ČEZ PLAN Vse pravice pridržuje si izključno založnik. OTON ŽUPANČIČ ČEZ PLAN DRUGI NATISK. MCMXI. ZALOŽIL L. SCHWENTNER V LJUBLJANI. f/i 9 k! f Prejeto od urada z@ upravljanje imovine opornikov Natisnil A. Slatnar v Kamniku. VSEBINA, Stran Motto. I. Manom Josipa Murna Ale- Stran Doma.47 Gazelica.49 Vasovalec.50 Čez ves obraz. 51 Verzi.53 To je tako.54 Kvišku plava. 55 Tiho, brez besed .... 56 Svetla noč.58 Pismo.59 Hrepenenje.60 Japonski motiv .... 61 Pesem.62 Narodno blago.63 Moravska narodna ... 64 Ljubljansko polje .... 66 Zvečer.68 Raznim poetom .... 69 Gozdna idila.71 Vihar.73 Stran Poldan.75 Nebo in zemlja .... 77 Marica.79 Tiha pesem.80 V galeriji .81 Sonet.85 III. Dan I.—IV.79—94 IV. Meni se hoče. 97 Pesem mladine.98 Stran Pokopališče sv. Barbare 102 Ob Kvarneru.104 Sentimentalna romanca . 107 Daljni grob.110 Znamenja.112 Mati in sin.115 Hudič in kvartoperci . . 118 Daj, drug, zapoj.121 Sveti trije kralji .... 123 Ptič Samoživ.126 V teh težkih dneh ... 130 MOTTO. Predaj se vetrom — naj gre, kamor hoče! Naj srce se navriska in izjoče! Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran . . . 1 . (Ko je ležal na smrtni postelji.) Grobovi tulijo . . . šume in tulijo razpokani kot nenasitna žrela, zevajoča v polnočni mrak . . . Kaj hočete od nas? Imeli smo ljudi — v poljani cvet, imeli smo jih — vrhu gore hrast, imeli smo jih — dali smo jih vam — kaj hočete, grobovi, še od nas? Grobovi tulijo . . . vrtinci črni vstajajo iz njih in kot vampirji se vijo po zraku in žrtev iščejo z bodečimi očmi. Župančič, Čez plan. 1 1 Oko ti plameneče — kam si se zagledalo? Kaj hrepeniš v daljine, v jasnine vedre? Sanjaš nadoblačno razkošno luč?. . . Grobovi tulijo! Ti krepka pest — tvoj meč je blisk žareč ko seka rane, poje melodijo svetlo in zmagovito skozi noč — obstoj, obstoj — grobovi tulijo! Uporne prsi ve, ki dihate svobodni zrak, srce kipeče, ki biješ, da te sluša milijon, trpeči milijon — čuj, sodba ti je pisana: grobovi tulijo! Dokler ne pade zadnje jasno čelo, ki lesketa na njem se večnosti poljub — grobovi tulijo . . . Obrni v tla oči — ne sanjaj zvezd, prijatelj moj, ti kondor, solncu brat! 2 Kaj si ga videl že: ujet, zaprt svobode kordiljerske smeli sin; kaj si ga videl, kak je onemogel v obupu nemem s krili vztrepetaval, v rešetko zaletaval se z glavo in krvavel? . . . Dva črna curka, veš prelila sta se čez oči njegove — o te oči, v višinah carujoče! — baš čez oči — dva črna, črna curka. In takrat je povesil perotnice in ves, kot veja v vetru, drgetal: veš, ravno čez oči — dva črna curka! Jaz sem ga videl, in sem klel ljudi. Za vedno se mi v dušo je vsesal oči ponosnih onemogli srd, in zašumela je okoli mene pretemna, težka pesem iz grobov . . . 3 1* 2 . Kaj nisi to ti, o batjuška moj ? Kaj hočejo tvoje blede roke od mene? Povej, kaj so še tako zapuščene kot prej ? On stoji in molči . . . Kaj hoče od mene pogled tvoj, prodirajoč v moje duše noč? Tako pekoč je pogled tvoj — kot meč, žareč med menoj in teboj, tak vest izprašujoč . . . On stoji in molči . . . 4 Ah, ne blesti se verzov mojih ost kot prejšnji čas, g-lej, legla razočaranja trpkost na moj obraz, bolan moj smeh in brez moči moj gnev, ljubezen hladna, mrtev je moj spev. S kom naj tekmujejo še moje nade? Ah, kje je boj, ki merili moči smo v njem si mlade? Ves nepokoj, blestenje daljno svojih sanj — komu jih dati, če ne verješ vanj ?! In brada rujava mu je zašumljala in trepetala in šepetala kot nočni gaj, skrivnostno in ljubo in žalostno tako . . . In ko sem se k njemu sklonil in dahnil: „Kaj? ..." 5 kot v večeru oblaka sijaj je v mraku izginil, zatonil. In bil sem sam kot hrast, sred polja zmrzujoč, na njem sedi vran krakajoč in toži v noč: tožiti solncu ga je sram. 6 3 . Kaj je škrjančkov kmet po brazdah nasejal, da vsa prepeva mlada njiva? Čez goro — svetel konj — je planil zarje val, šume vihra mu zlata griva. Kaj pojete pomlad? Kaj vriskate prostost? Polje, kaj si tak polno sanj ? O polnoči prišel je k meni mračen gost, in jaz vse mislim, mislim nanj ... Skrjančki, polja, cvet, to bil je vaš poet . . . 7 4 . O batjuška, zakaj si šel od nas! Kaj nebi rajši nam še kaj zapel, pomoževal nam, kakor stari čas, kako boš snubil in si ženko vzel? Kak pod goro, ko prišel v gosti mraz, mladenič šopek je za trak pripel: izbirat gre po rodu je in glasu, izbirat gre po licu je in pasu. Zapihal jug ... v panjčve zadiši bučelam ajda . . . zašumi pšenica . . . z gora večer od vseh strani hiti in v detelji pedika prepelica. Hej, tam v svobodi duša zaživi, krepkeje kri razpali mlada lica! Domov se vračaš — »Bog daj, gospodar ti pušiš pipo — kaj ves svet ti mar. 8 Pred zarjo jutranjo oblak priplava, nad tvojim poljem se ustavi zlat, po lehah, po logeh se razgledava, motri skrivaj zorenje tvojih nad. Od zemlje dviga sveža se vonjava, od neba svetla kaplje blagodat — a ti z oči si nočne sanje zmaneš, zagledaš se v svoj raj, strmeč obstaneš. O batjuška, to vse so bile sanje, njih oče jad je, mati njih — bridkost. Iz mraka svojega si gledal vanje, kot ujetnik skoz lino zre v prostost. Brezplodno hrepenenje, kljubovanje, to bila tvoja grenka je mladost, samoten plamen, z vetrom se boreč, na tla pritiskan, kvišku koprneč. O, jaz pa grem, v poljano tiho grem, da vidim te, kak z mrakom govoriš, kako šelest lesa poslušaš nem . . . 9 Ne vidim te — a z vetrom prišumiš, kot spev in vzdih — kaj mojim je očem ? Li tamkaj na križpotju ne stojiš? Ne — križ je le starinski, ves surov, kot da v polje zablodil je z grobov! 