NAČELNE MISLI JANA BAUDOUINA DE COURTENAYA
V št. 1—2 tega letnika Jezika in slovstva je F. Jakopin pisal o pomenu Jana Baudou-ina de Courtenaya za slovenistiko, razčlenil je in prikazal njegovo znanstveno pot; naj mi bo dovoljeno dodati besedo o človeku in citirati nekaj Baudouinovih načelnih misli, ki so za beneške Slovence še danes aktualne.
BdC človeka in njegove misli spoznamo najlepše iz dveh spisov: Nekatere opazke ruskega profesorja v »Soči« 1872 in 1873, ponatis v Gorici 1873 (tej brošuri je ob stoletnici prvega Courtenayevega obiska med Slovenci posvetila radijska postaja Trst A niz oddaj, ki jih je pripravila prof. Marija Cenda Kline) in predavanje SuU' apparte-nenza linguistica ed etnograiica degli Slavi del Friuli, ki ga je bral 5. septembra 1899 in je objavljeno v X7 Centenario di Paolo Diacono, Alti e Memorie del Congresso sto-rico tenuto in Cividale nei giorni 3, 4, 5 set-tembre 1899, Cividale 1900. (Njegova Ekse-lenca Jan Baudouin de Courtenay s Krakovske univerze je bil imenovan za enega podpredsednikov kongresa, ki sta se ga udeležila člana Societas Labacensis Matica Slovenska prof. Anton Laharner in prof. Simon Rutar ter trije beneški Slovenci; špe-trski župan Francesco Musoni, ki je tu bral predavanje U capitolo 23 del libro V della Historia Langobardorum e gli Sloveni del Friuli z dokazi, da je Diaconov kraj Broxas istovetiti z Brišči med Špetrom in Pod-
bonescem; nadalje odvetnik Carlo Podrec-ca, avtor znane knjige Slavia italiana, in prof. Ivan Vogrič; o njem gl. »Sodobnost« 1972, str. 650.)
Predavanje BdC je malo znano: z znanstvenega vidika ga danes ne upoštevamo, ker je sam BdC pozneje popravil oznako beneških Slovencev, ki jo je tu podal, in še temeljiteje je njegove izsledke pozneje prevrednotil Fran Ramovš; zdi pa se mi vredno, da bi širši krog ljudi spoznal načelne misli, ki jih avtor izraža uvodoma. Zato bom preprosto prevedel del tega predavanja na str. 198 in 199 knjige in ga prepustil brez komentarja v premislek bralcem. Brati bi ga morali, kajpak v izvirniku, tudi politiki, ki je od njih odvisna administracija beneških Slovencev.
BdC: »... 2al živimo v časih, ki nam z marsikaterega vidika hudo prikličejo v spomin nekdanje barbarstvo; vojskam in pokolom, ki jih je srepa sila množila brez usmiljenja in brezobzirno, je sledilo mnogotero globoko in trdovratno sovraštvo, ki sproži sicer nekrvave, a enako usodne boje med narodi s poraznimi posledicami za skupno blaginjo človeštva. V teh časih, ko le iščemo kak emblem, kak simbol, kako ime za tarčo našega sovraštva do bližnjega, v teh neveselih časih je nastalo tudi strašilo panslavizma, čeprav je to le strašilo za nevedne, neuke ljudi in za take, ki nimajo čiste vesti.
151
Zategadelj smo priče nenehni in neskončni vrsti sumov in nesporazumov.
Kakor so ime Slovanov ustvariti tujci — to bomo takoj videli — tako je tudi tako-imenovani panslavizem stvaritev tujcev. Kakor sproži antisemitizem, gorje naših dni, čustvo vzajemnosti med Judi in potrebo obrambe pred skupnim sovražnikom, tako nenehno sproža antislavizem, ki razsaja med narodi mejaši, takoimenovani panslavizem.
Prav ta je težava, na katero sem pred kratkim namignil. Da se izognem vsakemu nesporazumu, da se sporazumemo o našem gledanju na stvari, da odpravim iz svojega predavanja še tako majhno sled politike, moram izjaviti svoja načela.
Na srečo ne spadam v ono vrsto ljudi, ki nam stalno zagotavljajo, kako so polni ljubezni, pri njihovem delu pa venomer opažamo globoko sovraštvo. V meni ni ne ljubezni ne sovraštva; v meni je samo želja po resnici: hočem videti, opazovati in, kolikor je mogoče, razlagati. In če bi slučajno morali stopiti na praktična tla, so moja na-
čela, ki jih narekujejo ne oportunizem ne strasti ne politična ješčost, temveč izključno čut za pravico, ta:
1. Ce spoznamo v mejah vseh držav neko vis major, neko višjo silo, neko stalno dejstvo in nočemo priklicati gorja pokolov, žrtev, razdejanja in bede, da te meje spremenimo, imamo vendar pravico in dolžnost zahtevati, da v obsegu državnih meja prebivalstvo ni za uradnike, temveč so uradniki postavljeni za prebivalstvo, da ni prebivalstvo prisiljeno učiti se jezika uradnikov, temveč da se morajo uradniki učiti jezika prebivalstva.
2. Ne prevladujoče število ne gospodujoči razredi nimajo pravice preganjati manjše število, takoimenovane nižje razrede, ki so taki bodisi zaradi etničnega izvora bodisi zaradi socialnega položaja.
3. Kakor bi ne smeli obstajati preganjani ljudje, tako bi tudi ne smela obstajati preganjana plemena, preganjani narodi, preganjani socialni razredi.---«
Pavle   M e r k Ü
^,^,.,..^.^.„.^^-Jjat__________   _ ,. .