........ žiiaSi ■ _:_._i Postgebühr in Abonnement — Poštnina plačana v gotovini ZBORNIK II 1944 LETO 56 ,S DOM IN SVET Vabilo na n ar o č b o 57. letnika DOM IN SVET bo izšel v 1.1945 enkrat v celoti (300 strani) in sicer, kolikor moremo presoditi sedaj, koncem junija. Zdi se nam odveč, še posebej napovedovati smer in vsebino lista, ki je vsakomur poznan in ki danes edini predstavlja slovensko leposlovno revijo. Skušali bomo zajeti čim širši krog sodobnih ustvarjalcev v lepi besedi kakor tudi znanosti, v kolikor ustvarjajo iz katoliškega in idealističnega svetovnega nazora. Vsaka druga obljuba se nam zdi tvegana. Zato bomo tudi izid novega letnika kakor tudi pogoje za naročnino javili v dnevnem tisku. UREDNIŠTVO UPRAVA DOM IN SVET ZBORNIK II LETNIK LVI. 1944 Verantwortlicher Schriftleiter — Odgovorni urednik: Dr. Tine Debeljak v*. Herausgeber: Konsorzium des »Dom in svet« - Izdaja konzorcij »Doma in sveta« Vertreter des Konsorziums - Predstavnik: dr. A. Odar — Administration - Uprava: Ljudska knjigarna — Gedruckt - Tiskala: Ljudska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič) Gregorčičev podpis v knjigi, ki jo hrani pesnik A. Gradnik SIMONU GREGORČIČU PESNIKU-BUDITELJU slovenskega naroda v celoti in še posebej sončne Goriške, kjer ga je rodila slovenska kmečka hiša pod skalnatim Krnom in mu srebrna Soča pela kot »hod deklet s planine«, dokler ni zajokala po ravninski zemlji v poplavi, iz katere je klical na pomoč vse slovenske brodarje: Naš čolnič pogube otmimo!; temu pesniku se ob novi goriški pomladi, ko že ugašajoča naša zvezda zopet prihaja izza gora, kamor je njen zahod spremljal z otožno pesmijo, poklanjamo v zahvalo, da je s svojo navdušeno besedo narod budil in ga ohranjal vsa ta dolga leta, da ga je ob stoletnici zopet zdravega in budnega našel zbranega ob svojem imenu. PESNIKU-DUHOVNIKU, vogelnemu kamnu in izhodišču naše zavestno katoliške, sicer rado didaktične in vznešene pesniške tradicije, ki je od njega šla v Medveda in Meška kakor tudi Sardenka, Preglja in Pogačnika z motivi: Bog, slovenska zemlja, ideali čed-nostnega življenja, kajti — danes čutimo, da je Mahnič obsodil bolj Stritarjevo filozofsko ostalino v njem, kakor pa njegovo srčno krščansko sočutje. PESNIKU-NARODNEMU PEVCU, »Goriškemu slavčku«, ki je kot nihče pred njim in ne za njim zapel preprostemu ljudstvu iz srca in v srce; mu izražal vero in ljubezen in narodni vzor v tako preprosti, a srčno topli besedi, da mu je ostala v srcu kot v ušesu še za dolgo, dolgo vrsto rodov. Temu BUDITELJU, DUHOVNIKU IN PEVCU se klanja Dom in svet OB STOLETNICI NJEGOVEGA ROJSTVA 1844—1944. i* 3 Simon Gregorčič Spokorni psalmi Iz še neobjavljene zapuščine po prepisih V. Beleta I. Psalm 6. Gospod srdit me ne strahuj, me v jezi svoji ne kaznuj! Daj milost, ko sem ves bolan, ozdravi boli me in ran. Potrte vse so mi kosti, duh zbegan je, srce drhti, trpim, trepečem poln nadlog, — dokaj še vse bo to, moj Bog?! Spet milo v me poglej, Gospod, otmi mi dušo vseh nezgod; po svoji milosti, ko kdaj, spet zdravje mi, življenje daj! Saj kdo Te mrtev bo častil, kdo Te v predpeklu bo slavil? Izmučen ves bridko ječim, vso noč na vzglavje se solzim; drhtim in se solzim na moč v ležišču svojem slednjo noč: skalil oči mi Tvoj je srd, postaral me so vrag je trd! ... Od mene proč so vragi zdaj, trinogi proč neblagi zdaj, ker Bog je moje zrl solze in solzne uslišal mi prošnje. Da, uslišal mi je prošnje glas, poslal mi na molitev — spas! Sovragi vsi od mene proč, krivd svojih se zavedajoč, proč hitro, kakor zmočeni, bežite osramočeni! (25. 4. 03.) II. Psalm 31. Oj srečni, kterim odpustil, Bog grehe si in jih zakril, ki nisi krivd zapisal jim, zapisane pa zbrisal jim. In srečen, kdor jih ne taji, ki v srci mu zvijače ni! Ker jaz tajil pa svoj sem greh, slabim, trohnim na vseh kosteh; oslabljen ves in ves bolan zdihujem k Tebi noč in dan, ko tare dan in noč me težke Tvoje roke moč. Bolesti poln zdaj drug sem ves, ker zbada trn srca me — kes. Zato pa greh svoj izpovem, več krivde skrivati ne smem; kriv bil sem, vem, a Ti vesel skesanca krivde si otel. Tako, ko jaz za časa vsak se svojih izpovej napak, potem povodnji vseh nesreč ga ne obdajo mu grozeč. Ti bil si mehi v sili bran, radost mi in rešnik močan; zato še druge bom učil, naj pot bi pravo vsak volil, da kdo ko mezeg, konj ne bo brezumen, kročen le z brzdö, da prostovoljno vsakater za Tabo hodi venomer; — saj krivce čaka le gorje, a srečen, kdor zaupa v Te: ta bo se v Tebi veselil, ves blažen bode Te slavil. (26. 4. 03.) Venceslav Bele Simon Gregorčič in Mirza Schaffy Slovstvena drobtinica Simon Gregorčič in »Mirza Schaffy« je vzporedje, ki človeka na prvi pogled preseneti kakor neverjetno. In vendar je med Gregorčičevimi poezijami in Bodenstedtovo zbirko »Die Lieder des Mirza Schaffy« precej sorodnih elementov. Naslednje izvajanje naj dokaže to trditev in kot droben prispevek pripomore nekoliko k boljšemu in vsestranskemu poznavanju našega pesnika. Na sorodnost med Gregorčičem in zbirko »Mirza Schaffy« me je prvi opozoril bivši deželni poslanec, zemljemerec g. Ivan Lapajna1, ki je bil dober znanec Gregorčičev in se je v času svoje poslanske dobe večkrat sestajal s pesnikom. Nekoč sta sedela v Gorici pri Treh kronah pri vrčku piva in se razgovarjala o nemški poeziji. Gregorčič je nekatere nemške pesnike, na primer Goetheja, Heineja in druge zelo cenil in njih pesmi večkrat citiral. Ob tej priliki je začel g. Lapajna citirati iz Bodenstedtove zbirke »Die Lieder des Mirza Schaffy« verze: Es hat einmal ein Tor gesagt, daß der Mensch zum Leiden geboren worden; seitdem ist dies, — Gott sei's geklagt! — der Spruch aller gläubigen Toren worden... (Lieder der Klage, 9) Gregorčič se je zavzel in pomagal citirati verze, potem je živahno vzkliknil: »Tudi Vi poznate Mirza Schaffyja? To je vendar moj pesnik!« Precej skeptično sem sprejel to vest. Nekoliko neverjetno se mi je zdelo spočetka, da bi se bil Gregorčič — in pa še v svojih poznih letih! — tako zanimal za tega lahkoživega pesnika, ki je bil izbral za grb svoje pozemeljske sreče in blaženosti triperesno deteljico: Wein, Gesang und Liebe. Potem pa, ko sem vprašanje dodobra proučil, sem se prepričal, da je Gregorčič res dobro poznal in ljubil te pesmi in da se kažejo očividni sledovi tega vpliva v njegovih poezijah. Bodenstedtova zbirka »Die Lieder des Mirza Schaffy« je bila v Gregorčičevem času ne samo pri drugih narodih, ampak tudi pri nas zelo čitana in čislana. 2e samo to bi nas moralo prepričati, da je nedvomno tudi Gregorčič prebiral te pesmi. Imamo pa za to trditev precej nepobitnih dokazov. Naj zadostujejo naslednji: Stritar je bil Gregorčičev pesniški učitelj. Gregorčič sam ga imenuje »učitelj blagi, dragi moj, — učenik ljubljenec« (IV. zvez., str. 62, 63). Gregorčič se je pridno učil v Stritarjevi šoli, pesniške oblike še prav posebno skrbno. Stritarjevi nauki so bili v tistem času pesniško-umetniške dogme. Ce je Stritar samo omenil »Mirza Schaffyja«, smemo trditi, da ga je Gregorčič bral; če ga je pa Stritar postavil za vzor, ga je Gregorčič nedvomno preučeval. V sestavku o lepi rimi je zapisal Stritar v »Zvonu« 1870, str. 207: »Kdor hoče vedeti, kaj so lepe rime, temu svetujemo razen italijanskih poetov posebno Bodenstedtov ,M i r z a Schaffy', kjer je sploh poetična oblika dovršena do najvišje stopinje. — Tu smo podali našim mladim pesnikom, ki se hočejo učiti, nekoliko ,dobrih svetov'; store naj z njimi, kar se jim zdi.« Kaj je po tem Stritarjevem nasvetu storil Gregorčič, si pač lahko mislimo. i Ivan Lapajna je bil izvoljen v goriški deželni zbor v januarju 1902 v tolminskem okraju, in sicer pri dopolnilnih volitvah. Častitljivi starček, ki ima že preko 80 let, živi še sedaj na Ponikvah, kjer je rajnki Bele župnikoval, preden je postal dekan v Kanalu. Saj je bil on tak pesnik, ki ga ni bilo sram priznati, da je Stritarjev učenec, in ki je visoko cenil lepe rime in dovršenost pesniške oblike. Stritar je tudi drugje še omenjal »Mirza Schaffyja«. Dva zgleda. V sestavku o Fr. Levstiku (Zvon, 1870, str. 77) poudarja Stritar v Levstikovi pesmi »tisto čudno lastnost, ki jo Goethe sam imenuje ,urkräftiges Behagen', ko je pesnik nekako samega sebe vesel, in ve tudi, da so ga drugi veseli, zato se jim pa tudi daje prav na široko: Ko se očaki sivi Za mizo vsedejo, Začnejo modrovati, Kak je nekdaj bilo ... Pa v celi tovaršiji Moj glas je spoštovan, Če rečem: Vino pijmo! Pijemo ga ves dan... To se ve, da vsak se ne sme tako širokega delati,, ne v družbi ne v pesmi; kako je n. pr. Mirza Schaffy samega sebe vesel, kako se nam vedno stavi za vzgled: ,Mirza pa je ves drug mož!' In vendar nikoli se ga bralec ne naveliča: prav pravi, misli si, saj je res korenjak!« Stritar je bil velik evangelist svetobolja, bil pa je v svoji naravi še tako zdrav, da je ljubil vesele ljudi, kakor sta Levstik in Mirza. Kolikor je bila njegova pesem prežalostna in izumetničena, toliko je bolj čutil in ljubil pri drugih naravno in neprisiljeno veselo prešernost. Tudi Gregorčič je bolehal na svetobolju, a vemo iz življenja, da je ljubil veselje in šalo in smeh; saj nam tudi iz njegovih pesmi zazveni večkrat vesel akord, poln svežega humorja. In ker je bil pri vsem svetobolju za veselje in smeh dovzeten, je pač rad prebiral Mirzove pesmi. V Zvonu 1880, str. 112, omenja Stritar v sestavku »Nova knjiga« zopet Mirza Schaffyja; tam pravi: »— Tista aliteracija v ,Rosen und Reben' in ,Licht und Luft und Leben', to se kaj dobro sluhu prilega. Ali misel, misel! Je-li to res Prešernova poezija, o kateri govori gospod Samhaber? Človek bi menil, da je marveč Mirza Schaffy jeva.« — Ne samo Stritar, ampak tudi drugi so omenjali Mirza Schaffyja. V Zvonu 1880 omenja na strani 326. to ime L. P. v sestavku »Četvero-stopnica in gazela«. — »V nekaterih gazelah so namreč pesniki celo pre-umeteljno rimali, toliko pečkali, kovali, umetovali, da so napravili kitice, v katerih se prikazuje prava rima vseskozi sredi med dvema identičnima rimama. Opravičeno je pač, ako imenujemo to preumeteljno, ker je ponajveč še premalo naravno, prisiljeno, prenapeto; — prav posrečila se je ta ravno omenjena oblika edino mojstru ,Mirza Schaffyja', a tudi to ne v pravih gazelah, nego v krajših četverovrstnicah.« V Zori 1875 (IV. tečaj) je neki —u— objavil prevod naslovljen »Spo-mladni čas«. (Po Mirza Schaffyju.) V knjižici »Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk« (Ljubljana, 1882) piše A. K. v sestavku »Ocena Pajkove kritike« na str. 24—25: »Ravno tako Pajk zložene rime imenuje p o t v a r e ter Gregorčiču našteva 38 takih potvar. — Take rime, kakoršne veliki znalec pesniške tehnike prof. Janko Pajk tukaj p o t v a r e imenuje, odobravajo vse francoske in nemške poetike. Da, Francozi, keterim gotovo nihče ne more očitati, da bi bili v obliki svojih pesniških proizvodov premalo vestni, bogato rimo mej vsemi rimami najvišje cenijo ter jo stavijo nad vse druge rime. Nemci, ki sploh nimajo blagoglasnega in gibčnega jezika, to rimo pač manj obrajtajo, kakor sploh vse malo cenijo, v čemer ne morejo drugih narodov dosezati, n. pr. sonete, gazele, otave rime i. dr.; vendar so njih največji pesniki kakor Goethe, Platen, a osobito Riickert in Bodenstedt vsi polni takih rim. Navel bi tukaj lahko na stotine vzgledov, pa se mi prostora škoda zdi; zato prosim blagovoljnega čitatelja, naj vzame v roke Göthejev ,Westöstlicher Divan', Platenove gazele, Rückertovo .Weisheit des Brahmanen' in Bodenstedtovega ,Mirza Schaffyja', da bode videl in bral, kar Pajk v svojej nevednosti ne more videti in ne zna brati, ali pa v svojej zlobi videti in brati — neče!« V veliki veljavi je moral biti takrat Mirza Schaffy, da je z njegovim ugledom prijatelj branil napadenega Gregorčiča. Ze te literarno-zgodovinske drobtinice nas morajo prepričati o resničnosti trditve, da je moral z drugimi skupaj tudi Gregorčič dobro poznati in čislati pesmi »Mirza Schaffyja«. Še bolj pa nas prepričajo o tej trditvi sledovi, ki jih srečamo v Gregorčičevih poezijah. Preden preidemo k temu, nekoliko besed o Bodenstedtu. Friedrich von Bodenstedt (1819—1892) je bil pesnik in pisatelj. Rodil se je 22. IV. 1819 v Peine na Hannoveranskem in umrl 18. IV. 1892 v Wiesbadens Leta 1841. je bil vzgojitelj pri grofu Galicinu v Moskvi; 1843—1845 je bil gimnazijski učitelj vTiflisu; od 1847 dalje je deloval v raznih mestih Nemčije. Posebno se je udejstvoval kot časnikar. Leta 1854. je bil profesor slavistike in 1858. profesor staroangleščine v Monakovem; 1867—1869 je bil intendant dvornega gledališča v Meiningenu; od 1878 dalje je bival trajno v Wiesbadenu. 2e 1867 je bil odlikovan z dednim plemstvom. Friedrich von Bodenstedt je temeljito poznal in z izvirnimi besedami poveličeval orient. Posebno domač je bil v Kavkazu. Njegove z jutrovskim duhom prepojene pesmi so zbudile spočetka prav malo pozornosti. Iz njegovih zanimivih potnih slik »Tausend und ein Tag im Orient« (3 zvezki 1. 1851.) jih je njegova soproga izbrala nekaj, ki jih je izdala pod naslovom »Die Lieder des Mirza Schaffy«. Ta zbirka je bila sprejeta z velikim veseljem ter je v letih od 1861—1901. doživela 159 izdaj. Mirza Schaffy, modrijan iz Tiflisa, nam v teh pesmih s sladko prikup-Ijivimi, včasih skoraj omamno opojnimi zvoki oznanja lahek evangelij vesele modrosti in sladkega uživanja. Vsebinsko so te pesmi brez globokega duha in zdravega jedra in včasih naravnost brezbožne in razuzdane. Zvok, v katerem so zapete, je pa nadvse svež in živahen; oblika je prijetna in sladka. Te pesmi so bile v svojem času zelo priljubljene. Duh, ki veje iz teh pesmi, — duh veselja, uživanja, lahkomiselnosti — je deloma naravnost nasproten duhu, ki veje iz Gregorčičevih poezij — duhu njegove tuge, svetobolja, odpovedi, resnosti. Šala in smeh, petje in pitje, lepota in ljubezen — to je življenje Mirza Schaffyja. Zelo nas spominja starih anakreontikov. Aber Wein, Gesang und Liebe hat mich wieder jung gemacht. (Lieder zum Lobe des Weines und irdischer Glückseligkeit, 5.) Die Erde hat Wein, Gesang und Liebe. (Glaube und Leben, 7.) ........helle Lieder von Liebe, Lust und Erdenschönen. (Prolog.) Versunken ganz in Trunkenheit und trunken in Versunkenheit, in Wein, Gesang und Liebe. (Lieder zum Lobe des Weines..., 3.) Lahko rečemo, da je bil Gregorčiču, ki je bil zaradi svoje osebne usode v bridkosti in bolesti in pod tem vplivom ter pod vplivom Stritarjevega evangelija v svetobolje potopljen, ta veseli, skoraj razposajeni, življenja lačni Mirza Schaffy v najbridkejših urah v razvedrilo in okrepčilo, v tolažbo in pomoč. Tako lahko z gotovostjo sklepamo, da je mikala pesnika ne samo lepota oblike — ampak tudi kipeče življenje duha v teh pesmih — ljubil je ne samo obliko Mirza Schaffyja, ampak tudi njegove srce. Mirza Schaffy pravi sam: Und fragt ihr mich: Wie magst du nur derweil uns Not und Stürme dräuen, lustwandeln auf der Lenzesflur und dich an Sang und Blumen freuen? O, diese Blumen, dieser Sang sind nicht in leeren Müßiggang gesucht und mir zu Teil geworden. — Doch unter Ungemach und Not, wenn schlimme Stürme mich bedroht, sind sie mir stets zum Heil geworden! Sie waren mir ein Talisman, der von mir nahm, was mich betrübte, und auch wohl andern üben kann die Wunderkraft, die mir geübte. (Prolog.) Denn was das Unglück bieten mag, war früh mein bittres Los geworden, und unter Sturm und Ungemach sind diese Blumen groß geworden. Und all mein Schmerz ward zu Gesang... V teh verzih vidimo precejšno sorodnost med Gregorčičem in Mirza Schaffyjem. Primerjaj tudi: Früh ausgestoßen in die Weit... A vrgla usoda nemila me je od doma vže v zorni mladosti, in s kupo modrosti pojila me je, še bolj me je s kupo bridkosti. (Pastir.) Ako je Gregorčič čital in ljubil Mirza Schaffyja, ga je ljubil kakor nekako razvedrilo, tolažbo, zdravilo — »die Wunderkraft«. Gregorčič je bil človek nad vse mehkega srca, polnega bridkosti in trpljenja; ni bil mož, ki bi si bil znal izvriskati iz srca v svojih pesmih svoje gorje; Gregorčič je svoje gorje v pesmih — izjokal; ni bil torej mož kot Mirza Schaf fy, ki poje: Unmännlich ist die lauste Klage von dem, was uns allein bewegt, was schwer im eignen Herzen schlägt; und nimmer tritt das Lied zu Tage, dem ich mein Wehe eingehaucht. In morda je bila ravno ta Gregorčiču tuja lastnost, ki ga je vlekla z nekakim občudovanjem k Mirza Schaffyju. Vzemimo prav nazoren zgled: Mislimo si Mirza Schaffyja med fanti in dekleti v krčmi, pri vinu, smehu in pesmi. Mislimo si ta prizor v Mirzovi pesmi; tako nekako bi se ta glasila kakor verzi, kjer pravi: Knie' ich zu meines Mädchen Füßen nieder und schreibe meine wonnevollen Lieder aus ihren Augen ab. Es perlt der Wein zuneben mir im funkelnden Pokale; ich schlürfe ihn in vollen Zügen ein und denk': Es ist in diesem Erdentale bei Lieb' und Wein ein paradiesisch Sein! (Zuleikha, 15.) Primerjajmo s tem Gregorčičevo pesem »V krčmi«, ki jo je priobčil v »Zvonu« leta 1870., v 26. letu svoje starosti, a je pozneje ni sprejel v svoje »Poezije«. Ta pesem se glasi: Mladeniči v radostni šali In žvenk! Zabrenkečejo vrči: iz polnih kozarcev pijo »Naj ljube žive nam zveste!« in deklico vsak si pohvali, Prijatelj s prijateljem trči, ki smeje se nje mu oko. oči od veselja žare. Nem samec poslušam jih v koti, ko glasna zdravica doni — Zakaj se me tuga poloti? Zakaj so mokre mi oči? Ta primera nam pokaže veliko razliko med Gregorčičem in Mirza Schaf-fyjem. In vendar nam zadnja pesem da nekak migljaj in nas utrdi v spoznanju, da in kako in zakaj je Gregorčič čital in ljubil pesmi Mirza Schaffyja. Die Sorgen zu bannen (das Unkraut des Geistes), den Kummer zu scheuchen, die Schmerzen zu lindern, ist Sache des Sängers. (Epilog.) Gregorčiču je bila pesem izraz bridkosti, a čital je morda Mirza Schaffyja z namenom »den Kummer zu scheuchen — die Schmerzen zu lindern!« Mirza Schaffy je bil poseben ljubitelj in poveličevalec vina in kdo bi se pri tistih njegovih pesmih, posvečenih vinu, ne spomnil Gregorčičeve pesmi »Vinski duhovi« (Zvon, januar 1877 — I. zvezek Poezij): Točaj, le znova kupo mi napolni, hladila daj, zdravila duši bolni. Kadar oko otožno v kupo vprem, skrivnostna čuda v kaplji zlati vzrem: odpre se svet čaroben mi in nov, oko zagleda sto in sto duhov. Duhov ne zlobnih, nego čistih, blagih trpinom dobrih, tožnim srcem dragih. Tu v kupi, glej, prekrasno zrem kraljico, nebeško hčer, neskaljeno resnico. Tik nje radost, — pozna se na očeh, in deca njena: šala, vtip in smeh! Navdušenost, čuj, poje rajsko pesem, na zemlji še enake slišal nesem. In n a d e duh naprot šepeče mi, podi obup, skrbi moreče mi. Pogled duha, vabljenje krasnih boginj mi vnema v duši čudodelen oginj, up vrača se v srce, na usta smeh in znova vžiga radost se v očeh. Duhovi vinski, hvala vam tedaj! Napolni zopet kupo mi, točaj! Verhalt'ner Schmerz und stete Spannung führt zur Erschlaffung, zur Entmannung. Das Schlimme stellt von selbst sich ein; und wer sich freun will, muß es bannen, ein frohes Lied, ein Becher Wein, und alle Sorge zieht von dannen! (Prolog.) Aus dem Feuerquell des Weines, aus dem Zaubergrund des Bechers sprüdelt Gift und — süße Labung, sprüdelt Schönes und — Gemeines: nach dem eignen Wert des Zechers, nach des Trinkenden Begabung. (Lieder zum Lobe des Weines ..1.) Je mehr wir uns vertieft in Wein, je höher steigt des Geist uns — der Bart der Weisheit trieft von Wein. Die Weisen beim Pokale stehn hoch über der Gemeinheit. (Lieder zum Lobe des Weines ..., 3.) ogenj Nur im Rausch sind deine Lieder so voll Glut und Schwung gemacht. (ibid. 5.) šala, v t i p in smeh Wo der Becher von Wein überfließt und die Lippe von Witz. (ibid. 7.) radost Im Winter trink' ich und singe Lieder aus Freude, daß der Frühling nah ist. — Und kommt der Frühling, trink ich wieder aus Freude, daß er endlich da ist. (ibid. 9.) resnica Trinkt Wein! Das ist mein alter Spruch und wird auch stets mein neuer sein, kauft euch der Flasche Weisheitsbuch und sollt' es noch so teuer sein. (ibid. 13.) ogenj Des Weines heilige Flammen ergossen sich über mich; die reine Glut der Jugend mir wieder zugeben schien er — Nie fühlt' ich so die Tugend des roten Kachetiner. Ich könnt' im süßen Drang nur immer schlürfen und nippen, es wurden zu Gesang die Worte meiner Lippen. radost Wie Adam vor dem Falle, so schwamm ich in Entzücken. (ibid. 14.) Durch den Wein zum Blumenbeet wird die Phantasie verwandelt, drin der Odem Gottes weht, drin der Geist der Schönheit wandelt. (ibid. 15.) Trink nie gedankenlos und nie gefühllos trinke... Wenn Mirza Schaffy den Becher erhebt, einen Witz im Munde: Wie sich freudig das Herz der Zecher erhebt in der jauchzenden Runde! Fürcht' nicht, daß ich in das Gemeine und Rohe mich vertiefe, solange ich von gutem Weine und guten Witzen triefe. (Vermischte Gedichte und Sprüche, 19.) V Gregorčičevih vinskih duhovih vidimo veliko sorodnost in podobnost z Mirza Schaffyjevo vinsko ideologijo in frazeologijo. Med najkrepkejšimi in glasnimi zvoki, ki odmevajo iz Mirza Schaffyja, so erotične strune. Erotično čustvovanje je pri Mirzu zelo bogato in negovano z vso čustveno nasladnostjo. Odmev tega erotizma srečamo še v pozni Gregorčičevi pesmi o »Gru-zinki« (Poezije IV. z datumom 7. VIII. 1901), ki mora presenetiti vsakogar, kdor pobliže pozna Gregorčiča. Kako je nastala ta eksotična pesem, ki je tako malo v soglasju z duhom Gregorčičeve poezije. Pesnik ni nikdar videl Tiflisa in Bospora; pesem se ni mogla roditi iz čustvovanja, ustvarjenega po osebnem doživljaju; ta pesem je samo plod umetno ustvarjenega razpoloženja pod vplivom Mirza Schaffyjevih pesmi; je torej zgolj refleksivnega značaja. Ko vemo, da je Gregorčič bral in citiral Mirza Schaffyja, nam je postanek te pesmi lahko umljiv. Oj Tiflis, oj Tiflis, prekrasno gruzinsko ti mesto! Saj daleč slovijo Gruzinke, krasotice prve, edinke. Ta pesem zelo živo spominja Mirza Schaffyjeve pesmi v ciklu »Abschied von Tiflis«: Schön bist du, fruchtreiche Kyrosstadt! Schön sind deine Töchter . . . Ha, kupil jo sultan... Ti v haremu zdaj si krasota edinka, tvoj sultan te z biseri krasi. — Solch ein Antlitz sah nie zu Stambul das Harem des Padischah. (Tiflis, 5.) A ta Gregorčičeva pesem, ki nima nikake zveze z njegovim subjektivnim čustvovanjem, ne izzveni v opojni radosti in veselju Mirza Schaffyjeve pesmi — ampak v bridki misli iz refleksije: »Ko cvet ti ovene, te Bospor odene...« Ta pesem nam priča, kako močan je bil vpliv Mirza Schaffyja na Gregorčiča; ta vpliv se ni izgubil tja noter do poznih let. (Lahko ga pa tolmačimo tudi iz vplivov ruske poezije Puškina, Lemontova, ki jo je tedaj prevajal za Vesela. Op. ur.) (ibid. 16.) (ibid. 17.) Tu bi bila prilika, da bi se dotaknili Gregorčičeve subjektivne erotične pesmi, da ne omenjamo tistih objektivnih krasnih dekliških pesmi. Veliko je takih, ki imajo nekako nespametno pretiran respekt pred du-hovsko suknjo Gregorčičevo, tako da gledajo v tej suknji duhovnika, pozabljajo pa pod njo tudi človeka. Če je Gregorčič sam odpel včasih svojo duhovsko suknjo in nam pod njo razodel toplo in nežno čuteče pesniško človeško srce, zakaj ne bi smeli potem pogledati odkrito in brez obotavljanja to srce in tega človeka! Gregorčič je našemu narodu predvsem pesnik in ne toliko duhovnik. Poglejmo ga, kako se nam sam predstavlja v svojih »Posmrtnicah« do prihoda v nebesa — samo kot pesnik! in pokoro dela le kot pesnik, ne za to, kar je pisal, ampak ker je premalo napisal. Ako se mimogrede dotaknemo tudi erotične strune njegovih pesmi, nikakor ne moremo oskruniti njegovega imena in spomina. Glejmo njegovo podobo objektivno, tako kot je; s tem ga nikakor ne ponižamo. Stara njegova želja je ta, ki jo je 4. marca 1882 napisal prijatelju Gruntarju: »da ne na-rede iz mene kaj druzega nego sem v resnici.« Ena njegovih najvažnejših in najlepših erotičnih pesmi je naslednja iz 1. 1880. (Zvon, 1880; Poezije IV.) Stoji v planini vas, A meni v daljnem sveti tam rajska roža rase; življenje zdaj veni; za druge ne in zase ohrani Bog te v cveti, za me cvete nje kras. planinska roža ti! Prav zame pač nebo je rožo to vzgojilo, ker z neizmerno silo kopnim po njej samo. V drugih kiticah ima v stalnem refrenu namesto verza »življenje zdaj veni« sledeče inačice: oko po njej rosi; solze krope oči; srce po njej medli; živim prebridke dni. Lepa je tudi pesem »Le enkrat!« (Slovan, 1886.) Enkrat te v življenju sem videl samo nedolžno ko angel, ko zvezda lepo — a vtisnil se v dušo je ves mi tvoj čar — ne vdolbel tako bi ga z dletom kipar. Zvesto te v njem nosim že kdovekaj let, že vtrudil je romarja hod skozi svet. To vem pa, da ti mi v srci živiš, kjer jasno se v svitu nesmrtnem žariš; — iznikne krasota naj stvarnice vsa, ti v duši ostaneš mi večno krasna. Teh dveh pesmi Gregorčič ni sprejel v svoje zbirke, ker je iz strahu pred pretirano kritiko svoje pesmi tako izbiral. V teh dveh pesmih vidimo dva različna vpliva. Tista »planinska roža« je vzcvetela v »planinski vasi« pod Krnom nekje. — Tisti »angel« je šel tako mimogrede nekoč preko poti njegovega življenja — a pozabil ga pesnik ni več, tega angela in njegove čudovite lepote. Bil je pesnik pač čudovito mehke in dovzetne duše, zelo občutljiv in sprejemljiv za lepoto rajske, planinske rože in angelske nedolžnosti. Precej spominja gorenja pesem (»nedolžno ko angel«) »Pogleda v nedolžno oko«. Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni nežni angel moj, le semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi. Vendar hoče morda pretežna večina čitateljev te pesmi videti v tem verzu le d e t i n s k o in ne deviško, dekliško nedolžnost. Morda nam prihodnost pove kaj o postanku te pesmi. Vem, da je nekoč — morda tudi večkrat — ta pesem Gregorčiča do solz ganila, ko se je v njegovih poznih letih pela pred njim v prijateljski družbi. »Le rasti v lepem cveti — cvetu bom jaz vesel, četudi tvoje sreče delil ne bom s teboj!« Siroti. (1870.) spominja na besede: Ohrani Bog te v cveti. Morda je iz tega nežnega erotičnega razpoloženja in pod vplivom teh mehkih in lepih dojmov porojeno čustvovanje, ki je izraženo n. pr. »V celici«. Zapustil svet sem mladolet, se v celico zaprl, umrl je zame celi svet, jaz nisem zanj umrl. Zabiti ga — ni moči mi, vživati ga ne smem; plamen, ki v srci mi gori, morim in mrjem nem. in v »Ujetega ptiča tožbi«: Z družico tam drug prosto leta... A meni svet je vse ocvetel, zaprt in slep sem samotar. Mrje mi v ječi srce ubogo, brezcvetna gine mi mladost! — Refren te pesmi nam odmeva še iz mnogo poznejših let. »Tu v kletki tesni sem zaprt, (V kletki, 1901.) (Oj ozka kletka me zaklepa. Ujetega ptiča tožba, Poezije I.) Ako se oziramo tudi na besede Toda, ptiček, kaj zato, če umiram jaz... (Ti veselo poj!) moramo priti do prepričanja, da je ta motiv, ki se tako pogosto ponavlja pri našem pesniku in ki ga pesnik tako ljubi, zajet ne iz zunanjega sveta, ampak globoko iz pesnikovega srca. Pomembno je pač tudi to, da rabi pesnik v domoljubni pesmi tako krepko primero iz erotičnega čustva zajeto: Eno devo le bom ljubil, eni vedno zvest ostal. O pesmi »Ne zveni mi!« ki bi jo utegnil kdo prištevati med subjektivno erotične, piše pesnik sam Gruntarju- »,Ne zveni mi!' ni namenjena, kakor ti sodiš Ad. .., nego vsaki pošteni, lepi deklici!« — Vidimo pa tu zopet apo-strofirano dekliško lepoto. Kak hipen dojem lepote mu je dal morda idejo te pesmi. Morda je bila Adela Pagliaruzzijeva vendarle zunanji povod te pesmi ali kaka druga »poštena, lepa deklica« —, a pesem je posvečena vsem. »En ljub pogled — srce se vžge!« Morda je pesnik poskusil kdaj tudi tak hipni plamen v svojem srcu. Najodkritejši konfiteor svoje ljubezni nam poda pesnik v XVI. in XVII. Predsmrtnici: XVI. Dekle, dekle ti zalo, življenje mojega pomlad! Ti nisi me poznalo, a v te sem zrl jaz tolikrat, življenja mojega pomlad! Ko črešnjev cvet ti lice belo tedaj divotno je cvetelo; a ustne kakor črešnjev sad so se živ6 rudele, čarobno so žarele! Oj cvetla je tedaj pomlad... Oči te jasne, golobinje prav ko nebo po dežji sinje ti smrtni angel je zaprl! XVII. Kropiti te ne smem Srčno sem ljubil te, te ljubim rajnko še; a razodel se nisem ni tebi, oj dekiž. Ljubezni vso sladkost sem čuval ko skrivnöst, — naj tiho nosim tudi zdaj bolečin bridkost. Ne bom te jaz kropil... Pojem za dekliško lepoto se nam razodeva iz XXXIII. in XXXIV. Pred-smrtnice: Oj čuvaj Bože nam vrtne in pa poljske rože. (XXXIII.) Tu rasejo cvetke z doline, tam gori pa cvetke planinske. Mestna in vaška, dolinska in planinska lepota. (XXXIV.) (Planinska roža ti!) Iz vseh teh pesmi nam diha najnežnejši in najčistejši erotizem, čist in vzvišen, vse to je samo čudovito plaha, boječa, sramežljiva, prikrivana pla-tonična ljubezen, jasen, topel plamen, ki ga je pesnik gasil in dušil v svojem srcu, a ga popolnoma prikriti in zadušiti ni mogel, ki pa se vendar ni nikdar razplamtel v požar strasti. Tudi ta nežni in plahi platonični erotizem daje, če že ne markantno in krepko, pa vsaj mehko, značilno potezo pesniškemu značaju Gregorčičevemu; ta erotizem podaja enega izmed sozvokov v otožnih akordih Gregorčičeve pesmi. Bil je pač Gregorčič tak, kot je bil in kot je sam sebe označil (LIII. Predsmrtnica): Napol moža in pol žene: Adamova je moška glava, od Eve mehko pa srce! Spričo te izjave pesnikove se nam zdijo skoraj nekoliko prestroge besede Izidorja Cankarja, ki pravi (Dom in svet, 1916, str. 148. Gregorčičeva pisma): »Skoraj vsakemu duhovniku — leposlovcu se primeri, da piše včasih bolj človeško, nego duhovniško, in tedaj čutijo vsi, ne samo tisti, ki verujejo v njegov apostolski poklic, da je neko tiho nesoglasje v njegovem delu, neka skrita življenjska nedoslednost, če ni že skoraj neznačajnost, da ljubezenske pesmi poje, ko bi moral oznanjevati evangelij... Le čas more vse to izravnati. Danes smo že vsi odpustili Gregorčiču in Medvedu, da sta bila tudi človeka.« Gregorčič sam je čutil to nesoglasje in neskladnost, ki daje vsaj deloma — tako tragično noto njegovemu življenju in njegovi pesmi: Adamova glava in Evino srce. Nesoglasje in neskladnost in ostro nasprotje je to — a neznačajnost — vsaj zakrivljena neznačajnost to ni. In odpuščati mu, da je bil tudi človek, pač nimamo pravice, ker ni zaradi tega in s tem ničesar zagrešil. Recimo morda točneje: danes mu ne štejemo več v greh, da je bil tudi človek, kakor so mu to šteli v greh v tistih ozkosrčnih in pretirano skrupuloznih časih, ki so, hvala Bogu, že davno za nami. Vrnimo se k Mirza Schaffy ju; ugotoviti moramo dejstvo, da je pač velika razlika med Gregorčičevim in Bodenstedtovim erotizmom, a ugotovili smo vendar tudi v Gregorčiču jasno — dasi mehko in nežno erotično noto. In četudi ni Gregorčič bral Mirza Schaffyja zaradi njegove erotike — in četudi mu je bilo marsikaj prestrastveno in prečustveno v tej pesmi, je vendar čital tudi erotično pesem Mirza Schaffyja in morda mu je tudi v tej — kakor v vsaki pesmi — marsikaj ugajalo. Malenkosten je sicer navidezno naslednji primer, a vendar važen. V »Zuleiki« ima Mirza Schaffy verze: Und sagt: erklingt nicht mein Gesang von wunderbaren Tönen? Und ist nicht meines Liedes Gang leicht wie der Gang der- Schönen? (Zuleikha, 2.) Lepa je ta primera in izdaja nam finočutnega in zelo dovzetnega umetnika, ki mu ne ostane neopažena lepa ritmika hoje lepih deklet. In ta ne vsakemu očesu vidna in razodeta lepota tudi Gregorčiču ni ostala prikrita; ravno isto prispodobo rabi tudi on, ne za svojo pesem, ampak za tek valov reke Soče: »Tvoj tek je živ in je 1 e g a k ko hod deklet s planine. Mirza Schaffy je hotel prispodobiti z ritmom dekliške hoje — ritem svoje pesmi; Gregorčič pa je hotel prispodobiti z ritmom dekliške hoje ritem rečnih valčkov. In oba sta to hotela tudi ušesu slišno in nazorno izraziti z enim in istim metričnim ritmom: w — w — KJ - W UJBUrt Tli U.n^ y ^A^i JZj^f* , *« *ff SI. 5. Gregorčičeva prigodnica Ig. Lebanu SI. 6. Gregorčičeva prigodnica Ig. Lebanu Pavla je vedela, da če ona ne gre spod v kuhinjo, bo prišla mama k njej v sobo. Ni marala, da bi jo dobila vso skrušeno. Vstala je in se na pol vlegla na zofo. Obraz si je pokrila z robcem, misli pa so ji zastale. Pismo je pustila na postelji. »Pavelca!« Mati je počasi odprla vrata in obstala na pragu. »Kaj ne boš šla jest?« »Ne.« »Kaj pa je?« »Berite!« Skoraj po prstih je Gradišnica stopila k postelji in vzela pismo v roke. Ni ga lahko prebrala, ko ni imela naočnikov pri sebi. Potem je pomolčala in pomislila, preden je spregovorila: »Tak, za vedno da je odšel iz Gorice.« »In življenje si vzame,« je zaihtela Pavla. »Iz njegovih besed jaz tega ne razberem.« Pavla je odmaknila robec z obraza in dvignila glavo: »Mislite?« »Pravi samo, da ga imej za mrtvega.« Pavla je naglo sedla in stegnila roko: »Pokažite!« In je spet in spet prebirala Filipovo pismo, črko za črko, in nazadnje na pol pritrdila mami: »Utegnete imeti prav.« »Če meni ne verjameš, povprašava še očeta. Pismo mu morava tako pokazati, ko gre za ureditev premoženja. Boš videla, da prav sodim. Jaz moram nazaj k ognjišču, da napravim kosilo, ti pa tudi kmalu pridi.« »Bom.« Gradišnica je Filipovo pismo vzela kar s sabo. Saj utegne biti mož prej v kuhinji kakor ona sama. Slišala ga je, kako je pravkar spodaj na borjaču dal hlapcu zadnje navodilo za popoldansko delo. Pavla je vstala in se pogledala v ogledalo. Njen obraz je bil razgret, kakor bi bila jokala. Otrla si je oči in lica z mokro brisačo, si uredila lase in obleko in odšla za materjo. Oče je bil že od nekdaj nejevoljen, če je moral koga učakovati z jedjo. Gradišnik je sedel za mizo. Pridvignil je naočnike, položil dlan na Filipovo pismo, ki je bilo razpognjeno pred njim, in pogledal Pavlo: »Mnja! Po nepotrebnem se razburjaš, otrok. Andrejčič ni mrtev in si sam nikoli ne vzame življenja. Se ima preveč rad. Pa bi bilo morda bolj prav, če bi več ne živel.« »Tata?« »Saj ti menda ni preveč hudo po njem?« Gradišnik je odrinil Filipovo pismo proti hčeri. »Hudo, hudo —?« Pavla je skomizgnila z rameni. Obenem je že povesila pogled v naročje in komaj slišno pristavila: »Moj mož je.« »Saj to je tisto, kar me najbolj boli.« Gradišnik je namrščil obraz in pogledal vstran. Govoril je bolj sebi kakor hčeri in ženi: »Najprej napravi neumnost, da bi večje ne zmogel najbolj lahkomiseln fante, in ubije otroka, ki še rojen ni. Nato kvasi o samomoru in pretenta ženo, da gre namesto njega na leta v zapor. Medtem se spajdaši z drugo. 4 49 Žena se prej vrne, preden se nadeja. Namesto da bi ga vsaj zdaj srečala pamet, se pa potepe v svet. Jaz sem pa ravno premišljeval, kako bi vaju spravil.« »Tata!« Pavla je naglo vstala in se zastrmela v očeta. Gradišnik pa ni dvignil glave. Mrko je gledal predse in se kakor opravičeval: »Vem, da se ti upira, težko preizkušeni otrok moj. Tudi meni se. Pa sedaj druge poti več ni. Naj mar naš stoletja stari dom preide popolnoma v tuje roke! Če že ugasne ime, vsaj kri naj bi povsem ne usahnila. Menda razumeš, kaj hočem reči, Pavla?« »Razumem; še preveč,« je Pavla bolj zašepetala, kakor odgovorila, in se zastrmela v očetov obraz, poln grenkobe. Gradišnik ni umaknil oči. Kakor bi se pritoževal nad krivico, ki se mu godi, je spet spregovoril: »Da, da. Druge otroke je vzel Bog, samo tebe je še pustil nama z mamo. Nisem se pritoževal. Da bom pa moral leči v grob, preden vidim vnuka ali vnukinjo, in še s praznim upanjem navrh, nak!« »Saj — tata —!« Pavla je hotela tolažiti potrtega očeta, pa ji je beseda zastala. Res ni vedela kaj reči. Pogovor je obmolknil. V tišino, ki je nastala, je zakašljala mama pri ognjišču. Hkrati je pogledala moža, češ ne muči mi otroka. Gradišnik opomina ni preslišal in prezrl. In se je vdal in se ni. Zbral je srednjo pot in postavil še zadnjo besedo: »Zato pa pravim,« je kakor pribil, »da naj bi si Andrejčič kar pognal kroglo v glavo. Ga nič škoda ni. Ze zavoljo naše krvi. Pavla bi bila sedaj mlada vdova. Izbirala bi si lahko ženine. In kakšne! Tako pa — ni ne dekle in ne žena. Mrtva je pri živem možu. Sicer pa ne vem, če bi se še mogla premagati in živeti pri njem. Komaj.« Čeprav ni oče naravnost vprašal, je Pavla vseeno odgovorila: »Če bi sedaj stopil Filip predme, sem mu ko j pripravljena ponuditi roko v spravo. Ze zavoljo vas, tata, in zavoljo naše krvi. In da rešim njegovo — dušo. Najprej pa je treba za trdno poizvedeti, ali je živ, ali je mrtev.« »Pametna beseda,« je postal boljše volje Gradišnik: »Najbolj prav bo, Pavla, da stopiva jutri v Gorico do doktorja Gregorca. On utegne kaj več vedeti.« »Saj res, tata,« je prikimala Pavla in postavila jed na mizo. V Brdih pri Gradišniku ta dan med kosilom Filipa, Pavlinega moža, nihče ni niti z besedico več omenil. So kaj malo govorili, jedli pa še manj. V Gorici pa skoraj ni bilo družine, vsaj slovenske ne, kjer bi pri mizi ne premlevali pobeglega zdravnika, doktorja Andrejčiča, njegovo ženo Pavlo in Staničevo Olgo. Gradišnik in Pavla sta obstala pred pisarno advokata doktorja Gregorca. Spogledala sta se, kakor bi hotela drug drugemu reči: »Pojdi ti naprej.« Pavla se je obrnila k očetu. Da bi je ne slišali znotraj, je pridušeno rekla: »Tata! Kar brez mene naredita.« Gradišnik se je začudil: »Kako, brez tebe? Že ko si se možila, smo ti dokupili leta. Sedaj si pa brez dokupljenih že precej časa polnoletna. Če je kdo odveč, sem jaz. Bi se tudi najrajši obrnil.« Pavla se je zbala, da bi oče res ne odšel. Naglo ga je prijela za laket: »Sama ne grem nikamor.« »Ne pravim, da pojdi sama. Le poleg moraš biti. Brez tebe ne opravim nič. Kaj bi se obotavljala. Kar bo, pa bo.« Gradišnik se je odkril in odprl vrata. Izza mize je pogledal pisar. Naglo, kakor bi ga bil zbodel, je vstal, prihitel naproti in pozdravil v eni sami sapi: »Dober dan, gospod Gradišnik, moj poklon, milostljiva gospa doktor!« Ta hip je prišel doktor Gregorec sam, kakor bi bil že čakal. Vljudno je pozdravil, poljubil Pavli roko in odvedel oba Gradišnikova v svojo sobo. Ponudil je mehke sedeže ob okusno pogrnjeni mizi in prisedel tudi sam. Pavline zadrege ni prezrl. Posrečilo se mu pa je pogovor koj prav napeljati. »Se milostljiva dobro počuti doma v Brdih?« »Hvala, gospod doktor.« »Tako lepi ste, da vas lahko vsaka pravkar razcvela gospodična zavida. Se kar vidi, kako skrbna je vaša gospa mati.« Pavla se je zbala, da bo advokat zdaj zdaj omenil Begunje in ni vedela ničesar odgovoriti. Namesto nje se je oglasil oče: »No ja. Manjka ji ničesar ne. Naši Pavli. Ji tudi treba ni. Ko bi le drugače ne bilo tako narobe.« »Tudi to lepo uredimo, čeprav utegne biti zadeva precej zamotana,« je poprijel doktor Gregorec. »Morebiti še dokaj bolj, kakor se vam zdi,« je pritrdil Gradišnik. »Vaš gospod soprog, milostljiva,« advokat se je narahlo nagnil proti Pavli, »me je pooblastil, naj uredim njegove premoženjske razmere. Naroča mi, naj najprej poravnam,« Gregorcu se je beseda zataknila, »mm, no — tisto škodo, ki so jo nekateri utrpeli takrat, ko —« »Kar recite,« se je razburil Gradišnik, »tisto škodo, ki jo je napravil Andrejčič s ponarejenimi podpisi na menicah, zavoljo česar je morala moja edina hči štiri leta po nedolžnem presedeti.« »O nedolžnosti milostljive gospe doktorjeve danes v Gorici in v Brdih nihče več ne dvomi. Vse jo občuduje. Rekel bi, naravnost obožuje. Z mano vred. Prav zato se mi zdi, noče nihče izmed oškodovancev sprejeti nobene odškodnine. Vsak pravi, da je že vse poravnano.« »Saj tudi je,« je posegel z besedo Gradišnik: »Poravnal sem jaz, pa sem prepovedal o tem govoriti. Oni tam ni bil tega vreden. Storil sem zavoljo Pavle. Sestra prednica me je opozorila na to. Če zmorem. Nisem lahko, pa sem le. Kaj mislite, da bi se bila Pavla sicer tako zgodaj vrnila iz Begunj. In če bi šla domačija. Naj bi bil mar dopustil, da mi edini otrok zavoljo nepoštenosti nekoga drugega shira v zaporih!« »Tata!« Pavla je stegnila obe roki prek mize proti očetu. Advokat Gregorec si je pa popravljal ščipalnik na nosu. 4* 51 »Bi ne bil povedal. Pa če je treba, sem pa.« Mogočnjaški Brie Gradišnik je stisnil roke v pesti. Obe sta se mu tresli, čeprav jih je trdo tiščal na mizo. »Gospod Gradišnik, potem je pa prav za prav vse rešeno. Kar sama se zmenita z gospo hčerjo. Kakor vidim, se bosta lahko. Doktor Andrej čič naroča, da vse, kar ostane, pripada njegovi ženi Pavli, rojeni Gradišnik.« »Še čuda, da ni skušal zapustiti tisti prekleti Staničevi candri. Bi si preklicano prepovedal.« »Tata! Olgo je vendar vzel s sabo.« »Motite se, milostljiva. Gospodična Staničeva je ostala v Gorici. Govoril sem z njo. Niti ne ve, kam je doktor Andrejčič zginil.« »Reees —?« Pavla ni mogla skriti začudenja. »Če je tako naredil, naj bi se bil tepec oglasil še pri meni, pa bi mu nikamor ne bilo treba hoditi.« Gradišnik si je podprl glavo. »Morebiti pa več ne živi,« je znova zaskrbelo Pavlo. Pogledala je vprašujoče advokata. Ta je pa samo na široko odprl oči, narahlo nagnil glavo po strani in skomizgnil z rameni. »Verjemi no, verjemi.« Gradišnik je malomarno zamahnil z roko proti hčeri. »Nemogoče ni. Pa vendar —« Doktor Gregorec je vstal: »Pojdimo na njegovo stanovanje, da tam uredimo vso zadevo, kar se tiče premoženja, do konca. In — morebiti se nam na licu mesta, kakor pravimo pravdarji,« advokat se je nasmejal, »kaj več pojasni.« »Pojdimo!« In so odšli. Mladi pisar pa se je Pavli skoraj do tal priklanjal. Na cesti, Pavla je hodila v sredi, so komaj sproti odzdravljali in ljudje so se ozirali za njimi. Doktor Gregorec je visoko dvigal glavo in si nevede kdaj pa kdaj zavihal brke, češ le poglejte, jaz najmlajši odvetnik sem tisti, ki naj oskrbim lepo mlado gospo Pavlo, zadnje dneve najbolj zanimivo in najbolj občudovano osebnost v vsej Gorici. Gradišniku je bilo nerodno. Pavla pa kar ni vedela, kam naj se ozre. Hvala Bogu, da so prišli že na Travnik do Filipovega stanovanja. Po stopnicah navzgor je Pavli zastajala noga. Pa jih je bila pred leti tako vajena, da s Filipom, kadar sta se vračala pozno domov, nista prižigala prej luči kakor šele v predsobi. Sedaj pa — pri belem dnevu bi se bila skoraj spotaknila. Zaskrbelo jo je, če se morebiti v nekdaj njenem stanovanju pravkar ne mudi Staničeva Olga. Doktor Gregorec je pozvonil. Znotraj so se zganili tihi koraki in zaškrtal je ključ. Vrata so se sprva previdno odprla, komaj za dobro špranjo na široko, takoj nato pa na stežaj. »O, gospa! Naša dobra gospa! Naša nedolžna gospa!« Barbka je od presenečenja sklepala roke kakor k molitvi. »Barbka!« Pavla je ponudila roko zvestemu dekletu. Postrežnica se je sklonila in hotela roko poljubiti. Pavla pa tega ni dopustila. Z Barbko sta si bili po letih vrstnici in blizu skupaj doma. »Si sama?« Po na pol trepetajočem glasu je Barbka koj uganila, kaj želi gospa od nje poizvedeti. Hitela je odgovarjati: »Seveda sem sama. So gospod naročili, ko so odhajali, da ne smem pustiti nikogar drugega v stanovanje kakor samo gospoda doktorja Gre-gorca in pa vas, če se boste kaj oglasili, so rekli.« »Takooo —« se je začudila Pavla in hotela še več vedeti: »Kaj pa ona —?« Pavla je obmolknila. Se je še pravočasno spomnila, da se ne spodobi njej izpraševati o Olgi. Kaj bi se poniževala. Bilo pa je že prepozno. Barbka je prav dobro vedela, kaj boli gospo Pavlo. Ogorčeno je povedala: »Staničevo mislite? Tisto, tisto — ne smem reči, da me ne gre tožit. Gospod so naročili, da naj jo kar odslovim, če pride. Sem mislila, da je ne bo, pa se je kar nekako pritihotapila. Trdo sva se sporekli in nekaj se je hotela naraščati, sem jo pa pahnila po stopnicah. Da sem se spomnila, bi jo bila še brcnila. Si lahko mislite kam. Tako sem ji pa samo njen sončnik, ki ga je bila pozabila, vrgla v hrbet.« »Dobro si naredila, Barbka. Na goldinar za to.« Gradišnik je segel v žep in stisnil Barbki srebrnik v roko. »Oh, ni treba, gospod,« se je zavoljo lepšega branila Barbka: »Če pa že daste, se pa stokrat lepo zahvalim. Denar vedno prav pride.« »Barbka! Če vas gospodična Staničeva toži, vas bom že jaz zagovarjal,« se je pošalil doktor Gregorec. »Me ne more, ko ni bilo prič,« je zrasla Barbka: »Zato sem pa za sončnikom še candro in črnega vraga vrgla za njo. Pa če me toži, se bom že sama zagovarjala. Nisem tako neumna, da bi razmetavala težko prislužen denar presitim advokatom.« In so se vsi nasmejali. Kar boljše volje so postali; s Pavlo vred. Gregorec je pa še podražil zvesto krščenico: »Huda žena boste, Barbka.« »Čeprav. Moj briški fant me ima vseeno rad,« se je odrezala Barbka. Stanovanje doktorja Andrejčiča je bilo preurejeno kakor za samca. Opravljeno je bilo razkošno in vse se je kar svetilo. Povsod se je poznala pridna Barbkina roka. Pavlo je tolika udobnost prav pri srcu zabolela. Spomnila se je groze, prebite v samotni mrzli temnici na drugo veliko noč v kaznilnici v Begunjah. Morala si je gristi ustnice, da je zadržala solze. Spregovoriti ni mogla nobene besedice več in ni dosti manjkalo, da bi začela loviti sapo. Doktor Gregorec, ki je postajal čimdalje bolj pozoren na Pavlo, je kaj hitro opazil njeno stisko. Znal je tako zaobrniti, da so že stali v obednici. Kakor bi bil on domačin, je ponudil Pavli prvi sedež pri mizi: »Milostljiva gospa! V izredno čast si štejem, da sem vas smel prav jaz pripeljati nazaj v vaše staro domovanje, v katerem ste nekdaj naravnost blesteli med goriško boljšo družbo. Kar pričnite spet gospodinjiti.« Gradišnik je zakašljal, kakor bi hotel reči, da je njegova hči preklicano drago plačala razsipnost svojega moža. Pavla pa je podvomila: »Ne vem, če morem s čim postreči.« In je vstala in pogledala v kredenco. Kar obstrmela je. Lepo v vrsti so stale steklenice z dragimi likerji, bolj ali manj polne, in se kar ponujale. Tudi slaščic ni manjkalo. Pavla se je zdrznila: »Tak tako je stregel Olgi.« Postavila je na mizo pladenj s kozarčki in natočila. Roka se ji je tresla. Da skrije svoje razburjenje, se je naglo obrnila in prinesla še sladko pecivo: »Izvolite, gospod doktor!« Gregorec je dvignil kozarček: »Na vaše zdravje, milostljiva!« »Na zdravje!« Pavla je morala hudo paziti, da ni likerja polila. Prav zato je brž odsrknila nekaj kapljic. Gradišnik pa je v dušku zvrnil do dna, po-cmokal z usti in pohvalil: »Gosposka pijača je, pa ni napak.« In je spet nastavil kozarček: »Nu, daj! Natoči mi še.« Pavla je očeta proseče pogledala, češ prizanesi mi, saj vidiš, da komaj zmorem. Gradišnik pa hčerinega obotavljanja spočetka ni koj prav razumel. Kakor ponorčeval se je: »Kaj pomišljaš? Saj je vendar vse to zdaj tvoje, s tisto zdravniško brkljarijo vred. Plačano je bilo pa pošteno z mojim, trdo pridobljenim denarjem. In pa še ti si —« »Oh, ne, tata —!« Sedaj se je oče spreumel. Njegov glas je postal krotak: »Imaš prav. Daj sem, bom sam točil.« »Meni nikar! Ne bom pila.« »Verjamem, da se ti ne ljubi.« »Milostljiva se morebiti ne počuti dobro?« je brž poskrbel doktor Gregorec. »Ne, nič mi ni.« »Sem mislil. Drugače bi vas ne upal prositi, če smeva kaditi.« »Prosim, kar!« »Če vam res ni neprijetno?« »Se vse drugačnih smradov sem vajena.« Gradišnik je pogledal hčer in jo že hotel opomniti, naj si ne odpira starih ran, pa mu je ta hip advokat ponudil smotko in mu jo hitel prižigati. Prižgal je še sebi in začel Pavlo tolažiti: »Milostljiva! Nič ne marajte! Pozabite, kar je bilo, uredite si po svoje stanovanje in zaživite novo življenje.« »Da bi se spet naselila v mestu?« se je začudila Pavla. »Kaj bi se skrivali v samotnih Brdih. Gorica vas spoštuje in vas bo naravnost občudovala. Samo pokažite ljudem, da lahko vsakomur brez sramu pogledate v oči. Če vam bo pa po domačih dolg čas, ste pa lahko, rekel bi, tudi kar vsak dan doma, ko ni daleč.