10 5 . Tiho čez polje, tiho mesec gre, z njim gre žalostno srce. Tam na levi so grobovi, tam spiš ti — tam na desni so gozdovi, tam šumi, kot da v sanjah kdo ječi . Domovina, domovina . . . kam življenje moje gre ? V pušči se vihar izhruje, sam, da nihče ga ne čuje, sam, da nihče zanj ne ve . 11 Kaj stojim? Ah, česa čakam? Nem skoz gluho noč korakam, pajdašica mi edina senca moja črna . . . 12 6 . Ves svet vzdihuje razpet pod mraz — miruje čas nad njim — tak tuje, tak daljno vse, kot drag obraz ki spi v gomili . . . Težko se vžgane megle ovoj in pred menoj, kot krute rane, po snegu sled stopinj v pokoj daljin . . . Stopinje te — jaz jih poznam! 13 Moj pogled gre naprej po njih, kot romar tih gre po sledeh trpljenja božjega. A sam stojim, še se bojim, še trepetam: Ne tod, ne tod, ah to je pot krvavih lis. O Bog, glej rok, kolen odtis in tu obris obličja ... to si ti. Ah, tu si prvič vdolbel v led obraz trpeči svoj, poet . . . In šel sem tja in pal, poljuboval z boljo ovenčani obraz -— 14 o, in poglej: ah — to je on in to sem jaz Iz leda gledam sam . . . In vstalo je kot zvok fanfar in vzplalo je kot silen žar od vsepovsod . . . In tisti čas sem vedel, kod gre moja pot, in takrat sem spoznal vso tvojo neizprosno slast, ti temna nad menoj oblast . . 15 7 . Pa kaj bi jaz dal le za eno pošteno roko, da me potreplje po rami, in drugega nič ne da mi — le srčen pozdrav in odkrito, iskreno oko. Ah kaj so obljube in kaj so prisege deklet! Kdo še veruje vanje? Lej sapice pomladanje: tak ziblje se njih šepet od cveta na cvet. Ne glej me tako očitaje, obraz bolečin — življenja klic zahteva, da mati omedleva, in kakor brez srca na pot se odtrga sin. Prijatelj! to je beseda vseh besed! kot meč, svetlo nabrušen, 16 i v ognju i v strupu izkušen — on, ti — in na drugi strani — magari ves svet! O batjuška moj — zapuščen je zdaj moj hram. Kar tvoje oči so umrle, kar so se od mene zazrle, povej ga: pred kom me za svoje najboljše ni sram ? Pa kaj bi jaz dal le za eno pošteno roko, da me potreplje po rami, in drugega nič ne da mi — le srčen pozdrav in odkrito, iskreno oko! * Župančič, Čez plan. 17 2 8 . Kaj si? Fantom? Izrodek domišljije? Stvor demona, ki čuje nad menoj, odkar mladost samotna moja klije, odkar v daljine pogled sili moj? Iz mesta grem z večernimi mrakovi, čez polje pred menoj hitečimi . . . na moji levi, tam leže grobovi, temno leže nad vami spečimi . . . Spi car-ponos, spe misli do neba, in vsa bodočnost, v kali započeta, nedozorela in nikdar požeta, oči pogum in vroča kri srca, ki ni prineslo svoje zadnje žrtve še na oltar . . . 18 Ah vse — kot za gorami zarje mrtve, ah vse — ne dvigne več se vse nikdar ?... Zarotil sem tvoj grob: „Ti temnousti, odkrij skrivnost mi smrti in življenja — kar pod teboj se še boji trohnenja, umreti noče, pod nebo izpusti!" In dvignila se senca je visoka iz groba tvojega, temna do zvezd, in kot bila je bela njena roka, spoznal sem jo — ime ji je: Bolest. In šla sva, kjer najtišja je tihota polja in najsvetlejši čar noči, pogledal tuje njene sem oči, spoznal sem jo — ime ji je: Samota. In šla sva, kjer je luč pregnala mrak, in bil je množic valujoči šum, in kot je samosvoj bil njen korak, spoznal sem jo — ime ji je: Pogum. 19 2 * ■ . - ’ ; - ■ • ‘ 's, a: .* 1 1 . . ■ : II. Vseh živih dan. Jaz čutim danes vseh živih dan. Moje srce kipi in polje, moja duša je Židane volje, kot bila bi pila kraški teran. Ne čujete? — Tam od mračnih lesov vrši vihar, poln srditih gromov, in izza megla zdaj pa zdaj vzplapola krvavorudeč plamen kot meč — to dneva je novega žar. O, bratje, na pot, življenju nasprot! Ne bojte se meča krvavega, ta meč ni namerjen na zdravega, na krepkega moža. 23 Ta meč divja čez grobove le, požiga razpale domove le, kar je čilega, to obvelja. O, bratje, bratje — prišel je čas! O, bratje, bratje — kako je v vas ? So-li vaše njive zorane? Zdaj zvezde ugodne vladajo, zdaj semena zlata padajo — so-li vaše njive zorane? Otresite zaduhlih se sanj! Po bliskovo gre vseh živih dan, kdor ga je zamudil — ves klic zaman — doživi ga le, kdor je pripravljen nanj! 24 Beli dan na okno trka. Beli dan na okno trka s prsti srebrnimi. Ah mladost ti moja zlata, vrni se, vrni mi! Vrni se z radostjo svojo sanjami, nadami, z lahkovernostjo otroško, s sladkimi vadami. Kot večerna zlata zora ti si odplavala, moja duša po teminah bolna je tavala, 25 hrepeneča po jasnini, da odpočine tam: tak mirno gorijo zvezde vrhu višine tam. Zvezde svetle, nedosežne . . Ali zdaj dan je prišel s krono demantno na glavi ali zaman je prišel: v moji duši so ostale sence iz polnoči — kje so zarje, da bi pregnale te sence iz polnoči? 26 Vprašanje. Kdor se te dotakne, draga, v mislih le — niti Bog mu ne pomaga: naj umre! Kdor se ti umakne, draga, naj umre! Nisi-li pošteno, vraga, ti dekle?! 27 Mimogrede, Njeno oko me je poljubilo mimogrede: nebo nad mano se je zjasnilo, cvetje duhteče iz mraka priklilo, rože lepe . . . Ljubica moja več me ne mara, včasih samo še me s pogledom sladkim očara, v srcu vzbudi se vera mi stara s staro močjo. Tistega dneva duša mi čaka, tiste noči: lahnega, plahega bode koraka 28 z lučjo ugaslo stopila iz mraka: »Dragi, prižgi!“ bodo prosila usteča njena, njene oči, usteča njena, prej tak medena, njene oči, prej polne plamena: »Dragi, prižgi!“ Ali to vse ostane med nama, drugi nikdo slutil ne bo, kako si ti sama, niti tvoj oče, ni striček, ni mama — komaj tvoj mož! 29 Romanca. Ti s sanjami ovenčana devojka moja zlata, o pridi k meni, le nocoj, potrkaj tiho na vrata, odpri jih, stopi k postelji in svoje bele roke položi na čelo vroče mi, svoje bele, svete roke. Izpred oči se razgube vse megle težke, sive, in z jasnim licem pojdem v mrak, tja v kraje nepovratljive . . . 