, vsiljivo hlastajoči po učinkih, ob njihovem koncu skoro redno tri pike, za temi klicaj, včasih vprašaj, pre-mnogokrat oboje skupaj, in za navržek eden, dva, neredko pa cela vrsta pomišljajev, to je slika one znane pisave, pri kateri začnejo Človeka boleti oči, predno prebere stran. Taka je oblika. In vsebina? Prazne besede. Človek čita in čita, dokler ne pride do konca, in sedaj mora začeti iznova na prvi strani, da bi izvedel, kaj je bral. Kdor se hoče prepričati, čitaj „Blazno hrepenenje" na str. 65! Same nejasne, nezdrave konture, „sestradane", „izsesane" ! Hotimirova posebnost so zlasti prazne, Če le mogoče, tuje besede. Kdo se ne spomni Goethejevih besed: „Wo Begriffe fehlen, da stellt ein Wort zur rechten Zeit sich ein", čitaje o „čarokrasnih dnevih pol razcvelih sanj" (55), o Književnost. 637 „tužno-melanholičnih molakordih črnih orgel" (56), o „Rosi mystici", ki jo je čutil „v prvih srebrnih nočeh" (76). Škoda tako lepih bliščečih besed, Če jim manjka vsebine! Drugi pisatelji so večinoma malo boljši od prvih dveh. Pri njih stopimo vsaj z eterskih, ne-umljivih nam višin ter se gibljemo kolikor toliko nekrolog, ki bi ga mi prištevali še med najboljše spise v knjigi. Hrvaški del je, kakor smo rekli, v obče bolji od slovenskega, vsaj v tem, da kaže resno voljo. Turkove pesmi so vsaj ritmične in rimane, dasi negodne. Precej na Široko smo ocenili knjigo, ki od daleč ne zaslugi tolikega zanimanja. A to je bilo Beduina na velblodih. na realnih tleh. Dasi tudi vsebina ni bogvekaj vredna — o tehniki ni govoriti — vendar imamo pred očmi prijetno pisavo brez pik in pomišljajev in — kar se mora pohvalno priznati — lahek slog ter lep jezik. Vidi se, da so si prizadevali vanj vliti svoja čuvstva in ustvariti nekaj boljšega, dasi iz vsakega stavka gleda mladeniška nezrelost. Kompoljski ima med svojimi spisi precej dober potrebno, da Slovenci spoznajo, kako daleč jih je že privela njihova popustljivost in literarna mlač-nost. Mi smo hoteli samo pripraviti pot drugemu Levstiku. Slovenski listi pa naj radovoljno odprejo svoje predale strogi kritiki, saj s tem pripomorejo k delu velike važnosti za naše slovstvo in nam pridobijo spoštovanje pri drugih in — pri nas samih! Kajetan Orlov.