« »Kaj bi sama v tako velikem stanovanju,« je ugovarjala Pavla. »Stanovanje lahko premenite. Vem celo za mladega zdravnika, ki bi prav rad odkupil vso zdravniško brkljarijo, kakor je rekel vaš gospod oče.« »Nič ne bo iz tega,« je s smotko v roki zanikal Gradišnik. »Premislite!« »Pavla naj le ostane v Gorici, ne rečem. Stanovanja pa ne bo pre-menjavala. Vsaj za enkrat ne. Ne kaže.« Gradišnik je odpihal pepel, ki se mu je bil otresel od smotke na prt, raz mizo. Padel je na preprogo. Oče je zamahnil z roko: »Na, sem pa iz ene nerodnosti naredil dve. Se v življenju to kaj rado pripeti. Prav sedaj se nam ponuja taka prilika. Zato pa. Nič ne boste razprodajah tistega dragega zdravniškega orodja.« Doktor Gregorec se je začudil: »Počemu vam vendar bo?« »Počemu, počemu?« Gradišnik je po svoji navadi spet na široko položil dlan na mizo: »Pokažite mi najprej črno na belem, da je doktor Andrejčič mrtev.« »Saj vendar sam piše, da ga imejmo za mrtvega.« »Piše, seveda da piše. Pa vi to verjamete?« »Mogoče je. Celo verjetno.« »Za vas morebiti. Zame je pa samo pobegnil.« »No, in četudi. Odpovedal se je vsemu svojemu premoženju in vrnil se ne bo nikoli več.« »Sam od sebe ne. Zato ga bomo pa iskali.« »Kdo ga bo iskal?« »Prav vi.« Gradišnik je stegnil roko in kazalec, kakor bi hotel advokata prebosti z njim. »Andrejčič se je najbolj zanesel na vas, se bom pa še jaz. Dobro sta se morala poznati. On vam je zaupal svoje premoženje, jaz vam pa zaupam njega samega. Če še živi, se mora vrniti in bo svoje orodje še sam rabil, čeprav ne v Gorici. Kje drugje. Naše Pavle mož je. Preveč smo pretrpeli, da bi sedaj moja edina hči brez otrok na slami visela. Če je pa mrtev, bo pa najbolj prav, da se Pavla drugič omoži. Morebiti spet vzame zdravnika. Orodja, pa pravijo, da ni nikoli preveč pri hiši. Hm.« Gradišnik si je znova nalil likerja in ga zvrnil. Doktor Gregorec je pazno pogledal Pavlo. Na njenem obrazu je bral, da se strinja z očetom. Vneto je pristal, da čimprej dožene, kaj je z njegovim prijateljem Filipom, ki mu je ta trenutek želel smrt, da bi se mogel tudi on potegovati za roko njegove lepe in mlade in bogate vdove. Ura je šla na poldne. Vstali so in se namenili iti kosit k Zlati ribi. Odhajali so skozi ordinacijsko sobo. Na pisalni mizi je še vedno ležala razpognjena Filipova izjava. Odvetnik je opozoril nanjo Pavlo. Naglo je preletela pisano potrdilo o svoji nedolžnosti. Razveselila se je, hkrati se pa že zbala za svojega moža. Naglo se je obrnila: »Za božjo voljo, pa vendar niste nikomur pravili o tem pismu?« »Milostijiva! Veže me službena tajnost. Pa tudi sicer. Kdo bi še maral, da ga zastopa odvetnik, ki ne zna molčati.« »Kaj pa imata?« se je vmešal Gradišnik. »Berite!« Pavla je dala Filipovo pismo očetu in poklicala služkinjo. »Prosim, gospa?« »Barbka. Si brala list, ki je ležal na mizi?« »Sem. Kaj bi tajila. Sem mislila, da je kako naročilo zame...« »Pa si komu povedala, kaj piše?« »Nikomur, kakor sem težko molčala. Vem, da posel ne sme ničesar iznašati iz hiše. Izjavo je sicer brala tudi Staničeva. Pa ta ne bo okrog blebetala. Ji smrdi.« »Si že pridna, dekle,« je potrepljal Gradišnik Barbko po rami: »Ostaneš še za naprej pri nas v službi.« »Res,« se je razveselila Barbka. »Kar pojdi in pospravi v obednici,« je naročila Pavla. Odvetnik Gregorec si ni znal razložiti Pavline resnične zaskrbljenosti. Vprašal je: »Pa kaj se tako bojite, milostljiva, da bi se razvedela izjava, ki vas povsem opravičuje?« »Če zve zanjo sodnija, se Filip ne more več vrniti v domače kraje.« »Imate prav. Pa pred sodnijo bi izjavo že utajili, dokler je v naših rokah. Zavoljo ljudi mislim.« »Saj pravite, da je vsa Gorica več kakor prepričana o moji nedolžnosti.« »Je.« »No torej —?« »Hm!« Doktor Gregorec je pomislil, ali naj tvega ali ne. Pa se je opogumil: »Mar res želite, milostljiva, da se Filip vrne?« »Moj mož je.« »Pa če je Filip mrtev — hudo mi bo po njem,« — se je zlagal sam sebi advokat, »bi se potem poslužili nasproti javnosti njegove izjave? Zablesteli bi v vsej svoji veličini. Zavoljo zopetne možitve mislim.« »Grehov, ki jih je že sodil Bog, naj svet več ne premleva.« Advokat Franjo Gregorec je od začudenja obstrmel: »Milostljiva! Dovolite, da se vam poklonim z že obrabljenimi besedami. Prikladnih izvirnih se ne morem domisliti.« »Ne opravičujte se, gospod doktor. Beseda je beseda. Kar recite!« »Milostljiva gospa! Žena in pol ste.« Pavla se je spomnila kurata Bizjana: »Sama o sebi sodim drugače. Kvečjemu samo pol žene sem.« Gregorec je naglo ujel Pavlino roko in jo poljubil. Ni mu je mogla več odmakniti. »Se je le spreumel, Andrejčič.« Gradišnik je vrnil hčeri Filipovo izjavo. Grede, ko si je snemal naočnike, je pa še pristavil: »Bo le res bolj lahkomiseln kakor pa hudoben. Vrne naj se. Doktor, pridno ga iščite!« »Bom,« je kratko obljubil mladi advokat. »Sedaj sem pa že res lačen.« Gradišnik ni nič učakoval. Zastavil je naravnost proti vratom. Molče sta stopila Pavla in Gregorec za njim. Filipovo izjavo je Pavla nosila v svoji torbici. Je ni upala pustiti v stanovanju, čeprav je vedela, da advokat sam ne bo več prestopil praga. Saj Filipove premoženjske zadeve so bile urejene. Gradišnikova dva in odvetnik Gregorec so že pokosili in sedeli samo še pri kupici vina, ko je prihitel k Zlati ribi tudi zdravnik Vipavec. Nekam zamišljen je bil in spočetka Pavle ni opazil. Obesil je slamnik in že sedel na svoj stalni prostor. »Andrej!« »O, Pavla!« Naglo je pristopil, podal roko, prosil za dovoljenje in prisedel. Gregorca je pogledal, kakor bi ga hotel vprašati, kaj ima opraviti v druščini Pavle in njenega očeta. Advokat Gregorec se je pa ta hip spomnil Gradišnikovih besed o orodju, ki ga ni nikoli preveč pri hiši in da Pavla, če se bo spet možila, lahko vzame zdravnika. Nič več ni dvomil, da je »stari« mislil prav na doktorja Vipavca. Na koga drugega naj bi. Saj Pavla in Vipavec se že tičeta in pogledujeta se tudi tako, kakor bi bila že domenjena. Ne moreta skriti, da sta drug drugemu všeč. Advokat Gregorec je postal redkobeseden. Kljub vinu, ki ga je bil še poklical Gradišnik, se mu jezik kar nič več ni razvezal. Razmišljal je, kako naj išče izgubljenega Andrejčiča, da bi njemu hodilo prav glede Pavle, če Filip res več ne živi. Da bi se znebil Vipavca, je povabil v kavarno, pa je Pavla odklonila in naročila črno kavo kar pri Zlati ribi. Andrej je vedel, da ga doma že kar gotovo čakajo bolniki, pa ni maral oditi, dokler ga niso prišli klicat, kakor je imel naročeno. Prav zavoljo Gregorca ne. In pa tako dobro mu je bilo v bližini Gradišnikove Pavle. Nazadnje so vstali vsi štirje hkrati. Bili so zadnji opoldanski gostje pri Zlati ribi. Gradišnik je pogledal na uro in se spomnil, da se je prav preveč zamudil. Naglo se je povzpel v koleselj, sedel poleg Pavle in pognal. Konja sta stekla in v diru privozila prav pod klance za Pevmo. Samo čez soški most sta šla v korak. Na njivah ob cesti so valovila v klasje poganjajoča žita, ženske so okopavale sirk in razcvitale so se trave. Ljudje so kar vsi pozdravljali, pa danes bolj Pavlo kakor Gradišnika. Kakor pred težkim delovnim vozom sta konja povesila glavi in vlekla koleselj po klancu navzgor. Drdranje koles, ki je doslej dušilo pogovor, je potihnilo. Gradišnik je popustil vajeti in se obrnil proti hčeri: »Pavla!« »Kaj je, oče?« »Kateri izmed obeh ti je bolj všeč: Andrej ali Gregorec?« Pavla je narahlo zardela. Odgovoru se je pa ognila: »O nikomer ne vem reči nič slabega.« »Ho! Naj se advokat kar skrije pred Andrejem. Če bi jaz izbiral —« Da skrije zadrego, se je Pavla prisiljeno nasmehnila: »Tata! Zdi se mi, da ste malo krepke je pogledali v kozarec. Razglabljate o stvareh, ki nimajo pomena.« »Ali pa so zelo važne. Še ne vemo, kako se zaobrne.« Pavla ni odgovorila. Tudi oče je obmolknil. Konja je pa priganjal, da sta kmalu postala mokra in se začela peniti. Popoldne je bilo vroče. V Brdih se je pomlad prevešala že v poletje. Konja sta zavozila v domači borjač. Pavla je poskočila še pred očetom z voza. Odhitela je naravnost v svojo sobo. Še preden je odložila slamnik, je že spet prebirala Filipovo pismo, čeprav ga je znala že na pamet Pa čim dlje je gledala v mrtve črke, tem manj je vedela, ali njen mož še živi ali ne. »Ce je res mrtev —?« Spodaj v kuhinji je izpregovoril oče ime Andrej. Ta hip je stopil pred Gradišnikovo Pavlo doktor Andrej Vipavec. V resnici ga tisto uro ni bilo v Brdih. Ves preznojen je onkraj Soče v Solkanu pravkar rešil mlado ženo, da ni z novorojenim otrokom vred postala plen smrti. Tinko Beličič Oktober Gozd je popil koruznih stebel rjavino in ajdovih strnišč rdeče lise, odel se s toplim zlatom buč. Na griču cerkvica ujela vso je luč: ko plamen čistosti beli se, oživlja somračno tišino. Nebo použiva gozd in grič, pastirski modri dim, živino, podlesek s prezelenih lok. Ko tone dan, vse barve zažari j o z voda, oblakov in jasnic. V prsih mi zdramijo se jate ptic, peruti razprostro v zdravamarijo. Spet jih povesijo za mrtvo noč — razdrta so jim gnezda od nekoč. Stanko Kociper Tomašeka Muhiea najlepša bratev i. Tomašek Muhič je imel kovačnico na kraju vasi, kjer je bilo križpotje dveh velikih cest. Bosi konji, ki so prihajali po obeh cestah, so se pred Tomašekovo kovačnico radi ustavljali. Posebno jeseni, ko so morali po blatnih klancih voziti mošt. Tomašek Muhič je bil dober kovač. Vozniki so ga daleč naokoli poznali. Ko je v zvoniku zvon zapel dan, je Tomašek vstal. Ker bi se pri ognju tako ali tako umazal, se zjutraj ni umival. Le če je slišal, da je iz line zajokal klenkač in oznanil, da gre sv. Popotnica umirajočemu goričancu hladit dušo, si je zmočil oči kar z vodo iz čebra, kjer je hladil razbeljeno železo. To je potrebno. Sicer bi lahko — Bogca uročil, če bi slučajno šel mimo kovačnice. Kadar se je to pripetilo, se je Tomašek zrušil pred kovačnico na trda kolena in tako ponižno gledal za mimoidočim Jezuščkom, da je ministrantu, ki se je kovača sicer bal kot peklenščka, uhajalo na smeh. Drugače je Tomašek opravil brez jutranjega umivanja. Samo pre-tegnil se je, zazehal in stopil v cokle. Tudi zajtrkoval ni. Žene že nekaj let ni imel; sam se je zadovoljil z debelim požirkom žganice, ki ga je zataknil z zalogajem kruha. Se črne brke si je oslinil in na vihal, pa je bil nared. Zato so se takoj za danico jutro za jutrom med hišami smejali udarci Tomašekovega kladiva in priganjali zaspane dekline in čehake z ležišč. Ljudje so se teh udarcev navadili kot tiktakanje ure. Tudi Tomašek bi menda kar po praznem nakovalu udrihal, če ne bi imel dela, tako mu je to jutranje cingljanje prešlo v navado. Posebno lepo je bilo, kadar mu je v leskovju za hramom odgovarjal skriti kovaček, ki je pel, kot da mu rosne kaplje mladega jutra padajo z listja naravnost na zvonki kljun. Če bi nekega jutra ti udarci utihnili, bi se zatrdno pripetilo nekaj pomembnega. Vsi bi čutili praznoto jutra. Dekline in čehaki bi najbrže kar naprej spali. Ženske bi se ustavljale z žehtarji kipečega mleka na pragovih in si vpile s podstenja na podstenje: »Kovač Tomašek ne tolče.« Ko bi prisluhnile in ugotovile, da res tolče samo kovaček za Tomašekovo kovačnico, bi se že katera našla in šla h kovaču pogledat, kaj se je zgodilo. Nesla bi popravljat železne gnojne zobače, ki so že vse leto stale za vrati, staro plužno železo bi nesla klepat, verigo bi šla prosit. Tako bi ugotovila, kaj pomeni molk, ki še mali les za sosesko dela grozeč, ker nič ne odmeva po ozki dolini. Kovač Tomašek bi bil najmanj bolan, če ne — Bog se ga usmili in mu grehe odpusti — celo mrtev. To bi bila velika nesreča za vso vas, ker bi tako naglo Tomašek začelo umrl brez spovedi. Tem huje bi bilo, ker je sedaj tako sam. Odkar se je žena preselila v rajske vinograde, je Tomašek gospodaril sam s sinom Lujzekom. Sedaj je Lujzek pri vojakih in Tomašek sam tolče po nakovalu. Sam si kar na ognjišču v kovačnici kuha za obed in večerjo nekakšne čorbe. Sam redi prašička, sam služi denar. Sina Lujzeka bi sicer prav lahko rešil pred vojaško suknjo, ker je bil edinec in tako rekoč nekakšen rednik. Toda Tomašek je bil drugačnega mnenja. »Teh devet mesecev bom že kako prekoval. Njive mi bo obdelovala Košjakova Malčika, orje mi tako ali tako pek, drugače pa ni sile. — Čeh pa bo le prišel možak nazaj, da bo mogoče z njim kaj početi,« je modroval in bil zadovoljen v svoji črni kovačnici. Velik in močan je tudi bil kot hrast. Tako si zastran smrti ali bolezni ni delal prevelikih skrbi. Toda z dedci vam je vedno taka. Danes je kot bivol, jutri ga ni. Divja kri ga zaduši, napije se ga kot čep, ali kaj podobnega, pa je po njem. Tomašeku se kaj takega ni primerilo. Lepo in ubrano je vsako jutro po zvonjenju zaigral na svoje nakovalo in budil zaspance, čeprav bi marsikateri čehak, ki se je predolgo v noč potepal, najrajši videl, da bi nekega jutra to razbijanje ponehalo. Saj bi Tomašek najrajši razbijal že pred danico. Če bi ne bila ravno božja stvar, bogme bi tudi med angelskim pozdravi j en jem tako tolkel, da bi zvon preglušil. Prav med danico bi tako vihtel kladivo, da se ne bi nikamor slišala, — samo zavoljo tega, ker je za vrv vlekel mežnar Jurek. Z mežnarjem Jurekom Stojkom je imel kovač Tomašek Muhič svoje račune. Naj je bilo, kakor že pač. Tomašek ne bo nikdar priznal, da ima mežnar po človeški in božji pravici njegov vinograd. Kakor se je zgodilo, tako se je zgodilo. Gotovo je, da ima mežnar Jurek gorice, ki so bile včasih Tomašekovo kraljestvo. Če vzamemo k temu še to, da je Tomašeku žena pre umrla od same žalosti zaradi vinograda, kakor so ljudje šušljali, on ne bo nikdar priznal, da je kaj krivde na njem. Zato je tudi v cerkvi gledal vstran, kadar je Jurek prižigal sveče ali pobiral darove. Sicer je vedel, da je božja volja takšna. Spravi se najprej s svojim bratom, potem prinesi dar! Toda Tomašek je rajši dal svetlo petdesetico štacunarjevemu pastirju, s katerim sta bila prijatelja, da jo je spustil v kapo, kot da bi sam dal počeno paro v puščico, ki jo je držal Jurek. Najhuje je bilo pod jesen. Ker se je krčme od takrat, ko je moral gorice odstopiti mežnar ju, izogibal kot mačka vode, ni ob nedeljah popoldne vedel kaj početi. Če je šel malo na sprehod med vrhovi, je zvečer prišel tako besen domov, da je v panj z nakovalom brcal. Kamor je obrnil nos, povsod je dišalo po dozorevajočem grozdju, — on pa brez goric. Nekoč je prišel s takšnega sprehoda tako razjarjen, da je sredi dozorevanja izkopal brajdo pri kovačnici, jo razsekal in požgal. Pozneje mu je bilo žal zavoljo te neumnosti. Zato rajši ni več hodil na sprehode. Po dolini med njivami se mu ni dalo hoditi. Če je stopil v breg, da bi videl malo po svetu, ni mogel narediti koraka, da ne bi zadel ob trto. To je bila prevelika muka za Tomašekovo goričansko dušo. Rajši je ostajal doma in se grel na soncu, ki je lepotičilo svetla predokna Toma-šekove hiše. Tudi na predoknih je moral gledati v tla. Če bi le glavo dvignil, bi oči zadele naravnost v njegov vinograd, kar bi mu prizadelo nove muke. Vse to je Tomašeka priganjalo k nestrpni delavnosti. Včasih se je naravnost jezil, da je teden tako hitro mimo. Kadil je le še ob nedeljah. Pil je samo žganico, ki jo je skuhal iz tropa. Pa še te samo požirek za zajtrk. Za žejo je bila dobra jabolčnica; in ko je te zmanjkalo, voda. Zaklel se je, da vina ne bo prej pil, dokler zopet ne bo imel svojih goric. Takšen trmoglavec je bil kovač Tomašek Muhič, ki je jutro za jutrom takoj po angelskem pozdravljenju vihtel kladivo. II. Neke zimske noči — moralo je biti nekako okoli božiča — je okrog oglov tulil krivec. Izpod neba je stresal snežinke in jih nosil v okna, da je narahlo udarjalo v šipe, kot da so angelci prihajali na obisk h goričancem. V lesovih so zavijali lisjaki in plašili prezeble zajce, ki so prihajali v bližino hiš, da so jih zavohali psi in napenjali verige. Na goricah je ležala odeja, ki je prav v hiše prinašala mehkobo sanjajočih bregov. Tišina je dihnila v vinske brege s takšno težo, da so tudi ljudje tiše govorili; kot da jim nekdo z žametastimi dlanmi boža glave. Bil je čas, ko človek sede k toplo zakurjeni peči in hrsta koruzo, kar napolnjuje njegovo notranjost z mehkim zadovoljstvom. Tako nekako je moralo biti pri duši tudi Tomašeku Muhiču, ko je čepel v kotu pri peči in — prešteval prihranjeni denar. Na tla je položil svetilko, izpod postelje je potegnil leseni zaboj in zlagal denar s kupčka na kupček. Ugotovil je, da mežnar Jurek ne bi nikoli imel njegovih goric, če bi tudi pred leti tako skrbno prelagal kupčke. Tudi žena bi menda še bila živa in mu kuhala, da se mu ne bi bilo treba povrh še s takšnimi babjimi posli ukvarjati. »Naj bo v božjem imenu! Kar je, je...« je zamahnil z veliko šapo in potlej o tem ni več razmišljal. Sedel je za peč. Pod noge si je pomaknil pručko. Privil je luč in se poglobil v druge misli. »Če bo Jerebičev Tunek do jeseni gorice še držal, po bratvi jih bo zatrdno moral dati. — Hm,« se je Tomašek v mislih polglasno nasmehnil, ko se je spomnil, da je pred leti mežnar prav tako računal... Tedaj bo prišel Tomašek Muhič, izvlekel bo mošnjiček, potrkal z njim po mizi in Tuneku rekel prav tako, kot je njemu dejal mežnar Jurek: »Tunek, gorice bodo moje. Pa brez zamere...« Kajpak bodo vaščani zijali in otresali gobce. Naj kar. Tomašek jih ne bo poslušal. — Zopet bo imel o nedeljah popoldne kam iti na sprehod. Kakšno pa je to življenje, če goričanec v nedeljo nima kam iti v vrh? Tomašek bo zopet lahko šel in laže bo čakal smrti. Narahlo je zaškrebljalo po oknu. Tomašek se ni zmenil. »Lagviček bo za doma zadosti, da si bom dušo privezal, kadar bom ravno potreben ...« Zopet je udarilo po oknu. »Veter. — Pasja vera, to brije,« ga je zagomazelo, ko se je spomnil, kako zunaj krivec vrtinči snežinke. Šipa se je stresla. Kot da je nekdo s prsti potolkel po njej. Tomašek se je zdrznil: »Križ božji... — Bog ti daj večni pokoj, Kristina! — Za mašo bo treba dati...« Tedaj je udarilo po vratih. Kljuka je zaškrtala. Po vasi so tulili psi. Tomašeku se je želodec preselil v sapnik. Bil je sicer orjak, toda odkar mu je umrla žena, je veroval v duhove, ki tavajo po svetu in iščejo pomoči. »Oglasi se, če si božji! Povej, kaj bi rad,« je zašklepetal z zobmi na sredi sobe in privil luč tako močno, da se je iz valja kadilo kot iz dimnika. Zunaj je poklicalo: »Oče.« »Kaj bi rad?« »Odprite, oče! Jaz sem. Lujzek ...« »Kristus nebeški,« je izdavil. »Ti si, čeh?« Segla sta si v roke. Stari je Lujzeka samo udaril po plečih, češ pravi dedec si prišel. Potem sta legla, ne da bi kaj več govorila. Lujzek ni imel pripovedovati nič takšnega, da bi takšnega-le goričanskega kovača zanimalo. Potlej sta oba nabijala po nakovalu, da je v vasi bilo še več odmevov. Tomašek Muhič je bil sina zelo vesel. Kup denarja je rastel iz dneva v dan. Dela je bilo vedno več. Oče in sin sta bila dobra kovača. Vse bi šlo lepo v redu, da ni nekega jutra med zapihi prikolovratila Horvatova Mica. Baba je imela tako dolg jezik, da je z njim tri fare omedla. Pritresla je z neko staro, vso zarjavelo verigo. V sredi je bila pretrgana. Zaceliti bi jo bilo treba. Vedi ga Bog, če ni baba verige kje pri peku celo ukradla; samo da bi imela vzrok priti h kovaču in si osliniti jezik tam, kjer jo je najmanj peklo. Sedla je kraj ognjišča. Grela si je otrple prste. Tudi na meh je pritiskal storž babji, kakor da je oglje zastonj. Tomašeka je imelo, da bi jo z verigo pritegnil čez grbasti hrbet, če se ne bi bal njenega jezika. Hitel je, kar je mogel, samo da bi se je čim prej znebil. Tomašek je že vedel zakaj. Ona je bila tista, ki si je ono leto, ko so prodajali To-mašekove gorice, največ prizadela, da bi prišlo čim več kupcev. »Ti, Tomašek,« se je čez čas spomnila. Tomašek je že vedel, da bo kaj izkuhala, zato je kar molčal. »To zimo bosta z Lujzom imela dosti dela.« »Dober kovač ima zmeraj dovolj dela.« »Kaže, da bo dolga zima. Mnogo sani bo treba.« »Kakor bo potreba.« Krivil je člen, da bi ga potlej z udarci za varil. »Gostuvanj bo, kakor jih že dolgo ni bilo v naši fari.« »Zaradi mene ...« »Bogševa bo vzela Prpreka, Ilanželičeva Hržiča, Mesarekov se ženi pri Požganovi, Tropov pri Hužarjevi, mežnarjeva Zefa se menda Lujzeka tudi ne bo preveč otepala ...« Tomašek, ki je bil ves zaverovan v verigo, da bi se babe čimprej znebil, je preslišal in samo zabrundal: »Kar ... kar ...« Horvatica je kar poskočila s tnala. Toliko da ni brez verige odletela. »Viš, viš. Torej je le res. Pa mi Hrganjeva Dorika ni verjela. Kečkova Jula je rekla, da si da oči izkopati, če se bo to sovraštvo kdaj poravnalo. Zdaj pa imajo...--Saj je čisto prav tako, Tomašek. Kaj bi se večno sovražili in si zapirali vrata v nebesa!« »Kako?« Tomašeka je ta o sovraštvu in nebesih zadela v živo. Začel se je zanimati za Horvatičino čvekanje. »Par bosta tudi lep.« »Kdo?« »Ne slišiš, kaj ti pravim? — Tvoj Lujzek in mežnarjeva Zefa...« Tomašek se je ravno pripravljal, da bi verigo spustil v čeber in jo ohladil. Roke so mu odrevenele. Žareča veriga je čofnila v vodo. Piska-joča megla iz čebra je napolnila kovačnico. Tomašeku se je za hip vsa kovačnica z babo vred zavrtela okoli zmedenih oči. Če se ne bi zgrabil za čeber, bi se najbrž zvrnil, kakor je bil orjak in močan kot bik. Z besnim zamahom je prerezal meglo, da je videl Micin režeči se obraz, in zakričal: »Baba, tu imaš verigo. Kovača položi na nakovalo in se poberi, dokler imam šake še v oblasti!« Če ne bi Mica takoj skočila skozi zakajene dveri, bogme bi Tomašek z njenimi jankami razpihal vse zapihe skozi vas. Kar sesedel se je pod ognjišče in sopel: »Ti prašiča babja, kakšen jezik ima...« Moral je nastaviti slatinščak in potegniti tri požirke tropovca, da je gplaknil, kar ga je davilo v grlu. Miru mu potlej ni dalo več. Ko je prišel Lujzek, ga je švrkal s takšnimi pogledi, da bi fant moral biti ves klobasast, če bi jih čutil na koži. Kakor je bil Lujzek močan v rokah in dober delavec, ga je Tomašek vendarle ves dan priganjal kot grintavega vajenca. Grizlo ga je v notranjosti in ni vedel, kje naj se ohladi. Govoril ni skoraj ničesar. Mislil si je: »Če imaš res kaj za bregom, se boš že izdal. — Potem lahko greš budit mater, da ti bo znova kosti uredila. — Seveda, kar tako — meni nič, tebi nič... Kot da so gorice, ki jih je mežnar požrl, kravjek, da stopiš čezenj.--Bomo že videli...« Sina ta dan ni več spustil iz pogleda. Ko se je Lujzek zvečer umil v vroči vodi in se očedil, se je oče naravnost zadri nad njim: »Kam?« Lujzek, ki je že ves dan čutil nekakšno očetovo obregavost, mu ni ostal dolžen. »Nisem dete, da bi se izgubil in bi me potlej morali iti iskat.« Tomašeka je zasrbelo ... »Ti... Če se hodiš k mežnarjevi ženit...« Več ni mogel. Slina mu je zalila sapnik. Dražila ga je na dušeč kašelj. Naslonil se je na posteljo in do solz kašljal. Lujzek si je ogrnil suknjo. »Tako? — Gorice ste mi zapravili... Sedaj mi boste še zaukazovali, kje naj se ženim ...« Obrnil se je in zaloputnil vrata za seboj s takšno silo, da se je Bogec v kotu stresel. Tomašeka je pritisnilo k tlom. Izbuljil je oči in strmel v vrata. Roke so mu drgetale. Po nogah se mu je plazil mraz, ki se je v očeh zgoščal v brezmočno vlago. Grabil je z rokami po zraku. »Lujzek,... sinek,... ostani,... ostani!« Ganiti se ni mogel. — Zvrnil se je na zglavje. Tomašek, ki ga nobena nesreča ni mogla podreti, da ne bi veselo igral po nakovalu, se je zjokal zaradi sramote. Potlej se je zravnal, kot da bi ga kdo z žarečim bičem osmodil čez široka pleča. Padel je na vse štiri. Izpod postelje je potegnil zaboj. Odklenil ga je in z drhtečo roko potegnil iz njega škatlo z denarjem. »Lujzek, nove gorice ti bom kupil. Jerebičeve... — Kar sem zapravil, bom nadomestil. Samo sramote ne, Lujzek, samo sramote ne...« Škatlo je stisnil pod predpasnik. Zdrvel je za sinom. Zobje so mu šklepetali, kolena so se mu vdajala. Hitel je, da bi ujel sina. »Saj nisem zapravil, saj nisem,...« je stokal in se zaletaval v črno noč. »Čakaj, Lujzek, čakaj,« je polglasno prosil in hitel v brezmoč. V hrib proti mežnarjevim so ga moči zapustile. Kolikor bolj je spešil, toliko hujša teža se mu je obešala na stopala in ga vlekla nazaj v dolino. V široko odprta usta mu je burja nesla žgoči, drobni sneg. Do bolečine je stiskal škatlo pod predpasnikom in lovil ravnotežje. Pri mežnarjevih je zalajal pes. Njegov bevsk se je obupno izgubil v gosti noči piskajočega snega. Tomašek se je sunkovito zravnal in zatulil: »Lu-uj-zeeek...« Potem ga je burja pritisnila na kolena. Ni mogel več. »ča-a-kaj!« Njegova prošnja ni našla poti skozi besnečo kopreno drobnega snega. Kot obup se je razbila v teži noči in se zgubila v morečo tišino. Zbral je vse sile. Bolj je padal, kot hitel skozi tuleči sever, ki ga je nihal kot blodečo dušo. Sapa mu je pohajala, on pa je neprenehoma stokal: SI. 7. Riko Debenjak: Svetogorska procesija (ujedanka) SI. 8. Avg. Cernigoj - arh. Fr. Tomažič: »Slovenska« ladja, freske škofov Baraga in Slomška in oltar sv. Eme v novi cerkvi v Knežaku (1943-44) lil liilllil ii »Čakaj ... čakaj... čakaj ...!« Bil je samo še nekaj korakov od mežnarjeve hiše, okoli katere je žvižgal veter, kot da preganja strahove. Vrata so se odprla. Skozi nje je udarila žarka svetloba, ki se je v gostih snežinkah sprevrgla v tisoč drobnih zvezdic. Za hip je osvetlila Tomašekovo nihajočo postavo, ki je lovila sapo, da bi poslednjič zavpila: »Lujzek, čakaj...« Prepozno. Vrata so se zaprla. Tomašekova ginjenost se je sprevrgla v obupen bes, da je z zobmi klal snežinke, ki mu jih je krivec zanašal v usta. Dvignil je veliko pest in se zapodil proti vratom. Z vso težo je udaril po dverih, da si je oguljil členke. Slišal ga ni nihče. Njegov udarec je potlačila zavijajoča noč. Za hip se je z obrazom naslonil na podboje in sopel. Ritenski se je opotekel na sredo dvora. Še enkrat je dvignil pest. Potlej se je obrnil in burja ga je odnesla v dolino. Doma je škatlo zaklenil nazaj v zabojček. Ključek je obesil na verižico okoli vratu. Z gredi nad pečjo je snel vrv. V njem je dozorel črn sklep ... Zaloputnil je vrata za seboj. Pred kovačnico se je ustavil. V leskovju za hramom je piskala zima. Nekje pod streho je v spanju začivkal prezebajoči ptič. Tomašeka je spreletelo, da se je zdrznil in se zapodil v noč. V lesovih je jokala burna noč. Nekje za vasjo je tulil drgetajoči pes, da se je njegov stok nemočen lomil kot svinčeno težak vzdih. Tenke šibe na starih vrbačah ob potoku so žvižgale kot razglašene strune in igrale pesem zimske noči med goricami. Sneg je pritiskal v potok in lomil droben led, ki se je s komaj slišnim prasketom pogrezal v vodo. Z vrhov se je zaganjal veter. Dvigal je snežinke in jih preganjal v blaznih vrtincih skozi slepo noč. Tomašek Muhič je šel sključen, brez misli, brez cilja po dolini navzgor. Pri križu pod Mastenovo šumo se je za hip ustavil. V topolih ob križu je jokalo in prosilo. Tomašek je snel klobuk. Na čelu, na ustih in na prsih si je napravil velik križ. »Odpusti, Nazarenski! — Ne morem ...« V grlu ga je davilo. Zobje so mu šklepetali. Zagazil je sveži sneg naravnost skozi gozd v vrh. Opotikal se je in lovil ravnotežje, ker so se mu noge pogrezale. Lovil se je za mlado drevje in otresal drobne bisere, ki so se mu na licu topili v kapljice in ga rezali za vrat. Kako je hodil, ni vedel. Pod goricami je klecnil in se ujel za kol. V drvečem vrtincu je šlo skozi njegove možgane tisoč spominov, ki so ga priklepali na to vzpetino, kjer je sedaj med piskajočim koljem zima uspavala njegove gorice. »Zapravil si...« Dvignil je glavo proti nebu. Pustil je, da mu je obraz bičalo tisoč nevidnih bičev. Oprijemal se je kol j a in šel naprej. Vedno više, koder že leta ni hodil, koder leta ni upal napasti hrepenečega pogleda. Zdelo se mu je, da skozi sneženo odejo prihaja toplota, ki mu opaja glavo in mrtvi noge, da se bo zrušil. Narahlo je zamahnil z roko prek nevidnega brega, kot da bi ga blagoslovil: »Goričica moja, le spi... Le spi...« Pod zadnjo grabico so mu moči pošle. Zrušil se je v sneg. Na obraz je padel. Obup mu je izgrizel moči. V mehkem snegu je ležal izdolbeni orjak in ihtel. Okrog njega je tuleča noč pela uspavanko, ki je tudi njega zazibala v brezčutno pozabo. — Lujzek je našel na mizi dogorevajočo luč. Postelja je bila prazna. Na tleh pri peči je ležala vrv. Druga vrv, ki je visela na gredi, je manjkala. Srce mu je udarilo s takšno silo, da ga je vsa notranjost zabolela. »Oča ... Jezuš ...« Zažgal je svetilko in planil v noč. »Oča...« Razbil je vrata v kovačnico. »Oča...« Iskal ga je v hlevu, na seniku, na podstrešju. Zobje so mu šklepetali. Po lestvi se je podrsal prek vseh klinov. Noga ni našla opore. Samo ponavljal je: »Marija, pomagaj ...!« Še enkrat je z lučjo planil ven. Obupan se je oziral, kot da pričakuje pomoči od vasi, ki je spala pod črnim nebom. Luč je vrgla prek svežega snega dolg, medel jezik vse do stare vrbače ob potoku in osvetlila sveže zamedene stopinje. »Tir...« Lujzek se je sključil, da bi bolje videl. V tla zgrbančen je hitel po stopinjah za očetom. Ob potoku, mimo križa, skozi les navzgor kot blodeča vešča. Burja mu je ugašala luč, da jo je skrival pod suknjo in se bal zanjo kot za dušo. »Tod ste šli, oča ... Ubogi oča ...« V trebuhu ga je grizlo, v sencih mu je udarjalo, leden pot mu je tekel izpod klobuka, ko je kot brez uma kadil sneg po goricah navzgor. Tomašek je ležal na trebuhu. Roke je imel sprožene od sebe. Bil je negiben. Lujzek je zatrepetal. Vrgel se je na Tomašeka in ga začel tresti. »Oča ... Očaaa ...« S snegom mu je drgnil roke in obraz, da bi se zbudil. Z močjo, ki ji ne bi nikdar vedel izvora, si je naložil orjaškega očeta kot dete v roke in se spustil z njim v dniko. Noge so se mu pogrezale v debeli sneg. Padal je na kolena, metal očeta iz omrtvelih rok, se zopet dvigal in hitel skozi noč. Doma ga je položil na posteljo in ga s snegom pripravil k zavesti. Z blodečimi očmi ga je Tomašek iskal, kot da ga ne more prepoznati »Oča, zakaj ste mi to naredili...?« »Lujzek, nisem zapravil...« Lujzek ga je prijel za široke rame. Zagledal se mu je v obraz, ki je bil sedaj tako ves mehak, in mu dopovedoval: »Oča, mežnar bodo dali Zefiki zapisati naše gorice, če boste privolili ...« Tomašek Muhič se je samo nasmehnil in zaspal. Ko se je prebudil, so pri njem sedeli Lujzek, Zefa in mežnar Jurek. Dolgo si je ogledoval Zefo in Lujzeka, ki sta sedela tesno drug poleg drugega in mu oba toplo gledala v oči; potlej se je obrnil proti mež-narju Jureku: »Lepa deklina je ta tvoja Zefa ... Lep par bosta...« Zefa je Tomašeku narahlo poljubila roko. Mežnar Jurek se je nerodno zganil in mu ponudil dlan, »Dal ti jo bom, da ti bo imel kdo čorbe kuhati. Gorice ti bo tudi prinesla, da ti ne bo več treba počenjati neumnosti...« Tomašeka je oblila rdečica. Zaprl je oči in se nasmehnil kot sramežljiva deklina. Za gostuvanje je sedel pri mizi in z bobnečim glasom prepeval, ko se je navlekel vina iz svojih goric. Samo noge ga od tiste čudne noči niso več rade nosile. Za kovaško delo ni bil več. Če bi ga pa kdo spomnil na tisto noč, bi bil dovolj gibčen, da bi mu z debelimi šakami pretipal kosti. III. Ko se je v drobnem, rožičastem popju brstečega trsja budila v goricah pomlad, je po dolini zopet takoj za danico pelo nakovalo, ki so ga ljudje radi poslušali. Le ta razlika je bila, da je bila pesem še močnejša. Lujzek je imel mlade roke. Kladivo je lahko više dvigal kot oče. Tomašek je poslej imel druge skrbi. Nekega zgodnjega jutra so mimo kovačnice vozniki peljali dolge smrekove hlode. Tomašek jih je gledal skoz okno in se muzal. Prihodnje dni so isti vozniki vozili opeko. Horvatovo Mico je najbolj grizlo, ker ni prva izvohala, kje bodo zidali. Tomašek Muhič si je samo požvižgaval, ko je prestavljal okoli oglov trde noge. Lujzek pri obilnem kovaškem poslu ni imel časa, da bi pogledal, kaj se dogaja v vrhu. Zefi pa je Tomašek zabičal, da mora molčati. Saj ni vzdržala. Morala je priznati Lujzeku: »Oča nama kučo zidajo ...« Lujzeku so se oči zableščale. Napel je prsi in nakovalo je zapelo, da je naravnost stokalo med hišami. Vsa soseska je že vedela. Zato je Tomašek izračunal, da bi bilo otročje, če bi še molčal. »Lepše je hoditi v vrh, če imaš kam sesti in če lahko na svojem stiskaš grozdje...« Potlej sta z Lujzekom oba kovala okove. Toliko je Tomašek vzdržal na nogah. Lastovke še niso drugič speljale mladičev in na Muhičevem bregu se je svetila lepa nova kuča. s* 67 Tomašek je držal svojega Čeha za roke in se skozi solze smejal: »Viš, nisem zapravljal...« Oba sta zardela in se dolgo držala za roke. Potlej se je Tomašek spomnil, da bi bilo lepo videti, če bi na sepu stal klopotec, da v vrhovih jagnedi pred kučo ne bo veter zastonj pihal. Prihodnje dni sta ga z Lujzekom naredila. Takšnega, da so ga morali vrhovljanci pomagati z vožem vleči na ščap in so potlej imeli veselico na sončnih predoknih nove kuče. Gronov Rudek je igral na harmoniko, otroci so cvilili, vrhovljanci so jedli bel kruh in pili. Dolgo so pripovedovali o Veliki Maši, ko so pri Muhičevih vlekli klopotec na ščap, da so lahko otroci z vseh vrhov zvedavo gledali vanj in poslušali zvenk njegove dolge kostanjeve deske. Kako se je poletje sprevrglo v jesen, ni opazil ne Tomašek ne Lujzek. Lujzek tem manj, ker mu je na samo Veliko Mašo Zefika v novi kuči stisnila roko in se naslonila na njegove prsi: »Lujzek, če bo vse po sreči, pod zimo bomo imeli krstitke.« Po grabah so z biči pokali pastirji. Podili so krave v veliko pašo, ki so jo hranili nalašč za bratev. Po vrheh so grmeli možnarji in preganjali škorce, ki so se klopotcev pravkar privadili. Jezno so kričali v zraku in se premetavali s hriba na hrib. Nikjer niso našli miru. Kjer so kanili sesti, povsod so bile po vinogradih razpotegnjene pisane vrste bračev, ki so trgali grozdje, peli in huškali, kot da obhajajo gostuvanje. Na Terezijino zjutraj so tudi kovačevi zaklenili hram in kovačnico ter šli v vrh. Oča Tomašek je vrgel čez ramo torbo s ključi, Lujzek si je oprtal puto, zatlačeno s pečenjem in mesom, Zefika pa je nosila toliko, da se je pripogibala pod težo. Na glavi je tovorila velikansko košaro zdiganic, gibanic, povitic in mesovjä, v roki jerbas z žganico. In kako lepo se je mlada gospodinja napravila za bratev! Izza črnega modrčka ji je silila bela bluza, kot da tekmuje s snežno belim prtom, ki je pokrival dobrote v košari. V težko viseči janki in svilenem predpasniku se je lovila sapa, kot da ji ni bila zadosti pisana ruta na glavi in zlati prameni las, ki so silili izpod nje. Na bregu so že čakali prvi brači in segali Tomašekovim v roke. Ženske so Zefi pomagale sneti z glave težko košaro, pomilovale so jo, kako je mogla tako težko nesti, in požirale sline zaradi vonja, ki je silil izpod prta. Otroci so stali na eni nogi kot mladi puriči, sesali prste in hoteli z očmi predreti prt na košari, dokler Zefa ni dala vsakemu kos gibanice, da so jo debelo požirali in potlej kolcali. Sosedov Čeh, ki je bil najbolj korajžen, je splezal na ščap in odvrl klopotec. Obrnil ga je proti vetru. Ko je prav od bližine slišal udarec tako debelega macleka, kot je bila njegova glava, se je ustrašil bobnečega zvenka dolge deske. Na pol padal je po ščapu nazaj dol. Tomašek je iz prikleta prinesel možnarje. Razpostavil jih je po sepu in zavpil: »Bežite!« Naslednji trenutek je zagrmelo prek bregov in grab, da so gozdovi zaječali in da so se preplašene vrane v zraku lovile za ravnotežje. Tomašek je bil razigrane volje. Sam duh jesenskega dneva nad goricami ga je silil, da se je hihital. »Naj vedo bregovi, da Muhičevi zopet berejo ...« Zbrali so se zadnji, zapozneli brači. Dobili so vsak kozarček žganice, zapeli in v božjem imenu šli v dniko pričenjat trgatev. Otroci so se preganjali po goricah. Cvilili so, noreli in zobali, dokler se jim od samih zavžitih dobrot niso napeli popki, da so prilezli nazaj v breg, posedali po podstenju in mežikali v toplo sonce. Gorica je obrodila kot že dolgo ne. Pütarji so pogosto nosili grozdje v stiskalnico in rezali v palico znamenja, da bi potem sešteli, koliko poti so napravili s težko puto iz dnike v breg. Dva viničarja sta v stiskalnici na podu z bosimi nogami cepetala po grozdju. Skozi luknjo v podu je lil širok curek na rešeto, ki je bilo podstavljeno, da je v kad tekel čisti mošt in se penil kot med. Mežnar Jurek, ki je tudi prišel pozneje, je prešarjema in pütarjem pogosto nalival vina in jih silil z žganico. Motal se je okoli poda, modroval, koliko bo no vine, in nosil pijačo tudi bračem v gorice. Prek vrhov je zaorila pesem, ki se je lovila za odmevi v lesovih in grabah, kjer so se jim pridružili pastirji in vreščali s takšno vnemo, da so tudi krave mukale. Zefika je nosila polne jerbase mesovjä in pečenja in silila brače jesti, da bodo pomnili, kdaj so pri Muhičevih brali. Tomašek Muhič je stal na sepu. Mimo velikega klopotca, ki je v zvonkih udarcih meril dan, je njegov pogled šel po bregu navzdol, kot da se odpravlja na božjo pot. Notranjost mu je polnila drhteča tesnoba neizrečene zadovoljnosti. Smejal se je odmevu šal, ki so se iz dnike vrstile proti vrhu. Največ so imeli brači v delu Horvatovo Mico, ki so jo imeli sedaj med seboj. Vsi skupaj so komaj odtehtali za njen jezik. Pütarji so rezali polne bike in jih postavljali globoko v njen red, da so jo lahko dražili, naj rajši manj jezik otresa in pazljiveje trga. »Prav ti je, baba,« ji je privoščil Tomašek Muhič. »Jezik imaš kot krava rep.« Potem je romal njegov pogled naprej. Bogata gorička zemlja je razgalila pred njim lepoto, ki je mogoče še nikdar ni pil s takšno strastjo kot ta dan. Obletavajoči gozdovi so prelivali jesenske barve, kot da jih je božji prst ustvaril prav sebi v radost. Vdiljen po vrhovih se je mešala pesem s pesmijo. Klali so jo zategnjeni vriski pütarjev. Jagnedi po vrheh so pobliskovale z zadnjimi odpadajočimi listi, ki so jih stresale jate škorcev. Sedali so nanje, da so se veje lomile, in vreščali kot zdravi otroci. Vrane so se prepeljavale z brega na breg in se drle za kraguljem, ki je zašel mednje, pa se jih ni mogel otresti. Po klancih so pokali vozniki, ki so vozili mošt. Kričali so nad konji, se opirali v vozove in pomagali vleči kolesa iz blata. Po grabah so se kadili pastirski ognji. Na goričko zemljo je leglo bogastvo v vsej jesenski pisanosti. Napolnjevalo je hrame, kleti, zidanice in kuče z zadovoljstvom, ki komaj misli naprej — na zimo, pomanjkanje, delo in pritrgovanja dolgega leta. Nad vso kipečo lepoto čuva Bog, ki v cerkvah z vseh vrhov greje ljubezen do teh dobrih ljudi. Žalostna Mati Jeruzalemska gleda skozi okno in lepa usta ji gredo v nasmešek, da za to ljudstvo Njen Sin ni zastonj trpel. Tako misli Tomašek Muhič, ko stoji na sepu. V breg je prišel Lujzek s polno puto grozdja. Oče ne misli na to, da sin težko nosi. Prime ga za rokav. »Poglej!« Samo to mu reče in potegne z roko prek vseh bregov, ki se izgubljajo doli proti Dravi in tja v senco modrikastega Pohorja. Sin ne čuti več teže na hrbtu. Stoji poleg očeta. Oba molčita in razumeta neskončne skrivnosti naših goric. Gledata in drhtita, dokler iz sto lin vdiljen po bregovih ne zakličejo zvonovi k molitvi, ki jo brači pojejo v angelskem pozdravljen ju. Tomašek stiska zobe in polglasno dopoveduje Lujzeku: »Še nikdar ni bila bratev na tem bregu tako lepa...« Potlej je zopet razpostavil možnarje. Prižgal jih je, da so se otroci, ki niso pričakovali poka, od strahu prekopicnili po tleh. Mlajši so jokali, dokler jim matere niso zatlačile slinastih ust z mesom in rahlimi zdiga-nicami, ki sta jih med brače razdelili stara mežnarica in Zefa. Smeh, pesem in veselje niso ponehali do večera, ko se je rdeče sonce zakotalilo za daljna obzorja in ko je bil obran zadnji trs. Brači so se zbrali k pojedini, ki jim je bila razdeljena kar na sepu. Ročka z vinom je šla iz roke v roko in polnila žile goričancev s toploto, .dokler ni v mehkem sozvočju splavala prek bregov himna goric: »En hribček bom kupil, bom trsek sadil, prijat'lje bom vabil in sam ga bom pil. —« Tomašek Muhič je dvignil ročko z vinom in zaradi bogatega zadovoljstva pre vpil pojoče brače: »Sladko vince piti, to me veseli, dobre volje biti svoje žive dni. Svoje žive dni brez vse skrbi, to me srčno veseli...« Pesem je končal vrisk, dolg in zategnjen, kot da je zemlja zaorila. Huškali so tudi otroci, dokler ni njihovo cviljenje zamrlo v klancih proti domu, kjer so vrhovljanci končavali praznik, kot ga prinese med gorice vsak lep jesenski dan bratve. Za stiskače se je delo šele začelo. Gomazeče, zmečkano grozdje je bilo treba zlagati med brezove obroče in postaviti na sredi poda koš. Ni to lahko delo, ko med obroči grozdje kar leze narazen, če le količkaj pritisneš s prešpanjem nanj. Zato sta se mežnar Jurek in kovač Tomašek nenehoma vrtela okoli poda, svetovala tu, prigovarjala tam, izbirala obroče in panjiče, ki so jih stiskači polagali pod prešpanjem na koš, in ponujala pijačo. Tem možem ni bilo za hihitanje, norčije in vrjeko, ki jo je počela mladež v hiši. Glasovi harmonike so komaj našli pot do njihovih ušes. Njihova najlepša godba je bila, če se jim je posrečilo koš tako lepo zložiti, da se je prešpanj vsaj malo naslonil nanj in so verige pokale. Petkrat so koš razdrli in ga petkrat zopet z muko postavili, da se je končno le vaga dvignila in nagnala iz grozdja klokotajoči curek mošta v kad. »Zdaj pojdimo večerjat,« je zaukazal Tomašek. Ura je bila že okrog polnoči. Stiskači so po večerji zopet šli na pod, da bi zadnjič razdrli in zložili koš. Lujzek in Zefa sta se tudi naveličala norenja mladeži. Zmučena sta bila. Šla sta v stiskalnico. V kotu sta sedla in reševala gospodarske skrbi, dokler jima možje niso zapovedali, naj zavrtita vreteno. Mnogokrat je bilo treba iti naokrog, zdaj v to, zdaj v ono smer, preden se je vaga dvignila in lezla vedno više. Tomašek je bil povsod navzoč, za vse je imel polno nasvetov, vse je vodil, kot je dolžnost pravega goričanca. Ko je vaga že visela, je Tomašek zataknil drog za sode, ki so bili zloženi ob steni. Zefika se je zmučena zaradi dela in otroka, ki ga je nosila, naslonila na skladovnico drv v kotu. Možje so posedli na podvali, kadili in se poltiho pogovarjali. V kad je šumel mošt in uspaval nadelane možake. Prijetno je sedeti v stiskalnici, ko gabrove verige stokajo, grozdje joče in debel curek poje po globoki kadi. Prešpanj se počasi seseda in mozga iz tropin zadnje kaplje opojne sladkobe, kateri je goričanec vse leto stregel, molil in se bal zanjo. Možje so dremali, prešpanj je ječal, verige so škrtale. Tomašek Muhič je mežikal, pafkal iz velike pipe in sanjal zadovoljne podobe minulega dne. Davni časi mladostnih naporov, straha, ki so ga pile gorice, obupa in trepeta so se vrstili v njegovih spominih. Sedaj pa stoji tam ob skladovnici drv in stoje spi zmučena snaha, ki pričakuje njegovega vnuka, da bo nekoč iz goric čaral opoj bregov, ki so orali njegovo goričansko dušo. Tomašek sanja. Nad sinom, ki sključen drema pod stopnicami, plava njegov pogled in mu mehko boža razkuštrano glavo. Nad goricami plava njegova ljubezen, blagoslavlja radodarni breg in moli... Grozeč pok. Stok verig pretrese stiskalnico. Tomašek Muhič prvi hip ne ve, kaj se dogaja. Samo ve, da mora iz vse grlice zavpiti: »Zefa,- skoči...!« Drog, ki je zadrževal vago, je zahreščal. V besnem krogu se je tuleč zavrtel okoli osi. Tomašek Muhič v vrtincu vidi nosečo Zefo, ki jo bo drog udaril in pokosil. V naslednjem trenutku se je že vrgel z nerazumljivo močjo na drog, da bi ga zadržal. »Zefa, skoči...!« Preslab je bil. S strahotnim zamahom ga je tuleči drog udaril čez prsi, da je topo zahreščalo. Samo zastokal je in v velikem loku odletel v skladovnico drv. Z glavo je udaril po hlodih in negiben obležal, še preden so se možje zavedeli, kaj se prav za prav dogaja. Tiho je stokal in se lovil za sapo. Iz ust se mu je počasi cedila kri in se med zobmi spreminjala v rožičasto peno. Lujzek se je vzpel kot obstreljen jelen in se vrgel k očetu. »Očaaa...« Tresel ga je kot ono zimsko noč, ko ga je našel v snegu. Zefa je samo zastokala in si od bolečin zatisnila oči. »Rešili so me, da bodo sami umrli...« je zajokala in se sesedla na stopnice, kjer je prej sedel Lujzek. Lujzek je v obupni nerazumljivosti priganjal može, kot da hoče od njih pomoči in odgovora na topo grozo. Tomašek se ni ganil. Iz hiše sta odmevala smeh in vrisk razposajenih bračev, za katere je Tomašek pripravil najlepšo bratev svojega življenja. Harmonika je pela v noč, ko se je močno Tomašekovo telo neusmiljeno borilo s smrtjo. Samo za hip se je zavedel. Samo toliko, da je zašepetal: »Lujzek, varuj ...! — To ... je ... naše ...« Napel je prsi, zahropel in utihnil med šumenjem curka, ki je v kadi penil novo vino. Janez Kolenc Jutranja pesem In noč je mrzla proč .. . 