30 Po steni je senca švignila, na smreki je vran zakrakal — in mladi bolnik je vedel vse, zakril je obraz in zaplakal . . . 31 Kdo v ljubezni . . . Kdo v ljubezni zdaj se tvoji greje, ljubica? Zlata Vesna se v dobravi smeje, v tihem vetru šelestijo veje — ah, sedaj se ljubi vse srčneje, dušica! Rad pod kostanj legel bi zeleni, Vesna zlata — oči mi zakleni, Vesna zlata — s cvetjem me odeni rad bi spal. Rad prespal bi vse ljubezni tvoje, rad prespal vse svoje burne boje, blodnje vse . . . 32 Dolgo, dolgo spim in se ne ganem . . . in ko vstanem, kje so boji? Srce mi je mirno. Kje so dvomi? — Srce mi je verno, srce mi je verno in svobodno in življenje gledam polno nad, kakor kmetič svojo njivo plodno: hej jesen, daj in prinesi sad! Župančič, Čez plan. 3 jaz te čakam zaman. Jaz te čakam zaman, ti bajka iztočna prelestna, ti .zlata, razkošna Vesna, ti ljubezni veliki dan. Pa da dvigneš, devojka, svoje roke, da ukažeš viharjem mir — v sladkih sanjah na blaženi ta večer trepeče in plače moje srce. Jaz nimam ljubečih rok, da nad mojim življenjem sijo, da žarke pokojne lijo v ta prepad globok. 34 Vse moje želje osamljene povešajo trudne peroti, kot ptice, od daleke poti, od koprnenja omamljene. Ah, čemu naprej? Tak daleč, tak daleč jasnina in vse naokoli temina brez mej . . . 35 3 * Belokranjska. Tihi veter od morja — pala rosa z javora, vzdramila se ljubica, lepa moja Mandiča. Vzdramila se ljubica, vzdramile se rožice. „Dobro jutro, Mandiča!" jo pozdravi rožmarin, a rudeči nagerlin nagne se ji prav do ust. Da sem jaz ta nagerlin! 36 Druga, Kresovale tri devojke: „Daj nam bože dobro leto!" tri devojke rožice. Mimo pride mladi Marko, mladi Marko, lep junak. „Daj nam Bože dobro leto!" Misli misli mladi Marko: »Bog nam dal je dobro leto, dobro leto in predobro: Bog nam dal je tri devojke, tri devojke rožice. Jaz bi si izbral nevesto — tri devojke — težek izbor: eno smem, vse tri bi rad!" 37 Uganile so devojke, kaj je mislil mladi Marko; pa mu pravi lepa Mare: „Ljubi mene, mladi Marko, ljubil boš oči najlepše." Pa mu pravi lepa Bare: „Ljubi mene, mladi Marko, ljubil usta boš najlepša." Nič ne pravi lepa Ane — zarudela na tla gleda. Mladi Marko ljubil Ano, ljubil srce je najlepše. 38 Še ena. Zaljubilo se je solnce v gizdavo devojko Ano, zaljubilo, pa poslalo troje snubcev k nji. Prvi snubci — drobne tičke. Ana tičke polovila. Drugi snubci — rdeče rože. Ana rože posadila. Tretji snubci — zlati žarki. Ana okna zagrnila. Ana okna zagrnila, a za okni ljubil jaz sem mlad junak. 39 Drobne ptičke pesmi pele, rdeče rožice duhtele, žarki kukali skoz okno — e — kdor je junak! 40 O suši. »Piv, piv, piv“ in »rega, rega," „daj nam bog dežja!" Pivka prosi, žaba prosi in procesija. „Če vseh vkup se ne usmili nas nebes vladar, cela srenja mu postavi tele na oltar!" Tak sklenili so očetje, bog pa se je zbal te sramote — in povodenj hudo je poslal. 41 Srečanje. Na klobuku ji vihra nojevo pero . . . Sama, tiha in temna — kam hitiš tako? Kaj ti plameni v očeh? Straha, strasti boj? Ali je za tabo greh, ali pred teboj ? — Kakor da je mimo šla splašena mladost, sama, tiha in temna ranjena mladost . . . 42 V slovo. Še en poljub v slovo! Pečat na pismo ljubezni najine. Tako ... In zdaj — kdor hoče videti in vedeti, kaj se pravi v tuja pisma gledati — poskusi naj! 43 Serenada. Devojčica moja, ti davno že spiš; v zvoniku bije polnoči, in v tvoji spalnici lučka bedi, in v tvoji spalnici paradiž. Jaz grem vsak večer na božjo pot: pod tvojim oknom grem vsak večer; da najde duša moja mir, grem vsak večer na božjo pot. Čuj — posteljo tvojo zastražil je Bog. Ob postelji tvoji kerub stoji in skozi temo se mu meč blesti, in ta blesk je hladan in ta blesk je strog. 44 Le spavaj sladko, ti srček moj! Pod tvojim oknom grem vsak večer in v moji duši sladak je mir, dokler je Bog oteč stražnik tvoj. 45 Prišla si . . . Prišla si . . . tak pride zlat oblak na večerno nebo: popotnik je komaj ustavil korak in komaj zadivilo se je oko, že zagrne ga v črne koprene mrak. Prišla si . . . tak pride pesem dev iz dalje do tihih dobrav: popotnik obstane — spet mirno — odmev še lovi se med debli strmečih goščav — in v šumenje lesa potopi se spev. Prišla si . . . in gledal sem tvoje oči, poslušal tvoj zvonki glas — odšla si . . . popotnik zaprl je oči in sanjal oblaka je zlatega kras, in sanjal je pesem, ki ne izzveni . . . 46 Doma. Prišel sem domov, pod rodni krov: kot vejice zlate nad mano visijo spomini minolih let — glej, zate zorijo ti sočni sadovi, glej, tebi vrtovi pognali so cvet! Tam za njivami, tam za brezami zdaj se skriva mi, zdaj izteza mi roke v objem, sprejem moja mladost — radost.. . 47 In nihče ne ve za tajno skrivnost, le breze srebrne in senčice črne pod tihi večer, a one molče — ah sam, čisto sam jaz devojko imam . . . To je sen, to je laž! Tuj sem prišel v očetov stan. Temnooka — zbogom — nezvesta! Brez zarje blesteče ugasnil je dan, in moj dom je brezkončna cesta . . . 48 Gazelica. Nad horizont so mi beli oblački priplavali, tamkaj za barjem, nad Krimom so se poigravali, „Beli oblački jesenski, nedolžni, veseli, vi pa gotovo nocoj ste pri ljubicah spavali!“ Nismo pri ljubicah, nego pri svojem očetu, pri oceanu se sivem sinoč smo zabavali: pili smo grog in potem po valovih pijani "barčice pisane celo smo noč premetavali, da so brezverci molili kot deca pred parkljem, a kapitani preklinjali in obupavali. Župančič, Čez plan. 49 4 Vasovalec. Dobro jutro, zlato jutro! Dober dan, ti beli dan! Zbogom ti devojka moja, daleč pot je prek poljan! Očka, mati povprašuje: „Kje si pa tak dolgo bil?“ Kje — tak dolgo sem popival, da sem še klobuk zapil! Očka, mati, le verujte — dobro sem vas nalagal: saj le z mosta od radosti v vodo sem klobuk zagnal! 50 Čez ves obraz . . . Čez ves obraz so ji pali lasje, kot črn oblak, in jaz sem iztegnil tresoče roke v ta gosti mrak. In črni oblak je naju ovil oba, ' in v mraku tem gostem sem srečo pil za dva. O ljubica, tukaj je biti lepo, pod šatorom tem — pa če mi ponujajo Tabor goro, jaz ven ne grem! 51 4 * Elija, kaj bo mi goreči tvoj voz! Jaz sam ga imam in skozi vseh sedmih nebes sladkost se z devojko peljam . . . 52 Verzi. Pri spovedi si bila nocoj . . in najini prsti se stikajo, in moji se tvojim dobrikajo in prekrasen večer je nocoj Kot lilija bela in čista si, nevestica Jezusa Kristusa si, in vendar jaz tudi sem tvoj! 53 To je tako. „Pojdi, moj sinko, na pot, na življenja pot, čuvaj, moj sinko, se zmot, življenja zmot!“ Glej, in sedaj sem nazaj, ali, majka, znaj: sinko tvoj cesto je pal, ali vselej je vstal! 54 Kvišku plava . . . Kvišku plava moje hrepenenje sredi polnoči. Zvezda zlata seva na lazurju — zvezda ta si ti. Ne usliši me! Ne padi k meni! Moja mlada moč naj razvije, naj razmahne krila, naj premaga noč. 55 Tiho, brez besed. Tiho, brez besed hodim s svojo srečo med ljudmi; in nikdo ne ve, odkod, in nikdo ne ve, zakaj sije moji duši maj . . . Morda veš le ti, morda vem le jaz, morda ti ne veš, morda jaz ne vem, kaj opolnoči, ko od tebe grem, roke stezam v mrak hrepenenja poln neutešnega, nerazrešnega. 56 In zakaj takrat vsakega objel, rekel bi mu brat. In zakaj takrat zvezde zagore nizko nad menoj, kot velike, sladke rože nad menoj . . . Draga, kaj je noč? Kaj je noč in smrt? Jaz je ne poznam! Draga, kaj je greh? Kaj je greh in kes? Jaz ga ne poznam! Jaz poznam le svojo srečo in ljubezen svojo v duši in vse lepo božje stvarstvo naokrog in velike, sladke rože nad seboj . . . 57 Svetla noč. Razpela se je svetla noč nad črno pokrajino, kot šator svilnat, plahutajoč nad ljubeznijo najino . . . Nasesaj se, žejna se napij, navžij se bleščobe zvezda, a zdaj me poglej, da ti vidim oči, v njih roso polnočnih želja . . . 58 Pismo. Te vrstice — tenke steze z rožami postlane . . . Moje misli zablodile v jasne so poljane, vse cvetoče, nepregledne In nikogar ni, le drhtenje rosnih trav, smrek šumenje iz daljav in le jaz in ti in ljubav . . . 59 Hrepenenje. Burja, burja po dolini — moja ljubica v daljini; daj, nevihta mi peroti, da ji poletim nasproti! Solnce, solnce na višini — moja ljubica v daljini; solnce, daj oči mi zlate, da jo uzrem čez hrib in trate! 60 Japonski motiv. Tihi dež rosi na polje, na zaspano deteljico, tihi dež me je zaprl v mojo kajbico temnico. A želje gredo mi v vas k srčnoljubljeni devici, vse po polji, pod oblaki, pa ne zmočijo nožič si. 61 Pesem. Pred menoj stojiš kot sen sladak — vseokrog je mrak, le tvoje oči žarijo v temo in v dušo mojo kot sen sladak . . . Pa kaj mi je mar, če me ljubiš, če ne! O vedi, dekle: kot uživam te jaz, tak nikdo nikdar te užival ne bo, pa mu dala makar vse prelestno telo in ves skriti kras . . . 62 Narodno blago. Prinesel si mi v dar vipavsko pipo, lepo rudečo — vskliknil sem zadivljen, prinesel si mi fovček v dar zakrivljen in celo rešto kraševskih dovtipov, in če bi mogel, vem, da poln bi meh izpustil vame pristne kraške sape. Kaj jaz bi v misli verne najine podal ti vreden znak, da ti v očeh radost se zaiskri ? . . . — Lej te čarape! Odkod so? Veš? — Iz Bele Krajine. Kdo jih je spletel? — Vlahinjica Latka, ko gnala je oslička z žitom v mlin; ob Kulpi sem jo srečal, spremil, in ne veš, kak njena so očesca sladka! 63 Moravska narodna. Zabučale gore, zašumeli lesi — ah mladost ti moja, kam ušla si, kje si? Ah mladost ti moja, kam si se zgubila? Kakor da bi kamen v vodo potopila. Časi, mladi časi, neužiti krasi! Moja mlada leta niso vžila sveta! 64 Kamen, še ta kamen v vodi se obrne, le mladost se moja več nikdar ne vrne . . . Župančič, Čez plan. 65 Ljubljansko polje. Ljubljansko polje! med pšenico tvojo in med ržjo sem hodil slednji dan, in med ržjo in med pšenico tvojo kot sladke misli mak je razsejan. Kdo te je gledal, kadar je nedelja kristalna trepetala nad teboj ? Senklavž se je prepiral s svetim Petrom „Vse lepše in vse dalje glas gre moj!“ Ti si žarelo, polno solnčnih žarkov, in hrepenelo, dvigalo se v zrak, a jaz sem hodil med pšenico tvojo in trgal tvoje sladke misli, mak. 66 In šel sem v mesto z bujnim šopkom v roki, Posavke so se vračale domov . . . od maše one, jaz od tvojih nedri seboj sem nesel božji blagoslov . . . 67 5 * Zvečer. Tak tenka, tak mirna je zarja večerna, da vidim zvezde skozi njo: nad kupolo mračno, čez mesto temačno se tiho v loku svetlem pno. Golobov se dvoje med nebom, vodo je preneslo s perotmi blestečimi. Dovolj si trpelo — kaj zahrepenelo, srce, si spet po sreči mi? 68 Raznim poetom. Vi drugi imate ljubice, vi drugi imate denar, a jaz — jaz imam po strani klobuk, pa kaj mi vse drugo mar! Čepel je cigan božični čas ves gol, le z mrežo pokrit — mimo njega hodili so ljudje, in vsak je bil v kožuh zavit. Ta cigan je bil velik humorist, kot malo je takih pri nas — skozi luknjico prst je potaknil ven in se stresnih „Fu — zunaj je mraz!" . 69 Po strani klobuk, pokonci glavo, krepko udarjaj ob tlak — tak bodi poet — a rože bolne naj vrag si zatakne za trak! 70 Gozdna idila. Kot nevesto z girlandami belimi opletel je smreko srobot — glej, s svati priklanja veselimi okorni se bor ji nasprot. Na vrhu kaline pa kos sedi in poje tako, tako žvrgoli: Kdor devojko ima, naj se z njo zavozla, kdor je nima, naj žalosten kima. Trebeljak si ti, bor, neokreten kot štor — iz dalje le ljubiš in snubiš! Skoči k nji, pa privij jo na prsi široke, šumeče — ej tepec, kdor more, pa neče! 71 A bor se priklanja, priklanja, iz daljave le k ljubici sanja. Gospod Petrin je šel mimo in je videl vse to in je slišal vse to, in je rekel: ta bor je pa pesnik! 