2e sonce vzhaja, megla se v rosnih kapljah v nič prši, tema beži in jutro se srebri, petelin poje, v dalji pes zalaja, vse, vse živi in jata se megle vali pred mano v daljo nepoznano, kot da kje išče težko črno rano, da mrzla, mrzla čeznjo se razpne. Oj, sonce božje ... sonce, moj pozdrav! Glej me: na vrhu rosne sem planine, o kakor kraljevič sem sred planjav! Goriš, kot da si iz srca privrelo, tvoj žarek čist, kot moje je oko, njegov objem zajema me mehko, kot moje hrepenenje bi me objelo. Ni prav, da si v oči, v roke nabiram tvoj zlati sij? Veš, rad bi venec spiel, da Jolko z njim, nevesto, bi odel, ki svetu plašno jo v srce zapiram. Rad bi toplote in moči ji dal, prostosti, da bi kakor ti veslala čez širni svet in bi se vsem smehljala, kdor luči bi in sreče si iskal... In roža rosna: se i ti budiš, da v vetru tak ljubko se k soncu maješ in vonj mameč že darežljivo daješ, da naj ga spi jem, to si le želiš? Trepet tvoj je drhteč kot rahel smeh dekleta, ko poljubi prvič tiha in ko ti tožna glavica zaniha, ljubezni sreča ti molči v očeh. Oj cveti mi, le cveti mi, še cveti, da ko prišel bom z Jolko, bom v lase te vplel, ki dajem svoje ji srce, da mre v ljubezni, a ne more umreti. .. O j ptička moja, kaj tako žgoliš, od speva tvojega se sonce smeje in vetrič kot otrok po travi veje, a meni je, kot da poljub deliš v srce mi njen, tak mi sladko trepeče kot vejica, kjer poješ v sladkem snu naravi, stvarstvu, meni in vsemu, kar čaka po temi te koprneče. Preljubi ptiček, tebe bom pa vzel za svata, da se Jolka bo smehljala in, ko mi bo poljubček sladek dala, mi boš s »čin-čin« ti dober tek želel. In zarja, kot skrivnostna tiha sreča, pogled otožen, mehek in sanjav, kot sestra si, ko vzpneš se prek dobrav, polj, host, vsega kot blagoslov deleča. Daj nama, kadar bova pokleknila pred tebe, zarja, kakor pred oltar, daj nama svojih rok ljubeči dar, da bova se v življenja rast družila. In, zemlja, dobro jutro Bog ti daj, poslušam tih trepet, ko se daruješ, dojiš kot mati in se vase kljuješ, kot da veliš si sebi: daj, še daj! Skrb, mati — trave mehke jo dišijo in žulji rok so brazd širno morje, srce ljubeče zrelo je polje, a koliko še prsi te tiščijo. Vem, zakon tvoj edini je: daruj! in povračilo tvojih je edino za vso ljubezen, skrb in bolečino: iz moje si krvi življenje kuj! Čuj, mati zemlja, daj še Jolki mleka, da bo rodila in dojila sad, ki tvoja bo in najina pomlad, jaz njen sem ženin, ki v prošnjah pokleka na prsi ti in prosi in roti, a meni roke daj, s teboj prežete, da smel orati v gube ti bom svete in v kruh znojiti zanjo ti dlani!... Na vrh planin sem prost kot sin sin j in, vse moje stvarstvo orla je pred mano, oko nad mano s soncem je obdano in s hrepenenjem k njej, v trepet globin. O j, oj, živeti, dati se vsega, kot sončni žarek v daljo se vtrniti in njej, življenju, se v oči vloviti in biti sreča ji na sred srca!... Roke se stisnejo mi v silno moč, drže železo puške ... Spet je noč ... Tine Debeljak Z. Krasinski: Nebožanska komedija Uvod Izmed znanega velikega poljskega romantičnega trozvezdja: Mickiewicz — Slowacki — Krasinski — poznamo Slovenci najmanj zadnjega, najmlajšega teh pesnikov in prerokov iz časa poljske emigracije po letu 1831. Sicer je Slovencem Krasinskega ob stoletnici rojstva kratko in lepo predstavil poljski profesor dr. T. S. Grabowski v sestavku »Poljski jubileji 1912. leta«, ki ga je napisal izrecno za »Ljubljanski zvon« (1912, 190) in ga je prevel iz rokopisa Vojeslav Mole. Obenem pa je Mole prevel tudi epilog Krasinskega drami »I r i d i j o n« (LZ 1912, 24)). To pa je tudi verjetno vse, kar imamo Slovenci napisanega o tem velikem mislecu med trojico »treh največjih«, ki jih je označil Brandes takole: »Mickiewicz je orel poljske poezije, Slowacki pav, Krasinski pa labod«, Kleiner pa širše z glagolom: »Miekiewicz je največ doživel, Slowacki izsanjal, Krasinski pa domislil«. Krasinskega svetovni pomen je začel v naših časih zopet rasti, zlasti od leta 1936., ko je dunajskemu Burgteatru uspelo v Csokorjevi priredbi in Röbbelingovi režiji spraviti v okvir uspele in svetovno pomembne odrske predstave njegovo izrazito knjižno, pesniško dramo »N e b o ž a n s k a komedija«, ki je doslej veljala za neuprizorljivo. S to predstavo je bila pred svetom na novo potrjena pesnikova genialnost, pa tudi izredna sodobnost njegove problematike, ki označuje Krasinskega resnično za preroškega pesnika. Ko sem pred kratkim vzel zopet to »Nebožansko komedijo« v roke, da jo preberem z vidika današnje borbe dveh svetov, me je prijela z izredno živostjo postav in tako sodobno resničnostjo, poleg tega pa s tako pesniško globino, lepoto in nazornostjo preroškega videnja naših dni izpred stoletja, da se nisem mogel ustavljati sugestivni sili prevajanja. Rad bi svojim prevodom Slowackega in Mickiewicza pridružil tudi z njima tako tesno povezanega Krasinskega, prevodom »Božanske komedije« Danteja pa njen slovanski antipod »Nebožansko komedijo«. V celoti bom skušal prevod izdati slej ko prej, danes priobčujem samo tretje dejanje ter toliko literarno zgodovinskega uvoda, kolikor je potrebno za umevanje te poljske klasične umetnine, ki je že davno všteta v vrsto svetovnih genialnih ustvaritev, a pri nas še neznanih. ÜZygmunta Krasinskega življenjepis naj podam v nekaj stavkih. Rodil se je v Parizu 18. II. 1812. leta kot potomec grofovske poljske rodbine iz najvišjih krogov, kot sorodnik poljskih kraljev po strani matere knežne Radziwillove. Oče je bil Napoleonov general ter generalisimus poljskih čet, ki so vkorakale z Napoleonom na Poljsko. Zato ni čudno, da je bil pesnikov krstni boter sam — Napoleon. Po propadu Napoleonske Varšavske velike kneževine je oče postal carski general, ostal sicer velik Poljak, toda lojalen, ker ni nič kazalo na rešitev poljskega vprašanja. Ko je bil sin na univerzi in so študenti v znak protesta ob smrti predsednika poljskega sodišča (1829) zapustili predavanje, je bil naš pesnik edini, ki se ga je po 4 očetovem ukazu udeležil. Zato so ga tovariši zasovražili in se jim je umaknil na univerzo v Genevo. V ta čas pade poljska vstaja 1. 1831., katere se njegov oče ni udeležil. Zato ga je hotel car Nikolaj nagraditi s tem, da bi sprejel sina v rusko diplomatsko službo. Zygmut se je vrnil (1832) iz inozemstva, se predstavil carju, službe pa ni sprejel, temveč je zaradi bolezni na očeh dobil znova dovoljenje za bivanje v inozemstvu. Bivanje je spreminjal: zdaj v Parizu, zdaj v Švici, zdaj v Nemčiji, največ pa v Rimu — po načinu poljskih in ruskih magnatov. L. 1843. (po poroki) se je vrnil v Varšavo, a je šel zopet v inozemstvo ter v Parizu umrl 23. II. 1859. leta. Njegovo truplo so prepeljali v domovino in ga pokopali v gradu njegove družine v Opini gori. Zygmunt Krasinski torej ni bil pravi emigrant, temveč je postavno živel v tujini. Zato je tudi vsa svoja dela izdajal pod — tujim imenom ali pa brez imena sploh. In prav po teh svojih delih spada med največje predstavnike poljske emigracijske književnosti, kajti v njih je prav tako kot Mickiewicz ali Slowacki, s katerima je prijateljsko občeval, tako že v Švici kot v Rimu, dojemal usodo domovine ter ji vso svojo umetnost dal v službo. Kot onadva se je tudi Krasinski ves predal poljskemu narodnemu mesijanizmu, ki je najznačilnejša poteza te emigracijske romantike, ter je gledal narodno rešenje v nravni, krščanski obnovi notranjega človeka. Bil je najizrazitejši nasprotnik vsake revolucije: že začetek revolucije leta 1831. je vplival nanj tragično, ne šele njen porazni in strahotni izid, ki je našel svoje pesnike v Mickiewizcu (»Dedi«) in Slowackem (»Anhelli«), v teh dveh pesnikih revolucionarnih teženj (»Konrad Walenrod«, »Kordijan«). Krasinski pa je trpel tudi na svoji notranji, edino njemu svojski tragediji: pripadal je kasti, o kateri je vedel, da bo morala spričo novih tokov slej ko prej propasti; videl je prihajati z demokracijo — kot veliki mislec — nove plasti naroda do veljave ter neizogibno borbo dveh svetov v narodu samem. Iz tega tragičnega občutja v sebi je napisal »N e b o ž a n s k o komedijo« v svojem — 21. letu. Začel jo je pisati takrat, ko se je — po revoluciji — 1. 1832. predstavil carju v Petrogradu, pa se odpravil zopet v inozemstvo in se mudil — na Dunaju. Spomladi 1. 1833. jo je na Dunaju začel pisati z naslovom »L'Umana commedia« — »Človeška komedija« kot pozneje Balzac v Parizu, toda ko jo je končaval v Benetkah, jo je v še večje zavestno nasprotje z Dantejevo naslovil »Nebožanska komedija« (Nieboska komedya). Izšla pa je v tisku šele dve leti pozneje (1835) v Parizu — anonimno pod šifro N. K., to je Napoleon (drugo Zygmuntovo ime po cesarskem botru!) Krasinski. Je to romantična, v shakespearskem in calderonskem slogu pisana igra, ki ni vezana na prostor in čas ne na realnost življenja in ni pisana za oder, je kot pesem in godba in neomejena vizija duha, ki gleda veliki boj dveh svetov — aristokracije in demokracije — na ozadju kozmičnih in demonskih sil ter jih z genialno pesniško oblikotvornostjo in globokim filozofskim gledanjem odkriva našim očem. Zgradba je sestavljena iz štirih dejanj, katere uvaja kot godbena in miselna uvertura v psalmskem svetopisemskem slogu pesniško dojeta in podana glavna problematika tistega poglavja. Kot uvod je zapel Krasinski obsodbo — poezije, romantične zanesenosti, poezije, ki je lepa in čudovita, toda nje nosilec je lahko preklet, če ji sledi zaradi svojega trpljenja in razkošja, kar dela iz njega videz angela, tik preden zabrede v blato. Blagoslovljen pa je tisti, ki ohrani božjo ponižnost v sebi — tak bo ljubil ljudi in bo kot mož med svojimi brati. Ta misel je tudi filozofska osnova vsemu delu: kajti glavna tragika glavnega nosilca dejanja je to, da je tudi pesnik, nepravi pesnik po svojem romantičnem doživljanju sveta. Tak je grof Henrik, ki nosi v drami simbolni naziv za vse čase in kraje: MOŽ, človek izrednih energij in zmožnosti, ki pa ne more svoje tragične hamletovske osebnosti spraviti v sklad z življenjem, temveč se vdaja romantičnim demonom — ljubezni, slave in oblasti-željnosti, kar ga pripelje — pa čeprav se je postavil za dobro stvar — v pekel. Tako je drama v bistvu moralnega značaja, dasi se v zadnjih dveh dejanjih razpne v mogočno socialno vizijo bodočih svetovnih spopadov, ki temelje na delovanju — demonov. Prvo dejanje je zasebnega značaja; grof si hoče ustvariti družinsko življenje ob ljubeči ženi, ki pa je samo dobra gospodinja ter ne more zadovoljiti Henrikove ljubezenske vizije, kakor si jo je predstavljal v mladosti. In hudobni demon se spremeni v ženski lik takega pesniškega privida, ki Henrika odtegne ženi prav v času, ko rodi sina. Angel varuh mu javlja rešitev zaradi tega, ker prav tedaj krščujejo njegovega sina. Mož se vrne družini, toda žena mu umira v blaznici. Drugo dejanje je v glavnem tragika doma, ko mu sin Orcio, o katerem je mati pred smrtjo želela, da bi postal pesnik in bi ga oče ljubil, oslepi ter prerokuje — kot pravi pesnik — iz materinega navdiha. Iz te družinske tragike zopet išče Mož v blodnja pota ter se da zapeljati prividu Orla, v katerega se je vtelesil hudobni duh napuha : spričo socialnih trenj, ki so na vidiku, sklene, da se polasti vlade in politične moči. Obe ti dve prvi dejanji sta samo uvod v tretje in četrto, ki sta zase nov svet, iz njiju gre v nadaljevanje le posledica moževe tragične krivde, njegovo prekletstvo v vdajanju se demonom, napačnim, nebožanskim pesniškim prividom. Tretje dejanje pomeni: vdati se demonom v — javnem življenju. Tu si stopita nasproti ateistični revolucionarec Pankracij s pravo — lenin-sko masko, kakor jo je zamislil Krasihski že pred sto leti! To je vtelešena revolucija, mož s samim razumom, ki mu je prav tak demon kakor Henrixu moč in slava. Kot Dante vodi Krasinski Moža po peklu revolucije — po gozdovih — ne v spremstvu Beatrice, — temveč prekrščenega Žida, ki iz sovraštva do križa zavaja narod v medsebojno moritev in je vsem stranem na uslugo. Osebno srečanje med obema voditeljema je višek drame sploh: tu se vidi tragični greh obeh: Mož ne veruje v možnost obrambe, pa demon oblastiželjnosti in slave ga vodi v nekompromisno borbo, Pankracij pa zaničuje svoje čete, ne veruje v bodočnost svoje utopije, zato čuti potrebo po zvezi z Možem. Pankracij je — sam razum, demon uničenja; Mož — silna energija idealističnega vladalca, toda — brez ljubezni in z grehi vse preteklosti, ki imajo v moralnem svetu velik pomen, kakor ga tako pesniško opisuje v četrtem dejanju pravi, resnični pesnik-videc slepi Orcio. V četrtem dejanju postane Mož vodja obrambe na okopih Svete Trojice, za kar ga mazili sam škof. Toda šlahta razpada sama v sebi, nima več odpora, edino Mož je brezkompromisni borec do zadnjega. Ko vidi Pankracijevo zmago, se vrže v prepad z besedo: »Poezija, bodi prekleta, kakor bom sam na veke!« Na veke zato, kakor mu je prerokoval sin: »Ker ni ničesar resnično častil, razen sebe in svojih misli.« Ker je bil v rokah — Orla, demona. Zma-galca Pankracija, tega zgolj uničevalca, pa je ubil Kristus, trpeča ljubezen, ki je edini obnovitelj sveta. Krščanski element prerašča torej vse druge motive — čeprav se mi zdi zadnji prizor prilepljen! — Z njim se uvršča drama organsko v poljsko ustvarjanje tega razdobja, ko dobiva verski, odrešujoči smisel trpljenja poljskega naroda pomen odrešilne sile v skupnosti drugih narodov, se tedaj vključuje v mistični pw oljski mesijanizem kakor Mickiewiczevi in Slo-wackievi spevi, ki vsi izhajajo iz potrebe »m oralnega preporoda posameznikov kakor tudi narodov.« To misel je še izrazil v naslednji, prav za prav obenem zamišljeni tragediji »I r i d i j o n«, kjer je še bolj pokazal, da celo — narodnostna misel, rodoljubna navdušenost, če vodi iz maščevanja v nasilje in moralne krivice, ne more imeti odrešujočega pomena; odrešuje samo trpljenje v ljubezni, pa četudi ima trajati — stoletja. Revolucije so delo — hudičevo, treba je samo — potrpeti, edino orodje premaganih je v tihem delu in v trajanju, v čakanju, da čas sam prinese odrešitev. (To misel — ki je zelo sorodna poznejšim, po dveh ponesrečenih revolucijah razočaranim realistom — je povedal tudi v Petersburgu — očetu in ta jo je — pohvalil.) »Ne širi se z maščevanjem napredek človeškega rodu, temveč z ljubeznijo... In tudi sedanji tok družbe na poti k svobodi ne pozna krčev in klanja, temveč samo potrebo razuma in čednosti... Vse, kar je zlo, mora biti darovano temu, kar je dobro, to je opozorilo in nauk za dejstvo, da je treba delati z Duhom, če hočemo po delu vekov vstati od mrtvih.« Tudi Iridijon, ki je za svobodo naroda spreminjal vero, hotel izrabiti prve kristjane v politične namene, ki je žrtvoval svojo sestro cesarskemu nasilniku in dvignil revolucijo — n i rešil naroda; toda šele čez tisoč let je videl tisti Rim, ki je zasužnjil Grecijo, uničen in vržen v razvaline... »Ne vladajo naše kaprice sveta, temveč razum božji...« To je smisel »Iridijona«, kakor ga je Krasinski sam podal. In z zgodbo v tej najmogočnejši svetovni umetnini na ozadju antičnega Rima je podal usodo Poljske dežele, grobov in križev, kamor se Iridijon preseli; poljsko zaupanje v smisel trpljenja in vdanega čakanja v pravičnost časa, da vstane »iz dela stoletij«. Tako imata te dve drami poudarek na moralnem notranjem očiščenju naroda, ki si bo le tako zaslužil pri Bogu odrešenje. Še posebej pa je to svojo historiozofsko mišljenje o potrebi trpljenja poljskega naroda za rešitev svojo in vsega človeštva razvil v uvodu in v pesmi »Predsvit«, ki je izredno lepa pesem na ozadju zemske ljubezni do Delfine Potočke, pa sega v zazemskost, kjer je podana apoteoza poljskosti v prostorih vsemirja, ko je Poljska dosegla s Kristusovo muko prvo mesto med vsemi narodi sveta, ki se ji klanjajo. In sprevod narodov v tem zmagoslavju, pred katerim nosijo »katoliški križ«, vodi — Kraljica Poljske, Mati božja Čenstohovska. S tem »Predsvitom« je Krasinski postal eden glavnih duhovnih voditeljev svojega naroda, stopil je v tekmo z Mickiewiczem in Slowackim. To je bila borba za vlado duš, ko se je Slowacki postavil proti Krasinskemu, Mickiewicz pa je suvereno — molčal. Ko pa se je po poroki leta 1843. povrnil v Varšavo, je čutil, da zopet snujejo priprave za revolucijo, tokrat teroristi in komunisti, saj so javno huj-skali na pomor (Prawdowski 1. 1844. v Bruslju) in ga celo osebno vabili v revolucijsko-socialistično zvezo. Prestrašil se je teh nasilnih prekucuških gesel ter napisal kot odgovor »Psalm ljubezni in Psalm upanja«, v katerih je zavzel odločno stališče zoper socialno revolucijo, ki razkraja narod. V Psalmu ljubezni je zavpil geslo: »Hajdamaške odvrzite nože!« in napisal tiste retorične, tolikokrat citirane verze, ki jih podajamo samo v do-slovnem — ne pesniškem — prevodu: Proti peklu je treba postaviti srce! Uničiti Satanov črni rod! Razsekati s sabljo krvavi bič v svetu barbarskih tolp! Ne pa razvnemati poljsko ljudstvo, da bi poljsko šlahto moril! Zastonj vse kričanje — zastonj govori — iz krvi in blata — je stari svet! Mi pa gremo druga leta, na nas je padel nov žarek iz nebes! Ni nobeno dejanje — otroško klanje! Ni nobeno dejanje — uničevanje! Edina resnica, dejavna in božja, je sprememba po — ljubezni! Samo eden edini je čudež: s poljsko šlahto poljsko ljudstvo! Kot dva zbora — eno petje! Vse drugo je zmota zmot! Vse drugo je le madež madežev, Domovina pa je edino tam! To je pisal leta 1845., tik pred — galicijsko kmetsko vstajo leta 1846., ko so kmetje začeli klati galicijsko šlahto (Szelova vstaja). V moderni poljski književnosti se je našel pesnik Bruno Jasienski, ki je v poemu »Beseda o Jakobu Szelu« razglasil organizatorja tega klanja za velikega junaka; zanimivo pa je — da je prešel ta pisatelj, ki je pripadal prole-tarski književnosti, v ruski komunistični pisateljski krog, kjer piše sedaj v ruščini in se je — odrekel Domovini! Krasinski je poleg teh del napisal še mnogo drugih, tako v svoji mladosti nekaj zgodovinskih romanov v slogu Walterja Scota, pozneje pa več psalmov in polemičnih pesmi, ki nimajo več takih pesniških poletov, temveč so bolj ali manj programski, rimani historiozofski traktati, razen seveda krasnih ljubezenskih verzov, namenjenih Delfini Potočki, ki spadajo med najlepšo poljsko ljubezensko liriko. Nas pa zanima ob tej priliki, ko govorimo o »Nebožanski komediji«, še njegov nekončani poem, ki naj bi bil njegovo življenjsko delo, pa je objavil v tisku samo uvod »Sen«, drugo pa je ostalo v nedodelanem rokopisu ter nosi v posmrtni objavi naslov »N e k o n č a n a pesnitev«. Namenil jo je za dopolnitev »Nebožanski komediji« in ima naslednjo vsebino: Pesnik Dante Alighieri, postava nezemske popolnosti, je prijatelj in učitelj (Maestro) Henrika, pogumnega in plemenitega mladeniča, ki ga pa zanimajo samo zunanje strani življenja. Mojster moli s svojim vzgajancem, hoteč mu pokazati »večno resnico božjo in začasno zemsko«. V »Snu« vidi Henrik pekel in vice sodobnosti: v peklu vidi grozotne prizore človeške podlosti, vojnih grozot, sistemov vohunstva, ječ in eksekucij, nato zločinov iz dobičkaželjnosti, na borzah, v obrtih, iz demagogije, političnega nasilja, ponižanja ženž itd. vseh zablod sodbonega materializma. Vidi tudi strašno trpljenje naroda, mučenega v gozdu vislic in brodečega po krvi. To pa je »poskušnja groba«, so sodobne vice, kajti »iz trpljenja lahko vstane duh, iz podlosti pa ni vstajenja«. Nato slede odlomki spevov, kakor jih je neizdelane zapustil pesnik v zapuščini. Henrik sklene, da se bo posvetil borbi za človeško blaginjo. Karneval v Benetkah ga pa vrže v vrvež življenja. Dante ga hoče iz tega življenjskega karnevala dvigniti v višjo ljubezen, v družbo tistih, v katerih duhu se ustvarja bodočnost. Zato mu najprej pokaže beneško podzemlje, kjer je videti razvoj božje misli v zgodovini človeštva do naših dni. V VI. spevu, ki je za nas najvažnejši, pa ga pripelje v tajni, religiozno-mistični klub zastopnikov raznih narodnosti. Tu predsednik poučuje mladeniča, da bo prišla doba kraljestva božjega in svetega Duha, doba ljubezni. Tedaj se dvigne s protestom načelnik poljskega kora Pankracij, predlagajoč, da se mora prej svet še očistiti s krvjo in klanjem. Dante izpodbija Pankracijeve predloge, na kar Pankracija in njegove somišljenike, »ljudi brez ljubezni in brez dobre volje«, izključijo iz društva. Tu pa se rokopis tudi konča, ne da bi Krasinski razvil dalje svoj »program«, kako bo Henrik, potomec Henrika iz »Ne-božanske komedije«, prenesel v dejanje svoje pojmovanje krščanskih idealov. Tako se nam pokaže Krasinski kot velik — »kristjan, ki je ljubil Boga kot simbol najvišje Ljubezni in Resnice, kot ideal Dobrote in socialne Misli —,« pravi Grabowski v LZ ter dostavlja: »to mu mora šteti v hvalo tudi največji nasprotnik krščanstva ali katoliške Cerkve. Krasinski — aristokrat in Krasinski katoličan — je imel srce in vest« in je verjel v preporod Poljske, v »kraljestvo božje na zemlji«. Ta vera se je pokazala tudi v »Nebožanski komediji«, da se povrnemo sedaj s pregleda njegovega celotnega dela k njej. Krasinski sam je zapisal (1833), da pomeni drama boj »med aristokracijo in demokracijo in naj bi bila obramba tega, za kar se trga toliko revežev: religije in slave pretek 1 o s t i«. Res čutimo, da se njegovo srce nagiblje na stran Henrikovega sveta, toda samo obramba to delo ni. Verjetno, da je medtem delo kaj popravljal, kajti drugo leto (1834) je dal sam naslednje pojasnilo: »Jaz vem, da je naša civilizacija na umoru; vem, da so že blizu časi, ko bodo novi zločini prišli kaznovat stare in se bodo sami obsodili v prekletstvo pred obličjem božjim, — toda vem, da ne bodo ničesar ustvarili ne zgradili; prešli bodo kot Atilov konj in gluho bo po njih! Šele to, česar ne veš ne ti in nihče, bo prišlo in se razvilo iz kaosa ter bo zgradilo novi svet po volji božji in po usojenosti človeškega rodu.«... Mickiewicz je 1. 1843. posvetil komediji tri predavanja na visoki šoli v Parizu: celo dramo je prebral ter jo komentiral, toda manj kritično kakor navdušeno in informativno, oporekajoč ji sicer, da preveč pe- simistično gleda na slovansko ljudstvo, ki da ni tako, kot ga predstavlja v likih lakajev, mesarjev itd. Pankracij mu je simbol vseh materialističnih teženj in nosi poteze vseh znanih zgodovinskih revolucionarjev: Kromvela, Dantona in Robespiera... Očita pa, da ni v delu poljskega duha, da je Henrik sicer poljski grof, da se pa vede »po inozemsko«: »Zavzema se za poljsko šlahto, za krščanstvo, katolištvo, pojmuje pa jih tako, kakor da se jih je naučil iz inozemskih knjig.« V pojmovanju gotskih svetišč ni nič slovanskega, nič poljskega, celo nič katoliškega. »V celoti mu je ,Nebožanska komedija' obsodba prekletstva človeških domislekov«, to je: človeških namenov, ki jih podpira satan proti božjemu redu. Kleiner je 1. 1929. napisal, da ta drama pomeni »sodni dan Evrope XIX. st.« Ob celotnem pregledu pa je Mickiewicz dodal: »Ne pričakujemo kmalu slovanskih dram videti na odru: nobeno sodobno gledališče bi ne zadoščalo niti za Nebožansko komedijo.« Prav tako so tudi vsi poznejši literarni kritiki, ki so se bavili s to »izmed vseh poljskih pesniških veledel nedvomno najmanj poljsko, a najbolj obče človeško ustvaritvijo poljske misli« (Chlebowski), so bili mnenja, da Krasinskega čas pripada šele »bodočnosti« (Klaczko, Tarnowski, Mazanowscy itd.). Za najnovejši čas pa je življenjsko moč te stvaritve potrdila ravno uprizoritev tragedije v dunajskem Burgteatru v priredbi znanega prevajalca klasičnih del Fr. Th. Csokorja, ki jo je skrčil od 36 prizorov na 16 ter jo tako priredil v »izredno učinkovito« odrsko podobo in jo izdal v založbi Paul Zsolnay na Dunaju (1926, z uvodom grofa Edvarda Krasinskega, pesnikovega pranečaka). A. E. Rutra, ki poroča o predstavi te »grandiozne pesnitve«, zaključuje svoje poročilo s stavkom, ki naj velja za sodobno oceno tega poljskega genija: »Kakšen mogočni, ves svet obsegajoči lok se boči čez to pesnitev! Ta,, ki jo je ustvaril, bičan od vizije, ne za oder in ne za slavo, temveč iz vulkana razklane duše in zaradi priznanja, je bil človek, ki je težil k očiščenju. Milost, ki se daruje samo izbrancem, mu je dala zgraditi delo, ki ne bo prešlo, ki je enkratno v svojem širokem vidu, ki se nas danes še po sto letih dojme s prav takim vročim dihom, s kakršnim je tedaj bruhalo na svetlo kot goreča lava. Ko smo delo sedaj gledali na častitljivem odru mestnega gledališča, je nas prav tako neposredno prijelo, kakor da je bilo napisano prav za sedanji, tako strahotno grozeči čas.« Kaj naj rečemo šele mi, ki ta čas doživljamo sredi med nami in je vsa naša domovina samo en velik oder, kjer temne sile demonov igrajo z nami svojo nebožansko in hkrati tudi nečloveško komedijo?! Krasinskega genialno delo izpred stoletja naj nam pokaže novo pot ne z revolucijo brez Boga, temveč z »genialnim delom« za obnovo duše in domovine v nov red, kjer naj vlada Kristus, ki edini lahko delo uničevanja spremeni spet v plodno rast... Študija temelji na naslednjih virih: Bronislaw Chlebowski: Literatura polska 1795—1905, Lwöw-Warszawa-Kraköw, Zaklad narodowego imenia Ossolinskych, 1923. — Antoni i Mikolaj Mazanowscy: Pod-r^cznik do dziejöw Literatury Polskiej, Krakow 1902. — Adam Mickiewicz: Dziela, Warszawa, Bibljoteka arcydziel literatury, t. XVII. — J. Krasinski: Iridion. V obdelavi dr. T. Sinka (Bibljoteka Narodöwa, t.? — A. E. Rutra: »Die ungöttliche Komöodie« am Wiener Burgtheater, Pologne litteraire, XI 15. april—15. dec. 1936, nr. 115—123. — Dr. Tad. Stan. Grabowski: Poljski jubileji 1912. leta (prevel Voj. Mole) LZ 1912, 190. — Odlomek iz Krasinskega »Iridijona« (Epilog). Ob stoletnici pesnikovega rojstva prevel vojeslav Molč, LZ 1912, 244. — Prevod po izdaji: Biblioteka powszechna, Zloczöw. Tretje dejanje Nebožanske komedije Zapojmo — pesem! Kdo jo začne, kdo jo konča? — Dajte mi preteklost, oboroženo z jeklom, plapolajočo z viteškimi peresi! — Gotske stolpe prikličem pred vaše oči — vržem vam senco svetih katedral nad vaše glave. — Toda ne — ne — vse to se nikdar več ne povrne! Kdor koli si .že, povej mi, v kaj veruješ! — Laže bi izgubil življenje, kakor pa da bi našel, vzbudil kakšno vero v sebi. Sram vas bodi, sram, malih in velikih — in mimo vas, mimo, ker ste majhni in ubogi, brez srca in razuma, hiti svet k svojemu cilju, bori se z vami, podi se pred vas, igra se z vami, prevrača in odvrača — v plesu se suka svet, pari izginjajo in vstajajo, pa takoj zopet padajo, kajti spolzko je, ker je vse polno krvi — vsepovsod kri — mnogo krvi, vam pravim. Ali vidiš one množice pri mestnih vratih sredi gričev in pokončnih topolov? — Razpostavljene šotore — postavljene dolge deske, pokrite z mesom in pijačo, podprte s panji in drogovi. — Vrč leta iz rok v roke — in, kjer se dotakne ustnic, tam se zadere glas, grožnja, prisega ali kletev. Vrč pa leta, se preobrača, kroži, pleše, vedno poln, brneč, bleščeč se sredi tisočev. Naj živi kelih pijanstva in tolažbe! Ali vidite, kako oni nestrpljivo čakajo — mrmrajo med seboj, pripravljeni, da zaženo hrup — vsi ubogi, z znojem na čelu, razmršenimi lasmi, v cunjah, z opečenimi obrazi, z dlanmi, nagubanimi od dela: — ti drže srpe, oni mahajo s kladivi, s kosami in rogljačami — glej, — ta dolgin drži spuščeno sekiro, oni tam z železnim tolkačem maha nad glavo; malo dalje tam pod vrbo hlapče maši drobno višnjo v usta, dolgo šilo pa stiska v desnici. Tudi ženske so prišle, njihove matere, žene, lačne in uboge kot oni, pred časom ovenele, brez sledu lepote — na njih laseh je prah prehojene poti — na njih naročjih raztrgana oblačila — v njih očeh pa nekaj ugaslega, mrkega, kakor od pretresa prestrašen pogled — toda takoj ožive — vrč leta povsod, obide vsakega. Naj živi kelih pijanstva in tolažbe! Tedaj, je nastal velik šum v zboru — ali radost ali obup? Kdo spozna, kakšno občutje je v glasovih tisočev? Ta, ki je prišel, je skočil na stol, se povzpel na mizo, in zdaj vlada nad njimi s svojo besedo. Njegov glas je za-tegnjen, oster, izrazit, vsako besedo čuješ razločno in razumeš — njegovi gibi so počasni, lahki, povezani z besedo kakor godba s pesmijo — čelo je visoko, široko, niti enega lasu nima na glavi, vsi so izpadli, izpodjedeni od misli — koža se je prižela k lobanji, na lica, žolto se zajeda med kosti in mišice — a od senc mu črna brada opasuje kot z vencem obraz — nikjer krvi, nobene spremembe barve v licih, — oči nepremično uprte v poslušalce — niti trenutka dvoma ni videti ne hipne zmede; kadar pa dvigne roko in jo z visoka iztegne nad nje, sklonijo glave; zdi se celo, da bi najraje pokleknil pred tem blagoslovom velikega razuma — ne srca! — Proč s srcem, s predsodki, naj živi beseda tolažbe in pomora! On je njihov bes, njihova ljubezen, on vladar njihovih duš in navdušenja — obljubuje jim kruh in zaslužek — kriki so se dvignili, razmahnili in se razpršili na vse strani. — »Naj živi Pankracij — kruha, kruha, kruha!« Ob podnožju govornika pa se opira na mizico njegov prijatelj ali tovariš ali sluga... Vzhodnjaško oko, črno, osenčeno z dolgimi vekami — prosto padajoče roke, upogiba j oča se kolena, neokretno telo, nagnjeno v boku — na ustnicah pa nekaj ljubeznivega, nekaj zlohotnega — na prstih zlati prstani; tudi ta vpije z zahriplim glasom: »Naj živi Pankracij!« — Govornik za trenutek obrne vanj svoje oči: »Tovariš, židovski prekrščenec, daj mi robec!« Medtem pa traja naprej krik in vik in tlesk: »Kruha, kruha, kruha! Smrt plemičem, smrt trgovcem — kruha, kruha!« Hrup. — Nekoliko svetilk. — Na mizi odprta knjiga. — Zbor krščenih Židov. Prekrščenec: Bratje moji podli, bratje moji maščevalni, bratje ljubljeni, sesajmo strani talmuda kakor mlečne grudi, grudi, življenja polne, iz katerih nam lijejo moč in med, trpkost in strup. Zbor Prekrščencev: Jehova je naš Gospod in nihče drug! On nas je porazmetal vsepovsod, on je z nami kakor z neizmerno kačo opletel svet častilcev Križa, naših gospodarjev, ponosnih, neumnih, nepismenih. Trikrat pljunimo na njihov pogin, trikrat prekleti, prekleti, prekleti! Prekrščenec: Veselimo se, bratje moji! Križ, naš sovražnik, je pod-sekan, trhel stoji danes nad kalužo krvi in, ko se enkrat zvali, se ne bo več dvignil. Do takrat pa ga brani gospoda. Zbor: Dopolnjuje se delo vekov, naše delo žalostno, bolestno in trdo — trikrat pljunimo na njih pogin, trikrat prekleti, prekleti, prekleti! Prekrščenec: Na svobodi brez reda, na moritvi brez konca, na prepirih in zločinih, na njih glupstvu in napuhu postavimo zopet mogočnost Izraela — samo teh nekaj plemičev — samo teh nekaj pahnimo v prepad — na njihova trupla pa nasujmo razvaline križa! Zbor: Križ je naše sveto znamenje, voda krsta nas je zvezala z ljudmi, zaničevalci so zaupali ljubezni zaničevanih. Svoboda ljudstva je naša pravica, dobro ljudstva naš cilj: verjeli so sinovi krščanskim sinovom Kajfe! Pred vekovi so sovražnika mučili naši očetje, mi ga na novo mučimo danes in ne bo več vstal. Prekrščenec: Še nekaj malega časa, samo še nekoliko kapljic strupa kače in — svet bo naš, naš, o bratje moji! Zbor: Jehova, Gospod Izraelov, in nihče drug! Trikrat pljunimo na pogin ljudstev, trikrat prekleti, prekleti, prekleti! Slišati je trkanje. Prekrščenec : Vsak na svoje delo — ti pa, sveta knjiga, proč od tod, da bi pogled prekletega ne omadeževal tvojih strani! Skriva talmud. Kdo je? Glas izza vrat: Vaš. — V imenu svobode, odpri! Prekrščenec: Bratje h kladivom in vrvem! Odpira. Leonard vstopi: Dobro, tovariš, da bedite in ostrite meče za jutri. Enemu izmed njih: Kaj delaš ti tam v kotu? Eden izmed prekrščencev: Vrvi, tovariš. Leonard: Pametno, brat — kdor ne bo padel od železa v boju, bo poginil na veji. Prekrščenec: Dragi tovariš Leonard, ali se res začne jutri? Leonard: Tisti, ki misli in čuti najmogočneje izmed nas vseh, te poziva po meni na pogovor. On sam naj ti na to odgovori. Prekrščenec: Pridem. Vi pa ne prenehajte z delom. Jankel, dobro pazi! Odhaja z Leonardom. Zbor prekrščencev: Vrvi in bodala, koli in sablje, delo naših rok, pojdite iz naših rok na njih pogin! — Oni bodo pobili šlahto po poljih, pobesili jo po vrtovih in gozdovih, potem pa bomo mi nje pobili in pobesili. Zaničevani bodo vstali v svoji jezi, okrasili se s slavo Jehovino; njegova beseda je odrešenje in ljubezen za nas, uničenje za vse druge. Pljunimo trikrat na njih pogin, trikrat na njih smrt. trikrat prekleti, prekleti, prekleti! Šotor. — Porazmetane steklenice in kozarci. Pankracij: Petdeset jih je popivalo tukaj pred trenutkom in za vsako mojo besedo so kričali: Vivat! Živijo! Ali je sploh kdo razumel moje misli? Konec poti, na katere začetku popivajo? Ah! Servile imitatorum pecus. Vstopi Leonard in Prekrščenec. Ali poznaš grofa Henrika? Prekrščenec: Veliki tovariš, bolj z vida kakor s pogovora — spominjam se, da je nekoč, ko je šel v procesiji božjega Telesa, zakričal name: »Spoti se spravi!« in me ošinil s pogledom gospodarja — za kar sem mu obljubil vrv v svoji duši. Pankracij : Jutri — kar najraneje — se odpraviš k njemu in mu poveš, da bi se rad z njim osebno sešel, na samem, jutri ponoči. Prekrščenec: Koliko ljudi mi daš, kajti ni varno, puščati se sam na takšno pot. Pankracij : Sam boš šel, moje ime ti je predstraža — vislice pa, na katerih smo včeraj obesili barona, bodo stale za tvojim hrbtom. Prekrščenec: Aj, aj! Pankracij : Povej mu, da pridem k njemu pojutrišnjem opolnoči. Prekrščenec: Če me pa da zapreti ali ubiti! Pankracij : Boš mučenik za svobodo naroda. Prekrščenec: Vse, vse dam za svobodo naroda! Na stran: Aj! Aj! Pankracij : Lahko noč, tovariš! Prekrščenec odhaja. Leonard: Zakaj to zavlačanje, ta polovična sredstva, pogajanja, pogovori? Ko sem prisegel, da te bom spoštoval in ubogal, sem te imel za junaka končne usodnosti, za orla, letečega naravnost k cilju, za človeka, ki postavi sebe in vse svoje na eno kocko. Pankracij: Molči, dete moje! Leonard: Vse je pripravljeno — prekrščenci so skovali orožje — množice kriče — nestrpno že čakajo na zapoved, samo ukazi in šinilo bo kot iskra, kot blisk, se spremenilo v plamen in udarilo z gromom in treskom. Pankracij : Kri ti udarja v glavo — razumem, pri tvojih letih, toda s krvjo se ne znaš vojskovati in jo imenuješ navdušenje. Leonard: Premisli, kaj delaš. Aristokrati so se v svoji nemoči zaprli v okope Svete Trojice in čakajo našega prihoda kot noža giljotine. Naprej, mojster, brez odlašanja naprej in po njih! Pankracij : Vse eno — izgubili so — telesne moči v razbrzdanosti, razumske v lenobi — jutri ali pojutrišnjem bodo morali podleči. Leonard: Koga se bojiš — kdo te zadržuje? Pankracij : Nihče — samo moja volja! 6* 83 Leonard: In slepo naj ji verjamem? Pankracij : Resnično ti povem — slepo! Leonard: Ti nas izdajaš! Pankracij : Kot refren pri pesmi tako je izdaja na koncu vsakega tvojega govora — ne kriči, kajti če bi naju kdo poslušal... Leonard: Tu ni vohunov, in potem — zakaj? Pankracij : Nič — samo pet krogel v tvojih prsih — zato, ker si si drznil v moji prisotnosti dvigniti glas za ton više. Stopi k njemu: Veruj mi in pomiri se! Leonard: Zaneslo me je, priznam — ne bojim se kazni. Če naj moja smrt služi za svareči zgled, če pridobi z njo naša stvar na moči in trdnosti, ukaži! Pankracij: Živ si, poln upanja in veruješ globoko, najsrečnejši si izmed ljudi, nočem ti jemati življenja. Leonard: Kaj praviš? Pankracij : Misli več, govori manj in nekoč me boš razumel! — Ali si poslal v skladišče po dva tisoč nabojev? Leonard: Poslal sem Dejca z oddelkom. Pankracij: Si vložil zbirko krojačev v našo blagajno? Leonard: Z največjim navdušenjem so se združili vsi do zadnjega in prinesli sto tisoč. Pankracij : Jutri jih povabim na večerjo. — Ali si slišal kaj novega o grofu Henriku? Leonard: Preveč zaničujem šlahto, da bi verjel to, kar o njem pravijo — propadajoče rase nimajo več energij, ne smejo jih imeti, ne morejo! Pankracij: On pa kljub temu zbira svoje kmete in poln zaupanja na njih zvestobo se pripravlja, da pride na pomoč okopom Sv. Trojice. Leonard: Kdo se nam upa upirati — ko se je vendar v nas vtelesila ideja našega veka!? Pankracij: Jaz ga hočem videti — pogledati mu v oči, prenikniti ga do globine srca — pritegniti ga na našo stran. Leonard: Trdoglav aristokrat! Pankracij : Toda pesnik zraven. — Sedaj pa me pusti samega! Leonard: Oprosti mi, tovariš! Pankracij : Mirno zaspi — če bi ti ne odpustil, bi zdaj že spal na veke. L e o ii a r g : Torej ne jutri? Pankracij: Lahko noč in milo sanjaj! Leonard odhaja. Hej, Leonard! Leonard se vrne: Tovariš vodja? Pankracij : Pojutrišnjem ponoči boš šel z mano h grofu Henriku! Leonard: Razumem. Odhaja. Pankracij : Zakaj meni, vodji tisočev, samo ta edini človek stoji na poti? Njegove sile so majhne spričo mojih; nekoliko deset kmetov, ki slepo verjamejo njegovim besedam, ki so privezani nanj z ljubeznijo svojih živali... To je malo, to ni nič!... Zakaj tako koprnim, da bi ga videl in ga omamil, ali je moj duh našel sebi enakega in se zakolebal? Je to zadnja moja ovira na teh ravninah — treba jo je podreti, in potem? ... Misel moja, ali ne znaš varati sebe, kakor varaš druge? — Sram naj te bo, ti poznaš svoj cilj, ti misel moja, gospodarica ljudstva, v kateri se je združila moja volja in sila vseh — in, kar je zločin za druge, je v slavo tebi —, ki si podlim ljudem, neznanim dala imena, ljudem brez čustva vero in si svet po svojem obličju ustvarila, prerodila ga na novo krog in krog — ti sama pa blodiš in ne veš, kaj si! Ne, ne, ne, ti si mogočna! Pade na stol in misli. Gozd. — Razvešene plahte po drevju. — V sredini jasa, na kateri stoje vislice. — Hrup. — Šotori. — Ognji. — Sodi. — Tropi ljudi. Mož — grof Henrik ovit s črnim plaščem, z rdečo kapico svobode na glavi, prihaja, držeč Prekrščenca za roko: Pazi! Prekrščenec potihoma: Velerodni gospod, vodim te — ne izdam te, na svojo čast! Mož: Samo migni z očesom, samo dvigni prst, in v glavo te ustrelim! Lahko si misliš, da mi ni za tvoje življenje, ko bi se za to odločil... Prekrščenec: Aj, aj! Z železnimi kleščami mi stiskaš dlan — kaj naj storim? Mož : Govori z menoj kot s svojim znancem, z novoprišlim prijateljem — kakšen ples je tam? Prekrščenec: Ples svobodnih ljudi. Moški in ženske plešejo okrog vislic in pojö. Zbor: Kruha, zaslužka, lesa za kurjavo pozimi, odpočitek poleti — hura, hura! Bog ni imel usmiljenja z nami — hura, hura! Kralji niso imeli usmiljenja z nami — hura, hura! Graščaki niso imeli usmiljenja z nami — hura, hura! Mi zdaj Bogu, kraljem, graščakom odpovedujemo službo — hura, hura! Mož dekletu: Veseli me, da si tako rdeča in vesela. Dekle: Ko pa sem tako dolgo čakala na ta dan — ko sem tudi jaz pomivala krožnike, vilice čistila s krpami, lepe besede pa ne slišala pri tem — ej, že je čas, da bi jedla sama, plesala sama... hura! Mož: Pleši, tovarišica! Prekrščenec tiho: Usmili se sebe, velerodni gospod, lahko bi vas kdo spoznal... pojdimo! Mož : Če me kdo spozna, je po tebi — stopiva naprej! Prekrščenec: Pod tem hrastom sedi družba lakajev. Mož: Stopiva bliže! Prvi lakaj: Že sem ubil svojega gospodarja. Drugi lakaj: Jaz še vedno iščem svojega barona — na zdravje! Komorni strežaj: Tovariši, sklonjeni nad kopitom v potu in po-niženju, čisteč čevlje in strižeč lase, smo občutili svojo pravico — na zdravje vse družbe lakajske! Zbor lakajev: Na zdravje predsednika — on nas bo popeljal na pot časti in ponosa! Komorni strežaj: Hvala, tovariši! Zbor lakajev: Iz predsob, naših ječ, smo planili ven v pravšen čas kot vsi skupaj z enim skokom. — Živijo! — Poznamo salonske smeš-nosti in nazadnjaštva. — Živijo! — Živijo! — Vi vat! Mož: Kaj pa ti glasovi, trši in bolj divji, v tej gošči na levo? Prekrščenec: Zbor mesarjev, velerodni gospod! Zbor mesarjev: Sekira in nož je naše orožje — je naše življenje, barončki ubogi. Nam je vseeno, rezati govedo ali graščake! Mi smo sinovi moči in krvi, omalovažujoče gledamo na druge, slabše in bolj bele — kdor nas najame, ta nas ima: za graščake bomo klali vole, za ljudstvo graščake... Sekira in nož sta naše orodje — življenje naše, ej, barončki — gro-fički... žlahta gnädljiva ... M o ž : Te imam rad — se vsaj ne menijo ne o časti ne o filozofiji. — Dober večer, gospodje! Prekrščenec tihoma: Velerodni gospod: govori »tovariš«, ali vsaj »svobodna ženska«! Ženska: Od kod se je vzel ta naslov? — Fuj! Smrdiš po starini! Mož: Jezik se mi je zapletel. Ženska: Sem svobodna kakor ti, svobodna ženska, ki družbi zato, ker mi je priznala pravico, razdajam svojo ljubezen. Mož: In družba ti je zato dala nazaj ta prstan in to ametistovo verižico. — Ah! dvakrat dobrodelna družba! Ženska: Ne, te malenkosti sem strgala pred svojo osvoboditvijo s — svojega moža, sovražnika svobode, ki me je držal v sponah. Mož: Želim tovarišici lepo zabavo. — Gre naprej. Čez nekaj korakov: Kdo je ta čudni vojak, oprt na dvorezni meč, z mrtvaško glavo na kapi in z drugo na torbi, s tretjo na prsih? Ali ni to slavni Blan-chetti, sedaj tak voditelj drhali, kakor so bili včasih od knezov in vlad najeti vojaški poveljniki. Prekrščenec: On je, velerodni gospod — šele pred tednom je prispel k nam. Mož: O čem general tako premišljuje? Blanchetti: Vidiš, tovariš, to luknjo med javoroma — poglej dobro! — in videl boš tam visoko grad — natanko vidim skozi svoj daljnogled zidove, okope in štiri utrjene stolpe. Mož: Težko jih bo obvladati. Blanchetti: Tisočkrat tisoč kraljev! Lahko jih obidem po jarku, lahko jih je spodkopati... Prekrščenec z očmi migajoč: Tovariš general... Mož tihoma: Čutiš napetega petelina pod mojim plaščem? Prekrščenec na stran: Aj, aj! Glasno: Kako si si to zamislil, tovariš general? Blanchetti zamišljeno: Čeprav sta mi brata v svobodi, mi nista brata po geniju — po zmagi boste lahko zvedeli vse o mojih načrtih. Odhaja. Mož Prekrščencu: Svetujem vam, da ga ubijete, kajti na ta način se spočenja vsaka aristokracija! Obrtnik: Prekleti! Prekleti! Mož: Kaj delaš pod tem drevesom, ubogi človek? Zakaj gledaš tako divje in megleno? Obrtnik: Prekleti trgovci, tovarniški direktorji — najlepša leta, v katerih drugi ljudje ljubijo dekleta, se bijo na odprtem polju, jadrajo po daljnih morjih, — jaz pa sem moral ta leta presedeti v tesni sobici nad pletenjem svile. Mož: Izpij že kupo, ki jo držiš v roki! Obrtnik: Nimam moči — ne morem je dvigniti do ust — komaj sem se priplazil do sem, toda meni ne bo vzšla zarja svobode... prekleti trgovci, ki prodajajo svilo, in gospoda, ki se vanjo odevajo! Umira. Prekrščenec: Kakšen grd mrlič! Mož: Strahopetec svobode, tovariš Prekrščenec, poglej na to glavo brez življenja, plavajočo v krvavi zarji zahajajočega sonca! Kam naj dam zdaj te vaše izraze, vaše obljube: enakost — izpopolnjenost in srečo človeškega rodu? Prekrščenec na stran: O, da bi tudi ti čimprej poginil in psi naj raztrgajo tvoje truplo na kosce! Glasno: Pusti me zdaj, moram poročati, kako sem opravil svoj posel! Mož: Rekel boš, da sem te imel za vohuna in sem te zadržal pri sebi. Ogleduje se naokoli. Odmevi neke govorice se slišijo za nama — pred nama pa so samo smreke in jelke, oblite z večerno zarjo. Prekrščenec: Nad drevjem se zbirajo oblaki — bolje bi bilo, da se vrneš k svojim ljudem, ki te čakajo že dolgo časa v okopih Svetega Ignacija. Mož: Hvala ti za skrb, gospod židek, — nazaj — hotel bi si še enkrat ogledati tovariše v mraku. Glas med drevjem: Sin kmetavzarja pošilja lahko noč staremu soncu! Glas z desne: Zdravo, davni naš sovražnik, ki si nas podil k delu in znoju — ko boš jutri vzhajalo, boš našlo svoje sužnje pri mesu in pijači — sedaj pa, kupica, k vragu! Prekrščenec: Tropa kmetov se bliža. Mož : Ne vrešči — stopi za ta panj in molči! Zbor kmetov: Naprej, naprej, pod šotore k našim bratom — naprej, naprej, pod senco javorovo, na spanje, na ljubki večerni pogovor — tam nas čakajo dekleta, tam so že pobiti voli, ki smo jih včasih vpregali v plug ... Neki glas: Vlečem ga in silim, oteplje se, upira — pojdi v rekrute — pojdi! Glas gospodarja: Otroci moji, usmiljenje, usmiljenje! Drugi glas: Vrni mi vse dni moje tlake! Tretji glas: Oživi mi sina, gospod, izpod kozaškega biča! Četrti glas: Kmetje pijejo na tvoje zdravje, gospodar — oprosti, gospodar! Zbor kmetov gre mimo: Vampir je sesal kri in naš znoj — imamo vampirja — ne izpustimo vampirja — hudiča, hudiča, ti boš poginil visoko kakor gospod, kakor visoki gospod, vznesen nad vse drugo! — Tiranom plemičem smrt! — nam bednim, nam utrujenim, nam gladnim pa žreti, spati in piti! — Kakor snopje po polju bodo ležala njihova trupla — kakor pleve v stopah bo frčalo perje njihovih gradov pod našimi kosami, sekirami in cepci! Bratje, naprej! Mož: Nisem mogel spoznati nobenega obraza sredi gneče. Prekrščenec: Morda je med njimi kakšen prijatelj ali sorodnik velerodnega gospoda ... Mož: One zaničujem, a vas sovražim — poezija bo to vse nekoč še pozlatila. — Naprej, žid, kar naprej! Spuščata se med grmovje. Drugi del gozda. — Griček z zarečimi ognji. — Zbrano ljudstvo pri baklah. M o ž se bliža z vrha doli skozi drevje obenem s Prekrščencem: Veje so strgale v cunje mojo kapo svobode. A kakšen pekel se dviga tam iz rdečih plamenov sredi teh dveh sten gozda, teh dveh okopov teme? Prekrščenec: Zablodila sva, iščoč sotesko Svetega Ignacija, nazaj v grmovje, tu pa Leonard opravlja obrede nove vere. Mož vstopa: Pri Bogu, naprej — prav to sem si želel, ne boj se, nihče naju ne spozna! Prekrščenec: Pazljivo — počasi! Mož: Vsepovsod razvaline neke ogromne zgradbe, ki je morala preživeti vekove, preden se je sesula — stebri, podnožja, kapitelji — razčetverjeni kipi, raztreskane rozete, s katerimi so krasili starodavne oboke — tu mi je pod nogo jeknilo razbito okno, strto steklo — zdi se mi, da se je obraz Bogorodice za hip zablisnil iz sence in spet je tam vse temno — tu, glej, leži cela arkada — tu železna mreža, posuta z gruščem — z gore je šinil blisk bakle — vidim pol viteza, spečega na polovici groba — kje sem, vodnik moj? Prekrščenec: Naši ljudje so krvavo delali štirideset dni in noči. tu pa so v hipu podrli še zadnjo cerkev — na teh ravninah. — Sedaj hodiva ravno po pokopališču. Mož: Vaše pesmi, novi ljudje, trpko zvene v mojih ušesih — črne postave se tesne od zadaj, od strani, od spredaj, — in bleski in sence, gnane od vetra, se sprevajajo med trumo kakor živi duhovi. Mimoidoči: V imenu svobode pozdravljam vaju oba! Drugi: V imenu smrti gospodi pozdravljam vaju oba! Tretji: Zakaj ne hitita, tam pojo svečeniki svobode! Prekrščenec: Ne moreva se upirati — od povsod naju pehajo tja. Mož: Kdo je ta mladi človek, stoječ na razvalinah stavbe — trije ognji gore pod njim, sredi dima in žara gori njegov obraz, njegov glas zveni od blaznosti? Prekrščenec: To je Leonard, navdahnjeni prerok svobode — okoli stoje naši svečeniki, filozofi, pesniki, umetniki, njih hčerke in ljubice. Mož : Ha! Vaša aristokracija — pokaži mi tega, ki te je poslal k meni! Prekrščenec: Ne vidim ga tukaj. Leonard: Dajte mi jo k ustom, k prsim, v objem, dajte mi jo, lepotico mojo, nezmagljivo, osvobojeno, razgaljeno iz tančic predsodkov, izbrano izmed hčera svobode, nevesto mojo! Dekliški glas: Trgam se iz rok k tebi, ljubljenec moj! Drugi glas: Glej, roke prožim k tebi — oslabela sem od bolezni — blodim okrog po zogleninah — ljubljenec moj! Tretji glas: Prehitela sem tole skozi pepel in žerjavico, ogenj in dim, zdaj stopam k tebi, ljubljenec moj! Mož: Z razpuščenimi lasmi, z valujočimi prsmi se dviga na grušč s strastnimi kretnjami... Prekrščenec: To se dogaja vsako noč. Leonard: K meni, k meni, o razkošje moje, hčerka svobode! — Ti drgetaš v božanski blaznosti — navdihnjenje, ogrni mojo dušo, poslušajte vsi — zdaj vam bom prerokoval! Mož: Glavo je sklonila, medli... Leonard: Midva sva podoba človeškega rodu, izvoljenega, od mrtvih vstalega — glejte — stojiva na razvalinah starih oblik, starega Boga. Slava nam, kajti njegove členke smo razrvali, zdaj je prah in pepel iz njih, a njegovega duha smo premagali z našim duhom — duh njegov pa se je sesul v nič. Zbor žensk: Srečna, srečna... nevesta prerokova — me stojimo v podnožju in zavidamo tvoji slavi. Leonard: Nov svet razglašam — novemu Bogu oddajemo nebesa! Gospod svobode in razkošja, Bog ljudstva: vsaka žrtev maščevanja, vsako truplo tiranovo naj bo tvoj oltar; v oceanu krvi naj utonejo stare solze in trpljenje človeškega rodu, njegovo življenje je odslej — sreča, njegova pravica — enakost! Kdor pa ustvarja drugo, temu vrv in prekletstvo! Zbor moških: Razpadla je zgradba nasilja in ponosa, kdor pa z nje — četudi samo kamenček — dvigne, temu smrt in prekletstvo! Prekrščenec na stran: Jehovo preklinjajo, trikrat pljunem na vaš pogin! Mož: Orel, drži obljubo in na njihovih tilnikih postavim novo cerkev Kristusu! Mešani glasovi: Svoboda — sreča — hurä! — hej!!! — juhuhu!!! Zbor škratov: Kje so graščaki, kje so kralji, ki so se še nedavno sprehajali po zemlji z žezli in s kronami, bahavo in jezno? Morilec: Jaz sem ubil kralja Aleksandra, Drugi: Jaz kralja Henrika. Tretji: Jaz kralja Emanuela. Leonard: Pojdite brez skrbi in morite brez očitanj — kajti izbrani ste izmed izbranih, sveti izmed najsvetejših — mučeniki ste, junaki svobode! Zbor morilcev: Pojdimo z nočno temo, nože stiskajoč v dlaneh, pojdimo, pojdimo! Leonard: Zbudi se, krasotica moja! Slišati je grmenje. Torej odgovorite živemu Bogu — dvignite svoje pesmi — pojdite za mano vsi, vsi, še enkrat obidimo in poteptajmo svetišče umrlega Boga! Ti pa dvigni glavo, vstani in se pobudi! Deklica: Gorim od ljubezni do tebe in tvojega boga, vsemu svetu razdam svojo ljubezen — gorim — gorim ... Mož: Nekdo je pritekel k njemu — padel mu na kolena — bori se sam s seboj, nekaj jeclja, nekaj stoka ... Prekrščenec: Vidim, vidim, to je sin slavnega filozofa. Leonard: Česa želiš, Herman? Herman: Nadsvečenik, daj mi morilsko posvečenje! Leonard sredi svečenikov: Dajte mi olje, bodalce in strup. Hermanu: Z oljem, s katerim so včasih mazilili kralje, te mazilim sedaj za smrt teh kraljev; orožje davnih vitezov in graščakov — bodalo — ti zdaj dajem v dlan za pogin teh vitezov in graščakov; na tvoje grudi obešam medaljon, poln strupa — tam, kjer tvoje železo ne more priti, naj strup prežre in zgrize notranjščino tiranov. — Pojdi in uničuj stara pokolenja na vseh straneh sveta! Mož: Stopil je s prostora in na čelu sprevoda se pne