72 Vihar. Pogledal ji je v oči in ona se ga je zbala, kot bilka je vztrepetala: „Ziv ogenj so tvoje oči!" „Ziv ogenj so moje oči, ker je zunaj vihar nocoj . . Sem k oknu stopi z menoj poglej jih, demone noči!" Pred njima kostanji ječijo, vijo se nad vodo, nad njima oblaki gredo čez mesto, temno melodijo pojo . . . 73 Cuj — tresk! — »Zdaj poglej skozi mrežo vej: teh stolpov ponos — kot smeh kljubujoč kipe, izzivaje viharja moč. O, vidiš, o, čutiš ta divji upor, kipeč navzgor? O, devojka — zdaj, zdaj veš, zakaj živ ogenj so moje oči?!“ „Ziv ogenj so tvoje oči, ker je v tebi vihar nocoj. In — ker sem jaz tvoja nocoj, in ker si ti moj nocoj, živ ogenj so tvoje oči.“ Ta hip vzplamenel je kres od strmih nebes, obsinil je ostro dvoje teles, kot kip . . . 74 Poldan. Daj moji desnici levico in pas, daj moji levici desnico, tak vodim te, voljno jetnico, v drhteči poldan, kjer ziblje se klas, kjer mak vihra v svobodi in veter, kakor po vodi čez valujoči brodi lan. Na sredi neba, na božjo dlan, na blestečo, postovka je sela, tam trepeta in ne more stran . . . Daljava je zadrhtela, glej, izza srebrnoprašnih tančic zavabila roka je bela. 75 Od tvojih las, od tvojih lic žehti sopar, in mlade ljubezni stožarki žar proti nebu vriska svoj vihar, svoj plameneči klic . . . 76 Nebo in zemlja. Čutil sem, kako je bilo tvoje srce z divjo silo, in potem — oči žareče si zaprla — tak proseče In tedaj — meč preklal je plameneči zastor polnoči, viseči čez tihotni kraj. Skozi nebesno razpoko, tak visoko, burno je šumel sijaj . . . In že sem iztegnil roko, kot drevo mladiko v maj In tedaj — 77 tam od reke nevesela v noč se dviguje pesem dela: na pilote padajoč oven tolče trdi takt, monotono — vdar na vdar. Glej in zemlje vzdihovanje je prevpilo moje sanje, mračno je puhtelo v raj . . . 78 Marica. (Nagrobnik.) Tvoj pogled bil je tih in velik, kot da mnogo vidi, in bil je kakor vzdih, ki med ljudi se stidi. Tak gleda, kdor živi, ker je živeti treba, in ve: tolažbe ni ne od ljudi, ne z neba . . . 79 Tiha pesem. (Mrtvemu drugu.) Devojka moja — rad te je imel, kot brat je gledal na ljubezen najino, ker vedel je, kako sem jaz bogat od tebe. Sedaj je maj. In rož je poln oltar zvečer. Vzdihljaj imaš za vsakega, ki bil ti srcu drag je kdaj. O daj še njemu misel tiho in pobožno — on jo bo čutil in te bo vesel . . . 80 V galeriji. (Pred Bilekovim „Kropilnikom“.) Pred njim je Krist. Vsega človeštva greh tišči mu glavo, v mukah nagnjeno, vsega človeštva bol mu ustnice krivi, a milost, milost kaplje iz oči in odpuščenje kaplje iz oči na roki dve, zaupno dvignjeni, zakroženi v skodelico prosečo . . . Tu pal bi na kolena in jecljal molitve davno zabljene, tu bi ihtel, in zopet vstal, strmel in zopet pal . . . Za njim so se pomikali ljudje. On čutil je na Kristovem obrazu poglede njihove — in vsak pogled je bil oskrumba: Župančič, Čez plan. 81 6 na steno, v katalog in brž naprej k številki drugi s kritičnim obrazom. A on bi pal in plakal in ihtel . . . Nestrpno čakal je noči. Redkejši je šum za njim; opazke duhovite so se polegle; zadnji še gospod z visoko štulo naglo mimo gre — kot da komarjev brani se, je mahal z rokami krog glave: „Ostudno, fej!“ Devojka tenka bila je za njim z velikimi, strmečimi očmi, s protestom grenkim v teh očeh velikih, a tiho in udano . . . „A zakaj, papa?" vprašale so oči molče. „Ostudno, jeli! No, ne stoj, da greva!" Temnejša bol je zategnila gube po licu Kristovem, a še svetlejše je zacurljala milost iz oči: pogledom vsem, besedam odpuščenje! . . . Devojka tenka ti! 82 In zdaj je sam — po vseh dvoranah molk... le krik njegov je planil k njemu tam od daljnih sten, da se je zdrznil in ozrl: obraz se panski režal je za njim ■— vstal je in šel s povešeno glavo. In skrivajoč oči je šel po mestu, s Kristom v očeh je bežal od ljudi, domov hitel je: tam, nad posteljo visi na steni... Tam pred njim pokleknem in izpovem mu vse življenje svoje oči v oči — jaz in neskončna bol, oči v oči -— jaz in ljubezen večna ... Doma je: „Kriste!“ — ali njega ni, zaman ga vroče iščejo oči: namestu Krista gola odaliska raz steno namežikne mu . . . A v sanjah je prišel s prosečimi očmi: „Odreši me, ujet sem, glej!" Nič drugega — a on je vedel vse 83 6 * in videl vse: debel gospod okroglih, mastnih lic — smehlja se vedno, mane si roke — debel gospod je kupil kip; že ga uvrstil je med svojo zbirko, med Afrodite in pijane Bakhe. »Gospoda moja“ — on je videl vso gospodo in debelega gospoda (smehlja se vedno, mane si roke) — „izvolite — tu — zadnja pridobitev: Krist v družbi taki — nili to kontrast preimeniten . . . ?“ Planil je iz sanj. „Ne, Kriste, ne, saj jaz te ne pustim!“ In bil je tam. Sam. Žebelj prvi, drugi in tretji je izdrt iz stene že — kot solnce Kristu zažari obraz, zdaj, zdaj bo prost... Tedaj korak zadrsne po gladkih tleh — in Krist je zatemnel. In on je vedel, da panski se reži obraz za njim . . . 84 Sonet. Jesen razgrinja sive pajčolane, poslednji listi padajo s platane, in koder vodi te samotna pot, srečavaš starko smrt povsod, povsod .. . Zamisli se popotnik, nem obstane, pogled čez trudne plazi se poljane — požel je kmetič in pospravil plod, a kod, mladenič, kod gre tvoja pot? Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel? Odgovoriti sebi sam ne more, in žalost pala v srce je njegovo. In tih in nem je v mesto belo šel in celo dolgo noč ihtel do zore, a z jutrom prišlo je življenje novo. 85 DAN. L Kakor tempelj stoji tvoje sveto telo pred menoj in kot še nikoli, nocoj ti žarijo nedolžne oči. Ah in jaz sem šel v noč, v brezzvezdnato noč, oblačno in mračno tako, in iskal sem zvezd in ciljev in cest — in pri tebi je bilo svetlo. Ah, kako mi mladeniči hodimo po blatnih stezah, ah, kako mi mladeniči blodimo in tratimo mlade moči . . . 89 In kadar stoji pred nami Bog, le napol si otresemo prah od nečistih nog in brez kesanja, pokore mu skrunimo svete dvore -— glej, taki smo, ljubica, mi. 90 II. Glej, taki smo, ljubica, mi — in vendar, ti angelček moj, za ljubezen se mojo ne boj, kakor nekdaj ti čista gori. Kaj nisi še šla skoz temo z brlečo svečko v rokah? pojemal plamenček je plah, in ščitila si ga z roko. Tak nesel ljubezni plamen sem jaz skozi noč in vihar, tak čuval sem, da ga nikdar ugasil ni dih strupen. 91 Pa kakor veselo vzplamti v zatišju ti lučke plamen, tak sredi pokojnih teh sten mi ljubezen vse lepše gori. 92 III. Ker ljubezen je moja brezmejna, kot tiha polnoč — kdo zvezde nebeške prešteje, ko diha polnoč? Pa kadar se zvezda utrne v temine brez mej — kaj manj se žarijo- nebesa, kot so se poprej? 93 IV. A, ljubica, zdaj je dan, in nikdar več ne vrne se noč. O ljubica, zdaj je dan, tak jasen, tak vroč, z dijamanti ves posejan. O ljubica, zdaj je dan, in tvoja duša je solnce nad njim in moja duša je morje pod njim . . . Pa pride tihi, veliki čas in solnce bo palo v ocean — in takrat boš videla, kdo sem ti jaz 94 IV. Meni se hoče . . . Meni se hoče širokih ravnin in svobodnega obzorja, meni se hoče mogočnih višin, vladajočih zemlje in morja. Meni se hoče čarobnih noči in neba, ki se koplje v zarji, in goščav, kjer hrupa človeškega ni, in v vrhovih vale se viharji. In viharjem bi dal svoje črne strasti in v morje bi potopil bolesti, da mi duša očiščena v solncu živi, polna jasne, ponosne zavesti! Župančič, Čez plan. 97 7 Pesem mladine. (Ob Prešernovi stoletnici). Mi gremo naprej, mi gremo naprej mi strelci, in pred nami plamen gre skoz noč, kot Bog pred Izraelci! Na nebu je dan, nad gorami je dan, a zarjo zakriva nam jata vran, ona rada bi orle prevarila, za solnce jih osleparila — zaman: sokoli in orli vedo, da je dan! Če solnca ni, odkod to hrepenenje, ki v srcih burno nam kipi in vre? Odkod v očeh mladini to žarenje, 98 ki dvom in vse pomisleke zatre? Kar neti nam in giblje vse življenje, to naj, kot v jutru pust fantom, zamre? O, solnce je! Je, ker ga slutimo, ker ga v globini duše čutimo! Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz noč, kot Bog pred Izraelci! Mi gremo, kakor gre vihar, na vrancu oblaku jahaje, in kadar pade njegov udar, nebo se in zemlja zamaje. O domovina, kdor te ljubi zdaj, ljubiti mora s črnim gnevom v duši: kdor se naučil ni kot papagaj besed svečanih, svete hrame ruši; kdor noče laži dvoriti lakaj, 99 7 * je kot drevo, bolehajoče v suši. Glej, smešna krinka, opičji obraz — to boginja svobode je pri nas! A mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz noč, kot Bog pred Izraelci. Kaj malo nas je? Preštejte nas! Borilci eonov minolih — vi klanjate se jim — a oni? sede na vzvišenih svojih prestolih ? Preštejte nas, preglejte nas: vsi veliki vaši svetniki, vsi naši sobojevniki! Mogočen plamen iz davnine šviga — vekove preletel je koprne, in plamen naš se druži z njim, se dviga, in plamen naš pogumno dalje gre, 100 ker neprekinjena drži veriga iz zarje v zarjo in od dne do dne . . in v nove zarje ji hlepe oči — tako mladina pesnika slavi! 101 Pokopališče sv. Barbare. (Legenda.) Tako pod solncem, kot so tu grobovi — kjer, Silvin spiš, — tako bi ležal rad! Tam izza črešenj mahoviti krovi, čez Kulpo grad se je zazrl v prepad. Ne žvenk zamolkli ure polunočne, ne tihi mesec, čez polje razlit — poldneva so fanfare svetlozvočne budile iz gomile te na svit. Na glavi slamnik, paličico v roki, tako si šetal z grička se na breg, na travi žametni, na jasni loki sedel si, zrl valov srebrni beg. Bolj spod te je predrožil Spahič stari na Kranjsko stran in gledal je zavzet: 102 „Saj je umrl, hm — kaj še tod slepari?" No starec vidi in pozabi spet. . . Kot račke so devojke perušale, konoplje so namakale pojoč, kot račke so se bele razbežale —- kaj takega si kliknil jim gredoč ? . . . Le stara Manda, ta se ti približa: „Kaj niste Silvin to, gospod?. . . Moj Bog!" In trikrat se po vlaški brž prekriža: „Kaj goni vas po svetu tem okrog? Na Zežlju pri Mariji maše črne . . . tri maše črne ..." še končala ni, on scepeta z nogo in se obrne, in od takrat zlovoljen večno spi . . . Ah, Silvin, vem — teh krajev ne pozabi, kdor se svetlobe njih je nasesal! A — kaj si se prikazal stari babi? Z devojkami bi rajši kramoljal! 103 Ob Kvarnem. Oglarji so se odkrili sklonili glave in molili: na vrhu klanca križ je stal visoko in široko, a doli za njim, kot spreminjast opal je stalo morje ... in tebi, morje, sem odkril se jaz! Ti, morje, si vse lepše, kot sveti križ vse širje ležiš, vse višje stojiš, ti objemaš zemljo, ti poljubljaš nebo in tvoji valovi iz dalje šume, kot srebro perotnic vzlepetalih ptic 104 pozdravljajo drhte popotnika iz daljine . . . Ti, morje, si starejše, kot sveti križ — vse bele lase in brado imaš, vse trepečeš kot starec, in kadar zaspiš kot starec v sanjah šepetaš . . . Bojazen ljudi te ustvarila ni, veličanstva ti hlimba podarila ni, ti si od pradavnine! Ti, morje, si močnejše, kot sveti križ — ti nočeš vernih krvnikov, brez vnetih pomočnikov ti samo v svojem imenu moriš . . . Kadar tulijo tvoji rogovi na smrt, zastave vihrajo krvave, vališ pod oblaki svoj črni srd, ne bojiš se pravice, postave . . . Ti samo si pišeš zakon svoj. In tvoj zakon je mir, in tvoj zakon je boj, 105 tvoj zakon je tvoja volja. Pozdravljam te, velika volja, pozdravljam te, svobodna moč, jaz, bilka nemirna sred polja, trst v vetru omahujoč . . . 