navzgor. Prekrščenec: Ogniva se mu s poti. Mož: Ne — hočem dokončati ta sen. Prekrščenec na stran: Trikrat pljunem nate! Možu: Leonard me lahko spozna, velerodni gospod! — Poglej, kakšen nož mu visi na prsih! Mož: Zakrij se z mojim plaščem! Kakšne ženske plešejo pred njim? Prekrščenec : Grofice in knežnje, ki so zapustile svoje može in prešle na našo vero. Mož: Nekdaj moji angeli. — Od vsepovsod ga je obdala drhal, izginil mi je v tem prerivanju — samo po godbi spoznavam, da se od naju oddaljuje — stopi za mano — od tam bova mogla bolje videti. Spleza na odlomek zidu. Prekrščenec: Aj, aj! Aj, aj! Tam naju bo mogel vsakdo spaziti. Mož: Zopet ga vidim — zopet drve nove ženske za njim, blede, blazne, v krčevitih popadkih ... Filozofov sin se peni in maha z bodalom... Sedaj stopajo v razvaline severnega stolpa. Obstali so, plešejo po razvalinah — podirajo še nerazbite arkade — mečejo žerjavico na ležeče oltarje in križe — plamen se prijemlje in žene stolpe dima navzgor — gorje vam — gorje! Leonard: Gorje ljudem, ki se še doslej klanjajo umrlemu Bogu! Mož: Črne trume se vale k nama. Prekrščenec: O Abraham! Mož: Orel, saj moja ura vendar še ni tako blizu! Prekrščenec: Je že po nama! Leonard pride mimo in se ustavi: Kdo si, brat moj, s tako ponosnim licem? Zakaj se nam ne pridružiš? Mož: Hitim od daleč, ko sem slišal o vašem uporu. Sem morilec španskega kluba in sem šele danes prišel. Leonard: A ta drugi — zakaj se skriva v gube tvojega plašča? Mož: Je moj mlajši brat — zaklel se je, da ne pokaže prej lica ljudem, dokler ne ubije najmanj barona. Leonard: In s kakšnim umorom se lahko ti postaviš? Mož: Šele pred dvema dnevoma, preden sem odšel na pot, so me starejši bratje posvetili za morilca... Leonard: In koga imaš zdaj v mislih? Mož: Tebe prvega, če se nama iznejeveriš! Leonard: Brat, za tako uporabo lahko vzameš moje bodalo. Potegne bodalo izza pasa. Mož potegne svoj štilet: Za to potrebo tudi moj zadostuje. Glasovi ljudi: Naj živi Leonard! Naj živi španski morilec! Leonard : Jutri se javi v šotoru tovariša vodja. Zbor svečenikov: Pozdravljamo te, gost naš, v imenu duha svobode — v rokah tvojih je del našega odrešenja. — Kdor se bori neprenehoma, mori brez slabosti, kdor podnevi in ponoči veruje v zmago, ta končno tudi zmaga. Gredo mimo. Zbor filozofov: Mi smo človeški rod dvignili iz otroštva. — Mi smo resnico iz naročja teme prinesli na svetlo. — Ti se zanjo bori, mori in umiraj! Odidejo. Sin filozofa: Tovariš brat, iz lobanje starega svetnika pijem na tvoje zdravje — na svidenje! Vrže lobanjo vstran. Dekle plešoč: Ubij meni na ljubo kneza Jana! Druga: Meni na ljubo pa grofa Henrika! Otroci: Lepo te prosimo za glavo tega aristokrata. Drugi: Srečo želimo tvojemu bodalu! Zbor umetnikov: Na gotskih razvalinah postavimo novo svetišče — ne bo ne podob ne kipov v njem — le svodi z dolgimi noži, stebri z osmimi človeškimi lobanjami, a vrh vsakega stebra bo kakor lasje, s katerih se bo cedila kri — oltar bo samo eden — bel — na njem pa eno edino znamenje: kapa svobode — huräää! Drugi: Dalje, dalje, že se dani. Prekrščenec: Kmalu naju bodo obesili, kje so vislice? Mož: Tiho, Žid — drve za Leonardom, za naju se ne brigajo. S pogledom jim sledim, še zadnjikrat dojemam z mislijo ta kaos, prihajajoč iz naročja časa, iz naročja teme na moj in vseh mojih bratov pogin... Misli moje z vso močjo krožijo, gnane z blaznostjo in obupom. O Bog, daj mi moč, katere mi nisi nikoli odklanjal, — in v eno besedo zaklenem ta novi svet, ogromni — ki sam sebe ne pojmuje. Toda ta nova beseda bo poezija vse bodočnosti. Glas v zraku: Dramo zamišljaš. Mož: Hvala za svet. Maščevanje za zasramovani pepel mojih očetov — peklenstvo novim pokolenjem! — Njih vrvež me obdaja — toda me ne potegne za seboj. Orel, drži svojo obljubo! Zdaj pa navzdol in na okope Svetega Ignacija! Prekrščenec: Že se dani — ne bova mogla naprej. Mož: Pot mi pokaži — pustil te bom samega. Prekrščenec: Sredi megle in razvalin, trnja in pepela —, kam me vlečeš? Prizanesi mi, prizanesi! Mož: Naprej, naprej in v dolino z mano — poslednje pesmi ljudstva umirajo za nama — komaj kje še tli bakla — ali vidiš sredi teh bledih hlapov, teh poraščenih dreves senco preteklosti, ali slišiš njen žalobni glas? Prekrščenec: Megla vse zaliva — vedno bolj se spuščava v nižino. Zbor duhov iz gozda: Jokajmo za Kristusom, za Kristusom, izgnanim in mučenim. — Kje je naš Bog? Kje naša cerkev? Mož: Takoj, takoj primemo za meč in v boj! Jaz vam ga zopet vrnem — na tisočih križev bom križal sovražnike Njegove. Zbor duhov iz gozda: Varovali smo oltarje in spomenike svete — odmev zvonov smo na krilih nosili vernikom — v bučanju orgel so peli naši glasovi — v blesku oken katedral, v sencah njih stebrov, v siju svetega keliha, v blagoslovu Rešnjega Telesa je bilo naše življenje. Kam naj gremo sedaj? Mož: Vedno bolj se jasni — njihove postave medle v žarkih zore. Prekrščenec: Tod gre zdaj tvoja pot, tam je okopov začetek. Mož: Hej! — Jezus in sablja moja! Odvrže kapo svobode potem, ko zavije vanjo denar. Vzemi za spomin to stvar in geslo zraven! Prekrščenec: Toda zagotovil si mi z besedo, velerodni gospod, varnost tega, ki bo danes opolnoči... Mož: Stari plemič ne ponavlja dvakrat besede Jezus in sablja moja! Glasi v grmovju: Marija in sablja naša — naj živi naš gospod! Mož: Tako je! K meni! Ti pa pozdravljen, tovariš! — Tako je — vsi k meni! Jezus in Marija! Noč. — Grmovje. — Drevesa. Pankracij svojim ljudem: Položite se z licem v rušo — ležite molče — ognja mi ne kresajte, tudi ne za pipo — in ob prvem strelu mi prihitite na pomoč. Če ne bom streljal, se ne premaknite do belega dne! Leonard: Tovariš, še enkrat te zaklinjam. Pankracij: Ti se stisni k tej smreki in premišljuj! Leonard: Vsaj mene edinega vzemi s seboj — ta Henrik je gospod, je aristokrat, je lažnik! Pankracij mu kaže z roko. naj ostane: Stara šlahta tudi besedo drži. Podolgasta soba. —Slike vitezov in dam so razobešene po stenah. — V globini steber z grbom. — Mož sedi pri marmornati mizi, na kateri je svetilka, nekaj pištol, meč in ura. — Nasproti druga mizica s srebrnimi vrči in kozarci. Mož : Nekoč se je v tem samem času sredi grozečih nevarnosti in podobnih misli prikazal Brutu Cezarjev genij. Tudi jaz danes čakam na podoben privid. Čez hip bo stal pred mano človek brez imena, brez prednikov, brez angela varuha, ki se je dvignil iz nizkosti in bo morebiti začel novo dobo, če ga v tilnik ne udarim in vržem nazaj v nižine. Očetje moji, navdihnite me s tem, kar vas je napravilo za gospodarje sveta — vsa vaša levja srca mi dajte v prsi — pogum vaših čel naj se razlije tudi na moja senca. Vera v Kristusa in Njegovo Cerkev, slepa, neizprosna, vrela, navdih vseh vaših del na zemlji, up nesmrtne slave v nebu naj stopi vame in moril bom sovražnike in žgal, jaz, sin stotih pokolenj, poslednji dedič vaših misli in dejavnosti, vaših čednosti in blodenj. Bije polnoči. Zdaj sem pripravljen. Vstaja. Oboroženi sluga vstopi: Velerodni gospod, človek, ki naj bi prišel, je tu in čaka. Mož: Naj vstopi. Sluga odide. Pankracij vstopajoč: Pozdravljeni, grof Henrik! — Besedica »grof« zveni nekako čudno v mojem grlu. Se vsede, odloži plašč in kapo svobode, upre oči v steber, na katerem visi grb. Mož: Hvala ti, da si zaupal moji hiši — po stari navadi pijem na tvoje zdravje! Vzame kelih, pije in ga poda Pankraciju. — Gost, v tvoje roke! Pankracij: Če se ne motim, se ti rdeči in sinji simboli imenujejo v jeziku umrlih — grb. Vedno manj je takih znamenj na površini zemlje. Pije. M o ž : S pomočjo božjo jih boš v kratkem videl tisoč. Pankracij odstavi kozarec od ust: To mi je stara šlahta — vedno sigurna v svojem — ponosno, uporno in cvetoče upanje, toda brez groša, brez orožja, brez vojakov. Grozeča kakor mrlič v bajki vozniku pri pokopaliških vratih — verujoča ali pa samo hlineča se, da veruje v Boga, kajti vase je zdaj težko verjeti. Toda pokažite mi grome in strele, poslane za vašo obrambo, in angelske legije, ki naj bi jih poslala nebesa vam v pomoč. Pije. Mož: Smej se lastnim besedam. Ateizem — stara formula, pričakoval sem, da boš začel s čim novim. Pankracij : Smej se lastnim besedam. Jaz imam močnejšo in ogrom-nejšo vero, kakor pa je tvoja. Ječanje zaradi obupa — beda tlačanov — sramoten je njihovih hčera in žena — ponižanje človečanstva, ujarmljeno v predsodkih, negotovostih in živalskih navadah: glej, to je moja vera — moj bog za današnji dan — to je moja misel — to moja sila in moč, — ki bo onim dala kruha in čast na veke! Pije in odloži kozarec. Mož: Jaz sem položil svojo moč in silo v Boga, ki je mojim očetom dal vlado v roke. Pankracij: A vse življenje si bil igrišče hudičevo. Sicer pa pustiva to razpravljanje bogoslovcem, če še kakšen pedant te obrti živi doslej v naši okolici. — K stvari. Mož: Česa prav za prav hočeš od mene, rešitelj narodov, tovariš božji? Pankracij : Prišel sem sem, ker bi te rad spoznal, in drugič, ker bi te rad — rešil. Mož: Hvaležen sem ti za prvo, drugo prepusti moji sablji. Pankracij: Tvoja sablja — je kot tvoj Bog samo privid. Prekleti ste s tisoči glasov — objeti s tisoči rok — nekoliko oralov zemlje vam je še ostalo, kar bo komaj zadosti za vaše grobove — dvajset dni se ne morete braniti. Kje so vaši topovi, kje vaše orožje, prehrana? In končno — kje vaše moštvo? Ko bi stal jaz na vašem mestu, vem, kaj mi je storiti. Mož: Poslušam: poglej, kako sem strpljiv. Pankracij : Jaz bi, grof Henrik, rekel v tem primeru Pankraciju: »V redu — razpuščam svojo četo, svojo edino četo — ne bo šla na pomoč Sveti Trojici —, zato pa ostanem pri svojem imenu in premoženju, katerega celoto mi z besedo garantiraš.« — Koliko si star, grof? Mož: Šest in trideset let, državljan. Pankracij: Še petnajst let največ — kajti takšni ljudje ne žive dolgo — tvoj sin pa je že tako bliže grobu kakor mladosti — ena izjema pri takem številu ne škoduje. Bodi torej poslednji grof na teh ravninah — vladaj do smrti v domu svojih pradedov — dajaj si slikati njihove podobe in vrezavati grbe. A o teh drugih ne misli več. Naj se nad ničvredneži izpolni sodba ljudstva. Naliva sebi drugi kozarček. Na zdravje tvoje, poslednji grof! Mož: Žališ me z vsako besedo, zdi se, da poizkušaš, če ti je mogoče pri sužnju določiti dan svojega triumfa. Nehaj, kajti jaz se ti ne morem oddolžiti, moja beseda te varuje. Pankracij : Sveti ponos, viteška čast je stopila na dan — uvela cunja v zastavi človečanstva! — O, poznam te, vsega te vidim — poln si življenja; a družiš in vežeš se z umirajočimi, kajti verovati hočeš še v kaste, v kosti prababic, v besedo »domovina« in tako dalje — toda v globini duše sam veš, da bratom tvojim pritiče kazen, a po kazni — izbrisan spomin. Mož: Tebi in tvojim pa kaj drugega? Pankracij : Zmaga in življenje — samo eno pravo priznavam in pred njim sklanjam vrat — po tem pravu beži svet v vedno širše kroge — in to je: vaš pogin, ki sedaj kliče po mojih ustih: »Zgrbljeni, piškavi, jedil in pijače polni, odstopite svoj prostor mladim, gladnim in silnim!« Jaz pa bi želel rešiti tebe — tebe edinega! Mož: O, da bi poginil zastonj za to tvoje usmiljenje! Jaz tudi poznam tvoj svet in tebe — gledal sem iz nočne sence na ples drhali, po katere hrbtu se vzpenjaš navzgor — videl sem vse stare zločine sveta, odete v novo obleko, poskakujoče v novih plesih — njih konec pa je prav tak kot pred tisoči let: razbrzdanost, zločin in kri! A tebe tam ni bilo — nisi blagovolil stopiti med svoje otroke — kajti v globini duha se jih sramuješ in jih zaničuješ — še nekaj trenutkov, in če te razum ne zapusti, boš zaničeval tudi samega sebe! Ne muči me več. Sede pod svoj grb. Pankracij : Moj svet se še ni razširil — res je — še ni zrastel v ogromnost — hlepi sedaj samo še po kruhu in veselju — toda prišel bo čas... Vstaja in gre k Možu ter se opre na steber z grbom. Toda prišel bo čas, v katerem bodo tudi oni spoznali sebe in bodo rekli o sebi: »Sem« — in ne bo drugega glasu na svetu, ki bi mogel tudi odgovoriti: »Sem!« Mož: In kaj potem? Pankracij: Iz pokolenja, ki ga gojim v moči svoje volje, se porodi pleme, poslednje, najvišje, najmogočnejše. Zemlja še ni videla takih mož. To bodo svobodni ljudje, njeni gospodarji od tečaja do tečaja. Zemlja pa bo vsa kot en sam cvetoč vrt, en srečen dom, edina delavnica bogastva in industrije. Mož: Tvoje besede so laž — toda tvoje lice je nepremično, bledo in ne more ponarediti navdihnjenja. Pankracij: Ne prekinjaj me, kajti so ljudje, ki so me na kolenih prosili za takšne besede, pa sem bil skop z njimi. Tam počiva bog, ki mu ne bo treba umreti — bog, z delom in muko časov dobljeni izpod zaves — ki so ga dvignili na nebo lastni otroci, katere je nekoč razmetal po svetu, pa so sedaj spregledali in dobili pravico. Bog človečanstva se jim je razodel. Mož: A pri nas, že pred vekovi — je bilo človečanstvo odrešeno po Bogu. Pankracij : Naj se takega odrešenja veseli gorje dveh tisočev let, ki so pretekla od njegove smrti na križu. Mož: Videl sem ta križ, bogokletnež, v starem Rimu — pod Njegovimi nogami so ležale razvaline mogočnejših sil, kakor so tvoje — sto bogov, podobnih tvojemu, se je valjalo v prahu in ni smelo razbitih glav dvigniti k Njemu — On pa je stal na visokosti, svete roke je razprl na vzhod in zahod, sveto čelo je pomočil v sončne žarke — bilo je videti, da je Gospodar sveta! Pankracij : Stara povestica — prazna kakor zvenk tvojega grba. Vstane in se sprehaja po sobi. Toda jaz sem nekoč že bral tvoje misli. Če torej znaš posegati v neskončnost, če ljubiš resnico in si jo iskreno iskal, če si res človek po zgledu človečnosti, ne pa po podobnosti mamičnih popevčic, čuj: ne zavrni ta trenutek rešenja! Od krvi, ki jo bova oba prelila danes, jutri ne bo več sledu — zadnjikrat ti govorim —: če si to, kar se mi je zdelo, da si, vstani, pusti dom in pojdi z mano! Mož: Ti si mlajši brat Satanov! Vstane in se sprehaja po dolgem. Zastonj tvoje zamisli — Adam je umrl v pustinji — mi se ne vrnemo več v raj. Pankracij na stran: Potisnil sem prst pod njegovo srce — zadel sem na živec poezije. Mož: Prevara, sreča človeškega rodu — tudi jaz sem nekoč verjel — glej! Tu imate mojo glavo, vzemite jo, samo da bi... Zgodilo se je. Pred sto leti, pred dvema vekovoma, bi se dal še kako napraviti sporazum... toda sedaj, vem — sedaj se je treba med seboj moriti — kajti sedaj vam gre samo za — premeno plemena. Pankraci j : Gorje premagancem! — Ne omahuj, ponovi samo enkrat še »Gorje!« in zmaguj z nami! Mož: Ali si preizkusil vse blodnje poti Usode — ali je v vidni postavi obstala pred vhodom tvojega šotora v noči in z ogromno dlanjo blagoslovila tebe — ali si morda podnevi slišal njen glas opoldne, ko so vsi spali v pripeki in si ti edini razmišljal — da mi s tako sigurnostjo groziš z zmago, človek iz prsti kakor jaz, suženj prve boljše krogle, prvega boljšega zamahljaja z mečem?! Pankracij : Ne varaj se z zastonjskim upanjem — kajti mene se ne prime svinec, ne zadene železo, dokler se še eden izmed vas upira mojemu delu. Kaj pa se bo potem zgodilo, vam ne bo nič več mar. Ura bije. Čas se norčuje iz naju obeh. Če si ti že naveličan življenja, reši vsaj svojega sina. Mož: Njegova čista duša je že rešena v nebu, a na zemlji ga čaka usoda očetova. Spusti glavo med dlani in obstoji. Pankracij : Torej si me odbil? Trenutek molka. Molčiš, misliš — dobro —, naj ta razmišlja, ki stoji nad grobom. Mož: Daleč od tajnosti, ki se sedaj za robovi tvojih misli odbijajo v globini mojega duha. Svet telesa zavisi od tebe — krmi ga s pičo, zalivaj s krvjo in vinom — toda dalje ne hodi in proč, proč od mene! Pankracij: Služabnik ene misli in njenih pojavov, pedant-vitez, poet, sram te bodi — glej mene! Misli in pojavi so vosek mojih prstov! Mož : Zaman, ti me nikdar ne boš razumel — kajti vsak tvojih očetov je bil zakopan skupaj z drhal j o kakor mrtva stvar, ne kakor človek moči in duha. Dviga roke k slikam. Poglej na te postave — misel domovine, doma, družine, ta misel, sovražnica tvoja, je napisana na njihovih zgubanih čelih — a kar je v njih živelo in je prešlo, živi sedaj v meni. Ti pa, človeče, povej mi, kje je tvoja zemlja? Zvečer razviješ svoj šotor na razvalinah tujega doma, ob vzhodu ga zopet pospraviš in motoviliš dalje — dotlej ne boš našel svojega ognjišča, dokler bo sto ljudi hotelo ponoviti za mano: »Slava našim očetom!« Pankracij : Da, slava tvojim očetom na zemlji in v nebesih — resnično jih imamo tudi za kaj slaviti. Glej, ta starosta: babe je streljal po drevesih in Žide žive pekel. Ta s pečatom v roki in s podpisom »kancler« — je poneveril listine, sežgal arhiv, podkupil sodnike, s strupom pospešil dediščino — od tod vse tvoje premoženje, dohodki in moč! Ta črni, z ognjenimi očmi, je spal v hišah svojih prijateljev z njihovimi ženami — o onem z zlatim runom v laškem oklepu je znano, da je služil tujerodcem — a ta bleda dama s temnimi kodrčki se je spečala s svojim pažem — ona tam bere pismo svojega ljubčka in se smeji, kajti noč se bliža — tam ona s psičkom v naročju je bila kraljeva priležnica. Od tod je vaša genealogija brez prestanka, brez madeža. Rad imam tega v zelenem kaftanu — pil in na lov je hodil z brati plemiči, kmete pa je pošiljal, da so mu s psi gonili na kup jelene. Glupstvo in nesreča vsega kraja. Glej, takšen je vaš razum in vaša moč! Toda dan sodbe je blizu in danes vam obljubljam, da ne bom pozabil na nobenega izmed vas, na nobenega izmed vaših očetov, na nobeno vašo slavo! Mož: Motiš se, meščanski sin. — Niti ti niti kdo drug izmed vaših bi ne živel, če bi jih ne krmila ljubezen in ne branila sila mojih očetov. Oni so vam v dneh lakote dajali žita, v dneh kuge postavljali bolnišnice. — Ko ste iz črede živali zrastli v otroke, so vam postavljali cerkve in šole — samo v času vojne ste ostajali doma, ker ste vedeli, da niste za na vojsko. Tvoje besede se lomijo na njih slavi kakor včasih strele poganov na njih svetih oklepih: niti pepela njihovega ne pridvignejo — prešle bodo kot lajanje steklega psa, ki beži in se peni, da pogine nekje za plotom. — Zdaj pa je že čas, da zapustiš moj dom. — Gost, prost ti je odhod! Pankracij : Na svidenje na okopih Svete Trojice! Kadar pa vam bo zmanjkalo krogel in smodnika ... Mož: Tedaj se vam približamo na dolžino svojih sabelj. Na svidenje! Pankracij : Kot dva orla sva midva — toda tvoje gnezdo je raztrgano z gromi. Vzame plašč in čepico svobode. Ko stopam čez ta prag, izrekam prekletstvo prednikom, kot jim pritiče. Pa tudi tebe in tvojega sina — preklinjam! Mož: Hej, Jakob! Jakob pride. Pospremi tega človeka prav do zadnjih mojih straž na hribu! Jakob: Tako mi Bog pomagaj! Odide. Konec Zadnji prizor. — Konec IV. dejanja celotne »komedije«. Po popolni zmagi Pankracija nad plemiško vojsko in Možem, grofom Henrikom, ki se je kot zadnji vrgel sam v prepad, pa mu je Vodja upora izkazal slavo, je vse druge ujetnike — može in žene in otroke — ukazal generalu Blanchettiju pobiti, da se izpolni obsodba, izrečena nad kasto. Potem zmagoviti Pankracij pokliče Leonarda, ki stopi na zavzeti stolp Svete Trojice. Leonard: Po toliko prečutih nočeh se moraš odpočiti. Mojster, videti ti je na licih, da si utrujen. Pankracij: Ni še prišel čas, da bi zaspal, dete, kajti šele polovica dela bo dokončana z njihovo smrtjo. — Poglej na to obširno ravnino — na to ogromnost, ki stoji med mano in mojo mislijo — treba bo obljuditi to pustinjo — izpeljati pota čez te skale — povezati ta jezera — razdeliti zemljo vsakemu, da bi se na teh planjavah moglo naroditi dvakrat toliko življenj, kolikor smrti leži sedaj na njih. Drugače ne odkupim dela uničenja. Leonard: Bog svobode nam bo dal sil in moči. 7 97 Pankracij : Kaj govoriš o Bogu — tu je spolzko od človeške krvi. — Čigava je ta kri? Za nama so grajski zidovi — sama sva, pa se mi vendarle zdi, kakor da bi bil tu še nekdo tretji. Leonard: Morebiti to predrto telo. Pankracij : Telo njegovega zaupnika — je mrtvo telo, tu pa vlada nekak duh — in ta čepica — isti grb na njej — glej dalje: kamen, ki vstaja nad breznom — tam je počilo njegovo srce. Leonard: Blede se ti, Mojster! Pankracij: Ne vidiš tam — visoko — visoko? Leonard : Morda te moti pogled? Pankracij: Milijon ljudi me je poslušalo pred trenutkom, kje je moje ljudstvo? Leonard: Čuj njegovo kričanje — tebi kriči — tebe čaka. Pankracij : Klepetale so nekaj babe in otroci, da se bo prikazal, toda šele na sodni dan. Leonard: Kdo? Pankracij : Kakor stolp v sneženem blesku stoji nad prepadi — z obema rokama oprt na križ kot na sabljo maščevalec... Kot iz spletenih strel je trnova krona. Leonard: Kaj se godi s teboj? Kaj ti je? Pankracij: Od bliska tega pogleda, se mi zdi, mora umreti vsak, kdor je živ. Leonard: Vedno bolj ti rdečica zginja z obraza — pojdiva stran — poj diva — ali slišiš? Pankracij : Položi mi dlani na oči — zadavi mi s pestmi zrenice — reši me tega pogleda, ki me bo raznesel v prah! Leonard: Ti je tako dobro? Pankracij : Uboge so tvoje dlani — prozorne kakor pri duhu brez kosti in mesa, svetle kot voda — prozorne kot steklo — kot zrak. — Še vedno ga vidim! Leonard: Opri se name! Pankracij : Daj mi vsaj mrvico teme. Leonard: O, Mojster moj! Pankracij : Teme ... teme! Leonard se vrača nazaj: Hej! Tovariši! — Hej, bratje demokrati, na pomoč! Hej! rešite! — Na pomoč! — Rešite! Pankracij: Galilaee, vicisti! Omahne v Leonardovo naročje in umre. Vinko Žitnik Ta ostri čas • •. Ta ostri čas v srce se mi zasaja kot mrzlo, okrvavljeno rezilo; vse, kar je v meni prej pokojno klilo, cvetelo v blaženem zavetju maja in k soncu, k Bogu se smehljaje vilo in oprijemalo se duri raja — se grudi v lastni krvi; z zadnjo silo se vzpenja k meni in mrtvo ostaja kot plen pokončevalca, ki divja čez lice razdejanega sveta ... Polde Legat Jesen 1944 Otožen veter v zemljo rjave liste seje. Nebo je žalostno in sive jate vran se spreletavajo nad zemljo dan na dan, le dolgočasen piš vznemirja gole veje. Čas je neskončen. V rdečkaste vrtove zapreda sonce svoj jesenski pajčolan, iz neprijaznih hiš in sivkastih soban na cesto stopajo le žalujoče vdove. Tišina je brezglasna. V sivkaste oblake se včasih vzpne le kak samoten klic, da v neuglašene barve žalostne jeseni previdno vzplava jata prepodenih ptic. Marjan Gorjnp i Fakin Frank Tržaška slika Pošastno razsvetljeno v neugnanem ritmu besneče burje v nočeh je stalo mesto prilepljeno ob strme vrhove kraških pečin in ječalo. Vsak njegov delec je kakor nepremagljiva trdnjava kljuboval burji s severa in valovom, rohnečim z juga. In širokolistnatim palmam ob obali so se zvijala tanka prožna stebelca, kakor bi jih hotel vihar s koreninami vred izruvati iz peščene zemlje ter vreči v poželjive, nenasitne morske globine. Nad njimi so se v ostrih lokih podili galebi in njihov krač se je izgubljal v piskanju in tuljenju glasov, ki jih nobeno živo bitje ne bi moglo iztisniti iz sebe. Pravcati pekel z znanimi in neznanimi prebivalci, dobrimi in zlemi duhovi. Bitja, živahna, majhna, kričava, odkritosrčna in zvita, mišičasta in žilava, pa so se smejala onemoglemu rohnenju naravnih božanstev in jih dražila, porogljivo gledajoč smrti v lice, vsak trenutek pripravljena, da jo opeharijo za njeno žetev. Hreščeče so se trli čolni ob ribarnici drug ob drugem in vrvi na pomolu so se napenjale in borile s strašnim nasprotnikom, ki je v svoji onemoglosti hropel in premetaval njihove varovance kakor papirnate škatle, da so se postavljali zdaj na krmo zdaj na kljun. Po teh orehovih lupinah pa je kraljevala burja in odnašala v razbesnelo morje vse, kar ni bilo prek in prek prevezano s konopci in pritrjeno ob jadrniku, ki se je s poslednjimi močmi skušal obdržati pokonci. Ljudje so se lovili ob telefonske drogove in si ob napetih vrveh ob strani ulice pomagali od droga do droga. Zdaj pa zdaj je zmanjkalo temu ali onemu tal pod nogami, da se je zavrtel krog in krog droga kakor živ vrtiljak, dokler ga ni odtrgal oster sunek divjajoče burje in ga treščil ob steno bližnje hiše, kjer se je sesedel in potrpežljivo čakal ugodnega trenutka, da se spet požene naprej do vrvi. V razsvetljenih barih so se z glasnim hrupom zabavali razvpiti mornarji in zmikavti, vlačuge in karbonarji, ki so v lepem vremenu rinili svoje, s premogom naložene vozičke po mestu. Prodajali so ga od hiše do hiše, prepevali prostaške popevke in razbijali kozarce ob pečeh ter plesali po steklovini, češ da jim to prinaša srečo. Zmikavti so se čutili gospode, razsipavali nakradeni denar in plačevali za pijačo, da je teklo od nepogrnjenih miz, za katere se je krčmarju zdelo škoda kupovati prte. Vlačuge so sedale fakinom na kolena in si razigrano natikale na glavo njihove črne mornariške kape ter zvračale kozarce, se opijanjale in objemale vsakogar, ki jim je prišel pod roko. Lastniku je bilo že dovolj, pa je pomignil v sosedni sobi skritim policajem, ki so komaj čakali tega trenutka in planili po razvratnežih ter jih zbrcali čez prag v burjo, ki je nosila s seboj brez števila drobnih kapljic in zoprn slan okus razburkanega morja. Pijanci so kleli, potem pa so se oklenili z rokami pod pazduhami, prepevaj e zakolovratili po praznih izmitih ulicah v drug bar, kjer jih je sprejela že opita tovarišija vseh jezikov in ras, od vročekrvnega Španca do sentimentalno osladnega Italijana in pre- klasto suhega Irca do majhnega plečatega Francoza. Bratili so se med seboj, ne da bi se poznali in razumeli. »Ho, ho, gospod inženir prihajajo!« se je hripavo zasmejal fakin, ki je stal sredi bara in držal v eni roki poln kozarec črnine, z drugo pa objemal črnolaso dekle v kričečem oblačilu, če je bil ta izraz za njene cape sploh še primeren. »Gospod inženir« se je z dvema prstoma dotaknil čepice ria glavi in odzdravil. V ustih mu je tičala cigareta in dlake na licu očividno že dolgo niso videle britve. Sedel je na vegast stol in malomarno iztegnil ,tace', kot so dejali v tej druščini nogam. Segel je po kozarcu, ki mu je bil najbližji, in ga v dušku izpraznil. »Kakšno ladjo pa gradite sedaj, gospod inženir?« se je široko režal fakin sredi sobe. »Molči, capin!« je srdito odvrnil vprašanec. »I, kaj pa! Ves svet naj ve! Sedaj si tako spet naš!« se je drl fakin. »Čujte, spoštovane dame in gospodje! Kdo ni poznal junaškega Franka, ki je pred štirimi leti na Veliko noč preplaval tržaški zaliv?« »Živel Frank!« so se trumoma oglasili domačini, tujci pa za njimi, ker so mislili, da gre za eno izmed običajnih govoranc, ki se končajo z eksanjem. »In kaj mislite, kje tiči naš dični Frank sedaj?« je nadaljeval fakin. »Ha, kje? Pa res, kje pa je Frank? Frank naj pride!« so mornarji navdušeno zacepetali z nogami. »Ne more!« se jim je v odgovor zarežal fakin. »Ne more? Zakaj pa ne?« »Ker je gospod!« »Gospod?« »Študira?« »Študira, ste čuli, študira!« so se bili od smeha mornarji z rokami po stegnih. »In kaj študira?« »O, to bo fin gospod!« se je namuznil fakin. »Molči, gobec!« je zdajci planil »inženir« pokonci in zagnal kozarec s tako silo, da bi fakinu prav gotovo prebil črepinjo, če se mu ta ne bi srečno ognil. »Pa ne bo nič s tem gospostvom,« je žalostno odmajal z glavo fakin. »Dva svoja učitelja je premlatil, ker sta mu pred vsemi rekla, da laže in da tržaškega zaliva ni mogoče preplavati!« »Dol z učenjakarji! Nazaj naj pride! Živel Frank!« »Tako je!« je vse prevpil s svojim gromkim glasom fakin, pahnil cipo od sebe in zagrabil poln kozarec vina, zakoračil k »inženirju« in pokazal v širokem nasmehu svoje zdrave zobe. »Pij, Frank! Zdaj si spet naš!« »Kaj, to je Frank? Sem z njim! Dol z učenjakarji! Živel Frank!« so se tedaj pričeli vsi vprek dreti domačini, ko so ga spoznali, drugi pa so pač iz tovariši je in iz upanja na dobiček krepko pomagali. Vsak je hotel trkati z njim in si ogledati iz bližine junaka, ki je v hladni noči velike nedelje kljub visokim valovom preplaval tržaški zaliv. »Bedaki, norci!« je psoval Frank, ko so ga po sili dvignili na rame, in bil z rokami okrog sebe po mornarskih buticah, dokler ga niso spet postavili na tla. »Če te že drži, naj te, nam nič mar. Ampak napiti se moraš danes z nami!« je odločno dejal fakin. »Pij, Frank, in pusti šušmarje pri miru!« »Hej, oštir, vina na mizo! Danes slavimo!« Frank pa je stal sredi množice razcapancev, ki so rinili s svojimi kuštravimi lasmi in kosmatimi lici k njemu ter mu vsi vprek ponujali polne kozarce prek roba pljuskajoče pijače, ki jim je bila več kot kosilo in večerja in so bili v vsem tem srečnejši in zadovoljnejši nego meščan, ki je tehtal na roki svoj drobiž in premišljeval, kam naj ga vtakne. Tedaj pa se je tudi Frank široko zasmejal, iztrgal prvemu kozarec iz rok, vrgel glavo nazaj in v dušku izpil ter treščil kozarec ob tla, da je glasno zažvenketalo. »Vina!« »Hura!« In sto potepuških rok se ga je oklenilo in ga posadilo za mizo. »Piši, oštir, jutri ti vrnemo!« Fakin je udaril na mandolino in visoko zapel: »Prav od Trsta pa do Zadra naš mornar s kitaro jadra in ljubezen ga ne veže, barka mu valove reže.« »Kaj ljubezen, vragov Ion, k vragu ti in tvoj patron ...« so odgovarjali za mizami in trkali s kozarci ob robove. Frank je pel in zvračal kozarce, objemal svojat okrog sebe in udarjal z nogami po taktu mandoline. Na vratih so se pojavili trije uniformirani brkači in mirno prekrižali roke na prsih. »Straža!« je kriknil fakin in mahnil s stolom po leščerbi, jo zbil na tla in pohodil. Šipe na oknih so zažvenketale in temne sence so skočile skoznje na mokra asfaltna tla. V oštarijo so planili policaji. Mize so zahreščale in stoli zapeli svojo pesem. Vpitje in žvenket kozarcev je napolnil zakajeno beznico. Potepuhi so se zvračali drug prek drugega, pesti so bile po hrbtih in glavah, policaji so uklepali srdito se braneče pretepače. Frank pa je stal sredi sobe in mahal s stolom, kjer je čutil kaj živega, in mu izbil še poslednji dve nogi. Hladno ga je spreletelo, ko je butnil ob steno. Zagledal je nekaj svetlega in hip nato je že skočil skozi razbito okno na cesto. »Frank!« Pridušen glas je poklical na koncu ulice. »Brž za menoj!« je šepnil fakin, ki je stopil pod svetilko, da bi ga Frank laže spoznal. Burja je ponehavala in le zdaj pa zdaj je zažvižgalo okrog voglov. Ulice so bile prazne in svetilke so medlo brlele ter osvetljevale spolzka kockasta tla. Frank in fakin sta prečkala Veliki trg in stopila na piano. Morje je nemirno valovalo in neprijeten veter je vel iz dalje. Frank je zavihal ovratnik prek ušes in globoko zaril roke v žepe. Kapa pa mu je ostala tam nekje sredi beznice, kamor mu jo je zbil policijski pendrek... Ob ribarnici sta zavila na pomol, ki je s svojim dolgim hladnim trupom rezal morske valove in bil podoben mogočnemu skalnatemu splavu ali ob neurju opustošenemu rtiču. In tesno nanj so bili pritrjeni majhni, veliki, novi, stari, surovi, pleskani čolni, jadrnice, šalupe in dvojamborniki. Stali so vsi urejeni kot vojaki v eni sami nepretrgani vrsti drug ob drugem in čakali, da stopi vanje znana noga, odvije vrv od stebra in odrine z veslom od pomola, da zdirja prek valov tja daleč iz tržaškega zaliva s harpuno in ostmi v rokah... Zgibalo se je morje pod težkimi Frankovimi čevlji, ko je stopil v majhno šalupo in sedel h krmilu. Fakin mu je vrgel debelo vrv v naročje in skočil za njim, prijel za vesla in odrinil. Pršavica jima je bila v obraz in vse hitreje je brzela šalupa prek zelenkaste gladine, mimo Barkovlja in Miramara, tajinstvenega dvorca, ki mrko kraljuje vrhu odsekane pečine. Tedaj pa je vstala sredi valov črna senca in rasla vse više in širje, dokler ni bila videti kakor ogromno strašilo z velikim, dolgim kljunom, želeč presekati šalupi pot in zdrobiti njeno uborno smolnato telesce. Bila je mogočna barkača in fakin je pristal s šalupo pri krmi, jo privezal za roč, vkovan v jadrnico, pljunil v roke, prijel za vrv, ki je visela s palube, in se potegnil kvišku. Tik za njim je prečil ograjo Frank. V medkrovju so peli, kvartali in pili. Franku se ni ljubilo. Legel je na palubo, položil glavo na zvitek konopca in se zastrmel v neskončno jasne zvezde. Inženir! Hm — Da bo zgradil ladjo, je dejal. In potem križaril od dežel vzhajajočega sonca, mimo južnega morja v bele pokrajine severnega tečaja... Da, bilo bi lepo. Pa še šalupe ne premore, treske njegovega sandolina pa plavajo bog vedi kje... In nocoj? ... Rahlo se je zibala ladja na igrajočih se valovih in paluba je dišala po ribah in katranu. Frank pa je dihal globoko in umerjeno... Nocoj se je pretrgalo. »In mislil sem biti inženir, pa sem čisto navaden tržaški fakin!« Karel Mauser Dve planinski Jutro v steni Visimo na vrveh, oči razprte pij o razcvel grmiček sleča, ob skalo gladko smo oprli pleča, na rokah kite so kot grče trte. Zvenenje klina nas toplo združuje, kot dobra žila vse nas vrv veže, tako lahni smo — kot da smo brez teže — molk jutranji pri nas vasuje. Ko z vrha nas lepota rani, v oprtnik bomo zvili vrv — ko bo pastir ovcam odprl, jim bomo dali kruha z dlani. Pribit na deblo, od dežja izpran, izrezan od neznanega rezbarja — pet kapelj rdečih, pet krvavih ran —-šop vej mu baldahin ustvarja. Grmiček sleča mu gori v spomin kot večna lučka, že na pol ugasla, pri nogah očnica, bog ve kje zrasla, ime zarezano in zlomljen klin. Planinski križ Helena Jaklič i Hranilček i. Pri Meljnikovih se prepirajo že v jutru. Lada odhaja v šolo in zadnjih deset minut se opogumi, da zaprosi za denar. Čemu ga potrebuje, pove vedno znova. Danes članarine, jutri razstava, proslava, zabava, kolek, zvezek, knjiga. Vrši se to dan za dnem v večno se povračajočih krogih. Očeta nima. Oče je bil čudovita oseba. Zaslužil je svojo mesečno plačo, ki ni dosegla dveh tisočev, in s tem denarjem so nekam shajali, hočem povedati, da je tudi Ladi pripadal njen dinarček brez godrnjanja. Pa pustimo preteklost, ki je bila dobra ali huda, in so ji spomini zabrisali starikavo podobo ter ji dali mladosten obraz. Mati nagrbanči čelo: »Tomažu sem dala zadnje denarje.« Tomaž si urejuje torbo in posluša. »Pa zakaj nisi dala meni, mama. Starejša sem, zadnje leto v šoli, zadnji mesec pouka, pred maturo, vsi hočejo nekaj imeti. Mama?« »Zmešali mi boste glavo.« Tomaž molči v aktovko. »Daj mi, Tomaž. Saj vem, da greš v kino.« Tomaž se naglo izmuzne skozi vrata. Lada se spusti k sestri v njeno sobo. »Majda, pet. dinarjev. Vrnem ti jih.« Majda odvrne hladno: »Dala sem jih mami, da bo šla na trg.« Lada mrzlično pogleda na uro in k mami: »Mama, pusti danes trg in mi daj denar. To je za kolek, mama.« Mama položi prst na usta: »Dala sem Tomažu. V razredu pobirajo nek skupen prispevek in fant se ne more pokazati berača.« »Kaj naj naredim, mama? Teci k sosedovim.« »Že so mi posodili za meso. Poglej Velici v hranilček. Ne bo vedela, da smo si izposodili, in prvega ji vrnemo skrivaj nazaj.« Lada vrže torbo na tla in skoči k deklični omarici po hranilček. Denar zaropota, trese in meče v zrak, da bi se soldki raztresli po tleh. Nič. Ne gre, čas hiti. Steče k Majdi. »Daj mi, Majda, vrnem ti opoldne iz hranilčka. Mama je dovolila.« »Nimam. Dala sem mami dvajsetak.« »Dvajsetak?« Skoči ven: »Mama, dvajsetak imaš.« »Nimam.« »Dala ti ga je Majda.« »Seveda, dala sem Tomažu.« »Vse?« »Ne. Kupila bom krompirja za kosilo.« »Mama, ti vzemi iz hranilčka, jaz ne utegnem.« »Ne, nimam drobiža. V hranilčku bo največ pet dinarjev.« »Pa če ne utegnem! Mama, daj denarnico! Čakaj, poiščem jo sama.« »Poizkusi!« »Grem.« Vržeta se v sobo. Mama si vrže denarnico v nedrij e. Lada se spusti v jok. »Ne grem v šolo.« »Prav. Pomagala boš v kuhinji, če se bojiš povedati tam, da nimamo denarja za kolek.« »Se to sramoto! Kdo mi verjame? Potegnejo me za lase in je konec.« »Naj pridejo mene povprašat.« »Ah, mama, ti si čudna, ti ne veš, kaj je šola. Druge hodijo v kino, v gledališče, ližejo sladolede, kupujejo sandale raznih barv.« Obriše si solze in skoči v sobo, zgrabi hranilček in ga z veliko silo butne po tleh, da so se kovanci zakotalili po vsej sobi, pod omare in postelje. Majda in mama pritečeta in osupneta na vratih. Bledi sta. »Za Boga, ubogi otrok! Strgam ti lase.« »Za god sem ji kupila,« se razjezi Majda. Obe se vržeta k njej, da bi ji prisolili zaušnico. Lada pa se skrbno izogiba, iščoč po tleh denarčke. »No, pomirita se. Kupila ji bom zlatega, ko bom v službi. Čez mesec dni imam maturo in po počitnicah bom v službi.« Mama si izbriše solzo: »Ubogi otrok! To bo tuljenja pri kosilu, ko pride iz šole. Le čakaj, betica!« »Tri, štiri, pet, šest —« Lada šteje, solze splahnejo, obraz se razvedri. »Sedem, osem, devet, deset —« Smehljaj ji obkroži ustna. »Dvanajst, petnajst —« Črepinje je z roko skrbno potisnila pod omaro, da ne bi Velica prehitro spazila. Pograbi torbo in zakliče: »Zbogom, mama, dobro skuhaj!« Po stopnicah odmevajo njeni koraki. Teče. Tekla bo vse do šole. Pri trafiki bo izmenjala. In potem? Ah, potem. »Imeli smo mašo za rajno teto, gospod profesor.« In potem bo slovesno položila na klop pet dinarjev, ostalo pa bo počasi zganila in spravila v denarnico. Za nekaj časa bo mir v šoli in doma. Mir bo, mir — Čez mesec dni je bila matura. Predsedoval bo učen gospod, ki je nekoč pisal znanstvene knjige in mu je šestdeset let ozarjenih od svetlih spominov in nič več. Dekleta so okrasile razred, da je bilo kakor v slavnostni dvorani. Spredaj so razpostavile palme in kakteje, na desko so pripele nageljčkov in jo okrasile z napisom: »Narodu in mladini.« Med njimi se je sukala Nada z belim listom v roki in je spraševala vsako posebej: »Ali si prinesla denar za takse? Prinesi do popoldne, ne pozabi, sicer nisi pripuščena k izpitu.« Lada je ogledovala cvetočo kaktejo in čakala, da se bo tudi k njej priplazila Nada in zahtevala tistih strašnih tri sto. Kako naj reče, kaj naj se izgovori? Kako jih bo dobila pred prvim? Strmi v rdeči cvet, diha vanj močno, srce ji utriplje. Naenkrat se dotakne njene rame so-šolkina roka. Lada zgrabi cvetlični lonec in ojoj! Kaktejin cvet se za-kotali na tla. »Joooj!« Vzdih je šel po razredu. Obkrožile so jo in jo neljubo gledale naravnost v oči. Kupile so kaktejo prav zaradi tega prelepega cveta. Nada se obrne nevoljno: »Seveda, kdor ni prispeval, ne ve, da take stvari stanejo.« Lado je oblila rdečica. Planila je k obešalniku in jim trdo zaklicala: »Prinesem vam drugo, lepšo!« Lada je hitela po ulicah do glavne cvetličarne in si ogledovala v oknu kakteje. Dosti jih je bilo, le cvetov nikjer. Boječe je vstopila, povesila oči in vprašala nerodno, če bi se dobila kje cvetoča kakteja. Cvetličarka se je nasmejala in odkimala. »Cvetočih kaktej ne prodajamo. Cvet se odpre in zapre čez noč.« Lada se je nerodno opravičila. »Mogoče pri vrtnarju, gospodična,« so zaklicali za njo. Ostala je na ulici nekam pobita, zbegana. Ali ji bodo verjele, da ne prodajajo takih kaktej? Ne. Denarja nima. Tako bodo mislile o njej. Spustila se je iz mesta prek parka, da bi prišla do mestnega vrtnarja. Mimo tivolskih vrtov jo je vodila pot. Kam vendar gre brez denarja? Cvetoče kakteje ne bo dobila, to ji je bilo čisto jasno, vendar hoče narediti to dolgo pot. Morda se bo umirila, nekaj jo žene neprestano in zdajle ne bi mogla mirno priti domov. Muči jo misel na denar. Kako naj zaprosi mater sredi meseca, ko ve, da ji ne more dati niti desetaka. Če bi pretaknila vse žepe in denarnice, ne bi našla notri več kot za berače. Tudi pri sosedih je izposodila po običaju, več pa nikakor ne sme, sicer bo izgubila zaupanje. Tri sto samo kolek, zraven pa še kakteja in tista zabava po maturi za pijačo in pecivo, h kateri prispevajo vse z veselim srcem. No, za tisto bo zbolela, takoj po izpitu bo zbolela. Ne. Ne bodo verjele, plačati mora. Mama! Videla je pred seboj samo njo, ki ves dan streže otrokom in obrača denar na vse načine, da bi ga potrošila za najnujnejše. Izginila ji je izpred oči cvetoča kakteja in okrašen razred, sošolke in svečanost profesorskih obrazov, minil jo je strah pred izpitom, zakaj vse strašnejši je tisti strah pred prazno denarnico sredi meseca. Mama gre le redko na trg po zelenjavo, jed postane skromnejša, enolična, brez osvežilnih prikuh. Kdaj bo tega konec? Kdaj bo drugače, boljše, lepše? Kdaj bo tisto lepo sonce zasijalo? Lada dvigne oči proti vili sredi vrta. Vzdih ji zapre ustnici, korak ji obstane. Kakteja... Srce ji začne utripati. Okno je bilo založeno s kaktusi in v sredi je bila cvetoča kakteja, prav taka kot ona in še mnogo lepša, s tremi cvetovi. Ozre se v vrata. Hud pes. Če bi pozvonila? Prišla bo služkinja in z njo se bo dalo pogovoriti. Sreča, da imajo bogati ljudje služkinje, sicer bi bili nedostopni kakor na Hudičevih otokih. Vse pred njo se je zamajalo, razjasnilo. Prišlo je dekle z belo čepico in belim predpasnikom. »Kaktejo bi rada kupila.« Dekle se nasmeje: »Pri nas nič ne prodajajo, imajo dosti denarja, samo kupijo.« Lada je požrla slino in povesila oči. Dekle pa je bilo nekam veselo in je začelo vpraševati. Povedala ji je vse do konca. Dekle je steklo v hišo in prineslo v roki kaktejo z okna. »Posodim vam jo, gospa ne bo niti spazila. Še do danes ni omenila, da kakteja cvete. Položila sem notri drugo.« »Kar ne upam vzeti.« »Le pogum, čez nekaj dni jo prinesite nazaj kar ob tem času. Gospa sedi v kavarni in sem sama v hiši.« »Ah!« Ladi je zaigralo srce: »Prinesem vam petdesetak!« »Še tega se manjka.« »Moj naslov je ...« »Nič, nič. Velika svetlolasa študentka. Zadostuje.« Pri večerji je omenila Lada mami za denar. Jedli so mlečno kašo. Sredi grižljaja je mama odložila žlico in se spustila v jok. Lada naglo: »Mama, jaz bi šla k stricu. O počitnicah bom že kaj zaslužila in vrnila.« Mama je naglo obrisala solze: »Ne, ne, nikoli k stricu. Saj bom dobila, saj se bo dobilo, saj se mora dobiti, to bo zadnje.« Lada je že prej nehala jesti: »To bo zadnje, mama, potem bo služba.« Tomaž je pustil jed na krožniku, Majda je počasi premlevala med zobmi, kakor bi grizla sol. Velica je jedla sama. Mama se je vsedla nazaj: »Jejte, nikar ne puščajte na krožniku.« »Sit sem,« je odvrnil Tomaž. »Nočeš kaše? Včasih si rad jedel.« »Rad jo imam, ampak nekam dosti je je.« »Manjšo mero sem vzela kot navadno. Le pojejmo.« Oba sta vzela žlici in so nadaljevali do zadnjega grižljaja. Mama je odvezala predpasnik in vzela ogrinjalko: »Pospravite kuhinjo. Stopim k sosedom.« Zaprla je vrata za seboj. Otroci so molčali. Tomaž je gledal v knjigo, Majda je šivala, Velica je tiščala pri svoji punčki, Lada pomivala posodo. Ladi je nekam odleglo, spravila je z jezika tisto strašno besedo o denarju. Zdaj je mirna. Majda preneha šivati in zaihti v robec: »Delam od jutra do noči in nimam nič od vsega.« Tomaž je vrgel knjigo na mizo, vstal ter vzel jopič, da bi šel ven. Lada ga je prestregla: »Danes ne greš, Tomaž, nimaš nič srca?« »Pusti me, jaz ne bom gledal vaših obrazov.« »Seveda ne, nobeden te ne sili. Spat pojdi, saj veš, da mama noče, da zvečer odhajaš.« Uprla se je v vrata, Tomaž pa je poizkusil s silo. »Samo nocoj, Tomaž.« »Ravno nocoj nočem gledati stene.« »Pa boš!« »Pa ne bom.« Odrinil jo je trdo. Tedaj je pozvonilo. Oba sta se umaknila in poravnala za sprejem. Lada je odprla. »Mama!« »Kaj vama je, da sta v veži?« »Nič. Si dobila?« »Ah,« je zamahnila z roko. »Pred prvim mi noče posoditi. Pa bom že naredila, še celo noč imam in jutro, prinesem ti denar ob desetih v šolo.« »Kako boš dobila?« je vprašal Tomaž. Zamahnila je zopet z roko: »Ah, čisto lahko, Tomaž. Saj nisem pomislila nič. Mož tam me je spomnil. Nesla bom zastaviti.« »Kaj?« »Bo že kaj. Taki berači tudi nismo, da ne bi spravili robe za štiri sto dinarjev. Imam očetovo suknjo, očetovo uro.« »In če ne bodo hoteli vzeti?« »Brez skrbi. Mirno pojdite spat. Vsak bo razumel, da ta denar moramo dobiti.« Umaknili so se v sobe počivat. II. Predsednik izpitne komisije je vstopil za mizo in spregovoril dekletom v slovo. Pred njim je stala cvetoča kakteja. Lada je stala v srednji vrsti in poslušala s sijočim obrazom in zadržanim dihanjem. Še nikoli v življenju ji ni bilo tako čudovito lepo. Denar je izročila sošolki, nihče je ne bo nikoli več terjal. Zraven pa ji je še ostalo za zaključno veselico, na katero bodo povabile ves profesorski zbor s predsednikom vred. Tudi petdesetak za kaktejo, za na posodo ji je ostal od maminih štiri sto. Morala je malo več povedati, saj bi mama res ne razumela, da se ne sme odtegniti šolski zabavi. Ponosno je pogledala po tovarišicah in zdaj pa zdaj zašepetala naprej ali nazaj: »Kakteja, čudovito!« Predsedniku je glas malce drhtel, bil je močno ginjen. »Drage abiturijentke, bodoče vzgojiteljice mladine in naroda! Pričakujemo vas z odprtimi rokami, kliče vas mladina, potrebuje vas mladi rod, rahle vrtne grede kličejo vrtnarja, toda ledina po širni domovini išče trdnih rok, zorana polja se ponujajo sejalcem. Na pot! Srečno! Brez obotavljanja in strahu, mladost vam je v žilah, ogenj v dušah! Ah! Ko bi mogel z vami! Srečno! Srečno!« Glas je bil ves mehak, kakor da bi bil pregneten s solzami. Lada se je pomudila v mestu. Sprehajala se je po glavnih ulicah brez cilja, sem in tja, kakor da prvič čuti, da je zdaj njen korak tak kakor drugih. Kaktejo je skrbno vrnila in petdesekat ji je ostal v žepu. Ozira se v izložbena okna. Hranilček za Velico. Otrok še ni opazil, da nima več te posodice, ki mu je zrasla k srcu. Pozno popoldne se je vrnila domov. »Končano je, mama!« Stisnila je k sebi njeno glavo. Materi je obraz zasijal. Ponosno je pogledala svojo najstarejšo, svojo prvo in ni rekla nič. Potegnila je iz ogrevalnika posodo in ji naložila krožnik z debilimi rezanci, opečenimi na masti. Redko so bili na mizi pri Meljnikovih, kajti otroci so jih pojedli kar z očmi, najsi je bila skleda zvrhana. »Že za počitnice si bom oskrbela delo, bila sem na borzi.« »Naspi se najprej in pospravila boš lepo po hiši. Glavno je, da boš prošnjo hitro vložila in da si usposobljena za nekaj. Tistih izdatkov za šolo tudi ne bo več.« Velica je sedla tik k njej in jo ogledovala, kako slastno požira dolge, bele rezance. Lada ji je šepnila nekaj na uho. Velica skoči naglo v predal po veliko žlico in pomaga prazniti dobro obložen krožnik. Potem pa vzame Lada iz aktovke zavojček in ga pokaže: »Ugani, Velica.« »Bonboni.« »Niso. Potipaj.« Otipala je natančno in ostrmela. Ne more si misliti, kaj bi bilo. Lada se omeči in skrbno odvije. »Jabolko! Hranilček!« Postavila je na mizo hranilček v obliki jabolka z zeleno vejico ob peclju. »Zdaj bom imela dva: jabolko in hruško.« Lada jo vzame v naročje: »Ah, Velica, nekaj strašnega se je zgodilo pred nekaj dnevi. Ubila sem ...« »Moj hranilček?« »Ja. Zdaj sem ti kupila lepšega in še več denarja je notri.« Velici se je obrazek nategnil. Priskočila je mama: »Joj, jabolko! Kako lepo! Ugriznila ga bom.« Velica se je nasmejala mamini kretnji. Tomaž je ugotovil, da bi bil lep okras za njegovo sobo. Majda ga je suho prijela v roko in rekla, da je mnogo težji od hruške. Velica je sprehajala oči od enega do drugega in potem stisnila jabolko ljubosumno k sebi in se zasmejala. »Nesi ga v sobo,« ji je zaklicala mama. Velica k vratom, potem pa nazaj k Ladi in ji zastavi vprašanje: »Kaj pa, če bi ubila še tega?« »Bi ti kupila še lepšega,« jo potolaži Lada. Velica je pogoltnila slino in rekla zaupno: »Veš, kadar potrebuješ denar, si le izposodi pri meni in poberi vse iz hranilčka.« III. Meseci so minevali, o službi še ni bilo sluha. Nič ne nastavljajo, denarja nimajo. Ladi je brnelo v glavi. Vedno znova, se je spomnila cvetoče kakteje in ganljivih besedi predsednikovih. Sedi pri oknu in ogleduje svoje čevlje. Zanesla bi jih k čevljarju, toda ne upa. Ne upa prositi denarja, ker ga ni v hiši prav nikjer. Nič. Mora, naročila bo le majhno krpo za prvo silo. Hranilček je butnil ob mizo in črepinje so se zakotalile po tleh. Velica je pritekla iz kuhinje, obstala na vratih in gledala. Potem se je opogumila: »Prineseš mi lepšega, veš!