106 Sentimentalna romanca. Ti prva moja ljubica, ti ljubica moja prava, od mojega srca pozdravljena, stotisočkrat bodi zdrava! Pa kadar se ti možila boš, jaz priti ne bom pozabil, in če me ti povabila ne boš, jaz sam se bom povabil. Poslušaj, da pesem zapojem ti, čul v Krajini sem jo Beli: „Oj Marica, kaj si tak žalostna? Poglej, kak so svatje veseli!" „Kaj bi ne bila žalostna, ko sem se poročila, udala se možu nedragemu, kaj žalostna bi ne bila?!“ Ko jagmila sta se z ženinom, ona vedno je bila zadnja, ko robce delili so s šalami, je v robec zaplakala jadna. Pa pride polnoč in ugasne se luč tega čakala kri je mlada zdaj vse navzkrižem poljublja se, to je stara naša navada. Med devojkami zavreščalo je to bil je zorenski Mate — ej, še starešina Lukič potem si brisal je brke košate! A ženin poljubil Marice ni, nekdo jo je drugi poljubil, 108 to mrtvega dragega bil je poljub, ki jo zaman je snubil. In k možu ni v posteljo legla nikdar, od dne do dne bolj je bledela in v dalje neznane z velikimi očmi je hrepenela . . . A zapojmo le, saj smo mladi, saj smo mladi in zdravi, in kadar žalost mimo gre, pri nas se ne ustavi . . . 109 Daljni grob. Brez križa je tvoj grob in brez solza, brez blagoslova je in brez zvonov, pod tujim nebom jate le vetrov pode se v sivem begu od morja. Tak daleč je tvoj grob: ko vam veli polnoč: „Vstanite!" in napolni mrak s pošastmi blodnimi, in k svojcem vsak, ki ga tujina vzela, pohiti — kot senca ta gre mimo okna tih, ta spet potrka, zaloputne duri, spet drugi priječi o hudi uri in okrog hiše kroži, toži vzdih, 110 po svoje vsak družini da spomin — tak daleč je tvoj grob: nasredi poti že ure ostri te „Nazaj!“ zaloti, ne moreš preleteti vseh daljin. A preletela jih je črna vest . . . Na naše okno črna ptica sela, čez okno vse peroti je razpela — ne vidimo več solnca niti zvezd. Vest črna vse daljine preleti, za senco njenih kril pozna se sled: list sahne gori, polju vene cvet — a ni ga lovca, da jo ustreli. 111 Znamenja. Kdo je hodil po dolini soški? Milost božja, kaj je znamenj tam! Križ za križem, a na križu deska: „Tukaj človek naglo smrt je storil." „0 popotnik, tu postoj, premisli, pa pomoli za nesrečno dušo: nebi mlada bila šla še rada, morala je iti s te zemlje, kakor svat, ki mu po prvi čaši pride z doma nevesela vest, od gostije dvigne se nerad." Gledam sliko, slikano z okorno, a sočutno, žalostno roko; gledam sliko: mlad pastirček pada 112 z jagnjetom pod pazduho v globino. Njegov ljubček, jagnje mehkoruno izgubilo se na rob je strmi, siromaček mu hiti pomagat, ne pomore njemu niti sebi! Nisem molil za nedolžno dušo, čisto žrtvo nesla je s sveta . . . In naposled ni življenje svatba. „0 popotnik, tu postoj, premisli, pa pomoli za nesrečno dušo: za družino šel sem med rudarje, med rudarje daleč v nemško zemljo — trideset nas v jami je zasulo, moli, človek, nam za milo sodbo!" Nisem molil za trpeče duše — v težkem delu so odšle s sveta. Lahko vam je bilo govoriti, ko ste stali pred sodnikom strogim. „Kaj si delal?" — Vsak mu je pokazal nemo krute žulje na dlaneh . . . V Župančič, Čez plan. 113 „0 popotnik, tu postoj, premisli, pa pomoli za ubogo dušo: vse narobe vselej sem napravil in nazadnje v brezno strmoglavil; moli malo, a potem se pazi, da ne padeš, kakor pal sem jaz!“ Lej ga kljukca! Bil je muzikant, pa sestavil sam si je nagrobnik — kadar s pira se pijan je vračal mimo brezna — jeli slutil kaj? Nisem molil za veselo dušo: če z dovtipom letel si čez skale, boš že gledal, da se v raj prišališ! Pa še nauk dal mi je na pot! Sel sem dalje tiho prepevaje . . . 114 Mati in sin. Okno je zazvenelo tak tenko, tak srebrno, kot da proseno zrno je v šipo priletelo. V mladeniču je vzvalovalo, zaplala po njem je kri — pred oknom vila stoji in s prstom blestečim vabi. Vsa jasna je, vsa bela, kot da jo izpuhtela je lilija v temo . . . In kot da v las valoviti kras 115 8 * se ji polnoč je vjela, tak zvezde vse so z njo . . . A majki tle oči mrtvo, kot trhel les, in čez in čez mu koža ledeni . . . In sin je pri majki ostal, in je starko negoval. In bilo je drugo noč, in po cesti je jezdil junak, visok in ponosen v mrak, in v okno je treščil gredoč, in ni se ozrl nazaj, le konj je peketal in ob strani zvesti sijaj skoz okno je blesketal. In majka je vzdihnila, in sin krog vratu ji je pal, in sin je pri majki ostal . . . 116 In bilo je tretjo noč, in zunaj vse je tiho, nikdo ne potrka gredoč, ne zablesti iz temin . . . In majka nebo blagoslavlja, ker ji dete je rešeno . . . Pa zor zagori nad goro in prednjo stopi sin z glavo povešeno: „Mati, prižgi mi svečo za sedem let — tak velik je svet, jaz grem za srečo . . 117 Hudič in kvartoperci. (Nedeljska romanca.) Mežnar Stanko je zazvonil: „Ajd, kristjani verni, k maši!“ Vsi kristjani so iz krčme, trije še sede pri čaši. Kmalu sede k njim četrti — kdo je čudni ta neznanec? Črn cilinder, zadaj škrici — kakor kak Amerikanec. Kjer so trije, tam se pije kjer so štirje, tam kvarta se — kdo bi mislil, pasja vera, da ima baš on vse ase! 118 Desetaka —- mu ne vjemi, dame —- se pri njem možijo: prvi kupček, drugi kupček, k njemu žvenk leti — adijo! Kvišku plane stari Malič, karte mu v obraz zažene: „Prevarant!" — „„Kako ste rekli? Pa ne mislite res mene?