« Čez nekaj dni je stal na Veličini omarici nov hranilček, zamorček. Otroku je ugajal bolj od prvih dveh in sredi pogovora je začudeno vprašala: »Kakšen bi bil še lepši? Kar ne morem si misliti.« Za božič se je naletelo snega za nekaj tednov. Za praznike je obetalo biti neprijetno v hladnih stanovanjih. Tiščali so se v kuhinji, Velica in Tomaž v knjigah, Majda in Lada v šivanju. Velica se je primaknila k Ladi. »Lada, nekaj na ušesa! Božiček mi vedno kaj prinese. Nekaj kupi mama, nekaj Majda, nekaj ti. Če potrebuješ denar, vzemi v zamorčku.« »Res? Praviš, da ti je všeč.« »Pa mi boš vrnila še lepšega.« Ladi je bilo težko. Hranilček stane in bi bil že sam zase darilo. Dopoldne pred svetim večerom je šla z doma. Zgodilo se je nekaj posebnega. Velica je sama razbila hranilček in položila denar s čre-pinjami njej na nočno omarico. Čudne so otroške misli. V izložbah je bilo marsikaj božičnega, prazničnega. Stopila je v eno in drugo trgovino, da bi kupila posebno lep hranilček. Nič ni bilo lepšega od zamorčka. Ze ji je bilo do utrujenosti. Ogleduje okno pri starinarju. Tedaj ji zazveni v uho pozdrav. Obrne se. Nekje je že morala videti ta obraz, prav gotovo, čisto znan ji je. Ni se mogla domisliti, morda je bilo to že davno, morda šele po maturi. Bilo je. Razodene mu svojo željo o hranilčku. Obraz mu postane silno imeniten, skoraj svečan. »Ne iščite toliko. Nič prida ne boste našli. Oglasite se pri meni v muzeju in vam jih pokažem, da vam bo vid jemalo.« Popoldne je pohitela v muzejsko poslopje. Čuden mir jo je prevzel. Plašno je stopila po belih stopnicah v nadstropje in potrkala. Vstopila je v veliko sobo in, preden se je razgledala, je že minilo nekaj minut. Na tleh je ležal kup starinskih knjig, stene so bile okrašene z ženskimi podobami, na mizi pa je stalo troje hranilčkov iz brona. »Joj!« Preden je dala roko, je izrazila svoje začudenje. Prijela je v roko vse tri, vsakega posamič, ga otipala, povprašala. »Budda?« »Budda. Polna vrednost gre v tisoče.« Ladi se je zameglilo, kakor da stoji pred nečim nepojmljivim. »Poklonim vam ga,« jo je prekinil gospod znanec. »Ah, nemogoče.« Vrtela ga je v roki in se smehljala. Nekdo se je močno oklenil njenih ramen in obraz se ji je udajal pod obilico poljubov. Hranilček se je zakotalil po tleh, skoraj se ji je posrečilo znebiti se nasilneža in je stekla po stopnicah, kakor bi jo strela. Velica je oprezala pri oknu, kdaj se bo vrnila Lada in prinesla kup zavojčkov za sveti večer. Med njimi bo tudi hranilček. Lada pa se je vrnila čisto prazna in močno slabe volje. Odrinila je sestrico od vrat in ji rekla: »Ničesar ni bilo. Naročila sem nekaj posebnega. Moli, da bo zares prišlo, če ne nocoj, pa za novo leto.« Sveti večer je bil mračen, mama je naredila potvičko in, ko so na-rezali pet kosov, je ni bilo več. Nakuhala je še čaja in Velici je od nekod prinesla bonbončkov in piškotov. Na Silvestrovo popoldne je prinesel pismonoša Ladi zavojček. Velica je zakrilila z rokami: »Božiček!« Otipala je in iz same zadrege ni hotela povedati, da je to verjetno hranilček. Lada je pobledela. »Odpri!« prosi Velica. Ne, skrila bo in odposlala nazaj. Velica v jok. »To je moj božiček! Ne nazaj!« Lada odvije in izmed papirjev potegne hranilček iz brona. Veličine oči so uganile. Zamorček je bil mnogo lepši. Lada ga je postavila na omaro v občudovanje in rekla: »Velica, ta hranilček je tako dragocen, da ga ni lepšega v Ljubljani in nikjer!« Velica je našobila usta, pristavila stolček in potegnila hranilček s seboj. Nato ga je vrgla na tla: »Nočem. Ta ni lep, raje mi vrni za-morčka.« Lada je pobrala hranilček s tal in je skrbno pogledala, če se ni kje obrabilo. Prijela je papir, da bi zavila nazaj. Med prsti ji je obtičal bel listič. Odprla je in brala: »V lep spomin na Vašo zmago, gospodična Lada. V globokem spoštovanju Vam poklanjam hranilček.« Nato je pobožala Velico in ji rekla: »Prinesem ti lepšega.« Čez dobro uro se je vrnila, obraz ji je bil jasen, veder. Zaklicala je Velici: »Nekaj čudovitega je novi hranilček. Pomisli, odpira se s ključkom.« »Ah!« Velica je skočila z žarečim obrazom in objela sestrico, ki je počasi odvila zavojček in postavila na mizo železno skrinjico. »Tu imaš ključek!« Velica je z drhtečo roko vtaknila ključek in odprla. Notri je ležal čisto nov desetak. Plosknila je z rokami in hitela kazat mami. Potem je natresla noter še drobiž iz starega hranilčka ter skrbno zaklenila. Lada pa je zadrževala dih in zažarela ob toplih, mehkih čustvih. Bila je srečna. Dvakrat srečna. Jože Šmit Introftus Stopil bom v svetišče daljnih gajev in bom ljubil praznično toploto, ki jo daje sveti ogenj majev; in drhte objemal bom samoto svojih rok, zasanjanih v molčanje, ko le sončni žarek skozi veje večno mladih oljk bo padal nanje... Naj dovolj ta žarek me ogreje, da ob žetvi pred skrivnost oltarja padel bom kot zlat pšenični klas — žrtev zrelosti in ne viharja! Da se drobna šmarnica sklonila z belim cvetom bo nad moj obraz in za — Jezusa me poljubila. JUGEND » Am Scheidewege Ülnd, lass uns leise anseinandergehn, Das« nie sich wieder ansre Wege streifen Önd niemals wieder Deine jungen Augen So rnärehenglücklich in den meinen rtiha. Kind, TnuJrc nicht! Kur dann wird unsre Seele Den traumesweieben Hauch, der uns umfit . So tnaigstü! und ungetrübt bewahren, Denn dieser Stunde Daft kehrt niemals wieder....... Wir schritten schlendernd durch den Frühüngstann, Es hüpft der I ach durch moosiges Gestein, Barch dunkle Zweige winkt des Himmels Bis«, Die Falter flattern end der Vogel singt, Die Blumen lachen zwischen Parrenbüscbea: Es war so mal ict umIiJi and so traut. Und ais Du müde warst, da -stützt' ich Dich Mit festem Arm, Du aber gabst iura Danke Mir zagend-sehe» den hellen Bfütiieastrauss, Den Deine kleine weisse Hand gepflückt - -O dieser Stande Daft kehrt niemals wieder...... So still und wunschlos schritten wir dahin. So voll Vertrauen, so geschwisterlich, Als tnüsst* es treu für alle Zeiten dauern, Und doch, Kind, lass uns auseinandergehe! Ich war Dir gut, so wie ein Bruder gut, Das war nicht Liebe; und »ach Da, mein Kind, Glsub' mir, Du liebst mich nicht. Doch wenn wir Rirder So noch beisammen tfttreh die Wälder schreiten, • Wir sind so jang, der Frühling ist so licht — Dann wird sich langsam, langsam Alles wandein. Sl. 13. Stran iz revije »Die Jugend« 1897: Predloga za Cankarjevo risbo v album Olge Franzotove Stanko Janežič i Nova maša med viničarji i. To pa je bilo zares nekaj čudnega za ves tisti vrhovljanski okraj. S široko razprtimi očmi so se viničarji zazirali drug v drugega in ni jim in ni šlo v glavo, da se je moglo kaj takega dogoditi prav sredi med njimi. Nekaj svetlega je nezadržno zasijalo vsem iz oči, od trpkega spoznanja globoko vdrtih, od zatrtih solza boleče raztoženih. Mehek smehljaj je drhteče zacvel na trdih licih in ovenel ni vse tiste dni. Neka zdrava, a doslej vsakomur in vsem tako tuja samozavest je napojila srce. Vse bolj odločna je postala beseda, vzravnali so se upognjeni hrbti in korak je bil prožen kakor vojaka. Da je tedaj prišel daljni znanec mednje, med te jeruzalemske viničarje, ne prepoznal bi jih zlahka. Pomel bi si oči in povprašal prav resno: »Kaj ste ali niste to vi?« Taka je bila tistikrat z viničarji. Vsega pa je bila kriva nova maša. Bože mili, ali je že kdo kdaj slišal, da bi kak viničar imel novo mašo! Prav gotovo, da ne. Kje! Najstarejši dedek ne pomni, da bi kdaj kakega viničarskega poslali v šole. Za kakšnega hlapca ali natakarja ali policaja — za to je že še kateri zašel v mesto, pa še to prav redki — poleg služkinj seveda — drugače pa, viničar: motika, škropilnica, puta — to je tvoje, tega se drži na veke. A zdaj je nenadno nekam daleč, globoko zatonilo vse hudo in žalostno. Velik praznik je na zlatih vozeh pripeljal vso svojo skrivnostno bogato, čudežno lepo prazničnost med te goričke vrhe, ki so že sami na sebi bogati in lepi za vsakogar, le za viničar j a ne. Doživljali so zdaj prleški viničarji svoj veliki svetek kakor nikoli nobenega ne. Jutranja zarja, ki dan za dnem prešerno poljublja robove goric, se je komaj zdaj dotaknila njih oči in pustila v njih svoj odsev. Tako je bila vsa radostna, vsa svatovska, viničarje je nämalem opijanil njen rožni sij, ki je venčal obzorja in se na njih čela lovil in se zlatil kakor rajski obet. Prvikrat so občutili vso veličast kraljevskega sonca sredi neba. Druge krati jih je le žgalo in mučilo — kakor brezkrajen božji blagoslov jih je božal zdaj njegov poldanski žar. In zarja večera — kakor razkošje ljubezni jim je bila blizka in draga. Zdravamarijo je znanila in še bolj je dušo razsvetlila s toplo mislijo na večni pokoj v svetlobi neba. Svetel praznik, iz neba samega milostno poslan, je z nezadržno silo zajel srca vseh Vrhovljanov. Poslal pa ga je Gospod Bog po Vinku Vincetiču, viničarja Vincetiča petem sinu, ki je tistikrat bil novomašnik. 2. Pripravljali so se že dolgo skrbno in resno vsi viničarji. Od velike noči sem skorajda na drugo mislili niso kot na to. Zegen je bil letos še vse bornejši kot druga leta. Komaj da so ga pokusili. Ali pa še tega ne. Saj kolin, ki jih je ta ali oni imel vsako zimo, letos nikjer ni bilo. Prase mora vendar ostati za primicijo. Ničesar si niso privoščili. Za-glajeni deci, ki so vekali, so rekli: »Čakajte, čakajte, ko bo nova maša, takrat...« In so se tudi otrokom ob tej besedi čudno zasvetile oči in so pričakovali nekaj velikega in lepega, nekaj takega, kar še pač nikoli ni bilo. Vsi skupaj so skrbeli in vsak po svoje, da bo slavje zares veliko in pravo. Prav tako mora biti, kot so druge nove maše, kot jo je pred leti na priliko imel Tomažičev gospod spodaj v grabi. Da, še malo ne sme zaostajati za njo. Naj vidijo kmetje, naj vidi gospoda, naj vidi ves svet, kaj premorejo viničarji, da tudi oni niso kar tako, saj je med njimi, prav sredi med njimi, iz njihovega mesa in iz njihove viničarske krvi vzrasel — gospod. Zmerom so viničarji držali vkup, a tako edini kakor v pripravi na to svoje novomašno slavje še pač niso bili nikoli. Kakor da bi imeli eno samo srce. Tekmovali so v ljubeči požrtvovalnosti, kdo bo več storil in dal od svoje beračije. Tako lepi so bili v tej svoji nebogljenosti in preprostosti srca, da bi jih človek poljubil, vsakega naravnost v srce. Novomašnik Vinko jih je. Ne le enkrat. In je vedel, da jih bo v žrtveni ljubezni poljubljal do konca svojih dni. Le poglejte starega Jožeka. Nämalem čudež se je zgodil z njim. Cela dva meseca že ne kadi. Pa niti malo ne. Ni kar tako šlo s to stvarjo. Saj bi Jožek prav zares tri dni in ves teden ostal rajši brez vsake jedače, kot da bi le en sam dan prebil brez tobaka. Menda bi takoj umrl brez njega. On že je mislil tako. In vsi Vrhovljani so vedeli tako. Venomer je z očmi visel na tistem posušenem in lepo zgrban-čenem svinjskem mehurju za pasom. In ko je bil prazen, zadržala ga ni nobena sila, da je ne bi mahnil kar povprek čez gorice naravnost v Golenkovo gostilno pri Miklavžu, kjer so mu postregli, ne da bi spregovoril. To pa vedi sam Bog, kje je tiste drobne krajcarje dobil stari nemanič Jožek. Za sol, za moko jih ni bilo. A za tobak — treba je pač živeti. Cikal je samo tako včasih, bolj po strani, za nameček, fajfo je rad vlekel češče, najboljše so pa le bile cigarete, take, ki si jih je sam v časopisni papir nasukal. No, vso to strašno navezanost in strast je zdaj pokopal. Večje žrtve bi si pač ne mogel izmisliti. Menil je prve dni, da bo moral leči. Trikrat je prišel prav pred Golenkovo gostilno — pa se je obrnil in ves omotičen kolovratil nazaj. Drugi dan se je zasukal že pri Košajnčevi kapeli, potem pri Špešičevem križu. Da, viničar Jožek je gospoda Vinka imel močno rad. Kako lepo sta se zadnjič, še nedavno, pogovarjala o tistem velikem klopotcu, ki še zdaj vsako leto tako ponosno klopota pred Vin-cetičevo viničarijo. Nikdo drug kot on, stari Jožek, ga je napravil. In za nikogar drugega kot za Vinka, za gospoda Vinka, seveda — ko je bil še majhen, že takrat je imel klopotce tako rad. Zares, kar čuden je bil viničar Jožek. Kakor otrok si je dobil nekje lončeno posodico z ozko odprtino in tja noter je metal tiste svoje dinarje, ki bi šli za tobak. In ko je mesec, dva delal tako, je bil tega svojega početja tako vesel, da je venomer hodil oglejevat svoj mali hranilček, ga božal, se pogovarjal z njim in si živo predstavljal, kako bo iznenadil z njim gospoda Vinka. Vedeli pa so za to zadevščino že davno prej vsi vrhovi in ne nazadnje sam gospod Vinko. Pa da si tiste dni mogel tako na skrivaj in za hip polukniti v staro, častitljivo lädico starega Šalamija. Skrbno jo je zaklepal in kot zaklad varoval pred vsakomer. Če si ga pobaral, kaj neki ima tam notri, te je kakor s sabljo prebodel s svojimi sivimi očmi skoz in skoz in malomarno, a obenem kakor zviška vrgel predte: »Eh, kaj, neke stvari so!« Potem je cmavknil z debelimi ustnami, da so zatrepetali beli mustači, te zaupljivo pogledal pa odbrzel nekam ven in se koj vrnil z velikim ključem v rokah. Položil je prst na usta, češ — naj bo in ostane vse tiho, potem pa počasi in z velikim spoštovanjem odklenil skrinjo, le za peteroprstje visoko dvignil pokrov, a komaj si prislonil oči, te je že potisnil vstran, zaklenil in odnesel ključ nazaj na skriven kraj. Nagajiv smehljaj mu je visel na ustnah in lahko si tedaj dve uri tiščal vanj, spregovoril ni nobene. Na pol viničar, na pol berač je bil stari Šalamija. Trikrat na teden je namreč vrgel torbo čez rame in vrečo, vzel velikanski rožni venec v od dela otrple roke — že leta in leta prstov ni mogel več skrčiti — ter krenil na krvavo romarsko pot od vrat do vrat. Imel je tudi on gospoda Vinka srčno rad, pa kako bi mu mogel kaj drugega dati kakor od tega, kar bo priberačil. Očedil je torej lepo svojo staro lädico v kotu in zdaj je nosil že tedne in mesece tja tista drobna prgišča mokice, belo posebej, rženo posebej. Prilagal je jajčka, zabelo je nabiral v lonček in še kak košček mesa je kdaj kdaj padel vmes. Velikanska radost ga je navdajala pri tem in ljubezen je rasla in rasla. Ko je gospod Vinko tudi za to zvedel v mesto, ni mogel zadržati solze in gorko je izmolil očenaš za starega prijatelja Šalamija in vse svoje uboge viničarje. Prave čudeže je delala nova maša. Stare, zakrknjene grešnike je spreobračala. Pijanec Bolfenk je že bil deležen tega blagoslova. Menil je prej, da se mu bodo skunkači in žabe zredile v želodcu, če bi enkrat pil vodo. Zdaj je docela spremenil mišljenje. Ne le da ni zašel več na noben vinotoč, vsako kupico pijače, ki jo je dobil od gospodarja kdaj pri delu ali za svetek, je lepo nesel in vlil v veliko steklenico, ki si jo je izposodil nekje v grabi. Samo enkrat ga je zmotila skušnjava, ko se je zagledal v dragoceno tekočino, da se mu je zvrtelo v glavi in so same od sebe roke segle po posodi in je nagnil in pil v velikem požirku. Pa mu je potem bilo hudo, da je nämalem jokal. Kakor da je storil velik, neodpustljiv greh. Bolfenka so posnemali mnogi. Vsakdo je pridal še kaj svojega. V ljubezni je človek čudno iznajdljiv. In čudežno moč daje ljubezen. Kar je temno, je svetlo. Kar je prazno, je polno. Sežeš z željno roko tja, kjer nič ni, in glej, izvlečeš jo navrhano. Kamen je zlato, kruh je pogača za ljudi, ki se ljubijo. Sreča je pri njih doma in radost se smeje z velikim, prisrčnim smehom iz vsake kretnje in dejanja, iz vsake besede, iz misli, ki še porojena ni. Zato je tudi med viničarji bilo življenje tiste a* 115 mesece pred novo mašo tako silno lepo, da so pozneje le kakor na daljne, nebeške sanje mislili nanj. Ljubezen je med njimi splela tisoč vezi kar vsepočez in vse so vodile k izviru — k novomašniku Vinku. Nastavili so pa novo mašo komaj tja v sredo meseca avgusta. Treba je vendar poprej iti na mlat. Treba je prej mertik pripeljati v vrhe. Kako če j o drugače peči kruh in pogače in povitice ... Da, viničarji so na vse mislili in ničesar niso pozabili. Od vseh strani so preračunali vsako stvar in so v pripravah delali in storili tako, kakor je treba in je prav. Zakaj njihovo novomašno slavje mora biti veliko in lepo, prav tako, kot so nove maše v grabi in drugod. 3. Tisti teden pred novo mašo je bilo po vrheh kakor v preddvoru nebes. Neka sladka vznemirjenost je zajela vse, govorili so šepetaje kakor v cerkvi, blažen smehljaj je drhtel na licih in iz oči je sijal angelski blesk. Dekline so pletle vence pozno v noč, svetla pesem jim je lahno kot po valih jezera sanjave duše pozibavala. Čehi so v zgodnjih jutrih stavili mlaje in njihovi vriski so vzletavali mladi zarji v objem. Tam na Vincetičevem bregu so ob stari, razpadajoči koči iz samega smrečja pravo pravcato uto postavili. Potem so napravi j ali mize in klopi, tudi starejši možaki so jim pomagali, kolikor niso kolinarili ali imeli opravka z vinom ali s čimer že bodi. Ženske pa so kuhale in cvrle in pekle, da so se deci frkali nosovi in so zatrdno zdaj verovali — saj so že na lastne oči videli in na lasten nos zavohali — da bo ta »micija« še nekaj vse večjega kakor deset gostuvanj vkup. Potem pa pevci, potem pa tamburaši, da, viničarji so imeli že nekaj let sem svojo tamburaško godbo — ali je bilo to zdaj nekih vaj v pozne popolnoči. Potem pa svatevce. Koliko letanja in strahu in skrbi so imele že z belimi oblekami. Saj se jim v njihovi ponižanosti in revščini nikdar še sanjalo ni, da bodo nosile kdaj bele obleke, ko pa se ji vsaka še kot snaha mora odpovedati. Ali zgodilo se je. In morti na nobeni kmečki novi maši ni bilo toliko družic. Imel je novomašnik Vinko tri sestre in štiri brate, živela sta mu še oče in mati, ali istina je bila to, gospod Vinko jo je čutil, čutili so jo vsi viničarji: ena sama družina je bil zdaj ves viničarski svet, bili so vsi zdaj bratje in sestre gospodu novomašniku, bili so mu oče in mati. IPraznik vnebovzetja Marijinega ali velika maša, ko naj bi gospod Vinko, viničarja Vincetiča peti sin, pri Jeruzalemu, viničarski prestolici, na najslovesnejši način novo mašo pel, je padel tisto leto na nedeljo. Dan je bil iz prvega jutra v zadnji večer prečudno lep, kakor da sta se tudi nebo in zemlja že vse leto pripravljala nanj. Skrivnosten, še na sanjavo noč naslonjen sijaj prve zarje je na daljnih obzorjih kakor z mehkimi, nevidnimi perutmi drhteče zaplal v pozdrav. Zapovrstjo in neslišno je utrinjal zvezde na mračnem nebesu z dolgo, dobrotno roko. Vse je bilo tiho, le črički so v ubranem soglasju pripevali temu veselemu obredu. Utihnili niso vso noč, že od snoči ne, ko je bil prelep slovesen sprejem novomašnika z govori in deklama-cijami, s petjem in godbo, z zvonjenjem in — s solzami veselja. Vedeli so črički, kako zelo drag je njih glas že od nekdaj sinu goric — gospodu Vinku. Kakor stoglasne orglice so na tiho, ponižno in prisrčno spremljale slovesne solospeve in mešane zbore klopotcev, ki so jih za veliko mašo nadeli po stari navadi in so zdaj vriskali in peli, da se je novomašniku in vsem Vrhovljanom kar samo od sebe smejalo srce. Kdo bi le spal v taki noči in poležaval v tem velikem jutru. Čuj, zdaj so možnarji zabobneli. Preko Šalovskih šum doni njih mogočen glas in do sinje Ivanjščice in tja v Prekmursko ravan. Tamburaši so zaigrali budnico, da te je pognalo iz postelje, pa če bi ves kruljav bil. Pri Jeruzalemu so začeli zvoniti v klenk. Taka pesem še pač ni plapolala iz jeruzalemskega stolpa čez goričke vrhe, tako sveto prazniška, kakor v nebesa povzdignjena. Iznenada je sonce v vsej veličastni preprostosti prijazno zamežikalo in zablestelo tam izza Kajžarja in Vinskega vrha in nekaj čudovitega je bil takrat ves tisti gorički svet. To vedro nebo s čudežnim, vse osvetljujočim popotnikom na robu, to mladozeleno, z veselimi belimi lici zidanic ozaljšano in z množico drobčkanih, biserno rosnih oči posejano otočje goric in med njimi ta radosten živžav pesmi in godbe in vriskov in zvonjenja in donenja — človek bi obstal, na široko odprl oči in ušesa in srce in jih ne bi odmaknil, ne oči ne ušes, ostal bi in srce bi za vedno bilo kar tam doma. To pa je bil šele začetek tistega prazniškega dneva. Dan je rasel, z njim prazničnost, sonce se je dvigalo, pesem je postajala vse lepša, vriski pogostejši, godba glasnejša in zvonjenje vse bolj mehko in ubrano. Niso se novomašni svatje vozili na vozeh po klancih okoli v Jeruzalem. Saj bi res voz ne bilo kmalu dovolj in — ali ni bila vse lepša, vse veličastnejša tista čudovita procesija, ki se je vila brez kraja in konca sredi goric. Sredi goric, mladostno ozaljšanih, ki so vzdrhtevale od prazničnega občutja in od zveste ljubezni. Pozibavali so se široki listi in zvončki j ali so grozdki z drobnimi jagodami ves čas slovesnega mimohoda. Skromne viničarije so tako prijazno, domače pozdravljale ob straneh, visoki jagnedi so stali v ponosnem pozoru in njih lističi so, svetlo spreminjajoč se v osončju, nežno vzplapolavali zastavice. Pela je zemlja s črički, pelo je ozračje tisto poletno pesem, ki jim pevcev — čebelic in muh in ne vem kakih cvrčačev — nikjer videti ni in ljudje pravijo, da poje dan. Iz sadovnjakov in dolinskih gozdov so popevali ptiči. Kdaj kdaj je kateri na vrh priletel, prav nad novomašnika, zažvrgolel je in za hip romarjem posodil pot. Nad vsem in čez vse pa so peli klopotci. Na tiho, počasi, slovesno. Glasneje, hitreje, vzradoščeno, v žarno vedrino vriskajoč na vso moč. Zaklopotal je en sam, pridružil se mu je bratec in že je bučeče zaorglal ves gorički zbor. Tako je šlo vso pot. Plapolalo je med goricami in prek vrhov tisoč pesmi, tisoč napevov, nikoli zapetih, od nikogar zaslutenih. Razumelo jih je le viničarsko srce. In sonce je žarelo iz svetih nebes v tisoč bleščečih pramenih, zlatih, srebrnih, pisanih. In vrh stolpa in nad slavoloki vrh mlajev so plahutale zastave. Nekaj tako lepega, v srce segajočega je naša zastava, lesketajoča se v soncu, svobodno, veselo vihrajoča sredi vetrov. Razločneje so zdaj zadoneli klenkajoči zvonovi. Kolikokrat je že novomašnik Vinko poslušal ta glas zjutraj, opoldne, zvečer, ko so k maši vabili in k večernicarn. Saj bi ti gorički ljudje ne mogli, ne znali živeti brez cerkvenega zvona. Kolikokrat je gospod Vinko sam že vlekel za vože. Saj lepšega ni kot Bogu in ljudem zvoniti na veliki cerkveni zvon. Tisoč spominov se je novomašniku zdramilo v duši. Spojili so se z donenjem zvonov, z žarom nebeškega sonca, s plapolanjem zastav, s pesmijo goričke zemlje v eno samo veliko, radostno hvalnico. Bila je glasna kot ta vrisk in pesem in ves ta zunanji blišč. Pa je bila tudi tiha, v dnu duše blaženo umirjena. In šele ta notranja radost je pravi temelj in vir vse zunanje. Novomašnik Vinko se je znašel s svojim Bogom. Vedel je, da ga je milostno poklical za svečenika, da bo srednik med Bogom in ljudmi — viničarji. Odzval se je in se vsega predal Kristusu in svojim dragim viničar jem. Seveda so ga ti nekoliko po svoje razumeli. Nämalen tako kakor nekoč Judje Kristusa Odrešenika, ki je na svet prinesel božje kraljestvo, oni pa — posvetneži pač, kakor smo vsi ljudje — so menili, da jim bo sveten kralj in jih bo odrešil vsega hudega na zemlji. Mlademu duhovnu je šlo — moralo mu je iti — predvsem za duše, za njih večno življenje. A treba je živeti tudi na zemlji. Viničarji morajo kakor drugi ljudje imeti vsakdanji kruh. Viničarji morajo imeti trdno streho nad seboj, imeti morajo svoj stalen dom. Viničarji morajo dobiti — o drznost želja in zahteve — svojo zemljo, zemljo, ki jo bodo obdelovali in bo njih last. Za to se bo on — duhovnik Vinko Vincetič, ki je iz viničarjev izšel in bo za viničarje delal — boril vse dni. Morda pa bo le vsaj nekoliko pripomogel k odrešitvi zasužnjenega prleškega viničarja, kar vsi od njega — v očeh jim bere — z vso vero pričakujejo. Poznal in razumel je dobro svoje viničarje in jih je ljubil — kako bi jim mogel zameriti. Angeli so le duhovi, ljudje pa imamo pač še telo. Zato se je radostil zdaj z njimi vsega tega zunanjega novomašnega vriska in krasa. Vesel je bil, ko je na slavoloku prek klanca bral napis: »Novomašnik, Bog naj Te živi, kličemo Ti viničarji vsi.« Vendar mu je bil bolj povšeči resen prošnji rek bliže cerkve: »Prosimo Te, mašnik nov, daj nam sveti blagoslov.« Kar v srce pa ga je presunilo zahvalno posvetilo tik pred cerkvijo: »Novomašnika, Marija, si nam dala, večna bodi Ti zahvala.« Da, nikdo drug kot Marija ga je dala, patrona jeruzalemske cerkvice, patrona vseh viničarjev. Prosili so jo zanj in ona je prošnjo uslišala. Zdrava, Marija, češčena, blagoslovljena, zahvaljena, zahvaljena! Saj je bilo zelo lepo in veselo pozneje, ko so se skorajda vsi viničarji, bratsko povezani med seboj, gostili na Vincetičevem bregu, ko je novomašnik Vinko ves srečen sedel sredi svojih dragih in se mu je od ene strani široko nasmihal stari Jožek, ki je danes po dolgem času spet kadil kakor Turek — gospod Vinko mu je prav sam podaril cigarete in tobak —, na drugi strani pa se je s svinjsko pečenko veselo mastil stari Šalamija in poleg njega je kakor na ena, dve zvračal kupice dedec Bolfenk. Kar zaigralo je od radosti vsem v srcih, ko se je v kakem kotu vžgala popevka in v hipu zajela vse in so še tamburaši svojo donečo pesem pridali — vrglo je tedaj vse kvišku, staro in mlado, spoprijeli so se za roke in po klancih in sepih zaplesali tisti staroslavni, preprosti, nedolžni, a tako veseli ples — čindaro. Zares je bilo lepo in veselo potem, vendar je novomašnik Vinko prav jasno čutil in vedel, da na dnu duše čutijo vsi viničarji, da je glavno prizorišče novomašnega slavja vendarle v cerkvi. Tu zadobi vso večnostno težo, vso polnost, tu se vrtoglavo vzpne v svoj višek. Novomašnik Vinko je ves čas svetega opravila plaval zares nekje v višinah. Samemu svetemu Bogu je gledal v dobrotne oči kakor svojemu bližnjemu, z angeli se je bratil in zdelo se mu je, da sveta Mati svoj sinji plašč milostno razstira nad njim, kakor da ji je najljubši sin. Saj se je vsem zdelo prav močno, da so povzdignjeni nekam v nadzemeljski svet. In kakor da jo iz njihovih src jemlje, jim je bila beseda starega gospoda župnika, ki je prav za prav največ pripomogel, da je novomašnik postal to, kar je, in ki je bil slavnostni pridigar na novi maši. »Ali ni pomenljivo,« je dejal med drugim, »da obhajamo slovesnost nove maše in praznik Marijinega vnebovzetja na isti dan. Glejte, pa-trona naše cerkve je Žalostna Mati božja. Dobro veste, koliko in kakih bridkosti je morala prebiti sveta Mati sedem žalosti. Ali na koncu, glejte, je bila v nebo vzeta, v neskončno radost svetega raja, ki ji ne bo odvzet vekomaj. Tudi naši dnevi, dnevi prleškega viničarja, so trdi, polni gorja in grenkosti, polni ponižanja in silnih preizkušenj. A danes, ko imamo po neizmerni dobroti božji novomašnika v svoji sredi, danes, glejte, smo pozabili na vse hudo, danes, na ta veliki, presrečni, milosti in veselja prepolni dan, smo tudi mi — rekel bi — vzeti v nebo...« Ni več govoril stari, dobrosrčni župnik. Zajokal je na glas in z njim vsa cerkev. To so bile solze veselja, svetega, nebeškega veselja. Tedaj se je pred oltarjem zganil gospod novomašnik, stopil je do roba stopnic, razprostrl roke in v veliki molk, ko je vsem zastal dih in se je tisoč blestečih oči ljubeče, zaupno zazrlo vanj, spregovoril z mehkim glasom ter vsem svojim dragim viničarjem podelil novomašni blagoslov: »Molimo: O Bog, ki si z milostjo Svetega Duha srcem svojih vernih vlil darove ljubezni: daj svojim služabnikom in služabnicam, ki zanje prosimo tvojega usmiljenja, dušno in telesno zdravje, da te bodo z vso močjo ljubili in to, kar je tebi všeč, z vso ljubeznijo vršili. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas in naj vedno na vas ostane. Amen.« Janko Samec Prošnja Iz cikla sonetov: Vrnitev V tej uri, ki moj duh pred Tabo klanja se skrušen ves v notranjih sil podobi, da izpove se, kakor se spodobi, zajet v sladkost nevidno ur kesanja, ni v mojem srcu, Bog, nič žalovanja za vsem, kar daje svet v obliki grobi! In moje misli beli so golobi, ki usmili Ti njih kril se frfotanja! — Vse, kar grešil sem z mislijo in z usti, v željah neukročen po mesa nasladi, spreglej mi zdaj in milostno odpusti! Naj bom poslednja Tvojih ovčk v ogradi in samo eno milost ji dopusti: da greje v Tvojih sonc se spet livadi! Zorko Simčič Zebelj Po navadi je ležal med oknicami na strgani pratiki. Včasih so se mu pridružili tudi zamaški, nekaj raznovrstnih fižolčkov, ki so kakor bube dolgočasno zrli v svet, in strgani časopisi, na katerih je bilo videti sajaste odtise lonca. Bil je za palec dolg in še skoraj nov. Proti glavici je bil narezan in se je srebrnkasto svetlikal. Nihče ni vedel, od kdaj leži tam in od kod je prišel. Bil je del stanovanja, del nečesa, kar spada k družini, ne da bi se kdo tega zavedal. Morda bi šele tedaj kdo pomislil nanj, kadar bi zginil. Glavica, ki je bila po dveh smereh narezana, da je bila kakor re-šetkasta okna na občinskih zaporih, je bila nekoliko poševno nataknjena. Prav pod njo je bil ukrivljen. Bržkone je še pred nedavnim tičal kje v vratih, kajti na polovici se ga je držala rjavkasta barva. Če bi kdo potreboval žebelj, bi se nanj najbrž nihče ne spomnil. In to kljub temu, da je najstarejši sin skoraj vsak mesec premeril tri mlajše bratce in z žebljem označil njih višine na novo prepleskani omari. Nekoč, bilo je med velikonočnimi prazniki, so po kosilu vsi štirje stopili k steni. Najstarejši je potegnil z roko tik ob telesu in zarisal z žebljem na steno njih trebuščke, tako da so si jih mogli primerjati. Sredi zabave jih je presenetil oče, vse po vrsti natreskal, najstarejšemu pa izpulil žebelj in ga vrgel čez rame za peč. Nikomur niti na misel ni prišlo, da bi ga šel iskat. Tudi pogrešil ga ni nihče. Mesec dni zatem pa je že spet ležal na pratiki med okenci in nihče se ni začudil, še spomnil se ni, da ga nekaj časa ni bilo. Kadar je prišel najstarejši iz mestnih šol na počitnice in si je postavil težko mizo k oknu, je po navadi vzel žebelj in z njim obtežil drobne listke, da mu jih ni odnesel veter. Toda nikoli ni zavestno pomislil, da je to žebelj, kar mu služi za obtežitev. Mesec za mesecem je ležal v istem koncu in nihče ni spregovoril o njem niti besedice. Potem so ga zopet pomikali od stene k steni, iz hiše na cesto, kjer so paglavci po deževnih dneh z njim risali obraze in pisali podnje imena župana in poštarja, pa se znova vračal kakor truden potnik, ki si doma najbolj odpočije. Leto za letom so prihajale nove pratike, žebelj pa je ostajal vedno isti in sam. Včasih se je zapletel med liste, včasih se stisnil med že razpadajoči rob okna, pa se znova prikazal vrh sajastih časopisov. Kdaj pa kdaj je zginil brez sledu, se vrnil ves blaten in zarjavel in se kakor potepenec sramežljivo skrival med kosci ometa in polovičkami fižolovih zrn. Nekam otožno je gledal skozi okno na blatno cesto. Neko noč je med dežjem pričel pihati tudi hud veter in zjutraj so našli okenski okvir izruvan iz zida. Oče je šel zjutraj mimo, s kazalcem bezal žebelj iz okenske police, pritisnil okvir k steni in za silo zabil les v zid. Koščki ometa so se skotalili čez razbolelo glavico žeblja, se strkljali po umazanih škornjih, se nekajkrat zavrteli v luži in, odbijajoč se med bregovi umazane vode v kolesnicah, zaplavali po klancu navzdol. Teden dni zatem je znova ležal na polici. Prav tak je bil kakor nekdaj, le pod glavico mu je ostala kakor nedeljski ovratnik otrdela belina mavca. Potem je prišla vojska. Nihče se ni zmenil zanj, niti takrat ne, ko je zagorela streha nad njim in se je v hipu vse zrušilo. Vsega očrnelega je pokopalo med prasketajoče tramove. Osemnajst let mu je bilo in kar za gospodarja je že bil pri hiši. Levo nogo je imel nekoliko krajšo, toda kdor ga je videl šepati, je mislil, da hodi tako zaradi norčavosti, in je vsak hip pričakoval, da se bo zresnil in mirno stopil naprej. Sam vase zaprt je bil, malo je govoril in še to le, kadar ni bilo nikogar starejših v družbi. Nikoli ni sanjaril o mestu, nikoli si želel tja. Vedel je, da je, in to mu je zadostovalo. Bil je eden izmed tisočev, ki so jim hiše zgorele nad glavami in ki so morali zbežati v mesto. Ko je prvič stopil na asfaltno cesto, se je zdel sebi kakor človek, ki se sam s seboj norčuje in se dela nekaj, kar v resnici ni. Prve dni mu ni bilo prav nič dolgočasno, počasi pa so se mu misli začele vračati domov. Sprva se je silil, da ne bi niti pomislil na dom, toda ko je premišljeval o Krki, je z njo vred potoval vedno dalje in prišel do domače vasi. Zadovoljen je bil, da mu ni bilo treba nič misliti in da so to počeli zanj drugi. Zato se ni tudi prav nič pomišljal, ko so mu preskrbeli delo in mu dejali, da bo tako laže pozabil na pretekle dni in tudi laže čakal, kajti sam Bog ve, kdaj se bodo vrnili na požgane domove. In potem je hodil po cestah z grebljo v rokah in čistil tramvajske tire. Dan za dnem je vlekel skaženo nogo po blatnih ali prašnih cestah, s strganimi čevlji gnetel blato ali pa požiral žareč prah in kdaj pa kdaj vrgel nabrano blato in smeti iz tirnice. Leno je držal čistilno lopato med žuljavimi dlanmi in se včasih vznevoljil, ker mu ni nič težilo roke. Najrajši bi vse skupaj zdrobil kakor otrok igračo. Potem mu je pogled obstal na drobni grči in oči so mu drsele po ozkih razpokah od vrha pa do pločevinaste škatle, kjer se je zbirala slama, kamenčki in strnjene kepe prahu in olja. Tako enolično se mu je zdelo vedno enakomerno držati roke in včasih ga je prijelo, da bi zasukal držaj med dlanmi in bi mu zaigralo po prstih. Toda še preden se je odločil, je že stopal naprej, brez misli dvigal lopato in iz-suval smeti. Kadar je deževalo, je voda nanesla blato v tirnice. Drugi dan se je prikazalo sonce, blato se je strdilo in zopet je moral porivati lopato od postaje do postaje in po drugem tiru nazaj. Dokler blato še ni bilo strnjeno, je šlo delo hitro izpod rok. Kar samo se je valilo skozi odprtino in se zvijalo v loku na cesto. Fant je zardel. Obšle so ga misli na oranje in plug, od katerega so se nekoč pri pritisku njegovih rok valile mogočne plasti mastne zemlje, in včasih se je ves osramočen ustavil. Zdelo se mu je, da so mu nalašč dali to delo, samo da bi ga ponižali. Potem je stopil spet naprej in gledal brez misli na drobne curke blata, ki so se zvijali. Včasih so se pokazale v blatu poleg tirnic drobne razpoke, kakor da se mu smejejo. Dan za dnem, teden za tednom je hodil po istih poteh in nemalokrat mu je prišlo na misel, sam Bog ve, če ni stopil sedaj prav na isto mesto, kamor je bil stopil pred tednom dni. Natanko — do mezinca natanko na isto mesto kakor pred tednom dni. Dan za dnem je hodil in čutil, kako mu vedno bolj nečesa primanjkuje. Nekega dne, bilo je sredi maja, ko so se pričeli topli dnevi, je stal v predmestju na koncu tramvajskih tirov. Leno je slonel ob rumenkastem zidu, ki je tu in tam kazal rdečkaste opekaste lise. Niti besedice ni spregovoril z vozači, ki so stali blizu njega in kmalu zatem pričeli zapirati desna vrata voza, da bi se vrnili v mesto. Sonce je grelo in kar prijetno mu je bilo. Prižgal si je cigareto in si pričel ogledovati filmske slike. Čistilno lopato je naslonil poleg reklamne omarice, se obrnil, počasi puhnil dim skozi nos. Vsiljivi glasovi s tramvajskega voza so mu napolnili ušesa. Tirnice so na ovinku tenko zacvilile. Debelušast gospod je pritekel iz hiše, še pravi čas skočil na tramvajske stopnice, potem pa se obrnil in pomahal rdečelični krčmarici, ki se je prikazala med vrati. Vzel je pločevinasto škatlo in stisnil vanjo cigaretni ogorek. Razkrečil je prste, vzel lopato in stopil k tiru. Še enkrat je pogledal prek temni-kastih streh in stopil naprej. Kako smešno se nabirajo smeti v lopati. Kakor bi plesale! Drobna, prelomljena slama bi tudi rada stopila skozi odprtino, pa se nenehoma zatika. Kar zapoje po cesti, ko dvigne lopato in jo strese na cesto. Potem dolgo nič. Samo prah, drobni beli kamenčki in kos cigaretne škatle. Počasi se priplazi v lopato črn gumb. Fant se ustavi in ga pobere. Saj ne, da bi imel kaj z njim početi, ampak tako, sprememba je pri dolgočasnem delu. Ko vidi, da je gumb med luknjicami počen, ga zažene po cesti, da se nekaj časa kotali po svetli tirnici in se slednjič ustavi ob zarjavelem in polomljenem ključu. Potem gre dalje in ne misli nič. Zvonjenje ga vzdrami. Za hip stopi v obcestni jarek, toliko, da odpelje tramvaj mimo. Brez misli zre predse in le, kadar zagleda kaj zanimivega, se vzdrami. Star zarjavel novec mu pride na pot, na pol ogorele vžigalice, nekaj riževih zrn se vleče med odtisi koles majhnega vozička. Kmalu zatem nekaj fižolovih črnih zrn, kakor da bi drug drugega zasledovali. (Videti je, da jih je nekdo sejal, ko je prečkal cesto.) Potem zopet prah, slamice, kamenčki in šop zelene trave, ki je nekomu zdrsnil z voza. Koraki so vedno bolj počasni in trudni. Moj Bog! Da se more človek pri takem delu sploh utruditi. In vendar podplati pečejo. Oči se zapirajo, kakor da bi že od rane ure ves dan oral. Sonce je vedno močnejše. Prav v oči sije, da je treba nagrbančiti čelo; kmalu prične boleti glava. Ah, kako ubija človeka ta enakomerna hoja. Ne vidi ne hiš ne ljudi, ki mu križajo pot. Obraz mu je zmučen, star in oči medle, kakor da že tisočletja ne gledajo drugega kakor smeti in blato. Tedaj pa, kakor bi ga strela zadela. V hipu se je ustavil in počasi in previdno vzel lopato iz tirnice. Obraz mu je zasijal, boječe in veselo, kakor človeku, ki je zagledal čudežno prikazen. Tik pred njim je ležal svetel žebelj. Počasi se je sklonil, kakor bi se bal, da mu bo zginil izpred oči, ga dvignil prav k očem, potem pa se obrnil k ljudem, ki so hiteli mimo, in dejal s čudnim nasmeškom kakor v zamaknjenosti: »Poglejte, ljudje! To je pa žebelj!« t Jože Šmit Jutrnjica Tulipani, vi imate vedno polne čase, meni pa ne dajo piti krčmarice vaše. Meni pa ne dajo rose, da si usta zmočim, v kelih, zvit iz drobnih rok, lastno kri si točim... Jože Osana Čas — razvojna stalnica glasbe C as, smoter in zvočni slap so v živi in polnovredni glasbi neločljive sestavine; za pravilno umevanje celotne glasbene problematike je treba zato primerno upoštevali vse tri. V glasbenem organizmu pa vse tri sestavine — stalnice — niso enako pomembne. Najpomembnejša je marveč tista stalnica, ki kaže tudi v razvojnem pogledu sklenjen razvoj in napredek. Od nje upravičeno pričakujemo, da predstavlja obenem tudi osrednji problem te umetnostne panoge. Ce tako presodimo vsako posebej po njenih značilnih lastnostih in skušamo sklepati na značaj razvojne stalnosti, bomo našli predvsem, da razvoj smotra v glasbenem organizmu ne more biti razvojna stalnica. Smoter je glede razvoja skrajno izpremenljiva sestavina, ker temelji v človeku in njegovih razpoloženjskih potrebah. Različni smotri se izpreminjajo kot posamezne rešitve glasbenih zamisli v skladu z različnimi razvojnimi stopnjami kulture, odvisni so od zahtev, navad, krajev in ljudstev. Vsaka individualna rešitev smotra je tako enkratna, da je druga v celoti ne more in ne sme ponoviti. V celotnem razvoju glasbe pa ni najti nobenega smotra, ki bi kot osrednja razvojna stalnica kazal dosledno razvojno pot in bi od njegovega razvoja za visela celota glasbenega razvoja in napredka. Smoter daje ime tipu in vrsti (sonata, kantata, koncert, cerkvena glasba ...), pa tudi posamezni skladbi, izraža njene individualne zahteve in rešitve teh zahtev; smoter je smisel in vodilna ideja skladbe in zato stalnica v organizmu glasbe, ni pa razvojna stalnica celotne problematike.1 Tudi zvočni slap ni razvojna stalnica zapadnoevropske glasbene problematike. Čeprav je vloga slapa v organizmu glasbe zelo važna, vendar se glasbena veda ne more zadovoljiti samo ali predvsem z njim. Slap namreč nima razvojne stalnosti, ki je za zanesljiv kriterij potrebna. Saj se neprestano izpreminja pod vplivom razpoložljivega zvočnega gradiva in njegovih zmožnosti, izvajalske prakse in okusa. Oblike okusa, ki se javljajo kot različni stili, pa vzbujajo celo vtis, da zahodnoevropska glasba razvojno ni enotna.2 Dokler je bil zvočni slap v ospredju raziskavanj glasbene vede, se je n. pr. reševalo vprašanje, od kod in čemu večglasje v zahodnoevropskem glasbenem območju tudi predvsem s tega vidika; znanstveniki so skušali značilni pojav večglasnega zvočnega slapa razlagati bodisi zgodovinsko, tako da so iskali pojave večglasja tudi pri drugih kulturnih območjih, od koder bi ga bilo mogoče zanesti v zahodni kulturni krog ali pa z ugibanjem, n. pr. »Kako je prišlo do tega, da so začeli peti na več glasov istočasno, je težko povedati. Bržčas je pokazal pot do večglasja slučaj (!), ki je privedel opazujočega človeka na več važnih izumitev. Morebiti je bil recimo v meniškem zboru v cerkvi mož brez dobrega muzikaličnega posluha in ni zadel tona, ki so ga peli ostali. Cula sta se torej na istem mestu in istem zlogu dva različna tona. Bilo je sicer napačno, a poslušalcem je ugajalo in, ker se jim je zdelo lepo ali vsaj zanimivo, vsekakor pa novo, so poskušali to posnemati namenoma. Iz takih poizkusov se je polagoma razvilo pravilo in potem so začeli tudi skladati po tem pravilu. Morebiti so bili prvi opazovalci opozorjeni tudi od poizkusov na glasbilih ali kaj podobnega. Skratka: kako je prišlo do mnogoglasja, ne vemo; kar se o tem morebiti pripoveduje, so domneve. Vsekako so zasledili zelo zgodaj dejstvo, da se moreta glasiti dva različna tona istodobno. Morebiti imamo tudi še kako poročilo pri starih pisateljih, a ga ne razumemo, ker za nas ni dovolj jasno povedano.«3 1 J. Osana: Znakovna umetnost in čas, DS. 1943, II, str. 114. « Ibidem, str. 116. ' Dr. J. Mantuani in dr. A. Dolinar: Zgodovina katoliške cerkvene glasbe, Ljubljana 1938, Str. 33. » Vsakdo lahko presodi verjetnost in smiselno upravičenost teh znanstvenih predlogov, obenem pa se lahko prepriča, kako vrednotenje zvočnega slapa kot osrednje glasbene problematike ne more dati zadovoljivega odgovora na to, pa tudi na druga važna glasbena vprašanja. Gotovo ni slučajen ves dosledni razvoj polifonije, utemeljen morda na pomotah in napakah slabih pevcev, zadovoljiv odgovor pa je iskati drugje. Pač pa je treba pravilno vrednotiti vlogo zvočnega slapa v glasbenem organizmu; zvočni slap je namreč le sredstvo za oblikovanje glasbenega časa, namenjenega človekovim razpoloženjem. Zato bo le tako pojmovanje lahko vsaj smiselno odgovorilo na vprašanje, od kod večglasje, in bo morda tudi to pravdo razrešilo. Prav tako temelji dosedanja razdelitev zgodovinskih obdobij na prvenstvenem vrednotenju zvočnega slapa. Vrsta slogov v glasbi kaže pestro zgodovinsko zaporedje zvočnih slapov, ki so ga skušali primerjati z zaporedjem arhitekturnih slogov, kakor se kažejo v arhitekturni lupini. Ker pa tudi v arhitekturi lupina ni razvojna stalnica, ne more biti stilno zaporedje dovolj zanesljiv kriterij za primerjanje glasbe z arhitekturo. Vendar ju primerja G. Adler v članku »Periodisierung der abendländischen Musik« in skuša na tej osnovi razdeliti vso glasbeno zgodovino na obdobja; ker pa mu je kriterij le zunanje primerjanje, temelječe na slogih, kmalu naleti avtor na težave. »Med gradbeno in glasbeno umetnostjo obstoje notranja soglasja. Oznake ,zamrzla glasba' za arhitekturo in ,tekoča arhitektura' za glasbo so globoko osnovane ... Obstoje analogije in soglasja.« »Dobi korala ustreza romanska gradbena umetnost, razvoju večglasja do 16. stoletja pa poligonalna gotika. Oznaka ,renesansa' pa že naleti na vsakovrstne težave in negotovosti. Proto- (ali Pred-) renesansa pričenja v glasbi v 15. stoletju, po najnovejši hipotezi (ki se smatra za tezo) že v 14. stoletju. Saj so vendar govorili v zgodovini o karolinški renesansi v 8. in 9. stoletju ter o renesansi v dobi Otonov v 10. stoletju. Neizpodbitno doseže glasbena renesansa višek v dozdevnem prenosu antične drame v glasbeno dramo okoli leta 1600. To je po namenu čist, absoluten prerod, in poleg tega po splošno privzeti oznaki: odkritje človeka. No, na srečo je bilo to odkritje v glasbeni umetnosti doseženo že prej in pogosteje. Kajti v glasbi so čisto človeška doživetja in izrazne možnosti nepogrešljivi prvi pogoji, izhodišče, vsebina in končni smoter umetniškega izražanja — brez tega si ni mogoče misliti najpreprostejše glasbene stvaritve, razen če ni le glasbeni videz ali obrazec.« »Pojem in nastanek baroka v arhitekturi doslej nista popolnoma in nesporno pojasnjena. Tu je treba upoštevati čustva v primerjanju z glasbo. Kot protiutež visoki renesansi stopi sočasno v ospredje — vedno se razvije nov stil poleg in iz drugega — večzborna in koloristično prenasičena smer (akustično — perspektivično padajoča in v prehodih izenačena) — kar ustreza baroku v likovni umetnosti. To gibanje je doseglo v glasbi višek in svojo najčistejšo popolnost v prvi polovici 18. stoletja. Kakor je v 16. stoletju vokalna polifonija v službi cerkve dozorela do klasičnosti (Josquin Despres, Palestrina, Lasso in vodilni sodobniki v vseh glasbenih kulturnih deželah), tako doseže zgoraj omenjena smer svojo neprekosljivo izpopolnitev v delih J S. Bacha in G. F. Händla, katerim stoje ob strani enakovredne ustvarjalne sile v Nemčiji, Angliji, Franciji in Italiji. In tudi rokoko najde svoj odmev v glasbi: fina, elegantna smer, ki je bila izšla iz Francije in se istočasno razširila poleg visokega baroka. Še dunajski klasiki ji pripadajo v prvi dobi. Toda okoli leta 1750. nastane nasploh pretres v glasbi. Če se je nova doba okoli leta 1600. polno uveljavila v glasbi, se lahko računa od sredine 18. stol. ,najnovejša doba'. Kajti osnovne kvalitete dunajske klasične šole, ki se od tega časa polagoma dviga in v osemdesetih letih doseže svoj polni razcvet, so do današnjega dne merodajne, pa najsi se je glasba po zatonu dunajske klasične šole še tako spreminjala, najsi se je še tako bavila od tega časa s starejšimi stili in jih skušala sebi prilagoditi. K temu nima arhitektura nič enakovrednega, nič enako določujočega postaviti ob stran. Kajti njen klasi- cizem je le paralela maniristom (v najboljšem pomenu besede) naše klasične in poklasične šole. Glasba se odslej tesneje spaja s pesništvom, združi se z njim do popolnega stapljanja. Medtem ko je prej pri zvezah besedila in glasbe prevladovalo zdaj besedilo, zdaj glasba, se sedaj izvrši izenačitev, ki najde svoje polno poenotenje v romantiki. Romantiki obvladujejo 19. stoletje. Kot dediči klasikov so v nemški poeziji in glasbi bolj ali manj ločeno (istočasno) ustvarjali. Poleg in obenem z romantično smerjo se izvrše pri vseh kulturnih, narodih stilne izpremembe vseh vrst, novi narodi vstopajo na glasbeno areno. Nove izenačitve se izvrše. In s tem smo v splošnem navajanju slogovnih potez v velikih obrisih prišli do najnovejše dobe.