““ „Vas, da, vas! Na pik renonsa!" „„Prosim: karo — karo — karo — pik — pik — pik — in evo — pik moj, kje tu vidite prevaro?““ „Hm!“ — Igrali so nadalje in izgubljali kot preje, a pod brki — vrag ga vzemi! — zase se neznanec smeje. Zdaj so videli vsi trije: „Kaj imate tu v rokavi?" 119 Nihče ni namerjal dolgo — kar po hrbtu in po glavi! Kupic dvoje se na steni in na tleh je razletelo, stol zadel s pestjo je Malič, ali stola ni bolelo! Mežnar Stanko je odzvonil: „Sveta maša je minila!" Za trenotek vsa se krčma kakor panj je napolnila. Vsa soseska se krohoče: „Kaj, vi tepete se z zrakom?" Kvartoperci zro v praznino: „Kdo je bil ta lopov lakom?" „„Lakom gori, lakom doli, jaz o njem vem samo eno,"" si krčmar pomane roke, „„meni plačal je pošteno!““ 120 Daj, drug, zapoj . . . Daj, drug-, zapoj, kak gre na boj, kak v smrt prepeva toreador. V smrt gre junak in njegov korak gre kot potres od gor do gor. Daj, drug, zapoj! Cuj, narod moj: jaz videl tri sem vrane, od Drave, od Soče, od Save so nesli vesti in pozdrave, oj črne, do bele Ljubljane. Daj, drug, zapoj! Cuj, narod moj: 121 jaz slišal tri sem vrane, sramoto, pogin so vreščali z višin čez naše gore in poljane. In iz groba je vstal on, ki je pal ne od meča, od lastne nemoči — in bežal je skozi les in mrak in režal se mu v obraz je vrag in vrani, sramoto vpijoči . . . „Tu lezi na tla in grizi zemljo, otruj ves dom s svojo robsko krvjo!“ In zagrizel se v rodna je tla volkodlak to bil je Črtomir, naš junak. 122 Sveti trije kralji. V viharju mi okna žvenkečejo, pred oknom mi konji rezgečejo . . . „Hej, vstani, zaspani gospodar, mi smo Gašper, Miha, Boltažar, smo sveti trije kralji; iz jutrovih smo dežel prišli, neznan nam je kraj in trudni smo vsi, mi bi radi tu nočevali." Konjiče v hlev, pa po vina v klet — „Ajd v kuhinjo, ženka, brž peč in cvreti Kaj se ti je tak raztrgal obraz? Sveti trije kralji so danes pri nas — poglej jih —- za mizo sedijo!" 123 Na glavi se vsakemu krona blešči, in Gašper na palici zvezdo drži, od nje trije roglji štrlijo. In on se k njim nagne zaupno med tem „Vi greste tja v mesto Betlehem? In zvezda rogata vam kaže pot . . . baš danes so pravili v cerkvi gospod . . Sveti trije kralji sedijo, na glavi se vsakemu krona blešči, in Gašper na palici zvezdo drži, a vsi trije molčijo . . . „A kaj ne pokušate vinčeca nič? Jaz nisem krčmar niti čifutski tič, ne bojte se, jaz sem vam veren kristjan, a cviček je moj trdovraten pogan — Bog živi!" — a oni sedijo —• na glavi se vsakemu krona blešči, šest vanj je uprtih steklenih oči, a vsi trije molčijo. 124 „No, baba, obrni se vendar urno, sveti trije kralji so lačni zelo, sveti trije kralji hudo se drže — sveti trije kralji-kaj hočete?" — Sveti trije kralji sedijo: velike votline so njih oči, na licih mesa ne kože ni, in vanj, in vanj strmijo . . . In kot pri večernicah, kadar trije kanoniki pred oltarjem kleče, po cerkvi odmeva njih nizki bas, vsi trije naenkrat: „Saj vabi! si nas!" Le to — in potem molčijo — na licih mesa jim ne kože ni, velike votline so njih oči — tak do jutra vanj strmijo . . . Pripomnja. Široko po Slovenskem je razširjena vest v svete tri kralje: kdor jih namreč časti in se jim posti od prve mladosti, temu pridejo naznanit tri dni prej njegovo smrt. Jaz vem, da sem bil v Novem mestu zelo žalosten in nesrečen, ker sem bil že prestar, da bi mi bila molitev in post še kaj pomagala. Pozneje sem zasledil isto vero tudi v slovenskem Štajerju. 125 Ptič Samoživ. Kedar se mu krila zganejo, do tal se prikloni hrast, oblaki narazen planejo in megla se prekolje plast. Zor jutranji mu je desna perot in leva je zarja večerna, in žar oči mu kaže pot in dalja mu je verna. Ker to je ptič, ptič Samoživ, brez kril in slep na svet poslan bil rodu je vsemu sramote kriv in od matere lastne izdan. 126 VSI. Natihoma so se odpravili — Visoko vrh pečine ga samega so ostavili — in takrat ga blisk prešine. Začutil je, kot da rasto mu veje iz telesa, in čutil je, kak vse telo mu bolečina stresa. In bilo je težko, težko, vse bil je mrak in strah, a dvignilo ga je samo — širokih kril razmah. Nosilo ga je — kam in kod? Ob drevje in skalovje zadevala se mu perot in prsi ob valovje. Naraščajoč, pojemajoč pod njim je hrum življenja, 127 kot v kolobarjih valujoč se v letu spušča, spenja. In vse — šumeč in črn prepad, in vse — skrivnost velika, dohitel bi, ujel bi rad, a vse se mu umika. Kdo vi glasovi ste mraku, ki vriskate in jočete? Kaj kot jaz živite brez rodu? O, kaj od mene hočete? In hrepenenje žge mu drob, možgane mu razjeda, iz mraku mu snuje roj podob in duh jih gleda, gleda. Temno in težko se mota, brezoblično se pretvarja — tak temna in težka je le bol srca, ki polno je viharja. 128 In nosil je srca bolest in boj oči z mrakovi, le željam neukrotnim zvest, in kot noči so dnovi. A prišel je k njemu glas skozi noč, tako težak, kot vzdih grobov, kot da brat kliče na pomoč — in ni vedel, da je le obup njegov. In takrat mu mreno je predrl, žar duše koprneči, in takrat je luč in svet uzrl, in takrat ušel je ječi. In takrat je videl svojo perot in moč v samoti zbrano, in hotel je najti brate in rod: „Zivite, bratje, z mano!“ Nikdar, ptič Samoživ, nikdar! Prevelika je tvoja perot, presvetel očesa je tvojega žar in premajhen, preslab poskril se ti rod . . . Župančič, Čez plan. 129 9 V teh težkih dneh. Mirno in milo gori nad gorami, kot zastor zlat — tam si ti, ki me misel nate omami v teh težkih dneh. Ker mačeha je tujina. Da mi je za zarjo blestečo pogledati in kaj ljubega, dobrega ti povedati v teh težki ah tamkaj ozad o domovin 130 % f 0 NARODNA IN UNIVERZITETNA knjižnica 00000510456 '