«4 Vsej razdelitvi in primerjanju z arhitekturo služi G. Adlerju za temelj razdelitev in različnost stilov; primerjava pa je izvedena le kot trditev brez dokazov. Kajti tudi v arhitekturi sami stilna problematika ni njena osrednja problematika. »Okus ima izredno važno vlogo pri nastajanju arhitekture kot lepotnega organizma... Vendar tudi on ne kaže konstantnosti, ki bi bila z našega stališča potrebna... V velikem se ta okus, hotenje, težnja po taki ali drugačni obliki zaokrožene lepotnosti, izraža v ponavljajočih se sestavih skupnih znakov, ki jih imenujemo slogi. Ti arhitekturni slogi so realiziram okus večjih razdobij v razvoju arhitekture. Za problem arhitekture, kakor smo ga postavili mi, pa je važno, da tudi okusu ni mogoče ugotoviti tistega konstantnega momenta, ki bi nam bil potreben. Konstantnost je namreč samo v dejstvu takega ali drugačnega okusa, brez katerega arhitekturnega dela ni, ne pa v tako ali drugače stalno napredujoči obliki tega momenta. Ce vzamemo kot kriterij arhitekturnega problema oblike okusa, arhitekturne sloge ali stile, katerim povprečna izobraženost pripisuje tolik pomen, se nam umetnostna zgodovina razdrobi na vrsto dob, katerih vsaka ima svoj skupni imenovalec, nima pa takega imenovalca zgodovinska celota arhitekture, ker si v svoji zgodovinski zaporednosti ti slogi zelo pogosto naravnost nasprotujejo, pravilnost in lepotnost drug drugega zanikajo in podčrtujejo predvsem lastne značilnosti. Klasična antika in gotika, gotika in renesansa, klasicizem in rokoko so vsaj na videz in po besedah svojih zagovornikov nepomirljiva nasprotja. V nasprotju s celoto pa kažejo njeni deli, stili, izrazito, naravnost biološko dosledno konstantnost glede zakonitosti, kako se porajajo, kako dožive razcvet in končno neizogibno ob izčrpanju prirojene življenjske moči omagajo. V okviru biološkega, ponavljajočega se razvoja nastopajo z isto zakonitostjo razni tipi okusa, tako da je mogoče z isto upravičenostjo trditi, da okus vodi razvoj, kakor da biološka enota stilnih period poraja in spreminja sebi ustrezni okus. Ne sme nas pri tem motiti, da se zakonitosti glede osnovnih stilnih pojavov, katere nam pokaže posamezna doba, ponavljajo v večjih, skupine stilnih period obsegajo-čih razdobjih in da marsikaj govori za to, da se isti ritem ponavlja v neštetih inačicah v vsej arhitekturni zgodovini, kajti do tiste slogovne konstante, ki bi ustrezala pomembnosti prostorninske konstante, nas ne vodijo. V tem ritmičnem razvoju se namreč potenca povračujočega se stilskega momenta ne stopnjuje, kakor bi pričakovali, ampak se samo v zakonitem redu ponavlja ali pa po vrača.«5 Če pa bi hoteli izvesti pravilno paralelo med arhitekturo in glasbo, je treba pri obeh strokah vzeti za temelj osrednjo stalnico, v kateri se kaže njena bistvena problematika. Temu namenu pa stilske značilnosti, ki se kažejo predvsem v arhitekturni lupini in glasbenem zvočnem slapu, ne morejo služiti. Saj je tudi za zvočni slap vloga okusa taka kot pri arhitekturni lupini. Temu dejstvu bo pritrdil vsakdo, kdor le malo pozna najrazličnejše realizacije zvočnih slapov v zgodovinskem razvoju glasbe. »Ni pa umetnostnega zgodovinarja, ki bi kljub izključujočim se stilskim sistemom in oblikam okusa, ki so tako neutajljivi v tem razdobju, danes dvomil o enotnosti zahodnoevropske arhitekture kot arhitekturno zgodovin- 4 G. Adler: Handbuch der Musikgeschichte, I, Berlin 1929, str. 69. ' Fr. Steife: Architectura perennis, Ljubljana 1941, str. 99. skega pojava, če ga pogledamo s stališča razvojnega kriterija prostora. To enoto mora priznati vsak, čeprav bi se površnemu opazovalcu zdelo, da jo je vrsta arhitekturnih slogov, starokrščanski, romanski, gotski,, renesančni, baročni, rokokojski in klasicistični slog ter še posebno slogovni kalejdoskop devetnajstega stoletja, secesija in sodobna stvarnost, neštetokrat zanikala. Prav ta pestrost, ki je odvisna od osebno, torej skrajno nestalno zasidranega momenta okusa, je najprepričevalnejši dokaz za arhitekturno zgodovinsko problemsko drugovrstnost kriterija lupine.6 Niti lupina in ne smoter nista v arhitekturni problematiki osrednja problema; prav tako nista zvočni slap in smoter v glasbeni problematiki osrednji in najvažnejši stalnici. Za primerjanje nam preostaneta le v arhitekturi prostor in v glasbi čas. »V arhitekturi se človek bori s prostorom za prostor. Dan mu je kot neskončni, požirajoči in zalivajoči ga prostor; v borbi z njim si pa ustvarja omejeni, sebi primerni prostor. Neskončni prostor je surovi, neobdelani življenjski prostor človeka na zemlji; arhitekturni prostor pa je smotrno oblikovani prostor kot naš ožji življenjski prostor. Bistvo borbe za arhitekturni prostor je v tem, da človek v svoji okolici, ki ima neskončne, ,nevtralne', za njegove potrebe brezbrižne mere, uveljavlja sebi lastne mere in instinktivno stremi za tem, da bi si jo čim ustrezneje prilagodil. Bistvo razvoja arhitekturnega prostora pa leži v tem, da človek zasleduje cilj najpopolnejšega, najustreznejšega in svojemu življenjskemu izžarevanju najidealneje prikrojenega življenjskega prostora.«7 »Arhitektura nam torej ureja življenjski prostor; materija pa, katero porablja in oblikuje, je naravno dani neskončni prostor, v katerem se je ob prvem rojstvu prvi človek zbudil življenjskim ugankam v naročje, širši življenjski prostor človeka je neskončni naravni prostor; ožji življenjski prostor pa je omejeni, človeški dosegljivosti sorazmerni arhitekturni prostor.«8 »V bistvu ni razlike med tem in med onim, zato se komaj zavedamo, da se je kaj spremenilo, ko smo onega s tem zamenjali. Bistveno različno pa je življenjsko občutje v obeh. Tam neprodirljiva skrivnostnost, tu točno izmerljiva resničnost, zaokrožena v vseh smereh. Ta zaokroženost povzroča, da postaja tudi v nas, če se poglobimo vase, vse izmerljivo, jasno, dosegljivo in opredeljivo.«9 Prostor je prva materija arhitekture, edina, ki se nikdar ni spreminjala v svojem bistvu, in predvsem tudi edina, ki je v vsej svoji resničnosti bistvena samo arhitekturi in po nji oblikovana tako kakor po nobeni izmed likovno umetnostnih, strok.«10 »Konstantnost v njegovem razvoju ni izkazana samo v posameznih tipih ali celotnih razdobjih, ampak tudi v celotnem razvoju arhitekture od prvega pojava do ideala sodobne stvarne arhitekture.«11 »S širjenjem radija dosegljivosti tudi ožji življenjski prostor narašča, se širi, množi in zamotava,, predvsem pa se v svoji življenjski ustreznosti izpopolnjuje. Tako se glasi splošna konstanta v razvoju prostora kot arhitekturnega elementa.«12 »Arhitektura oblikuje vselej prostor v zvezi z življenjskim smotrom. Edino v razmerju do prostora izkazuje težnjo po stalnem napredku; najpopolnejši, najustreznejši prostor se v njenem smislu pravi: prostor z vso polnostjo in bistvenostjo naravnega prostora. To težnjo nam izkazuje razvoj: a) v stanovanjski arhitekturi, kjer je ideal sodobne stanovanjske arhitekture hiša, najožje in najpopolneje zvezana z okoliško naravo, tako da se njen prostor z lahkoto zliva v okolico ali vsaj občuje z njim. Isti cilj je dosegla po svoji poti tudi japonska hiša; 8 Fr. Stelč: Architectura perennis, Ljubljana 1941, str. 100. i Ibidem, str. 16. • Ibidem, str. 16. * Ibidem, str. 16. 10 Ibidem, str. 14. 11 Ibidem, str. 14. " Ibidem, str. 18. b) arhitekture v krajini, ki se po svojem bistvu združuje z okolico tako, kot bi prirastla iz nje kot njeno naravno dopolnilo v smislu skladne celote sveta v izrazu tako imenovane domačije; c) v razpoloženjski arhitekturi, ki je arhitektura povišanega življenjskega čuta, posebno v transcedentalni smeri obredne, cerkvene arhitekture. V tej po arhitekturi oblikovani prostor na njenih viških sam zavzame aktivno vlogo in iz lastnih teženj, tudi stopnjevanja moči svojega izraza oblikuje celoto dane arhitekture. Stopnjevanje v oblikovanju arhitekturnega prostora se kaže v velikih časovnih ciklih (razdobjih): Egipt (tektonska stopnja), Grčija (plastična stopnja, Rim in zahodna Evropa (slikovita stopnja in končno stvarna, ki pomeni prostor sam). Viški v razvoju prostora so bili doseženi v baročni in klasicistični palači, v kompozicijah infinitezimalnega tipa, v sodobni stanovanjski arhitekturi in japonski stanovanjski arhitekturi; vselej je umetni prostor najtesneje spojen z naravnim prostorom, bodisi dejansko bodisi po polnosti svojega izraza.13 V krogu likovnih umetnosti oblikuje arhitektura prostor na prav poseben način; tako ga ne oblikujeta in ne upoštevata niti slikarstvo niti kiparstvo. Zato je arhitektura po svojem odnosu do prostora vodilna stroka, ki pripravlja tudi obema ostalima prikladno okolje, v katerem se šele popolno uveljavljata. Tudi v krogu znakovnih umetnosti je mogoče opaziti v vsem razvoju posebno — vodilno — vlogo glasbe. Glasba omogoča liriki in plesu popolno sožitje v svojem zvočnem slapu. Zato se problem znakovnih umetnosti in časa zaradi posebne časovnosti glasbenega ritma in zaradi vodilne vloge glasbe v krogu znakovnih umetnosti izoblikuje slednjič v vprašanje: v kakšnem razmerju stoji glasba do časa? Naiven poslušalec zaznava s svojimi čuti predvsem glasbeni zvočni slap, zanj časa posebej ni, zato glasba po preprostem pojmovanju ustvarja le zvočne slapove, ki čas oblikujejo ali pa šele ustvarjajo... Naravno je, da je tudi veda o glasbi — kot zgodovinska ali teoretična stroka — najprej zaznala zvočni slap. Na izkustveno pridobljena dejstva v tej čutom najbolj dostopni glasbeni sestavini je oprla tudi svoja estetska raziskavanja. Vsa stilna sistematika ohranjene glasbene literature temelji predvsem na vrednotenju zvočnega slapa. Zvočni slap pa se zlasti vrednoti tudi zaradi tega, ker je glasbena veda temeljila na klasični antiki, kakor so tudi sicer na njej gradili krščanski teoretiki srednjega veka. Od antike (Pitagora) je prevzela srednjeveška glasbena veda oktavni sistem, ki je še danes v rabi; glasbeni vedi, osnovani na tem temelju, pa je predmet raziskavanja in opazovanja izključno zvočni slap. Nanj se je opiral skoraj do naših dni tudi nauk o lepotnem organizmu glasbe. Glasbena praksa pa je ne glede na teorijo prenesla že v starokrščan-skem koralu poglavitno pomembnost glasbe na čas.14 »V grški glasbi je v vsakem primeru prevladovalo besedilo nad melodijo; nasprotno pa je v starih cerkvenih spevih mnogo večja samostojnost melodije v razmerju do besedila. Melodija je trdna osnova, ki se ji mora besedilo v vsakem primeru prilagoditi, vedno pa s polnim upoštevanjem vseh zahtev glede poudarka in pravilnega izgovarjanja besed.«15 »Cerkveno petje je splošno razširilo novo načelo, po katerem napev ni več vezan na trdno shematično menjavo dolžin in kračin, ampak se giblje melodija prosto (skladno z besedilom) v najrazličnejših ritmičnih variantah; to načelo pa je odločilnega pomena za ves posebni razvoj glasbe v vsem srednjem veku. To načelo ne velja samo za vse liturgično petje, ampak se 11 Za citat se zahvaljujem g. univ. prof. dr. Fr. Steletu, ki ga je pripravil posebej za to razpravo. 14 J. Osana: Znakovna umetnost in čas, DS 1943, II, str. 114. 15 H. Riemann: Kleines Handbuch der Musikgeschichte, Leipzig 1922, str. 30. uveljavi tudi na področju izven liturgične duhovne in posvetne pesmi (se-kvence, lais, Minnegesang, Meistergesang).«16 Tako je krščanstvo s poudarkom posebnega smotra molitve in obrednega speva preneslo osrednjo problematiko zahodnoevropske glasbe na melodijo; ker pa je melodija lik časa, je prešel živi čut za glasbo tako že v staro-krščanskem koralu z zvočnega slapa na smotrno oblikovan čas. (Primerjaj vlogo notranjščine = prostora v starokrščanski baziliki.) Podobno kakor v arhitekturi s prostorom se bori v glasbi človek s časom za čas. Človek se rodi v življenjski čas s prvim trenutkom svojega življenja, ki mu je tako določen kot neoblikovan, neskončen čas, ki ga doživlja trenutek za trenutkom. Pri glasbenem ustvarjanju pa gre za oblikovanje smotrno obdelanega razpoloženjskega časa, ki ga meri človek po svojih subjektivnih merilih; tako oblikovan čas je človekov ožji razpoloženjski čas. V borbi za glasbeni čas gre v bistvu za to, da človek svoja doživljanja razpoloženj v času tako razmeri, da se uveljavijo ustrezna in njemu lastna časovna razmerja. Bistvo razvoja, kakor se kaže v zgodovini, pa je v tem, da teži človek po najpopolnejšem, najustreznejšem času, ki je najidealneje ustrezen njegovemu razpoloženjskemu izžarevanju. Materija, katero glasba porablja in oblikuje, je človekov življenjski čas, z zvočnim slapom oblikovni življenjski čas pa postane razpoloženjski subjektivni čas. Širši razpoloženjski čas človekov je njegov življenjski čas, ožji razpoloženjski čas pa je ritmizirani in oblikovani glasbeni čas. V bistvu ni razlike med tem in med onim časom; človek se morda niti ne zave neposredno, da se je kaj spremenilo, kadar se zamenja širši življenjski razpoloženjski čas z ožjim, glasbenim, ker se ohranijo vse bistvene lastnosti časa. Bistveno različno pa je razpoloženjsko občutje v obeh. Smotrna oblikovana časovnost povzroča tudi v človeku urejenost, razpoloženjsko jasnost in opredeljivost. Čas je prva snov glasbe, edina, ki se nikdar ni spreminjala v svojem bistvu, čeprav je sama zaznavna samo ob neprestanem spreminjanju. Čas je pa obenem v vsej svoji resničnosti bistven samo glasbi; glasba ga oblikuje tako kakor nobena izmed znakovno umetnostnih strok. Konstantnost v njegovem razvoju se ne kaže le' v posameznih tipih in celotnih obdobjih, ampak tudi v celotnem razvoju glasbe od najpreprostejših napevov do ideala sodobne stvarne glasbe. S težnjo po čim intenzivnejšem in n e p o s r e d n e j š e m razpoloženjskem doživljanju se tudi ožji razpoloženjski čas širi, veča, množi in zamotava, predvsem pa se v svoji razpoloženjski ustreznosti izpopolnjuje. Tako se glasi splošna konstanta v razvoju časa kot najvažnejšega glasbenega elementa. V razvoju najvažnejše glasbene stalnice — časa — gre torej predvsem za osrednjo težnjo, da bi oblikovani čas v svojem malem svetu čim popolneje odseval pestri svet življenjskega razpoloženjskega časa. Človeku namreč ne zadostuje samo dejstvo, da je bistvo obeh časov isto, ampak da glasba to bistvo časa tako preustvari, da človek oblikovanega časa ne občuti kot nadležno dolgočasje; v umetno ustvarjenem razpoloženjskem življenju glasbe hoče zajeti vso polnost in pestrost življenjskega razpoloženjskega časa. Preden preidemo na zgodovinski razvoj časa kot glasbene razvojne stalnice, je treba še nekaj splošnih opomb glede zgodovinskega razvoja glasbe. Treba je pripomniti, piše K. Jeppesen, da ima glasba lastno tehnično zgodovino, nezavisno od okoliščin dobe. Glasbeniku niti najmanj ne koristi, da je še tako otrok svoje dobe in da se čuti kar mogoče tesno povezanega z vodilnimi mislimi in idejami svojega časa, ki se izražajo v pesništvu, znanosti ali likovni umetnosti.17 Ker splošno velja, da glasba v razvoju vsaj nekoliko zaostaja za drugimi umetnostmi, se pojavi tudi vprašanje, kako potekajo razvojna obdobja v 16 Ibidem, str. 32. 17 K. Jeppesen: Der Palestrinastil und Dissonanz, Leipzig 1925, str. 7. glasbeni zgodovini v primeri z drugimi umetnostnimi strokami. Primerjanje stilov med arhitekturo in glasbo je namreč tako negotovo, da že G. Adler sam v svojem članku le previdno išče paralel med istodobnimi pojavi v arhitekturi in glasbi. Dejstvo je, da je tudi v krogu likovne umetnosti razvojno zaporedje v slikarstvu drugačno kot v istodobni arhitekturi ali kiparstvu. Prerez skozi razne panoge likovne umetnosti v isti dobi kaže prav različno lice. »V okviru zahodnoevropske umetnosti se namreč opaža tudi zelo značilna časovna zaporednost, po kateri arhitektura, kiparstvo in slikarstvo spoznavajo svoj pravi smisel in ga končno formulirajo v obliki, ki je značilna za to kulturno razdobje. Prva se namreč zave in svoj problem z veljavnostjo za dva tisoč let formulira arhitektura v cerkveni baziliki. Sledi ji šele skoraj po tisoč letib kiparstvo, ki najde pot k svoji problematiki z romansko-gotsko plastiko. Zadnje je slikarstvo, kateremu jasno pot nakaže šele Giottov čas (zač. XIV. st.)18 Ker torej ta pojav v zgodovini umetnosti ni nov in osamljen, ni potrebno nadaljnje opravičevanje trditve, da doživlja glasba prav iste razvojne faze kakor arhitektura, samo da so zgodovinska obdobja časovno premaknjena. Kakor se zdi morda smela trditev, da predstavlja Palestrina glasbeno romaniko, J. S. Bach glasbeno gotiko, Mozart renesanso, Beethoven prehod v barok in Liszt pozni barok v glasbi, vendar vse značilnosti v primerjavi razvojnih stalnic kažejo presenetljive podobnosti. Glasbeno romaniko upravičeno zastopa Palestrina kot predstavnik rimske šole. »Njegova dela so skoraj popolna enciklopedija stoletij, ki so bila pred njim; v njih se zbirajo skoraj vse smeri, iz njih vodijo niti globoko v preteklost tja do primitivnega večglasja in do gregorijanskega petja.19 Njegovo življenjsko delo je poslednji višek idealov vokalne polifonije, izpopolnitev cerkvene umetnosti, ki so jo gojili Francozi, Angleži in Nizozemci skozi mnoga stoletja.«20 »Palestrinov stil je idealen cerkveni stil kot poslednji višek a cappella sloga v službi interpretacije svetopisemskih besed, sploh liturgičnega besedila, ne da bi žrtvoval veliko pridobitev zadnjega stoletja — popolno imitacijo.21 V delu J. S. Bacha se dovrši ves stoletni razvoj polifonije, ki je zasidran v starokrščanskem koralu. Bach je predstavnik glasbene gotike; v njem se je izčrpal koncept koralne ritmične melodije, obenem pa je v razvoju glasbe dosegel tisti nujni vezni člen,, ki veže preteklost in prihodnost. Z letom 1750. pričenja nova doba, glasbena renesansa, katere odlični predstavnik je W. A. Mozart. Prehod v barok je izvršil L. van Beethoven, v Lisztu pa je dosegla glasba opojno zmagoslavje poznega baroka. Liszt je to sorodnost z likovnimi velikani intuitivno opisal v pismu, ki ga je poslal Berliozu leta 1830. iz Rima: »... Umetnost se mi je razodela v vsej svoji univerzalnosti in enotnosti. Čustvo in razum sta mi prodirala vsak dan bolj v skriti odnos, ki druži genialna dela. Rafael in Michelangelo sta mi razlagala Mozarta in Beethovna.. ,«22 Problematika časa v glasbi je torej tista osrednja trdna točka, s katere lahko premotrimo celotno vprašanje zahodnoevropske glasbe in nam daje tudi na vsa vprašanja zadovoljive in razumne odgovore. 1. Vprašanje večglasja temelji v problemu časa; razkosano koralno časovno koncepcijo organizira vokalna polifonija in jo gotska vzročno poveže. 2. Razdelitev glasbeno zgodovinskih obdobij kaže razvojno iste zakonitosti v problemu časa kakor arhitektura v problemu prostora, le da so med posameznimi obdobji glasbenega in arhitekturnega razvoja različno dolga časovna obdobja, v katerih glasba dohiteva arhitekturo ter jo slednjič v 19. stol. dohiti. 3. Ker je glasba v odnosu do časa v vseh dobah zahodnoevropskega razvoja to stalnico tudi estetsko na prav poseben način oblikovala, pojmujemo čas tudi kot osrednjo estetsko stalnico glasbe. 11 Fr. Stele: Architectura perennis, Ljubljana 1941, str. 182. " K. Jeppesen: Der Palestrinastil und Dissonanz, Leipzig 1925, str. XI. " Ibidem, str. 5. tl H. Riemann: Kleines Handbuch der Musikgeschichte, Leipzig 1922, str. 99. H Conbarieu: Histoire de la musique III, Paris 1935, str. 149. Književnost Alojz Gradnik: Pojoča kri. Pesmi. Izdala in založila knjigarna Jože Žužek. Opremil akad. slikar Riko Debenjak. V Ljubljani 1944. Strani 72. »Pojoča kri« je že druga pesniška zbirka, ki jo je letos izdal Alojz Gradnik. Avtor pa ni samo eden izmed najplodovitejših naših pesnikov, ampak nas s sleherno zbirko iznova prepričuje tudi o svoji pesniški pomembnosti. Lahko rečemo, da je danes prav on središče našega lirskega ustvarjanja, čeprav so se deloma iz njega, deloma pa tudi ob njem in mimo njega pojavili in uveljavili nekateri izraziti talenti iz vrst mlajšega rodu, predvsem Balantič in Šali. Tudi zadnja njegova zbirka je zgovoren dokaz za to, da nam ima Gradnik kot pesnik še vedno marsikaj povedati, dasi njegove pesmi niso skoraj nikoli novost v smislu senzacije. Svet njegove poezije ni toliko odprta ravan, ki z nje vodijo pota na vse strani in od koder nikoli ne moreš videti kraj obzorja, ampak je mnogo bolj podoben vrtu, na katerem se venomer odpirajo novi cvetovi rož, ali pa nebu, na katerem se neprestano vžigajo nove zvezde. Grad-nikove pesmi tako niso zanimive toliko zaradi novih motivov ali oblikovnih prizadevanj, najsi je tudi v tem pogledu neredko prav presenetljiv, ampak predstavljajo predvsem vedno nove variante pesniške lepote. Kot človek in pesnik je Gradnik slej ko prej zvest samemu sebi, središču, iz katerega je izšel in kamor se neprestano vrača, vrelcu pojoče krvi, hraniteljici življenja in pesmi, ki se mu zlivata v eno. Pesem, porojena iz srčne krvi, da, to je najboljša označba Gradnikovega ustvarjanja, katerega najlepši sadovi so prav izpovedi in izlivi najosebnejšega doživetja. Prav nič se ne čudimo, da se tudi v tej zbirki med njegovimi osrednjimi motivi spovračajo teme o življenju, ljubezni in smrti, ki so bila hkrati njegova prva srečanja s poezijo. V teh osnovnih prvinah človekovega bitja je treba iskati najprvotnejši navdih Grad-nikove poezije, ki je tako po izvoru resda kar najbolj osebna, po pomenu in smislu pa občečloveška. To velja tembolj, ker njegove pesmi kljub spovra-čanju motivov doživljajo preobrazbo in kažejo pesnikovo duhovno preusmeritev v tem smislu, da mu srečanje z življenjskimi pojavi prehaja v obračun z njimi ter se mu doživetje spreminja v spoznanje in strasti umikajo odpovedi. To je tudi vzrok, da se mu mrak, ki skozenj vodi pot njegovega življenja, spreminja v luč ter se mu razočaranja ne izlivajo v brezupni pesimizem, ampak v vdanost usodi, s katero prečiščeni človek sprejema delež trpljenja. Tako iz Gradnikovih pesmi diha svojska življenjska modrost, ki pa ni hladno 9* 131 umovanje, ampak spoznanje, izvirajoče iz drame srca kot zaključek njegovih težkih bojev. Ta konflikt in izmiritev, ki sta v bistvu faustovska, sta prikazana zdaj kot posamezno doživetje in samotna življenjska postaja, zdaj zopet kot vsota spoznanja o svetu ter kot izraz človekovega celotnega odnosa do življenja (n. pr. Bog in umetnik). Od takega doživetja in spoznanja do religioznega priznanja je samo korak in zato ni čudno, da nas Gradnikove podobe neredko spominjajo na izpovedi starih mistikov. Tako je Gradnik na podoben način kakor oni premagal svoj, prvotno močno poudarjeni individualizem. Toda ta prehod od subjektivnosti k objektivnosti je pri njem viden tudi v otipljivejši podobi. O tem priča vrsta pesmi (Na Cankarjevem grobu, Na Krekovem grobu, Pred Vodnikovim spomenikom, Vizija itd.), v katerih se je avtor dotaknil usode svojega naroda v preteklosti, sedanjosti in bodočnosti. Najmočnejša v tej vrsti je nedvomno pesem »Pred Gubčevo glavo«, tako da ta obtožbe polna pesem predstavlja naravnost prehod v najaktualnejši cikel vse zbirke, v vrsto pesmi, kjer je avtor prikazal usodo in trpljenje naših inter -nirancev v badoglievskih taboriščih (Rab, Obisk v taborišču na Rabu, Balada o kruhu v taborišču na Rabu, Pogreb na Rabu, Pismo po vrnitvi). Te pesmi so pomembne že samo kot življenjski dokumenti, ki slikajo pot v internacijo, njene strahote in vrnitev, zaslužijo pa priznanje tudi kot svojske sodobne balade. Poleg Balantiča, čigar »Gonarski soneti 1942« so prvi motivi te vrste v naši liriki, je prav Gradnik pokazal, da le pesnik more vkleniti življenje v svet estetskih oblik, najsi ga v motivu in snovi doživlja neposredno, kakor ga je Balantič, ali pa samo po vživetju kakor Gradnik. Prav zato je podnaslov »po resnični zgodbi« pri nekaterih pesmih prav za prav odveč. Resničnost snovi ima dovolj prič in motivika sama bi se lahko še močno razširila, pesniški realizem in njegova prepričevalnost pa sta neodvisna od teh zunanje priložnostnih osnov. Oblikovno se Gradnikove pesmi v tej zbirki ne razlikujejo od dosedanjih, vendarle pa je njena odlika v tem, da v njej skorajda ni manjvrednih stvari. Čedalje bolj pa postaja očitno, da se v Gradnikovi liriki neposredna čustvenost umika premišljevanju, kar povzroča, da mu podobe kar same po sebi prehajajo v sentence. To prizadevanje je našlo izraza celo na zunaj v ciklu »Nagrobni napisi«. Poleg tega pogosto tudi snov sama usmerja pesnika od čustvenosti k opisu, tako da se njegova lirika neredko močno približuje epiki. Realizmu snovi tedaj ustreza tudi realizem besede, kar ustvarja včasih — kakor pri Aškercu — nekatere trdote, ki jih ponekod še povečava neknjižni narečni poudarek (položil, zapuščen, zadušil, odposlal itd.). Posebnost Gradnikovega sloga, vidna že od začetka njegovega pesniškega ustvarjanja, je še vedno izredno pogosta uporaba mnogovezja in preskoka iz verza v verz (enjambe-ment). Čeprav ga vodi to mestoma v prisiljenost, moramo naposled vendarle presojati moč njegove poetične zmogljivosti po takih dovršenih zgledih, kakršna sta »Galla Placidea« in »Prišla si«, da navedemo le dva primera pesmi, v katerih lahko občudujemo čudovito skladnost melodije in podobe. F. Vodnik. France Balantič: V ognju groze plapolam. Pesnikovo celotno delo. Založila Ljudska knjigarna v Ljubljani 1944. Zbral, uredil, uvod in opombe napisal dr. Tine Debeljak. Opremil in pesnikov portret vrezal v cinkovo ploščo Marijan Tršar. Strani XLVIII + 159. Ko se zatapljamo v skrivnostne globine notranje močnega pesnika, ki je imel ne samo voljo, marveč tudi dar, da je svojo radost in bolečino, dvom in mir, upor in predanost posredoval drugim, ko spremljamo njegove duševne boje, poraze in zmage, nam je, kakor da srečujemo sebe, svoje težave in bridkosti, svoje iskanje in spoznanje. In čim močnejši je pesnik, čim širše je njegovo obzorje, čim globlje njegovo doživetje, tem več je duš, ki zazvene ob njegovi, tem več ima prijateljev, ki se radi pomude ob njem, da se okrepijo ob njegovem zgledu in krenejo v nove stiske potešeni, pripravljeni, vzravnani in jasni. Njihovo nasprotje so izrazno zaprti in subjektivno vase zagledani, premalo notranje močni in preveč mračni, duhovno in duševno revni pesniki, ki omahnejo pod slehernim križem in niso glasniki utehe, zdravja in vere, marveč trpini, zapredeni v mrežo teme in obupa. Prebiranje strun ni prijetno. Namesto da bi nam prižgali v srcu lučko upanja in rešitve iz tegobnih dni, nam ob njih še zadnjo vedrino neba zagrnejo težki oblaki in še zadnjo iskrico ugasne blazni vrtinec strasti in zablod. Mlad pesnik je posebno rad glasnik melanholične brezciljnosti in obupa nad življenjem. Srce mu je že dozorelo za čustvene vplive okolice, mladostni ogenj ga poganja v vrhove idealov, trpka resničnost pa ga tišči in priklepa k tlom. Temu se pridružijo nujni mladostni boji duše in telesa, ob čemer je pesnik kot ladjica na razburkanem morju. Ce nima trdnega sidra, jo vihar trešči ob skalo, da se klavrno razbije; če ni izurjen krmar, se vetrovi sveta ujamejo v njegova nestrpno pripravljena jadra in ga poženo v še hujše divjanje. Nekaterim je prihranjena ta vihra, drugi se iz strahu pred njo zapro vase in stisnejo z nepredirno lupino, kjer otrpnejo zase in za druge. Mladost jim premine v varnem zavetju in kot pesniki ne pomenijo nič. So pa tudi pesniki, ki se prepuste valovom in se še nalašč za-tapljajo v tokove sveta, ker se zavedajo svoje notranje moči in svojega globljega poslanstva med ljudmi. Spričo mladosti jim sicer še manjka jasnega spoznanja in miselne premočrtnosti, toda njihova nagonska usmerjenost k resničnim vrednotam življenja in sveta jih rešuje iz najhujših nevarnosti in grozot, da se nazadnje znajdejo tam, kjer je edino njihovo mesto: ob Bogu. Med take pesnike štejem Franceta Balantiča. Bil je razpet, kakor sam pravi, med slasti življenja in smrti, dokler se ni spremenil v vitki vrč za* božjo kri. Doslej še nismo imeli pesnika, bi ki se s tako nebrzdano silo predajal življenju, bil z napetimi lakotnicami strasti in z žehtečimi očmi zgubljen v vrtincu težke krvi, hkrati pa tako resnično željan močnih, čistih studencev iz sončnega korita, ki mu jih nudi bela nevesta, božja ljubezen. In vse to pri dvajsetih letih! Imeli smo sicer pesnike, ki so peli enako mladi kakor Balantič, toda pri njihovih pesmih ne moremo govoriti o tako razsežnem loku, ki se pne iz najglobljih nižin strastnih zablod preko iskanja v ljubezni, pijanosti in smrti do najvišjega vzpona, kjer se razodene Bog v vsej svoji polnosti, življenjski resničnosti in nujnosti, od tod pa se spet vrača k stvarem na svetu okrog sebe: k zemlji, materi, svobodi, domovini, rodu. Ta čustveni lok Balantičevega ustvarjanja je edinstven ravno zaradi zrele razumske jasnosti, s kakršno je šel tudi zavestno po tej poti, tako težki za človeka iz mesa in krvi, a hkrati iz večnostnih perspektiv tako edino mogoči in nujni. V tej poti mu ni kos niti Kette s svojo miselno globino, a večjo brezciljnostjo, niti Murn s svojo analistično sposobnostjo sožitja z naravo, niti Kosovel s svojo strašno zavestjo smrti in nemirnim iskanjem rešitve. Balantič je dostikje oblikovno in izrazno za njimi, a vsebinsko in spoznanjsko se je dvignil visoko nadnje. Čim bolj je prevladovalo v njem občutje zgodnje smrti, čim bolj je gorel kot nema bakla za sušico, čim manjši je bil konček telesnosti, tem svetlejši je bil v njem plamen, tem silnejša zavest poslanstva, tem jasnejša odločitev za božjega pevca, ki hoče goreti novim dnevom, biti beli božji kamen na križišču, biti raztrgan prt, pokapan z voskom umirajočih zvezd, na pragu božjega svetišča, čez katerega naj hodijo ljudje k Bogu, pa čeprav mu pri tem oskrunijo obraz gnojne noge njegovih bratov. V tem žrtvovanju, da bo gorel samptnim potnikom v noč, je objektivna, večnostna vrednost Balantičeve pesmi in njegovega trpljenja. Z njo se je dvignil do zavidljive etične višine, tako neverjetne za njegova mlada leta, in se postavil za izrazitega katoliškega pesnika, zakoreninjenega z vsemi vlakni v Bogu, ne samo priložnostnega zunanjega stihotvorca. Zasidranost v Bogu in resničnost njegovih bojev in spoznanj moremo dokazati in dojeti z analizo njegovega ustvarjanja. Pri tem so posebno dragoceni zapiski in pobliski, ki jih je prireditelj celotnega opusa vse skrbno in ljubeče rešil in jih uporabil za čela posameznih ciklov. Iz njih razberemo Balantičev slog in način obdelave. Lepa primera in zveneča podoba sta ga zamikala, da si ju je zapisal. Z zunanjo izraznostjo sta mu posredovali notranje zvenenje in duševno vzgibanost. Balantič je znal govoriti samo v pesmi in ta mu je bila ekspresionistično moška in polna tveganih prispodob. Nadaljnji dragoceni podatki za vpogled v Balantičevo delavnico so pesmi, o katerih vemo, kdaj in zakaj so bile napisane. To so predvsem vsi Trije gonarški sonetje, Tovariška pesem in Prvi venec, pa tudi Jesenski spev, Zalostinka, Sin, Materi in druge. Vse govore o njegovem realizmu. Isto mi potrjujejo Tršarjevi spomini, isto znameniti gonarški zvežčič z mladostno vrtoglavim zasnutkom, kjer se je resda oblikovno razmahnil, vsebinsko pa ostal pri dokaj obrisnih oznakah, ki jih je že domala vse pesniško obdelal v svojem dotedanjem delu (drugače urednik na straneh XIX—XX). Te ugotovitve nudijo dokazovalcu Balantičeve izrazne resničnosti in nenarejenosti toliko gradiva, da nedvomno lahko uporabi sklepe tudi za vse njegovo siceršnje delo. Resnično doživetost njegovih bojev in spoznanj izpričujejo tudi bistvene sestavine njegove pesmi. Zato naj navedem samo otroško prisrčne spomine iz mladosti, ki po svoji primarni obliki in navezavi ne morejo biti zlagani. Sem štejem še vse opise narave in primere, osnovane na tem opazovanju, o čebelah (poln sem medu kakor žametna drobna čebela, svetloba me teži bolj ko čebele, ki šume na bradi), o lapuhu, tako značilni rastlini njegovih krajev (in v dlan se skril bi ji kot v list lapuha, takrat sem stregel jo kakor vrelec z lapuhom), o bistriškem produ, o pastirčku, s katerim se ves čas enači, o nebu, ki ga je videl tako pesniško polno, planinsko pristno in raznoliko kakor še nihče pri nas (nebo s krvjo polita §o nosila; oblaki diše kot ciklamni, bori neba so temni zaliv; glava je v rokah sinjine kot ozimina pod snegom; nebo je podobno bledemu zvonu, prišli so oblaki, duhovni svetli; strastno sinja je neba lobanja; oblaki trupla so v teme kanalih; ožarjen sem od nebesnih zaves; nebo je mrhovina, pokrita z zlatimi muhami zvezd; težki lesk srebra čez vse nebeške je poti razlit; kdaj pljunek bo krvav postal zapad, brezmejna je sinjina kot moj glad; poznam te skoz tančico solza kot sonce skoz žareč oblak; zapušča me ovac, oblakov čreda; ni mi za drobtine zvezd, ne za veletok neba; menda te oplazil nebes z robom je, ko so prešle nevihte; v pernicah oblakov ležal tih sem; prošnja moja je bila svetla posoda svetlikajočih se sopar neba). Ves je navezan na svoj rojstni kraj (Kamnik), na svojstveno pokrajino pod gorami, na tiho zibelko potokov in glinastih prodov, na sosesko divjih orgel planinskih viher, na rob med goro in ravnino, na skrivnostno zavetje in poezijo proste narave, ki mu je tako dobra mati in ki je tako živo oplodila tudi njegovega rojaka in vrstnika Cevca. Za primer, kako podobno se izpovedujeta, naj navedem Balantičev sonet: »Potapljam v dobre zemlje se vonjave, / v šumeči plamen svežega lesa, / v voščeno smolo borov iz gora, / v kadila brinovega zublje plave. // Praši mi cvetje strgane rokave, / ko boža rušo roka mi trpka, / in ptice, zlati hrošči spod neba, / počasi polnijo mi dni sanjave.« (78) Isto je povedal Cevc o svoji piščalki. Če vzamemo za merilo pesmi, ki jih je mogoče tako vnanje določiti, potem je treba popraviti trditev urednika, da so Balantičeve pesmi šele z njegovo smrtjo »dobile polno resonanco, ki je prej niso imele ali pa so se nam dozdevale več ali manj dekadentno, bolestno ljubimkanje s trohnenjem strasti«, (XXIV) in ugibanja nekaterih drugih, češ da je vsa Balantičeva religiozna pesem fikcija, plod mladostnega romantičnega čustvovanja, kot je njegovo ljubkovanje s smrtjo fantazmagoriziranje pubertetnika, literarni ostanek našega findesiecla. Mlad fant ob neuslišani ljubezni res rad začne govoriti o smrti in se umišlja vanjo v svoji romantični užaljenosti, toda Balantič govori o njej in z njo kot zrel mož. Veljalo bi pregledati celotno lestvico njegovih motivov in snovi pod vidikom iskrenosti in resničnosti. Ne samo, da mu verjamemo, marveč nam njegova egocentričnost tudi ni zoprna, kakor je bila pri dekadentih. Čutim, da je Balantič res še marsikje govoril na njihova usta, a govoril je o svoji resničnosti, za katero je imel vseskoz realno podlago. Podrobna raziskava o tem bi odkrila Balantičevo ustvarjalno iskrenost in povečala objektivno vrednost njegove poezije, čeprav se mu vsa suče okrog subjektivnega življenja in doživljanja ter je le malokje zarisana v nji objektivna radost in bolečina. Druga izkrivljenost, ki grozi pesniku Balantiču, je preveliko — dasi osnovano — poudarjanje, da je »pesnik ,ognja, pepela in smrti'« (XXXII). Njegova nesrečna smrt je res posebno žarko osvetlila to plat njegove motivike, a trajne sodbe ne more nuditi. Teža in srčika Balantičeve lirike je namreč v problemu, ki ga je sam največkrat pesniško obdelal in ga tudi zgolj glosatorsko zapisal v svoj gonarški zvezek: »Hrepenenje po Bogu, ljubezen do zemlje, domovine, naroda.« Njegova pesem o ognju in ognjeni smrti je lahko samo izraz tega osnovnega, osrednjega spoznanja, da mora kot božji služabnik do kraja dogo-reti. Zato je tudi razvrstitev zbranega dela — po moje — preveč efemerna pod vtisom Balantičeve smrti, preveč zunanja, akcidentalna, priložnostna, notranje prešibka, da bi mogla simbolno za trajno prevesti vso težo njegovega ustvarjanja. Zato se mi zdi zadnji ciklus kompozicijsko najbolj neenoten, ponekod celo notranje razglašen, česar v drugih ciklih ni čutiti, ker je razdobje Balantičevega ustvarjanja tako kratko, da je podoba njegovih pesmi precej enaka in skoraj ne more učinkovati disharmonično, pa čeprav sta postavljeni najstarejša in najmlajša pesem tako rekoč druga za drugo (V vročici, Popotnica). V prihodnji izdaji bi kazalo sprejeti Balantičevo izvirno razdelitev, pri čemer bi zlasti odpadla cikla Imel sem deklico in Zadnji naliv svetlobe, ki sta zgolj zunanje utemeljena. Tudi Vencev ne bi postavljal tako daleč vsaksebi, ker sta v bistvu zrasla iz istega najglobljega spoznanja: Gospod, za Tabo se bom zdaj napotil. Ravno oba Venca, ki ju je Debeljak v svojih poznejših študijah kompozicijsko dobro prikazal, sta mi napotek za najpreprostejšo in najidealnejšo ureditev celotnega Balantiča. S tako razvrstitvijo pesmi bi pridobili notranjo urejenost in povezanost, hkrati pa bi se jasneje pokazala Balantičeva razpetost med nebo in zemljo: s telesom je ves zasajen v svet in pozemsko slast, srce in duh pa mu kipita k Bogu. V toplo, osmrtniško pisanem uvodu v zbirko se je urednik dotaknil skoraj vseh detajlov Balantičevega življenja, kolikor bi utegnili vplivati na osvetlitev celotne umetniške podobe. Manj se je znanstveno kritično poglobil v delo, kar je utemeljeno opravičil. Ne strinjam pa se docela z njegovim sklepanjem o Balantičevem pesniškem razvoju v pogonarški dobi, ker je zato premalo stvarnih podatkov (XXII). Pri tem naj opozorim še na dejstvo, da je izmed 113 priobčenih pesmi absolutna večina datiranih izpred Gonarsa (urednik jih postavlja v pogonarško dobo samo 18, petim pa ne more določiti časa nastanka). Balantič je torej v glavnem tak, kakršen je bil pred Gonarsom ob pripravljanju Muževne steblike. Ze takrat je imel vsaj 90 napisanih pesmi in med njimi vse umetniško polnejše in notranje razvojno pomembnejše, izven nekaterih zadnjih realistično umirjenih. (Sprašujem se, zakaj jih je sam za Muževno stebliko odbral samo 24 + 1 +15 = 40, torej pičlo polovico, in pri tem niti ne vseh najboljših). Ne strinjam se tudi z urednikovo opombo ob pesmi Judežev obup, češ da je ni vedel kam uvrstiti. Po moje ji je motivno sorodna pesem Sin. Tu aluzija na zgubljenega sina, izdajalca zemlje, in primerjava z njim, tam aluzija na Judeža, izdajalca Boga, in spet enačitev z njim. Ko sem že pri pomanjkljivostih, naj opozorim še na nekaj napak, ki so se uredniku vtihotapile v delo. Na strani XIX navaja za Muževno stekliko 26 pesmi, na XXXV pa (najbrž pravilneje) 24. Na strani XXV je skažen Balantičev citat: pod nebom lobanje (prav: pod lobanjo neba). Za izgubljeni ciklus Na blaznih poteh navaja urednik na strani XXXIV štiri pesmi, na XXXVI pa šest (isto število ima tudi v uvodu v Venec). Na strani XXXIV navaja pesem Domov med časovno fiksiranimi, na strani XXXVI pa pravi, da ne ve, kam naj jo postavi. Pesmi Vse je rdeče, omenjene na strani XXXVI, ni v zbirki; verjetno je mišljena pesem Večer je rdeč. Tudi v pesmi same se je ukradlo nekaj napak, ki kvarijo smisel: 39 nerazrešnih (ne: nerazrešenih); 55 naslov cikla ni jasen, še posebno ne, če ga primerjaš s pesmijo, iz katere je vzet; mogoče bi bilo bolje Obraz v dlaneh; 78 v kadila brinovega zublje plave (ne: zublja plave; kako je plevel trdoživ, dokazuje ista napaka v Vencu, Doma in sveta pa nimam pri roki, da bi primerjal še tam); 97 sla v meni se v temo krohoče (ne: v temno); 118 vsak naj sam primerja ta zapis z onim v Domu in svetu 1944, I. zbornik, 19 (če sta to dve inačici, bi moral urednik tu ali tam opomniti)*; 139 srna ranjena boka (ne: srna ranjeno-boka; pri tem opozarjam, da smisel še ni docela jasen in bo potrebna vsaj ponovna revizija interpunkcij); 152 kot da bi dolgo bežale (?) v dežju, vse roke (ne: kot da bi dolgo bežale v dežju, vse roke; naglasna znamenja so nepotrebna, ker ni mogoče drugače poudarjati, povrh tega pa so napačna in bi jih veljalo popraviti: dežju, roke); 153 večera pena (ne: večerna pena); 157 zdaj samo še vdano čakam (ne: zdaj samo še vedno čakam). Pri tem ne navajam dublet (šator in pravilno šotor, proklet in pravilno preklet, tega in pravilno tega, ob te in obte za pravilno obte ali obte, strjen in strnjen, črepinje in čepinje, Marjan in Marijan Tršar itd.) in še posebej na zelo pomanjkljive interpunkcije (vsaj 27 vejic manjka, vsaj 9 pa jih je odveč). Mogoče so te in še druge šibkosti sad prevelike urednikove vestnosti in skrbi za čim vernejši Balantičev izvirni napis. Prepričan pa sem, da bi se moral urednik take izdaje odločiti za tehnično pravopisne izboljšave, ker bi s tem gotovo ustregel tudi avtorju. Nazadnje naj spregovorim še o zunanji ureditvi knjige. Kakor je bil Balantič sam ves ponižen in preprost, tako je tudi njegov posmrtno izdani opus borna pepelka, sivi menišič, črni ajdov hleb (77). Spodobilo bi se, da bi založba za knjigo, ki bo trajne in dokumentarne vrednosti, poskrbela ne samo za boljši papir in vezavo (kljub vojski smo dobili manj pomembne edicije v dosti lepši in boljši zunanjosti), temveč tudi za drugačen format, čeprav nekoliko drži sicer poznejše Debeljakovo utemeljevanje formata, češ da je bilo treba najti sonetom primerno zunanjo obliko, da bi brez prevelike potrate papirja dobila vsaka pesem svojo stran. Balantičeva kvaliteta, delna nedognanost v notranji ureditvi zbirke, še posebej pa vsa tiskarsko tehnična in korektorska stran knjige (za zgled navajam samo Jesenski spev) mi narekuje nujno željo, naj bi čimprej dobili Balantičevo izbrano delo s primernim kritičnim literarnozgodovinskim uvodom in aparatom. Dotlej pa bo imel dr. Debeljak nedvomno veliko zaslugo, da je tako naglo dojel pesniško veličino mladega Balantiča in ga s številnimi strokovnimi in poljudnimi osvetlitvami približal ljudem. S tem je poskrbel za prijetno izjemo v siceršnjem našem ravnanju z velikimi, pa osebno nevsiljivimi pesniki. Janko Moder. France Balantič: "Venec. Uvod napisal Tine Debeljak, z lesorezi opremil Marijan Tršar. Izdala Zimska pomoč v Ljubljani 1944. Poleg zbranega pesniškega dela Franceta Balantiča, kolikor ga je bilo mogoče najti in rešiti iz zapuščine — to pesnikovo celotno delo predstavlja zbirka »V ognju groze plapolam« — smo letos dobili v posebni knjigi tudi njegov »Venec«, ki ga je izdala Zimska pomoč kot svojo knjigo za bibliofilsko knjižno tombolo v letu 1944. Pomen pričujoče izdaje pa ni samo v posebnem poudarku besedila, ampak tudi v uvodni študiji Tineta Debeljaka ter v izvirnih lesorezih, s katerimi je knjigo opremil Marijan Tršar. Kakor ugotavlja Tine Debeljak v uvodu, je pričujoči Venec prvi in edini ohranjeni Balantičev sonetni venec, medtem ko se je drugi venec, predstavljajoč edinstveni primer iz neuresničene zamisli venca sonetnih vencev, ohranil samo kot odlomek enajstih sonetov. Prav gotovo je sonetni venec pri tako mladem pesniku, posebno še, ker predstavlja tako po vsebini kakor po obliki nenavadno živo umetniško stvaritev, zaslužil posebno pozornost urednika pesnikovega zbranega dela. O tem delu je urednik pisal ali govoril ob raznih prilikah in na raznih krajih, vendarle ni nikjer označil Balantiča in njegove poezije tako popolno kakor v tej izredno skrbno in tehtno sestavljeni študiji, ki pomeni enega naših najboljših literarno-kritičnih esejev. Balantičev sonetni venec je nastal — kakor ugotavlja Debeljak — 1. 1940. »nekako meseca novembra ali decembra« ter pomeni važen mejnik v njegovem človeškem in * (Opomba urednika: Na str. XXXIII. je sprememba teksta pri že tiskanih pesmih označil s stavkom: »Držal sem se Balantičevih zadnjih redakcij, zlasti pri tiskanih pesmih.«) pesniškem razvoju. Zato je urednik najprej pokazal pesnikovo duhovno zorenje, kakor se kaže v prvih pesmih, nato se šele podrobneje bavi z nastankom, vsebino, .gradnjo, jezikom in slogom njegovega sonetnega venca. Kar zadeva vsebino, poudarja Debeljak, da je Balantič »tu postal zavestno religiozni pesnik«, ne pa se — kakor sodi n. pr. Tršar — iz asketičnih razlogov odpovedal pesniškemu poklicu; v tem mu moremo samo pritrditi, a najmočnejši dokaz za njegovo razlago vidim jaz v drugi kitici XII. soneta. Po sedanji urednikovi formulaciji je »vsebina Venca odrešenje od smrtne groze, od zem-skih strasti in obupa v duhovno pojmovanje življenja, kakor ga prinese občevanje z naravo; v radostno pričakovanje zadnjega hipa, ki naj človeka pripelje v onostranstvo«. To vsebino je Debeljak v uvodu k zbranemu delu (str. XXVI.—XXVII.) označil z naslednjimi besedami: »Prvi sonetni Venec zase pomeni naravnost dantejevski dožitek poti iz dna umirajoče sle do viška božjega otroštva, ko se, očiščen greha, spet napolnjuje kot ,čisti vrč z božjo krvjo', da svet, na katerega je bil privezan z vsemi čuti, sedaj gleda sub specie aeternitatis ter se pomirjen napoti čez reko smrti v naročje — Boga.« Posebno izčrpno se bavi urednik s kompozicijo sonetnega venca; pri tem ugotavlja svojsko gradnjo v smislu simetrične arhitektonike, kar »priča o zreli umetnostni zavesti« mladega pesnika, katerega kaže še »romantika v vsem: v doživljanju sveta in v pojmovanju pesniškega organizma«. Kar zadeva jezik in slog, omenja urednik pesnikovo bogato in tipično podobotvorje, njegove »polne in čudovito iznajdljive metafore, ki so prava dediščina slovenskega ekspresionizma«, a hkrati pričajo o avtorjevi izvirni izrazno-ustvarjalni moči. Izmed vseh dva in tridesetih (tedaj 32 in ne 32., kakor beremo v uvodu!) znanih slovenskih sonetnih vencev, sodi Debeljak, se je Balantičev doslej najbolj približal Prešernovemu. Relativno ta primera nedvomno drži, absolutna vrednost obeh umetnin pa se nikakor ne more primerjati. Kljub vsej prepri-čevalnosti se Balantičev sonetni venec vendarle močno oddaljuje od Prešernovega, ki se odlikuje predvsem po čistosti, jasnosti in čudoviti preprostosti izraza. Pa tudi, v kolikor gre za celotno Balantičevo delo samo, njegov sonetni venec — razen nekaterih posameznih sonetov, posebno v drugem delu — v celoti ne dosega najdovršenejših pesmi na primer v ciklih »Daj me k ustom« ali pa »Obraz v dlani«. Sicer pa tudi Debeljak naposled označuje njegov sonetni venec kot »mladostno tvorbo začetnega pesnjenja«, ki pa po svoji nedvomno močnejši in izrazitejši drugi polovici vendarle kaže, kako je »Balantič v Vencu vidno dozoreval — življenjsko in umetnostno«. Tej literarno-kritični razlagi se dostojno pridružuje tudi umetnostna razlaga, kakor jo je dal pričujočemu sonetnemu vencu slikar Marijan Tršar s svojimi izvirnimi lesorezi. Ti lesorezi so svojska dopolnitev pesnikovega besedila, s katerim se vežejo v skladno celoto. Priznati moramo, da se je slikar z njimi resnično približal pesniku in se vživel v občutje in slog njegovih pesniških podob. Po nazornosti vizionarne simbolike se mi zde najizrazitejši lesorezi k I., II., III., XIII. in XIV. sonetu. Tako predstavljajo uvod Tineta Debeljaka, pesnitev Franceta Balantiča in ilustracije Marijana Tršarja vsak po svoje zanimivo in pomembno delo, kar daje tej knjigi podobo nenavadno ubrane celote. Njeni vsebinski vrednosti ustreza tudi razkošna zunanja oprema, delo Učiteljske tiskarne v Ljubljani. Knjiga, ki je vezana na japonski način ter tiskana z velikimi črkami v dvobarvnem tisku, ni samo najlepša publikacija med izdanji Zimske pomoči, ampak predstavlja sploh eno najlepše opremljenih slovenskih knjig. Balantič, čigar zbrano delo v zbirki »V ognju groze plapolam« je bilo izdano nadvse skromno, preskromno v primeri z njegovo pesniško pomembnostjo, je tako dobil vsaj s pričujočo izdajo »Venca« spomenik, primeren njegovi literarni vrednosti. France Vodnik. Jan Kasprowicz: Himne in podobe na steklu. Uvod napisal in pesmi prevel Tine Debeljak. Priloge narisala na kamen Bara Remec. Tiskala Ljudska tiskarna v Ljubljani 1944. Strani 48. Jana Kasprowicza, največjega pesnika poljske Moderne, smo poznali Slovenci doslej samo teoretično, po študiji Ivana Prijatelja o »Mladi Poljski« (LZ 1923). Sedaj je Tine Debeljak. ki se že dalje časa ukvarja ne le s prevajanjem iz poljske, temveč iz slovanskih literatur vobče, dopolnil to podobo z nekaterimi prevodi iz dveh morebiti najznačilnejših pesnikovih knjig, »Himne« (1902) in »Moj svet« (1925), ki predstavljata hkrati dve najznačilnejši obdobji pesnikovega duhovnega in oblikovnega razvoja: prva v njegovi silni religiozni borbi, katere pesniški izraz so njegove ekstatične himne, druga pa v njegovi duhovni izmiritvi s svetom in Bogom, ko se je tudi v poeziji naslonil na preproste motive in obliko ljudske pesmi. Iz prve zbirke je vzel prevajalec dva najznačilnejša primera, »Dies irae« in »Moja večerna pesem«, ki po obsegu zavzemata večji del pričujočega prevoda. Tema mogočnima pesnitvama je pridružil tri zglede tako imenovanih »podob na steklo«, kakor je avtor po analogiji z izdelki ljudskih slikarjev na steklo imenoval svoje zadnje pesmi. Tako pričujoči prevod noče biti antologija, ki naj bi predstavila pesnika v celotni podobi — kakor doslej še nimamo obširnejše monografije o njem —, marveč nam prikazuje pesnika predvsem v njegovi verski krizi in obnovi, ki sta zanj tako pomembni. Poleg del, ki bi ga označevala v njegovih pesniških začetkih, manjkajo zlasti primeri iz njegove predzadnje zbirke »Knjiga ubogih« (1916). Kljub temu nam Debeljakov izbor nudi pogled v bistvene duhovne in oblikovne sestavine Kasprowiczeve poezije. Kar zadeva prevod sam, ni samo jezikovno adekvaten, ampak nam pričara tudi občutje in izrazno barvitost izvirnika. Prvenstvo bi vendarle prisodil prevodu »Dies irae«, kjer me je zmotila samo predzadnja beseda »razprl« (namreč plašč), nerodnost, ki je pač nastala zaradi rime. Prevajalec je napisal tudi kratek informativen uvod, ki nam prikazuje Kasprowiczevo življenje in delo izčrpneje kakor Prijatelj, katerega tu in tam popravlja in dopolnjuje, a ga v označbi ne dosega. Napačna je trditev, da Prijatelj še ni poznal in upošteval predzadnje pesnikove zbirke, saj jo ne samo omenja (str. 89), ampak tudi na kratko označuje (str. 93). Kakor lani »Kitica Mickiewiczevih« so tudi »Himne in podobe na steklo« Jana Kasprowicza izšle kot bibliofilska izdaja. Besedilu je dodanih šest prilog z izvirnimi kamnotiski Bare Remčeve, ki predstavljajo pesnikov portret, tri ilustracije k himnam ter dve k podobam na steklu. France Vodnik. Stanko Majcen: Bogar Meho. Zgodbe in legende. Naša knjiga 27. Izdala in založila Ljudska knjigarna v Ljubljani 1944. Strani 268. Izmed vseh izvirnih del v prozi, kar jih je izšlo v obdobju zadnjih let, me je Majcnov »Bogar Meho« poleg »Preprostih stvari« Emilijana Cevca najbolj razveselil in me resnično prevzel. Ker vem, da je marsikatero drugo delo aktualnejše ali vsaj zanimivejše v pogledu zgodbe, sem se vprašal, od kod potemtakem izvira ugodje, ki mi ga knjiga nudi. Moral sem si odgovoriti, da vzrok tega učinka ni v snovi, ampak v načinu izražanja in oblikovanja, ki nam šele posreduje tudi tisto, kar lahko imenujemo — mimo motiva — vsebino umetnikovega dela. Pri tem sem se spomnil Cankarjeve delitve književnosti na »pritlikavo kraljestvo literature« in na duhovno službo umetnosti. Stanko Majcen je kot pisatelj umetnik. To pričajo njegove zgodbe in legende v celoti in na vsaki strani posebej. Avtor, ki si je v drugem desetletju pridobil ime enega naših najresnejših pisateljev in nam v času ekspresionizma ustvaril vrsto pomembnih del v pesmi, prozi, drami in eseju, se je kasneje umaknil iz literarnega življenja. Sedaj se je skoraj nepričakovano vrnil vanj s knjigo, ki priča, da njegov duh in pero tudi medtem nista počivala. »Bogar Meho«, ki je plod tega snovanja in zorenja v samoti, pa je hkrati tudi resnična obogatitev našega slovstva, zlasti novelistike, v kateri predstavlja ne le svojstvenost, ampak tudi kakovost vrste. V pisateljevem osebnem razvoju »Bogar Meho« kajpada ne pomeni preloma, marveč le nadaljevanje in rast, poglobitev, da ne rečem vrnitev k sa- memu sebi. Zgodbe in legende so samo splošna označba, bistvene za Majcnovo pripovedovanje so predvsem one prvine, ki so značilne za duha in obliko umetnine. Avtorja so navdihnile zgodbe svetega pisma, vojna in življenje ljudi v Slovenskih goricah, vendarle pa je ta dvojnost sodobne realistične snovi (zgodbe) in verskomističnih motivov (legende) le navidezna. In če se ti na prvi pogled zdi, da bi dvodelna razdelitev zbirke bolje ustrezala in ločila zgodbe s »profanimi« in zgodbe z »verskimi« motivi, se kaj kmalu prepričaš o zmoti takega naturalističnega gledanja na smisel zgodbe in okolja, ki sta Majcnu pač izhodišče, ne pa bistvo. Gotovo ni slučaj, da je pisatelj zavrgel takšno razdelitev in rajši nanizal spise drugega za drugim tako, da »zgodbi« sledi »legenda« in obratno. Ta kompozicija izvira nujno iz avtorjevega razmerja do snovi in je v skladu z duhovnimi osnovami njegove umetnosti. Kljub različnim motivom je namreč Majcen za čudo enoten v svojem tolmačenju in vrednotenju življenja, čigar dialektika mu je vredna le toliko, kolikor se mu v njej odkriva njegova metafizika. In kakor so z ene strani »zgodbe« svetega pisma pri njem na svojski način reproducirane, lahko bi rekli po-človečene, nekaka umetniška razlaga evangelijev, tako se mu z druge strani povesti in zgodbe, ki jih je zajel iz vojne in iz življenja ljudi v Slovenskih goricah, poglabljajo in prehajajo v nadčutno sfero. Prav to prepletanje resničnega in nadresničnega, navideznega in skrivnostnega, zgodovinskega in metafizičnega je ena izmed najznačilnejših potez Majcnove umetnosti. Svet človeškega in božjega sta tu tako tesno naslonjena drug na drugega, da se resničnost neprenehoma preliva v skrivnost in skrivnost prehaja v resničnost. Tu se srečujeta zgodovinsko in mistično krščanstvo v podobah apokaliptične groze in veličastnosti ter v podobah vsakdanje življenjske preprostosti. Duhovno središče teh zgodb, najsi so snovno še tako realistične, je srečanje Boga in človeka, posameznika, pa tudi občestva, kar je dobilo najmočnejši izraz v grandiozni viziji Kalvarije (Legenda o svetem Petru). Tej apokaliptični podobi groze (str. 190—191) bi mogli v vsem našem slovstvu najti vzporednico samo v odrešitveni viziji Kralja Matjaža iz Cankarjevih »Podob iz sanj«. Skrivnost božjega odrešenja je našla pri Majcnu za čudo antropomorfistično podobo in zadolženost človeškega rodu ni poudarjena nič manj kakor njegova tragika. Dialogi zapuščenega človeka z Bogom so najpretresljivejši prav tedaj, ko se pogovarja z Njim mati in ko ti razgovori neredko prehajajo v borbo z Bogom. Tu ni samo Bog človeku hlapec, otrok, brat in sodnik, ampak tudi obratno. Ta proza je tako osvobojena vse snovnosti in se po uporabi sredstev približuje idealnemu književnemu ustvarjanju. Beseda je tukaj resnično v duhovni službi, pisateljev jezik je izgubil vsakdanji prizvok in nima na sebi nič poročevalskega in neosebnega. Nenavadno skrbna izbira izraza in podobe in prav tako oblikovanje stavka je značilnost tega res umetniškega sloga, ki ni niti površen niti razsipen, marveč v posameznostih in v celoti pretehtan. To zatajevanje gre včasih morda celo nekoliko predaleč in je pisatelj zaradi tega ponekod rahlo nejasen in nekam težak. To pa je tudi edino, kar moti bralca v tej vsebinsko tako bogati in estetsko tako prečiščeni knjigi. France Vodnik. Emilijan Cevc: Preproste stvari. Založila Nova založba v Ljubljani (1944) MCMXXXXIV. Knjigo je opremil in risbe (z gosjim peresom) izvršil Riko Debenjak. Strani 237. Ob Cevčevi knjigi ne morem biti oster kritik. Rajši se pomudim ob nji kot otrok ob skrivnostnem daru. Nekatere knjige namreč nemo občudujem in spoštujem, kajti ob njih mi je dobro ne samo kot bralcu, marveč tudi kot človeku, estetu in Slovencu. Mogoče je velik blagoslov Cevčeve knjige ravno v tem, da smo jo dobili danes, ko so okrog nas poteptana vsa načela človeka, esteta in Slovenca. Najbrž bi bili pred leti še gluhi za njeno globljo vrednost in pomenskost, danes pa se zatekamo k nji kot v varen pristan domačnosti, lepote in dobrote, upanja in ljubezni, k skrivnostnemu, neusahljivemu studencu ljudskega čustvovanja, verovanja in dela. Cevčeva knjiga ima izven zgolj umet- niških, literarnih ambicij tudi splošnejšo človeško in specifičnejšo slovensko vrednost, kajti odkriva nam stvari, sicer tesno povezane z vsem našim narodnim življenjem, a spričo moderne tendence po pogospodenju in potujčenju zmeglenele in zbledele. Koliko plemenitega bogastva naših dedov se je izmaknilo že nam, prihodnji rod pa ga bo po strašnem viharju, ki brije čez našo zemljo, poznal sploh samo še iz pripovedovanja, muzejev in literature. Ne grozi nam samo materialno uničenje vseh čudovitih zakladov narodnosti in vernosti in čustvovanja, grozi nam več: ogenj, ki mori in požiga v dušah, vihar, ki seje seme tujstva in izrojenosti, strup, ki načenja telo prav pri srcu. Ta nevarnost je hujša, ker je trajnejša, zahrbtnejša, vztrajnejša in teže odpravljiva. Če naj se zgodi vse po načelih strašnega zmaja pokončevalca, ki bije s svojim svinčenim repom čez našo zemljo, bodo sicer odbobnela težka kopita apokaliptičnih jezdecev z naših tal, a v dušah nam ne bo več raslo, cvetelo in zorelo dragoceno spoštovanje lastnine naših dedov, čislanje preprostih stvari, v katerih se najlepše zrcalijo pesniške, narodnostne in verske prvine. Doba materializacije in mehanizacije, ki nam žuga od vzhoda in zahoda, od severa in juga, ne pozna in ne prizna večnih vrednot zdravega, samoniklega in zrelega ljudstva. Naši dedi so bili še pesniki, mi smo nebogljeni jecljavci, plašno zagledani v zadnji odtenek njihove zarje, naši vnuki pa bodo samo še hladni merilci, računarji in števci. Tudi lepoti in veri in narodu bodo preiskovali obisti in vse razgaljevali, prostituirali, teptali v prah, kakor v svoji prekleti slepoti in peklenski hudobiji že teptajo, uničujejo, zatirajo, podirajo zvesti hlapci in suženjski izpolnjevalci tujih interesov pri nas. Modernizem in svetovljanstvo sta bila najnedolžnejša glasnika vseh teh grozot, a kjer sta se prijela ta dva, sta pripravila pot sedmerim novim hudobijam in zrahljala prst naših duš za neskončno verigo grehov proti sebi, narodu in Bogu. Nekoč smo še sleherni del doma spoštovali in ljubili, danes pa sta spoštovanje in ljubezen zastarela in starokopitna pojma, moderna je skrb za tehnično, računsko in mehanično pravilnost in potrebnost stvari in njene oblike. Nekoč smo bili nagonsko zdravi arhitekti svojih domov s čudovitim smislom za sorazmerja, notranjo in zunanjo uglajenost, ubranost s človekom in njega dejanjem in nehanjem, danes pa se s priučenim znanjem in mrtvimi merili dokopavamo k idealom modernega doma, a rezultat je materialistično objektivna, tehnično dognana in lepotno suha stavba z golimi, ostrimi, ravnimi, mrzlimi stenami in nepesniškimi oblikami. Vem, da je napredek potreben in nujen, a prepričan sem o njega kontinuiteti, počasnosti in evoluciji, o cepljenju na stare sadike izročila iz krajevnih pogojev. Kakor se že mi radi zatapljamo v preteklost, tako bodo prihodnji rodovi toliko živeje zahrepeneli iz okov mehanizacije v svet pesniške svobode preteklih rodov. Cevc je zrasel iz pravih korenin. Sam je to pesniško zapisal: »Moja piščalka se še dobro spominja ilnate jame in gozda nad njo, otroških nog, ki so puščale v glini sledove, in vonja rastlin, ki stresajo cvetni prah čez ilnico, da se v rumenih lučkah ulega na glino. Moja piščalka je polna tega prahu. Vonj kalečega gozda in vrisk otrok se je zajedel globoko vanjo.« (23) In določneje: »Naša srca morajo biti kakor srca otrok in dobrih modrijanov, ki so še obdarjena z milostjo, da se začudijo nad dlanjo zelenega mahu, nad lepim oblakom ali nad prosojnim krilom cvetne muhe; srca, ki v sleherni stvari še slutijo odtis Stvarnikovih rok, ki še znajo ljubiti, kajti stvari nas ljubijo, kolikor jih ljubimo mi. Učijo nas največjih dejanj: ljubezni, razdajanja, služenja, hvaležnosti, pohlevnosti, miru... Učijo nas biti človek, sprejemati vse z dobro kretnjo, ki vse posvečuje.« (14) Te stvari so neznatne dragocenosti, ki prepletajo rožni venec našega življenja (98) in ob katerih mora pesnik postati učitelj upanja (78). Cevc jih opazuje, doživlja in opisuje predvsem s srcem otroka, manj modrijana. S svojo frančiškovsko ponižnostjo, timmermansovsko vedrino in gionojevsko drznostjo primer oživlja čudovite podobe, ob katerih se moramo dvigniti, kajti nevede in nehote se vključimo v njegovo miselnost in čustvovanje, podredimo se mu kot dobremu vodniku, da nas po tihih stezah svoje umetnosti približuje Stvarniku, večni Lepoti in Dobroti, viru naših človeških sanj o teh nedoseženih idealih. Prvenstvena moč Cevčeve umetnosti je v vživetju. Vsako stvar zna doživeti v njenem bistvu ter jo z osebno čustvenim opisom posredovati občestvu. V slehernem predmetu odkrije podrobnosti in notranje zveze, ki pričajo o močnem impresijskem daru. Pripoveduje tiho in ubrano; tu in tam je res retorično ali himnično vznesen, a le redko izumetničen in hoteno izbran. V njegovi knjigi je malo hladnega modrovanja, suhega pripovedovanja in objektivne stvarnosti. Večidel pripoveduje v prvi osebi ali pa se potopi v celoto, v zdravo, nepokvarjeno, z naravo povezano občestvo, v pristno vaško ljudsko skupnost z njenim čustvovanjem, verovanjem in predstavnim svetom. Povsod je zvest občudovalec starih dni in se le redko dotakne boleče sodobnosti (29). Lirika mu je ljubša od epike, v liriki zlasti impresija. Vse telo mu je poslušen hlapec in srce zvest tajnik vseh čutov, da more ujeti najrahlejše, le redkim izbrancem dosegljive odtenke v življenju stvari. S svojo knjigo dokazuje, kako mora biti pravi pesnik hkrati vse: slikar, arhitekt, glasbenik. Namesto mrtve nadrobne analize tega naj navedem ob prejšnja navedka še en zgovoren odlomek: »Na belem platnu cvete fantkova glavica. Na lahko je otrok našobil usteca in spi. Skozi lica mu proseva kri in prstki so mu kakor klobasice. Ves diši po mleku in vijolicah. Počasi diha. Muha jezno pobrenčava za zastorom. Pravkar sem prišel iz gozda. Oči so mi še polne življenja dreves in temno-zelenih mahov; v ustih imam še okus po jagodah in v nosnicah vonj divjega bezga na poseki.« (66) V teh petih vrsticah je opis, kakor so mu ga posredovali vsi peteri izostreni čuti. Tak je Cevc skozi vso knjigo. Zanimivo bi bilo podrobneje raziskati njegovo paleto in barvno ubranost posameznih podob, domala neizčrpno skalo tonov in izrazito moč za oblikovanje življenja v prostoru. Z razčlenitvijo njegove metaforične in metonimične zakladnice bi ugotovili, da niti ni tako obilna in neizčrpna; polnejši, povednejši in bogatejši je v primeri in prispodobi; skoraj povsod pa je prijetno izviren. Opisuje sočno, le tu in tam preveč kopiči (Pratika) ali hoteno raztresa in zabrisuje misel (Kruh); ponekod pa je čutiti prenatančno izčrpavanje, hoteno vseobsežnost in posploševanje (Vrata). Sploh je v miselni globini dosti šibkejši kot v moči doživljanja in opazovanja. Z enakimi sklepi posameznih podob pa že celo prehaja v maniro ali vsaj monotonost, ki je največja nevarnost takega pisanja. Njegov otroški odnos do predmetov je poln idiličnega domotožja po lepših časih in boljših ljudeh, le mestoma se povzpne tudi v moško, krepko, epsko oblikovano podobo. Nekateri opisi so docela statični, stvarni, drugi rahlo šegavi in prepleteni z osebnimi doživetji, ponekod ima ob njih epsko oblikovan dogodek. S tem je dosegel raznolikost in razgibanost, da niti ob tolikem številu enakih stvari nismo trudni in naveličani. V glavnem ostane v predstavnem svetu preprostih ljudi in stvari in se le redko zateče po primero ali podobo čez to območje. Čutiti je Cevčevo pravilno razmerje med epiko in liriko. V liriki je zdravo čustven, epika pa bi ga utegnila zanesti v šibko sentimentalnost, v mehkužnost, do katere iz njegovih tihih, božajočih misli in opisov ni daleč. Cevčev stil je sicer osebno urejen in umirjen, ni pa še objektivno dozoren in ustaljen, kajti preveč je še naslonjen na zapeljive domače in tuje zglede. Jezik sam je čudovito lep, pesniški, domač, nepopačen, poln pristnih ukrasov, bogat in hkrati preprost, kakor so vse opisane stvari. Mestoma ga niti ne čutimo, le vemo, da nam je dobro ob njem. Tudi to dokazuje počasnost in pretehtanost Cevčevega snovanja, saj je knjiga sad sedemletnega ustvarjanja. Da se je tudi založba zavedala vrednosti knjige, ne samo avtor, ki si je napisal zanosen, a zaradi kakovosti knjige utemeljen uvod, je dokaz, da je poskrbela za izredno lepo zunanjost. Tudi izbira Rika Debenjaka je bila srečna. Ponekod sta se pesnik in slikar strnila v eno, drugod se lepo dopolnjujeta. Nekajkrat je sicer čutiti v slikarjevem predstavnem svetu premalo tiste pristne patriarhalnosti, vaške domačnosti in izrazne čistosti, kakršna je v Cevčevem opisu (miza, zibelka, kruh), a povsod je slikarsko močan. Nekaj podob je pravih tihožitij. Tudi celotna oprema je preprosto izbrana. S Cevčevimi Preprostimi stvarmi smo dobili delo, ki ne bo zaznaven mejnik samo v avtorjevem razvoju, marveč tudi v celotni medvojni produkciji naše lepe knjige. Nekaj opisov bo prej ali slej prešlo v šolska berila (Piščalka, Znamenje, Kruh). Hkrati nam ta zbirka znova dokazuje slovensko izrazito moč v liriki in novelistični črtici. Dokazuje, kaj imamo in česa se nekako sramujemo, ko „tako po vsej sili hlastamo za romani in velikimi teksti drugih narodov. Izven literarne vrednosti pa imajo Preproste stvari tudi zaslugo, da so v razbesnelosti naših dni potrkale na marsikako dušo, jo spomnile srčne plemenitosti in jo ugrabile vrtoglavemu vrtincu, ki nasiloma použiva našo domovino. Za vse te rešene in obvarovane moramo biti Cevcu v imenu naroda za knjigo hvaležni. Janko Moder. Zorko Simčič: Prebujenje. Roman iz dijaškega življenja. Založila Nova založba v Ljubljani 1943. Strani 350. »Prebujenje« je imenoval avtor roman iz dijaškega življenja, prav tako pa bi ga lahko prišteli v vrsto tako imenovanih »romanov generacije«, ki smo jih v času po prejšnji vojni dobili več. (Prim. Mentor 1936/37, str. 29 si.) Kajpada Simčičevo delo ni izrazito niti v tej niti v oni smeri in je predvsem izraz avtorjeve mladosti in podoba njegovega prebujenja in dozorevanja. Kljub dijaškemu okolju in kljub nekaterim osebam, ki predstavljajo dopolnilo ali nasprotje pisateljevega osebnega sveta, kaže namreč delo izrazito izpovedni značaj ter je kljub oblikovnemu videzu in kljub posameznim epizodam, kjer je avtor stopil na epska tla, bolj podobno dnevniku kakor pa romanu. Dušan, poglavitna oseba v romanu, tudi prav nič ne skriva avtobiografskih potez. Njegovo srečanje z življenjem, s samim seboj, z okolico in s časom je tako vidno postavljeno v ospredje, da spričo njega obledi vse drugo, tako dogodki kakor ljudje. Razdalja do snovi, ki je tako značilna za pisatelja pripovednika, se je tu skoraj popolnoma umaknila neposredni življenjski udeležbi in nič čudnega ni, da je poglavitni poudarek Simčičevega spisa v samoanalizi ter v osebni izpovedi. Delo kot izraz sodobnosti ali podoba današnjega pokolenja sploh nima oporišča. V tem pogledu je precej neizrazito, saj pogrešamo v njem sleherne določnejše zasidranosti v časovni problematiki. Resda je čas tako rekoč z letnico označen, vendarle bi ga prav lahko premaknili vsaj za eno obdobje, in dogodki, dasi so omejeni na splošno na Ljubljano, bi se prav tako lahko godili kjer koli. Ostane samo še okolje, šola in dijaški dom, ki pa sta prav tako samo tipična podoba dijaškega miljeja. Kar zadeva opisovanje tega okolja, ga moremo sicer presojati ugodno, čeprav je prikazovanju raznih dijaških dogodivščin odmerjenih na splošno preveč strani, posebno ker se nekaterim odličnim opisom pridružujejo tudi neznačilni prizori, izmed katerih je drug podoben drugemu. To velja zlasti za tiste prizore, ki slikajo neizrazito zunanje dijaško življenje, prav tako pa tudi razne dijaške norčije, zbadanja in duhovičenja. Ze tu se kaže razvlečenost, ki je v zgradbi pričujočega dela značilna slabost, najsi avtorju tako priljubljeni posegi v stran sami po sebi vplivajo poživljajoče, tako da delo ni preveč enolično. To velja v prvi vrsti tudi za epizode iz Milanovega in Jožetovega življenja, ki prav tako pomenijo neredko zastranitev in rušijo enotnost zgradbe. Če pa se v tem z vidika celote kaže oblikovna slabost, predstavljajo prav posamezne epizode, opisi, označbe in izpovedi najmočnejše strani Simčičevega dela. To delo kot epski organizem sicer ni izdelano, a kaže v zarodkih in osnutkih vendarle obrise močne pripovedne nadarjenosti. Mnogo izrazitejše in sprejemljivejše kot primer pripovedne vrste pa je »Prebujenje« po svoji izpovedni strani. Takoj je očitno, da Dušan in njegova tovariša, Jože in Milan, izstopajo iz okvira splošnega dijaškega okolja, ki tako pokaže poleg povprečnih tudi izrazitejše predstavnike. Prav borba s povprečnostjo in prizadevanje za osebnostno podobo postane težišče mladostnega prebujenja. Nosilec tega boja, obračunavanje in kritike je prav za prav samo Dušan, kajti Jože in Milan preživljata svoje križe bolj zase, posebno drugi, ki iz sanj in bolezni omahne v smrt, medtem ko se prvi prerodi in ozdravi v dotiku z zemljo. Toda značilno je, da Zupančičevo geslo izgubi tukaj svoj pluralistični smisel ter preneha biti splošno veljavna označba za prizadevanje rodu, temveč se nanaša le bolj na osebno Dušanovo rast, kateri naposled ustreza tudi tridelna razdelitev romana. Svet problematike, ki se nam odkriva v »Prebujenju«, je prav za prav ozek, poleg borbe med povprečnostjo in globljim odnosom do življenja, zlasti do kulture, je našlo najmočnejši poudarek in izraz valovanje in kipenje sil, ki si iščejo smeri in oblike. To nihanje se pri Dušanu naposled osredotoči v sporu med znanjem in spoznanjem, na tej ravnini se konča tudi njegov boj med Lessingovo maksimo o prvenstveni ceni absolutnega iskanja ter med priznanjem normativnih vrednot. Mladostni neuravnovešenosti in iskanju je dal Simčič s »Prebujenjem« resnično močnega in kipečega izraza, a žal je marsikateremu pojavu odmeril prevelike dimenzije. Prav tako je v spisu preveč razmišljanja in sploh intelektualnih prvin, tako da čutimo premalo toplote. Pogosto sklicevanje na razna mesta iz literature razodeva simpatično načitanost, a moti v izvirnem leposlovnem delu, zlasti ker zavaja avtorja v take nemogoče primerjave kot Jožetova mati in Cankarjeva Lepa Vida. Prav tako odbija tu in tam ne-skromnost, nekakšna »Wichtigmacherei«, čeprav se je avtor vnaprej skušal zavarovati pred takim očitkom (str. 336). Prav tako ni prepričevalno poudarjanje novosti, posebnosti, edinstvenosti in ne vem še česa. Kar zadeva sodobno družbo, je v knjigi prav malo borbenosti, v resnici nič takega, česar ne bi bili povedali že drugi. To velja posebej za avtorjevo stališče do kritike, ki ga vzporeja s Cankarjevim, čeprav nima za to oporišča ne v objektivnih dejstvih ne v osebnih srečanjih z »današnjo kritiko«. Kajti čeprav je njegovo razlikovanje med kritiko in »kritiko« docela točno in sprejemljivo, bi mu vendarle ta ali oni lahko oponesel: si tacuisses... Mimogrede naj opozorim tudi na nekatere jezikovne nedognanosti; poleg pomanjkljivosti v rabi ločil ter nekaterih primerov nedomače skladnje (n. pr. sva si na jasnem česa kulise, str. 120), moti manira, ki postavlja glagol na konec stavka, zlasti pa preveč mehanično privzeto pravilo v »sam sebe ga je bilo sram« (str. 303). Če je Breznik dopustil, a ne brezpogojno predpisal: Ljubi sam sebe (poleg ljubi samega sebe), ne gre, da bi sedaj kar »pisali o sam (!) sebi« (Naša knjiga, IV., 1943, str. 5). Kar je namreč pri osebnih glagolih razumljivo in dopustno, ni več opravičljivo pri brezosebnih glagolih ali pa celo v zvezi s predlogi. Kljub temu pa je Simčičevo »Prebujenje« živahno pisana knjiga, zanimiva ne samo kot prvi večji spis mladega avtorja, ampak tudi kot napoved in obljuba resničnega pisatelja. France Vodnik. Zorko Simčič: Tragedija stoletja. Satire in humoreske. Samozaložba. Natisnila Zadružna tiskarna v Ljubljani 1944. Strani 138. »Tragedija stoletja« je izšla sicer po »Prebujenju«, vendarle so pričujoče »satire in humoreske« starejšega izvora in dejansko predstavljajo pisateljeve literarne prvence. Vsi sestavki razen treh so bili — kakor beremo v opombi ob koncu knjige — že objavljeni v raznih revijah in časopisih v letih 1938 do 1943, ko jih je avtor izbral in pripravil za tisk. Naslov, ki je povzet po prvem izmed njih, utegne pri kom vzbuditi napačno pričakovanje glede na vsebino knjige, ki predstavlja zbirko časopisnih podlistkov z večjo ali manjšo literarno ambicijo. Motivi teh spisov so zajeti iz kulturnega, zlasti umetniškega življenja, dalje iz domačega ali šolskega ter vobče dijaškega okolja in predstavljajo vsakdanje dogodke, ki pa jim skuša najti avtor smisel bodisi v humorju ali rahlo poudarjeni satirični osti. Pisatelja ne zanima toliko zunanja obnova zgodbe, temveč se mu zdita važna predvsem oris položaja in miselna poanta. Tako je poudarek teh črtic manj v njihovi snovi kakor v njihovi obdelavi. To se kaže tudi v zunanji obliki, saj se pripovedovanje v običajnem smislu prav rado umakne razmišljanju v obliki samogovora ali kramljanju v slogu tako imenovanih literarnih kozerij. Vendarle pa je avtor s temi sestavki, med katerimi so še najboljši »Šestilo«, »Posredovanje umetnin«, »Filozofizem«, bolj pomnožil, kakor obogatil spored naše humoristične literature. Pisatelju resda ne moremo odrekati duhovitosti in spretnosti časopisnega kramljavca, kljub temu pa je njegov humor nekam hladen, ker pač izvira bolj iz intelekta kakor iz vesele sproščenosti narave ali iz bolečine duha, kjer se naposled spočenjata tudi umetnikov smeh in satira. France Vodnik. Zbornik Zimske pomoči. Uredili Narte Velikonja, Božidar Borko, Tine Debeljak, Zorko Simčič. Ljubljana 1914. Zimska pomoč, ki pod predsedstvom Narte Velikonje že nad leto dni uspešno deluje med Slovenci, je svoje dobrodelno delovanje združila tudi s kulturnim. S prirejanjem knjižnih tombol je odlično dokazala, »kako so slovenski pesniki, pisatelji, publicisti in znanstveniki v viharnih letih druge svetovne vojne reševali pred skrbmi in težavami vsakdanjosti svetlo in neizpodbitno človeško pravico do uveljavljanja duha, njegovih ustvarjalnih potreb in večnega iskanja«. Kot knjižna darila pri različnih tombolah je izdala mnogo novih del, pa tudi s sodobnimi uvodi marsikatero delo iz starejše slovenske knjižne zgodovine. Vrhunec vsega tovrstnega dela pa vsekakor pomeni Zbornik Zimske pomoči, kajti okrog te reprezentativne knjige se je zbralo nič manj kot sto in šest sotrudnikov iz vrst znanstvenikov in umetnikov razen skladateljev in upodabljajočih umetnikov, ki samo zaradi tehničnih razlogov niso mogli pristopiti k temu pomembnemu kulturnemu dokumentu sedanjih dni. Notranja ureditev Zbornika je docela smotrna. Uredniki so vse prispevke razdelili na šest skupin: čisto leposlovje v prozi in poeziji, splošna kulturna vprašanja, sociološka in organizatorična razmišljanja, javna vprašanja, novi znanstveni prispevki, posnetki dela znanstvenikov v zadnjih treh letih. Leposlovni del obsega prispevke po rodovih naših pesnikov in pisateljev od Zupančiča in Finžgarja mimo Preglja in Majcena pa do najmlajšega rodu, ki ga predvsem zastopajo mladi sotrudniki naše revije, kakor Kastelic, Dular, Šali, Kociper, Šarabon, Simčič in drugi. Kakor je pestra vrsta leposlovcev, tako pestra je tudi vsebina pesmi in črtic in novel v tem delu Zbornika. Nekateri so napisali za Zbornik izvirna dela, drugi so ponatisnili iz revij in listov že prej objavljena dela, vendar ne starejša od treh let, nastala v vojni. Kakor leposlovni, tako so raznovrstni tudi publicistični in znanstveni prispevki. Tu je govor o kulturnih vprašanjih in vprašanjih iz sociologije, o živalstvu in rastlinstvu, geologiji in zgodovini političnega življenja, o kemiji, in jezikoslovju, psihologiji in paleontologiji, denarju in financah itd. Zato seveda nikakor ni naš namen, da bi vso to grmado obravnavanih in obravnanih vprašanj utegnili kritično pretresti na tem mestu, marveč hočemo samo opozoriti na ta izredno pomembni kulturni dokument naših dni, poudariti srečno zamisel urednikov in tudi prirediteljev ljudske in bibliofilske knjižne tombole pa obenem soglasje, ki so se v njem združili vsi rodovi in vsi tokovi slovenskega sodobnega kulturnega življenja. Prav te združitve sad je reprezentativen Zbornik, edinstvena knjiga te vrste med nami. Res je sicer, da bi ta ali oni utegnil ugovarjati taki izdaji, češ da zelo trpi enotnost knjige. Gotovo je tak očitek glede na notranjo ureditev Zbornika resničen in je v nekem pogledu takale knjiga problem zase, vendar pa zunanja oblika, enotnost sotrudniškega kroga v težkih časih in reprezentativna izdaja docela odtehtata omenjeno pomanjkljivost (ter še nekaj netočnosti v podatkih o pisateljih. N. pr. Cevc je rojen 5. IX. 1920 v Kamniku, Marolt 31. julija, Sušnik v Breznici...). Fr. Jesenovec. Hajko Nahtigal: Jerneja Kopitarja spisov II. del. Srednja doba 1818—1834. 1. knjiga (1818—1824). Ljubljana 1944. Str. XXIX + 443. Slovenska akademija znanosti je ob stoletnici Kopitarjeve smrti izdala drugi del manjših Kopitarjevih spisov kot nadaljevanje I. dela, ki ga je leta 1857. izdal Fr. Miklošič. Usoda Miklošičeve izdaje je dokazala, da takšno delo zmore le znanstvena akademija ali podobno društvo. Zaradi izrednih Kopitarjevih zaslug za srbski književni jezik je hotela njegove zbrane spise izdati Srpska akademija znanosti; V. Jagič je po dogovoru s to akademijo drugi zvezek že pripravil za tisk, a načrt se ni izvršil. Končno se je tega dela lotila Slovenska akademija. 2e sama vsebina Kopitarjevih spisov zbuja spoštovanje do velikega učenjaka. Še bolj pa zbujajo spoštovanje R. Nahtigalove opombe k spisom in njegov uvod z orisom nesmrtne znanstvene veličine in izredne osebnosti Kopitarjeve. Reči smemo, da je s to knjigo dokončno rešena osebna čast našega velikana, ki so ga razni pisatelji našemu občinstvu, zlasti pa dijaštvu, preradi predstavljali z neakademskim prezirom ali celo v žaljivi in krivični obliki. R. Nahtigal z resno odločnostjo odklanja (str. XXI) vrsto žaljivih opazk, s katerimi celo znanstvena knjiga o Prešernu (1938) grdi velikega učenjaka. K temu bi mogli pripomniti, da je pristranski tudi življenjepis v Slovenskem biografskem leksikonu. Ce bi vse naše slavne može opisovali na takšen način, da bi pristransko naglašali predvsem slabosti in navajali le neugodne sodbe, tedaj bi bila naša kulturna (in slovstvena) zgodovina kaj malo častna. Zato navaja Nahtigal našemu občinstvu neznane pohvalne izjave velikih mož o Kopitarju; nekaj jih bo pa še objavil. Hkrati naglaša, da doslej še nimamo pravičnega znanstvenega življenjepisa Kopitarjevga. Celö V. J a g i č piše o Kopitarju večkrat krivično in pristransko, kakor je omenjeno na str. 191 in v uvodu. Pravičneje ga ocenja sedanji berlinski slavist M. Vasmer in se pri tem sklicuje na velika Kopitarjeva sodobnika J. Grimma in L. Rankeja. Že iz tega vidimo, da se je odlični član naše znanstvene akademije lotil urejanja in izdajanja Kopitarjevih spisov ne le s potrebnim strokovnim znanjem, marveč tudi z zavestjo dolžne akademske pravičnosti in domoljubnega spoštovanja do našega velikana. Pod vtisom Kopitarjevega znanstvenega dela in domoljubja je v tej knjigi in v Zborniku Zimske pomoči (str. 547—554) bolj kakor prej naglasil tiste slavistične izsledke, ki dokazujejo častno zvezo slovenskega naroda v sv. Cirilom in Metodom. Tako rešuje ne le čast našega velikega učenjaka, ampak v nekem pomenu tudi čast našega naroda, čigar starejšo zgodovino so naši znanstveniki in neznanstveniki v zadnjih letih prečesto predstavljali v neugodni in kaj malo spodbudni osvetljavi. Ker nimamo nobene Kopitarjeve slike, zato je na čelu knjige objavljena slika njegovega nagrobnega spomenika na ljubljanskem Navju. Iz nagrobnega napisa je razvidno, da se je rodil 23. avgusta 1780 v Repnjah, umrl pa 11. avgusta 1844 na Dunaju in bil tam pokopan na pokopališču Sv. Marka; 1. 1897. so bili njegovi ostanki z nagrobnim spomenikom prepeljani v Ljubljano. Na koncu Nahtigalovega uvoda pa je podanih nekoliko potez Kopitarjeve vnanjosti in njegovega značaja. Bil je sicer nekoliko raskave vnanjosti, a plemenit, prijazen in postrežljiv; velik krog njegovih prijateljev in občudovalcev po raznih evropskih deželah priča, da je bil velik ne le kot učenjak, ampak tudi kot človek. Pri nas je Kopitar najbolj znan po Prešernovih zabavljicah; iz njih sklepajo mnogi, da je bil mračnjaški nasprotnik umetnosti in prave znanosti. Glede soneta z ostjo: »Le čevlje sodi naj Kopitar« izjavlja Nahtigal, da je krivičen, in navaja Prešernovo pismo, iz katerega sledi, da se je tudi Prešeren tega zavedal. Sicer pa mora vsak izobražen in olikan človek vedeti, da takšno norčevanje iz priimkov ni niti duhovito niti dostojno. Kopitar je znal ceniti tudi pesništvo in je velikega pesnika Götheja seznanjal s srbskimi narodnimi pesmimi. Veliko ostrejše, a manj znane so nemške Prešernove zabavljice zoper Kopitarja. Sicer tudi te ne morejo zmanjšati Kopitarjeve veličine, a urednik njegovih spisov se bo v naslednjih zvezkih moral nanje ozreti. Gl. A. 2 i -g on, Prešernova čitanka I., 137—140. F. Kidrič, Prešeren I., 236—238. Nahtigal naglaša tri očitne dokaze Kopitarjeve znanstvene in osebne veličine. Poleg samostojnega znanstvenega dela in velikanskega kroga znanstvenikov, s katerimi si je dopisoval, si je Kopitar pridobil še tri neprecenljive zasluge: 1. Tedanjega prvega slavista Čeha J. Dobrovskega je spodbujal in podpiral, da je napisal epohalno cerkvenosiovansko slovnico. 2. F. Miklošiča je pridobil in uvel v slavistiko; Miklošič se je hvaležno priznaval za Kopitarjevega učenca. 3. Srba Vuka Karadžiča je vodil in podpiral pri genialnem ustvarjanju srbskega književnega jezika, pri sestavljanju srbskega slovarja in pri objavljanju srbskega narodnega blaga. Prisrčno, skoraj nežno prijateljstvo s tem genialnim Srbom tako očitno in glasno priča o Kopitarjevi duhovni veličini, plemenitosti in širokosrčnosti, da se morajo pred njim skriti vsi pritlikavi obrekovalci in sramotilci. Kopitar si je s svojo znanstveno kritiko in samoniklo izvirnostjo nakopal mnogo sovražnikov in obrekovalcev, zlasti v Pragi in v Rusiji. Nahtigal navaja tele razloge: nasprotni nazori o domovini staroslovenskega jezika, pravilno kritično presojanje potvorjenih staročeških spomenikov, Kopitarjevo avstrijstvo in njegovo nasprotovanje rusofilstvu večine tedanjih slovanskih književnikov in učenjakov. Celo veliki P. J. Šafarik je Kopitarja tožil Rusom, da je popolnoma v službi rimskih, nemških in poljskih jezuitov. Ruski slavjano-filski učenjak M. Pogodin je poročal (1839) ruski vladi, da je Kopitar menda avstrijski agent ter sovražnik Rusov. A pozneje je izjavil, da se je ta obdol-žitev izkazala kot krivična. Nahtigal navaja mnogo dokazov, da Kopitarjevo avstrijstvo ni bilo grbasto klečeplastvo, marveč zasidrano v odločni zavesti, da je Avstrija po veliki večini slovanska; z vso odločnostjo je zahteval, naj bo tudi njena vlada, vojska in znanost slovanska; Dunaj naj bo središče slavistike, kar se je po Miklošiču in Jagiču dejansko uresničilo. Avstrija naj bo zavetje manjših slovanskih narodov. Znanstveniki sklepajo iz Kopitarjevih pisem in spisov, da je bil naš učenjak kot katoličan nasprotnik ruske pravoslavne panslavistične politike in kot izobražen mož nasprotnik ruske plemske preoblastnosti in ruskega državnega absolutizma. Pri tem so premalo naglasili še poseben razlog, ki je povedan v njegovi kritiki ruske Kormče knjige v pričujočem zvezku zbranih spisov. Izmed Kopitarjevih spisov, zbranih v tej knjigi, morem le nekatere posebej omeniti in kratko označiti. V začetku tu zbranih spisov je kar pet člankov različnega obsega in različne vsebine iz srbske književnosti; ti pričajo o vnetem Kopitarjevem sodelovanju z Vukom Karadžičem. V dveh člankih zelo pohvalno ocenja Vukov Srpski rječnik in ga brani proti napadom srbskih Vukovih nasprotnikov. Trije pa obsegajo Kopitarjeve nemške prevode novejših in starejših srbskih narodnih pesmi (str. 29—85); že ti dovolj pričajo o Kopitarjevem živahnem zanimanju za pesništvo in za narodno slovstvo. Drugo polovico knjige zavzemata dve obširni poročili (referata), namreč o ruski izdaji Kormče knjige in o življenju srbskega arhimandrita Zeliča. V teh dveh spisih se razodeva važen razlog, zakaj se Kopitar ni mogel navduševati za Rusijo in njeno pravoslavje. Članek o ruski izdaji Kormče knjige 1. 1816. je sam po sebi sicer le poročilo, a po znanstvenih opombah in kot posredovanje med vzhodnim in zahodnim svetom ima tudi znanstveno vrednost, zlasti danes. Kormčaja knjiga je zbirka cerkvenih zakonov in predpisov, ki naj bi bili nekakšno krmilo in ravnilo za duhovščino in vernike. Grško se taka zbirka imenuje pedalion - krmilo. A ruska izdaja 1. 1816. ni prevod novega grškega Peda-liona, ki je najprej izšel v Leipzigu 1. 1800. in pozneje še večkrat, marveč je v jedru cerkvenoslovanski prevod nekega neznanega grškega rokopisa iz 13. stoletja s poznejšimi slovanskimi dodatki o slovanskih vzhodnih cerkvah. V uvodu je opisana zgodovina vzhodnih patriarhatov in njihovega odnosa do rimske cerkve; tu so v svojstveni obliki navedeni vzroki cerkvenega razkola. To poglavje razodeva veliko nevednost in brezvestnost bizantinskega pisca. Danes moremo ugotoviti, da je grški izvirnik tega poglavja napisan šele v prvi polovici 13. stoletja, ker navaja verske razlike (n. pr. purgatorium, vice), ki so se začele šele takrat omenjati. Značilno je, da se zelo naglaša ustanovitev zahodnega krščanskega rimskega cesarstva in cesarsko kronanje Karla Velikega. Iz cksl. rokopisov in dodatkov pa moremo sklepati, da je bil slovanski prevod prirejen kmalu po smrti sv. Sava srbskega (torej okoli 1240) na srbskih tleh, bržda v srbskem Hilandarskem samostanu na Atosu. O tem piše srbski cerkveni pravnik Nikodim Milaš v knjigi Crkveno pravo (1902, str. 202—207) in posebej omenja ta Kopitarjev članek, čeprav menda ne ve, da je Kopitarjev; priznava, da je njegova ostra kritika upravičena, ker poglavje o verskih razlikah res razodeva veliko nevednost. Škoda, da N. ni omenil Milaša. O istem predmetu piše tudi E. Herman, De fontibus iuris ecclesiastici Russorum (Rim 1936). Kopitar je med drugim skušal razložiti grško bajko o papežu Petru Jecljavcu (Peter Gugnivyj, str. 296), ki je vplivala tudi na Nestorjev letopis. Na koncu Kopitar ostro obsoja službeno cerkveno objavljanje tako brezvestnih napadov in želi, da bi se takšna knjiga nikoli več ne tiskala. V prvem dodatku poroča Kopitar o grškem Pedalionu, v drugem pa o romunski izdaji cerkvenih pravil, ki je najzmernejša. V tretjem dodatku je še nekaj kritičnih pripomb k ruski Kormči. Vse skupaj obsega 80 strani (237—316). Enako obširno je poročilo o avtobiografiji srbskega arhimandrita Zeliča (str. 318—397). Za kritično uporabo se bo treba ozirati na celotno srbsko izdajo zanimive avtobiografije, ki precej neugodno osvetljuje razmere srbskega, ruskega in grškega pravoslavja. Izobražen katoliški Slovan, ki je vse to dobro poznal, se ni mogel navduševati za takšno Rusijo. Zato je bil Kopitar v tej stvari nedvomno bolj kritičen kakor njegovi slovanski nasprotniki. Obširna članka o Kormči in o Zeliču razodevata živahno Kopitarjevo zanimanje za cerkvena vprašanja, pa tudi tesno zvezo slavistike in teologije; saj je vse cerkvenoslovansko pismenstvo res cerkveno, bogoslovno. Kopitar je imel za ta vprašanja tudi bogoslovne svetovalce in sodelavce, duhovnike. Med njimi se posebno odlikuje Ceh M. J. Fesi, najzvestejši Kopitarjev prijatelj in pomočnik v znanstvenih in praktičnih zadevah; sestavil mu je tudi klasični latinski nagrobni napis. Feslova osebna zgodovina je zelo viharna in zanimiva. Naša teologija bi se morala bolj zanimati za Kopitarja in za njegove sodelavce duhovnike ter za njegovo razmerje do dunajskih romantikov-konvertitov in do kroga sv. Klementa Hofbauerja. Kratko oznanilo knjige J. Dobrovskega o sv. Cirilu in Metodu (str. 316 do 318) je brez kritičnih opomb. Le na koncu je odklonjeno mnenje Dobrovskega o macedonskem izvoru cksl. knjižnega jezika; iz te opombe sklepajo, da je oznanilo napisal Kopitar. Posebno zanimivi sta dve Kopitarjevi oceni staroslovenske slovnice J. Dobrovskega (str. 189—237). Nahtigal v kritični opombi pojasnjuje Kopitarjeve zasluge za to epohalno slovnico in njegove dokaze za panonsko domovino stsl. knjižnega jezika (str. 189—191); del te opombe bi spadal k str. 203—205. Ko je Kopitarjevo mnenje že dokončno ovrženo, se slavisti (Jagič i. dr.) radi spotikajo nad njegovo vztrajno obrambo panonizma; očitajo mu, da so odločevali subjektivni verski, politični in domoljubni razlogi. Prof. Nahtigal pa v uvodu in tukaj trezno opominja, da o Kopitarjevem panonizmu ne smemo govoriti s prezirom in sumničenjem. Saj je isto mnenje enako vztrajno branil tudi F. Miklošič, največji dosedanji slavist in največji slovničar 19. stoletja. Nahtigal krepko naglaša, da je panonska slovenščina imela precejšen vpliv na staro cerkvenoslovanščino (str. 191); torej je Kopitarjevo mnenje tudi stvarno precej podprto. Najvažnejši cksl. viri pa v Kopitarjevi dobi še niso bili znani. Na drugem mestu (Zbornik Zimske pomoči, str. 548) je Nahtigal v tej zvezi močno poudaril neoporečno zvezo naše zgodovine in književnosti (frisinških spomenikov) s sv. Cirilom in Metodom. Po tej ugotovitvi ne bodo več možni pojavi, kakršne smo doživljali ob knjigi o našem panonskem knezu in ob razpravah o frisinških spomenikih.1 1 Vprašnje o fris. odlomkih je pojasnjeno v DS 1942, 122—128. V Zborniku Zimske pomoči (str. 375) je I. Grafenauer ponovil svoje trditve o neskladnostih (napakah) y onem Klimentovem govoru, ki je soroden 2. fris. spomeniku. Tu je pokazal važen razlog tega vztrajnega očitanja. Cksl. glagol podvignuti se (podvig = krepostno prizadevanje) namreč napačno prevaja s povzdigniti se. A ta glagol se ponavlja štirikrat (po pomenu petkrat) in je v tesni zvezi z zgradbo govora, ker je značilen za Cirilovo teologijo v tem izredno spretno izklesanem govoru. I. G. je o istem predmetu prej zapisal dve podobni netočnosti (č i t a t i v DS 1937/38, 383; o n j e m v Času 1941, 354). Na takšni podlagi ne more pravilno soditi niti o besedilu in slogu niti o teologiji Klimentovega govora in 2. fris. spomenika. I. G. ima velike 10* 147 V dodatkih je med drugim navedena Kopitarjeva izjava, da so sledovi stare cerkvene slovanščine posebno vidno ohranjeni v sedanjem panonskem slovenskem narečju (str. 408). Na koncu knjige so štiri kazala (410—441), osebno, besedno, stvarno in literarno. V tolikšni množici imen in opomb iz raznih strok se je vrinila kakšna netočnost. N. pr. znameniti češki Kopitarjev prijatelj je Mihael Josip Fesi (ne M. I.). — Proskomidija ni del oltarja, kjer se hrani Najsvetejše (str. 353), ampak miza, kamor se polagajo darovi (kruh, vino, kelih) za mašo; proskomidija se imenuje tudi uvod ali priprava za sveto mašo. Oltar pomeni v srbščini in ruščini ves prostor, ki ga mi imenujemo prezbiterij. — V stvarnem kazalu naj bi bila pod besedo Panonija zabeležena tudi str. 203 si. Izdaja Kopitarjevih zbranih spisov pod tako strokovnim uredništvom je važna ne le za znanost vobče, ampak je tudi načelno pomembna kot vrnitev k našim velikim slavističnim tradicijam, ki so bile že preveč zanemarjene in skoraj pretrgane. F. Grivec. M. Kos: O pismu papeža Hadriana II. knezom Rastislavu, Svetopolku in Koclju. Razprave II. (1944) Fil.-histor. razreda Slov. akademije znanosti in umetnosti, str. 269—301. M. Kos je z Lj. Hauptmannom dvomil o pristnosti tega papeškega pisma, važnega za našo zgodovino. V pričujoči razpravi pa z novimi dokazi potrjuje njega pristnost; zato je ta razprava dvakrat dragocena. Dosedanje dokaze za pristnost Hadrianovega pisma Gloria in excelsis Deo (Slava v višnjih Bogu) je dopolnil s stališča diplomatike, t. j. glede na slog papeških listin one dobe. V tem prav za prav orje ledino. Pismo je namreč ohranjeno le v cerkvenoslovanskem prevodu v 8. poglavju Zitja Metodija (ŽM 8). A slovanski zgodovinarji tega pisma doslej še niso preiskali s stališča diplomatike, drugi zgodovinarji, kolikor so se ozirali na to plat, pa so to storili le površno že zato, ker niso mogli kritično uporabljati cksl. teksta. Izsledki M. Kosa so naravnost presenetljivi in dokončno odločilni. Pristnost je neizpodbitno potrjena. Povrh tega je tu z veliko verjetnostjo dokazano, da je pismo v latinskem jeziku (in bržda tudi v grškem prevodu) oblikoval papežev bibliotekar Anastazij, znan kot rimski Cirilov spremljevalec in občudovalec. Pismo je bilo napisano v dobi med junijem in decembrom 1. 869., kar se lepo ujema z zgodovinskim kontekstom in okvirom. Pisec kritično uporablja in ocenja dosedanje razprave o tem vprašanju; največ uporablja moje razprave, kakor naglasa na str. 273. V soglasju z menoj priznava, da je v začetku ŽM 8 naveden odlomek posebnega pisma knezu Koclju. Tu zbuja pozornost izražanje, da je apostol Peter »prvi nastolnik in ključedržec nebeškega kraljestva«. Ključedržec je cksl. prevod zelo običajnega grškega kleiduhos; latinski claviger je nekoliko redkejši, a v papeških listinah, zlasti v tistih, pri katerih je sodeloval Anastazij, se večkrat ponavlja. Težavnejši je prvi nastolnik. Nastolnik se v ŽM 1 in 17 rabi v pomenu naslednik; Miklošičev slovar ima zabeležen samo ta pomen. V papeževem pismu pa more biti le prevod grškega Petrovega naslova protothronos. M. Kos je za ta grški izraz našel meni neznan latinski prevod primus sessor v papeških pismih, pri katerih je sodeloval Anastazij. Istočasno sem našel v cksl. slovarskem gradivu I. Sreznevskega doslej neopaženo cksl. potrdilo, namreč prvi nastolnik (v Sinajskem pa-teriku 11. stol.) v pomenu grškega pröedros, kar znači doslovno isto kakor slovenski predsednik. Takö sva se torej složno srečala. Podobno se najini izsledki tudi glede Hadrianovega pisma trem slovanskim knezom večinoma ujemajo in dopolnjujejo. O sedanjem začetku Slava v višnjih Bogu je M. Kos, skladno z mojim dokazovanjem, dognal, da se ujema s Hadrianovim slogom. Vendar zasluge za našo slovstveno zgodovino; cerkvenoslovansko pismenstvo pa je druga stroka. Neovržno dokazana zveza frisinških spomenikov s cerkvenoslovanskim pismen-stvom se hkrati sklada s trditvijo o stari naši slovenski literarni tradiciji in v sodobno popravljeni obliki nadaljuje velike tradicije Kopitarjeve šole. odločno trdi, da je v izvirnem latinskem besedilu pred tem angelskim slavo-spevom stal še kratek uvod. Toda njegov dokaz iz dveh drugih pisem istega papeža ni trden, ker sta oni dve pismi po vsebini bistveno drugačni. Tam namreč papež ne izraža božične radosti, ampak resnobno zaskrbljeno opominja k slogi; vzklik božične radosti torej v njih nikakor ne more stati prav v začetku. Pismo slovanskim knezom pa je od začetka do konca prežeto z božično radostjo slave božje. Prof. Kos naj torej svojo trditev ublaži in naj jo predlaga le kot domnevo; saj je ni in ne bo mogel trdno dokazati. — Vzrok papeževe radosti je dejstvo, da je Bog spodbudil srca Slovenov. Glede na običajni pomen stsl. glagola vzdigniti ni primeren Miklošičev in moj prejšnji prevod: expergefecit, predramil, ampak spodbudil, excitavit. Isto namiguje tudi betlehemska sveta noč, kjer pastirji niso spali, ampak čuli »na nočnih stražah« (Lk 2, 8); Bog jih je po angelih spodbudil, a ne šele predramil. Prof. Kos naj torej prevod tu popravi. Res se prebujenje lepo ujema s Cirilovo teologijo o dremavi brezbrižnosti (medlosti, rhathymia) in o krepostnem prebujenju, a v tem pomenu se rabi drug glagol. Glede mojega prevoda svečeniški prestol (sacerdotalis thronus) je g. M. Kosa zmotilo neko nesporazumijenje: jaz hočem podati natančen prevod cksl. teksta in ohraniti njegovo vzhodno miselnost, on pa hoče rekonstruiral prvotni latinski tekst. Moj prevod je torej pravilen (str. 383); primerno upošteva vzhodno slovansko miselnost, ki za papeža še danes rabi cksl. izraz prvosvečenik; v cksl. tekstih pa se značilno ponavlja svečeniški prestol. Latinski naslovi papeškega prestola so teologom itak dobro znani. Za diplomatično latinsko rekonstrukcijo značilnega izražanja svečeniški prestol je treba upoštevati tudi Miklošičev prevod episcopalis thronus in dodati še inačico pontificalis. S tem se približamo običajnemu latinskemu izražanju. M. Kosova rekonstrukcija sedes apostoli c a tukaj ni pravilna, ker ne upošteva cksl. teksta in konteksta. Cksl. besedilo ne daje nobene podlage za takšno rekonstrukcijo; kontekst pa jo odločno odklanja. Običajni papeški naslov (apostolica sedes) je namreč v naslednjem stavku dobesedno izražen; zato ni razloga, da bi mogel ali moral biti zapisan tudi v prejšnjem stavku, kjer dejansko stoji bistveno drugačen izraz. V tej zvezi navaja M. Kos še prevod sancta sedes, češ da je Miklošičev, a v resnici je Jagičev. Prav za prav je tudi to le poskus latinske rekonstrukcije; prevod je: sacerdotalis, episcopalis, pontificalis. Vendar bi po posredovanju onega latinskega izraza morebiti našli grški izraz za cksl. svetiteljski stol. Najtežje je mesto o izobčenju nasprotnikov slovanskega bogoslužja. M. Kos se je tu v glavnem pridružil moji razlagi. O rekonstrukciji Šahmatova je med nama majhno nesporazumljenje. Ono rekonstrukcijo tudi jaz izrečno priznavam za možno in verjetno, a odklanjam trditev, da je edino pravilna. Rekonstrukcija je rekonstrukcija in v danem primeru le domneva. To je treba naglasiti, ker so na to domnevo mnogi (med njimi tudi M. Kos, str. 288) naslanjali svoj dvom o pristnosti pisma. Mesto je pokvarjeno in dvomljivo; torej ne more služiti kot trden dokaz proti pristnosti pisma. Takšen je smisel mojega dokazovanja. M. Kos priznava in dopolnjuje moje ugotovitve, da v cksl. prevodu še proseva prvotna lepota in uglajenost pomembnega pisma Hadrina II.; tudi to potrjuje dokaze za pristnost. Novi izsledki M. Kosa so enako važni za mednarodno znanost kakor tudi za pravilno umevanje naše zgodovine 9. stoletja. Po njegovih novih dokazih in po odločni ugotovitvi R. Nahtigala o zvezi frisinških spomenikov s cksl. pismenstvom je častna zveza naše zgodovine in književnosti s sv. Cirilom in Metodom dokončno zavarovana proti razdiralnim poskusom. F. Grivec. Codex iuris canonici — Zakonik cerkvenega prava. Prevedel in z novimi odloki priredil dr. Alojzij Odar. V Ljubljani, 1944. Strani 1054 in XXXII. Cena vezani knjigi 250 lir. Z neko spoštljivostjo vzame človek to obširno knjigo v roke: prvič, ker je to zakonik, ki »ureja vsaj na splošno vse pravno področje zapadne Cerkve«, kateri pripadamo tudi mi Slovenci. Drugič: ker je stala prevajalca in prireditelja izrednega truda in žilave vztrajnosti. Knjiga obsega poleg izvirnega latinskega besedila prevod Zakonika (tiskano tako, da je na levi polovici strani izvirno latinsko, na desni pa prevod — slovensko besedilo, tako da ga more vsakdo primerjati glede pravilnosti jezika in točnosti prevoda), nato predgovor kardinala Petra Gasparrija, konstitucijo papeža Benedikta XV. »Providentissima Mater Ecclesia«, motuproprij papeža Benedikta XV. o ustanovitvi komisije za avtentično razlaganje kanonov v Zakoniku, katoliško veroizpoved in dvoje navodil kongregacije za upravljanje zakramentov: navodilo za škofijska sodišča o postopku pri ničnostnih zakonskih pravdah z dne 15. avgusta 1936 in navodilo za postopek o razvezi trdnega in še neizvršenega zakona z dne 7. maja 1923. Dalje je na koncu knjige dodanih še devet dokumentov različnih papežev v slovenskem prevodu, seznam aktov sv. stolice, izdanih kot odgovori kardinalske interpretacijske komisije, od papežev samih, raznih kongregacij ali drugih cerkvenih oblasti in dodanih k nekaterim kanonom, kar služi kot skromen komentar in daje smernice za nadaljnjo uporabo le-teh. Kakor navadno pri zakonih ali podobnih obsežnejših delih imamo tudi tu abecedno kazalo, kjer more človek hitro najti iskano stvar. Če že imamo v materinem jeziku kopico drugih manj važnih zakonov in zakončičev, je bilo prav, da smo dobili tudi tega, ki stoji med svetovnimi zakonodajnimi deli na odličnem mestu in obravnava poleg snovi čiste cerkvene vsebine tudi panoge, ki se zanje poleg cerkvene zanimajo tudi svetne oblasti (n. pr. zakonsko pravo, imovinsko pravo itd.). Prav bo prišla knjiga predvsem študirajočim, ki bi jim izvirno besedilo zakonika v latinskem jeziku delalo preglavice, pa tudi vsem ostalim, ki bodo radi to ali ono poglavje pregledali iz zanimanja ali iz potrebe. Poleg tega imajo v njej prevod mnogih latinskih izrazov, ki so se jim doslej prevajalci spretno izogibali in jih rajši kar latinizirali. Prevajalec je s pogumom vgriznil tudi v to težkočo, čeprav mu je povzročala mnogo truda, in jih skušal nadomestiti s primernimi izrazi iz domačega zaklada. Važno je še omeniti, da si je upal nekatere izraze, ki so jih sicer dosedanji pravniki smatrali za že ustaljene v našem pravniškem izrazoslovju, opustiti in najti zanje nove ali vsaj smislu bistva bolj ustrezajoče. Nedvomno se mu je to v več primerih lepo posrečilo: n. pr. namesto pravni lek — pravno sredstvo; namesto odtujitev — odsvojitev; namesto zastare-vanje — zastaranje itd. Več o izrazoslovju v tem Zakoniku cerkvenega prava je pisal in ocenil v Slovenskem pravniku 1944, štev. 5—6, univ. prof. dr. Rudolf Sajovic, kjer je na kratko podal tudi okoliščine, ki so krive, da je naše pravniško izrazoslovje še danes neenotno in neustaljeno, kljub častitljivi tradiciji dela slovenskih pravnikov. Čeprav velja prevod Zakonika le kot zaseben prevod, na kar prevajalec izrečno opozarja, smo ga vendar lahko veseli in ponosni nanj, ker nam je vso snov pravne ureditve najveličastnejše organizacije na svetu v mnogočem približal in jo napravil dostopno širokim množicam, ki bi si z izvirnikom sicer ne mogle pomagati. Kar se tiče točnosti prevoda z izvirnikom in fines v pravniškem izrazoslovju, o tem naj spregovore poklicani. Knjigo je preprosto, a lepo opremil arhitekt Vlado Gajšek, založila jo je Ljudska knjigarna v Ljubljani. Dr. Jože Krivec. Umetnost Birollove ilustracije Gregorčičeve »Oljki« Ime slikarja Gvidona Birolla je dandanes, žal, širšemu občinstvu dokaj neznano ali pa ga omenjamo z nekim občutkom, podobnim spominu nečesa minulega, skoraj tako, kot bi govorili o mrtvem. Temu je vzrok pač dolga doba desetletij, v katerih se je Birolla ukvarjal bolj z gospodarstvom kot pa z umetnostjo; na razstavah smo zastonj iskali njegovih del in hlastanje za vedno novim nam je zakrilo njegovo umetniško podobo. In vendar se otrok še danes razveseli ilustracij, s katerimi je, družno z M. Gasparijem, okrasil pravljice F. Milčinskega. Toda otrok ne vprašuje po slikarju — samo gleda slike, se jih veseli in še daleč v dobo zrelosti živijo z njim kot dobri prijatelji prvih let. Zdaj pa je Birolla spet izpregovoril; v ilustracijah Gregorčičeve »Oljki« mu je pero spet oživelo, obenem z njim pa tudi umetnostni izraz tiste lepe, mlade dobe začetka 20. stoletja, ko so naši umetniki v Monakovem in na Dunaju ustvarjali resnično slovensko umetnost, prirejali prve razstave v domovini in tujini ter želi prva priznanja pa tudi prva razočaranja. Leta 1903. so mladi slovenski in hrvaški umetniki na Dunaju: G. Birolla, M. Gaspari, R. Peruzzi, S. Šantel, H. Smrekar, I. Mestrovič itd. osnovali umet. klub »Vesna«, ki si je postavil za glavno nalogo — ustvariti (po ruskem, poljskem in češkem zgledu) res narodno umetnost, ki bi živela tudi iz folklorne zakladnice ter prikazovala našega človeka v vsem njegovem življenju in pristnem okolju. Ni šlo v prvi vrsti za formalno izrazno plat kakor pri impresionistih monakovske šole (Jakopič, Grohar, Jama, Sternen), pač pa za njeno vsebinsko plat. In prav Birolla in Gaspari sta tu zaorala najgloblje. Toda medtem ko je Gasparija zamikala zlasti epska stran našega bitja, je Birolla našel svoj svet v liriki naše zemlje, v intimnih, često malce otožnih prizorih iz življenja slovenskega človeka. Zarezal je naravnost v duševnost, celo v nekako skrito tragiko domačije. Vedrega, otroškega realizma Gasparijevega čopiča bi pri njem iskali zaman; vse gleda z neko začudeno dušo, v svitu, človek bi rekel — pravljične resničnosti, ki je narekovala njegovemu stilnemu izrazu kar ekspresivno noto tako oblikovno kot tehnično in kolo-ristično. In tak je Birolla tudi v ilustracijah Gregorčičeve »Oljki«. Vsebinsko se je slikar tesno naslonil na pesnikov tekst. Razdelil ga je na 12 smiselnih, ilustrativno ustreznih enot ter ob teh ustvaril (poleg naslovne vinjete in Gregorčičevega portreta) 12 ilustracij. Po vrsti si slede: zelena oljka v zasneženem vinogradu, v ozadju skupek kraških hiš in prav daleč skoraj pravljično učinkujoči rihenberški grad; oljka v spomladanskem življenju, sredi pesmi ptičev in cvetja, na mostovžu kaplanije pa jo pozdravlja pesnik z razprostrtimi rokami; zdravilno moč olja ponazoruje slika usmiljenega Samarijana, ki ob ranjenem popotniku zliva olje na platno; vesoljni potop — gruča zbeganih, sestradanih ljudi, skoraj okostnjakov, se je zbrala ob okleščenem drevju na otočku sredi neizmernega vodovja in temnih oblakov; Noetova ladja se pozibava na razburkanih valovih; golob prinaša Noetu oljčno vejico, na nebu pa že sije sonce novega upanja in vode se umirjajo; primorska cvetna nedelja — ljudje: možje, žene in otroci hite z butaricami in oljkami v cerkev; duhovnik blagoslavlja oljke; bogastvo zemlje, težkih klasov, sadja in materinstva na vasi, kar je izprosil blagoslov oljčnih mladik; neurje preti uničiti vso kmetovo nado — in gospodar sežiga oljčne vejice na ognjišču sredi kuhinje, pred hišo pa družina kleče prosi Boga usmiljenja; rahel dež se ulije na zemljo in prinaša novo življenje; konec življenjskega boja — objokani ljudje ob mrtvaškem odru pesnika-duhovnika, ki ga za zadnje slovo krope z oljčno mladiko. Najmočnejši je Birolla pač v podajanju prizorov iz domačega življenja; v teh se je njegovo pero najbolj sprostilo in mu je duša najbolj zazvenela ob njih vsebini. Prizor sežiganja oljčne vejice ob neurju se v svoji obredni preprostosti dviga kar v neko monumentalnost in spada gotovo med najboljše v tej knjigi. Ves Birolla pa nam zaživi v sliki cvetne nedelje: da, to so prav tiste poplesujoče sloke figurice, ki smo jih vzljubili že na njegovih prvih slikah; tudi folklorni izraz pride tu najbolj do veljave. V obrazih oseb, celo v pesnikovem portretu pa zasledimo rahlo karikiranost, ki veže slikarja z njegovima sovrstnikoma H. Smrekarjem in zlasti s F. Podrekarjem; toda to ni karikiranost v smeri smešnega, ampak bolj v smeri tragičnega, kar zazveni pač najbolj v groteskno ekspresivni skupini vesoljnega potopa. Pri ostalih bibličnih scenah (Noetova ladja, Samarijan) pa je slikarja močno vezalo ikonografsko izročilo, zato te ilustracije učinkujejo manj pristno. Značilen pa je za Birollo nekak »horror vacui«, ki ne prenese niti najmanjše mirne ploskvice, saj se mu celo sončna luč razblinja v mrežo drobnih črtic; prav te nemirne, kratke črtice so glavno izrazilo Birollove risarske tehnike; z njimi slikar silno podrobno in vestno oblikuje stvari in atmosfero, pa tudi svetlobo in senco. Dediščina secesionističnega vegetativnega ornamenta se je uveljavila zlasti v (lahno zelenem) okviru, sestavljenem iz oljčnih vejic, ki obroblja besedilo pesmi in ilustracije, v inicialkah, med ilustracijami pa zlasti na sliki pomladi v cvetoči vejici s ptiči v ospredju. Morda bi pričakovali za ilustracijo jasne, preproste Gregorčičeve besede tudi prav tako preprosto in v glavnem na linijo vezano ilustracijo. Prav! Toda Birolla nam je tudi tukaj pokazal svoje mojstrstvo, ki ga niti dolgo »brezdelje« ni moglo zadušiti, in želeti bi bilo le, da bi njegovo umetniško delo znova polno zaživelo ter nam tako prikazalo celega slikarja ne samo v risbi, ampak tudi v ostalih slikarskih tehnikah. E. Cevc. Tršarjeve ilustracije Balantičevega Sonetnega venca. Prijateljstvo dveh umetnikov, pesnika Franceta Balantiča in slikarja Marijana Tršarja, ki mu je smrt sicer zdrobila telesno lupino, ne pa duhovne vsebine, je zazvenelo v novem soglasju besede in slike. Obljuba, dana živemu, človeka še bolj zadolži ob posvečenem spominu na mrtvega. Tršar, ki je že za Balantičevega življenja nameraval ilustrirati prijateljeve pesmi, se je zdaj temu oddolžil s ciklom lesorezov, ki spremljajo bibliofilsko izdajo Balantičevega Sonetnega venca v založbi Knjižne tombole Zimske pomoči. Priznati moramo, da slikarjeva naloga ni bila lahka. 2e ilustracija epske pesnitve je često trd oreh, ilustracija lirske še trši, zlasti če gre za ciklus med seboj idejno globoko povezanih pesmi, ki so vse skupaj ena sama kompo-zicionalna celota s svojo zunanjo in notranjo dinamiko, strastjo, doživetjem nečesa, kar bi prav za prav lahko polnovredno ilustrirala samo glasba. Da. in od slikarskih panog predvsem grafika, recimo kar — lesorez. Balantič, ki nam postaja resnično že kar simbol današnjega mladega človeka, ki se z vso življenjsko močjo in vero bori z groznim mrakom sveta; ki se bori s krvjo in mesom proti Bogu in z Bogom proti krvi in mesu, bi ne mogel najti primernejšega interpretatorja svoje besede, kot je prav M. Tršar, saj je njegova duša uglašena v marsičem podobno Balantičevi in trpi v isti — ne razklanosti, temveč — borbi po novi podobi človeka. Tršar je živel z Balantičevo pesmijo skoraj od prvih trenutkov, s Sonetnim vencem še prav posebno, že od tistega poznega poletja na Veliki planini, ko se je v pesniku porodila zasnova te pesnitve. Tršarju to delo ni bilo samo ilustracija, ampak v prvi vrsti v grafični jezik prenesena Balantičeva pesem, njen organski drug, porojen iz iste volje in duhovnega razpoloženja, iz iste faustične tragike, torej enakovreden spremljevalec, ne samo ilustracija pesmi. V bistvu je doživel Tršar Balantičevo stvaritev samostojno; z lastno umetniško intuicijo in občutjem je dojel notranjo (in zunanjo) zgradbo sonetnega venca in vsebinsko razmerje sonetov (I. : XIV., II. : XIII., itd.), kot ga je nakazal tudi prireditelj v literarnem uvodu. In ni morda slučajno, čeprav ne po razumski poti doseženo, da je prav v višku venca, torej ob VII. in VIII. sonetu vstal v slikarju pesnikov človeški lik najmočneje pred očmi, Balantičev portret, ki je sicer (razen še rahlo ob VI. in XI. sonetu) zakrit s podobo človeka, ki je samo še človek, trpeč v ekstatičnem nemiru razpetosti med zemljo in nebom, ki z nobeno potezo ne spominja več na pesnikov lik. Tako odzvanja obupni grozi privida smrti (I.) spokojno vdano pomirjenje, prijateljstvo s smrtjo ob svitu radostnega, očiščujočega ognja v lepi noči (XIV.); sejalcu, ki razsipajo drobtine svojega življenja krokarjem na poljanah mrtvih (II.), darovanje vsega bogastva pesnikove duše v popolni predanosti Bogu (XIII.); potrtosti in onemoglosti ob izgubljeni ljubezni, ko mu temne sence ugrabljajo ljubljeno dekle (III.), veselje blagoslovljene krvi in v odrešujočem odpuščanju rajajoče duše (XII.); spoznanja dobrotijive domače zemlje, ki se je trpeči človek oklene s pradavno, divjo strastjo (IV.), začudenje človeka, ki onemi v lepoti božje zemlje in bratstva ter razširi roke v pričakovanju oživljene pomladi — že krožijo ptiči nad rodnim mestom — (XI.); izbruhu življenjske sile in volje ob naravi (V.), pevec na splavu, ki plove po mirni reki proti luči božje tišine (X.); prebujenje v siju svetlobe, v pričakovanju, da požene seme rož in trav v srcu (VI.), pastirček na planini, ki ob pastirskem ognju piska na piščal pesem tihih sanj, kajti našel je mir srca (IX.), in v višku: človek, ki kleči ob božjih nogah s polnim naročjem zemeljskih plodov (VII.) in iz tega darovanja spremenjenost v moči ognja v »vitki vrč za božjo kri« — popolna odpoved, ko so roke prazne, trdo srce polno božje setve (VIII.). In končno magistrate: povzetek pesnitve od prabitne groze zemlje in smrti do objema z njo in pomirjenja, od sključenosti zemeljskega,, obteženega človeka do mirne postave pevca, ki objema smrt. Nič bi ne bilo laže razumljivo in zapeljiveje kakor dojeti ilustracijo Balantičevega Sonetnega venca zgolj razpoloženjsko, recimo kar — sentimentalno, površinsko, v neki formalni ekspresivnosti in simboliki, toda Tršar je, daleč od tega, ustvaril v svojih lesorezih docela humanističen svet, ki ustreza Balantičevemu poduhovljenemu realizmu. Celo včasih bohotna simbolika pesmi ga ni zapeljala. Teža sveta, zemlje, krvi, ki v Balantiču odjekuje božjemu kriku, je našla svojo podobo tudi v Tršarjevem lesorezu. In že naslovna podoba, koča na Veliki planini, nas postavi v resničen, domač svet z vsemi njegovimi oblikami — in ilustrator mu ostane vseskozi zvest. Kot tihe priče pesnikove ekstaze in boja najdemo v lesorezih drobce Balantičevega ožjega sveta, kamniškega kota: kamniške Žale (V.), Kalvarijo (VI.), spet Veliko planino (IX.), Kamnik (XI.)... Toda to zemljo in človeka — pesnika ovija žar ognja, očiščujoči plamen, ki je pesniku in slikarju najgloblje izrazilo, tako rekoč nov svet, ki očiščuje vse, kar je »tega sveta«, žareč zastor na meji zemlje in Boga. Tehnično je Tršar zrasel predvsem ob ilustratorju Gradnikovih pesniških zbirk, delno pa tudi iz M. Maleševega grafičnega prizadevanja; prvi mu je posredoval v glavnem rešitev problema likovnega podajanja duhovnega sveta, pa tudi oblikovni izraz, od Maleša pa je Tršar prevzel le nekatere formalne pobude, ki jih opazimo zlasti v intimnih vinjetkah »Kalvarija« (prva stran) in »Velika planina« (zadnja stran), ki oklepata vso to bogato vsebino kot okvir sveta, iz katerega je Balantič zrasel. Toda omeniti moram še tretjega, ki je razkril Tršarju človeka v vsej njegovi, za mehke duše morda trdi, neizprosni, izmučeni podobi: Rembrandt. Tršarjev »človek«, v kar se mu izpre-minja Balantičev lik, je tako rekoč Rembrandtov človek. Človeški podobi pesnika pa se je oddolžil Tršar z odličnim portretom, ki je med zdaj že številnimi Balantičevimi portreti gotovo eden izmed najboljših. S tem ciklom lesorezov se je mladi slikar (če izvzamemo ilustracije v Dom in svetu in misijonskih izdajah) prvič, in sicer učinkovito in polnovredno, predstavil širši javnosti. Stilno izrazno bi to delo lahko prišteli v ekspresio-nistično, poetično in vizionarno upodabljajočo skupino slov. lesoreza (po kategorijah, ki jih je zapisal dr. Fr. Sterle v »Slovenskem lesorezu«). Glavno Tršarjevo izrazilo ni črta, ampak svetla ali temna ploskev; v tem črno-belem svetu je znal Tršar zajeti ves krik mlade duše, v vizionarni skrivnostnosti svetlobe — ognja vso globoko poezijo človeka, ki se vrača k Bogu. Knjiga je izdana na japonski način in v dvobarvnem, črnem in rdečem tisku. Njeno vsebino nam ponazoruje že ovitek: med valovitimi rdečimi črtami, ki menda pomenjajo ogenj, sedi pastir (risba s tušem), ki ob mrtvaški lobanji in razsutih rožah mirno piska na piščal in mu veter v divji neugnanosti dviga lase, ustvarjajo pri tem faunično silhueto. Zdi se mi, da je s tem dobro nakazana glavna nota Balantičeve lirike — iz polnega življenja svobodne in nepokvarjene narave zapeta zahvalna in žrtvena pesem večnosti. E. Cevc. paše Zapiski SE DVA DONESKA M GREGORČIČEVI STOLETNICI Čestitka »Zadruge« za pesnikovo 50 letnico. Ljubljana, 29. 3. 44. Velespoštovani gospod urednik! K 100 letnici rojstva Simona Gregorčiča: »Slovanska knjižnica« snopič 28; Gorica 24. 10. 1894. Vsa knjižica posvečena petdesetletnici nepozabnega pesnika — z uvodno pesnitvijo Ant. Funtka. Med drugimi je na strani 107. priobčena ta-le brzojavka: Ljubljana. — Slava! Pogled na udani narod okrepi Te in ponosno vzpni se zopet slavec naš! Spoštujemo Te, obožujemo Te! Tebi »zlati zvezdi prejšnjih dnij. klanja se slovensko dijaštvo. Malokomu še utegne biti znano, da je navedeno brzojavko poslal literarni krožek »Zadruga« v Ljubljani, ki je postala slavna po Cankarju in drugih. Dovoljujem si kot član tega krožka opozoriti na to, da morda ni že kdo drug prehitel podpisanega. Pripominjam še, da po takratnih disciplinarnih predpisih »Zadruga« seveda ni smela nastopiti pod svojim imenom. Z vsem spoštovanjem vdani: Fran Kristan, vladni adjunkt v pokoju. S. Gregorčičevo pismo. V mladih letih sem mnogo občeval s pokojnim Vatroslavom H o 1 z o m, zavarovalnim uradnikom banke »Slavije« in tudi pisateljem, ki se je na svojem službenem potovanju seznanil z mnogimi našimi rodoljubi in pisatelji. Svoja potovanja je večinoma popisal, kakor tudi svoje spomine na znamenite može slovenske. Nekoč v veseli uri mi je pokazal in potem na dolgo prošnjo izročil naslednje pismo pesnika S. Gregorčiča, ki je še danes zanimivo, ali pa mogoče še bolj kakor takrat: 2. 2. 1883. Dragi Kretanov! Začnimo tedaj! Po vrsti! Kar se tiče posojenih novcev, no, pride vže čas, da stvar pobotava. Čeprav sem sedaj v novčnih zadregah, ne nakladajte si skrbi, jaz se vže previdim pri prijateljih, zvestih do — mošnje, kar je več nego »do — groba«. Vaše 1. sporočilo o g. Cimper-manu me je zabolelo, rad bi mu pomagal, a verujte, storil sem, ko- 154 *< m likor sem mogel: odstopil sem mu do malih drobtin ves lanski honorar pri »Zvenu« zaslužen, Leveč mu ga je, neimenovavši me, izročil v treh obrokih ä 15 for. Cimpermanu o tem ni treba praviti, to povem le Vam, da me ne boste krivo sodili. Priporočil sem g. C. tudi nekaterim drugim prijateljem svojim, — a glavno skrb bi morali vendar imeti zanj — Ljubljančani. »Bog je visoko, car daleko« pravi prislövi-ca, a Ljubljana je blizu in C ... ove razmere pozna ... Naprej! (Odgovarjam po vrsti na vaše liste.) Kar omenjate o Celov-čanih, da jim je žal, da se nisem dal uveriti o njih spoštovanju — ad acta! Kar pa je izrekel slavni stari Dav. Trstenjak (klobuk z glave pred njim!), v tem bom vsaj deloma slušal vrlega odličnjaka. Glede Vaših doneskov v »Slov. Nar.« in »Kresu« bi jaz rekel, kakor ste tudi sami storili, da potovanje »križem domovine« nadaljujete; ne dajte se motiti, če vsem ne vstrežete. Ono pikanje v feulleto-nih je morda bolj prijateljsko nego si mislite. Kar se tiče mene, zahvaljujem se Vam za mnoge prijazne besede o meni, — a (vem, da se boste ozirali na mojo željo) a o meni naj bode zadosti! Ljudje se naveličajo, ako bero vedno ob eni isti osebi. Z opazkami o svojem časi (saj veste kedaj) ste mi bili pa prav vstregli. Vaša prva poslana mi pesem: »V širni svet« bi bila po mojem menenji z mali premembami lahko veliko pridobila. Da ne bi mislili, da govorim le tako, omenim naj Vam, da bi jaz bil vzel drug metrum in sicer čveterostopne jambe, kakor jih ima narodna pesem. Tako na pr.: Kot jelen čil in brzonog, Ki rojstni dom mu prosti log, Iz tesnih divnjaka* ograj Vesel beži v domači gaj, Iz temnih, tesnih jaz zidin Bežim prirode prosti sin, i. t. d. Vidite, to bi dalo pesmi po moji misli vso drugo muziko in krep- * Ne pašnika, ker tam navadno ni ograj. kost. Včasi mala poteza vso sliko prenaredi in v pesni je enako. V sredi pesni nekoliko več ži-vosti v popisu in konec — jasne ji! To bi Vam bilo lahko delo in vem, da bi se ne kesali zarad truda. Toda to lahko še kedaj storite. Druga, poslana mi, se prijetneje bere. To je moje menenje, — jaz ne sodim apodiktično — — — V drugem listu mi tožite: »Živel sem zastonj«! No to pač ni tako ad verbum resnično! Narodova omika je plod, produkt vsega naroda. Res, da se v zgodovini imenujejo le nekateri, recimo voditelji, a to se godi pri vseh borbah, krvavih in nekrvavih. Cesar, vojskovodje dobodo zlate svetinje, mogočne spomenike; posamezni vojak se pozabi, čeprav je storil, kar je mogel, in dal vse, kar je imel — življenje. Ali se pa more reči resnično, da so le vodniki dobili zmago? Ravnotako v borbi za narod vsi ne pridejo v narodno Wallhallo, vsak ne bo imenovan, a kaj za to! Delal je mnog neimenovanec morda več nego slavljencev kedo. Svet namen, delo po moči in zavest izpolnjene dolžnosti, — to troje Vam bodi v tolažbo. Vem pa, da Vam tudi kedo drug, ne samo Vaša zavest, priznava Vaš trud. Torej nikari »živel sem zastonj«! Srčen pozdrav Vam in g. Zvabu! S. Gregorčič. »Prostoslav Kretanov« je bil pisateljski psevdonim Vatroslava Hol-za. # Ker omenja Gregorčič »Celov-čane«, misli pač krog okrog lista »Kresa«, v katerem je izšla leto prej neugodna ocena Janka Pajka o prvem zvezku njegovih poezij. — »Ono pikanje« — s tem misli Gregorčič feljtone Janka Kersnika v »Slov. Narodu«, v katerih je smešil Holzovo poetično romantično opisovanje pokrajinskih lepot, oponašajoč tudi njegov slog. Holz je pisal »Potovanje križem domovine«, kar je Kersnik spremenil v »Domovina križem potovanja«. — Zvab, kateremu pošilja pozdrav, je bil učitelj jezikov v Trstu in je v »Lj. Zvonu« poročal o »Knjižnih redkostih slovenskih«. Verjanko. K PRVI CANKARJEVI RISBI V »ŠOPKU CANKARJEVIH PISEM IZ SLOVENSKIH GORIC NA ROŽNIK« Pod gornjim naslovom je 1. 1943. — Ob petindvajseti obletnici Cankarjeve smrti — izdala »Ljudska tiskarna« mično, res bibliofilsko knjižico, v kateri je natisnjen tudi »List iz spominske knjige gdč. Mici Fran-zotove (Pfeiferjeve)«. I. Cankar je 19. XI. 1898. 1. zapisal imenovani gospodični v spominsko knjigo pesmico, ki se glasi: »Rože uvenejo, Lica usahnejo, V srcu le sanja Otožen spomin ...« Da list ni bil preveč prazen, ga je obogatil z risbo. To pa je posnel i z II. 1. 3. št. »J u g e n d«. Ilustrirani mesečnik je izhajal na Dunaju, kjer je tisti čas bival tudi Cankar. Navedena risba datira iz 1. 1897., Cankar pa jo je uporabil 1. 1898. Avtor pesmi in risbe v »Jugend« je neki Terberg, kakor je omenjeno v kazalu. Pesnik pesmi »Am Scheidewege« je Hans Terberg. Kdor primerja Terbergovo risbo in Cankarjevo kopijo, bo lahko ugotovil, da je bil I. Cankar izvrsten risar. Verno je posnel najmanjše podrobnosti. Ni pa risbe kopiral, ker jo je prerisal v pomanjšani obliki. V »Šopku« je reproducirana v naravni velikosti. Terbergovo delo je izrazita sece-sija, ki je bila v tistih letih moda. I. Cankar se je poslužil osladnosti, čeprav je sicer secesijo odklanjal. Vaclav Držaj. DIJAK FRANCE PREŠEREN IN PREŠERNOVA USTANOVA Eden najznamenitejših Slovencev je bil v preteklosti gotovo tudi ljubljanski prošt Janez Krstnik Prešern (živel 1655—1704). »Dosegel je časti kakor pred njim pičlo število Slo-cencev«.1 Rojen je bil v Vrbi, študiral v Solnogradu, postal doktor bogoslovja in obojnega prava, bil 1 Fr. Kidrič, Prešeren od konca 15. do srede 19. stoletja. Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino, 1926, str. 179. tajni svetnik ondotnega nadškofa, papežev prelat, postal 1692 ljubljanski prošt in hkrati župnik radovljiški ter imel pravico še do nekaj drugih beneficijev. V Ljubljani je postal tudi predsednik prve Acade-mije operosorum, stanovski odbornik in tudi predsednik te korporacije. Pred smrtjo je določil v svoji oporoki 6000 goldinarjev za dijaško ustanovo, od katere naj bi dobivali podporo trije revni dijaki, predvsem iz njegovega sorodstva. Realizirala se je pa ta ustanova šele leta 1752. Ugodne razmere so pripomogle, da je imelo to štipendijo nekaj časa celo sedem dijakov. Izkraja so dobivali stanovanje, hrano in obleko v duhovskem semenišču, ki je takrat vzgajalo obenem tudi dijake za posvetne poklice,2 pozneje pa so dobivali ustanovni donos na roko. Podeljeval je ustanovo ljubljanski škof. L. 1817., ko je bil denarni položaj zaradi prestanih vojsk v Avstriji posebno slab, je prišla tudi ta ustanova v težave. Ljubljanski gubernij se je obrnil z dopisom z dne 10. januarja št. 224 na tedanjega škofa Avguština Gruberja s poizvedbo, ali bi bil škof voljan podeljevati Prešernovo ustanovo poslej le štirim prosilcem in ne več sedmim; dalje, katere štiri prosilce škof to leto predlaga in v kateri vrsti — in končno, v kakšnem razmerju naj se izplačilo izvrši, ko še ni izšlo določilo glede obresti domestikalnih obveznic. Škof Gruber je odgovoril na to poizvedbo dne 23. januarja 1817 pod št. 49 predvsem s poudarkom, da je ta ustanova po ustanovnikovi oporoki z dne 27. septembra 1704 prav za prav namenjena ustanovitvi vzgojevališča pri ljubljanski stolnici za dečke, ki bi imeli veselje, posvetiti se kasneje duhovskemu stanu, kar se je poudarilo tudi pri oživo-tvoritvi te ustanove dne 12. februarja 1752, toda o tem bo podal svoj čas podrobno obrazložitev; na stavljene poizvedbe pa je odgovoril, kakor sledi v prevodu: »Ker nosi ta ustanova zdaj le 89 gold. 15 kr. papirnatega in 167 a Fr. Kidrič, o. c., str. 183. gold, kovanega denarja, je on (škof) naravno za to, da se število ustanovnih mest od sedem ne zmanjša le na štiri, ampak celo na tri mesta, in sicer zato, ker je v omenjenem dogovoru z dne 22. februarja 1752 sploh govor le o treh mestih — in drugič zato, ker je bolj prav, če dobi manj dijakov vsaj zadostno preskrbo kakor pa več dijakov nezadostno. Saj bo znesek 167 gold, kovanega in 89 gold. 15 kr. papirnatega denarja, razdeljen na tri štipendiste, še zmeraj za vsakega le majhna podpora. Razdelitev donosa se pa tudi ne zdi pravična, če dobi en štipendist svoj delež le v papirju, dokler je veljava tega denarja tako pičla kot doslej. Morda bi bilo bolj prav, če se donos ustanove tako razdeli: prvemu štipendistu 80 gold, kovanega in 20 gold, papirnatega denarja, drugemu 50 gold, kovanega in 30 gold, papirnatega denarja, in tretjemu 37 gold, kovanega in 39 gold, papirnatega denarja. Za tri štipendijska mesta se mi zdi predlog študijske direkcije utemeljen, ako pride Jožef Snoj kot najbližji sorodnik ustanovnikov in ker je že 1. 1809. užival to ustanovo, na prvo mesto; Franc Prešern, ki po sorodstvu ne zaostaja za drugimi prosilci, se odlično uči in ima njegov oče osem nepreskrbljenih otrok, na drugo mesto; Matija Golmajer, ki je na enaki stopnji, z ustanovnikom v sorodu in je izboren učenec, na tretje mesto. Če bi se pa odločila visoka deželna oblast za štiri ustanovna mesta, bi podpisani škof zaradi bližnjega sorodstva izbiral le med Jakobom Prešernom in Janezom Mu-lejem in bi se v tem primeru odločil za Jakoba Prešerna, ker nima Mulej dva semestra prvih redov. Ko bi pa obresti domestikalne obveznice še dlje izostale, potem ne bo drugače, kakor da Jožef Snoj sam dobi štipendij in da se mu zaenkrat izplačajo obresti le v papirnatem denarju.« Ostalo je pa pri škofovem predlogu, da se podele tri ustanovna mesta, in tako je užival tudi poznejši pesnik France Prešeren v sedmi in osmi šoli rodbinski štipendij. Na Dunaju je imel pa Knafljevo ustanovo.3 Kanonik Jos. Vole: t MLADI PISATELJ FRANCE PRELOG Med žrtvami, katerih trupla so sprejeli medse gozdovi v Jelendolu v noči od 22. na 23. oktober 1943, je bil tudi mladi pisatelj, cvet in upanje Lukarije, France P r e 1 o g. Zaman smo čakali kakega dobrega sporočila o njem ali njegovega po-vratka. Leto se je nagnilo spet v oktober, gozdovi so se oblačili v jesensko obleko, nekje v Prelogovi domačiji je jesen legla preko njiv in iz haloških goric se je oglasila pesem klopotcev in čričkov. Preloga pa še ni bilo. Šele po izkopu komunističnih žrtev v Jelendolu, 3. oktobra 1944 so dvignili tudi njegovo truplo in ga prenesli v blagoslovljeno zemljo. Tedaj je bil še »neznan« in so ga prepoznali šele po pokopu, po obleki in znakih, ki jih je imel na sebi. Sicer Franc Prelog za svojega življenja ni nastopal v Domu in svetu, pač pa se je uvrstil družabno v krog mladih dominsvetovih sodelavcev. Zato je prav, če se ga na tem mestu spomnimo, ko priobčujemo tudi v reviji njegov prvi donesek. France Prelog se je rodil 18. septembra 1922 v Zagojičih, v fari Sv. Marjeta niže Ptuja. Bil je najstarejši sin trdnega kmeta in bivšega banskega svetnika. V Mariboru je doštudiral šest razredov klasične gimnazije. Potem pa se je raztegnil čez našo zemljo vojni požar in v svoj vrtinec potegnil tudi Prelogovo družino. Od tedaj svoje domačije ni videl. O, pač, videl jo je v mislih in hrepenenjih, ljubezen mu je gorela zanjo, odločil se je, da ji bo posvetil svoje mlade moči. Sreča mu je bila naklonjena in kmalu ga je pripeljala nazaj v Slovenijo, kjer je našel nekatere tova- 3 Tomo Zupan, Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje, str. 13, 14. riše. Nadaljeval je v Ljubljani svoj študij ob podpori strica, univ. prof. dr. Janžekoviča. Ta mu je bil drugi oče in mentor, vodil je njegovo duhovno rast. Poleti 1943 je Franček maturiral. Na ta svoj mejnik v teku študija je bil zelo ponosen. Kmalu nato je odšel v Dobre-polje, kjer mu je dobra Drobničeva družina kot begunskemu študentu dala prijetno zavetišče. Tamkaj je namenil prebiti čez počitnice, se od-počiti med dolenjskimi hribčki in nato z novimi močmi nadaljevati delo na univerzi, kjer se je odločil za študij filozofije in slavistike. Zatekel ga je tamkaj septembrski preobrat 1943. Z dobrepoljskimi vaškimi stražami se je pomikal proti Turjaku, čeprav ni bil njihov član. Hotel se je prebiti na ta način v Ljubljano. Kolikor sem mogel izslediti, ni maral prijeti ne na umiku in ne na Turjaku za orožje. Sredi najhujšega ognja je na Turjaku praznoval tudi svoj rojstni dan, ki mu je prinesel polnoletnost. Tiho in neopaženo je potekel, še njegovi najožji tovariši so nanj pozabili. Nekaj dni prej so se še baje pogovarjali, da bodo ta praznik svečano proslavili, tedaj pa so bile vse njihove misli ob bobnenju sovražnega orožja, ki je prebijalo zidovje nekoč ne-zavzetnega gradu. In po predaji Turjaka slovenskim in laškim komunistom so Preloga z drugimi vred vlačili po zaporih v Velikih Laščah, Ribnici in Kočevju. V noči od 22. na 23. oktober se je moral posloviti od mladega življenja sredi gozdov v Jelendolu. Ne tuje, ampak roke lastnih bratov so ga umorile. Strašna usoda, kakršne pač ni zaslužil mladi fant, ki je ljubil svojo lukarsko zemljo in njene ljudi. Ni poznal svojih morilcev, ni jim nič hudega storil. Pokojni župnik Turk je zapisal v svojo celico v kočevskih zaporih med drugimi tudi njegovo ime, ki je ostalo priča najstrašnejših ur današnjih dni... Pregledujem njegovo zapuščino in mislim nanj. Koliko načrtov je imel ta mladi fant! Sicer jih je le redko razkladal, včasih pa se je razgovoril. 2e v Mariboru je sodeloval pri dijaških listih s svojimi začetnimi deli, v Ljubljani je nadaljeval. Kratko življenje v Srbiji je vplivalo na njegov značaj in delo: postal je resen, klen, vztrajen, odločen. Prav za prav ni imel več sreče videti svoje stvari tiskane: za življenja mu je kot osmošolcu sprejel edino Slovenčev koledar črtico »Stari Vuk«, v kateri je prikazal košček življenja iz Srbije. Postavljena je bila tudi povestica »Preprosta ljubezen«, ki pa je morala zaradi pomanjkanja prostora iz-ostati iz Slovenčevega koledarja 1944. Po smrti, ko se ne more več veseliti svojih prvih literarnih uspehov, se je celo uvrstil med sodelavce Doma in sveta s črtico »Lukarija«, ki se mi zdi kot njegov program, na katerem bi bil delal, če bi mu bila smrt prizanesena. Sončna, kakor je ta zemlja, bi bila zableščala pri njegovih delih, z dobrimi ljudmi, ki ne poznajo sovraštva in ne ,tuje učenosti', ki bi jih upropaščala. Mislim, da bi nam bil naslikal Lukarijo vso drugačno, kakor jo poznamo v do zdaj napisanih delih. Tudi v Slovenčev koledar se je letos znova uvrstil s črtico »Veliki sen«. V njej govori iz njegovih ust danes na tisoče ljudi, ki so v tem divjem požaru izgubili domove in jih je usoda razmetala po cestah širom sveta. Vzela jim je morebiti vse, le hrepenenja jim ni mogla uničiti: »Oblački nad njim se sukljajo in odhajajo. — Ko bi mogel do njih, bi sedel nanje, peljali bi ga, morda dva, tri dni, tudi ves mesec, vseeno, koliko časa, samo da bi šel proti domu ...« Potem je tu »Trnovo cvetje«, nežna ljubezenska zgodba, ki jo človek doživi s tujim, na pol nepoznanim dekletom in ki se kakor cvetka stre ob dotiku. »Hrast se je prelomil« je posvetil življenju v haloških goricah, kamor je rad zahajal v počitnicah prisluškovat pesmi na Brezovec, in najdaljša »Povest vasi«, ki jo je objavljal v dijaškem listu. — Samo nečesa pogrešam med zapuščino: nobene pesmi ni vmes, čeprav navadno mladi talenti začnejo svojo pot s pesniko-vanjem. Baje jih je nekoč pisal. Zdaj pa se je lotil izrazito pripovedništva. Ko se bo dobila snov še iz dijaških let v Mariboru in se bo sestavljal izbor del za objavo, bo mož- no podati tudi oceno njegovega celotnega, prehitro končanega dela. Mislim, da sem ga spoznal v menzi, kjer sva se srečevala vsak dan dvakrat. Ko sva se spoznala, je bil sprva zelo nezaupljiv, redkobeseden. Kmalu pa sva se zbližala, prav za prav naju je zbližala domača zemlja, o kateri sva govorila. Ker so ležali najini domovi le nekaj ur hoda narazen, sva se čutila kot soseda. In tako ni čudno, če sva jo mahnila včasih po kosilu v Tivoli ali na Rožnik. Bil je bolj molčeč: raje je poslušal in mi stavljal vprašanja. Le kadar je pogovor nanesel na Lukarijo, Ptuj, Haloze ali Slovenske gorice, ni strpel. Brž je povedal kaj iz spominov ali iz svojih načrtov za bodočnost. Ljubil je domačo zemljo, povezan je bil z njo, zato mu je bilo tem huje, ko se je moral ločiti od nje in ga je vezalo le še hrepenenje nanjo. Nekoč mi je na poti čez Rožnik živo opisoval Brezovec, vrh v spodnjih Halozah, kjer so imeli vinograd. Ves je žarel, ko je govoril o sončni hiši sredi goric. Zdelo se je, da je pustil košček življenja v teh domačih krajih. Povabil me je, da bova šla po vojni v to hišo ter ostala nekaj dni tamkaj. Potem je govoril spet o Lukariji, kjer ljudje poleti tičijo v zemlji, na zimo pa gredo z lukom po cestah v svet in se z denarjem vračajo. Kadar sva govorila o literarnih stvareh, je premislil vsako besedo, preden jo je spregovoril. V presojanju je bil zelo strog, čeprav je šlo za najbližjega znanca ali prijatelja. Zato ga tudi ni preveč potrlo, ko mu je urednik Doma in sveta dr. T. Debeljak menda dva- ali celo trikrat vrnil neko stvar, naj jo še popravi za tisk. To je Preloga le še bolj izklesalo: postal je vztrajen in natančen, tudi sam pri sebi strog. Ni nesel več vsake stvari v uredništvo. Nekoč vem, da je prinesel najprej k meni in, ker mu jaz stvari nisem najboljše ocenil, si je ni upal nesti naprej. Pustil je ležati in v zapuščini sem jo našel zdaj že vso predelano: mnogo je izčrtal ter na- pisal nekatere dele nove. Se tako majhen neuspeh ga ni vrgel ob tla, ampak ga je podkrepil, da se je z največjo vestnostjo lotil dela. Prav živo mi je pred očmi najino zadnje videnje. Bilo je menda dober teden pred septembrskim prevratom. Tedaj je nenadoma prišel iz Dobrepolja za en dan v Ljubljano. Poiskal me je doma in, ker se mu je mudilo, sva se le kako četrt ure zadržala pred hišo. Nekoliko trpki nasmeh mu je prelil lica, ko me je zagledal. »Sem mislil, da si že vojak!« sem takoj dejal. »Eh, kaj bi! Za to je drugih dovolj. Imam rajši knjige,« je odvrnil. »Kaj prav za prav delaš ves dan? Še prijateljev nimaš, da bi te motili!« »Študiram. Lotil sem se češčine, izpopolnjujem se v nemščini, zdaj sem prišel še po ruski učbenik. Seveda tudi francoske stvari pridno berem!« je razlagal. »Postal boš učenjak. Le glej, da se ne boš prelevil v Čopa, ki ni dal nič od sebe!« sem ga podražil. »Tega pa že ne. Čakaj, še čudil se boš! Pisal bom, da bom še tebe prekosil!« »To ne bo pretežko!« sem se mu nasmehnil. Tedaj je iz notranjega žepa letnega plašča potegnil podolgovat zavitek ter mi ga smeje se izročil. »Ne smeš reči, da nisem mislil nate. Vem, da si večkrat lačen, zato sem ti prinesel kos kruha. Polovica je zate, drugo pa daj Zvonku. Pa lepo ga pozdravi. Če bom še imel čas, se bom jutri dopoldne oglasil. Če se le ne bom že zjutraj vračal.« »Škoda! Mislil sem, da boš ostal nekaj dni tu.« »Me vleče nazaj, zunaj je lepše. Čez tri tedne bom pa tako prišel za zmeraj.« Potem mi je hitro podal roko. Trenutek sva strmela drug v drugega, iskala besedi, ki bi si jih za slovo povedala. »Pazi se, Franček, da te kaj ne doleti! Če boš videl, da bi bilo nevarno, se vrni prej v Ljubljano. Zdaj si se že malo odpočil.« »Ne boj se! Bom! Bom...« To so bile menda zadnje besede. Roke pa sva si držala dolgo. Kdo bi bil takrat mislil, da je bilo to zadnje slovo. Božji računi so bili tako sklenjeni. — Zgodilo se je, kakor sva nekoč v sončnih poletnih dneh govorila na sprehodu čez Rožnik: da bo sedanja vojna zahtevala še veliko žrtev ter terjala tudi od nas svoj prispevek. Bog ve, kje bomo razkropljeni po svetu in kje bodo pokopane naše kosti. Mogoče bodo naši grobovi skriti, pozabljeni. Tako sva govorila ... Ubogi Franček! Rodovitna polja ljube Lukarije, ki ti je dala življenje in ti pojila moči, leži daleč od tvojega groba. Še pesem klopotcev in čričkov iz vinskih goric ni segla z Brezovca do temnih gozdov, kjer je prenehalo biti tvoje srce. Zakaj si toliko ljubil svojo domačo zemljo, ki ti ni mogla dati za to niti ozkega groba? Tvoje hrepenenje po njej je ostalo neutešeno. Pesem Lukarije in Haloških goric ne bo nikoli več predramila tvojega srca. Tudi te ne bo priklicala kot izgubljenega otroka v svoje naročje. Ti, ki si našel večni mir in razgrnil pred Vsemogočnim svoje račune, prosi tamkaj, naj On ohrani dobro žemljico, ki si jo tako ljubil, in naj varuje pred hudim naše domove in ljudi! Spi kot »neznanec« na ribniškem pokopališču miren sen! Nekoč ti bomo od tvoje domačije prinesli prgišče zemlje, da ti bo laže... Jože Krivec. SEDEMDESETLETNICA PISATELJA MSGR. F. KS. MEŠKA V tišini stiškega samostana je praznoval svoj sedemdesetletni življenjski jubilej pisatelj Fr. Ks. Me-š k o, rojen 28. oktobra 1874. leta v Ključarovcih pri sv. Tomažu nad Ormožem. Rojak Slovenskih goric je našel svoje poklicno torišče kot duhovnik na Koroškem, od koder je po prvi svetovni vojski prišel po nekaj mesecih gostovanja po raznih krajih v Sela pri Slovenjem gradcu. Odtod ga je pred leti ponesel tok dogodkov na Hrvaško in v Srbijo, od koder je našel v zavetišče gostoljubnega stiškega samostana, kjer v miru in snovanju spravlja v kozolec bogato žetev svojega knjižnega delovanja. Kajti letos praznuje tudi pedesetlet-letnico svojega javnega nastopa kot pisatelj (Kam plovemo? LZ 1895). Tudi spada med najstarejše domin-svetovce, saj je stopil v našo revijo že 1. 1898. ter je ob Sardenku poleg Medveda in Finžgarja predstavljal najmočnejšo pisateljsko osebnost. Njegov pomen je predvsem v tem, da je v realistično tradicijo prvega dominsvetovega pisateljskega rodu vnesel moderno novoromantično li-ričnost po zgledu tedanje slovenske Moderne ter tako prav v našem listu ustvaril nekaj svojih najboljših tovrstnih črtic. Naša revija je vesela, da more za pisateljev jubilej prinesti odlomek iz njegovih spominov iz najnovejšega časa, kakor jih sedaj piše v tišini samostana z visokega razglednika svojih življenjskih dni. Odličnemu svojemu sotrudniku, pisatelju in duhovniku se ob življenjskem jubileju pridružuje z vo-1 ščili tudi Dom in svet, kateremu je ostal do zadnjega zvest. T. D. JUBILEJNA RAZSTAVA MOJSTRA M. STERNENA Maja in junija je bila v Jakopi- , čevem paviljonu odprta ob priliki 40 letnice prve slov. umetniške razstave pri Mithkeju na Dunaju jubilejna razstava portretov slikarja mojstra Mateja Sternena, slovenskega impresionista, ki je vnesel svojsko umetnost v znano klasično četvorico Jakopič—Grohar— Jama—Sternen. Izšel je iz Ažbetove bohemske monakovske šole ter se razvil v edino velikega portretista izmed svoje družbe pesnikov barv in senc. Zato so prireditelji njegove jubilejne razstave poudarili prav to njegovo razliko in odliko od ostalih mojstrov na ta način, da so razstavili samo njegove — portrete. Gregorčičeva smreka, katere risbo prinašamo na naslovni strani, stoji v Gorici na mestu, kjer je stala hiša, v kateri je pesnik umrl. Po razrušitvi hiše so jo zasadili v njegov spomin. Dom in svet, letnik LYI. - Zbornik 1944/11 LEPOSLOVJE. Pesništvo: Beličič Vinko: Oktober............... . . . 58 Bračko Stane: Maščevanje............., . , , 46 Ostani...................46 Gregorčič Simon: Spokorni psalmi............4, 19, 27 Kolenc Janez: Jutranja pesem................72 Legat Polde: Jesen 1944 ................ . 99 Mauser Karel: Dve planinski............... . 104 Samec Janko: Iz cikla »Vrnitev«: Prošnja...........120 Šali Severin: Marjetica........ ........ . 45 Senca ljubezni.............: . 46 šarabon Mitja: Skoz vihro v vrh...................32 Šmit Jože: Jutrnjica................. . 123 Vuk Stanko: Sveti križe v pot...............38 Žitnik Vinko: Ta ostri čas.................99 Pripovedništvo: Gorjup Marjan: Fakin Frank................100 Jaklič Helena: Hranilček .................105 Jalen Janez: Nejasno pismo (odlomek iz II. dela Ograda) .... 47 Janežič Stanko: Nova maša med viničarji............113 Kociper Stanko: Tomašeka Muhiča najlepša bratev........59 Meško Ksaver: Eno noč in en dan... (Iz Spominov).......40 Prelog France: Lukarija..................36 Simčič Zorko: Žebelj...................120 ZNANSTVO. Razprave: Bačer Karel: Gregorčičeve še neobjavljene prigodnice.....29 Bele Venceslav: Simon Gregorčič in Mirza Schaffy................5 Debeljak Tine: Z. Krasinskega Nebožanska komedija.......75 Simonu Gregorčiču (posvetilo) T. D. ...... . 3 Kacin dr. Anton: Paberki o Gregorčiču.............20 Osana Jože: Cas — razvojna stalnica glasbe.........124 RAZGLEDNIK. Književno st: Balantič Fr.: V ognju groze plapolam (J. Moder)..........132 Balantič Fr.: Venec (F. Vodnik).................136 Cevc Emilijan: Preproste stvari (J. Moder)............139 Gradnik A.: Pojoča kri (F. Vodnik)...............131 Kasprowicz J.-T. Debeljak-B. Remec: Himne in podobe na steklo (F. Vodnik).........................137 Kos M.: O pismu papeža Hadriana II. knezom Rastislavu, Svetopolku in Koclju (F. Grivec) . ...................148 Majcen Stanko: Bogar Meho (F. Vodnik).............138 Nahtigal R.: Jerneja Kopitarja spisov II. del (F. Grivec).......144 Odar A.: Codex iuris canonici (dr. J. Krivec)...........149 Simčič Zorko: Prebujenje (F. Vodnik)..............142 Simčič Zorko: Tragedija stoletja (F. Vodnik)............143 » Zbornik Zimske pomoči 1944 (F. Jesenovec)............144 Umetnost: Birollove ilustracije Gregorčičeve Oljki (E. Cevc)..........150 Tršarjeve ilustracije Balantičevega Sonetnega venca (E. Cevc).....152 Zapiski: Se dva doneska h Gregorčičevi stoletnici (Kristan, Verjanko) ...... 154 K prvi Cankarjevi risbi v »Šopku Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik« (V. Držaj)........................156 Dijak France Prešeren in Prešernova ustanova (J. Vole).......156 f Mladi pisatelj France Prelog (J. Krivec).............157 Fr. Ks. Meško — sedemdesetletnik (T. D.) ............,160 Razstava portretov M. Sternena (T. D.)..............160 Gregorčičeva smreka v Gorici.................160 Pri loge: SI. 1. Bara Remec: Simon Gregorčič (1944). SI. 2. Lojze Perko: Cinkorez h Gregorčičevi Oljki (1944). SI. 3. Razglednica iz Gorice, ki jo je Gregorčič pisal župniku Ig. Lebanu. SI. 4. Razglednica iz Gradišča, ki jo je Gregorčič pisal Ig. Lebanu. SI. 5. Gregorčičeva prigodnica Ig. Lebanu. SI. 6. Gregorčičeva prigodnica Ig. Lebanu. SI. 7. Riko Debenjak: Svetogorska procesija (ujedanka). SI. 8. Avg. Cernigoj-arh. F. Tomažič: Stranska ladja, freske in oltar sv. Trojice v novi cerkvi v Knežaku (1943-44). SI. 9. Fr. Gorše: Pesnik France Balantič (1944). SI 10. Matej Sternen: Skica za portret dame. SI. 11. M. Sternen: Skica za sliko Deklica bere (1944). SI. 12. Fr. Gorše: Pisatelj Ivan Cankar (1944). SI. 13. Stran iz revije »Die Jugend« 1897: Predloga za Cankarjevo risbo v album Olge Franzotove. Vin je te: S paše. — Pokrajina. — Naslovna risba: Gregorčičeva smreka v Gorici (B. M. Kramolc). — Gregorčičeve začetne črke podpisa (str. 3) iz knjige, ki jo iz pesnikove zapuščine hrani pesnik A. Gradnik.